Sekretar ZSSS Rajko Lesjak je s sodelavci za bralce DE pripravil celovit pregled delovanja svobodnih sindikatov v letošnjem letu. Novinarji pogosto slišimo pomisleke, češ kaj mi bo sindikat, le članarino plačujem. .. Res jih je manj kot v časih, ko je krožil dovtip o treh najbolj nepotrebnih stvareh, o češki mornarici, papeževem lulčku in slovenskih sindikatih, pa vendarle je podobne pripombe še moč slišati. Ovrže jih že omenjeni pregled. Lesjako-Vo vodilo »zmagaš: zmagaš« pa spomni še na nedavni naslov uvodnika »Zmagujem«. V njem je Dejan Maj kič zapel menda največjo hvalo svobodnim sindikatom v tem letu. V podjetju MakarAuto seje proti lumparijam boril pravzaprav v imenu države, ali drugače rečeno, skušal je postoriti to, kar bi morala država. Pa vendar jih je dobil po buči le on in ostal na cesti, brez dela, zaslužka... Kljub temu vzklika, da zmaguje, ker »so stopili na mojo stran sindikati in ne oziraje se na ceno človek s takšno močno organizacijo na koncu mora zmagati«. Da bi le imel prav! Sicer pa o zmagah ZSSS v letu 1995 pišemo na3., 4. in 5. strani. časopis slovenskih delavcev 59/60 »Glavni urednik Marjan Horvat Odgovorni urednik Ciril Brajer Telefon: 313-942 Naročnina in prodaja: 321-255 Telefaks: 311-956 Naslov: CZP Enotnost. Dalmatinova 4. Ljubljana Ljubljana, 21. decembra 1995 • letnik 54 VSE NASE ZMAGE stran 3 GOLAŽ— VAMPI S Sindikalna zaseda 95, stran 6 SILVESTER TAKO IN DRUGAČE Kako praznujemo Slovenci, stran 14 DVE***** KRIŽANKI In dvojne denarne nagrade, okrepljene s posebnim skladom stran 15 TE: 1995/96 NE DRŽAVA NE VLADA. NE PREDSEDNIK... ... in žal še manj človek sam si lahko zagotovi srečo. Srečo mu lahko zagotovijo le stranke! Letošnje leto smo in tudi naslednje bomo namreč preživeli brez strategije, brez vizije ali kakorkoli že učeno pravimo dolgoročnim ciljem nekega naroda. Brez tega pa je država gnojišče, po katerem rijejo strankarske gliste. Naši politični veljaki si pač ne zaslužijo prispodobe s petelini na gnojišču. Pa ne zato, ker bi se ne znali šopiriti. Njega dni smo vizijo imeli, skrito najmanj pod paro- lo »Tovarne delavcem, zemljo kmetom!« Zdaj veseli, če stranke stvar pripeljejo do tolikšnega da, da se tik pred polomom skrijejo vsaj še za moratorij. Žal ga ni bilo, ko so okradli delavce. Za nekaj čt so zavarovali vsaj zemljo in gozdove. Ne vsega in ne dokončno. Moratorij daje namreč tudi čas in priložnost, da se sekirici dodobra nabrusita! ___________________ ‘___________________________J Novo leto - kako hitro, prehitro mine leto; kako počasi, prepočasi mine mesec, ki loči dneve, ko dobe zaposleni svoje plače. Kako hitro in prepričljivo izrekamo lepe želje sodelavcem in prijateljem v trenutkih slovesa od starega leta, kako težko verjetne so želje po boljših plačah, novih zaposlitvah, razumevajočih direktorjih in ministrih. Pa vendar, tudi ti dnevi pred novim letom so dnevi upanja - ne le po boljšem zdravju in sreči, pač pa da vsaj slabše, kot smo živeli letos, ne bi bilo. To so tudi trenutki upanja, da bi Svobodni sindikati Slovenije bili v naslednjem letu še učinkovitejši pri obrambi delavskih pravic, pri odpravi ponižanj in stisk slovenskega delavstva; da v novem letu ne bi bilo potrebno tako dolgo in predolgo zahtevati od novih gospodarjev plačo, ki naj omogoči človeka vredno življenje - da, prav takšno plačo delavka ali delavec zasluži, tudi po vseh božjih zapovedih, ne pa tega preklemanskega strahu, kako preživeti sebe in družino. Mogoče bo pa v novem letu bolje. Zagotovo v tistem delu našega življenja, ki je odvisen od nas - od delavstva. Če bomo s pomočjo sindikatov postali enotnejši, solidarni in odločnejši do novih gospodarjev, do države, do politike - da, potem bomo v bližajočem se letu ohranili tisto, kar imamo, in dobili tisto, kar moramo dobiti. Zakaj v to ne bi verjeli, bili o tem prepričani in za to tudi vsi skupaj kaj storili. Je čas dela in čas počitnic. Zato vam vsem skupaj, spoštovane delavke in delavci, člani Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, želim v novem letu mnogo osebne sreče, zdravja, veselih trenutkov v družini in med prijatelji ter sodelavci. Želim vam vesele božične in novoletne praznike. Z 'sp Z Z z hk Z / PREJELI Slovenčevemu pisanju ob rob Janez Lampret v Slovencu v članku z naslovom »Sprejetje delavske resolucije je farsa«tradicionalno veze otrobe o ZLSD in oživljanju komunizma na Slovenskem. Seveda ne pozabi obljube o 120.000 delovnih mestih, hkrati pa še potoži o nacionalizacijskih krivicah. O tem mlatenju prazne slame niti ne bi imelo smisla razglabljati, če ne bi napadel sprejetja resolucije o položaju delavstva kot farse. Kot delavec in kot eden piscev osnutka resolucije mu lahko zatrdim, da to ni nobena farsa, temveč skupaj s sklepom kongresa o pobudi za razpis referenduma o ZDEN zelo zavezujoč dokument, katerega so poslanci z vložitvijo amandmajev na zakon začeli dejanski> uresničevati! Če že primerja stanje od Jadrana do Vladivostoka po padcu komunizma, bi lahko videl, da je Slovenija še vedno v najmanj slabem položaju. Da pa je stanje tako, kot je, imajo velike zasluge predvsem stranke, ki so se dokopale do oblasti v teh petih, šestih letih. Morda prav v Sloveniji največje, da je šlo od leta 1987 po gobe čez 220.000 delovnih mest in da se je struktura zaposlenosti še bistveno poslabšala na račun gospodarstva. To je nesmrtna zasluga Demosove vladavine, česar ji delavci do smrti ne bodo pozabili. Dejstvo je, da je prišlo do izgube trgov najprej zaradi blokade, pozneje pa zaradi vojne v Sloveniji, BiH in Hrvaški, kar spet ni zasluga levice v nobeni od teh držav. Ker še to ni bilo dovolj, je Demos čez noč s sprejetjem zakona o denacionalizaciji spravil na cesto nekaj tisoč delavcev, hkrati pa še močno obremenil državo z zahtevki upravičencev. Seveda pri tem ni pozabil napraviti prav tega, česar Lampret obtožuje ZLSD. Iz takih ali drugačnih razlogov je krepko povečal državno upravo in represivni aparat, kar prav gotovo zelo blagodejno vpliva na gospodarstvo. Kakšne podvige je izvajal g. Killer v Metalki Commerceu in kako ga je prodal ter katere stranke potencialni kandidat za notranjega ministra je bil, pa se tudi ve. S spremem- Vsi hiti M Novo leto je izgovor, da si končno spet nekaj privoščite! Sebi in svojim najbližjim. Romantično okolje, prvovrstna postrežba, odlična hrana in izvrstna kapljica so vam na voljo v vseh Hitovih restavracijah. Preostane vam le, da si izberete svoj stil gurmanskih užitkov! Kulinarična presenečenja restavracije IliltlS. Nova Gorica: dobrodošlica s kozarcem penečega, rezanci s tartufi, riba v soli, šunka v testu in druge dobrote iz. peči. Rezervacije; telefon 065 28 225 • Izbrane specialitete restavracije IMPUlliH. Nova Gorica: cocktail s škampi, file morskega lista z. limonino omako, škarpena v testu, cassata. Rezervacije: telefon 065 28 890 • Dalmatinska kuhinja v restavraciji H11HS. Šempeter pri Gorici: ribji karpačo, lignji v buzari, koruzna polenta, mešana ribja plošča, figov zavitek. Rezervacije: telefon 065 31 103 • Dobra stara primorska kuhinja v gostilni IUHilliMJH Kromberk: bleki, njoki, frtalja, polenta, toč, fuže, sorbet s penečim teranom in druge dobrote briške, vipavske in kraške kuhinje in kleti. Rezervacije: telefon 065 2 7 210 • Družinske dobrote restavracije družinska kosila, makrobiotične jedi, najrazličnejše pizze, izredna izbira palačink s slastnimi nadevi. Rezervacije: telefon 065 23 959 • Priokus Daljnega vzhoda v restavraciji hotela EHHIHlS Solkan: presenetljivo okusne in zdrave jedi kitajske kuhinje. Rezervacije: telefon 065 28 221 • Miki Miška v restavraciji IMItll. Šempeter pri Gorici: lahke ribje jedi, otroški menuji in igralni kotiček za otroke. Rezervacije: telefon 065 31 358 hCt zapisani odličnosti bo delovne zakonodaje in ukinitvijo samoupravljanja so se do velikanske moči v družbenih podjetjih, ki zdaj niso dejansko nikogaršnja, dokopali razni brezvezneži različnih barv, ki ne odgovarjajo praktično nikomur. Tačas, ko se parlamentarne komisije ubadajo s Hitom in podobnimi neumnostmi, drugje kradejo z buldožerjem In ne z lopato. Vendar je največja tatvina in največji rop ZDEN. Kako sicer poimenovati vračanje premoženja Cerkvi, ki je stegnila kremplje po že enkrat prodanih gozdovih in ki jih je že prej dobila na skrajno sumljiv način ? Kako poimenovati zavzemanje bivšega predsednika kmečke zveze Ivana Omana za vračilo veleposestnikom in nekaterim graščakom, katerih predniki so v boljših časih morda nabijali na kol ali raz-četverjali uporne kmete? Kaj pomeni razveljavitev nekaterih sodb, s katerimi je bilo zaplenjeno kolaborantsko premoženje ? (Pri tem ne nasprotujem popravljanju sodnih zmot in tudi zlorab!) In končno, kako naj bi poimenovali tri »pluralizacijske« milijone mark, ki jih je pobasal g. Peterle iz državne malhe in jih v času najhujše gospodarske stiske dal časniku Slovenec, enemu redkih pod nemško okupacijo delujočih glasil v »svobodni Evropi«, ki se je velikemu dobrotniku, humanistu ter izpričanemu prijatelju slovenskega naroda Adolfu Hitlerju zahvalil z ganljivo čestitko ob rojstnem dnevu? S tem so že takratni uredniki, tako kot sedanji, dokazali neizmerljivo demokratičnost in širino svoje slovenske bogaboječe duše. Glede na dosedanje široke demokratične kriterije za objavo, še posebno pri objavi odgovorov na svoje umotvore pri uredništvu Slovenca, bom poskrbel, da se bo članek znašel še v kakšnem drugem glasilu! Tugomer Kušlan, član 10 Delavske zveze ZLSD Še druga stran resniceI Grosupeljčan, bivši komunisti. Janša zagotovo nikoli ne bi bil v Londonu kot »predavatelj«, če... Če ne bi bil njegov velik prijatelj, podložnik soustanovitelj SDSS Matjaž Šinkovec, veleposlanik Republike Slovenije, idejno obseden Janšev socialdemokrat, ki mu je vse bivanje in predavanja zrihtal na stroške ambasade Republike Slovenije, se pravi slovenskih davkoplačevalcev. Iz naših in angleških časopisov smo izvedeli, da je Janša v glavnem grdo govoril o Sloveniji in tistih, ki ga ne »ubogajo«. To je bilo videti, kakor da mu je to neka tuja dežela, a komaj čaka na oblast v tej deželici. Odkar pa ni več vojni minister, do današnjega dne še ni povedal ene same prijetne besede o Sloveniji. Ve se, zakaj. Maščevalec ne more in najbrž še dolgo ne bo pozabil, da ni več minister, in sedaj v »zasedi« čaka na oblast. Samo površno naj še poveva nekaj resnic o tem, kdo je Matjaž Šinkovec. Kot njega dni »predan« komunist je bil nekaj let uspešen sekretar odbora za mednarodne odnose pri nekdanji Zvezi sindikatov Slovenije. Ves čas je za to službo prejemal lepo visoko plačo. Eno celo leto in več je hodil po plačo v blagajno (članarina) Zveze sindikatov Slovenije, ko pa m vse to ni za sindikate delal niti mesec dni, kajti že leta 1989 in še posebej leta 1990, ko je bil v delovnem razmerju na RS ZSSS, je s svojimi in bodočimi somišljeniki zelo pridno ustanavljal in ustvarjal sedanjo SDSS, pri čemer pa, kot vemo iz časopisov in tarnanja Pučnika, niso imeli kakih uspehov. Pri tem sta vneto sodelovala z auslendarjem J. Pučnikom. Seveda je Šinkovec tedaj tudi že zase ustvarjal in sestavljal trdo sedalo veleposlanika v Londonu. Odlično obvlada angleščino in še kak tuj jezik, za kar mu je posredno pomagala Titova Jugoslavija. Poleg tega je Šinkovec dobil na RS ZSS skrajno ugodna posojila za nakup velikega, udobnega stanovanja, ki ga za visoko najemnino oddaja drugim, dokler je v Londonu. V letih pred odhodom je dobil od vseh delavcev največjo vsoto posojila, zato je bila blagajna nekaj mesecev prazna. Danes gremo zelo daleč »s promocijo« desničarskih strank in njihovih šefov kar prek podobnih veleposlanikov in na stroške slovenskega proračuna. Poznavalci, ki živijo blizu Šinkovca, vedo povedati, da je on Janši kar nekaj mesecev pripravljal obisk in mu je tudi v glavnem napisal »znamenite« govore, v katerih je osiral Slovenijo in vse njeno vodstvo, razen skrajnih desničarjev »pomladnih« strank. Tako so se celo mirni in potrpežljivi Angleži spraševali, od kod je ta gospodič prišel. Seveda se tudi ni pozabil gromko hvaliti za vojne zasluge. Slišala sva, da je M. Šinkovec za nakup velikega stanovanja na ZSS »iztržil« kar 205,990.000dinarjev, kar si je že nekajkrat povrnil z visoko najemnino. To sva zapisala bivša uslužbenca (nižja seveda) na RS ZSS (Tone in Venčeslav), ker ne moreva več molčati, saj sva bila nekaj let na čakanju, nazadnje tudi brez sredstev. Še to zapišiva: naj se vam niti ne sanja, da bi Šinkovec pripravil in organiziral kakšen obisk za uradne predstavnike Republike Slo- venije ali da bi mignil za večje sodelovanje med državama na kulturnem, gospodarskem ali drugem področju. Hvala bogu, Angleži visoko spoštujejo in poudarjajo narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda (še posebej vojni veterani) in poudarjajo zavezništvo brez kakega Šinkovca ali Janše. Oni so bolj v napoto. Od 5. majnika 1986 do 6. avgusta 1989je M. Šinkovec dobil 205 milijonov 990 tisoč din kreditov. Kot sva kasneje izvedela, ni kupil hiše, je pa zgradil s tem denarjem veliko hišo v Zgornjih Pirničah. To sva napisala na 50 let star stroj Tone in Vence iz okolice Ljubljane, je pa vse res. hjava o odnosih Slovenije Borci in drugi udeleženci upora proti fašizmu in nacizmu v Sloveniji, zbrani na skupščini ZZB Slovenije v Ljubljani, kot predstavniki generacije, ki je z bojnimi zmagami v drugi svetovni vojni zagotovila nove in pravičnejše meje na zahodu naše države, ostro protestiramo proti napadom na ozemeljsko celovitost in suverenost Slovenije, ki so se v zadnjem obdobju vse bolj razplamteli v italijanskih uradnih in neuradnih krogih. Pri tem potrjujemo naša stališča o odnosih z Italijo in Evropsko unijo, ki smo jih javno predstavili v izjavi izvršnega odbora naše Zveze novembra lani. Že takrat smo odločno obsodili italijansko tolmačenje zahtev optantov po vračanju premoženja, ki so jih posredovali pod pretvezo o spremenjenih zgodovinskih in družbenih razmerah pri nas. Pozvali smo pristojne dejavnike v Republiki Sloveniji k bolj usklajenemu in odločnejšemu vodenju zunanje politike ter ponudili svoje izkušnje, znanje in arhivska gradiva. Žal se v odnosih z Italijo ni veliko spremenilo in kot držav/t nismo dovolj izrabili mesta, ki nam gre v družbi zmagovite pmtihitlerjevske in protifašistične koalicije. Pri tem smo še vedno ujetniki nekaterih domačih pogubnih ocen, da je bila NOB le medslovenski obračun v tako imenovani državljanski vojni in ne boj proti okupatorju ter obenem boj za združeno Slovenijo. Ob stopnjevanih poskusih izsiljevanja in pritiskov Italije na Slovenijo ter ob očitnem kršenju celo mednarodno sprejetih obveznosti naše zahodne sosede do slovenske manjšine se mi, ki smo z oboroženim bojem proti okupatorju ter Z vzpostavitvijo ljudske oblasti v vojnih razmerah zakoličili zahodno državno mejo, tudi vnaprej zavzemamo za aktivnejšo in usklajeno vlogo ne le državnih organov, ampak vseh za to poklicanih členov slovenske civilne družbe, ob prizadevanjih, da bomo na ozemlju Slovenije in glede premoženja, ki je v njej, suvereno odločali brez tujih pritiskov in interesov. Zato ostro nasprotujemo kakršnemu koli popuščanju neupravičenim italijanskim zahtevam. Ob vsem tem si bomo borci in udeleženci NOB tvorno prizadevali ne le za enakopraven položaj, ampak tudi za nadaljnji razvoj italijanske narodnosti pri nas in prav tako za dosledno uveljavljanje pravic slovenske manjšine v Italiji. V ta namen bomo tudi v prihodnje sodelovali z organizacijami odporništva v Italiji, ki so proti oživljanju fašizma, revanšizma in iridentizma. Udeleženci skupščine Zveze združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije hjava o vračanju nepremičnega premoženja Zveza združenj borcev in udeležencev NOB SUn/enije se pridružuje zahtevi slo-venskejavnosti, da se s spremembo Zakona o denacionalizaciji zaustavi in prepreči vračanje gozdov nekdanjim veleposestnikom, potomcem grofov Attemsa, Thu-ma, Bomov, Maghherija in drugim, to je potomcem nekdanjih fevdalnih rodbin v Sloveniji in zdaj tujim državljanom. Nekateri med njimi so si v težnji, da bi dobili vrnjeno svoje nekdanje premoženje, v zadnjih letih preskrbeli slovensko državljanstvo, država pa jim ob izpolnitvi tega zakonskega pogoja zdaj to premoženje vrača, kar priča o izdaji vitalnega zgodovinskega interesa slovenskega naroda-da bi iz »naroda hlapcev«, v kakršno vlogo so ga stoletja dolgo potiskali tuji fevdalci, zrasel v gospodarja na svoji zemlji. Slovenci smo z narodnoosvobodilnim bojem med drugo svetovno vojno pregnali izkoriščevalske tujce z naše zemlje. Upali smo in trdno verjeli, da dokončno, vendar naj bi se zdaj spet vračali in zagospodarili nad slovensko zemljo. Z nepremišljenim vračanjem premoženja med katerim zavzemajo posebno mesto gozdovi, ki so bili prav nam, partizanom, največkrat edino zatočišče, Slovenija s tem hudo spodjeda svojo naravno dobrino in se vrača v čas kolonov (v Brdih) in viničarjev (na Štajerskem). Brez pomisleka kakšna usoda nas čaka če bi imeli slovensko zemljo spet v posesti tujci in rimskokatoliška cerkev, jim jo država ob podpori posameznih političnih strank, vrača z oporo na zakon o denacionalizaciji. Gre pa za ogromno premoženje in velik del slovenskega ozemlja. Odločno protestiramo proti ravnanju tistih politikov in strank, ki omogočajo, odobravajo oziroma celo podpirajo podarjanje slovenske zemlje tujcem. S takšnim ravnanjem izničujejo vse trpljenje in žrtve borcev in udeležencev NOB za uresničevanje ciljev narodnoosvobodilnega boja, da bi se za vselej znebili tujega gospostva, ki nas je tlačilo cela stoletja Podpiramo pa vse tiste politične stranke, ki se upirajo vračanju gozdov in veleposestev nekdanjim lastnikom. Javno vprašanje DS o učinkih »pravne države« v Predsedstvo Demokratske stranke Slovenije je 11. t. m. drugič zapored razpravljalo o nenavadnih učinkih delovanja pravnega sistema v Sloveniji. Pri tem sta bila v ospredju pozornosti ob mnogih drugih zlasti dva primera Po eni strani razvpit primer nasilja in spolne zlorabe otroka v Mariboru, ki se je zaključil z oprostilno sodbo storilcu, in po drugi strani dokaj nepričakovano uresničevanje zakona o denacionalizaciji, ki bo, kot kaže, v najkrajšem času omogočilo predvsem povrnitev premoženja potomcem nekdanjih fevdalnih gospodov in katoliški cerkvi. Predsedstvo DS ob tem ni želelo obtoževati sodnika, ki je v mariborskem primeru razsodil, kakor je glede na veljavno zakonodajo in uveljavljeno prakso očitno moral razsoditi. Spraševalo se je, kako je mogoče, da so tradicionalni in z vsemi v Sloveniji sprejetimi mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah in pravicah otrok neskladni običaji in vzorci vedenja lahko opravičilo za ravnanje, ki bi moralo biti preganjano in kaznivo tudi po slovenski zakonodaji. Ali potemtakem mora slovenski sodnik na enak način obravnavati tudi uboj, ki bi ga storilec - slovenski državljan opravičeval s tradicionalno in iz plemenskega prava izhajajočo pravico in dolžnostjo krvnega maščevanja? Kako je mogoče, da ob številnih nedokončanih in veliko manj zapletenih denacionalizacijskih postopkih, ki so jih sprožili nesporno slovenski državljani, upravni organi relativno hitro rešujejo vloge raznih grofov, ki so nedvomno tujega porekla in so morali na vrat na nos pridobiti slovensko (očitno drugo!) državljanstvo, očitno samo zato, da jim slovenska država oseminšestdesetemu členu svoje ustave v posmeh v tisočih hektarjev vrača eno svojih največjih dobrin - gozdove? Združenje razlaščencev v zadnjem času pogosto nekoliko nestrpno napada poslansko skupino DS, ki je predložila državnemu zboru zakonski predlog, ki naj bi do neke mere zaščitil najemnike poslovnih prostorov v zgradbah, vrnjenih razlaščencem, vendar Demokrati Slovenije ne glede na to menimo, da bi morali imeti nesporni slovenski državljani absolutno prednost v obravnavi denacionalizacijskih zahtev. Če se bo izkazalo, da si nemara vlada iz kdo ve kakšnih razlogov s pristranskim uveljavljanjem zakona o denacionalizaciji kupuje naklonjenost katoliške cerkve in vplivnih (»aristokratskih«) krogov v sosednjih in drugih državah, bo tudi DS pristala na ustrezne posege v zakon o denacionalizaciji po hitrem postopku. Tone Peršak, predsednik DS ..................................t4 časopis slovenskih delavcev Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov: Priimek in ime:............................................ Naziv podjetja ali ustanove:............................... Naslov:... Podpis naročnika: Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE-glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 279 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, tel. 313-942,132-61-92, faks 311-I T-fc 956 • Odgovorni urednik: Ciril Brajer, tel. 131-61-63, 313-942 • Novinarji: 13-16-163 • Časopis urejajo: Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Sindikalni zaupnik), Franček Kavčič (Sindika-slovenskth t|j Boris puge|j (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Kažipot), Igor Žitnik (Kultura, šolstvo), Bora Zlobec (lektorica), Brane Bombač (oblikovalec in računalniški prelom), Sašo Bernardi (fotograf) in Jožica Anžel (tajnica), tel. 313-942, 132-61-92 • Naročnina: 321- delavcev 255 • Marketing: 321-255,133-52-55 • Posamezna številka stane 230 SIT • Žiro račun: 50I0I-603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Jernej Jeršan, Edo Kavčič, Alojz Omejc, Dušan Semolič, Ciril Urek, Mira Videčnik. / SOCIALNI SPORAZUM S podpisom socialnega sporazuma so sindikati gotovo pridobili več možnosti, da lahko vplivajo na ekonomsko in socialno politiko na ravni države, zlasti pa na oblikovanje zakonov, ki tako ali drugače zadevajo delavstvo. Postavljeni so temelji za socialno partnerstvo, ki lahko dajo tako za državo, kot za sindikate oziroma delavstvo dobre rezultate. Gotovo smo s podpisom socialnega sporazuma pokazali sindikati, da smo zreli partnerji in da nam je prej, preden se odločimo za klasične sindikalne aktivnosti, ambicija, da probleme razrešimo v dialogu enakopravnih socialnih partnerjev, ne z rezultatom: zgubiš:zmagaš, ampak zmagaš:zmagaš. Zagotovo smo z dezindeksacijo plač prispevali tudi sindikati nekaj h gospodarski rasti in zmanjšanju inflacije ter obrestnih mer. Zakaj to poudarjam? Zato, ker si to štejejo sebi v dobro samo tisti, ki so zapisali, daje Slovenija zgodba o uspehu. Tudi delo ekonomsko-socialnega sveta se je pokazalo kot prava oblika dogovaijanja in sporazumevanja, čeprav bo potrebno tu še veliko storiti. Tudi s tem sporazumom smo dosegli, da seje uveljavilo vsaj nekaj stimulacij za neto izvoznike. Nekaj se je premaknilo tudi pri delovnih inšpektoijih. Morda za nekatere nenavadna ugotovitev, namreč, v nastajanju tega socialnega sporazuma sta nas socialna partnerja, vlada in delodajalci, želela obvezati, da sindikati v času trajanja tega sporazuma za ohranitev socialnega miru ne organiziramo stavke tudi na podjetniških oziroma nižjih ravneh. Na to Svobodni sindikati Slovenije nismo pristali in v podpisanem socialnem sporazumu te ponudbe ni bilo več. To je za nekatere nepomembno, za sindikate in delavstvo pa mislim, daje dobro. TARIFNA PRILOGA KSPLOSNI KOLEKTIVNI POGODBI ZA GOSPODARSTVO Kljub zelo pisanim pogledom na ta papirje, le prav, da rečemo, da spet ni vse tako črno, kot se črno želi naslikati. Ne glede na to, da imajo vsake oči svojega malarja, smo vendarle s podpisom tarifne priloge k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo za leto 1995 dosegli predvsem: zmanjšanje možnosti zniževanja izhodiščnih plač od -10 na -5 odstotkov in še to na podlagi soglasja in ne mnenja sindikata v podjetju; odpravljene so bile blokade v tarifni prilogi k splošni kolektivni pogodbi, ki so ovirale sprejem panožnih kolektivnih pogodb; veljavne izhodiščne plače konec marca smo uspeli zvišati na 7,2 odstotka, kar je zagotovilo njihovo realno ohranjanje; za okoli 65 odstotkov delavcev smo uveljavili regres za letni dopust na osnovi poprečne plače, za ostale delavce pa je višina regresa povišana od 60 na 70 odstotkov poprečne plače v gospodarstvu; regres za prehrano smo povišali na zgornjo mejo odbitne postavke za izračun obroka. S tem se je regres za prehrano v gospodarstvu izenačil z višino regresa v negospodarstvu, zapisali smo obveznosti delodajalcev za sprejem kolektivnih pogodb dejavnosti. Na gospodarski zbornici sta partnerja podpisala tarifno prilogo splošne kolektivne pogodbe Dogovor je treba omeniti iz več razlogov. Prvič je bil to gotovo dogodek, so bila pogajanja, kot velika izkušnja in poduk vnaprej. Čeprav so bili pri odločitvi o sprejemu in podpisu dogovora tehtni pomisleki, je potrebno poudariti to, daje bil dogovor o politiki plač ponujen v paketu. Kaj pomeni ponujen v paketu? To, daje bila, po domače, ponujena vezana trgovina med tarifno prilogo, dogovorom o politiki plač in socialnim sporazumom. To je bilo zavito v tem paketu. In izbirati med slabim je najmanjša škoda, da izbereš manj slabo. Kaj pa je to slabo? Imeti nič in pripeljati na cesto delavstvo, da imaš od tega vsaj nekaj. Kljub slabostim dogovora pa so preko njega vendarle realizirani nekateri cilji: najnižja meja za izplačila mesečne plače za delavca je zapisana na ravni 45.000 SIT, kar je izboljšalo plače najmanj 30.000 delavcem; uveljavljena je možnost za vsa tista podjetja, ki dosegajo presežek prihodkov nad odhodki, da izplačajo dodatne plače oziroma 25 odstotkov tako ugotovljene razlike; z omejevanjem naj višjih plač je ustavljen razkorak med hitrejšo rastjo višjih plač od rasti najnižjih plač. Učinki tega ukrepa se bodo pokazali zlasti v naslednjem obdobju; doseženo je ločeno spremljanje plač delavcev po kolektivnih pogodbah in plač po individualnih pogodbah. Ne vem, ali naj rečem, daje sprememba dogovora, ki smo jo Svobodni sindikati Slovenije dosegli proti koncu leta, naš uspeh oziroma prej storjena napaka. Važno je, da smo s to spremembo dosegli to, da lahko uspešna podjetja povečajo mesečne plače za 10 odstotkov. Lahko si sicer vzamemo v tolažbo tole, da se nam vsaka napaka zdi neverjetno bedasta, kadar jo zagrešijo drugi. Dobro razpoloženje po podpisu socialnega sporazuma DOGOVOR 0 POLITIKI PLAČ IN DRUGIH PREJEMKOV ZAPOSLENIH V GOSPODARSTVU Leto 1995 je bilo za Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije obdobje aktivnega uveljavljanja Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju v praksi. Izhajati moramo namreč iz predpostavke, da pogoji za uresničevanje soupravljanja v posameznih gospodarskih družbah časovno sovpadajo s procesom njihovega lastninskega preoblikovanja ter da je Soupravljanje le pravica delavcev, za njeno uveljavitev pa je potrebno izvesti določene postopke, katerih nosilec je sindikat. Podatek, daje agencija za privatizacijo izdala 320 podjetjem drugo soglasje k njihovim programom lastninskega preoblikovanja in istočasno več kot 250 izvoljenih svatov delavcev kaže, da naš aktiven odnos do uresničevanja soupravljalskih pravic delavcev daje rezultate. Vendar je to le prvi del zgodbe. Izvolitev sveta delavcev je res temeljni pogoj, da lahko delavci soupravljajo, vendar ni nič manj pomembno to, da sveti delavcev in delavski predstavniki v nadzornih svetih gospodarskih družb delujejo uspešno. Uspešni pa so lahko le, če so usposobljeni za svoje delo, kar jim omogoča, da imajo aktivno vlogo pri oblikovanju pomembnih podjetniških odločitev. Problem je predvsem v tem, da pri nas mnogi delodajalci še vedno nasprotujejo uvajanju soupravljanja, za njih je to dejavnik motnje v tržnem gospodarstvu, kakršnega so si oni zamislili, čeprav izkušnje zahodnih držav nedvoumno dokazujejo pozitiven vpliv soupravljanja na stabilnost tržne ekonomije. Pri tem so šli tako daleč, da so preko vlade državnemu zboru predlagali spremembo zakona, katere vsebina je bila bistveno znižanje soupravljalskih pravic. Za večino poslancev državnega zbora so bili naši argumenti dovolj prepričljivi, da so predlog zavrnili, kar pa ne pomeni, da do podobnih predlogov ne bo prihajalo tudi v prihodnje. Ne glede na to se pri doseženem ne bomo ustavili, prav nasprotno, sindikalne aktivnosti pri uresničevanju soupravljalskih pravic delavcev bomo le še povečevali. To je ne nazadnje tudi naša kongresna obveza. Ob tem le upamo, da se bodo tudi delodajalci na tem področju začeli obnašati “evropsko”, saj to besedo največkrat slišimo prav iz njihovih ust. SOUPRAVLJANJE ORGANIZIRANOSTIM VOLITVE Sprejem akta o organiziranosti ZSSS in izpeljava volitev v območnih organizacijah, še prej pa določitev območnih organizacij in njihovih teritorialnih meja in sprejem potrebnih papirjev za udejanjenje le-tega, neposredno za člane sindikatov oziroma delavstvo ne prinaša kakšne velike koristi in ugodnosti. So pa aktivnosti, ki so bile nujno potrebne in za organizacijo še kako pomembne. Osebno sem zadovoljen, da nam je uspelo najti nekakšno “ravnotežje” znotraj naše organizacije in ohraniti dobre trende, da lahko gre razvoj panožnih sindikatov po njihovi volji naprej in tako kot si sami želijo - na tej poti ni ovir. Drugo zadovoljstvo pa je, da smo ohranili to, kar je naša prednost pred drugimi organizacijami, to pa je naša mreža pokritosti. Obdržali smo nekaj dobrih sindikalnih kadrov, ne bi pa škodilo, če bi ponekod potegnil kakšen vetrič, če že ne dober veter. Meniju, da smo organizacijo začeli spreminjati v pravo smer, vem, da bomo morali tu še veliko storiti. Če bi ravnali drugače, ne vem, kako bi se izšlo. Približno bi bilo viddeti tako, kot če bi dva konja vpregel na sprednjo in zadnjo stran voza. Če bi v organizacijo pripeljali še kakšen strokoven kader, da bi nam polepšal dan z znanjem, bi se resnično dalo “fletno delati". Škoda, da nam ni uspelo postaviti še pike na i, ta pika pa je finančni pravilnik. Denar, namreč, skoraj zagotovo v nobeni kulturi ali civilizaciji pred našo, ni imel tako velikega in odločilnega vpliva kot danes. Ta čudna iznajdba zdaj mnogo močneje kakor nekdaj, vpliva na naše notranje in zunanje življenje. Denarje surovina, iz katere gradimo našo organizacijo. ODNOS DO NEKATERIH ZAKONOV 1. Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju: V letu 1995 je vlada Republike Slovenije pripravila predlog zakona za 2. obravnavo. Na podlagi načelnih stališč sveta zveze svobodnih sindikatov Slovenije k predlogu za 1. obravnavo in sklepov 2. kongresa ZSSS decembra 1994je svet ZSSS pripravil amandmaje k predlogu za 2. obravnavo. Oblikovanih je bilo 5 amandmajev k predlogu zakona, 3 amandmaji k amandmajem vlade na predlog zakona in 3 amandmaji za dodatne spremembe zakona, ki niso bile vključene v predvidene spremembe in dopolnitve zakona. Amandmaji so bili predstavljani poslancem matičnega odbora državnega zbora RS na petih sejah. Matični odbor je nekatere amandmaje sprejel, nekatere pa so posamezni poslanci različnih koalicijskih in opozicijskih strank predlagali v postopek na zasedanju državnega zbora. Razprava v državnem zboru še ni bila opravljena. Svet ZSSS je s svojimi amandmaji seznanil tudi Ekonomsko-socialni svet, ki pa je uspel oblikovati zgolj skupno stališče o sestavi skupščine Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Z amandmaji je bila seznanjena tudi javnost, kjer je zlasti odmevala zahteva po ločitvi delavskega in kmečkega zavarovanja. Vladaje bila seznanjena tudi z drugimi zahtevami ZSSS v zvezi z reformo pokojninskega sistema. Na tej podlagi je bil predstavnik ZSSS vključen v delovno skupino, ki pripravlja reformo. 2. Zastopanje interesov zavarovancev v organih upravljanja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje: Predstavniki ZSSS v organih upravljanja Zavoda so skrbeli predvsem za redno izvajanje in uresničevanje pravic upravičencev. Načelno stališče, na primer v zvezi z dodatkom za rekreacijo upokojencev, je bilo, daje treba tudi v pogojih omejenih sredstev izvajati dogovorjene pravice. V skladu s podpisanim Socialnim sporazumom za leto 1995 so glasovali proti zvišanju prispevne stopnje za obvezno pokojninsko-invalidsko zavarovanje. Zahtevali so poročila o trajanju postopkov uveljavljanja pravic in sprejemov sklepov za skrajšanje. Posebno pozornost so posvetili pogojem za zaposlovanje delovnih invalidov zaradi skokovitega naraščanja njihove brezposelnosti. Na njihovo pobudo so bili spremenjeni kriteriji za soudeležbo Zavoda pri investicijskem vlaganju v invalidska podjetja, tako da' spodbujajo zaposlovanje delovnih invalidov. Na njihovo pobudo seje v v finančnem načrtu Zavoda povečal obseg sredstev za rehabilitacijo in prekvalifikacijo delovnih invalidov (aktivnih zavarovancev). Med uspehe predstavnikov ZSSS spada tudi sprejem zakona, kije naložil državnemu proračunu, da plača zaradi naravnih katastrof odpisane prispevke kmetov. S tem se je zmanjšala obremenitev delavskih zavarovancev zaradi solidarnosti s kmečkimi zavarovanci. 3. Predlog Zakona o varnosti in zdravju pri delu: Vlada RS je v letu 1995 državnemu zboru RS predlagala v obravnavo povsem nov predlog Zakona, potem ko je v letu 1993 i? postopka umaknila takratni predlog zakona, ki mu je svet ZSSS nasprotoval. V delovni skupini, ki je pripravljala tokratni predlog zakona, je bila tudi predstavnica ZSSS. Svet ZSSS je ocenil, daje tokratni predlog primeren, in zahteval pospešen postopek sprejemanja. Svet je pri tem pripravil še 20 dodatnih predlogov za njegovo izboljšavo, tako da bodo slovenskemu delavcu zagotovljeni evropski standardi varnosti in zdravja pri delu. Gre zlasti za predloge za ekonomsko spodbudo za vlaganje v varnost, za vpliv delavcev za varnost in za posodobitev zlasti zdravstvenega varstva pri delu. Ekonomsko-socialni svet in državni svet sta večino predlogov sveta ZSSS podprla. Državni zbor obravnave še ni opravil. 4. Predlog Plana zdravstvenega varstva Republike Slovenije - zdravje v Sloveniji do leta 2000 - druga obravnava: S vet ZSSS je predlagal državnemu zboru RS, da predlog plana vrne v 1. fazo obravnave, zlasti zaradi za delavce nesprejemljivih prilog k planu. Te napovedujejo ostro krčenje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in prenos vse večjega dela zdravstvenega varstva za prostovoljno, komercialno zdravstveno zavarovanje, oziroma nekaterih pravic celo naj ne bi bilo mogoče zavarovati. Svet ZSSS je napovedal, da bo zahteval razrešitev odgovornega ministra. Taje na prvi obravnavi na matičnem odboru državnega zbora za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko napovedal umik nekaterih za ZSSS najbolj spornih predlogov. Minister državnemu zboru še ni posredoval sprememb predloga plana. Državni zbor RS plana še ni obravnaval. Stališča ZSSS sta v veliki meri podprla in povzela kot svoja tudi državni svet RS in skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. 5. Zastopanje interesov aktivnih zavarovancev v organih uprvaljanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije: Predstavniki ZSSS v organih upravlja zavoda zastopajo interese aktivnih zavarovancev. Uspešnost uveljavljanja teh intresovje odvisna od odstotka glasov, kijih imajo v posameznih organih zavoda. Kljub temu so uspeli glede na predloge direkcije Zavoda in vlade v skladu s podpisanim Socialnim sporazumom za leto 1995. Zadržati do konca leta 1995 enako prispevno stopnjo za obvezno zdravstveno zavarovanje, zmanjšati prenos obremenitev z obveznega na prostovoljno zdravstveno Zavarovanje, zadržati rast premij prostovoljnega dzravstvenega zavarovanja in pomembno vplivati na program ukrepov za racionalizacijo stroškov obveznega zdravstvenega zavarovanja, tako da ni na škodo zavarovancev. Preglasovani so bili v zvezi z navodili generalnega direktorja o potrjevanju zdravstvenih izkaznic delavcev, katerih delodajalci ne plačujejo redno prispevkov. Predsedniki ZSSS v zvezi s tem vprašanje v organih Zavoda še vedno vodijo akcijo. /ZREDAM KONFERENCA IN PROTESTNI SHOD Izredna konferenca ZSSS v dvorani kina Viž... Na izredno konferenco kot dogodek, ki gaje vredno omeniti, in ki seje v nadaljevanju preoblikovala v protestni shod pred vladno palačo, je potrebno gledati vsaj z dveh plati, in sicer: da z dobro organizacijo združiš delavstvo in delavsko solidarnost in organiziraš shod tako, kot se »šika«. To smo storili. Shod, ki ga v tem trenutku spravimo skupaj samo Svobodni sindikati Slovenije. In da s skupnimi zahtevami, ki so blizu vsem sindikatom oziroma delavstvu, pokažeš moč in odločnost. Temu smo bili blizu. In kaj je bilo to skupno? Zahteva za nova delovna mesta in novo zaposlovanje, višjo raven delavskih pravic, sprejem takih ukrepov, da ne bodo nizke plače in zastarela tehnologija edine primerjalne prednosti našega gospodarstva na tujih trgih, zniževanje stroškov javne porabe in zniževanje davkov in prispevkov iz plač. in na plače, nepristajanje na to, da se zaradi prepočasnega oziroma neustreznega ukrepanja položaj gospodarstva oziroma vseh izvoznikov poslabšuje... In ne nazadnje vsi ti shodi in podobne sindikalne akcije krepijo pripadnost ZSSS, krepijo delavsko gibanje, njihovo solidarnost Namreč, delavec mora vedeti in čutiti, da takrat, ko stavka in protestira neka skupina delavcev, ti stavkajo tudi za njegove pravice. in po njej protestni shod ter demonstracije pred vladno palačo MEDNARODNA DEJAVNOST V letošnjem letuje ZSSS nadaljevala z bilateralnimi stiki s številnimi sindikalnimi organizacijami iz Evrope, izpolnjevala je obveznosti članice Foruma pri Evropski konfederaciji sindikatov in aktivno sodelovala na seminarjih in okroglih mizah, ki sojih organizirale nekatere mednarodne institucije. V letošnjem letu so potekali številni kongresi sindikalnih organizacij, s katerimi sodeluje ZSSS. Tako se je na povabilo generalnega sekretarja Evropske konfederacije sindikatov predsednik ZSSS udeležil 8. kongresa EKS v Bruslju, na povabilo predsednikaAvstrijske zveze sindikatov OGB pa njihovega kongresa na Dunaju. ZSSS je s svojimi predstavniki sodelovala tudi na kongresih Nacionalne konfederacije madžarskih sindikatov - MSOSZ, Generalne konfederacije dela Francije - CGT in Francoske demokratične konfederacije dela -CFDT. Uspešno seje nadaljevalo tudi delo v medregijskem sindikalnem svetu Slovenije in Furlanije - Julijske krajine, ki so ga v juliju 1994 ustanovili italijanski sindikati CGIL-CISL-UIL Furlanije - Julijske krajine ter ZSSS in Konfederacija sindikatov 90 Slovenije. V tem svetu, ki je eden od 22 takšnih regionalnih svetov v Evropi, bil pa je prvi, ki je bil ustanovljen med sindikati države, ki ježe članica EU in države, ki ni članica EU seje usklajevala politika in ukrepi, ki naj bi varovali ekonomske in socialne interese delavcev in upokojencev, ki živijo na obmejnih območij. Sindikalni svet seje aktivno vključil v praznovanje Evropskega dneva delavcev ob meji tako, daje 15. septembra 1995 organiziral medijsko zelo odmevno srečanje sindikatov na meji, ki so se ga udeležili številni predstavniki oblasti in institucij Slovenije in Furlanije - Julijske krajine. Svet je izdal tudi dvojezično brošuro, v kateri so naštete pravice delavcev in upokojencev v obeh državah in jo je tisti dan brezplačno delil na obmejnih prehodih. Nekateri dogodki v letošnjem letu pričajo, da se ZSSS vse bolj uveljavlja tudi kot sindikalna organizacija, ki lahko v mednarodnem pogledu predstavi svoje strokovne izkušnje in poglede na različnih področjih svojega dela. Tako je bil predstavnik ZSSS povabljen, da predstavi naše izkušnje na področju sodelovanja delavcev pri upravljanju na strokovnem posvetu, ki gaje v Skopju oiganiziralaZveza sindikatov Makedonije. Izobraževalni sistem ZSSS je bil predstavljen na srečanju sindikalnih organizacij bivše Jugoslavije v Budimpešti, naše izkušnje na področju socialnega dialoga in tripartitnega sistema sporazumevanja ter zdravja in varstva pri delu pa na seminarjih, ki jih je organiziral Evropski sklad za izboljšanje delovnih in življenskih pogojev iz Dublina. Predstavnik ZSSS pa seje udeležil znanstvenega posveta o ekonomskih in socialnih razmerah v državah, ki so kandidatke za polnopravno članstvo v ' Evropski uniji. Organizirala gaje Zveza industrialcev Avstrije na Dunaju. Mednarodni monetarni fond je, skupaj z Mednarodnim uradom za delo, Svetovno banko, Mednarodno konfederacijo svobodnih sindikatov ter Svetovno konfederacijo dela letos organiziral konferenco za predsednike sindikalnih organizacij srednje in vzhodne Evrope. Konference, katere namen je bil oceniti ekonomske in socialne razmere, procese privatizacije in razvoj sindikalizma v teh državah, seje udeležil tudi predsednik ZSSS. SINDIKALNO IZOBRAŽEVANJE V eni od resolucij 2. kongresa ZSSS smo zapisali, da si moramo prizadevati, da bodo za sindikalne zaupnike predlagani in izvoljeni najboljši člani sindikatov, tisti, ki na podlagi dosedanjega dela uživajo popolno zaupanje članstva in imajo tudi ustrezne komunikacijske in organizacijske sposobnosti ter znanja. Soupravljanje in lastninjenje pred sindikalne zaupnike in pred celotno ZSSS postavlja naloge, ki niti najmanj niso več le klasične sindikalne naloge. Prav zato seje ZSSS že na svojem 2. kongresu odločila, da področje strokovnega usposabljanja sindikalnih zaupnikov za opravljanje njihovih vse bolj zahtevnih nalog. V ta namen je Zveza v lanskem letu v SIC Radovljica mesečno organizirala seminarje s področja soupravljanja ter delavskega delničarstva. Seminarjev seje udeležilo več kot 350 sindikalnih zaupnikov in članov svetov delavcev, pa tudi nekateri delavski direktorji. Zveza pa je organizirala seminarje na obe navedeni temi tudi za nekatere sindikate dejavnosti, območja in nekatera podjetja, po dogovoru s posameznimi sindikati. Na teh seminaijih seje usposabljalo še preko 400 sindikalnih zaupnikovv in članov svetov delavcev, pa tudi nekateri predstavniki delavcev v nadzornih svetih. Sindikalno kresovanje v Dolenjskih toplicah NA POSAMEZNE DOGODKE SMO