—    188    —
Iz raznih stanov
(Speval Taras Vaziljev.)
Jcsihar.
,,H6la, h61a, mamice, Jcsiha mi odkupite; Moj je hujši kakor strup, Take robe ne dobite."
V veži vsaki postojim Pa ponujam, da po hiši Krepki moj odmeva glas, Da sosedov pes mc sliši.
Koliko bi pa spečal, Ako bi ne kričal vedno ? Kisli so ljudje tako, Da ni govorjenja vredno.
Kostanjar.
Hej, kostanjar, to je nekaj, Kar se vedno ne dobi; Kajti kostanj samo enkrat Vsako leto dozori.
Takrat pa s kostanjem v mesta Grem, na Dunaj ali v Trst, Kjerse včasih res pravmnogo Spravi vinarjev pod prst.
To so mcsta, ki kaj dajo — A v Ljubljani — tam ni nič, Enkrat bil sem tam, pa prišel Suh domov sem kakor čič.
Sladkarija le in pivo Tem zaspancem gre še v slast, Ej, zato tako so bledi, Kot bi jedli zajčjo mast.
Nikdar vcč ne bom te gledal V megli, frančiškanski most! Če zmrzaval bi ob tebi, Dan na dan imel bi post.
Gozdar.
Gozdarjevstan, prijetenstan — Živim brezskrbno dan nadan; Po gozdu z ljubo puško hodim Pa sultana za sabo vodim.
Naj solnčeca pripeka žar, Naj vije kroginkrog vibar, Zavetja  da mi gosto  drevje, In streho dela mi vejevjc.
A kadar vihra završi, Nad mano votlo grom bobni; Nad mano angel varih čuje, Nesrečne smrti me varuje.
Šolski sluga.
No, med raznimi stanovi Sluga tudi ni odveč, Če premislite, da sukal V bojih kdaj setn bridki meč.
Glejte to svetinjo zlato, Glejte šepasto nogo; To imam v spomin na vojsko, To me v grob spremilo bo.
Službo zdaj imam prijetno, Ves čas v šoli preživim, Zvonec imenitni čuvam In pozvanjam ure ž njim.
To samo me včasih draži, Da učenček skoro vsak Vcč dandanes že umejc Kot Radeckijev vojak.
Pa naj bo! Kaj svet mi mari? Mojih dni je broj seštet; Drugi časi, drugi glasi — V zemljo eni, drugi v svet.
—    189    -
Krčmar.
Prav lepo se dandanašnji Na gostilnici živi, In prav pridno zadnja leta Moj podbradek se redi.
Prej so rekali mi: Trska, Zdaj sem pa kot vinski sod; Aj, nekdanji siromaček Zdaj obilen je gospod.
Pridno in pošteno delam, Kar pod smrečico živim; Zdaj že malo bolj postopam, Da preveč se ne zredim.
Vsega sem že sit do grla, Le meso mi gre še v slast, ln pa vince — moje vince! — Čast — recite! — komur čast!
D o d a t e k.
Urban   iz  Ribnice,
(Narodna v domačem dialektu.)
Sem z Ribence Urban, Po cajlem svajtu znan; Jest brihtne sem glave, Pa žlice imam nove.
Sem reku: kjer je veselica, Bi se predala kova žlica; Sem semkej se podau, De bi jih kej predau.
Jest hvalit se ne smejm, Le tiilku vam povejm, De take robe nej, Ne ljatu ne drugej.
De bom pa jest Urban Pri vas še bolj poznan, Letu vam zdej povejm, K nej znanu vseni ljudejm.
Jest dejlam žlice vsake sorte, Kar se jih le zmislit morte, Škatejle, škateljce, Pa tiid kiihavence.
Jest dejlam škafe in reščjeta, Rajte, brente, vsega šenta, Sem mojster jest od žlic, Čebru, keblu, keblic.
Posliišajte vsi tedej, Kar se vam zdej povej Od žličnega gradu K' je tatn per sklejdniku.
Kokii je lejpa ta posoda, Kjer se spravlja siiha roba; Letii je tisti grad, Poun krevljastih je žab.
Oh, žalosten ta svejt Je biu zerejs poprejd, Ko nej blu teh Ijudi, De b' žlice dejlali.
Se skorjami so žiipo jejli, Sklejde na kolejna dejli, Od ujst je kapalu, Kok je blu tu grdu!
Prebrisani možje Od svetga Primože, Se zmislijo narprej, Kar se vam zdej povej.
Od šrocih ujst so mero vzeli, So žlice dejlati začeli; So sturli robe te Za cejle dežele.
Zdej so pa šli po svejt Po zimi in po lejt, Pa ne samu možje — Kar lejze inu gre.
Križem svejt so se podali, Siiho robo poniijali; Vse mejsta in vasi
50  z žlicami obšli.
Vsak mora bit učan, Predajat robo sam; Če modni govori,
51  že kej perdobi.
Kislu mlejku si zgovarja,
V torbo kriiha, v mošnjo dnarja.
Ko robo vso preda, na,
Nej denarja, nej blaga.
Nej denarja nej blaga, Ker vse ze vinu da.
Priobčil I. Podboj.