—  146 —
Angel varih
Pasel sem živino bos. Brez čevijev hoditi za živino po trnju pa ni lahko in  ni prijetno.    Le   prerad se zapiči v nogo trn, in to boli.
Ker sem nosil tak trn že vel dni v nogi, ognojilo se je bolno mesto ter me je rnotno bolelo. Oče so mi z iglo izvlekli trn vunkaj ter mi obvezali nogo. Kmalu je bilo boljše.
Drugi dan smo mlatili. Z zavezano nogo sem tlačil slamo na senici, kamor so jo metali mlatiči. Zmenoj sta bila tudi Grbežev Francek in Rošlov Tinček. Preobračali smo kozolce na slami in se metali, da je bilo vesclje. Bili smo v devetih nebesih. Anije sreče brez nesreče. Jaz splezam na tram prav blizu strehe ter zavpijem:
nPoglejte me, kako bom skočil." Pa se preko-picnem v slamo, a predaleč v stran. Noga mi izpo-drsne po mehki slam, da padem med lahnim krikom s senice — — —
Tovariša se ozreta prestašena za menoj, a ni me bilo videti  Od strahu nista vedela, kaj početi. Tinček^, se prvi ojači ter reče mlatičem: .Jožek je dol padel!|F — ,Oh, ni mogoče!" vzkliknejo skoraj vsi hkrati ter prihite na kraj nesreče. Kako pa se  začudijo. ko me zagledajo visečega na plugu. Na steno je bil namreč plug lako naslonjen, da je deska, ki odriva brazde pri oranju, moiela vun. Med to desko  in  ročice  sem se bil ujel ravno čez pas, da   sem visel, kakor bi plaval po zraku.
Oče me vzamejo raz plug ter me neso v hišo, kjer mali prestrašeni prilcko k meni. Vendar mi ni bilo sile. Bolno nogo sem nekoliko potolkel, da me je neznansko peklo, pa prestašil sem se bil več kot za potrebo.
Par slopinj od pluga je ležala ogromna skala. Ko bi bil priletel nanjo, nikdat ne bi bil več vstal. Takrat sem spoznal, da mi je sam angel varih rešil življenje.                                                  .             Neralov   .