OPOZARJAU! Na številne dogodke v letošnjem letu, od katerih je bila v mnogočem odvisna ekonomska in socialna varnost delavk in delavcev smo skušali opozarjati in vplivati prek pozivov, protestov in zahtev v medijih. Naj omenim samo nekatere od teh, ki so dosegli svoj namen, če ne že v celoti, pa vsaj delno. Zahtevali smo, da se pristojni organi takoj vključijo v razreševanje razmer v Tobačni tovarni Ljubljana, ki je je grozil stečaj zaradi napak pri prodaji podjetja. Razmere so se uredile in ohranjenih je bilo blizu 1.100 delovnih mest. Javno smo pozvali poslance državnega zbora RS, da takoj začasno hitro, celovito in učinkovito sanacijo TAM-a, saj je znano, da so hoteli obravnavati zakon o sanaciji TAM-a po normalnem, ne pa po hitrem postopku. Prav tako smo prek poziva poslancem uspeli, daje bila javnost seznanjena s temeljitim krčenjem pravic iz obveznega zdravstvenega varstva, ki gaje predvideval Predlog plana zdravstvenega varstva RS - zdravje v Sloveniji do leta 2000 in z našimi pripombami in predlogi dosegli, da seje predlog vrnil v prvo fazo obravnave. Znano je, da smo pred podpisom dogovora o politiki plač in tarifne priloge k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo javno zahtevali od premiera dr. Drnovška, da se sestane z vodstvom ZSSS zaradi napovedanih aprilsko zvišanje nekaterih cen, ki so pod nadzorom vlade. Do sestanka je prišlo, in po njem se večina napovedanih podražitev ni uresničila. V letošnjem letu seje veliko poročalo tudi o dogodkih na mejnem prehodu Dolga vas. Z našimi javnimi protesti in pozivi, predvsem pa z aktivno udeležbo Zdenke Bobovec ter Sindikata prometa in zvez Slovenije v pogajanjih lahko rečemo, da se razmere na tem prehodu vendarle ureja. S poročilom za javnost smo tudi zagrozili, da bomo v desetih dneh odstopili od Dogovora o politiki plač in drugih prejemkov v gospodarstvu za leto 1995, če bo vlada RS še naprej odlašala^ podpisom dopolnitev k dogovoru, s katerimi smo hoteli doseči, da bodo lahko podjetja, ki so v letošnjem letu bistveno izboljšala poslovne in proizvodne rezultate, dvignila plače do 10 odstotkov. Do podpisa dopolnitev dogovora je potem zelo hitro prišlo. Tuje še javni protest predsedstva sveta ZSSS zaradi sklepa vlade RS v začetku letošnjega leta, s katerim je brez soglasja socialnih partneijev poslala v drugo obravnavo državnemu zboru RS predlog Zakona o kolektivnih pogodbah. Uspeli smo v zahtevi, da se predlog zakona umakne iz postopka sprejemanja in da se ga sprejme hkrati z zakonom o delovnih razmerjih. In ne nazadnje naj omenim še javni poziv predsedstva sveta ZSSS vodstvu podjetja Adria Airways, da v duhu socialnega dialoga začne pogajanja s stavkovnim odborom Sindikata stevardes in stewardov Slovenije ter Sindikata prometnih pilotov Slovenije. Do pogajanj je nato prišlo. Za nekatere od teh zahtev smo dodatno organizirali še novinarske konference in na njih podkrepili in obrazložili naše predloge in pripombe. Kot zelo uspešne pa moram omeniti še okrogle mize, na katerih smo sindikalisti in strokovnjaki obravnavali različne teme: aktualni problemi gospodarstva in socialna varnost delavcev, problemi izvoznikov in ne nazadnje zdravje in varstvo pri delu. Rezultate okrogle mize na to temo smo z velikim uspehom vgradili v nov zakon o zdravju in varstvu pri delu. Svojevrsten dosežek Svobodnih sindikatov je tudi vsakoletno praznovanje in kresovanje ob prvomajskih praznikih. Predvsem po naši zaslugi in dobri organizaciji seje ta tradicija praktično povsod po Sloveniji ohranila, tako da se vsako leto na okoli 30 tradicionalnih krajih zbere več sto tisoč delavk in delavcev. Eden od Številnih seminarjev v sindikalnem Izobraževalnem centru v Radovljici Izobraževanje s področja soupravljanja je Zveza izvajala z lastnimi kadri, delavskega delničarstva pa s pomočjo ustreznih zunanjih institucij. Povedati pa velja, daje v okviru mednarodnega sodelovanja Zveze dan izobraževanju največji poudarek. Tako smo vrsto izobraževalnih seminarjev izvedli s pomočjo sindikalnih kolegov iz drugih držav (Nemčije, Italije, Velike Britanije, Avstrije). V okvim mednarodne pomoči pri izobraževanju naj konkretno omenim izobraževalni projekt PHARE, katerega namen je bil izobraževanje lastnih izobraževalcev in izdelava strokovnih gradiv. Ker je izobraževanje ena temeljnih funkcij sindikatov, tudi akti Zveze, sindikatov dejavnosti in območnih organizacij dokaj podrobno določajo naloge posameznih ravni organiziranosti glede strokovnega izobraževanja in sindikalnega usposabljanja. Hkrati pa to izobraževanje opredeljujejo tudi kot eno najpomembnejših pravic članov sindikatov. Svet ZSSS je konec oktobra letos sprejel sistem izobraževanja v ZSSS, v sklopu katerega so zajeti programi sindikalnega izobraževanja, ki so prilagojeni današnjim razmeram in zahtevam. Programi izobraževanja se nanašajo na izobraževanje predsednikov sindikatov družb in zavodov, sindikalnih zaupnikov, članov svetov delavcev, predstavnikov delavcev v nadzornih svetih gospodarskih družb, profesionalnih sindikalnih funkcionarjev in strokovnih delavcev vseh ravni organiziranosti, pa tudi na izobraževanje izvajalcev ter organizatorjev izobraževanja. Velik poudarek je v teh programih namenjen soupravljanju in delavskemu delničarstvu. Zveza pa se bo poleg teh programov, ki jih je predstavila oziroma sprejela na že omenjeni seji sveta, zaradi specifike dejavnosti posameznih sindikatov še posebej dogovarjala za izobraževalne oblike, pri čemer bodo upoštevane potrebe posameznega sindikata. 0 SODNIKIH POROTNIKIH DELOVNIH IN SOCIALNIH SODIŠČ Z delovanjem delovnih in socialnih sodišč v letošnjem letu je državni zbor RS na predlog ZSSS izvolil sodnike porotnike delovnih in socialnih sodišč iz vrst delavcev. Tako ima ZSSS v teh sodiščih za področje vse Slovenije zastopanih 396 sodnikov porotnikov. ZSSS je poskrbela, da so bili poleg kriterijev, ki jih je bila dolžna upoštevati pri predlaganju kandidatov za sodnike porotnike po Zakonu o sodiščih, med kandidate uvrščeni uveljavljeni sindikalni predstavniki, ki danes v teh sodiščih odražajo tudi število članov sindikatov dejavnosti znotraj posameznih območnih organizacij ZSSS. S tolikšnim številom sodnikov porotnikov v teh sodiščih smo v ZSSS nedvomno odgovorno pripomogli k ustvarjanju pogojev za nemoteno delo teh sodišč. Presek letnika 1995 GOLAZ-VAMPI S PARMEZANOM Malce za šalo, malce zares in s potrebnim kančkom zlobe bi ob iztekajočem se letu lahko rekli: leto 1995 je bilo leto pospešene krepitve Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Metamorfoza nekdanje Zveze sindikatov Slovenije kot depandanse »rdeče škofije« v od države in oblasti neodvisen, par-don, svoboden sindikat je vsekakor dosegla poglavitni cilj - ZSSS je kljub vsemu ostala naj večja sindikalna združba na Slovenskem. Postala je upoštevanja vreden in legitimen partner v pogajanjih z delodajalci in državo. Številne (re)organizacije, potrjene na konferencah in kongresih, so namreč v veliki meri temeljile na položaju obstoječe sindikalne kadrovske strukture, na vprašanju, kaj bom (in ali sploh bom) po novem jaz. Posledica takšnega pristopa se kaže v organizaciji kot golaž-vampi (beri: območni in panožni sindikati), v katerem je bila zvezi dodeljena vloga parmezana. Ta pa je, kot vemo, pri tej jedi hudo neobvezen. Moč ZSSS odseva kikirikanje številnih petelinov na lastnih gnojiščih, v medsebojnem ravsanju in ljubosumnem preštevanju kur. Naravnost idealne razmere za lisico, ki si skozi razmajane sindikalne plotove zlahka teši večno oblastniško in delodajalsko lakoto. Več o tem v uredniškem okviru o pubudi za izstop iz državne zavarovalnice, ki že napoveduje Zasedo 96. Letošnjo Zasedo je v bitki za delavsko stvar in prave sindikate zastavil Zoran Polič, borec za znanstveni socializem. Ostro je okrcal sindikate, ki da se gredo čisto politikantstvo. Po njegovem znanstvenem mnenju skušajo ugoditi eni ali drugi stranki, zraven pa pobirajo drobtinice. Zanj to niso nobeni sindikati. Resnične in neodvisne sindikate pa da bomo dobili šele v boju proti sedanji sindikalni razdvojenosti. Šele ti sindikati, ki bodo najprej poiskali zvezo z znanostjo in stroko, bodo po Zoranovem mnenju uresničili danes že zakopane sanje socializma. Kajpak Zaseda ne bi bila Zaseda in Kuli ne Kuli, če ga ne pri priči opomnila, da je pozabil povedati, kdo in kdaj jih je zakopal!!! Ampak, čisto od muh pa le ni bil tale Zoran. Ugotovitev seje brž potrdila v razgaljanju novodobnega gospodarjenja s stanovanjskim denarjem, s katerim se je izkazal Edvard Oven, po umiku legendarnega Vladimirja Slejka prva perjanica podjetniške LDS. Oven je pravi mojster. Predvsem pa toliko pameten, daje svoje zapravljanje stanovanjskega denarja s pomočjo razdeljenega dobička in sejnin prebrisano pokril z blagoslovom vseh pristojnih družbenih dejavnikov. Tudi Zveze potrošnikov in ZSSS. Da Oven ni po župi priplaval, je dokazal že s svojo knjigo »100 misli za vodenje in uspešno gospodarjenje«, v kateri častno mesto Edvard Oven Zoran Polič pripada tudi tejle alkimistični maksimi: »Odvetniki so kot atomska bomba. Moraš jih imeti stalno pripravljene za obrambo. Uporabi jih samo v skrajnem primeru!« Kuli je glede tega sicer takoj pripomnil, daje oven brez rogov le ovca, vendar mu pri tem niti v sanjah ni prišlo, da bi Oven res aktiviral satanski stroj. Zgodilo pa se je prav to. V uredništvo je prišla uradna zahteva Ovnovega odvetnika, da se mora Kuli opravičiti in nakazati milijon tolarjev na Neodvisnost - KNSS, Združenje iskalcev stanovanj v Ljubljani. Stvar bi še nekako šla, če ne bi v nadzornem odboru Ovnovega stanovanjskega sklada sedel tudi Branko Pintar, predstavnik ZSSS in šef hiše na Dalmatinovi 4. V Zasedi smo se potem zmenili tako, daje Branko Ovnu zagrozil, da bo vse sejnine in dobiček, ki gaje prejel od njega, takoj štel kot kompenzacijo za najemnino poslovnih prostorov, ki jo je sicer vestno in promptno zaračunaval di-rektoiju CZP EnotnostMarjanu Horvatu. S takšno rešitvijo pa sta se strinjala tudi predsednik in sekretar ZSSS Dušan Semolič in Rajko Lesjak, ki Pintaija nista delegirala v stanovanjski sklad, da bi tam žegnal Ovnove nakupe umetniških slik in druge mahinacije, temveč predvsem zato, da bi člani ZSSS prišli do čimbolj ugodnih stanovanjskih posojil. Du-šebrižna Dalmatinova 4 se je vznemirila nad takšno pero-praško predrznostjo, hkrati pa je takoj sledil sklep, da bodo v bodoče sejnine, Dušan Semolič Branko Pintar dobički, svetnine in podobni prihodki funkcionarjev ZSSS, ki nastopajo kot njeni delegati v najrazličnejših družbenih ciganih in organizacijah, pristale v sindikalni blagajni. Poleg tega je Branku z božjo pomočjo uspelo tudi hudo prestrašiti Ovna V uredništvo smo namreč takoj naslednji teden pffe-jeli obvestilo velespoštovanega odvetnika Hinka Je-nulla, daje »pri navodilu o plačilu prišlo do pomote v navedbi upravičenca do odškodnine in s tem tudi glede številke in naslova žiro računa«. Po novem naj bi namreč denar nakazali na račun Rdečega križa Slovenije, odvetnik se nam je opravičil, mi pa smo se neustrašnemu Branku od srca zahvalili. Briljantna zmaga ZSSS na eni, za šefa nekega sindikataFran-cetaTomšiča pa dokaz za novo zaroto udbomafije na dragi strani. Po tem dogodku je ZSSS iz že omenjenih prihodkov začela formirati solidarnostni sklad, ki naj bi ga dodobra napolnil še sklep o povišani članarini na en odstotek od bruto plače. Akcija z delovnim naslovom »brez parmezana ni pravega sindikata« pa seje kljub temu nekako zatikala. Berti jo je mimogrede začinil še z dobljeno bitko proti krščeni udbo-mafiji v Litostroju, kjer je s pomočjo Silva Komarja v kali zatrl pomisel, da bi bil Litostroj kupljen s slovenskim denarjem, ki gaje mafija svojčas naložila v Avstriji. Ohrabren z novo zmago je šef SKEI Albert Vodovnik sklenil, daje napočil čas za dokončen obračun s fevdalci, kijimšenamiselni Rajko Lesjak Po logiki vsebin »Zasede 95« si lahko ob novem letu privoščimo tudi kanček prerokovanja. Tako eno Organizacija, kakršna je ZSSS, mora stont, n. svobodnih sindikatov. . Vekoslava Krašovec iz Podravja seje v našem časniku kar nekajkrat zgražala, ker niti vsi delega-—_ ti ZSSS v skupščini omenjene državne zavarovalnice . , „ . . . . Zavarovalna družba Adriatic iz Kopra je svobo- Vzrohzvjekar s u^lurvpmsltmdjnega zdravstvenega varstva«. ° m.mZLvanceviznašth vrst. Našvpliv padalec hvale vredno pobudo, kako bi sedalo okrepiti £EEEEEE‘- Zato je Brane Mišič Članom predsedstva in sin- godbe zlahka znižali in tako zavarovali interes naših tistim, ki sede v različnih upravnih odborih in dikatom dejavnosti poslal predlog, naj bi se svoho- članov. skupščinah kot predstavniki delodajalcev, naj ta sre- dni sindikati vključili tudi v krovno pogodbo Adria- Pa se. interes organizacije same! Cufamo se ne za dstva nameni] a posebnemu sindikalnemu skladu.« vanje cen v Adriaticu. V tej zavarovalni skupnosti je dikat brezsredstev, brez stavkovnih in solidarnostnih Toda še vedno nic?! In ker je tudi denar merilo mikavno predvsem nadstandardno prostovoljno za- skladov enostavno ne more preživetih. pripadnosti m ker človek ze podzavestno težka krt** vamvanje, pri katerem Adriatic ponuja ugodnejše pogoje Kar lep sklad bi lahko napolnili že s tem, če hi naše tizira tistega, od kogar denar tako ali drugače jemlje, kot ZZZS. člane zavam ati pri drugi zavarovalni skupnosti. Na š 1 > tem 1995 vsaj v tem smislu za ZSSS izgubljeno. Naslovnike Brane Mišu-poziva, naj zainteresirani organizaciji namreč le zdaj nekatere ponujajo prav In morda pojasnjeno marsikatero nek tgičm >gla- poimenske sezname sporočijo Dragu Ščernjaviču, izdatne stimulacije za tak korak. sovanje, opredeljevanje in ravnanje, sekretarju Sindikata družbenih in državnih organov Ker sem navedel že vse druge prednosti, menim, Je moč z razumom oporekati pobudi Draga ščer- 'povprašali mo ga, kako je s to stvarjo, m bil jr, J8S. »Vodstvu ZSSSpredlagam, naj se začnepripra- Ščernjavičevimipikami, vljati za izstop izdrzavne zdravstvene zavarovalniceIn, kot Že tolikokratpnšel do edinega logičnega sklepa- _____ njih vrsticah! illlllllBIIIllSlIll.... dni lira,, r Vladimir Bizovičar prišlo, da bi nad seboj priznavali kakšno zvezo. Ugotovil je namreč, da so številni novi zasebniki kot kavboji, ki bi radi postali kapitalisti, se pravi: mobitelkapitali-sti. Njegovi aktivisti so pri priči ugotovili, daje zvezo moč okrepiti samo s formulo ZSSS = S KEI +19 sindikatov, pri čemer se mobitelkapitalistom lahko postavijo po robu samo mobi-telsindikalisti. Sledila je takojšnja nabava primerne mo-bitelske tehnične opreme, iz katere je sekretaiju Vladimirju pripadla frajtonarica, po zvokih katere naj bi poslej plesala ZSSS. Vladimir pa se nekako ni mogel ogreti za ta instrument, saj je v vsej svoji slavni sindikalni karieri vedno najraje pihal le v trobento. Berti je pri priči uslišal njegovo prošnjo in tako se nova himna z naslovom SKEI + 19 Albert Vodovnik sindikatov poslej igra s trobento. S solucijo, da trobilo SKEI postane uraden instrument ZSSS, seje potem strinjal še predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, ki mu omenjena formula in himna ZSSS nekako najbolj ustrezata. Seveda pa boj za novo formulo ni bil tako enostaven. Berti je v svojih neutrudnih prizadevanjih za njeno uveljavitev in krepitev zveze z dvigom članarine in njenim namenskim trošenjem okrepil mobitela-vto...,pardon, mo-bitelamortizacijo. Mimogrede so začeli aktivisti SKEI ugotavljati, da v zvezi nimajo več pravih razrednih prijateljev in da še nikoli niso slišali toliko grdega na svoj račun kot na konferenci ZSSS. Potolažil jih je sam Dušan Semolič, ki je ugotovil, da ima SKEI veliko več prijateljev, kot mislijo nekateri.Tak-šno prijateljstvo pa da zahteva korektnost pri poročanju z njihovih sej. Seveda seje Kuli takoj vprašal, kaj je temu Semoliču. Da bi zdaj po toliko letih »naše« prijateljstvo zahtevalo korektnost pri poročanju. Kaj pa borba za »naš« razredni prav, nostalgija po starih lepih udbočasih, pa formula? Naše prijateljstvo zahteva prav takšno korektnost in nič drugačno. Še pomniš, tovariš Dušan!? Berti je bil navdušen.Takšna korektnost mu je segla do srca, kar je modro izrazil pred delavci Tovarne rezalnega orodja na Prevaljah. Tako so delavci iz njegovih ust lahko jasno in glasno slišali, da ga ni novinarja kot Kuli, ki bi tako pronicljivo in pošteno dojel in zapisal njihove od krščene udbomafije povzročene privatizacijske, gmotne in socialne stiske. Večna hvala, tovariš Berti! Medtem ko seje v zvezi pospešeno udejanjala znamenita Bertlova mobitelformula, pa so se nad ZSSS in vladajočo koalicijo začeli zgrinjati novi črni oblaki, ki ne kažejo nič dobrega. Za začetek so se iz njih usuli nekakšni čudni predlogi o delitvi sindikalnega premoženja.Tako je znani borec za pravice poslancev in šef sindikalnega foruma SDSS Slavko Kmetič ugotovil, da so lastniki sindikalnega premoženja usahnili že leta 1990, zaradi česar naj bi to premoženje po zakonih pripadlo državi. Slavko je s tem demonstriral novo paradigmo evropske socialdemokracije, ki se kaže v tem, da se slovenski socialdemokrati po novem zavzemajo za nacionalizacijo delavske lastnine. Mimogrede pa zakuhal še opozorilno stavko železničaijev, ob kateri seje nova formu-laZSSS modro izkazala za gluho in sle- po. Najnovejši prispevek k funkcioniranju nove formule ZSSS pa je v teh dneh potuhtal Doro Hvalica, šef ROS delavcev v kulturi, kije odpovedal še zadnji in edini izvod Delavske enotnosti. Kuli je utemeljeno Doro Hvalica pričakoval, da bo Doro konsenkventno ukinil še sindikat in svojo službo. Po logiki pač, da bi delavci v kulturi tako kot brez Delavske enotnosti lahko shajali tudi bre^Dora in njegovega po sili razmer ustanovljenega sindikata. Formula ZSSS = SKEI + 19 sindikatov nam torej z Dorovo pomočjo na simbolni ravni zanesljivo trasi-ra pot novih svetlih časov svobodnega sindikalizma - osvobojenega organizacije in članstva. Vesel božič in srečno 1996 vam želi vaš peroprask Kuli Vsem članom, delavkam in delavcem želimo vesele božične in novoletne praznike, v prihajajočem letu pa sreče, zdravja, prijaznega življenja in veliko dobre volje in - Sindikat delavcev družbenih in državnih organov, - Sindikat delavcev dejavnosti energetike, - Sindikat delavcev finančnih organizacij, - Sindikat delavcev gostinstva in turizma, - Sindikat gozdarstva, - Sindikat delavcev gradbenih dejavnosti, - Sindikat kemične, gumarske in nekovinske industrije, - Sindikat kmetijstva in živilske industrije, - Sindikat komunalnega in stanovanjskega gospodarstva, - Sindikat kovinske in elektroindustrije, - Sindikat delavcev v kulturi, - Sindikat lesarstva, - Sindikat obrtnih delavcev, - Sindikat delavcev prometa in zvez, - Sindikat tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije, - Sindikat delavcev trgovine, - Sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti, - Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva, - Sindikat poklicnih gasilcev, - Sindikat upokojencev ter območne organizacije ZSSS - Ljubljana in okolica - Podravje - Celje - Dolenjska - Gorenjska - Pomurje - Koroška - Zasavje - Posavje - Velenje - Južnoprimorska - Severnoprimorska - Bela krajina - Ptuj - Domžale - Grosuplje Predsedstvo Zveze Svobodnih Sindikatov Slovenije IPji 21. decembra 1995 Sindikalna lista Prvi del december 1995 1. Dnevnice - cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti) 3.500,00 - polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti) 1.750,00 - znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča dve uri po njem) 1.218,00 2. Kilometrina (od 7. 6. 