Posamezna Številka 30 c.
Poštno tek. račun. — Conto corrente con la posta.
Izhaja vsak četrtek. — Uredništvo in upravništvo t Gorici, Via C. Favetti 9. — Tiska Narodna Tiskarna. — Izdajatelj in odgov. urednik FRANCE BEVK Cena oglasom; 1 milim, visočine v širini enega stolpa L. —.80, za trgovske reklame, bančna obvestila, poslana, vabila, naznanila itd. vsaka vrsta L. L—.
Celoletna naročnina L. S — Za inozemstvo L. 22.50.
>.e«o IV.
GOBICA. Četrtek dne 14. maja 1925.
St. 20.
Mislil©, daBvrane v tleh so kot podgane.
Spodaj lovci, zgoraj vrani, to bo res uspešen lov. Ako niso res zaspani, plen prinesejo domov.
Ali nihče ne zadene, ako nuško k tlom tišči. Če so puške prav lesene, ni vrag, d>a zadel ne bi.
Opozicija na sejo se je zbrala na drevo, če bi vlada šla na veio, še bi z lovom kaj bilo.
Na veji ie i Čuk seveda, kje pa ni že on sedel, tud' če puška vanj pogleda, perje celo bo imel.
n.
Gorica, 14. maja.
Čuk na pal'ci ima do bolgarskih nasilnikov posebno spos štovanje. Ne ve, ali radi tega, ker o goriških pijancih ni več varno pisati, ali radi česa dnu gega. Dejstvo je, da ga je dej* stvo. da je bolgarsko sodišče obsodilo ia smrt devet »komu-nistov«. ki so toliko komunisti kot Čuk na paVci, tako prevzelo, da je ves <z .sebe. Čud* no je namreč posebno to. da so trije izmed obsojencev že mrtvi. To se pravi, da so bili mrtvi že poprej, kot so jih na smrt obsodili, ker jih je poti? cija ubila, še predno jih je are; tirala.
Sploh ima baje bolgarska policija navado, da aretira mrtvece in jih spravi pred sodišče, In da policija ni v zadregi. sodišče mrtvece lepo obsodi na smrt. To je pa vseeno, ali so ubiti malo pred obsOdt bo ali po obsodbi. Čuk na pafci samo ne ve, kako se zgos di tedaj, če so bili kaznjenci ustreljeni pa jih potem sodišče obsodi v smrt na vešalih, V tej zadevi bo Čuk rta paVcj priletel enkrat na Bolgarsko in o vsem natančno poročal.
Časopisi pravijo da je Hin-denburg prišel v Berlin 10 mU nut prej. nego je to naznanil. No, če je v resnici 10 minut preje ~rišel. je pa duševno 20 let za ostalim naprednim svet tom. Nekateri hudomušneži celo prorokujejo, da bo zato par let preje odšel„ Isto upa tudi Čuk na pafci.
V Jugoslaviji so se Radičev; ci tako korenito poboljšati„ da je upanje, da počasi zlezejo še na vlado. Če se bo to zgo. dilo, upa, da postane minister, še	Čuk na pal'ci.
Previdnež.
On: »Ali plešete, gospodič* na?«
Ona: »Nikoli, gospod!«
On: »Igrate li glasovir?«
Ona: »Ne.«
On: »Morda pojete?«
Ona: »Nimam glasu zato«.
On: »Ali igrate lawn* ten* nis?«
Ona: »Tudi1 ne«. ' On -(res srečen): »Gospo* dična, jaz Vais ljubim, bodi* te moja žena!«
lovska.
Mnogo naših čitateljev je poznalo ranjkega državnega gozdarja in navdušenega lov* ca Jožefa Černigoj a v Tolmi; nu, kteremu je 10. deembra 1923 sv. Hubert zatrobil zadnji »HALALI!« in ga povabil v večna lovišča. Radi njegove izvrstne »lovske latinščine« je bil povsod priljubljen, zlasti pa pri »zadnjem pogonu« v veseli lovski družbi. Nikoli mu ni zmanjkalo dobrih a-nekdot, resničnih in izmišlje* nih. Za danes povem nasled* njo:
Na pobočju Jelovnika so i; meli brakado. Psi so gonili, puške so pokale, da je bilo veselje. Černigojevemu sosedu na čakališču pripodijo psi
lepega srnjaka, toda lovec ga ni zadel, »čakaj, sedaj boš videl, kako se podere taka ži* val!« reče pri sebi Černigoj, ki je bil ravnokar z dvojnim strelom podrl lisjaka, in vtak; ne v desno cev naboj; za obe cevi ni bilo več časa, ker srnjak je bil komaj trideset korakov daleč. Černigoj ga lepo ujame na muho in — stisne. Toda naboj odpove, sliši se samo tisti »pek«, ki lovca, več* krat razjezi, da kar na glas zakolne. Černigoj odpre puš* ko, in se takoj prepriča, da s takim nabojem še na deset korakov ni nihče ubil srnjaka: v naglici je bil vtaknil v puškino cev namesto smrtonosnega naboja — pol prekajene klobase....
Nevarno,
GOSPICA. Povejte mi enkrat popolnoma odkrito, ali me ljubite, ali ne ?
GOSPOD. Pst! Zdaj ne morem, da tvoja mama ne sliši sicer takoj izvaja posledice.
Iz sejma domov...
»Jutri je sejeirn v Goricii«, tako je rekla žena svojemu možu Komarju na predvečer sejma sv. Andreja.
»Pa kaj to, če je sejem, saj sejmov ne manjka«, ji je od* govoril mož Komar.
»Torej me ne razumeš, kaj hočem reči; ali ne veš, da ni* mamo denarja niti za sol ne več. Naša »sivka« pa je lačna v hlevu, ker ji nimamo kaj da« ti jesti. Kaj, ko bi jo gnal jutri na sejem? Oh ti uboga Sivka, kako se mi smiliš«, in žena si je z veliko rudečo ruto obrisala dve debeli solzi.
»Jo bom pa gnal, naj bo v imenu božjem«, jo je potola* žil mož Komar, »ampak ti mi moraš povedati, koliko moram
skupiti zanjo, da ne boš potem godrnjala, če dobim premalo«.
»Osemnajst sto je vredna, če pa dobiš zanjo šestnajst, je tudi prav«.
»Torej dobro; jutri na vse zgodaj odrinem od doma«.
Drugi dan, ko se je komaj zorilo. ie že gnal Komar na debeli vrvi privezano »sivko« proti Gorici. Na videz je bil vesel, a globoko v kotu srca so se mu porajale skrbi, kaj bo, če krave ne bo mogel pro* dati za tisto ceno,, ki mu jo je nastavila žena. Kaj bo, če pa krave sploh ne bo mogel pro* dati in jo bo moral gnati nazaj domov. Kaj poreče žena? Pa bo zopet pela metla po njegovem hrbtu...
Ko je prišel v mesto na
»plač« ter zagledal dolge vrste ljudi, ki so ogledovali in kupovali razstavljeno blago, se je hitro iznebil teh neprijetnih misli.
Pa je pristopil k njemu živinski kupec ter ga vprašal: »Očka, za koliko mi daste va* šo mršavo kravo?«
»Dva tisoč mi daste, pa io ženete«, mu je odgovoril oče Komar
»Naj bo 18 sto«, se je razje* zil kupec. — Komar pa je pomislil: »Sedaj mi že ponuja toliko, kolikor moram prine* sti ženi domov. Pa kar dobim več, to lahko zapijem«. — In je rekel kupcu: »Dajte mi devetnajst sto in pol.«
»Če hočete, devetnajst vam dam«, je rekel kupec in poka* zal Komarju ^bankovec za 1000 lir.
