3Urbani izziv, letnik 19, št. 2, 2008
Uvodnik
Zaradi svojih značilnosti in potencialov so me-
stne zelene površine ena temeljnih osnov za traj-
nostni razvoj mest in zagotavljanje kakovosti bi-
vanja v njih. Možnost številnih rab in dejavnosti, 
povezanih s številnimi pomembnimi potrebami 
prebivalcev mest, ter tudi raznovrstni ugodni 
ekološki in okoljski vplivi zelenih površin na 
podnebne in vodne razmere ter zmanjševanje 
vpliva škodljivih emisij pomembno prispevajo h 
kakovosti bivalnih razmer v urbanih okoljih, k 
zdravju in zadovoljstvu ljudi. Ob tem pa imajo 
zelene površine, zaradi svojih prostorskih lastno-
sti in značilnosti naravnih prvin, tudi izrazite 
potenciale za jasno strukturiranje in sooblikova-
nje urbanega prostora.
Leipziška listina o trajnostnih evropskih mestih 
(2007) v priporočilih jasno opredeljuje pomen 
celovitosti politike urbanega razvoja in ustvar-
janja ter zagotavljanje visoke kakovosti javnih 
prostorov in urbane krajine. Prav tako te s svo-
jimi usmeritvami jasno podpirajo Lizbonska 
strategija, Evropska krajinska konvencija in 
Gothenburška strategija.
In vendar kljub temu v številnih mestih in dr-
žavah vprašanja načrtovanja, ohranjanja in 
urejanja ter vzdrževanja mestnih zelenih povr-
šin prestavljajo zelo obrobno tematiko, s katero 
se ukvarjajo le fragmentarno, brez jasnih vizij 
in strateškega pristopa, ter ki v glavnem ostaja 
brez izraženega političnega interesa in ustrezne 
podpore.
Politične, gospodarske in družbene spremembe, 
ki smo jim v številnih državah priča v zadnjih 
desetletjih, so in še vedno pomembno vplivajo 
tudi na rast in razvoj mest. Še posebno v deže-
lah Vzhodne Evrope so ta doživela velike spre-
membe, ki zelo močno vplivajo tudi na mestne 
zelene površine. Pospešen urbani razvoj sproža 
zelo močne pritiske po njihovi pozidavi, ki jih 
še zaostrujejo v hitri dobiček usmerjeni interesi 
zasebnih investitorjev in sprememba lastništva 
zemljišč. Pomanjkanje javnih finančnih sred-
stev položaj dodatno zaostruje, saj se celo v drža-
vah, ki imajo zelo dobro razvito metodologijo ter 
politiko načrtovanja in upravljanja z zelenimi 
površinami, kot je na primer Velika Britanija, 
soočajo s številnimi problemi in z ovirami ter 
zmanjševanjem sredstev za to področje.
Vprašanje mestnih zelenih je tematika z že vgra-
jenimi nasprotji, v smislu narava – kultura, var-
stvo – razvoj, javno – zasebno, posameznik – 
skupnost, aktivno – pasivno, kontrolirano – svo-
bodno, in pogosto predstavlja problem križanja 
zelo različnih interesov v prostoru ter velik izziv 
za strokovna raziskovanja in iskanja ustreznih 
odgovorov za učinkovitejše delovanje v praksi. 
Poudariti je pomembno izjemno raznolikost 
mestnih zelenih površin in pogosto napačno 
predstavo, da gre za bolj ali manj enovit tip 
mestnega prostora, ki ga opredeljuje le njegova 
značilna pojavnost. Parki in igrišča, stanovanj-
ska krajina, mestni gozdovi, obvodni prostori, 
rekreacijska območja, vrtički, drevoredne poteze, 
botanični in živalski vrtovi ... ter tudi zasebni 
vrtovi, pokopališča, gozdovi, vodotoki in kmetij-
ska zemljišča ... Vse to so pomembni deli mestne 
krajine, posebni in med seboj zelo raznoliki tipi 
mestnih zelenih površin, ki vsi skupaj soustvar-
jajo mestni prostor in pogoje bivanja v njem.
Opazen je velik razkorak med strokovnim razu-
mevanjem in iskanjem vedno novih in boljših ter 
učinkovitejših pristopov v načrtovanju in ureja-
nju mestnih zelenih površin ter odnosom politike 
in mestnih administracij do teh vprašanj. Zato 
enega ključnih korakov k izboljšanju položaja 
predstavljajo prav konkretna strokovna opozori-
la na probleme in možnosti ter primeri dobrih 
praks, ki lahko pomagajo dvigniti zavest o pome-
nu in (z)možnostih mestnih zelenih površin za 
izboljšanje kakovosti bivanja in okolja mest.
Ina Šuklje Erjavec
Mestne zelene površine