95 dalje) 23,00 3. Ločeno življenje 41.924,00 4. Prenočišče - Povračilo sroškov prenočevanja do višine zneska po predloženem računu, ki ga odobri delodajalec 5. Regres za prehrano 10.481,00 Drugi del V drugem delu objavljamo povprečno plačo za obdobje julij-september 95 kot osnovno za uveljavljanje pravic iz neposredne skupne porabe. Povprečna plača v preteklih treh mesecih v gospodarstvu Slovenije znaša 67.421 SIT. 1. Jubilejne nagrade -za 10 let 33.710,00 - za 20 let 50.566,00 - za 30 let 67.421,00 2. Nagrada ob upokojitvi 202.263,00 3. Solidarnostne pomoči 67.421,00 Vir: Zavod RS za statistiko Strokovna služba ZSSS Opomba: Objavljena višina nagrade ob upokojitvi je rezultat kolektivnega pogajanja. Sprejeta sprememba uredbe Vlade RS o stroških, ki se priznavajo kot odhodek (Ur. I. RS, št. 7/95), pa omogoča to nagrado do višine treh bruto plač v gospodarstvu RS. KAJ DELAJO Semolič v Bruslju Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije mag. Dušan Semolič je na povabilo generalnega sekretarja Evropske konfederacije sindikatov Emilia Gabaglia odpotoval na nekajdnevni obisk v Bruselj. Z gostiteljem se bo med drugim pogovarjal o polnopravnem vključevanju ZSSS v Evropsko konfederacijo sindikatov in ga seznanil pa z ekonomskimi in socialnimi razmerami v Sloveniji. Med obiskom v Bruslju se bo Dušan Semolič srečal tudi s predstavnikom oddelka za nevladne organizacije pri Evropski komisiji, predstavnikom Socialnega in ekonomskega odbora pri Evropski komisiji ter članom Evropskega parlamenta. Obiskal bo tudi nekatere institucije Evropske konfederacije sindikatov. P. V. •f n|mlif.iXlli|. Annoniinniinh Mira Videčnik Velenje Mira Videčnik nova sekretarka Prejšnji teden je zasedala konferenca območne organizacije ZSSS za Velenje, ki povezuje sindikate podjetij iz bivše velenjske in mozirske občine. Potrdila je pravila in poslovnik območne organizacije ter akt o sistemizaciji delovnih mest. Za sekretarko je kandidirala leMira Videčnik, dosedanja predsednica območne organizacije; zanjo so glasovali vsi prisotni člani konference. Sekretarka v območni organizaciji pa je postala Jožica Hercog, kije bila dosedaj profesionalna sekretarka Skei poslovnega sistema Gorenje, neprofesionalno pa je pokrivala tudi območni odbor tega sindikata. Dosedanji sekretar območnih odborov sindikatov Andrej Kranjc bo po novem prevzel strokovno delo v območni organizaciji. Kot nam je povedala Mira Videčnik, predstavniki SPESS (sindikata velenjskega rudnika) niso člani konference, saj njihov status v ZSSS še ni jasen. Možnosti za uspešno delovanje območne organizacije pa bodo v veliki meri odvisne prav od ugodne rešitve tega vprašanja. F. K. Koroška Večina za Marjana Earla Konferenca ZSSS za Koroško, kije prejšnji teden zasedala na Otiškem Vrhu, je obravnavala le organizacijska in kadrovska vprašanja. Potrdila je pravila, poslovnik in akt o sistemizaciji delovnih mest. Poročilo o delu v letošnjem letu pa bodo obravnavali na redni seji, še v tem mesecu. Za sekretarja območne organizacije sta kandidirala Marjan Žagar, predstavil seje v predzadnji številki DE, inMarjanBari, dosedanji sekretar več območnih odborov sindikatov dejavnosti. Na volitvah je za prvega glasovalo pet, za drugega pa 20 članov konference, izvoljen je torej Bari. Drugih kadrovskih vprašanj konferenca ni obravnavala. Potrebne bodo nove razporeditve že zaposlenih, nam je povedal novoizvoljeni sekretar. Marsikaj je odvisno od pogovorov s sindikatoma bivše Železarne Ravne inTakstilne industrije z Otiškega Vrha, ki se v območje še ne povezujeta. F. K. Domžale Miklavž ne prinaša samo sladkih daril... December, mesec pričakovanj, veselja in praznikov. Praznovanje se pričenja z miklavževanjem. Pričakovanje Miklavževega prihoda je vedno predvsem vznemirjalo otroško domišljijo. Letos pa je prihod Miklavža zelo vznemiril tudi delavce LIP Radomlje. Delavcem Lipa pa ni prinesel sladkih daril, kot je v njegovi navadi; prinesel jim je grozeče pisno sporočilo, iz katerega so izvedeli: - da se bodo njihove plače s 1. decembrom znižale za 10 odstotkov; - da jih bodo približno 55 odpustili; - da se ukinja 15-minutni odmor, - da se bodo povečale njihove norme in - da se morajo s temi ukrepi strinjati, če jim je všeč ali ne. Upajmo, daje Miklavž tudi vodstvu podjetja prinesel darilo - šibo, pa ne zaradi njihove »porednosti«, pač pa kot magični pripomoček za rešitev podjetja. Justi Arnuš, sekretarka Marjan Bari SINDIKALNA ZAUPNIKA S ČOPIČEM V ROKI Čez leto smo na straneh DE predstavili veliko sindikalnih zaupnikov in pisali o težavah in uspehih, ki jih doživljajo pri delu. Mnogi med njimi žrtvujejo veliko svojih moči za sindikalno delo, a jim kljub temu ostaja še dovolj časa za vključevanje v družabne, kulturne ali športne dejavnosti, ki jih ne more pogrešati nobeno pravo sindikalno gibanje. V novoletni številki predstavljamo predsednika Sindikata kovinske in elektroindustrije v slovenjebistriškem Armalu Jožeta Dolenca in njegovo sodelavko ter članico SKEI Živko Vihtelič, ki se ne borita uspešno samo za delavske pravice, pač pa poskušata ljudi okoli sebe obogatiti tudi s plemenitostjo in lepoto, ki jo sama nosita v sebi. Oba se namreč že vrsto let v prostem času ukvarjata s slikarstvom. Pred nedavnim sta v galeriji slovenjebistriškega gradu za svoje sodelavce in številne druge obiskovalce pripravila zanimivo rastavo svojih likovnih stvaritev. “Čeprav sem kot sindikalni zaupnik veliko med ljudmi, sem dolgo časa slikal samo zase. Človek z intimnimi občutenji, kijih prelije na platno, težko stopi pred oči javnosti,” pravi Jože Dolenc. Vendar mu je pomagal oče, ki se je tudi sam amatersko ukvarjal s slikanjem. Ko je oče pred približno tridesetimi leti pripravil razstavo na železnici, je dve sliki primaknil tudi sin. “Kmalu potem, ko sem se prvič ojunačil, sem pripravil Še dve razstavi v Impolu, nato pa sem razstavljal še v Gornji Radgoni, Mariboru, Sladkem Vrhu in drugod po Štajerskem. Večkrat meje Jože Dolenc: Ljudem želim dati tudi kaj lepega... sindikat poslal tudi na likovno kolonijo v Novo mesto, enkrat pa tudi v Makedonijo, kjer sem pomagal likovno opremljati kulturni dom. Jože Dolenc je pravi likovni samorastnik. “Ne slikam za kritike, pa tudi za denar ne, temveč za svojo dušo in za ljudi. Zato rad prisluhnem njihovim pripombam in jih marsikdaj poskušam tudi V PRAZNIČNEM DECEMBRU NE POZABITE NA NOVO PEDIATRIČNO KLINIKO! otroct jo potrebuješ' PRISPEVAJTE PO SVOJIH MOČEH! Prispevek sodi med olajšave pri odmeri dohodnine. Žiro račun: 50101-654-41037. Hvala. Objave o prispevkih preberite v reviji Otrok in družina. Živka Vihtelič: Kljub delu še najdem čas za slikanje upoštevati,” pravi Dolenc, ki za slikanje porabi veliko prostega časa pa tudi denarja. “Ves trud pa je poplačan, ko vidim, da moja dela razveseljujejo ljudi.” Tildi Živka Vihtelič je spodbudo bomo člani sindikata naslednje leto še bolj aktivni tako pri uresničevanju svojih dolžnosti kot v prizadevanjih za svoje pravice, bomo dosegli še boljše rezultate.” Tomaž Kše Na nekatera najbolj pogosta vprašanja iz pravne prakse odgovarja dipl. iur. Lidija Jerkič, pravnica SKEI Vprašanje: Kaj se šteje kot osnova za izračun odpravnine trajno presežnim delavcem? Odgovor: Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih (Ur. 1. RS, št. 5/91) v 36. f členu določa, daje organizacija dolžna izplačati delavcu, kije zaposlen v organizaciji najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegovega povprečnega mesečnega OD v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji. S tem v zvezi se postavlja vprašanje osnove za izračun odpravnine. Ob prehodu na nov sistem obračunavanja OD v letu 1991 zakon in kolektivna pogodba vedno govorita o bruto OD, razen v primerih, ko se izrecno sklicujeta na neto oziroma čisti OD. Glede na to sem mnenja, daje kot osnovo za izračun odpravnine potrebno upoštevati bruto OD delavca. Od odpravnine se ne obračunavajo in izplačujejo prispevki iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja in tudi ne davek od osebnih prejemkov (3. točka.19. člena zakona o dohodnini). Za zadnje tri mesece je šteti tiste mesece, ko je delavec še dejansko delal. (Januar 1993) Vprašanje: Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti v 26. členu določa, da se zavarovancu, ki mu ob izteku roka za izplačevanje denarnega nadomestila do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka največ tri leta, izplačevanje denarnega nadomestila podaljša do izpolnitve pogojev za upokojitev, če mu ni mogoče zagotoviti zaposlitve (lahko pa se mu dokupi zavarovalna doba). Ali je mogoče, da bi delavci, ki so že pridobili pravice v skladu s tem zakonom, to možnost ob morebitni spremembi zakona izgubili? Odgovor: Sprememba zakonodaje ne more posegati v že pridobljene pravice in ne more imeti učinka za nazaj (155. člen Ustave RS). Delavci, ki so že pridobili pravice v skladu z zakonom, jih zaradi spremembe zakonodaje ne morejo izgubiti. (Oktober 1992) UPOR UBOGIH PAR »Kocka je padla: dokler ne dobimo plač, se ne bomo vrnile k delu!« so se v petek, 1. decembra, naposled le odločile delavke črnomaljskega obrata ljubljanskega podjetja Novost-Elitna konfekcija, ki so svojo zadnjo plačo dobile že pred »davnimi« štirimi meseci. »Dost mamo!« pa je tri dni kasneje zaradi enakih razlogov prekipelo tudi njihovim tovarišicam, zaposlenim vTergusu Črnomelj. Ker »zastonj pač ne nameravajo delati«, so zaustavile svoje šivalne stroje in obsedele križem rok... za slikanje našla v domačem okolju, saj slikata tako mama kot sestra. Razstavljati je začela že kot študentka na Fakulteti za organizacijo dela. Zadnje čase slika nekoliko manj, ker je v Almon-tu zelo obremenjena z delom, pa tudi slikarski material in okvirji za slike niso poceni... “Za razliko od Jožeta, kije de-tajlist, slikam hitro in impulzivno. Slike za najino skupno razstavo sem pripravljala tri do štiri mesece,” pojasnjuje Vihteličeva. Jožetov in Zivkin trud ni bil zaman, saj so pohvale prijateljev, sodelavcev in tukajšnjih likovnih kritikov po otvoritvi razstave kar deževale. Jože Dolenc in Živka Vihtelič pa zaradi svoje ljubezni do slikarstva prav nič ne zanemarjata sindikalne aktivnosti. Prej nasprotno! Številni sodelavci ju zaradi njunega dela na kulturnem področju bolj cenijo, kot če bi kar naprej samo politizirala. “Čeprav Almont pestijo podobni problemi kot vse slovenske izvoznike, smo z vztrajnim sindikalnim delom dosegli, da sev podjetju spoštujejo pravice delavcev. Plače sicer še zaostajajo za tri odstotke za kolektivno pogodbo, regres in druge prejemke pa smo letos dobili po kolektivni pogodbi,” pojasnjuje Dolenc. “Če Ko seje 17 delavk črnomaljske Novosti iz starih in pretesnih prostorov julija letos preselilo v sodobno preurejene sobane bivše vojašnice, za nameček pa imelo toliko naročil, da vsem ni uspelo izkoristiti niti celotnega letnega dopusta, je kljub težavnim gospodarskim razmeram med njimi zavel zmerni optimizem. Čeprav so vedele, daje v podjetju nekaj hudo narobe - nenazadnje šivilje v ljubljanski Novosti stavkajo že dva meseca! -, so Belokranjke verjele »v boljše čase«, saj seje »zanje« zanimal tudi zasebni podjetnik. »Zadnjega novembra bi moral skleniti pogodbo o odkupu, a se je tik pred podpisom očitno nekaj zapletlo. Kot nam je dan zatem sam povedal, nas namreč pod pogoji, ki so mu jih postavili, pač ne more sprejeti,« so povedale delavke. »Za kakšne pogoje je šlo, ne vemo; smo pa seznanjene, da je novi lastnik nameraval pokriti velik del dolgov Novosti in nam takoj izplačati akontacijo ene plače.« Ker iz vsega tega torej ni bilo nič, so se delavke odločile za stavko, ki naj bi trajala vse dotlej, dokler se stvari ne bodo uredile. Nekaj dni zatem, ko so s svojo namero seznanile vse pristojne, seje začelo šušljati, da bodo dobile akontacijo. »Kar naj nam jo dajo, saj so nam dolžni veliko denarja,« so zamahnile, v isti sapi pa ponosno dodale: »Z eno akontacijo se poslej pač ne bomo dale več kupiti. Zahtevamo namreč dokončno rešitev: torej delo, ki bo tudi'pla-čano!« Prazne obljube Delavke, ki so danes zaposlene v Tergusu d. o. o., nekdaj pa so delale v črnomaljski Obrti, so svoje šivalne stroje zavoljo podobnih razlogov kot v Novosti ustavile 4. decembra. Med stavko so se z nostalgijo spominjale starih časov iz Obrti, ko jih je bilo še 64 in je firma še kar v redu poslovala. Zakaj je šla potem Obrt pod Sklad RŠ za razvoj, jim ni znano; vedo pa, da seje kmalu zatem pojavil spisek presežnih delavcev, kije njihov kolektiv oklestil na 20 članov, in da so se začele težave... Predenje Obrt pristala pri Kor-žetu, so zaposleni resda imeli plače pod kolektivno pogodbo. Zato pa so dobili potrdila o razliki med plačo, ki sojo prejeli, in zneskom, ki jim je pripadal. Rečeno je bilo, da bodo razliko dobili izplačano ob prodaji podjetja ali pa bo to postal njihov delež pri lastninjenju podjetja. Ko pa je sklad lani Obrt v celoti prodal Dolenjski banki, ni upošteval 20-odstotnega lastniškega deleža zaposlenih. Delavci ne vedo, zakaj; dobro pa se spominjajo, daje banka kmalu začela odprodajati osnovna sredstva, nazadnje paje zasebnemu podjetju Tergus prodala še Obrt. Tako je podjetje Obrt postalo Tergus d. o. o., ki ima danes na plačilnem seznamu 28 zaposlenih. Po njihovem pripovedovanju so imeli dovolj dela. Zatikati pa se je začelo, ko nenadoma niso mogli dočakati plač: julijsko so dobili šele septembra, avgustovske, septembrske, oktobrske in novembrske pa vse doslej še ne. Kajpak so ostali tudi brez regresa za letni dopust, ki so se mu odpovedali že lani... »Ker ne vemo več, kako naj preživimo brez prebite pare, smo večkrat zagrozili s stavko. Vendar so nas vselej pomirili z obljubami, da bomo vsak čas dobili plače. Da naj samo še malo potrpimo,« so nam povedali člani stavkovnega odbora. »Na ponedeljek, 4. decembra, paje bilo našega potrpljenja konec. Smo povsem na dnu. Ne vemo več, kako živeti...« Namesto epiloga Medtem ko delavke Novosti zdaj doma čakajo na stečaj črnomaljskega obrata in se s strahom sprašujejo, kaj bo, pa so se stavkajoči delavci Tergusa Črnomelj v ponedeljek (18. t. m.) z v. d. direktoija Zdenkom Moharjem le dogovorili o naslednjem »načinu izplačil osebnih dohodkov in drugih obveznosti do delavcev«: plače za avgust morajo biti poravnane 27. t. m., za september do 31. 1. 96, za oktober do 28. 2. 96, plači za november in december ter regres za leto 1995 pa do 15. aprila 1996. »Za vsak slučaj« so v. d. direktorja še naložili, naj ta dogovor overi pri notarju, nato pa prekinili stavko. Do nadaljnjega? I PO DELOVNE KNJIŽICE - Zadnja pot prenekatere slovenske tekstilke. KAKŠEN BO DAN POTEM? reševanjem problematike podjetja DAN, p. o. manj ustrezna rešitev stečaj podjetja, upoštevaje pri tem predvsem socialne razloge zagotavljanja delovnih mest za 181 invalidov; 2. V skladu s to oce- y Slovi Ce naj bomo aktualni, potem moramo prednovoletni pogovor s predsednikom Konfederacije sindikatov Pergam Dušanom Reboljem o razmerah v slovenski grafični industriji začeti z zadnjo vestjo, ki nam jo je iz tiskarne PZI-DAN prejšnji petek brzojavil predsednik sindikata podjetja Branislav Pajnič: »Ker delavski svet ni uresničil sklepov svoje 15. seje, izvršni odbor sindikata poziva vse delavce PZI-DAN, naj se v petek, 22.12.1995 od 13.30 do 14.30 udeležijo opozorilne stavke!« »Nič čudnega, daje ljudem prekipelo, saj zavoljo težavnega in zapletenega položaja podjetja, predvsem pa zaradi vrtoglavih kratkoročnih obveznosti že lep čas prejemajo za svoje delo zgolj zajamčene plače; za nameček pa so bili od dogovorjenega zneska regresa za letni dopust doslej deležni le borih 12 tisočakov,« je Dušan Rebolj na kratko orisal trenutno »ekonomsko-socialno« podobo tega 379-članskega kolektiva, zraven pa pribil, daje »vse skupaj« še toliko bolj zapleteno, ker gre za invalidsko podjetje. »Po vrsti sestankov, ki smo jih imeli Z izvršnim odborom sindikata, pa tudi z vsemi delavci, smo se dokopali do ugotovitve, da sta vzroka za polom PZI-DAN predvsem dva: nesposobno poslovodstvo in neučinkovita reakcija države, ki ima nad invalidskimi podjetji še posebne ingerence.« Predsednik Rebolj je ministrico za delo, družino in socialne zadeve Rino Klinar »neštetokrat« opozoril na te »posebne ingerence«, nazadnje kar na eni izmed sej ekonomsko-socialnega sveta. Rezultat te intervencije sta bila naslednja sklepa, ki ju je na svoji 166. seji 26. oktobra sprejela vlada (citiramo): »1. Vlada RS ocenjuje, da je v zvezi z ker Korže odhaja ali paje posredi še kaj drugega. »Kljub temu pa ponavljam, da je za nastale razmere krivo predvsem poslovodstvo z direktorjem Karlom Destovnikom na čelu,« nadaljuje Rebolj in dodaja, da so prav zaradi tega delavskemu svetu dvakrat predlagali, naj na svojih sejah razpravlja o položaju, odgovornosti in perspektivah podjetja ter o direktorjevi zaupnici. Prvič konec julija, ko je zaradi nizkih plač in neizplačanega re- merom “! 'i že lep čas doma na čakanju. umre v stečaj,« nart L. »V zveri s tem n ujm, delavnice, tako da bo lahko šel v slej ‘ no Vlada RS priporoča, da se podjetje DAN, p. o. prenese v lastništvo Sklada Republike Slovenije za razvoj, ki ima možnost ukrepanja v zvezi s problematiko v tem podjetju. Vlada RS ugotavlja, da gre v primeru podjetja DAN, p. o. za invalidsko podjetje, zato predlaga, da Sklad Republike Slovenije za razvoj pri nadaljnjih ukrepih v zvezi s sanacijo podjetja upošteva to dejstvo in pri tem ravna v skladu s pozitivno zakonodajo«. In kaj seje potem zgodilo? »Nič,« je kratko odvrnil Rebolj, zraven pa ugibal, ali zato, gresa med zaposlenimi izbruhnil val nezadovoljstva; drugič pa v prvih dneh avgusta, ker obljube, da »denar bo«, še vedno niso bile uresničene. A zgodilo se ni nič pretresljivega! Nasprotno, delavski svet je na svoji 15. seji 4. avgusta »na podlagi sprejetega poročila o poslovanju za prvo polletje 1995 izrekel zaupnico poslovodstvu podjetja in direktoiju«. Res nenavadno! »A samo na prvi pogled,« je to dejanje komentiral Dušan Rebolj. »Direktorje namreč izkoristil neenotnost vseh zaposlenih, torej gluhih in slišečih.Tako je med gluhimi .sproduciral’ celo peticijo, naj ga nikar ne odžagamo.« Sicer pa to ni bil njegov edini podvig. Bolj odmevenje bil tisti, da si je drznil iz revije Grafičar, ki jo tiskajo v »njegovi« tiskarni, samovoljno odstraniti Bergantov članek z naslovom Težke razmere v tiskarni Dan... A vrnimo se k bistvenemu sklepu 15. seje delavskega sveta, ki je zdaj postal neposreden povod za stavko - naslednjemu »sporazumu za izplačilo plač po kolektivni pogodbi« (citiramo): a) izhodiščna plača za vse posamezne tarifne razrede se zniža za 10% do konca septembra 1995; b) po oceni poslovnega rezultata za prvih devet mesecev 1995 se dogovori višina izhodiščne plače do konca leta 1995; c) plače se izplačujejo dvakrat mesečno - prvi del do 18., drugi pa v času od 25. do 30. v mesecu za pretekli mesec; d) dogovorjeni preostali del regresa za letni dopust se izplača v treh obrokih, in sicer v oktobru, novembru in decembru 1995; e) izplačila jubilejnih nagrad in odpravnin ob upokojitvi se glede na višino ne vključi v sporazum, ki se ga podpiše z vodstvi obeh sindikatov (Bergama in ZSSS, op. a.) v podjetju.« »Ker ti sklepi torej niso bili uresničeni, bo v petek, 22. t. m. od 13.30do 14.30 opozorilna stavka,« nam je sporočil Branislav Bajnič, predsednik izvršnega odbora sindikata, zraven pa dodal: »Če vodstvo BZI-DAN, p. o. Ljubljana ne bo ugodilo zahtevam delavcev iz zgoraj navedenih sklepov 15. seje delavskega sveta, se bo 27. 12. 1995 začela generalna stavka!« Nekaj se bo torej zgodilo... D. K. KAJ DELAJO v onmoenm organizacijah Zasavje Da bi zasijalo sonce blaginje in sreče... Ob prihajajočih novoletnih praznikih v Območni organizaciji ZSSS Zasavje iskreno čestitamo vsem našim članom sindikatov dejavnosti v občinah Hrastnik. Trbovlje in Zagorje ob Savi. Naše čestitke in veliko zahvalo za vse, kar so dobrega storili za članstvo in naš sindikat izrekamo predsednikom in sindikalnim zaupnikom v podjetjih in ustanovah. V letu, ki prihaja, si želimo, da bi se v vseh gospodarskih okoljih izboljšal ekonomski in socialni položaj članov sindikata in vseh zaposlenih, da bi dosegli gospodarsko in zaposlitveno rast zasavske regije, da bi dočakali odločitev o izgradnji TET III, da bi v zasavskih dolinah zasijalo sonce blaginje in sreče. Želimo si plodnega in vsebinsko bogatega sodelovanja med vsemi oblikami sindikalnega organiziranja - tako Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, sindikatov dejavnosti Slovenije in območne organizacije. Čestitamo tudi vsem članom sindikata, ki prebirajo DE ter uredništvu in vsem novinarjem DE. Srečno in zadovoljno novo leto 1996! Ciril Urek, sekretar Konferenca podružnic SKEI Slovenske železarne Informacija sicer ni vse, je pa največ »Vodstvo Slovenskih železarn in družb na posameznih lokacijah ter strokovne službe so dolžni zagotoviti sindikatu Slovenskih železarn vse podatke, informacije in dejstva v zvezi z delom, poslovanjem in razvojem podjetij v Slovenskih železarnah, ki vplivajo na gmotni in socialni položaj delavcev.