Ko je oče Komar zagledal denar in je videl, da ima lah* ko 100 lir za pijačo, je hitro ponudil kupcu roko; in udarila sta. Kupčija je bila sklenjena. Kmalu nato je Komar prejel svojih devetnajst sto lir. 1800 lir je dobro zavil v žepni robec ter ga vtaknil v notranji žep telovnika; drugih sto lir pa je shranil v denarnico ter io mahnil v gostilno. Tam si je naročil dobro kosilo in pil vino ter se ga je dddobra nalezel. Opotekajočih kora* kov se je napotil proti domu. Bila je že trda tema, ko je ko= rakal proti domači vasi. Že je ] prišel do prvih hiš, kjer je stala tudi Žganj ar jeva gostil; na-
Bilo je že pozno iin krčmar je hotel ravno zapreti svojo gostilno, ko se je opotekel v pivnico Komar. Že koj na vratih je zakričal: »Vi*vina gor!« Čeprav ga je imel že več kot dovolj, vendar mu je krčmar i; ca n a točila merico, potem drugo in še več, dokler ni prišla ura, ko je bilo treba zapreti gostilno. Krčmar je začel siliti Komarja, naj gre domov, a on ga ni slišal, ker je za mizo začel že smrčati. Ker. ni šlo zlepa, je krčmar za* čel z grda. Poklical je hlapca, s katerim sta vrgla pijanega Komarja na cesto, kier je obležal kakor čok.
Bilo je že proti jutru, ko se je Komar prebudil v obcest* nem jarku. S težavo se je spravil pokonci ter začel na* daljevati pot proti domu. Že je bil blizu domače hiše in treba mu je bilo iti samo še črez reko po ozki brvi in bil bi doma. Napravil je že par korakov po brvi; ker pa je bi* la trda tema, zato je sredi brvi stopil mesto na brv v črno temo.... »Štrbunk... bunk... bunk...« je reklo in ubogi Ko* mar je bil v deročih valovih. Tu ga je hipoma minula vsa
m.
pijanost. Že so mu pojemale zadnje moči, ko se je oprijel ■ z rokami za vejo nekega dre;« vesa; še en skok in zopet je začutil trda tla pod nogami. Utrujen od prestanega strahu in borbe z valovi, se je zgru« diil na tla in kmalu na to je že spal spanje pravičnega.
Že se je naredil dan in soiln-ce je pokukalo izza gore, ko se je zbudil očka Komar. Hitro je vstal in začel korakati proti domu- .Ko pa ja prišel do do« mače hiše, ni vstopil ampak je par korakov proč legel na tla, čeprav je bilo že solnee na nebesnem svodu. Kmalu nato se je pokazala na hišnem pragu Komarjev a žena. Ko« maj je zagledala svojega moža ie stekla k vodnjaku ter nato« čila poln škaf mrzle vode. Komar ie to dobro videl in tudi veidel. kaj njegova žena misli. Kdo drugi bi na njegovem mestu gotovo skočil pokonci in začel nad ženo kričati, a on tega ni storil. Čeprav je bil že do kože premočen, (kar pa žena ni opazila), vendar je mirno gledal, kako je njegova žena vlila nanj poln škaf vo« de z besedami: »Na, til pijanec grdi!«
Tedai pa je skočil pokonci in začel kričati: »Poglej me, j če imaš še kaj usmiljenja v svojem srcu, kakega si me na« pravila. Ali sem jaz mar živi« na, da tako z menoj ravnaš?«
»Ni mogoče, da bi te jaz z enim škafom vode tako premočila, kakšen si. Nil in ni mogoče«.
»Poglej me vendar. Saj i« maš oči, kakor jaz. Ali sem bil mogoče poprej kaj moker, predno si me ti oblila?«
»Seveda nisi bil«.
»Torej, jezik za zobmi, če ne ti ne dam denarja, ki sem ga dobil za prodano kravo«.
Ko je žena slišala besedo denar, tedaj je hipoma postala
vsa drugačna in je začela pro« siti moža odpuščanja. On ji ie seveda radevolje Vse od« nustil in ji poštel denar; bil je vesel, da ni žena ničesar izvedela o njegovi nočni kopeli.
ZARADI PROVIZIJE.
Zainteresirani gospod: »Če je vdova res tako bogata, za« kaj je ne poročite Vi?«
Ženitovanjski posredovalec: »Jaz vendar ne bom pustil lepe provizije!«.
NALEZLJIVO.
Gospodična: »Vi ste gotovo šalite gospa, ko trdite, da je nespanje nalezljivo!«
Gospa: »Vidi se, gospodič« na, da še ne veste, kaj so o« troci! Kcdar jih boste imeli in Valm bodo kričali cele noči, se boste sami prepričali, da je moja trditev resnična!«
Če bi ga ona ne oblila in bi ga videla priti vsega mokrega domov, joj. tedaj bi pa druga pela.....
Jože Smuk.
Razpis nagrade.
Slavno* žensko društvo »Po« gin čuku« v Godoviču nazna« nja, da se je razpisala nagrada in sicer tisoč nežigosanih avstrijskih kron in korenova medalia onemu junaku, kateri izroči zgoraj imenovanemu odboru živega ali mrtvega Čuka na palci, kateri sedaj srdito kljuje in ščiplje po Godo« viču.
Dano na ženski konferenci v Godoviču, dne 31. aprila 1925.
Reginus Bellezius predsednica.
Kako so Ribničani jedli vampe.
O najbrihtnejših ljudeh se pripoveduje največ anekdot. Mnogo takih je razširjenih o Šebreljcih, o Madžarih, zlasti pa o Ribničanih. Naslednja, ki jo danes povem, bi bila mo« gla biti sprejeta celo v lepo zbirko »Suha roba«, ki jo je Milčiinski z risbami Hinka Smrekarja izdal leta 1919 v Ljubljani. Ker pa je ni v orne? njeni zbirki, naj jo podam tu-
Ribničani so vozili svojo »suho robo« na semenj, pa so se zgodaj v jutro ustavili ob široki cesti pred prijazno hišo, kjer »Bog rokoi vun moli«. Po« pili so par kozarcev vina, pojedli kos kruha in so pri odhodu prašali veselega krčmarja-ali bo kaj dobrega za večerjo, ko- se bodo vračali domu. —-»Brez skrbi, sosedje! Imeli! bo« demo vampe (tripe) s krom« pirjem. Moja žena jih je rav« nokar pristavila in je šla s košaro na njivo, da nakoplje še krompirja. Le navrnite se k nam.!« — »Kisle vaimpe; vsi radi jemo«, reče starešina, »le shranite jih za nas, bomo vse pošteno plačali!« — Pa so šli. Krčmar moral po opravkih zdoma, in vampi so že vreli, ko se je krčmarjeva žena vr« nila z njive. Nallupi krompirja in ga pomeša z vampi, ki so nekam čudno dišali: že niso bili dobro oprani... Okoli poldneva pride v krčmo osem junakovstesačev, ki so bili na poti v hrvaške gozdove, pa so naročili jedi in pijače. — »Vampe s krompirjem ima« mo«, reče krčmarjca,, k| ni vedela, da jih jei njen mož že obljubil RibničanOm. »Le na mi« zo ž njimi!« velijo tesačli in so jih z dobrim tekom otepali, zraven pa so močili kruh v ki« slo omako. Ko se mož vrne,
Lovcev samogovor.
Lovec vidi spečenga zajca in razmišlja. Ubijem zajca, prodam kožo in kupim pišče. Pišče zraste, postane koklja, prodam piščeta in kokljo, kupim jarčka, to postane ovca, bo i* meta mlade, prodam mlade, prodam oboje, kupim telička, teliček postane krava, prodam jo in kupim žrebe. Zrebe po= stane konj, sedel bom nanj in zavpil: „bi=bot!"
Zajec se je prebudil in zbežal. Lovec ni imel ne zajca ne konja.
J. Jurkovič — Karto:	3
Drugovanje.
PETRICA: He! — Pa to, ker vas brijeta? Ali ni to nič?
