300 Bogomil Fatur Poezija O ZEMLJA zemlja s sončnimi plameni kakor z obstretom obsijana zemlja s črnimi semeni do globin vsa posejana zemlja poljana življenja in livada smrti ampak kaljenje novega rojstva se v tebi nikoli ne jen j a zemlja bivanju ni konca tudi konec je avreola nenehnega vzpona od gnezda do zvezde od zibelke do neba 301 Poezija o zemlja iz vsake tvoje noči se nova jutranjica spočenja SLEHERNO MOJE JUTRO fuga v treh glasovih I sleherno moje jutro prebujenje podobno rojstvu studenca na livadi počasi se val pregiblje in prinaša s seboj trpki okus po zemlji iz dna globine o suženjstvo korenin o počasni pretoki vklenjenih voda potem spet čvrsti izvori svetlikajočih se gladin s plaho perutjo se jih dotika ptica tišine ob najsamotnejši uri kot belo trepetajoči cvet vetra prelet nad vodami reka teče teče reka proti morju ki jo čaka z razprostrtimi rokami smrti naročje kakor studenec ki se pregiblje tečem tečem po svetli črti proti kraju brez vrnitve toda v sebi nosim kot školjka pesem zvenečih morskih globin in sleherno noč mi val obsije bleščava zvezda z nebesnih višin 302 Bogomil Fatur II svežina jutranje luči deviška svetloba mesečev obstret na oblakih prva zora sveta sijaj na kapljici rose gola lepota dneva čista iskrivost tvojega pogleda o duša poeta sestra voda in vetra roža zarje večerne mlečna cesta zvezda III kakor studenec na livadi na svoji človeški poti se tiho pregibljem sam kakor čudežna bitja zvezde in bežni oblaki sijejo v mojih vodah besede — krhki cvetovi kot pene na obali duše beli okras zvezde oblaki besede zapisani na vodi pogoltne jih ocean NAVZ1KAA temneča senca večera je kot ptica utripajoča nad zalivom 303 Poezija stopal je v breg proti davnim zasanjanim gozdovom kjer je ležala večerna noč in nazaj proti blaženemu in neusmiljenemu morju ga ni vabilo šumotanje ptičjih kril rešil se je bil iz plamenečega vodovja v katerem mu je skoraj zastal srčni utrip stopal je v breg in kot čarovno masko ki se je prikazovala in spet ugašala je zagledal nimfo stala je v pokončni drži in spala in objemala brest o mamljiva prikazen feaška deklica navzikaa in približal se je tisti livadi senca na njenih očeh je bila temna in gosta kakor večer ob vznožju brestovega drevesa in izpod sladkega jonskega neba nad otokom korkiro se je spustil počasni pokončni puščičasti dež ki je prebudil živali in bogove in bitja človeška in roke odiseja so bile kot bele veje iz stekla ki ga je z rožnatim sijem vročica erotične gorečnosti obarvala 304 Bogomil Fatur TA LETA ta leta torej TOREJ z vsemj svojimi menjavami ta leta ' v katerih naše življenje tako majhen prostor zajema ta leta torej so resnično čas premisleka meditacije čas ko se srečujemo bežni in vsi zasopli NOČNA POKRAJINA OB MORJU ponoči z brezšumnimi koraki boš stopal čez vrhove cipres ti bosonogi spremljevalec mrtvih o bledi mesec kakor hamlet sklonjen nad ofelijo in severni veter mrzli veter od polov bo kakor žrebec ki nad oblaki svojo ledeno grivo stresa da — tako se spominjam: konji noči v dvovpregi in četverovpregi hrzajo mesec je njihov voznik za vozom gre zbor zvezda tiho pošumevajoče so peruti spanca črni korak duhov po zemlji med cipresami žubori 305 Poezija čas umrljivi ko so naše oči vedno znova in neprestano uprte na številčnico po kateri se pot usode in smrti izteka ta leta torej V ČASU hvala soncu ki se je rodilo TESNOBE (ja nikoli ne umre negotovost" hvala vetru ki se ne P°stara hvala življenju insektov hvala cvetenju in hvala rasti trav pomladnih hvala pticam ki prikličejo dež blagodejni hvala zemlji hvala njeni žeji in njeni lakoti hvala vsemu živemu vsemu živemu ki mi pesem daje dobrotno pesem v času tesnobe v času negotovosti marljivo z glasom čebele plamteče z glasom ognja zadihano z glasom reke pomladne tako naj tvoj spev govori o poet bridkousti živimo v času obleganem ko senca fluidne melanholije komaj prikriva pred očmi resnico strašno o minljivosti vsega človeškega o brezkoristnosti naših naporov o podrti hiši 306 Bogomil Fatur ljudskega življenja v času tesnobe v času negotovosti v tvoje tišine mila ptica polagam svojo besedo v tvoje izvire studenec na livadi skrivam lovorove vence zmage in upanja v leta ki teko in hrumijo odlagam to svoje bedno srce v času tesnobe v času negotovosti doba vetra znamenje volka preden pogine svet se noben človek ne bo več usmilil sočloveka še enkrat hvala soncu ki se je rodilo da nikoli ne umre