« Tako se glasi eden od sklepov konstitutivne skupščine Konference podružnic SKEI Slovenske železarne, kije bila 6. t. m. in o kateri smo na kratko že poročali v prejšnji številki DE. Da čedalje teže prihajajo do informacij »iz prve roke«, posredno pričata tudi naslednji odločni zahtevi: - Skupščina Konference podružnic SKEI Slovenske železarne takoj zahteva podatke o vrednosti neizplačanega OD do kolektivne pogodbe, in to za vse družbe oziroma gospodarsko pravne subjekte v Slovenskih železarnah, za katere obstaja računalniško vodena evidenca, in sicer za celotno obračunsko obdobje. Od vodstva pa še posebej zahteva, naj takoj pove, na kakšen način namerava zagotoviti realno vrednost teh sredstev ter na kakšen način bodo lahko delavci potrdila o premalo izplačanih OD zamenjali za lastninske delnice Slovenskih železarn. - Skupščina zahteva takojšnjo informacijo o stanju premoženja v družbah Slovenskih železarn. Gre predvsem za število in imena družb, ki so v stečajnem ali likvidacijskem postopku. Zanimajo, kaj od tega premoženja je že odproda-nega ali danega v najem »novim podjetnikom«. Drugi sklop sklepov skupščine konference podružnic SKEI se tiče skrbi njihovega članstva nad usodo družbenega premoženja: - Od republiškega odbora SKEI skupščina pričakuje, da se bo aktivno vključil oziroma pospešil sprejem zakona o privatizaciji državnega premoženja. - Skupščina vztraja pri svojem stališču in ne dovoljuje prodaje objektov družbenega standarda brez predhodnega soglasja sindikatov. Nasprotno: zahteva, da se morajo ti objekti izločiti iz družbenega premoženja ter prepustiti v upravljanje delavcem in sindikatom. V tem smislu terjajo podatke o stanju objektov, ki so jih kupili ali zgradili iz sredstev bivšega sklada skupne porabe. Gre predvsem za športne in rekreacijske objekte ter gostinske obrate in letovišča. V tej informaciji naj bodo točno označeni objekti, ki sojih odprodali ali dali v najem - komu in kdaj. - S tem se ujema predlog republiškemu odboru SKEI, naj prek ustreznih institucij čimprej sproži uradni postopek za sprejem zakona o vrnitvi objektov družbenega standarda delavcem in sindikatom. Skupščina konference podružnic SKEI Slovenske železarne d. d. seje kajpak dotaknila še tretje nevralgične točke - problematike presežnih delavcev. Sklenila je, da se bo s svojimi predlogi, mnenji in stališči še naprej aktivno vključevala v njeno razreševanje, v primeru pritožb pa zastopala delavce pred ustreznimi organi - notranjimi in zunanjimi. Ne glede na zakonsko ureditev soupravljanja namerava sindikat tudi v bodoče sodelovati pri obravnavi predlogov in odločitev organov upravljanja s svojimi stališči in predlogi, pa tudi s pobudami in zahtevami. Zato je skupščina od vodstva zahtevala, naj jo vabi na seje organov upravljanja, jim omogoči vpogled v gradiva in druge materiale ter jih sproti seznanja s sprejetimi sklepi. Kajpak predvsem tistimi, ki neposredno zadevajo zaposlene in njihove družine. Pa smo spet na začetku. Pri informiranju torej... D . K. V drugih sindikatih Fides - sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Takoj po praznikih spet stavka? Zdravniki in zobozdravniki, združeni pod okriljem sindikata Fides, ne mislijo * popustiti v svojih zahtevah, ki naj bi izboljšale njihov finančni in družbeni položaj in jim omogočile večjo besedo pri upravljanju v zavodih. Po opozorilni stavki, kije bila 14. decembra v vseh zdravstvenih zavodih in bolnišnicah po Sloveniji, nameravajo takoj po praznikih, od 3. januarja naprej, ponovno stavkati do izpolnitve njihovih zahtev. |§§ Odločitev o tej, tako imenovani generalni stavki slovenskih zdravnikov ta hip, ko to poročamo, še visi v zraku. O njej bo stavkovni odbor Fidesa odločal 28. decembra, torej tik pred novoletnimi prazniki. Odločitev bo odvisna predvsem od pogajanj z vlado, ki pa so zaenkrat še na mrtvi točki. Zdravniki si veliko obetajo od obljubljenega sestanka s predsednikom vlade, dr. Janezom Drnovškom. Na sliki: Med opozorilno stavko v Kliničnem centru v Ljubljani je bilo za bolnike dobro poskrbljeno. M. F. PRI SKLEPANJU KOLEKTIVNIH POGODB JE ŠE VELIKO OVIR Predsedstvo ZSSS je na tiskovni konferenci, o kateri smo prejšnji teden poročali na četrti strani, razgrnilo pogled na plačno politiko v prihodnjem letu. Posebej so poudarili pomen kolektivnih pogodb dejavnosti, ki naj bi nadomestile vsakoletni dogovor o plačah. Kolektivne pogodbe dejavnosti po splošnem prepričanju krepko zamujajo in sindikati se pogosto pritožujejo, da se partnerji nočejo niti pogajajati, kaj šele, da bi kaj podpisali. Večina kolektivnih pogodb dejavnosti je nastala v začetku tega desetletja, kasneje sojih partnerji le dopolnjevali. Povsem nove pogodbe lahko preštejemo na prste ene roke. Veljavnost večine tarifnih prilog kolektivnih pogodb dejavnosti je odvisna od veljavnosti tarifne priloge splošne kolektivne pogodbe za gospodarsrtvo; ta velja do konca marca prihodnjega leta. Normativni deli kolektivnih pogodb pa veljajo, čeprav jim je veljavnost potekla, preprosto zato, ker nove pogodbe niso sklenjene. Pogajanja o novih kolektivnih pogodbah dejavnosti se ne premaknejo z mesta zlasti zato, ker delodajalci želijo bistveno skrčiti »preširoke in prevelike pravice zaposlenih«. Trenutno so v naj večji zagati v SDE, sindikatu delavcev energetike. Skupaj s partnerji iz ministrstva za gospodarske dejavnosti so pripravili in uskladili novi kolektivni pogodbi za premogovništvo in elektrogospodarstvo, obe pa čakata na »že-gen« ministrstva za delo. Soglasje je dokaj vprašljivo, saj uradniki na tem ministrstvu ne smejo spregledati manjšega obsega pravic, kijih zaposlenim dajejo kolektivne pogodbe drugih iz proračuna financiranih dejavnosti. V zagatnem položaju so tudi pogajalci Skei, saj njihovi partnerji - združenja gospodarske zbornice in sekcije delodajalcev - ne najdejo skupnega jezika niti med seboj. Zdi se, da vse to povečuje pomen splošne kolektivne pogodbe, ki bo nenadomestljiva vsaj do sprejetja novega zakona o delovnih razmerjih in zakona o kolektivnih pogodbah. Tarifno prilogo za prihodnje leto bodo sindikalne zveze zelo verjetno podpisale, sicer bi namreč škodovale zaposlenim. Namesto zgolj naštevanja številnih drugih problemov, te prikazujemo v aktualnem pregledu pogodb za gospodarske dejavnosti. V njem se opiramo le na izjave sindikalistov, njihovi partnerji bi mogoče povedali kaj drugega. Kovinska in elektroindustrija ter metalurgija. Stara kolektivna pogodba še velja, saj je noben partner ni odpovedal. Izhodiščna enka je 43.549, za Skei so pomembnejša ugodnejša plačna razmerja za ključne delavce v kovinarski stroki. Pogajanja o novi pogodbi potekajo že dolgo. Vladimir Bizovičar meni, da so možnosti za skorajšnji podpis nove pogodbe. Premogovništvo. Nova pogodba je pripravljena, na SDE že dva meseca čakajo, kako se bo odzvalo ministrstvo za delo, nam je povedala Ivica Leskovar. Konferenca SDE je sklenila, da bodo čakali le še do konca letošnjega leta. Če dogovora ne bo, bodo pritisk stopnjeva- li. Plače so zadnja leta urejali s protokoli, po dogovoru o plačah bi jih morali zmanjšati. Elektrogospodarstvo. Tudi ta pogodba čaka na »žegen« ministrstva za delo, nam je povedal Valter Vodopivec. Podpisan je tudi poseben protokol in položaj je enak kot pri pogodbi za premogovništvo. Kemična, gumarska in nekovinska industrija. Lani podpisana kolektivna pogodba deli podjetja v tri skupine. Podjetja iz prve skupine so na ravni splošne kolektivne pogodbe, iz druge pet, iz tretje pa deset odstotkov nad splošno pogodbo. Ta kolektivna pogodba bi lahko bila vzor tudi za druge sindikate, ki imajo le eno pogodbo za več različnih dejavnosti. Tekstilna industrija. Konec letošnjega leta poteče veljavnost obeh delov kolektivne pogodbe, partneiji pa so »dogovorjeni« za podaljšanje veljavnosti za tri mesece. Branka Novak računa, da bodo čistopis objavili še letos. Usnjarskopredelovalna industrija. Normativni del pogodbe velja . le do konca letošnjega leta. Sindikat se je s partnerji že dogovoril za trimesečno podaljšanje njene veljavnosti. Pripravljajo novo pogodbo, večjih težav ni, le o povečanih normah, ki jih zahtevajo delodajalci, se bo težko uskladiti, nam je povedala Branka Novak. Lesna industrija. Pogodba je nova in velja do 31. decembra prihodnjega leta. Enka in razmerja so skladna s splošno pogodbo, nam je povedal Marjan Ferčec. Gozdarstvo. Pogodba je bila sklenjena lani julija in velja do konca prihodnjega leta. Kot nam je povedal Marjan Ferčec, je enka naj višja in je kar 22 odstotkov nad ravnijo splošne pogodbe, tudi razmerja so ugodnejša. Celulozna in papirna industrija. Velja še stara pogodba. Enka je enaka kot v splošni pogodbi, le razmerja za višje tarifne razrede so ugodnejša. Za novo pogodbo pa že pripravljajo katalog del in opravil, nam je povedala Vida Fras. Grafična dejavnost Aprila letos je bila podpisana nova pogodba, tarifni del velja le eno leto. Po podatkih Vide Fras je enka pet odstotkov nad ravnijo splošne pogodbe, razmerja za višje plačilne razrede pa so dokaj ugodna. Časopisno-informativna, založniška in knjigotrška dejavnost. Pogodba je stara, letos aprila so podpisali le novo tarifno prilogo. Enka je 7.7 odstotka nad splošno pogodbo, razmerja za višje plačilne razrede pa so veliko ugodnejša. Kot nam je povedala Vida Fras, je koncept nove pogodbe že pripravljen. -kmetijstvo, živilska in tobačna industrija. Oba dela nove kolektivne pogodbe veljata do konca junija 1996. Jovo Labanac pravi, da je enka sedem odstotkov nad ravnijo splošne pogodbe. Enotna pogodba je kmetijskim delavcem omogočila uskladitev plač z delavci v živilski industriji. Gradbeništvo in industrija gradbenega materiala. Pogajanja o novi pogodbi so se zavlekla, ker so bili delodajalci dolgo brez pogajalca, nam je povedal Jernej Jeršan. V sindikatu bodo skušali doseči 12 odstotkov več, kot daje splošna pogodba, toliko so namreč imeli že pred leti. Uporabljajo kar splošno pogodbo, ki je ugodnejša od stare gradbinske. Stanovanjska dejavnost Pogodbo so podpisali lani, velja do sklenitve nove, le veljavnost tarifne priloge poteče 31. marca prihodnje leto, nam je povedal Miloš Mikolič. Enka je 15 odstotkov nad splošno pogodbo. Pripravljajo razpored zaposlenih v plačilne razrede, ki bo priloga kolektivne pogodbe. Gospodarske javne službe s področja komunale in vodnega gospodarstva. Tudi ta pogodba je bila podpisana lani. Ker letos niso uskladili tarifne priloge, uporabljajo lanskoletno, dodajajo rast cen po eskalacijski lestvici. Enka je 11 odstotkov nad splošno pogodbo, je povedal Miloš Mikolič.Tudi za to pogodbo pripravljajo razpored zaposlenih v plačilne razrede. Poklicni gasilci. Pogodba je stara, zato pripravljajo novo, je povedal Miloš Mikolič. Zaenkrat uporabljajo kar tarifno prilogo iz splošne pogodbe. Trgovci. Na sindikatu pravijo, da se bliža podpis nove pogodbe. Domnevamo, da bo nekaj odstotkov več, kot daje splošna pogodba, novih višjih izhodiščnih plač pa predsednica Kristina Antolič ni hotela izdati, češ da nasprotna stran še nima soglasja svojih organov. Ttirižem in gostinstvo. Dopolnjeno pogodbo so podpisali letos oktobra, normativni del velja do konca prihodnjega leta, tarifni del pa le do 31. marca. Enka je šest odstotkov nad splošno pogodbo, nam je povedal Ivan Jurše. Železnice. Pogodbo so podpisali v začetku lanskega leta, nam je povedal Cveto Zrimšek. Pogajanja o njenih spremembah so bila zaradi stavke prekinjena. Enka je malenkost nad ravnijo splošne pogodbe za negospodarstvo. Cestni potniški promet. Pogodbo so predstavniki delodajalcev že odpovedali^ vendar vseeno velja, pravi Hilda Žežko. Pogajanja o novi tarifni prilogi potekajo že dolgo in so zelo naporna. Sindikat prometa in zvez iz setave ZSSS želi obdržati sedanjo raven izhodiščnih plač, ki so tri in pol odstotka nad splošno pogodbo, konkurenčni sindikat pa zahteva precej več. Cestni tovorni promet. Kolektivna pogodba je v usklajevalnem postopku. Poleg o tarifni prilogi razpravljajo tudi o delovnem času voznega osebja. Stara pogodba bo veljala vse do podpisa nove, je povedala Hilda Žežko. Špedicije, blagovni transport in skladiščna dejavnost. Veljavni aneks tarifne priloge daje 7.5 odstotka več kot splošna pogodba. V sindikatu si, po besedah Zežkove, zaradi dobrih rezultatov gospodarjenja vseeno prizadevajo za podpis nove pogodbe, ki naj bi omogočila še višje plače. Cestno gospodarstvo. Pogajanja o spremembah pogodbe so tik pred zaključkom. Veijetno bodo podpisali za tri in pol odstotka več, kot piše v splošni pogodbi. Če ne bodo pod-pisali decembra, bodo zanesljivo v januarju, jeprepričana Hilda Žežko. PTT dejavnost. Staro ime smo zapisali, ker so se partnerji dogovorili, da bo stara pogodba veljala vse do sklenitve novih. Po novem bodo poštarji imeli svojo pogodbo in telekomovci svojo. Zaenkrat potekajo le strokovne priprave za sestavo obeh pogodb. Delavci pri zasebnih delodajalcih. Pogodba je bila uveljavljena že leta 1991 in še velja. Pripravljena je tudi nova, ki je za delodajalce sporna zaradi prevelikih pravic in višine plač, nam je povedal Martin Muršič. Ker kompromis ni mogoč, so se pogajalci dogovorili, da bodo pogajanja nadaljevali šele po sprejetju zakona o kolektivnih pogodbah in zakona o delovnih razmerjih. TRBOVCI PODPISALI TRI ODSTOTKE VEC, KOT DAJE SPLOSNA POGODDA Pogajanja o novi kolektivni pogodbi za trgovce so se končala šele 20. decembra. Partnerji so podpisali tarifno prilogo, ki jo objavljamo v celoti, ter več sprememb in dopolnitev normativnega dela pogodbe. Medtem ko za tri odstotke višje plače v tarifni prilogi za trgovce v primerjavi s splošno pogodbo za gospodarstvo niso bile sporne za nobenega od partnerjev, se je do podpisa zatikalo vprašanje veljavnosti tarifne priloge. [Na koncu so se le sporazumeli, da bo tudi veljavnost tarifne priloge za trgovce vezana na veljavnost tarifne priloge splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. TARIFNA PRILOGA H KOLEKTIVNI POGODBI DEJAVNOSTI TRGOVINE SLOVENIJE __________ZA LETO 1995_________ 1. Izhodiščne plače po tarifnih razredih: Tarifni razred Relativna razmerja gledena I. tarifni razred Izhodiščna bruto plača v SIT za polni delovni čas I. enostavna dela 1,00 44.492 II. manj zahtevna dela 1,10 48.941 III. srednje zahtevna dela 1,23 . 54.725 IV. zahtevna dela 1,37 60.954 V. bolj zahtevna dela 1,55 68.963 VI. zelo zahtevna dela 1,85 82.310 VII. visoko zahtevna dela 2,10 93.433 VIII. najbolj zahtevna dela 2,50 111.230 IX. najbolj pomembna, — najbolj zahtevna dela 3,00 133.476 Zneski izhodiščnih plač pri delodajalcu se v podjetju lahko znižajo do 5% glede na zneske iz prvega odstavka, če bi izplačilo plač ogrozilo obstoj organizacije oziroma delodajalca (izguba ali stečaj). Pristojni organ lahko odloči o znižanju, če si pridobi soglasje sindikatov pri delodajalcu. Sindikat je dolžan svojo odločitev podati v roku 10 dni. Znižanje lahko traja največ 6 mesecev, po tem obdobju pa se lahko podaljša za enako obdobje po ponovni pridobitvi soglasja sindikatov. 2. Izhodiščne plače se vsake tri mesece povečujejo za naslednje tromesečje za 80% rasti cen na drobno v zadnjem tromesečju. Ko rast cen na drobno v primerjavi z marcem 1995 preseže 10%, se za nadaljnje povečanje izhodiščnih plač upošteva celotna rast cen na drobno. Prva uskladitev se izvede na osnovi rasti cen v skladu s 1. odstavkom te točke. 3. Regres za letni dopust za leto 1995 znaša v bruto znesku 70% zadnjega znanega statističnega podatka o povprečni bruto mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Regres za zaposlene, katerih plača je nižja od povprečja, v gospodarstvu, znaša 100% povprečne mesečne bruto plače v gospodarstvu v Republiki Sloveniji. Regres za letni dopust se obračunava in izplačuje kot individualna pravica delavca. Če se regres izplača v več delih, se od osnove lahko obračuna le neizplačani del. 4. Povračila stroškov prehrane in stroškov za službena potovanja se izplačujejo in povečujejo v višini zgornjega zneska, določenega z uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek, oziroma v skladu s posebnim predpisom, ki bo poenotil izplačila povračil stroškov prehrane, regresa za letni dopust in stroškov za službena potovanja za vse zaposlene v Republiki Sloveniji. 5. Tarifna priloga h Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije za leto 1995, ki se nanaša na uresničevanje 35. do 48. člena pogodbe, velja do 31.3. 1996 oziroma do prenehanja veljavnosti Tarifne priloge k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo za leto 1995. Tarifna priloga začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se za obračun in izplačilo plač za december 1995. Ljubljana, 20. decembra 1995 Gospodarska zbornica Slovenije Združenje za trgovino predsednik mag. Jože Kovač Zveza svobodnih sindikatov Slovenije Sindikat delavcev trgovine Slovenije predsednica Kristina Antolič Združenje delodajalcev Slovenije Sekcija za trgovino predsednik Aleš Ilc Konfederacija sindikatov 90 Slovenije Sindikat delavcev trgovine predsednica Tinka Jamnik Obrt. Tudi ta pogodba velja že od leta 1991. Pripravljena je nova, vendar so se po besedah Martina Muršiča tudi za to pogodbo dogovorili, da naj počaka na prej omenjena zakona. Službe zasebnega varovanja. Za to dejavnost je Sindikat komunalne in stanovanjske dejavnosti Slovenije iz sestave ZSSS ponudil osnutek prve pogodbe, novonastalo združenje pa je dalo manj ugodno ponudbo. Zato še niso prišli skupaj, je povedal Miloš Mikolič. Banke in hranilnice. Pogajanja o novi pogodbi so končana, nam je zaupal predsednik sindikata Drago Jurenec. Dogovorjena nova povečana enka je še uradna skrivnost, saj pogajalska stran zanjo še nima soglasja. Zavarovalništvo. Ta dejavnost še nima panožne pogodbe, saj sindikat ni imel organiziranega sogovornika, bile so le pogodbe posameznih podjetij, nam je povedal Drago Ščemjavič, Pogodba za zavarovalstvo je pripravljena, pogajanja pa se še niso pričela. Osrednje vprašanje bo višina izhodiščne enke. Franček Kavčič SKEI PRIPRAVLJA REFERENDUM 0 OPOZORILNI STAVKI_______________________________________ Republiški odbor Skei je v sredo, 20. decembra, obravnaval predlog svojega izvršnega odbora za referendum o izvedbi opozorilne stavke, s katero bi podkrepil zahtevo za sklenitev nove kolektivne pogodbe. Kot nam je povedal Albert Vodovnik, predsednik Skei, so pred odločitvijo tehtali zlasti najnovejše pismo Združenja za elektroindustrijo iz sestave GZS. Združenje ugotavlja, da so mu delojemalci že 31. maja letos poslali predlog sprememb in dopolnitev kolektivne pogodbe dejavnosti, in nadaljuje: »Sele ko je Skei začel z aktivnostmi in grožnjami za štrajk, so ponovno oblikovali stališča pogajalske skupine združenj, vendar brez predstavnikov delodajalcev. Generalno sekretarko GZS so pooblastili za podpis pogodbe s strokovnjakom, ki naj bi pripravil izhodišča popravkov veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti za leto 1996. Odnosi med GZS in združenji delodajalcev Slovenije niso ustrezno regulirani, še posebej glede strokovnih služb združenj, ki so zadolžene za strokovno delo na kolektivnih pogodbah. Ker so te službe izločene iz informacijskih tokov, prihaja pri oblikovanju strokovnih izhodišč do problemov.