TIMO: To ni nič.
PETRICA:' Motite se. Vsakikrat dve liri... Sicer pa.... primite se za nos in prepričajte se, če ga še imate.
TIMO: Zakaj da bi ga ne imel?
PETRICA: Zakaj, da bi ga ne imel? Moj Bog! Brivec je tudi človek. Lahko fe rastresen, zamišljen, zakaj bi ne bil tudi pijan? Pa mu slučajno britev spo« dleti in oni, ki se brije, je z nosom sedel, brez nosa vstail.... He, he, kalj pra« vite k temu?
TIMO (preplašen): A tako? Čakaj! Od sedaj naprej me ne boš več bril... (Popusti.) Ali hočeš... no plačajte vsaj nekaj!
PETRICA: Hm. Če bi vedel, da da« nes nimate s čim obedovati.
.TIMO: No potem? ...
PETRICA: Potem bi bila enaka. Samo pomagati vam ne bi mogel. Bodite torej zadovoljni, da boste obedovali. Jaz ne bom ... kvečiemu. ako mi vj . . . (pro« ž i roko).
TIMO: Pojdi k vragu! Ne dam ti nič več, če bi imel od gladu poginiti. Da, še več: dal te bom zapreti.
PETRICA (hodi po sobi gori in doli): Kakor vam dlrago. Ali potem me boste tudi hranili, a to ne kar tako hranili: O, med drugimi ugodnostmi pa nista zadnji ti le dve: na tuja pleča jemati ba« tine, na tuje stroške kar naj dalje živeti.
TIMO: Glej ga! Človek bi skočil iz kože. Ali čakaj, jaz ti bom pokazal! Če te s samimi piškoti hranim, prišel boš pod ključ. Tam boš imel 6as premišljevati, kaj se pravi, dolgove delati, a jih ne plačati. Lump, ki se ves dan klatiš o« krog. O bo že videl, kako mu prija kletka. Glej jih, glej! Vsak bi hotel živeti na
stroške drugih! (ZakričiJ To delajo raz« bo jniki! ...
PETRICA: Kaj se derete? Denarja ne prikričite; tudi mene ne preplašitfe. 0, jaz imam dobre živce. (Pelje Timo k vratom.) Sluga ponižen!
TIMO (se brani in kriči): Ako nisi toliko vreden, da se pošteno preživiš, pojdi in se obesi! Ali poštene ljudi goljufati ...« (Polona vstopi).
VII. PRIZOR.
(Prejšnji in Polona.)
POLONA (s košaro v roki): Kaj je to? Kakšen krik?
PETRICA: Glej, ta dobri človek je prišel, da mi odere prvo od devetih kož. Pravi, da ga naj plačam. Bedak! Najbrž se mu je zmešalo. Kakor da človek dela dolgove zato, ker jih lahko- plačuje.
TIMO (Poloni): Ali ga slišite? Pa bi človek ne pobesnel!
POLONA (miri Timota): Pomirite
FV.

mu žena. vsa vesela pove. ;' da je prodala malodane vse vam* pe in tudi vinia da je iztočila par litrov... »Za boga, kaj si naredila! Vampe sem obljubil Ribničanom za večerjo. Ako se jim zamerim, jih nikoli ne bo več pod mojo streho!« ... Žena lov|i zamišljena redke o-stanke vampov, ki so plavali po kiselii, redki omaki med kosi krompirja. Naposled ji šine pametna misel v zvito glavo in reče možu: »Veš kaj? Naš fantek Sina dvojne irhaste hla* če, ene so itak že vse urnaza* ne in raztrgane, te razrežem v drobne kose in jih denem v o* mako, saj jo je še pol lonca, olupim še krompirja, zali jem, pa naj vse skupaj lepo vre. Bo že šlo za silo! —-
Proti večeru so prišli Ribni-čani in krčmar jih vljudno postreže z dolenjskim cvičkom, rženim kruhom in z ogromno skledo — vampov. Lačni mo* žje grizejo »vampe«, da je kar škripalo pod zobmi in mažejo velike kose kruha v redki o* maki. Po večerji naročijo še par litrov in prižgejo svoje »vivčke«. V sv© i o veliko tolaž* bo opazi' krčmar, da se je vse dobro izteklo in da ni bilo slišati pritožbe radi jedi, pa jih praša. ali so bili zadovoljni z večerjo. — Starešina pa odgovori: »Vajste, žiipca ie bla še nejkam žmahtna, vampi pa so bli žilavi, so bli premalu kii= hanii, pa to se nam je čiidno zdejlu. de so bli knofi na njih p rišiti!«....
Slikarska hvala.
Nekoč je neki slikar tako naravno naslikal grozdje, da soi ga prišle ptice zobat.
Slikar: »To še ni nič poseb* nega; ampak jaz sem tako nas slikal pred tednom švicarski sir, da so danes že črvi v njem«.
Tu se vse itka.
Doktor Hraber, imeji-telj zlate in srebrne svetinje za hrabrost, neu-strešeni krotilec levov v afriških pustinjah, pogumni lovec tropičnih kač — pri zobozdravniku.
Važen razlog.
Sedel sem v ljudskem vrtu na eni onih dvojnih klopi, ki imajo samo eno naslonjalo, ta* ko da si ljudje kažejo hrbte. Za mojim hrbtom je sedela pestunja in varovala lepo zdravo . otroče, pristriženih rjavih kodrov, 3—4 let staro. Ctroče je bilo ko živo srebro: zdaj je skakalo, se smejalo, nagajalo pestunji, jpopraševa* lo, ni dalo za hip miru.... Čital sem ilustrovan časopis in sem. hotel poiskati drugo klop, kar se otroče pomiri, se upre z debelimi ročicami na skupno naslonjalo kloni, se stegne Jn gleda zamaknjeno v moj časopis.
»Ali ti dcpadajo slike?« pra-šarri prijazno.
»Mhm, dopadajo, do pada* jo!«
»Kaj pa predstavlja ta sli* k a?«	1
»To so vojaki!« odgovori ctroče.
»Bi li tudi ti raid šel k voja* kom?«
»Pa še kako!«
»Vidiš, ko odrasteš, vzamejo tudi tebe k vojakom!«
Otroče se poredno nasmehi j a, strese kodrasto glavico in reče: »Mene že ne vzamejo k vojakom!«
»Klaiko da ne? prašam ra* dovedno. —■ Otroče s-3 nagne k mojemu ušesu, zakrije svoja rdeča usteca z dlanjo in mi pošepelja: »Ne bom vojak, ker sem — punčka!«
Po stari navadi.
Nekega bivšega sodnika iz* volijo meščani za — župana. Ko je prvič imel poročiti mlad par, se obrne do neveste in jo ljubeznivo praša: »Gospodič* na, recite, ali ste voljni vzeti navzočega gospoda za svoje* ga moža?« — »Da. gospod župan!« odgovori sramežljiva devica. — Nato nabere župan v obraz v resne gube in praša ženina: »Tri Vi obtože* nec, kaj porečeta v svojo o* brambo?«
\l Narodni Knjigarni
JE? 3&
DOBITE RAZNE KUPLF.TE. ISTOTAM LAHKO TUDI NAROČITE KNJIGO: FRANCETA BEVKA BEDAK PAVLEK. (Otroške igre) po L. 5.— izvod, kij je pravkar izšla.
Izšla je knjiga, ki opisuje zgodovino cerkve sv. Ignacija in zraven priključenega samostana v Gorici v italijanščini. Spisal jo je Francesco Spessot, župnik v Morari. Dobi se tudi v Narodni knjigarni v Gorici. Cena L. 3.—. Po pošti 50 sto* tinkveč.	.i 1 1'dlli
lahek, prvovrsten je na prodaj.
Več se izve v „Narodni knjigarni" v Gorici.
se, gospod. Bom že jaz skrbela, da bo vse v redu. Potrpite.
