Razmišljanja ob »dnevu mladosti«
Zakaj sem dal ime mladin-skega praznika v narekovaje? Zato, ker preprosto dvomim, da je to praznik mladih in čim bolj razmišljam o tem, bolj sem prepričan, da temu ni tako.
Prvič: Štafeta potuje po vseh krajih Jugoslavije in pride v Beograd. Moram reči, da me to spominja na romanje, ko se množice v imenu neke ideolo-gije hodijo k nekomu zaobljub-ljat. Ali povedano drugače: vse poti vodijo v Beograd, tako kot vse cerkveno-hierarhične poti vodijo v Rim in nato k bogu, namesto k človeku.
Drugič: Zvečer 25. maja ve-čina Jugoslovanov bulji v TV sprejemnik in gleda neko ustvarjalnost. To. kar vidi. je ustvarjalnost nekaj koreogra-fov, režiserjev in glasbenikov, ki niso več mladi in so afirmira-ni, ne pa ustvarjalnost sto tiso-čev mladih Jugoslovanov.
Tretjič: Milijonske množice Jugoslovanov   gledajo,   kako
mladi pridno migajo, se kla-njajo in gibljejo tako, kakor jim nekdo dirigira in kot jim je nekdo ukazal. In to počne mla-dina. ki naj bi bila revolucio-narna, napredna in se ne bi pu-stila zmanipulirati manjšini! In ta mladina naj reši zagate v Ju-goslaviji ter spravi razvoj ra-zrednega vprašanja na pravi tir?
Moji predlogi
Prvič: Vse poti ne smejo vo-di|| v Beograd, zato naj se »cilj« seli vsako leto v drugo republiko oziroma pokrajino. S tem tudi ne mislim v glavna mesta, temveč \ vse kraje (tudi v »najbolj zakotno vas«. če že hočete). v mesta pomembnih dogodkov, naravnih središč itd.
Drugič: To naj bo shod vseh. mladih in starih, mladi pa naj pokažejo, kaj znajo in zmorejo ustvarjati na vseh področjih svojega delovanja, ki koristi tako njim kot celotni družbi.
Tretjič: Ti shodi naj se ne
sprevržejo le v manifestacijo znanja in spretnošti, temveč v opredmetenje in koristno de-lovno srečanje vseh. Tako bodo mladi lahko pokazali družbi. da so to, kar naj bi bili — prihod-nost družbe, in to boljša od se-danjosti.
Četrtič: Zmanjšati stroške na minimum in ne delati tako dra-gih srečanj. (Letos bo proslava stala ok. 33 milijonov din.) Kakor mi je znano. si tako drago vsakoletno prosla\o ne privošči nobena organizacija nc pri nas ne v tujini (če pustimo ob strani ameriške volitve in podobne »podvige«).
Petič: Ko bomo to dosegli. potem bomo ob 25. maju res lahko zapeli »Druže Tito, mi ti se kunemo.«
Pa še nekaj misli ob poskusu vnebovzetja tovariša Tita.
Pred dvatisoč leti je katoliška cerkev izvedla »vnebovzetje« Jezusa Kristusa rekoč: »On je trpel za vas, zdaj pa vi trpite
zanj.« Postavili so mu oltar — žrtvenik, kjer so Ijudje žrtvo-vali(tudidanes topočno) svojo osebnost in bistvo in s pomočjo tega zmanipulirali in izkoriščali množice. Ne morem se znebiti bojazni, da se je pri nas poizku-šalo ali se celo še poizkuša isto narediti s tovarišem Titom. Te sume je v meni zbudil scenarij proslave ob 25. maju, ki pa je bil na vso srečo odbit. Prav tako se ne morem znebiti misli, da ni bila mladina tista, ki je to na-meravala narediti, temveč je bila in je ZSMJ le medij, prek katerega bi se to izpeljalo in vbilo v glave množicam, ki odraščajo. Rad bi, da se to ra-zišče in tiste(-ga) onemogoči, še raje bi pa videl. da mi nekdo dokažc, da se motim.
BORIS KONONENKO
P. S.
Prispevek jc bil napisan pred 25. majem
UREDNIK