« Sekretarji treh združenj, ki so partner Skei, so o vsem tem opozorili predsednika GZS in mu predlagali, naj odnose uredi. Takšen položaj na delodajalski strani je seveda lahko še dodaten vzrok za odlaganje pogajanj o novi kolektivni pogodbi, ki jo skejevci zahtevajo že zelo dolgo. Republiški odbor Skei je, tudi zaradi vsega opisanega, sprejel predlog svojega izvršnega odbora in začel priprave na referendum o napovedi opozorilne stavke. Če se delodajalci ne bodo zganili, bo referendum že v januatju, stavka pa februatja. K referendumskemu glasovanju bo Skei povabil vse zaposlene, tudi člane drugih sindikatov. Če bo do stavke prišlo, bodo k njej povabljeni vsi sindikati, ki združujejo zaposlene v kovinski in elektroindustriji, livarnah in metalurgiji. F. K. TE 21. decembra 1995 SKDEMDNIVSINImJBH LADO KALUŽA BO VODIL CEUSKO OBMOČNO ORGANIZACIJO ZSSS Konferenca svobodnih sindikatov celjskega območja je prejšnji teden sprejela organizacijske akte in določila profesionalno kadrovsko sestavo. Sekretar je postal Lado Kaluža, ki je podobno delo opravljal že v prejšnjem obdobju. Člani konference so potrdili poročilo o uspešnem delu organizacije v letošnjem letu. Vse kaže, da bo celjska območna organizacija še naprej pomemben člen ZSSS. Konferenco je vodil dosedanji predsednik območne organizacije (nova organiziranost te funkcije ne pozna) Valter Jordan. Poročal je tudi o delu v preteklem obdobju in ugotovil, da seje organizacija potrjevala z reševanjem problemov. Bilo jih je veliko, saj je delavski razred doživel zgodovinski brodolom. Delavci in sindikat so še leta 1990 imeli vse, po spremembi ureditve so jim ostale le drobtinice. Organi nove oblasti sindikatov niso priznavali, ogroženi so bili tudi svobodni sindikati celjskega območja. Ker so delali pošteno, so vzdržali vse pritiske. Aktivisti območne organizacije so v članstvo Svobodnih sindikatov privabili 45 tisoč zaposlenih, za reševanje njihovih problemov so ustanovili 13 odborov sindikatov dejavnosti. Zgradili so tudi mrežo sindikalnih zaupnikov. Paradna disciplina Svobodnih sindikatov celjskega območja je pravna pomoč. V Stavk je bilo veliko, zdaj jih je manj. Svobodnim sindikatom manjka strategija vodenja stavk. Potrebujejo jo zlasti zato, ker je delavce zanje vedno težje pridobiti. Protestni shod vTrbovljah je bil med zadnjimi po starem vzorcu, na delovni dan. Po novem bo stavke moral plačati tisti, ki jih bo organiziral. Za naprej bo pomembna le stroka, aktivistično delo je preteklost. Svobodni sindikati Celja že imajo sposobne zaupnike v podjetjih in tudi na območju, ki so pridobili zaupanje članstva. Celjska območna organizacija je po številčnosti tretja v ZSSS, s kadri in vsem drugim bo še naprej kos zahtevnim nalogam. Tako je delo v prejšnjem mandatu in možnosti za naprej ocenil dosedanji predsednik Valter Jordan. V razjiravi seje najprej oglasil Srečko Čater, predsednik Sindikata delavcev kmetijstva, živilske in tobačne industrije Slovenije. Me- Lado Kaluia, dosedanji in novi sekretar celjske območne organizacije ZSSS. nil je, da se sindikalni boji ne morejo voditi v Ljubljani, saj ta ni nikoli bila delavska in tudi ne bo. Sedanje stavke kažejo, da lahko stavkajo le zaposleni v dejavnostih, ki živijo od proračuna. Kritiziral je zlasti zdravnike, saj so si stavko privoščili tako, da so zaklenili zdravstvene domove, ki sojih zaposleni zgradili s samoprispevki. Kritiziral je tudi državo, saj zaposlenim pobere več kot polovico kosmate plače. Gregor Miklič, član predsedstva ZSSS, je pohvalil dosedanje delo območne organizacije. Če ga pokličejo na pomoč, se rad odzove. Člane konference je opozoril na težave, ki se jim obetajo v prihodnjem volilnem letu. V razmerjih z upravami podjetij bodo neorganizirani delavci zelo nemočni, zato naj jih sindikat prepriča o nujnosti oblikovanja svetov delavcev. Sveti bodo tudi vzvod moči sindikata. Miklič je menil, da novega zakona o delovnih razmeijih ne bomo dobili prej kot v dveh letih. Regrese za dopust in prehrano med delom ter nadomestilo prevoznih stroškov urejajo le kolektivne pogodbe, ki so zato nepogrešljive. Prihodnje leto bodo sindikati morali braniti kolektivne pogodbe in že doseženo raven pravic zaposlenih. Po Mikličevem mnenju bi sindikati lahko iz taktičnih razlogov popustili na primer pri dolžini dopusta, saj ga večina delavcev sploh ne more izrabiti. Zaposleni v razvitih evropskih deželah imajo največ šesttedenski dopust, nekateri naši delavci pa skoraj dvomesečnega. Miklič je opozoril tudi na notranje odnose v ZSSS; menil je, da seje o nekaterih vprašanjih lažje sporazumeti z nasprotniki kot s člani Zveze. Konferenca je brez zapletov sprejela pravila in poslovnik območne organizacije. Določila je tudi akt o notranji organizaciji, ki predvideva 11 delovnih mest, štiri manj kot pred petimi leti. Potrdila je tudi že imenovane sekretarje v območni organizaciji.To vlogo bodo imeli: Milica Dabanovič, Mirko Gozd-nikar, Franc Klepej, Terezi j a Tomič in Forto Dirk. Edinega kandidata za sekretarja območne organizacije Lada Kalužo jena tajnem glasovanju potrdilo 22 od 24 članov konference. Konferenca je izvolila tudi nadzorni odbor, komisijo za enkratne denarne pomoči in komisijo za kadrovske zadeve in sindikalna priznanja. Pred zaključkom konference se je Lado Kaluža zahvalil Valterju Jordanu za opravljeno delo. Dejal je, da je Valter delal kot profesionalec, od njega so se vsi učili, in mu zato v imenu sodelavcev izročil umetniško sliko. Zahvale in knjižne nagrade pa je podelil Jožetu Hočevarju, Tonetu Krivcu in Lojzetu Trbucu, ki jim je potekel mandat v območni organizaciji. Po izvolitvi je Kaluža dejal da bo skušal upravičiti zaupanje in da računa na sodelovanje vseh sindikalistov. Franček Kavčič ZA USPESNO SANACIJO PALOME ZASLUŽNI ZLASTI DELAVCI Sredi letošnjega leta je v Palomi, kije bila zadolžena za okoli 5 milijard tolarjev, stekel postopek sanacije. Za krmilo tega naj večjega podjetja v Slovenskih goricah, ki daje kruh blizu 2 tisoč delavcem, je takrat poprijel mag. Zvezdan Žlebnik, ki je sredi minulega tedna v Mariboru sklical tiskovno konferenco. Na njej je povedal, daje prva faza sanacije Palome uspešno končana. K zgodbi o uspešni sanaciji Palome je prilil pelin mariborski tednik 7D. V Palomi so po besedah vršilca dolžnosti generalnega direktorja Zvezdana Žlebnika prodajo, ki je julija znašala 7 milijonov mark, uspeli septembra, oktobra in novembra povečati na okoli 11 milijonov mark. Od julija do konca novembra je Paloma prodala za 4,3 milijarde tolarjev izdelkov, medtem ko je v prvem polletju letošnjega leta podjetje uspelo prodati za nekaj več kot 5 milijard tolarjev proizvodov. Od januarja do junija letos je za tono proizvodov Paloma iztržila povprečno nekaj več kot 151 tisoč tolarjev, medtem ko je v času od julija do oktobra iztržila v povprečju skoraj 174 tisoč tolarjev na tono proizvodov. Večji izkupiček od prodanih proizvodov je po Žlebnikovih besedah zlasti posledica spremembe strukture kupcev in trgov, spremenjenega izbora izdelkov in prenovljene cenovne politike. Paloma je zmanjšala tudi porabo surovin. V prvi polovici leta je podjetje porabilo za tono proizvodov za okoli 51 tisoč tolarjev surovin, od julija do oktobra pa samo še za 48 tisoč tolarjev. V Palomi so tako v zadnjega pol leta povečali prihodek na enoto proizvoda za 20,8 odstotka, stroške proizvodnje na enoto proizvoda pa so zmanjšali za 4,2 odstotka. Zaradi tega Paloma že od oktobra naprej tekoče pozitivno posluje. V Palomi, ki v tem trenutku zaposluje 1955 delavcev, seje število zaposlenih od julija do danes zmanjšalo za 43 delavcev in to izključno s sporazumnimi prekinitvami delovnega razmerja. Doslej je namreč Paloma zmanjševala število zaposlenih samo s takoimenovanimi mehkimi metodami: delavcem je ponudila pomoč pri samozaposlovanju, pri internem in eksternem podjetništvu, pri predčasni upokojitvi, pri dokupu delovih let in podobno. Tako nameravajo v Palomi ravnati tudi vnaprej, saj je avgusta vodstvo podjetja z delavskim svetom podpisalo socialni sporazum. V Palomi računajo, da bodo v naslednjih mesecih na ta način zmanjšali število zaposlenih še za 250 delavcev. Hkrati pa namerava Paloma ustanoviti tudi invalidsko podjetje, v katerem bi se naj zaposlilo od 50 do 70 delavcev. Sicer pa v Palomi program trajno presežnih delavcev šele pripravljajo, zato o natančnih številkah še ni mogoče govoriti. Žlebnik ocenjuje, da se bo do konca 1996 leta ustalilo število zaposlenih v podjetju na 1350 delavcev. Po besedah magistra Zvezdana Žlebnika so doslej k sanaciji Palome največ prispevali delavci, saj so se prostovoljno odločili za zajamčene plače v juliju, avgustu in septembru.V tem obdobju so vsi zaposleni prejemali 58 tisoč tolarjev mesečne bruto plače. Oktobrske plače, ki so jih delavci Palome prejeli novembra, pa so se že približale določilom kolektivne pogodbe. Po Žlebnikovih besedah so na ta način delavci Palome prispevali za sanacijo podjetja 4 milijone mark. Omeniti velja, da država doslej sanacije Palome finančno še ni podprla, saj so pristojna ministrstva čakala na rezultate prve faze sanacije. Veliko pa so po Žlebnikovih besedah k uspešnosti prve faze sanacije prispevali tudi dobavitelji, upniki in kupci Palome, ki so vseskozi verjeli v njeno sanacijo. Enako velja tudi za banke, ki niso vztrajale na od-plačevaju starih dolgov, kar bi že v startu onemogočilo sanacijo podjetja. Vodstvo Palome se v teh dneh pogaja z bankami in naj večjimi upniki o reprogramiranju starih dolgov, ki naj bi jih podjetje vrnilo v šestih letih. S podpisom teh pogodb se bo začela druga faza sanacije. Njen cilj je razvojna preobrazba podjetja. Po Žlebnikovih besedah seje po uspešno končani prvi fazi sanacije iztekel tudi mandat poslovodstvu. V Palomi načrtujejo, da bodo v naslednjem letu ustvarili 110.000 tisoč mark prodaje na zaposlenega in prodali za 150 milijonov mark svojih proizvodov, od tega 80 odstotkov na tržiščih razvitih evropskih držav. Po besedah magistra Žlebnika si bodo v podjetju še naprej prizadevali spremeniti staro proizvodno miselnost in jo zamenjati s sodobno tržno logiko, po kateri ni pomembno samo kaj in koliko proizvajaš, pač pa zlasti koliko in po kakšni ceni prodaš. Če bo uspešno izvedena tud[dru-ga faza sanacije' bo Paloma po Žlebnikovem prepričanju zopet postala generator gospodarskega razvoja na Štajerskem in eden največjih izvoznikov v Sloveniji. V zgodbo o uspešni sanaciji Palome pa je nalil nekaj pelina mariborski tednik 7D, ki je objavil odlomke iz pisma, ki gaje eden od mariborskih prvakov LDS poslal svojemu predsedniku in predsedniku slovenske vlade dr. Janezu Drnovšku. V njem ga svari, da Žlebnik pri sanaciji podjetij doslej ni bil tako uspešen kot je sam trdil in da zato njegovim besedam ne gre povsem verjeti. Ali je to res ali ne je še kako aktualno za delavce Palome, pa tudi za dr. Drnovška, saj je mag. Zvezdan Žlebnik eden od kandidatov za novo sanacijsko ekipo v mariborskem Tamu. Tomaž Kšela KAJ to SESTRE V našem sindikatu podpiramo zahteve sindikata Fides, da se mora ekonomski položaj zdravnikov in zobozdravnikov izboljšati, a hkrati je zelo pomembno, da so poleg zdravnikov zadovoljni tudi medicinske sestre, medicinski tehniki in vsi drugi, ki so povezani z zdravljenjem ljudi, če hočemo, da bodo zdravstvene storitve uspešneje poudaril Dušan Semolič na tiskovni konferenci sindikata zdravstva in socialnega skrbstva, ki spada pod okrilje Svobodnih sindikatov. V bistvu gre za timsko delo, saj vsi delajo za pacienta, zato naj bi bile tudi rešitve celovite. V tem sindikatu se pogajajo z vlado o spremembah panožne kolektivne pogodbe za celotno področje zdravstva in socialnega skrbstva, medtem ko je Fides pogajanja prekinil. Eri h Šerbec je dejal, da dokler potekajo pogajanja, v tem sindikatu ne nameravajo groziti s stavko. O tem bodo razmišljali, če bodo pogajanja neuspešna. Zagovarjajo stališče, da bi morali izhodiščno plačo v zdravstvu oziroma v negospodarstvu izenačiti z izhodiščno plačo v negospodartsvu. Sistem plač bi moral temeljiti na kolektivnih pogodbah. Tudi v tem sindikatu so že od samega začetka najostreje nasprotovali uvrstitvi zaposlenih v zdravstvu in socialnem skrbstvu v vladni zakon o razmerjih plač v javnih zavodih. Zavzemajo se za to, da bi probleme v zdravstvu reševali celovito, ne pa po koščkih. Zdravniki in medicinske sestre so preobremenjeni 24 ur na dan skozi vse leto, njihovo delo po-" teka v neurejenih delovnih razmerah. Brane Mišič, član predsedstva ZSSS, pa je opozoril na neurejene razmere v zdravstvu, saj so nezadovoljni tako pacienti kot zdravstveni delavci. Plačilni sistem bi morali na tem področju reševati enotno, drugače se ne bo nihče več znašel, in to le s kolektivno pogodbo. V zdravstvu ne gre le za problem plač, ampak tudi za problem organizacije dela. O razmerah v zdravstvu je na svoji tiskovni konferenci spregovoril tudi drugi reprezentativni sindikat s področja zdravstva kot celote in sicer sindikat zdravstva in socialnega varstva. Njegov predsednik, dr. Igor Kodrič, je opozoril na slabe plače zaposlenih v zdravstvu, na neurejene delovne razmere, na težave pri uveljavljanju težkih pogojev dela, na neplačevanje nadurnega dela, pomanjkanje negovalnega osebja. V zdravstu je namreč neplačanih okrog 100.000 nadur. Podatki veljajo za štiri slovenske bolnišnice in predvsem za medicinske sestre. V tem sindikatu prav tako zahtevajo, naj vlada zaposlenim v zdravstvu in socialnem varstvu prizna obresti za premalo izplačane plače po kolektivni pogodbi v septembru leta 1992 in januarja 1993. Vladaje namreč te obresti priznala le zaposlenim v državni upravi, funkcionarjem in šolstvu. M. F. SKRAJŠANI DELOVNI TEDNIK JE ZMANJŠAL STROŠKE NEMŠKIH DELODAJALCEV Nemški kovinarji, organizirani v IG Metali, so si po 15 letih prizadevanj izborili 35-umi delovni tednik. Gre za izjemen dosežek, ki je preprečil napovedano odpuščanje delavcev in povečal kakovost življenja zaposlenih in njihovih družin. Znak za 35-urni tednik je tretji najbolj razpoznaven znak v Nemčiji, je kolegom iz Skei in ZSSS povedal VVerner Neugebauer, predsednik IG Metali za Bavarsko, ko je bil prejšnji teden gost Skei. Povzemamo najzanimivejše dele njegovega predavanja in odgovore na vprašanja. KUPCI GRADISOVIH STANOVANJ OSTALI PRAZNIH ROK Stečaj Gradbenega podjetja Gradis Maribor ni prizadel samo delavcev tega podjetja, temveč tudi več kupcev, ki so od Gradisa kupili stanovanja v gradnji. Gradis namreč ni uspel do konca zgraditi stanovanjskega bloka v Iztokovi ulici 22 na Studencih v Mariboru, čeprav so kupci stanovanja plačali vnaprej. Mnogi kupci stanovanj so sedaj v veliki zagati, saj so za nakup stanovanja najeli kredit (nekateri tudi pri republiškem stanovanjskem skladu), ki ga morajo odplačevati, čeprav so ostali brez stanovanja in z nerešenim stanovanjskim problemom. Na naroku na sodišču so trinajstim kupcem stanovanj priznali izločitveno pravico. Tako so postali lastniki vsaj do polovice zgrajenih stanovanj. Vendar pa se tudi v zvezi s tem zapleta. Nova Kreditna banka Maribor namreč s tožbo terja nedograjeni objekt v celoti zase, češ daje imela nad njim hipoteko. Stečaj mariborskega Gradisa je prizadel tudi lastnike stanovanj v nekaterih drugih blokih v Mariboru, saj Gradis v stečaju ni sposoben izvajati reklamacijskih del. Tako morajo zaradi stečaja Gradisa lastniki stanovanj kljub de- setletni garanciji, ki sojo ob nakupu stanovanja prejeli, sami nositi stroške za vsa popravila v stanovanjih oziroma stanovanjskih blokih. Seveda pa je stečaj Gradisa prizadel tudi delavce. Po besedah sekretarke območnega odbora Sindikata delavcev gradbenih dejavnosti v Podravju Branke Jurak so delavci v stečajnem postopku prijavili razliko v plačah do kolektivne pogodbe, medtem ko bi morali za priznanje poplačila plač in dnevnic za delo v tujini vložiti tožbo. Po besedah Jurakove tega niso storili, ker bi na ta način samo po nepotrebnem zavlačevali stečajni postopek, saj ocenjujejo, da stečajne mase za poplačilo plač zasluženih v tujini tako in tako ne bo dovolj. Grenka izkušnja kupcev, ki so od Gradisa kupili stanovanja v gradnji, je lahko v poduk vsem kupcem stanovanj, ki morajo pred nakupom temeljito preveriti, kako gradbeno podjetje stoji. Nenazadnje smo v DE o težavah in možnem stečaju Gradisa pisali vsaj že leto dni pred uvedbo stečajnega postopka in veliko prej, predno so mu kupci stanovanj v Iztokovi ulici 22 zaupali kupnino za še nedograjena stanovanja. T. K. Nemški sindikati so se v zadnjih letih branili pred energičnimi napadi delodajalcev, ki so skušali zmanjšati že dosežene pravice zaposlenih. Položaj delavcev so poslabšali zlasti ukrepi nemške zvezne vlade, ki je skrajšala dopuste in zmanjšala trinajsto plačo, mi ji pravimo regres za dopust. IG Metali je v teh razmerah uspel izsiliti 35-urni delovni tednik, ki je mejnik sindikalnega gibanja v kovinski in elektroindustriji. Ta cilj so si v sindikatu zastavili že leta 1979, ko je zanj stavkalo 120 tisoč zaposlenih. Stavka seje končala s premirjem, delavci so dobili daljši -šesttedenski dopust, delodajalci pa so zmotno računali, da bodo zaposleni pozabili na zahtevo o 35-urnem delovnem tednu. IG Metali seje dve leti kasneje odločil za novo strategijo. Ker so spoznali, da večina članstva ni pripravljena stavkati za 35-urni delovni teden, so začeli obsežno akcijo informiranja članstva in šolanja sindikalnih zaupnikov. Kar dve leti so potrebovali, da so 80 odstotkov sindikalnih zaupnikov prepričali o utemeljenosti zahteve za skrajšanje delovnega tedna. Usposobljeni zaupniki pa so lahko začeli prepričevati članstvo. IG Metali je 35-urni delovni teden dokončno uvrstil med pogajalske zahteve novembra 1983. Naslednje leto je sindikat začel najhujši boj v svoji zgodovini. Stavka v Baden-VVurttember-gu je zajela 30 tisoč zaposlenih, stalo je 20 velikih obratov. Delodajalci so se branili z izprtjem. Delavce so odstranili z dela, namesto plače so dobili le skromno pomoč iz sindikalnega stavkovnega sklada. Delodajalcem je pomagala tudi oblast, zvezni zavod za delo je namreč ugotovil, da so stavkajoči kršili zakonodajo. Stavka seje končala s kompromisom - zaposleni so se strinjali s 38-urnim delovnim tednom. Zaradi tega stavkovnega boja je vlada predlagala zakon, ki je možnost stavk zelo omejil. IG Metali je 35-urni delovni teden vseeno še naprej uveljavljal. Leta 1987 je bilo več opozorilnih stavk, ki so leta 1990 privedle do 37-urnega delovnega tedna. Pravo stavkovno gibanje pa so začeli letos spomladi. Pripravili so tudi veliko strokovnih podpor. Eden od uglednih inštitutov je izračunal, da bi neskrajšani delovnik pognal na cesto kar štiri milijone zaposlenih. S podpisom 35-urnega delovnega tedna so se v sindikatu odpovedali rasti plač, pristali so torej na objektivno manjši zaslužek. Namesto boja za večje plače, pravi Neugebauer, so se odločili za solidarnost med kolegi. Modelov izrabe novega delovnega časa je zelo veliko, menda več kot 5.000. Pogostejše rešitve so: - pet dni po sedem ur, - štiri dni po 8 ur in 45 minut, - osem tednov po 40 ur - en teden prost in - šest mesecev po 40 ur - šest mesecev po 30 ur. Skrajšani 35-umi delovni teden velja za štiri milijone zaposlenih v kovinski in elektroindustruji in 150 tisoč jeklaijev. Uporabljajo ga tudi v papirni in grafični industriji. Kemična industrija, trgovine, banke in zavarovalnice imajo 36-urni delovni tednik, v javnih službah pa zaposleni delajo 38 urin 30 minut.Tako dolg je za vse zaposlene delovnik tudi v bivši Vzhodni Nemčiji. Nemški zakon o delovnem času daje zaposlenim pravico do odmora po šestih urah dela. Po kolektivnih pogodbah imajo plačan polurni odmor le zaposleni, ki delajo v več izmenah, in le, če strojev med odmorom ne ustavijo. V IG Metallu so izračunali, da so se z uvedbo 35-urnega delovnega tedna stroški dela zmanjšali za tri do štiri odstotke, proizvodnja pa je večja za sedem do deset odstotkov. Skrajšani delovni čas je torej koristil zlasti delodajalcem. Zaradi nove tehnologije in organizacije dela se je proizvodnja v Volks-wagnu povečala celo za 25 odstotkov. Tolikšno povečanje proizvodnje pa ni potrdilo pričakovanj sindikata, da bo industrija odpirala nova delovna mesta. Werner Neugebauer pravi, da jim nasprotniki skrajševanja delovnega časa vseskozi očitajo, da gospodarstvo ZDA delovni čas podaljšuje in zato dosega boljše gospodarske rezultate. V IG Metallu menijo, da se mora vsaka država vprašati, ali je zanjo boljša milijonska množica brezposelnih ali večja zaposlenost. Ne dvomijo, daje plača na podlagi zaposlitve veliko boljša od socialne podpore zavodov za zaposlovanje. Franček Kavčič m TE 21. decembra 1995 NA TRZNEM PREPIHI) Zaplenjeno premoženje slovenskih podjetij v bivši Jugoslaviji VPISANO MED STROŠKE OSAMOSVOJITVE? Premoženje slovenskih podjetij v nekdanjih republikah SFRJ je trenutno v senci tehtanja novih možnosti za trgovanje z BiH po podpisu mirovnega sporazuma in zlasti z ZRJ po ukinitvi sankcij Združenih narodov zoper to državo ter seveda debat o razdelitvi premoženja bivše skupne države SFRJ. Del tega premoženja je spremenil lastništvo v skladu s predpisi takratnih jugoslovanskih republik (slovenska podjetja so delni ali celo večinski lastniki). Precejšen del pa so si, kot je znano, v letih od 1990 do 1992, torej v času stopnjevanja jugoslovanske krize in v času razpadanja bivše skupne države, prilastili bodisi zaposleni v tamkajšnjih enotah, bodisi občine. Najhuje je bilo v današnji ZRJ, kjer so del slovenskega premoženja preprosto zaplenili in na pročelja trgovin ali predstavništev obesili druga imena.Tako so se Srbi vsaj malo »odškodovali za vso korist, ki so jo Slovenci v letih skupne države imeli od trgovanja s slabše razvitimi republikami«. V drugih republikah tega niso počeli ali pa vsaj ne tako odkrito, in oblasti so take postopke vsaj obžalovale ter obljubljale ureditev razmer. Vojna je potem razmere urejala po svoje, zdaj, po podpisu mirovnega sporazuma in Odpravi embarga pa kaže, da se začenjajo urejati. Ali je potem smotrno pričakovati, da bi slovenska podjetja lahko uspešno terjala povrnitev v drugih republikah bivše skupne države zaplenjeno in uničeno lastnino? dobrih 73 odstotkov v letih 91 in 92 odtujenega premoženja poslovnih enot.Tri četrtine vrednosti odtujitev se nanaša na materialne naložbe in zaloge, ostanek pa predstavljajo odvzemi in prilastitve terjatev itd. Najbolj aktivni pri teh dejanjih so bili v Srbiji, kjer so nam v omenjenih dveh letih pobrali za 250 milijonov mark premoženja, dobre tri četrtine vsega »odtujenega«. V BiH smo izgubili za 44 milijonov mark premoženja, v ostalih republikah skupaj pa preostanek. Skušala naj bi tudi vplivati na dobro voljo ZRJ, vendar šele po vzpostavitvi diplomatskih odnosov med državama. To pa je tudi vsa pomoč,ki jo država lahko nudi podjetjem, nam je povedal Jožef Drofenik. O tem vprašanju smo se pogovarjali tudi v Peku in Slovenija-športu, podjetjih, ki sta zaradi odvzetja premoženja, zlasti v Srbiji, utrpeli veliko škode in imata še vedno težave. Peko je nedavno tega doživel še eno neljubo presenečenje na Hrvaškem, kjer so Hrvati mešano podjetje preprosto razglasili za svoje. Vendar smo se o problemih odvzema premoženja pogovarjali širše in se tega, zadnjega primera nismo dotikali. Peko je imel v bivši skupni državi v Srbiji in Črni gori (današnji ZRJ) 47 poslovnih enot, od tega dve tretjini v svoji lasti, eno podjetje na Hrvaškem v mešani lasti, eno podjetje v BiH in eno, lastno, v Makedoniji. Po podatkih iz ankete, ki jo je dvakrat pripravila bivša SDK, v letih 1992 in 1993, je tržna vrednost celotnega poslovnega premoženja Slovenije v drugih