TIMO: No! To pa. Tako se govori. (PetricaBom pa že počakal do novega leta; ali potem — v zapor! Brez milosti! Si me čul? Brez milosti! (Odide).
POLONA (si ogleduje Petnico).- A v kakšno maškaro si se našemil? Od* kod imaš to obleko?
PETRICA: Odkod!? Iz moje garderobe.
POLONA: To ni res. Te obleke še nikoli nisem videla pri .tebi. Si že zopet kaj napravil? Tu se je nekaj zgodilo! Povej, kaj je!
PETRICA: Pusti me na miru, dr a* gica. Mudi se mi, verjemi mli. da se mi mudi. Ljudje me čakajo, da jih obrijem. Zbogom.! (Hoče oditi).
POLONA: Čakaj no! Kam spet de-reš? Kje si bil sinoči?
PETRICA: Kje sem bil? Moj Bog! Kje sem bil? Kaj misliš, da je to lahko
povedati, kje sem bili. Ne vem, kje bi začel. O, gorje onemu, ki se mora posvetiti našemu poklicu. Najprej pojdi na* stavljat pijavke gospe j Debeljačkl Ka* kor čeber j j je otekla glava. Trije vam* piri bi imeli dovolj dela, da bi ji spili pregrešno kriv Cista resnica. Komaj sem «os p o Debeljačko malo poživil, že je prišla služkanja: »Mladi gospod: gredo nocoj na ples. Pojdite, da mu boste glavo spravili v red in kurja očesa porezali drugače ne more obuti čevljev. Ali podvizajte se; je že kasno«. Ko sem mlade niča počesal in mu porezal kur j a očes a ter ga spravil v ozke čeveljčke sem se vračal domov in — vrag — ravno pred hišnimi vrati me vstavi nekdo: »Gospod Petrica, pojdite z menoj! Hitro! hitro! Stari gospod Glavanič bi kmalu umrl...« -7 »Kaj je že spet? Kaj ni imel celo leto časa umirati, ne pa ravno danes? Kaj mu je?« — »Kap ga je zadek v krčmi pri »Zlatem golobu«, Hitro! Jel je polže,
pa mu je udiaril v nos močni hrenov duh. Kihnil je in ravno, ko mu je vsa družba hkratu vskliknila »Na zdravje!«, se je zvalil pod mizo in so ga odnesli do* mov«. »Zdaj veš, kje sem bil«.
POLONA: Lažeš! Starega Glava, niča sem ravnokar videla skozi okno na ulici', pa še celo čilega ii zdravega.
PETRICA: Lej jo! Sevedla ker sem mu puščal kri.
POLONA: Naj bo! A sedaj mi daj denar, da grem na trg.
PETRICA: Takoj, takoj. (Išče po' žepih.) A-a-a - daj, poišči dušica. — V drugih hlačah — tam boš našla. Vzemi, kolikor potrebuješ!
POLONA: A kje so druge hlače?
PETRICA: Tam v sobi! Na klinu vise! Če — ne — bo v njih! —, potem po* išči v suknji; če pa še v suknji ne bo, po* tem — potem bo gotovo v telovniku! (Polona odide.)
(Dalje.)
Novelska dekleta.
Priletel sem nad vas Novelo,
vse v glavi se mi je vrtelo,
ker videl mnogo sem ljudi.
kar za vogalom jih stoji.
bila so dekleta »mlada,
res dekleta mlada, zala;
so imela laske luštkane
in vse lepo nafrčkane.
Pogledal sem jih bolj natanko —
a vendar nisem zletel v zanko —
obleko videl iz tančic
in nad kolenom mnogo »špic«.
V krilih so nedosegljiva,
čelo pa krasi jim griva;
fante vedno čakajo,
in krog voglov vam kvakajo.
Dolgčas se iim pa stori,
če fantov od nikoder ni;
v trumah se nabirajo,
po fante brž marširajo.
Vse se . selo je spraznilo,
kaj se neki bo zgodilo?
Letel sem okrog dreves,
gledal, če so fantje vmes.
Ker fantov zraven bilo ni,
ori sebi mislil zdaj sem si:
Saj Cuk zaman na vej' sedi,
upira v svet svoje oči.
Kadar noč se je storila,
vsaka tužna vsa je bila,
ker fanta ves dan ni dobila.
srčnega ne tolažila.
Tožba.
Ko bil sem mladenič k financom sem šel, sem puško nabasal, pa nič nisem vjel.
V prijetni tej službi prav lušno bi blo, da jaz ne imel bi predolgo roko.
Zato mi Franc Jožef podal je roko, ier rekel, moj dragi \e pojdi domov.
Podala mi ljub'ca je tudi roko, pa ne za oženit, marveč za slovo.
Kaj hočem začeti? Kje moj je poklic? Najboljši bo ta, da ostanem star stric.
Začnem kontrabantat, o to pa bo šlo, sem mislil sam s sabo, črez dol in goro.
Al', sreča ni mila, tud to ne bo šlq, valuta je padla, zares je hudo.
Potem sem za tajnika šel v znani tam hram, sem z Lenko se kregal, da skor' me je sram.
Al ona pretkana zaprla je hram, me vrgla na cesto. Kam pa zdaj, kam?
Pošiljal bi žene magar na sred vic, pa tega ne morem, ker sem še stric.
Dal Bog nam je majnik. bom šmarnice bral. jih v Postojni na trgu za lirce dajal.
Morbit da tam kakšna še branjevka bo, ki dala mi v zakon bo suho roko.
Zdaj lahko vsak vidi da to ni več »vic«, če tu ne bo sreče ostanem res stric.
A_
Dokler
Za pijance res je luštno; dokler vince se dobi, pol noči ga vliva vase, in razgraja pol noči.
Pil ga je že Adam v raju, bil že Noe je pijan, pa bi mi ga zdaj ne pili, ko ga pije vsak kristjan.
ZAMUJENA PRILIKA.
»V začetku svojega zakona bi bil snedel svojo ženico, ta« ko sem bil zaljubljen!«
»No in danes?«
»Hm, dane® obžalujem, da tega nisem storil!«
t)OBRA URA.
Vozil sem se iz Trsta, v tretjem razredu seve, ker pri nas nimajo četrtega. Meni nasproti je sedel kmet, prava kraška korenina. Venomer je pogledoval na novo nikljasto urico s posrebreno verižico. Ko pa jo je vtakrtil v žep, je začel stresati zdaj levo, pa zopet desno ramo, vmes pa je poskakoval na trdi klopi, ko da ga lomijo krči. Ko pa jo
pogledal zopet na fro, je bil miren. A »krči« so se ponav« ljali, ko je kmet imel uro zo« pet v žepu. Mož se m! je smilil. pa ga prijazno poprašam: »Morda Vam je slabo, sosed?« — »Kaj mi bo slabo! Uro sem. kupil za svojega bir« manca, šest kron sem plačal za njo in za verižico, pa ta hudič ne gre, ako jo vsako1 toliko ne — potresem!«
SPLOH NE PIJE.
A.:	»Pojdi z menoj na koza« rec vina!«
B.:	»Ne .grem; sploh ne pi« jem, danes pa še posebno ne, ker mi je umrl prijatelj in sem ravnokar pil«.
vino bo rta
Poleg tega pa koncerte vsemu mestu dajemo, kdor zaspal je, ta zbudi se in posluša nas zvesto.
Kar je gledališče drago, mi smo božji blagoslov, kdor je siten nas ne mara, gre nad nas na prazen lov.
Iz Šmarij pri Kopru.
Čindara, čindari,
razlega se na vse strani,
ko pupe slišijo ta šum,
že pride pet jih strašnih trum. .
In vse se zbira na ta kraj,
o to je pravi direndaj.
Fantje, punce se vrte,
zraven tudi so žene.
