Vid Snoj
Osem apokrifnih listov
Nobena prošnja
Bila sva druga drugi naložena praznina, dve krčni mišici, dve progasti srčni statvi.
V zraščajočem se miceličnem medprostorju
se je parajoč tkala sanena sled,
svet je pozvanjal s kraguljčki v svoji noši,
zraven naju se je velbal v kristal.
Slišala sva kamen in njegov padec v tišino:
beseda, ki te mi je vzela, beseda, ki sem te poklical z njo,
vžgana v ustno votlino sije
z zvezdnim molkom.
Nobena prošnja te z njo ne prikliče, nobena vdana pepelnata prošnja.
Betel
S kamnom za pričo, s čopasto povezanimi besedami proti neznani (angelski?) figuri:
karkoli že
se je pod pritiskom podobe naježilo v tebi, glej, prepusti jih toku.
Otri jih z muljem, zdrgni jih do beline in nitno tankih žil in beločnic, svetlih kot izvir in izvirno slepih.
Ničesar ne razvezuj.
Položi ta kamen pod jezik, položi ga nezaslišanega.
Pridi
Pridi,
zlistana z akantovimi listi, stebrna.
Pridi s prepoznavnimi gesli, ki z njimi tudi jaz poskušam, da bi se med
razvitimi svilnatimi prapori mesa prikradel do tebe, k moji jesenski straži.
Z nobenim
prisilnim sporazumom se ne bova razšla. Morda boš pnzidana moji samoti kakor mejni kamen.
Roža, rana slepih
Svit.
Barvnobeli svit ti je po trepalničnem šivu razparal oko. Tvoje oko, vneto, gleda v brezdanje.
Ognjeni zubelj, ki vzplamti, da poslika ledeniško pusti dan, mora plesati tudi po njem.
Pisava.
Ogenj se v ogenj vsukava, žar potemnjuje žar.
Le zapri oči
in roža, rana slepih,
se bo razlistala v nevidnem.
Iz globin
Kakor žito spržen v sončni pripeki, kakor zrno posejan v odsotnost:
krik, ki si ga dopustil, da se izdre iz prsi,
da se kačje popne poprek čez kraljevsko pot k božjim ognjem, k tvojim, da pusti za seboj bodljiki preplezati prazen grob.
Akt
V gori, ki sem vanjo, priganjalec oblakov, klesal svoje obličje,
se je razkropila čreda. Bili so tvoji še vedno neosenčeni lasje.
Tvoja puščičasta duša je izplula. Z veslaj očimi vekami grebe v brezvetrje.
A ni izplula proti nebu.
Nebo se je zvilo nad njo kot jadro,
ne,
kot odrta koža.
Kar boš bil
Izmetane
iz zemeljsko udrtega nebesnega spanca, sedmere trobente,
strmo vlivajoča se luč
skozi raztkano listnato teksturo:
ti ogoljeni,
z beležem v ustnem duplu, boš, kar boš bil.
Ikona
Biti klic, tebi namenjen, ki ga zaman pričakuješ.
Mrak sem razpel med krošnje glasov, rasem tiho kot dar in bezeg v vrtu, ki zanj skrbiš.
Belo bezgovo cvetje potresam - ti se vzpenjaš: tvoje mitnično telo (vzredilo je polno luno) se odpre pred globino;
naj bom zdaj tebi podobna ikona.
Naj bom ikona,
ki je šla skozi oceansko jasnino, skozi zvezdne ožine,
tebi podobna, trohljiva ikona na mrežnici velikooke teme.