republikah bivše Jugoslavije (materialne naložbe, zaloge, posojila in druge kratkoročne in dolgoročne finančne naložbe, stanovanja, počitniški domovi) dne 31. decembra 1992. leta presegla 6 milijard in 117 milijonov mark. Knjigovodska vrednost tega premoženja je bila skoraj za 16 odstotkov nižja. Od te vsote je 23 odstokov materialnih naložb in zalog (ali v markah 1,4 milijarde), pri čemer je bila tržna vrednost tega dela slovenskega premoženja v Jugoslaviji dvakrat višja od knjigovodske, tržna vrednost preostalega premoženja (terjatev do kupcev, kreditov in drugih kratkoročnih in dolgoročnih finančnih naložb) pa le za 2,2 odstotka. Tržna vrednost zunaj poslovnega premoženja (6269 stanovanj in počitniških domov ter drugih počitniških objektov) pa je bila ob koncu leta 1992 ocenjena na 459,6 milijona mark ali za 70 odstotkov višje od knjigovodske vrednosti. Od tega premoženjaje bilo zlasti v letih 1991 in 1992 odtujenega za 327 milijonov mark premoženja poslovnih enot ter za 4,5 milijona mark zunajposlovnega premoženja. Medtem ko odtujitev zunajposlovnega premoženja komaj presega 1,5 odstotka vrednosti vsega tovrstnega premoženja Slovenije v drugih republikah bivše skupne države, je Slovenija izgubila 45 odstotkov vrednosti materialnih naložb in zalog. Najhuje za slovenska podjetja, nekdanje lastnike odtujenih stavb in zalog, pa ni le izguba premoženja, pač pa dejstvo, da so za investiranje vanj najemale posojila, kijih morajo bankam vračati. Ti dolgovi pa so prenekateremu slovenskemu podjetju kot kamen okoli vratu. Odtujitve premoženja so bile zlasti številčne v letu 1991.Takrat so slovenska podjetja izgubila kar Strategija plač pri vključevanju v Evropsko unijo in strateške opredelitve v dohodkovni politiki (3) KONKRETNI PREDLOGI ZA KOLEKTIVNE POGODBE IN SOCIALNI SPORAZUM Iz problematike najnižjih plač smo spoznali, daje izhodišče za izračun najnižje plače skorajda nesmiselno opreti na sedanje izhodiščne plače. Zato bomo izhajali iz dejansko izplačanih plač v gospodarstvu Slo-venije.Takšna osnova je solidnejša; zlasti je manj odvisna od subjektivno in interesno naravnanih pogajalskih partnerjev. Pomagali si bomo s količnikom pretvorbe iz dejanskih plač v najnižjo osnovno plačo. Ob analizi 41 samoupravnih sporazumov dejavnosti je bil izračunan količnik 1,92. Kasneje se podobnega izračuna, kolikor ve pisec, ni lotil nihče več. Bržčas je danes ta količnik drugačen; ali tudi ne. Preden se odločimo zanj, poglejmo, kaj prinaša. Slovenijašport se zaradi narave posla umika s trga bivših jugoslovanskih republik. V podjetju menijo, da bi jim država lahko pomagala med pogovori o sukcesiji. Pri povprečni kosmati plači v gospodarstvu za december 1994 100 345 tolaijev naj bi znašala najnižja (osnovna) plačaj: 1,92 =) 52 263 tolarjev. Zanimivo je, daje ta znesek zelo blizu kosmatemu znesku 51 562 tolarjev, ki je še (?) zagotavljal delavci gmotno in socialno varnost, izračunano na podlagi nujnih mesečnih stroškov. Količnik 1,92 pomeni hkrati v svoji recipročni vrednosti 52 odstotkov povprečne plače, kar je precej manj kot »evropskih« 68 odstotkov in obenem precej več kot slovenskih (v novembru 1994: 37455/ 100345 x 100) 37,3 odstotka oziroma (za zadnji znani podatek v septembru 1995: 42474/104593 x 100) 40,6 odstotka. 52 odstotkov je skoraj na sredini med obema deležema, pa vendar je to za današnji čas malone nedosegljiv znesek najnižje plače -54388 tolarjev - kar je še vedno manj, kolikor naj bi dobil delavec denarja za svoje najnujnejše potrebe! Moramo torej po dolgorbčni poti, upoštevaje ekonomske možnosti Slovenije in tudi mednarodno razsežnost.1 Predlog V prihodnje naj bi določali en sam najnižji osebni dohodek ali plačo za vse zaposlene v Sloveniji. Ta naj bi zares zagotavljala varnost delavca. Predlog naj določi ekonomsko-socialni svet s strokovno podporo. Tako izoblikovano vrednost enke naj obravnava vlada in sprejmeta državni zbor in državni svet v decembru za prihodnje leto. Dokler zaradi gospodarskih razmer še ni mogoče določiti vrednosti enke na ravni, ki bi zagotavljala materialno varnost delavca, naj se prehodno določi nižja raven, vendar naj se hkrati tudi vnaprej določi dinamika približevanja. Razlike med delavci v gospodarstvu in negospodarstvu - po novi klasifikaciji dejavnosti bodo spremembe - naj se obravnavajo posebej. Zajamčeni osebni dohodek ali plača naj se ukine. Socialne dajatve naj se vežejo podobno kot pokojnine na tekoče osebne dohodke ali plače. Uveljavi naj se prehodna določba, podobna kot za plačila za delo. Višina najnižje plače za delo mora zagotavljati reprodukcijo delovne sile! Izjeme so možne le v krajšem, kritičnem časovnem obdobju. V nasprotnem primeru ne bi načeli le gospodarske substance, kar tako radi poudarjajo zlasti makroekonomisti, praviloma za krajša časovna obdobja, ampak človeško substanco - in to v dolgem časovnem obdobju, ko se kratkoročne (kratkovidne?) odločitve pokažejo za nepopravljive. Zato kaže obdržati socialno varnost za stare in bolne ljudi - gre za pokojninski in zdravstveni sistem, izboljšati razmere za mlade ljudi - gre za šolski in stanovanjski sistem, ter omogočiti kar najboljše gospodarske pogoje za delovne ljudi - gre tudi za dohodkovni sistem, ki je v naši družbi prava Ahilova peta ali mehki trebuh, kot pravijo nekateri. Najslabša odločitev oblasti je krčenje doseženih socialnih pravic, in sicer tako za oblast kot za ljudi. Primera: odziv volilnega telesa ob izidu volitev konec leta 1994 v Bolgariji in sestava nove levičarske vlade v začetku leta 1995 na Poljskem - obakrat zaradi »pregrobega« posega v obstoječe socialne pravice državljanov. Namesto administrativnega krčenja pravic ljudi, to je zmanjševanja stroškov, moramo (delovnim) ljudem omogočiti, da z delom dosegajo boljše rezultate. Načelo daj-dam moramo zamenjati z načelom dam-daj. Brez (relativnega) zniževanja stroškov ne bo šlo in treba jih bo zniževati hkrati na vseh ravneh. Politično bo modro, če jih bomo predvsem in najprej pri vrhu. Na področju plač to pomeni najprej poenotenje sistema za vse delovne ljudi, s predstavniki oblasti vred. (Konec) Ali slovenski lastniki v drugih delih bivše Jugoslavije odvzetega premoženja lahko računajo, da bodo v bližnji prihodnosti spet lahko razpolagali z njim? Jožef Drofenik, državni podsekretar na ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj nam je na vprašanje uvodoma odvrnil, da pravne podlage niso tako zelo jasne, kot o tem govorijo v slovenskih podjetjih. V tistih letih je bilo v veljavi samoupravljanje, v katerem je bilo mogoče izvesti odcepitve od matičnega podjetja (po današnji zakonodaji lastnika), ne da bi o vprašanjih lastništva kaj dosti razpravljali. Slovenska država podjetij, ki so bila oškodovana za premoženje na ozemlju nekdanje Jugoslavije, ni uvrščala med tista, ki so upravičena do pomoči (ki se jim naložbe v tuje države prenašajo v javni dolg). Tudi v zakon o sukcesiji jih ni uvrstila (v njem so samo terjatve do državnih in paradržavnih organov in institucij). Podjetjem torej ostajajo le tožbe, pri čemer pa velja upoštevati uvodno Drofeniko-vo misel. Država bo sicer skušala skleniti sporazum o ureditvi meddržavnih lastninskopravnih razmerjih, kakršen je v pripravi s Hrvaško. Vrednost premoženja Peka v Srbiji in Črni gori je dosegla 34 milijonov mark, od tega samo krediti 24,5 milijona. Ti krediti, ki jih mora Peko vračati bankam, ga še vedno žulijo in vplivajo na poslovni izid, ki je imel zadnji dve leti negativen predznak. Franc Grašič, donedavna dolgoletni direktor Peka, nam je dejal, da podjetje ne goji velikih upov glede vrnitve zaple-njenga premoženja. Morda bodo kdaj dobili nazaj nepremičnine, katerih lastniki so bili, za zaloge pa se bodo najverjetneje morali obrisati pod nosom. Vprašanje pa je v čigave roke je po zavitih poteh v teh letih prešla njihova lastnina (poslovalnice). Podatkov o tem nimajo nobenih. Slovenijašport je imel v drugih republikah bivše Jugoslavije za 20 milijonov mark premoženja. Polovico gaje bilo v današnji ZRJ, večinoma v zalogah in terjatvah, imeli pa so tudi 4 poslovalnice. Trideset odstotkov gaje bilo na Hrvaškem, približno po deset pa v BiH in v Makedoniji. Ker j e Slovenijašport imel v današnji ZRJ v večini zaloge in terjatve, ne goji upov, da tri od tega lahko še kaj dobil vrnjenega, nam Franc Grašič, bivši direktor Peka: Zaplenjene zaloge smo odpisali, zaplenjene nepremičnine bi morda lahko še pridobili. je pripovedoval Andrej Žugel, glavni direktor Slovenijašporta. Tudi čez terjatve, kijih imajo do poslovalnic na Hrvaškem, so naredili križ. Težave pa so tudi s prodajalnami, ki sojih imeli v Varaždinu, na Reki, v Zadru in Osijeku. Prodajalno v Zadru je zasegel poslovodja, hrvaško pravosodje pa pri tem Slovenijašportu ne pomaga. Leta 1992 so uspeli prodati trgovini v Osijeku in v Varaždinu, dogovarjajo se za prodajo trgovine na Reki. Vendar zdaj prodajo omejuje hrvaški zakon o prepovedi prodaje nepremičnin v tuji lasti, oddajanje v najem pa je vprašljivo, ker kaže, da si možni najemniki ne upajo storiti tega koraka. Tako pravi Zu-gel, ki nadaljuje: »Vsekakor za nas, kot prodajalce pretežno uvoženega blaga, na trgu bivše Jugoslavije ne bo več kruha in se bomo z njega umaknili. Novonastale države bodo kajpak imele svoje uvoznike za to blago, ki ga bodo kupovali neposredno od proizvajalcev, ne od nas. V začetku prihodnjega leta bomo šli na ogled premoženja v ZRJ in poskušali zanj dobiti odškodnino. Vsekakor pa bi bilo za podjetja, ki so imela premoženje v bivši Jugoslaviji, najbolje, če bi bilo le-to vključeno v meddržavna pogajanja o razdelitvi premoženja.« Slovenijašport je dobil le iz Makedonije vrnjen del premoženja. Poslovalnico v Skopju je po dogovoru privatiziral poslovodja, ki je potem Slovenijašportu vrnil 40 odstotkov njene vrednosti. Težave so tudi v BiH, kjer Slovenijašport poskuša v Zenici osnovati novo firmo (iz dosedanje poslovalnice, s pomočjo po-slovodkinje). Kaj bo s poslovalnicama, ki soju imeli v Tuzli in Banjaluki, ne vedo, v Mostarju pa je porušena. Do Banjaluke, ki je v rokah bosanskih Srbov, še niso uspeli priti, tuzlanska poslovalnica pa ima nedorečen status. Po bosanskih zakonih bi ga uredili z ustanovitvijo nove firme, vendar bosanski partnerji, zaposleni in občina, kije prevzela »patronat« nad tujim premoženjem, ne kažejo veliko zanimanja za to. V Slovenijašportu še ne vedo, kaj naj v tem primeru storijo. Leta 1990 so imela slovenska podjetja v drugih jugoslovanskih republikah 2710 poslovnih enot (podjetja iz Jugoslavije pa 690 enot v Sloveniji). Po tem, kar smo slišali pri slovenskih lastnikih in pri predstavnikih oblasti, bo velik del tega premoženj a treba vpisati med stroške osamosvojitve. Boris Rugelj 1 Več v Modri knjigi, str. 248 l 21. decembra 1995 —. KAZlPIJi Realno nižje plače DONOSNEJE JE DELATI V NEGOSPODARSTVU Glede na to, da bi v Sloveniji kar vsi po vrsti radi dobili za svoje delo več, kot zdaj zaslužimo, lahko zapišemo, da tistim, ki imajo v rokah škraje in platno, kar uspeva brzdati naše plače. Kljub temu pa naj bi bile te po mnenju nekaterih ekonomistov še vedno previsoke in zato tudi vzrok gospodarske nekonkurenčnosti in preskromnega vlaganja v razvoj. Kaj bi šele bilo, če bi vlada popustila delavcem, menedžerjem, učiteljem, sodnikom, zdravstvenim delavcem..., in plače ne bi bile pod nikakršnim nadzorom? Odgovor je kajpak na dlani: takoj bi se zataknilo, saj tistega, česar ni, še vojska ne more vzeti. In kakšne so naše plače? Lezejo navzgor ali navzdol? Slovenski statistični zavod je izračunal, daje bilo povprečne bruto plače, ki sojo zaposleni v podjetjih in drugih organizacijah zaslužili septembra in sojo izplačali v oktobru, za 112.105 tolarjev. To je nominalno za 0,7 odstotka manj od plače, zaslužene avgusta letos, in za 13,4 odstotka več kot pred letom dni. Povprečna bruto plača v gospodarstvu je bila 104.593 tolarjev - bila je 1,5 odstotka manjša od zaslužene v letošnjem avgustu, v negospodarstvu pa je bila povprečna bruto plača 134.619 tolaijev in je bila za odstotek večja kot mesec poprej. Povprečje septembrske čiste plače je bilo 71.364 tolarjev, kar j e za 0,7 odstotka manj kot pred mesecem dni. V gospodarstvu je bila plača 67.221 tolarjev, v negospodarstvu pa 83.779 tolarjev. V gospodarstvu so bile plače za 1,3 odstotka manjše, v negospodarstvu pa za 0,8 odstotka večje. Kajpak je statistični zavod omenjene plače primerjal z življenjskimi stroški in ugotovil, da so se septembrske plače v primerjavi z avgustovskimi realno znižale za 1,7 odstotka. V primerjavi z lanskimi sep- tembrskimi zaslužki pa so bile realno višje za 2,4 odstotka. V letu dni so se realno najbolj povečale plače v gozdarstvu, in sicer za 18,5 odstotka. V vodnem gospodarstvu so se povečale za 10,3 odstotka, v kmetijstvu za 5,2, v stanovanjski in komunalni dejavnosti za 5,1, v financah za 4,2, v zdravstvu in socialnem varstvu za 3, v gradbeništvu za 2,9, v industriji za 2,7, v izobraževanju in kulturi za 2,4 in v trgovini za 1,7 odstotka. Seveda se pa mnogi ne morejo pohvaliti z debelejšimi kuvertami. V gostinstvu, na primer, so se plače od lanskega do letošnjega oktobra realno znižale kar za 6,2 odstotka, v obrti in obrtnih storitvah pa za 0,4 odstotka. Tako kot običajno je bilo septembrsko povprečje izplačane čiste plače spet največje v enoti Ljubljana Centčr, in sicer 90.243 tolarjev. Sledijo Ljubljana Bežigrad (85.075 tolarjev), Ljubljana Vič Rudnik (81.979), Piran (80.142), Nova Gorica (87.191), Koper (75.365), Ljubljana Šiška (75.312), Novo mesto (73.640) in Ljubljana Moste Polje (73.169). Najmanjše povprečje septembra zaslužene in oktobra izplačane čiste plače je bilo v stari občini Pesnica, in sicer 57.585 tolarjev. Seveda so bila mizema povprečja še v mnogih drugih slovenskih občinah. V Sevnici, denimo, 57.704 tolaije, v Metliki 58.060, v Tržiču 58.206 in v Dravogradu 58.381 tolarjev. In katere skupine zaposlenih so nesle oktobra domov najzajetnejše kuverte? Prav na vrhu tovrstne lestvice so zaposleni v skladih, kisov povprečju zaslužili 124.338 tolarjev. Seveda: neto. Na drugem mestu so splošna in posebna poslovna združenja (113.802), na tretjem pa delavci v zračnem prometu (112.153). Zanimivo je, da so se morali zaposleni v znanstveni in raziskovalni dejavnosti zadovoljiti le s povprečjem 100.559 tolarjev. Na repu te nič kaj spodbudne lestvice Ni kaj, očitno še vedno drži, da na višino plač ne pa so delavci v obutveni industriji. Oktobra so prejeli vpliva toliko vloženo delo in znanje, ampak predvsem za celomesečno septembrsko garanje v povprečju le to, kje si zaposlen. Blagor tistim pri koritu in goije onim, po 44.600 tolarjev. ki so povsem odvisni od drugih, mar ne? A. U. Borza sindikalnega turizma BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 49 ATRIS-BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti. Pišite nam ali telefonirajte na 061/131 00 33, int. 384,385,061/326-982 ali 322-975; naš telefaks je 061/326-982 ali 317-298, žiro račun 50101-601-92077 - Atris. Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30 ure. A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO 1. BOHINJ-počitniški hišici v UKANCU-za 6 oseb-tri spalnice, kuhinja, dnevna soba, kopalnica, 150 m od jezera. Cena 90 DEM. Termini do 22.12. in po 9. 1.1995, 2. ROGAŠKA SLATINA - privatna hiša, kuhinja, tri dvoposteljne sobe, TWC. Cena za 4 osebe 50 DEM, ža 6 oseb 80 DEM, turistična taksa ni vključena. 3. VELIKE BLOKE-počitniški dom s 105 ležišči, štiriposteljne sobe. Cena polnega penziona je 25 DEM. Popusti za skupine. Nekaj prostih ležišč za šolske počitnice v februarju. 4. BLED - HOTEL JELOVICA - dvo- in triposteljne sobe, polpenzion 44 DEM, doplačilo za polni penzion 12 DEM. Popusti: otroci do 2 let gratis, od 2 do 12 let 30% popusta. Zelo ugodni pogoji za seminarsko delo. 5. ROGLA-garsonjera, 55 DEM dnevno-termini od 8.1. do 13.1.1996. 6. KOPE-garsonjera za 4 osebe, cena 52 DEM dnevno-termini do 23.12. in od 8.1.1996. 7. KRANJSKA GORA - garsonjere za 4 osebe, cena dnevnega najema 65 DEM. 8. RADOVLJICA - počitniški dom za ca. 40 oseb, dvoposteljne sobe, polpenzion 3.950 SIT, možnost za šolo v naravi. 9. KRANJSKA GORA - PENZION SATURN - nad jezerom Jasna, dvo-, tri- ali štiriposteljne sobe, TWC, polpenzion 39 DEM. 10. ČATEŽ - POČITNIŠKE HIŠICE - od 4 do 5 oseb, termini od 24.11. do 22. 12. in po 5.1.1996, cena od 72 DEM dnevno. 11. MORAVSKE TOPLICE - bungalov za 4 osebe, v času do 20. decembra, enotedenski paketi - cena 54 DEM na dan. 12. MORAVŠKE TOPLICE-zasebna hiša, 2-, 3- in 4-posteljne sobe. Cene: nočitev z zajtrkom 1.700 SIT, polpenzion 2.600 SIT, polni penzion 2.950 SIT. Silvesterski paket $ dni 170 DEM. 13. PODČETRTEK - Atomske toplice - apartma za 4 osebe, prosto v času do 22.12. in od 12.1.1996 dalje. Cena najema 65 DEM (vključuje 2 vstopa v bazen). 14. POKLJUKA - DVO ALI STIRIPOSTELJNI APARTMAJI - spalnica, kuhinja, kopalnica. Cena dnevnega najema 55 oz. 72 DEM. 15. POKLJUKA - počitniška hiša za 5 oseb, kuhinja z jedilnico, dve spalnici, kopalnica, 500 m od ŠPORT hotela. Dnevni najem 110 DEM.Prosto od 24. do 29.12. in po 10.1.1996. 16. BOVEC - Kaninska vas - garsonjere oz. enosobna stanovanja, cena 55 oz. 72 DEM. 17. VELIKA PLANINA-planinske koče za 4 ali 8 oseb, cena od 50 do 85 DEM. Prosto po novem letu. 18. KRVAVEC - garsonjera, dnevni najem 50 DEM, ali apartma za 5 oseb, najem 70 DEM. Cene veljajo do 22.12.1995. Prosto od 22. do 28. decembra. 19. RATEČE - PLANICA- počitniški dom s 23 ležišči, cena polpenziona 35 DEM, polnega penziona pa 41 DEM. Termini do 28.12.1995. 21. NOVIGRAD -trisobno stanovanje, možnost bivanja za 5 oseb. do 27. decembra, cena 45 DEM. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO 1. Počitniške hišice v Čatežu, Atomskih toplicah ali Moravskih toplicah, Banovcih, Ptujskih toplicah, Rogli, Krvavcu, Kaninu, Bohinju ali Kranjski Gori za vsa obdobja. 2. Lastnike počitniških domov v slovenskem Primorju ali v hrvaški Istri, ki bi dali objekte v najem, vabimo, naj nam posredujejo ponudbe tudi že za leto 1996. B. SINDIKALNI IZLETI Sindikalne organizacije ali kartako oblikovane skupine vabimo, naj nam posredujejo svoje želje za družabni ali strokovni izlet ali potovanje doma ali v tujino. Možnost plačila v 2 obrokih. 1. ENODNEVNI IZLET PO BELI KRAJINI preko Muljave in Žužemberka, obisk metliške kleti, naselja Adlešiči, kosilo na poznani kmetiji pri ŠKALOVIH v Cerovcu. Idealno za 45 oseb. 2. OTOČEC-hotel Šport-posebni programi oddiha in rekreacije.Teniška igrišča, jahanje, čolnarjenje, gorska kolesa, ribolov, rafting, plavanje, plesne zabave in igralnica. Tridnevni program s polnim penzionom 200 DEM, štiridnevni pa 245 DEM. 3. VIPAVA-ogled Vipavskega križa, Biljanskih vinogradov, grobnice Burbonov. Doživeli boste gostoljubnost domačinov in njihovih bogato založenih kašč in kleti. Po večerji odhod proti domu. Cena 2.500 tolarjev na osebo brez prevoza. 4. KOČEVSKA REKA - prijazen izlet na nekdaj zaprto območje. Program oblikujemo po želji skupine. 5. GOSTILNA PRI TONETU - Breg na Ptuju, možnost nočitve za 24 oseb, odlična gostinska ponudba tudi za večje skupine. Pokličite 062/772-376. 6. LETUŠ - Šmartno ob Paki - gostišče PIRNAT - ugodni meniji za izletniške ^kupine. Telefon 063/885-143. 7. ŠPANIJA za mlade - LLORET DE MAR - cena polnega penziona 18 DEM. Termini od 1. do 30. aprila 1996. Primerno za maturantske ali sindikalne skupine, bivanje v večposteljnih sobah. 8. KOČEVJE-MOTEL JEZERO -7 apartmajev, restavraciji za po 25 oseb, primerno za slavnostne dogodke in zabavo. Silvestrovanje. C. ORGANIZACIJA SEMINARJEV Posebna ponudba ATRISA in Hotela KOMPAS v Bohinju. Organiziramo eno-ali večdnevne seminarje za 15 do 70 udeležencev. Cena penziona 4.350 tolarjev. Tehnična oprema je zagotovljena. D. SEJMI 1. DUESSELDORF - BOOT - sejem čolnov, jaht in opreme - 20. do 28. januarja 1996. Odhod 22.1. - cena 1190 DEM. 2. PARIZ - SEJMI MODE - sejem ženske konfekcije, konfekcija iz pletenin.otroška moda, moška in deška moda - od 26. do 30 januarja -tridnevni ogled 1030 DEM . 3. FRANKFURT - PREMIERE - sejem papirja, pisarniškega materiala, daril, kozmetike, modnih dodatkov, frizerski pripomočki, od 27. do 31. januarja 1996. Odhod 28.1,- cena štiridnevnega ogleda 1190 DEM . 4. MILANO - MODIT - mednarodni modni sejem - od 1. do 5. marca 1996. Avtobusni prevoz, tridnevni ogled sejma, cena 380 DEM . 5. BERLIN - ITB - največja svetovna turistična borza - od 9. do 13. marca 1996. Odhod 9. marca. Cena tridnevnega ogleda je 870 DEM . 6. LONDON - KNJIŽNI SEJEM - OD 17. DO 19. marca 1996. Odhod 16. marca - cena 5 dnevnega ogleda je 1195 DEM . E. NAJEM ALI NAKUP POČITNIŠKE ENOTE 1. Za več let najamemo počitniški dom v slovenskem Primorju, na Gorenjskem ali v hrvaški Istri. 2. Kupimo počitniško stanovanje v Strunjanu, Simonovem zalivu ali v Luciji pri Portorožu. 