Ta prav dober je plesalček,
njemu res da vgaja valček,
drugi i mošo se ukvarja,
tretii tango zagovarja.
Peha, suva vse in skače,
biti moči ni drugače,
brcne kdo ga, da se zvrne,
hitro vstane, se obrne.
A najbolj me smeh prijemlje,
če starec starko že objeinlje,
sem ter tja se ž njo vali,
neumnost stara se vrti.
Muzikanti marš končajo,
kam pa frajle se podajo?
Kar naravnost k stari Kati,
napat sladko »čokolati«.
V krčmi pije vse. kadi,
tam vse pleše, se vrti,
staro, mlado naokrog.
vse neumno, da je jok.
Vsa dežela napreduje
in omike se raduie.
pri nas, povem ti, dragi Cuk,
"remo vsak dan bolj — »zuruk
Smeje se vam še sam
Čuk.
LJUDOŽRCI.
Cirkus »Grand« je imel s seboj tudi ljudožrca. Nekega jutra so pa ravnatelj in njegovi uslužbenci zapazili, da je pobegnil. Pustil pa je listek na katerem je bilo zapisano: »Prosim, ne iščite me i ni ne po* 'izvedujte za menoj, ker sem, sam sebe pojedel«.
Dokler se bo vince pilo, bo ta oni še vesel, če izgine sladko vince, kam se bode človek del?
Če je Čuk kdaj p'janee žalil, zdaj jih prosi iz srca, da žalitev odpustijo, kakor Čuk prositi zna.
RAZTRESEN.
Profesor pride predavat. Sredi predavanja šele zapazi, da nima nobenega slušatelja; zapre knjigo in reče:
»Da ni nobenega k mojim predavanjem, je obžalovanja vredno, da me pa nobeden mojih slušateljev na to ne o-pozori, je pa škandal«.
BRIDKO, ALI ZATO — MODERNO.
Ob pondeljkih hodi moja žena po vseh modnih trgovi« nah v mestu in si ogleduje no« vodošlo blago. Ob torkih gre v Trst po istem važnem o« pravku. Ob sredah gre še malo v Udine, Ob četrtkih kupu« je nekaj doma česar ni našla v Trstu in drugod. Ob petkih si meri klobuke. Ob sobotah prihajajo šivilje z raznimi toaletami. O.b nedeljah jo va« bim, naj gre z mano v gleda« lišče, a moja dobra žena mi joka je odgovori: »Ne morem v gledališče, sai vidiš, da nimam kaj obleči!«
MED JUDI.
Mozes: »Temu že ne dam svoje hčere Rebeke«.
Izak: »Zakaj pa ne?«
Mozes: »Ogoljufal me je; ponarejeni dragi kamen mi je prodal za. pravega«.
Izak: »Saj je s tem dobro pokazal, da ima talent za tr« govca.
Lončar namesto škofa.
Nekje na Notranjskem se je nekoč imela vršiti birma. Vse se je pripravljalo na to redko slovesnost. Cerkovnik ie snažil ter kinčal cerkev, de* k le ta so pletle lin pritrjevale težke vence, fanitje so postav* Ijalii visoke mlaje in na »Glavnem trgu« pred cerkvijo so Dostavljali kramarji šotore, kjer bodo drugi dan »drli« botre in birmance. Koncelm vasi, ob vhodu v cerkev se je zbra* lo veliko občinstva kjer so z županom ter č, duhovščino ča* kali da dostojno sprejmejo svojega višjega dušnega pastir* j a. Ura Odbije štiri popoldne in v istem hipu je bilo dano z opazovalnega hriba znamenje, da se bliža voz s škofom. V hipu je oživela cela vas. Zvonovi so slovesno zazvonili. topiči so pokali, zastave so zaplapolale v Vetru in godba je zasvirala v pozdrav. škofu. Za bližnjim hribčkom se je že I začulo drdranje voza, vse je pokleknilo, ter upiralo pogle* de tja, kjer se je pol prašni ce* sti počasi prigugall voz, na ka* terem se pa v veliko začudenje vaščanov. ni pripeljal — škof — marVeč — Ribničan lončar.
Niča mpa Katra.
(S Tolminskega.)
Mica: Buohdi dabr dan Katra? Ma s' bidet dans nieki zaspana, prau biem des snuoe uasuala.
Katra: Uasuala nism ne., pa lahna b' bla če sn bla tlela sej sa bli puobi za pounači tam pr nas.
Mica: Binj ki sa dielal kaj cajta tam?
Katra: Sei bieš! Samu smejal sa se mpa špadielal, kakuo de naredje za napri beselica u tenabm stuogu.*
Mica: Pa kešna beselica sej jest nabiem za_ nič.
Katra: Čudna! A nes slišala de sa mislni adni de tud pr nas naštimaje tiste suort društua de boda piel, mpa cajhnjge brali kakr pa tedruih vasieh, pa jem je rajtam useukap zmrznla.
Mica: Pa kier tuste upeljuje?
Katra: Beč ih je bluo tuprbe, pa zdej deuaje le na adnga zatuo, k Je bu kailjiš naumn de je prou pa hišah hadu prašat če jema duo*'s kuraža.
Mica: Patle a se mu ni neč ab-nesla?
Katra: Še menj ki tejstmu k'je prut' bietru scau. Tiscajt sa prabli de ih je bluo njieki zla kantent, pa...
Mica: Pa kakuo de sa se zgriual?
Katra: Bali sa se rajtam de se pade pa hauširat neb'bli smiel, n nar-beč pa ljubjezn kamendira.
Mica: Tuste je pa ries. Tud jest biem k sn bla mlada, sej se je pou puobou pa mene rihtala. Karnr sn tie-la tam sa šli.
Katra: Ma glih kuste je.
Mica: Še jest pa b' bla rada kab bli uštimal mpa deb se kuo grduo na gledal.
Katra: Ma natle bi bli pa tud čuku kljun zavezal.
Mica: Se bie de sa mu ga bli.
Katra: A bieš ti duo deua notr?
Mica: Nar beč deuaje na tejstga k mu huod, patle nabiem.
Katra: Jest na bam pa prau neč sodila zatuo k lahna diene tud kešn druj. Mrbit deua n tak k se ldie na-zmenj zmislje.
Mica: Tešn k'če naj deua samu de jest nesn notre.
Katra: Prau neč nesua gbišne deb na ble še- abie.
Mica: Naj! Sej je use ries kar sua gauarile, nabirjem des lagala.
Katra: Niemam teiste nauade. Lej že z šuole grieda! Nejč dsa tud dans kuorpe pledli?
Mica: Buoj saramač sej sena na* malje drujga kakr kešne praznee.
Katra: Ki bieš kuolki se nauadje. kar jih ne zastopš.
Mica: Nejč ki je zana sila deme kličeje; šlišš pamagajmi zadiet škaf!
Katra: Mrbit sa pršli že južnat. Benj z Buogam.
Mica: Z Buogam sej se baua že še bidle.
Katra: Buhuar kab se ne.
* stuoh = kozolec.
** duo = kter, kateri.

l
Botri! Botre!
Molitvenike za :-: birmance :-:
dobite
v lepi opremi

S
11
v Gorici Via Carducci N. 7. 9
2CN3-
-MB
Pisma.
IZ RIMA.
Ker letos sveto leto je, smo v Rimu skupaj zbrali se, prišli smo sem na božjo pot, da obvarujemo se grešnih zmot. Smo tukaj v šoli skupaj zbrani, kot ko smo bili dečki mali, a učenje le počasi gre, ker stari smo postali že-Zatorej pesem to skončamo, v Čuka jo natisnit damo, po svetu z njo naj odhiti, pozdrave znancem izroči.
Alojzij Urdih, Št. Vid pri Vipavi; Stanko Jamšek, Štanjel na Krasu; Albin Fabjan, Kobdilj pri Štanjelu; Yiktor Leban. Gorica; Severin Roth, Žaga pri Kobaridu. Vsi skupaj se nahajajoči v tehnični policijski šoli v Rimu, vsem veselo kličemo: Na svi« denje!
