Razmišljanja ob »mednarodnem letu otroka« Smo že dovolj naredili? Program akcij za povečano skrb za otroke v našem mestu so sprejeli vsi zbori skupščine mesta Ljubljane. Vse skupščine občin in odbori za vodenje in usmerjanje akcij v mednarodnem letu otroka so izdelali svoje akcijske programe, prav tako samoupravne interesne skupnosti, DPO, diužbene organizacije in društva ter kra-jevne skupnosti. Pa vendar, all smo storili, kar smo želeli storiti do polletja 1979? Prav bi bilo, da napravlmo oceno o opravljenih akcijah, kaj-ti še je čas storiti, kar smo morda zanemarili ali bili pri delu neuspešni. Ali so organizacije združenega dela izdelale svoje akcijske programe? Dozdeva se mi, da tu najbolj zaostajamo. Problemske konference »Delavka v združe-nem delu«, ki so bile po občinah na pobudo sindikatov in socialistične zveze, so nakazale mnogo resnih problemov zaposlene žene-matere, ki tarejo vso družino. Takrat smo obljubili, da bomo marsikaj storili. Kdo, kaj, kako in kdaj bo storil pa nismo dovolj jasno, konkretno in odgovorno določili. Prav zato ne smemo poza-biti, da mora tudi združeno delo marsikaj sto- : riti v prid zaposlenih staršev, saj si le tako obe-tamo srečno in lepše življenje naših otrok. Vsi skupaj si moramo torej prizadevati za razumevanje potreb otroka in družine, da bo vsak naš občan vedel in znal ustvarjati takšne pogoje, ki jih otrok potrebnje za svojo rast in srečo, da bodo torej luoi organizacije združe-nega dela imele svoje programe v mednarod-nem letu otroka, ter postale odločnejše soust-varjalke tega dela diužbene reprodukcije. Družbenopolitične organizacije so tisti de-javniki, ki premikajo našo družbeno zavest in ravnanje na višjo — socialistično samoUpravno raven, zato ne bi smele izpustiti akcije »med-narodnega leta otroka« iz svojih rok. Tu pred-vsem mislim sindikate, ki niso storili dovolj. Učinkovito moramo namreč preprečevati kratenje pravic otrok do življenja v zdravem, srečnem in kulturnem okolju ter razširjati pro-stor za otroke, ki je življenjsko potreben za gi-banje, igro, ustvarjanje in rekreacijo. Otroku moramo omogočiti življenje v naravi, med ze-lenicami in parki, ne pa jih zapirati pred njimi in predvsem zavarovati otroke pred onesnaže-nostjo zraka in vode. Tenkočutneje bomo morali vsi skupaj zado-voljevati potrebe otroštva naših otrok, jim na-meniti več družbenega in osebnega časa, ter pozornosti. Otroci morajo občutiti našo naklonjenost in srce. Prav tako jim moramo omogočiti zadevo-ljiv start v življenje, šolanje in poklic. Tov. Kardelj je ob 10-letnici OZN dejal: »Proklama-cija o otroških pravicah OZN spodbuja člove-štvo, da se obrne k sebi in se vpraša, kaj je sto-rilo in kakšne napore vlaga danes za otroka, za svojo bodočnost.« Vemo, da ta proklamacija še ne spreminja sveta. Vojne, tiranije, lakota, siromaštvo in bo-lezen še vedno uničujejo po vseh kontinentih sveta mlada življenja. Prav gotovo bo potrebno še veliko časa, preden bodo narodi vsega sveta lahko ugotovili, da so se vsaj malo približali uresničevanju proklamiranih pravic. Prav gotovo lahko pri nas pokažemo števil-ne uspehe, toda ali smo res že dovolj naredili? Naredili vsaj to, kar je v mejah možnosti? Napravimo oceno, pregled opravljenega in načrt za naprej. Ivanka Kukovec