Cesar Vallejo
Črni glasniki
So udarci v življenju, tako silni... Poznam jih! Kot da so udarci božjega sovraštva. Kot da se ob njih v duši spreminja v mlakužo kipenje vsega, kar je trpelo... Poznam jih!
Ni jih dosti, toda so... Zarežejo temne brazde
na najbolj trdem obrazu in upognejo najbolj
vztrajen hrbet.
Morda so barbarski žrebci.
Ali črni glasniki, ki nam jih pošilja Smrt.
So globoki padci duš Kristusov, oboževane vere, ki jo Usoda obrekuje. Ti krvavi udarci so prasketanje nekega panja, ki nam zgoreva na vratih peči.
In človek... Ubogi... ubogi! Obrača oči kot takrat, ko nas nekdo potreplja po rami. Obrača zmedene oči in v pogledu se mu vse živo spreminja v mlakužo krivde.
So udarci v življenju, tako silni... Poznam jih!
Naš kruh
Zjutraj nehajo s postom... Mokra pokopališka prst diši po ljubljeni krvi. Zima v mestu... Popadljivost, ki jo prečka počasna dvokolnica, se zdi kot občutje v verige vklenjenega posta!
Če bi hotel potrkati na vsaka vrata in vprašati po kom in potem videti uboge in s tihim jokom dati vsakemu košček svežega kruha. In opleniti bogatim vinograde z obema svetima rokama, ki so se snete s križa v sunku luči pognale skozi zrak.
Trepalnica jutra; ni vam še treba vstati! Daj nam danes naš vsakdanji kruh, Gospod...!
Vse moje kosti pripadajo drugemu.
Najbrž sem jih ukradel!
Prišel sem in si vzel to, kar je bilo morda
namenjeno drugemu.
In si mislim, če bi se ne rodil,
bi neki drug revež izpil to kavo!
Pokvarjen tat sem... Kam bom prišel!
Ob tej mrzli uri, ko se zemlja
spreminja v človeški prah
in je tako žalostna,
bi rad potrkal na vsa vrata
in prosil koga za odpuščanje
in mu spekel koščke svežega kruha
tu, v peči svojega srca...!
Od vsega tega sem edini, ki odhaja
Od vsega tega sem jaz edini, ki odhaja. Od te klopi odhajam, od svojih hlač, od svoje velike možnosti, od svojih dejanj, od svojega razdeljenega števila, vsakega dela zase, od vsega tega sem jaz edini, ki odhaja.
Z Elizejskih poljan ali s kraja, kjer napravi ovinek čudna ulica meseca, odhaja moja smrt in moja zibel, moja človeška podobnost, obkrožena od ljudi, sama, prosta, se spremeni in odslavlja svoje sence, eno za drugo.
In se oddaljujem od vsega, kajti vse ostaja, da bo pričalo o meni: moji čevlji, njihove gumbnice, blato na njih in celo guba na komolcu moje zapete srajce.
Črni kamen na belem kamnu
Umrl bom v Parizu ob nevihti, nekega dne, ki se ga že spominjam. Umrl bom v Parizu - ne, ne bledem -morda nekega četrtka, kot je danes, neke jeseni.
Četrtek bo, ker danes, na četrtek, ko prozarim te pesmi, so mi zbolele rame, nikdar tako kot danes, ozrl sem se, na vso svojo pot, in sem videl, kako sem sam.
Cčsar Vallejo je umrl, vsi so ga bili, čeprav jim ni storil nič žalega; s palico so šli nadenj, nadenj so šli
z vrvjo; priče so bili četrtki in ramenske kosti, samota, nevihta, poti...
In če po toliko besedah...!
In če po toliko besedah beseda sama ne preživi! Če po toliko pticah ne preživi ptica, ki obstane! Bi bilo zanje res bolje vse odpihniti, in to je to!
Biti rojen zato, da preživiš našo smrt! Odtrgati se od neba in se spustiti k zemlji skozi njihovo nesrečo in opazovati za trenutek, da ugasne naša tema z našo senco! Bilo bi zares dosti bolje vse odpihniti, komu to mar!...
In če po vsej tej zgodbi umremo, ne dlje od večnosti,
ampak od tistih preprostih stvari, kot je biti doma
ali začeti razmišljati!
In če potem odkrijemo,
nenadoma, da živimo,
sodeč po višini zvezd,
stran od glavnika in madežev na robcu!
Bilo bi zares dosti bolje,
da jih vse odpihnemo, očitno!
Rečeno bo, da imamo
v enem očesu več žalosti
in tudi v drugem dosti žalosti
in v obeh, kadar sta odprti, veliko žalosti...
Potem!... Seveda... Potem... niti besede!
Odsoten
Odsoten! V jutru, v katerem odidem
dlje od daleč, k Skrivnosti,
za sledjo neizogibne črte,
bodo tvoje noge zdrsnile na pokopališče.