POZDRAV IZ FRANCIJE.
Oglasiti se hočemo tudi mi iz severnih francoskih premogovnikov in vam naznaniti, da nam gre precej dobro; dnina ni prav velika ali vseeno se lepo živi in tudi z varčevanjem nekaj prihrani Bratske pozdrave vsem poznanim prijateljem, fantom in dekletom, posebno r»a starišem, bratom in sestram; iskreni pozdrav! Pavšič Ivan iz Lokovca, Okroglič Leopold iz Kala, Žagar Ivan iz Rut, Žagar Ana iz Žage.
VOJAKI PIŠEJO.
Spet nekaj novega razglasuiemo našemu staremu prijatelju Čuku na palci. Že smo bili pozabili na našega dobrega prijatelja, ki nam vso resnico pove. Zato ga vsi naši prijatelji berite dobro in bodite uverjeni da je to prava resnica, katira se bo godila na dan 20. maja 1925.
Od tedaj, ko smo zapustili naše hiše in vasico Tominje, so se naše punčke in dekleta tako zredile, da ie sam župan prisiljen oglasiti dražbo za prodajo naših deklet. Kdor želi imeti dobro punco, naj si jo pride izbrat, ali samo na tisti dan, katerega smo omenili malo prej. Mi mislimo, da bo usako dekle stalo najmanj ali največ od 10 do 13V* centesima. Žalostni pa ostajemo. ker se ne moremo približati, da si izberemo _ kako »fajn« dekle in po mali ceni. Želimo vam srečno dražbo. — Jenko Josip, Štroser Franc, Kumar Gustin, Paniter Maks, Jursinovič. Pugel, Srebot, Bak, Dolinar Rafael, Kapel, čok Andrej, Glazer Josip.
IZ KREDA — ROBIČA. Ker Čuk nikdar ne spi, vse vidi in sliši, vršila se je v noči dne 26.-27. aprila t. 1. velika bitka z omreli (dežniki) med Robiskimi in Krejski-mi fanti pri »Veroni« v Robiču.
Kakor povsod, se je tudi tukai pred bitko vršila burna seja v veliki dvorani Verone med strankami za in proti bitki. Najbolj se je odlikoval in trudil sam predsednik Verone z svojimi različnimi govori, žuganjem z botilko pive v roki na vzvišanih različnih prostorih, za pomiriti stranke, ali nič ni izdalo — bitka je pričela v Veroni in končala izven Verone na bojnem polju.
Koj v Dondeljek zjutraj je prišla na bojno polje kakor nalašč usmiljena sestra od črnega križa v osebi Rez-janke ter zbirala ostanke polomljenih reber, kosov sukna od pokojnih oms rel. Videli so se v blatu na bojnem polju odtiski kolen in zadkov od bo-jujočih s sovražnikov.
Po naključju, kakor da bi bila iz Kreda brzojavno poklicana saniteta, da preišče ranjene omrele, sta prišla v Kred v osebi 2 Rezjana v pondeljek zjutraj ter imela cel dopoldne obilo posla, da sta zacelila razne rane in glihala rebra pri ranjencih — omrel.
Ko je odšla saniteta, ie bila videti očividno zadovoljna z uspehom in voščila »Buh daj še dosti! takih guer«. Fantje, kedaj se spametujete.
Maribor.
Izkoriščanje.
V torek 5. t. m. je prišel v Mariboru neki gost Korel P. v neko restavracijo in si ie privoščil vrček piva.
Ker je pa tudi kadilec in ker je tudi gledaj po vrtu po tam nahajajočih se dekletih, je prišel s svojo cigaretko nehote nreblizo namiznega prta in ga osmodil. Nastala je na prtu mala luk-nica, ali kljub temu je »Ober« rekel svojemu »Piccolu«, da naj telefonično pokliče štev. 200 (t. j. požarno bram-bo.) Ta pa si je mislil, da ne bi bilo treba, da bi prišla požarna bramba s svojo autoturbinko radi tako majhne luknice in zato je poklical štev. 1200, katere pa ni. Med tem še je pa vse pomirilo. »Ober« je namreč zahteval, da gost K. P. plača 100 dinarjev za namizni prt. Ta pa se ni dosti obotavljal in mu je pomolil 100 dinarjev pod nos. »Ober« jih je sprejel in K. P. se je s svojimi tovariši odstranil. Ko je prišel iz gostilne, je pa videl, da je nebo oblačno in misleč da bo kmalu deževalo, se je K- P. vrnil v gostilno, je potegnil zažgani prt raz mize, rekoč: »Jaz sem prt plačal, prt je moj, z Bogom«. — Zavil si je s Drtom glavo ter je odšel naravnost k svoji ljubici v Stolno ulico. K. P. je na to krenil domu in ko je prišel domu — je bila vkljub deževnemu vremenu njegova glava suha, pa tudi njegov žep ie bil suh, kajti bil je prazen.
ČUKA SO UBOGALE.
V	Mariboru so vse natakarice vbo-gale Čuka, ko jim je rekel, da naj postrežejo goste pošteno in človeško, samo ena natakarica v sredini mesta se temu protivi in še vedno ne da gostom prtičev in jih tudi ne streže, kakor bi bilo pričakovati; to pa same zato ne, ker ona še vedno misli, da so njeni gostje prašički- Ali to ne bo trajalo dolgo,, kajti Čuk bo zaropotal in bo tudi to natakarico prepričal, da v Mariboru nima opraviti z divjaki, temveč z ljudmi.
ČE SO ŽENSKE PREVEČ GOLE.
V	sredo 6. maja popoldne je v Mariboru stala neka gospodična s preveč razgaljenimi prsi ood nekem drevesom blizu cerkve. Neki gospodje so jo občudovali, toda neki mimo-leteči ptici to ni bilo všeč — ta se je vrnila, sedla navpično nad dotičuo damo in jo ponesnažila. Gospodična, seveda razjezivši se, je zavpila: »O du verfluchter Vogel!« — Toda prepozno, kajti ptica jej je že dala na klobuk in na prsi pečat, kterega je zaslužila.
JADRANSKA NOČ V MARIBORU.
V	soboto 9. t. m. so v Mariboru in sicer v »Narodnem domu« vprizorili »Jadransko noč«, ktera jim ie prav dobro vspela, kajti obiskovalcev je bilo izvanredno mnogo in zabavali so se res prav po domače, po kraško. Naravno imitirana kuhinja in klet sta ugajala vsakomur, kdor je vstopil vanju. Kraševcem in Krašev-kam ni bilo treba kazati, kako naj se
NARODNA KNJIGARNA
GORICA
via Carducci št. 7 "TRi
priporoča trgovcem in slavnemu občinstvu svojo zalogo šolskih in pisarniških potrebščin po zelo nizki ceni.
Slovenske knjige ! Zahtevajte cenik !
Razglednice za šaljivo pošto in drugo od L. 4.-ža 100 kom. in dražje. :-: Slikanice za otroke!
obnašajo, kajti to jim je prirojeno. Oni in one pa, ki niso Kraševci ali Kraševke, so se pa prav nerodno obnašali in obnašale. Videl si namreč možke, oženjene, ki so rekli svojim ženam, da naj ostanejo doma in naj čuvajo otroke da se ne prehladijo: videl si tudi ženske, ktere so pustile svoje može doma in so jim rekle, da naj ostanejo doma da ne bo kdo kaj ukradel. V Narodnem domu pa so se ti oženjeni možje radovali z neože-njenimi punčkami, pa tudi omožene ženske so se vrtele s svojimi ljubčki, ki so pa ttidi še) le v razvitku svojega života. To pa je trajalo dokler jim solnce ni posijalo njihovo srce.
doktorcki. sodnički.
Študentje so navadno z vsakim človekom prav prijazni in vsakemu zelo prikupljivi; to pa le toliko časa do* kler so študentje. Ko pa pridejo v leta, in napravijo nekoliko škušenj, pa že mislijo »dass sie die Weisheit mit dem grossen Loffel gefressen haben.« Ce pa vrh tega med 20. in 30. letom postanejo doktorčki ali sodnički, pa mislijo, da je ves svet njihov in ne-čejo poznati tudi najboljšega prijatelja ne. Nekteri gredo še tako daleč, da začnejo svoje prejšnje najboljše prijatelje vikati in da jiim še ne odzdravijo, ako jih oni pozdravljajo. Bržkone mislijo ti doktorčki in sodnički, da bodo živeli na vekomaj in da bodo edino-le. oni vladarji na celem svetu.
Izšle so v samozaložbi ,Ja rodne Kojlg'arn'e" v Gorici otroške slikanice
Ali, kako lepo!
Stariši, če hočete svoje malčke razveseliti, kupite!
Pravijo.
Pravijo, da je neka Češminška pu-pa šla na ljubljansko to-mbolo. Mislila je, da bo dobila prašiča, a se ji ni posrečilo. Vse eno je dobila nekega starca, ki je na eno roko šepast 'in na. eno uho slep.
Pravijo, da Češminška republika štrajka, ker noče biti več pokorna Majlontarskemu prezidentu Adlerju.
Pravijo. Košana_. Vrgli smo v koš; d... nam ne pošiljajte več!
Pravijo, da imajo dekleta v Velikem Srnjaku tudi po leti zimske kožuhe, ker se bojijo, da se jim ljubezen ne prehladi.
Pravijo, da bodo v Zireh kupili cementove zvonove, da se ne bodo čuli črez mejo radi carine.
Pravijo na Koriinici, da še ztjaj ni konec zadeve z žvižganjem. Bo prišel Čuk na palci osebno gori, da se informira.
Pravijo v Godoviču, da ie nekdo pisal iz inozemskih zaporov, da se mu zelo slabo godi. Vsled te novice so se krokodilove solze toliko pos množile, da je prej ponižna Godovi-čica narasla v mogočen veletok. Brezposelni Godovčani pridno izdelujejo čolne; da na njih prevažajo iz Kurje v Žabjo vas babje kvante ter »Čuka na palci«.
Pravijo Godovičani, da si bodo ob priliki birme izposodili od Medveicev zvonove, da bodo nanje potrkavali ob škofovem prihodu.
Pravijo, da so na Volarjeh tri krat-kokrile mlečnazobe dolgopetke uredile nov koledar; dve glavni stvari v koledarju so: Da je dvakrat na mesec s mlaj« in da hodijo dekleta ponoči fante pod okence klicat.
Pravijo, da je P. iz Loga v vse fante zaljubljena, nje pa nobeden ne mara.
Pravijo, da je gospodična I. Z. tako suha. ker jo suši ljubezen iz vročili kraiev. Fantje in dekleta iz Go-doviča, ne smejte se temu, ker drugače bo še vas Čuk okljuvall.
Pravijo v Črnem vrhu, da so se nekatera vaška dekle*" zelo prestrašila, ko so izvedele, da pride Čuk na razgled v našo vas. Ena izmed njih pravi, da bi ga zelo rada videla, če je res tak korenjak, da bi mogel njo okljuvati.
Pravijo v Črnem vrhu, da nameravajo nekateri vaški fantje postaviti visok stolp tam, kjer je stala prei pokojna lipa. V ta namen da bode lažje Čuk iz njega opazoval, kako se nekatera dekleta obnašajo s fanti z juga.
Pravijo v Črnem vrhu. da je dne 19. pretekli mesec hudo oslabel »Deseti brat«, komaj 26. steVa isM mesec je izdahrrtl svojo siromaško duše. Iz5 reka sožalje Čuk.
Pravijo na Banjšicab. da so tam grofice, ki imajo rokavice, da si rok ne omažejo, pa hodijo na izprehod, da bi katerega dobile. Ker ga pa ne dobijo, se vračajo nazaj vse iz sebe.
Pravijo, da so goriški pijanci protestirali pri Čuku nas palci, ki je pisal, da vpijejo vse noči. Dejali so. da ne vpijejo, ampak poiejo brez vstopnine in naj bo Čuk zadovoljen, da za vbogagjme koncerte posluša.
Pravijo, da so' nekatera dekleta v Lokovcu dobila dne 1. maja otrp-njenega senenega moža na strehi. Imele pa so punce tako dobro srce do tega junaka, da so nezavestneža spravile pod streho. Mož, ki je vse to opazoval, misli, da se bo seneni pajac. kmalu prebudil in živel še lepo življenje med njimi. Tudi Čuk na palci veruje to.
Pravijo, da je predstava »V niža-vi« prav lepo uspela, le . občinstvo se je zbalo prevelikega mraza in je premalo zasedlo dvorano.
Pravijo, da je' v Godoviču neko mlado dekle, ki ima zelo lepe oči, a jih prerada skriva pod kožo.
Pravijo istotam, da sta na veliki pondeljek Tone in Franc tako »t.rin-kala«, da je Francu po glavi zazve-nelo.
Pravijo, da so v Ivanji dolini pri Godoviču naredili nov klepetec, da bi odganjaal Čuka, ker se boje, da bi jih preveč okljuval.
Pravijo, da se je 6. t. m. priklatil v Krčevino št. 193 pri Mariboru neznan volčji pes. Hišni gospodar je to naznanil po Marburgerci, da naj si ga pride posestnik tia iskat. Ko je pa pes to zvedel, jo je že drugo jutro popihal bogvekam, ne da bi se poslovil od svojega novega gospodarja-Pravijo, da je v sredo 6. maja neki mesar v Mariboru prodajal telečje meso po 10 dinarjev kjlo. Če si ga pa kupil, si se pa prepričal, da prav za prav nisi kupil 1 kg mesa temveč 1 kg kosti.
Pravijo, da je v soboto 9. t. m. prišel v neko lekarno v N. Avstriji neki moški z rudečimi lasmi. Črez nekoliko časa so ljudje od zunaj slišali njegovo vpitje in so mislili, da ga hočejo fentati, nekteri so le celo trs dili, da hočeio napraviti iz njegag klobase. Obkolili so lekarno in zahtevali so, da je ta človek z rudečimi lasmi prišel ven. Čakali so 3, 4 in nekteri celo 5 ur pred lekarno, toda zastonj, ker tega človeka z rudečimi lasmi še vedno ni bilo ven. Pri tej priliki so se sešle večjidel ženske in med temi je bila tudi neka »karten-aufšlegerpa«. Druge ženske so jo takoj prosile, da naj »aufšlaga« karte, da bodo vedeli, kaj se je zgodilo s človekom z rudečimi lasmi. Ta je »aufšlagala« in ko je karte trikrat dvignila je rekla: Vidite, tu kažejo karte, da so tega človeka fentali.
Pravijo, da se je te dni vrnil neki grof D. iz Bolgarske v Maribor, da bo zopet občinstvu pravil in pripovedoval, kako je popotoval po svetu. Čudno ie samo to, da ga nihče ne sliši, ker on pri vsakem predavanju navadno molči.
Pravijo, da so v Šprincah pri Ljutomeru takozvani orožniki napadli nekega županovega sina in mu vzeli 1500 dinarjev, ktere je dobil od nekega kmeta za aro, ker mu je prodal 6 prašičev. Ker sta pa to opazila neki kmet in kmetica, so takozvani orožniki zbežali bogvekam. Ker so pa ti le takoj javili v Čakovec, so jih tam, kakor praviio. prijeli in deli v luknjo. Seveda so orožniško obleko slekli in oblekli adamsko obleko.