Odsoten! V jutru, v katerem odidem na breg morja senc in kraljestva molka kot žalostna ptica, bo tvoje ujetništvo bel panteon.
V tvojih ogledalih se bo znočilo, trpel boš in potem pil skesano raztrgano belino.
Odsoten! In v tvojem lastnem trpljenju se bo med jokom trobent moralo križati grizenje tropov lovskih psov.
Milina za milino srca...
Milina za milino srca!
Milina po režnjih, časi po videzu
tiste odprte dni, ko sem se vzpenjal
po podrtih drevesih!
Samo zaradi tvoje golobje golobice,
samo zaradi tvojega trpnega stavka
sem šel med tvojo senco in veliko telesno
vztrajnostjo tvoje sence.
Pod teboj in menoj:
ti in jaz, odkritosrčna,
tvoja ključavnica, dušeča se od ključev,
vzpenjam se in se potim
in spočenjam večnost med tvojimi stegni.
(Hotelir je zver,
njegovi zobje vredni občudovanja; nadziram majhen red svoje duše:
gospod, tam spodaj... počasi počasi... zbogom, gospod...)
Veliko mislim na vse to, pretresen, izgubljen; tvojo golobico položim v višino tvojega leta
in omamljen od sreče, včasih, počivam v senci tega bednega drevesa.
Rebro moje stvari,
milina, ki jo smejoč se zastreš z roko,
tvoja črna obleka, ljubljena v množici,
kako se ta zdaj ujema s tvojim bolnim kolenom!
Vidim te preprosto, osramočen te razumem v Litvi, Nemčiji, Rusiji, Belgiji, razumem tvojo odsotnost, tvojo prenosno odsotnost,
moški se krči zaradi ženske, ki drhti med njegovimi sponami.
Ljubljena v podobi svoje nepopravljive vlečke, ljubljena, ki bi te ljubil z razcvetelimi vžigalicami, quand on la vie et la jeunesse, c'est dčjžt tellement!
Ko ne bo več ničesar
med tvojo veličino in mojim zadnjim načrtom, ljubljena,
se bom vrnil k tvoji nogavici, da bi me poljubila, ponovno spuščajoč svojo nogavico, svojo prenosno odsotnost, tako mu reci...
Kamni
Davi sem se spustil h kamnom, o kamni! In sem povzročil in sem zasejal mednje hud prepir.
Mati naša, če moje stopinje povzročajo v svetu bolečino, potem so ognjeni bliski nesmiselnega jutra.
Kamni ne žalijo; ne želijo si ničesar, tudi za Nič ne želijo ničesar.
In če nekateri od njih odidejo potrti ali hodijo osramočeni, bo to zaradi nečesa človeškega...
Toda zgodi se, da nekdo sune kamen iz samega užitka. Tak kamen je mesec, ki se je pognal v zrak zaradi neke brce...
Mati naša, davi sem tekel z bršljanom,
da bi videl sinjo karavano
kamnov,
kamnov,
kamnov...
Zaupanje v očala, ne v oko...
Zaupanje v očala, ne v oko, v stopnišče, nikoli v stopnico, v krilo, ne v ptico,
in ne v tebe samega, v tebe samega, v tebe samega.
Zaupanje v zlobo, ne v zlobneža, v kozarec, toda nikoli v pijačo, v truplo, ne v človeka,
in ne v tebe samega, v tebe samega, v tebe samega.
Zaupanje v vse, toda ne več v enega, v rečno strugo, nikoli v tok, v hlače, ne v noge,
in ne v tebe samega, v tebe samega, v tebe samega.
Zaupanje v okno, ne v vrata, v mater, ne v devet mesecev, v usodo, ne v zlato kocko,
in v tebe samega, v tebe samega, v tebe samega.
Cesar Vallejo seje rodil leta 1892 v izgubljeni deželi v Kordiljerah, v malem mestecu Santiago de Chuco na severu Peruja. Njegovi babici sta bili Indijanki. Bil je zadnji od dvanajstih otrok v družini. Njegov oče je bil uradnik. Družina je bila izredno verna, od tod v njem tisti občutek »svete družine«, ki ga spremlja vse življenje. Od tod tudi občutek greha, dobrega in zla. Po končani srednji šoli je študiral filozofijo in književnost v Trujillu, glavnem mestu province. Vallejo je zapustil bogato pesniško zapuščino. V času svojega življenja je izdal samo dve pesniški zbirki (Črni glasniki, Trilce). Vse drugo je izšlo šele po njegovi smrti. Leta 1939 je njegova žena dovolila izdati njegove neobjavljene pesmi pod naslovom Poemas humanos. Celotna zapuščina pa je izšla šele leta 1968 v Limi: Obra Poeti ca completa. Od takrat nezadržno raste njegov vpliv na sodobno poetsko tvornost te celine in na sodobno poezijo sploh.