Pravijo, da bo v Mariboru restavracija Kosovo pretvorila svoje ime v Maribor — to pa zato, ker Primorci nečejo biti na Kosovem polju, temveč ostanejo rajše v Mariboru,
Pravijo: Bate. Čuk čukast, kaj za nami hodiš? Po potoku našem vedno blodiš, pri tvojej stari sanjaj — v topole stare se ne zaganjaj! Če že pri tvoji stari ti ie dolg čas, lahko si privoščiš malo boljši špas-So topole mlade in velike, v njih kuštravih glavah mnoge muhe
skrite. — Tam boš lahko pikal in zibal, samo. da boš tiho — tiho pravim stal, če pa ne boš ubogal in boš trdovrat — dobiš v zadnjo plat — cel meter dolg
podplat.
Pravijo v batovskili Ravneh, da je nekatera krhkejša dekleta doletela 1. majnika velika sreča. — Ko so zjutraj vstale dobile so moža s sliko na zidu.
Pravijo v Batah, da vdove— sedaj v maju kar »galopirajo« po vasi!
Praviio na Baninško-Batski planoti. Dekle fantu rinko kupilo, tretje dete je povilo; a fant rinke ,noče vzeti žene take ne mara imeti. Dekletu milo se storilo v novič štorkljo je- poprosilo. Četrto dete si zaprosi, če prav trije že hodiio bosi. Mogoče me bo četrto, peto malo v ljubi lepi zakon pripeljalo? Tako premišljuje, se tolaži samo in preklinja rum nekdanji — čokolado.
NE MORE SPATI.
Zdravnik: »Kako pa kaj spanje? Ali dobro spite?«
Pacijent: »Ponoči in zjutraj prav dobro; popoldne pa včasih ne morem zatismti očesa«.
Iz Šmarij pri Kopru
Meni mlad'mu fantu sreča spodletela, kakor drobna ptička proč mi odletela.
Ob rojstvu rojenice v uho mi šepnile, mi nesrečna leta slaba prisodila.
Še ne znam kesati. ne more huje biti, večja pač nesreča ne more se zgoditi.
Je pri nas navada, plesat kdor ne zna, ga deklet nobena niti ne pozna.
Res je srečen tisti fant, ki zna plesati, on ima punce zale, ktere če izbrati.
Čitain knjige, časopise, na mizo se naslanjam, ker nimamo še društva, jaz o njem le sanjam.
__4141 "•• v
O, da bi znal jaz »tancat«, bi srečen bil kot drugi, tako mi srce poka in umira v tugi.
Čukec moj preljubi, pošlji Sovo k meni, da pouči me o plesu, v vedi zaželjeni.
Bom zopet našej srečo in radost mladih dni, denar in izobrazbo po plesih kvaril si.
Dekle odgovarja Čuku.
Razveselil si me Čukec, ko spomnil si se me, po kratkem času zopet na Godoviško dekle.
Solz krokodilovih še nisi poslal mi na ogled. In praviš, da so se, čez srce moje zlile v svet.
A žal da srce moje suho je ostalo. Krokodilovih solza še nikdar ni poznalo.
Če jokala res sem kdaj, nisi prišel mi tedaj, da svoj jezik bi opral, ki je lagati znal.
Ne misli, da je meni mar če lažeš grdo v svet. Le žal mi je za onega, ki hoče kaj verjet'.
Dobro jutro, Pepi! Kam pa ? Uro grem kupiti k stari znani domači tvrdki
i. ŠlILIGOJ
Gosposki islici št.
Vsi gredo k J. Šuligoju, ker ima najboljše ure in pa po ceni. Jaz sem tam kupil uro že pred 25. leti, in še vedno gre natančno brez da bi jo bil dal kedaj popraviti. Zdravo! Pa ne pozabi kje je .v .v .v
ulica - Vi
f
HITER ZASLUŽEK.
A.:	»Danes sem v eni se« kundi deset dinarjev zaslužil«.
B.:	»Kako to?«
A.: »Nekemu odjemalcu sem blago hotel zaračuniti deset dinar jev, pa sem se v zadnji sekundi premislil in sem ga zaračunil dvajset dinarjev«.
IZ MODE.
Kupec: »Kako to, da nimate nobenega klobuka, ki bi pri« stojal moji glavi?«
Klobučar: »Veste, pri nas prodajamo samo lepe klobuke po moderni obliki«. Vaša gla« va pa je prišla že popolnoma iz mode.
Kdor želi pristnega
tropinovca
naj se obrne na tvrdko
uoooPivec & kralj
v Potoku - Dornberg .
Cena zmerna Posirežba ločna - Blago prvovrstno — - kupuje dobre in dravez tropine po največji ceni.
Listnica uredništva.
Čuka na palci ne moremo pošiljati nikomur zastonj.- Zastonj je umrl. List zabava, skrbi, da redno izhaja, .da je ilustriran, zato pa mora biti tudi plačan, kakor se spodobi, sicer ne bi mogel izhajati.
DENAR V JUGOSLAVIJI
r. 55. 55 O.
v riovopreurejejiiii prostorih v !j J Misijo sns. t
Mestni trg. štev. ©
sprejema vlofje na hranilne Icnffšlce In tekoči račun, jih obrestuje
po S°/fl
ter jih izplačuje takoj brez odpovedi in brez odbitka. Večje hranilne vloge z odpovednim rokom.
Obrestuje tudi višje po dogovoru*
Velika zaloga manufaktee
Ruggero Venuti
Gorica - Gorso G. Verdi 19 - Tel. št. 95.
Velika zaloga domačega in češkega volnenega blaga. — Svile, bombaževine vseh vrst. — Perila za opremo nevest in za domačo rabo. — Volna, žima :-:	in perje.	:-:
VOLNENE PREPROGE IN LINO LE UM.
Velika zaloga svile. Posebnost: blago za moške srajce.
Blago najboljše. Cene nizke.
Trgovina z rti; nufakturo
ŠKODNIK ANTON
Gorica - Via Seminario lO - Gorica
Le zadovoljnost k pravi sreči vodi! Zapomni si, nev sta, to resnico, in preden sežeš ženinu v desnico, previdna pri nakupu bale bodi!
Blago po nizki ceni, zadnji modi
predaja za deželo, za Gorico
pri semenišču v biši z desetico
trgovec Skodnik Anton, znan povsodi.
H to se tiče tudi tebe, mati, in tebe, žena, ženin, fant, deklina, trgovec ki kupuješ mnogo hkrati
cefiria, oksforda in etamina!
.,Sem zadovoljen z blagom!" vsak poreče
in zadovoljnost kluč je že do sreče.

ftianufakturo, perilo, ixd@lai\e obleke
p© cenah brez konkurence
kupite pri dobroznani
Bratje Mose
Via Rasle!!© 7 - GORiGA - Via ftasteUo 7
Domače žganje Runi Jamaica 50% Jajčna Krema maršala Cognac Jajčni cognac Malaga vino Cipro „ Pissito „ Chianti „ Maršala, vermout, asli spumanfe
Najfinejši likerji, Fernet, Bitter, Sirupi.
Lir 10.50—11.50 liter. „ 12.50 literna steklenica. „ 12.30 „ „ 10.50 ■>/!„■ . 15.50 „ 10.-. 8.-„ 6.50
„ 4.—, 4.25, 5.50 steklenica nevračunjena spumante moškalni.
Žganiarna Trg Sv. Antona št. 7 — Gorica.
Pozor! Perilo n neveste Corso Giuseppe Verdi 1
ie tkanin.
Volneno blago Bomb aževine
Tkanine Odeje
Tri I ž (dvonitnik)
Volneno blago
za moške in ženske
Perila za novoporočence! Pozor! Podružnica: Via Carducci 11
Izdelano perilo za moške in ženske
Laneno platno in bombažasto
Popolne bale Preproge iz baržuna in linoleja
GORICA
Telefon štev. 276