3. Prodamo počitniški dom v Crikvenici -50 ležišč. F. REZERVACIJE AVIONSKIH ALI LADIJSKIH VOZOVNIC G. VELIKA POTOVANJA (Evropa, Azija, Daljni vzhod, Srednja Amerika) 1. ZAHODNI PACIFIK - LOS ANGELES, HAVAJI, NOVA ZELANDIJA, FIDŽI in TAHITI. Potovanje traja 25 dni, odhod 27. decembra, cena na osebo 7.500 DEM. 2. JUŽNA AMERIKA - PERU, BOLIVIJA in BRAZILIJA. Potovanje traja 16 dni. Odhod 20. decembra, cena 4.300 DEM na osebo. 7 H. POSEBNA POSLOVNA POTOVANJA Organiziramo ob skupni pripravi vašega osebnega programa. I. SILVESTROVANJE 1. Silvestrovanje v Savudriji 2. Informacija gostom: organiziramo silvestrovanje v Pragi, Budimpešti, New Vorku in Parizu. 3. NEGOVA - srednjeveško silvestrovanje v gradu - poslednja večerja v letu 1995. Pokličite 069/65-541. 4. DOLENJSKE TOPLICE - apartma za 4 osebe - kuhinja, spalnica, kopalnica, balkon. Dnevni najem 65 DEM. K. ŠOLSKE POČITNICE Od 16. februarja do 3. marca 1996. Sprejemamo inf. prijave za smučarska središča in toplice. Prosti termini: Kope-garsonjera od 18. 2. do 23.2. in 16.2. do 23. 2.; Čatež - hišica za 5 oseb, termini od 16.2. do 23.2.; Atomska vas - garsonjera za 4 osebe, termini od 16.2. do 23.2.1996. Informacija gostom Atrisa PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in druge stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4.000 tolarjev, pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in_30% celotnega zneska. Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spreminjajo za več kot 7%. Po plačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete 7 dni pred odhodom, nas nujno pokličite. Pri posebnih akcijah z znižano ceno aranžmajev je potrebno takojšnje 10% plačilo, ki se obravnava kot kavcija, ob odpovedi se znesek ne vrača. Programe v tujini obravnavamo v skladu s splošnimi navodili potovalne agencije, ki je organizator potovanja, in jih gostje prejmejo ob prijavi. Prijava je sprejeta, ko je vplačanih 30% cene aranžmaja. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami rešujemo sporazumno. ATRIS je povsod, kjerkoli ste. Metod Zalar, direktor borze e e BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA Vstati svojim gostom/ pnjofe.lje.rn in poslovnim pontnenjem želimo prijetne novoletne p rožnike in ponovno sreeonjo v letu 1996 J\Aetod Zalar, direktor jAlrisa Božični in novoletni prazniki so pred vrati. Vsak jih bo praznoval po svoje. Tisti, ki dajo kaj nase, se odpravljajo v tujino, možnosti je nešteto. Drugi si bodo izbrali gorske koče, tretji hotele, četrti bodo ostali doma, v okrilju svoje družine. In takšnih je največ. Skratka, vsak bo praznoval po svoje, glede na svoj družbeni položaj oziroma zajetnost denarnice. A za dobro razpoloženje niso potrebni luksuzni hoteli, ampak predvsem prijetna družba. SILVESTER TAKO IM DRUGAČE Cenovni razpon za praznike je izrazito velik, saj se praznični meniji, na katerih ne manjka najbolj eksotičnih poslastic, vrtijo od 100 do 200 nemških mark. Seveda pa bodo zelo redki tisti, ki si bodo lahko privoščili praznovanje v vili Bled, na gradu Mokrice ali v hotelih Bernardin na Obali, če naštejemo samo nekatere najdražje ponudbe doma: za takšno praznovanje je namreč treba odšteti, če štejemo meni za dva in še pijačo za povrh, več kot zajamčeno plačo v Sloveniji. Siva ekonomija rešuje standard Za praznike si običajno vsaka družina privošči kakšen priboljšek, ki si ga v vsakdanjem življenju bolj težko. Raziskave namreč kažejo, da dohodki iz dela v marsikateri družini v Sloveniji ne pokrivajo nujnih življenjskih stroškov. Niti zaposlitev niti visoka izobrazba nista vedno zagotovilo za dostojno življenjsko raven. Podatki iz analize o položaju otrok in družin v Sloveniji, ki jo je tik pred novim letom pripravil slovenski odbor za Unicef, kažejo, da družine z enim ali dvema otrokoma ne morejo z eno povprečno plačo pokriti minimalnih življenjskih stroškov, kaj šele družine z več otroki. Podlaga za analizo ekonomskega položaja družin je anketa o porabi gospodinjstev, ki jo vsakih pet let izvaja statistični urad na reprezentativnem vzorcu, ki zajema približno 0,5 odstotka vseh slovenskih gospodinjstev. Prebivalstvo v Sloveniji si že po tradiciji pomaga s sivo ekonomijo, ki nekaterim omogoča preživetje, drugim pa zvišuje življenjsko raven. Pred petimi leti si je tako s sivo ekonomijo izboljševalo družinski proračun 7,5 odstotka prebivalcev, starih od 15 do 17 let. Vsak drugi odrasli Slovenec v prostem času obdeluje vrt Četrtina si je sama oziroma s pomočjo prijateljev in sorodnikov zgradila hiše.V zadnjem času najbolj cvete delo na črno. Poročeni moški, da bi izboljšali družinski proračun, zdaj delajo v povprečju 10 ur na dan, ženske pa več kot 12 ur. Kljub pozitivnim ekonomskim učinkom dodatnega plačanega in neplačanega dela se smemo pozabiti negativnega vpliva, ki ga ima takšno delo na kakovost življenja družin. Starši imajo manj časa, da bi se ukvarjali z otroki, pa še takrat niso tako sproščeni, kot bi bili, če bi jim redno delo zagotavljalo dohodke za dostojno življenje. Analize so pokazale, da najslabše živijo osebe, ki so same, takoj za njimi pa otroci, ki živijo v enoroditeljskih gospodinjstvih. Dvakrat več honorarnega dela Če upoštevamo le plače, brez sive ekonomije, je, v povprečju gledano, socialna raven slovenskih dmžin slaba. Kot je povedala dr. Nada Stropnik z INštituta za ekonomska raziskovanja v Ljubljani, je bila leta 1983 zaposlitev v Sloveniji veliko pomembnejši vir razpoložljivih sredstev v družinskem proračunu kot pa deset let kasneje. Tako so leta 1983 prejemki iz rednega delovnega razmetja v dvo- Socialni minimum Povprečna mesečna plača v Sloveniji je sredi letošnjega leta dosegla približno 585 ameriških dolarjev neto, cene pa so podobne zahodnoevropskim. Najbolj je problematična zajamčena plača, ki ni pomembna le kot najnižje možno plačilo za polni delovni čas, ampak tudi kot osnova za izračun socialnovarstvenih prejemkov. Zajamčena plača je v Sloveniji zelo nizka: pred štirimi leti je še dosegla 43 odstotkov povprečne bruto plače, zdaj pa ne dosega več niti 28 odstotkov. Leta 1992 sprejeti Zakon o socialnem varstvu je namreč znižal socialni minimum in ga določil v odstotku od zajamčene plače, ne pa bližra) 16 odstotkov otrok, od uk,a,daljt p, njihova ^-1- roditeljskih družinah dosegli 82 do 85 odstotkov vseh razpoložljivih denarnih virov, leta 1993 pa le 60 do 65 odstotkov. Povečal pa se je delež pokojnin in nadomestil za primer brezposelnosti. Po drugi strani pa seje v desetih letih tudi več kot podvojil delež prejemkov iz honorarnega dela. Najbolj poprimejo za honorarno delo v enoroditeljskih družinah z dvema otrokoma do 18 let starosti. Skrb vzbujajoča je predvsem ugotovitev, da dvoroditeljska družina z dvema otrokoma in dvema povprečnima plačama že od leta 1988 ne more pokriti ninimalnih stroškov kakovostnega življenja, vključno s kulturo in športom. Da preživi, se mora torej skoraj obvezno uk valjati še z dodatnim delom. Povprečne plače dobiva v Sloveniji več kot polovica zaposlenih. Če pa upoštevamo poleg plače vse razpoložljive denarne vire dvoroditeljskih družin z enim ali dvema otrokoma (honorarno delo, prejemki iz socialnega zavarovanja), so ti pred dvema letoma v povprečju presegli minimalne življenjske stroške za 20 do 30 odstotkov. od povprečne plače, kot je veljalo poprej in kot to velja v razvitem svetu. Socialni minimum ni uradno priznani prag revščine. Njegova višina komaj zadostuje za skromno prehrano. Socialni minimum za odraslo osebo v Sloveniji namreč znaša 52 odstotkov zajamčene plače, za predšolskega otroka 29 odstotkov, za osnovnošolskega otroka 34 odstotkov in za starejšega šolajočega se otroka 42 odstotkov zajamčene plače. Tako je denimo aprila 1995 socialni minimum za tričlansko družino (starša in osnovnošolski otrok) dosegel 138 odstotkov zajamčene plače ali 39 odstotkov povprečne plače, za štiričlansko družino (starša, predšolski otrok in osnovnošolski otrok) pa 167 odstotkov zajamčene plače ali 47 odstotkov povprečne plače. Ali na kratko : socialni minimum je pokril komaj 35 odstotkov življenskih stroškov. S tem zneskom je družina lahko nakupila najosnovnejša živila, o kakšnem nakupu oblačil ali čevljev pa je lahko le sanjala. Denarni dodatki so socialnovarstveni ukrep za ogrožene družine. Septembra letos je takšen dodatek prejemalo 24.100 ljudi oziroma 3,8 odstotka gospodinjstev. Ocenjujejo, da živi v takšnih družinah več kot 65.000 oseb. Ker je treba za družinski dodatek zaprositi, lahko domnevamo, daje dmžin z dohodki pod socialnim minimumom še več. Izrazito pa je neugoden ekonomski položaj tistih dmžin, ki sicer imajo nizke dohodke (35 do 50 odstotkov povprečne plače na družinskega člana), ne presegajo pa dohodkovne meje ne le za denarni dodatek, temveč tudi za otroški dodatek, štipendijo, subvencionirano malico v šoli itd. Računi kažejo, da so te dmžine na slabšem kot dmžine z nižjimi dohodki, ki so upravičene do raznih socialnih pomoči. Pojemo več kruha in manj mesa Blaginjo oziroma revščino prebivalstva je moč oceniti tudi po tem, kakšen delež dmžinskega proračuna namenjajo družine vsakodnevni prehrani. Slovensko prebivalstvo je leta 1993, z izjemo najrevnejših 10 odstotkov, potrošilo za hrano manj ši delež denarja kot pred desetimi leti. To naj bi sicer kazalo na povečanje blaginje, a sestava porabljenih živil seje kakovostno poslabšala. Prebivalci Slovenije so tako leta 1993 v primerjavi z letom 1988 pojedli manj mesa, sveže zelenjave in sadja ter spili manj mleka. Vse to pa so nadomestili z večjo potrošnjo kruha. To pomeni, da si marsikatera družina skuša ohranjati osebni standard tako, da varčuje pri hrani. In kakšen je obseg revščine v Sloveniji?To je v veliki meri odvisno od opredelitve praga revščine. V omenjeni raziskavi so ga opredelili na ravni 70 odstotkov mediane razpoložljivih denarnih virov. Takšna odločitev žal onemogoča mednarodne primerjave, kjer prag revščine raziskujejo na ravni 40 do 60 odstotkov mediane. Tako je bilo leta 1983 v povprečju revnih 11,8 odstotka gospodinjstev z otroki, starimi do 18 let, leta 1993 pa le še 8,4 odstotka takšnih gospodinjstev. Tveganje za dmžine z otroki, starimi do 18 let, da bodo živela v revščini, seje v obdobju desetih let zmanjšalo. Tisoč premožnih družin A hkrati je treba dodati, daje bilo po istih kriterijih leta 1983 revnih 21 odstotkov vseh slovenskih gospodinjstev, leta 1993 pa 22,5 od- stotka, torej nekoliko več kot pred desetimi leti. Podatki prav tako kažejo, da se revščina povečuje. Revni leta 1993 so namreč mnogo bolj revni kot leta 1983. Njihovi povprečni razpoložljivi denarni viri niso dosegli niti polovice povprečnih razpoložljivih denarnih virov določene dmžine. Revnejših 50 odstotkov slovenskih gospodinjstev je pred dvema letoma razpolagalo s 30 odstotki denarnih virov, premožnejših 50 odstotkov pa s 70 odstotki. Socialne razlike se poglabljajo in pričakovati je, da se bodo še bolj. Po nekaterih podatkih, ki jih je seveda težko natančno preveriti, je po petih letih tranzicije iz socializma v tržno gospodarstvo prešla večina bogastva v roke tisoč najpremož-nejših dmžin, ki naj bi obvladale prihodnji razvoj Slovenije. Med njimi so tudi največji slovenski milijonarji. Preostali tvorijo povprečje in podpovprečje, oziroma so na samem pragu preživetja. Pri tako majhnem narodu, kot je slovenski, so to seveda usodne spremembe, ki gotovo hromijo podjetnost večine prebivalstva. Še sreča, da na Silvestrovo vse skrbi utopimo v šampanjcu, a kaj ko temu dnevu sledi maček... Marija Frančeškin l/če/n dčano/n č/noč^ata, yš/Aor/fn clruž/nč&tn Članom, pr^ateČ^em /n čoc/eČareent žeč/mo rečeČe čož/eneprazn/^ ter čredno, zc/raro /n učfečno noro Četo 7996 PECLJI KONFEDERACIJA SINDIKATOV SLOVENIJE Rešeni križanki nam pošljite do 16. januarja 1996 na naslov: CZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom .Nagradni križanki št. 59/60. Rešitev nagradne križanke št. 56/57: KAPITULACIJA, OLIVER MLAKAR, TELEGA, ALANI, AMA, NEMIRKA, SLAVKO, RO, IOS, ARKO, ON AN, KA, PLOVKA, INTRADA, VS, ROOSA, MRVA, NALČIK, IMRE, OKSER, -ISKALO, KOTNIK, NIK, URAT, ON, IMITATOR, ALE, LOVKA, ELI, NANA, SŽ, ISA, RADIKA, HETITI, COTTET, DERMATOLOG, AVANTI, ALEATORIKA Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 56/57: 1. Vasja Zaman, Bevkova 15, 65270 Ajdovščina 2. Lojzka Pogačar, Stjasnijeva 12, 61240 Kamnik 3. Jaka Klemenčič, Podgorje 95, 61240 Kamnik 4. Irena Križanac, Bukovica 70,61217 Vodice 5. Mitja Trebeč, Postojnska 9, 61381 Rakek Nagrade bomo poslali po pošti. Križanko pripravil SALOMONOV UGANKAR POZOR! K sodelovanju vabimo vse (podjetja in trgovine), ki bi lahko s svojimi izdelki obogatili naš nagradni sklad. NAGRADNI SKLAD Ta teden sta praktični nagradi v naš nagradni sklad prispevala: Uro Etic Quartz -UZO, d. o. o., podjetje za trgovino, proizvodnjo in storitve Parmova 53,61000 Lju-bljana-tel.: 061/301-787; Trgovina: Hala Tivoli, Celovška 25, tel.: 061/1315-155.V njej prodajajo ure, zlato in ostalo; kozmetiko svetovnih znamk, igrače, audio-vi-deo tehniko, tekstil -Casucci, Lee, Legend ______ in drugo. Biropro d.o.o. Invalidsko podjetje Celovška 172, Ljubljana tel.: 061/194-410,195-333 MADE IN SLOVENIJA DELAVSKA ENOTNOST OSVEŽILNA PUACA PRODUKT GNITJA SLIKAR JAKOPIČ FRANCOSKA FILMSKA IGRALKA (MAGNANI) GRŠKI . OTOK V SP0RADIH LETALO FRANCOSKI IZUMITELJ BETONA (JOSEPH) MESTO NA HRVAŠKEM ZVARJENO MESTO ALUMINIJ KRAŠKA PLANOTA V SREDNJI DALMACIJI VRSTA AMERIŠKE SMOKVE KRAJ OB AVTOCESTI LJUBLJANA-RAZDRT0 ZENSKO IME SNOV, MATERIJA SKEPSA CIRKUŠKI UMETNIK ANTIČNO IME ZA OTOK VIS GLAVNI STEVNIK KARACTER PERZIJEC NARAVNO RDEČE BARVILO ZGODOVIN. POKRAJINA V SPANUI ENOTA VOJNIH LETAL srečno ŽENSKO IME OVALNI KROŽNIK GL. MESTO RUANDE SKANDIN. MOŠKO IME VRSTA MAMILA MEDICA NEKDANJA SLOVENSKA SMUČARKA (MAJDA) IGRALEC DULLEA PRIHOD V GOSTE CIGAN GRŠKA FILOZOFSKA SOLA AMERIŠKI FILMSKI REŽISER (MARTIN) ŽENSKO OBLAČILO PISATELJICA PEROCI AZIJSKI JELEN PISATELJICA KARLIN PODREDNI VEZNIK KANADSKI SMUKAČ (KEN) PESNICA SEIDEL GOSTA MESTNA MEGLA OSEBA IZ MAHABHA-RATE OZEK KOS BLAGA STATUA REKA V ANGLIJI NADLEŽNA ŽUŽELKA MEDMET SMEHA VRSTA PERZIJSKIH PREPROG SKLADATELJ DELIBES RUSJANOVO LETALO LOŽNICA ATLETSKI KLUB SIMON LE BON m ITALIJANSKA FILMSKA IGRALKA DRAG KAMEN INKOVSKI GLAVAR DESNI PRITOK LENE V SIBIRIJI DELAVSKA ENOTNOST IZDELOVANJE KAFOV TRTNA ROZGA ŽENSKO IME PREDUJEM, NADAV KAČA VELIKANKA KOREOGRAF OTRIN MOŠKI SPOLNI UD DELAVEC V MARTINARNI PODZEMNA ŽELEZNICA SVOBODNO POSESTVO V FEVDALIZMU ŠVICARSKI KANTON NAJVECJA REKA NA TAJSKEM DESNI PRITOK MORAVE V SRBIJI SIMON -LE BON GALERIJA V MADRIDU LUKA V BOLGARIJI TEŽKO STRELNO OROŽJE SOKRATOV TOŽNIK PASJA HIŠICA VGRADNJA LUKA V ALŽIRIJI ŽUPANČIČ OTON NEKDANJA RIMSKA PROVINCA VERONA LEGNANO POGONSKI STROJ ZADNJA NOGA PRI ŽIVALI MESTO NA ALASKI MESTO V BRAZILIJI SEVERNO ATLANTSKI PAKT MORALA NEKDANJI ALBANSKI POLITIK (RAMIZ) ORGANSKO VEČANJE NAČELO SAMOODLOČBE N/g/jŠJE MESTO NA SICILIJI DRŽAVNA BLAGAJNA POLITIK MIKOJAN PEVKA KRAJNČAN MAŠČOBA KRAJ PRI POREČU TREBU-SATOST STEBRA MESTO V ŠPANIJI BIBLIJSKI OČAK SREBRO NEMŠKI SKLADATELJ OCET BURMANSKI POLITIK TROPSKA OVIJALKA IZLOČEK SLUZNIH ZLEZ RAZSTAVNA PLOŠČA VRSTA PAPIRJA PAJČOLAN, TANČICA ASTAT PISATELJICA KOVAČ IGRALEC NA KITARO 10 POTEG Z NOŽEM PISATELJ ZORMAN PRINC IZ MAHAB-HARATE STOLETJE, VEK SRBSKO MOŠKO IME PROVINCA V KANADI IRIDIJ FRANCOSKI FILOZOF (HIPPOLVTE) VELESLALOM: 1. MARTINA ERTL 2. KATJA KOREN 3. ? VVACHTER VRHOVNI GRŠKI BOG SUITA RIMSKI- KORZAKOVA SPORA NEKDANJE IME ZA DUŠIK LEVI PRITOK LABE TL NAJPOMKMBNKIŠA SfRffl IE 21. decembra 1995 Humoreska Novi in stari fevdalci - Ali bi vi grofu Thurnu vrnili gozdove? smo takoj, ko smo vstopili v Bife bližnja srečanja posebne sorte povprašali tovariša Neposrednega proizvajalca raznih strok, ki je seveda že tičal za šankom in zelo adventno pil svoje pivo. Veliko seveda! »Če malce bolj natančno pomislim, bi jih vrnil!* - Ja za hudiča, pa saj gre za 5.700 hektarov. Veste, kakšen kompleks je to! ? In to enemu človeku! ? »Saj ravno zato bi jih vrnil, ker je eden, morda dva ali pa največ deset dedičev.* - Pa saj to je vendarle vrnitev v fevdalizem! ? »Za zgodnji fevdalizem je bilo značilno, da je bila vsa zemlja v enih rokah. V rokah kralja. On jo je daroval v fevd in fevdalec jo je v začetku moral vrniti, prednostno pravico, da si jo je pridobil, pa je imel fevdalčev potomec, seveda če je storil kaj všečnega monarhu. In zgodnji fevdalizem smo imeli še pred nekaj leti. Nismo sicer imeli monarha, a zemlja je bila takt) rekoč v enih rokah, državnih ali točneje partijskih. Res pa je, da je ta sodobni fevdalizem propadel ravno takrat, ko naj bi ta lastnina nad zemljo in drugimi dobrinami prehajala v roke posameznih fevdalcev, ki so partiji naredili kakšno pomembno uslugo. Zato bi seveda nekdanji monarh in pa novopečeni fevdalci radi kolo zgodovine malce zavrteli nazaj, da si še razdelijo ustrezne fevde. Tu pa jim štrene mešajo stari fevdalci...* - In zakaj ste torej za stare fevdalce, za nove pa ne? »Saj nisem niti za stare fevdalce, kakršen je Thurn, ampak z ozirom na okoliščine...* - Kakšne okoliščine? »Poglejte, razne žpravičniške’stranke, kol so prenovljenci, pa vladajoča LDS, da znamenite SNS ne pozabim, vsi tarnajo, kako bomo tujcem razprodali našo zemljo. In radi bi spremenili zakon o denacionalizaciji, češ da je slab. Hkrati pa imajo te iste stranke polna usta žalostink, ko je nasprotni pol poskušal spremeniti zakon o državljanstvu, po katerem smo v Sloveniji podelili 170.000 državljanstev Neslovencem in jim na ta način omogočili, da so nakupili po zelo ugodnih cenah več deset tisoč stanovanj. Res, da lastnik teh več deset tisoč stanovanj ni en veleposestnik, vendar gre vseeno pri takšni številki po vrednosti za daleč večjo veleposest kot pri grofu Thurnu, Windischgraetzu, Athemsu in še cerkvi za povrh.* - Ampak mi ne smemo spreminjati zakonov za nazaj. Kaj pa bo rekla tujina ? »Prav res. Kaj pa bo rekla tujina, če bomo spreminjali zakon o denacionalizaciji. isto, namreč, da smo nezreli. Pa še to, tujina se bo bolj zanimala za naše nekdanje grofe kot za naše nekdanje tujerodne sodržavljane. Ti grofi so močni. Veste, po prvi svetovni vojni bi moral Windischgraetzov grad na Planini pripasti Jugoslaviji. Ker pa so srbski oficirji začeli maltretirati Windischgaetzovo družino, so ti pri ustreznih evropskih politikih izposlovali popravek meje in njihovo imetje je prišlo pod Italijo. - In kaj naj torej storimo ? »Oh, čisto preprosto. Vse te žSlovence’, od grofov do tistih, ki so zadnji hip priromali v Slovenijo, bi bilo treba temeljito pretresti, ali so upravičeni do državljanstva in zatorej tudi do nekdanje lastnine. Pa bi se zmanjšalo število novih in starih, predvem pa tujih fevdalcev v Sloveniji. Pa še precej manj bi nas bilo!* Bogo Sajovic □ Odločno pretiravanje Eden prvih ameriških politikov, ki so bili prepričani, da morajo Združene države Amerike odločneje nastopati v svetovni politiki, je bil osemindvajseti predsednik ZDA Thomas Woodrow Wilson (rojen 28. decembra 1856). Na začetku seje Wilson odločil za akademsko kariero, ki jo je začel leta 1883 na elitnem kolidžu Princeton, kjer je bil 1902. izbran za predsednika te ustanove. Med vodenjem Princetona je uvedel več reform dotedanjega delovanja. Z mesta predsednika kolidža je odstopil leta 1910, ko seje določil za politično kariero. Kandidiral je in bil tudi izvoljen za guvernerja zvezne države New Yersey. Kot reformatorski guvernerje pridobil tako velik sloves, da gaje demokratska stranka sklenila nominirati za kandidata za predsednika ZDA. Slava in program »Nova svoboda«, v katerem se je zavzemal za spodbujanje tekmovalnosti, za enake možnosti za vse in preprečevanje korupcije, sta mu pomagala, daje na volitvah leta 1912 zmagal in v začetku naslednjega leta prevzel predsednikovanje. Med prvo svetovno vojno je svojo državo sprva ohranjal nevtralno, kasneje pa se je začel vse bolj zavzemati za udeležbo ZDA v vojni. S tem sije nakopal nasprotovanje ameriških izolacionistov, ki so bili prepričani, da VOŠČILNICI Z£>b$ naj se Američani brigajo za svoje zadeve in pustijo druge, naj svoje rešujejo, kakor vedo in znajo. Potem ko je bil ponovno izvoljen, je leta 1917 zaradi nemškega podmomiškega vojskovanja uspel kongres prepričati, naj napove vojno Nemčiji. Med vojno je postavil program štirinajstih točk, ki naj bi vojno končal in oblikoval povojni svet. V tem programu seje zavzemal za svobodno plovbo, omejevanje oboroževanja, ureditev kolonialnih problemov, enakopravne trgovske odnose, ukinitev tajne diplomacije in ustanovitev Društva narodov. Tega naj bi se držale vse države, za centralne sile pa je postavil tudi zahteve po obnovitvi Rusije, samoodločbo narodov v Avstro-Ogrski in Turčiji, ustanovitev Poljske, umik čet centralnih sil za meje iz leta 1914 ter vrnitev Alzacije in Lorene Franciji. Že zavezniki niso bili zadovoljni s tem predlogom, a so ga morali sprejeti, saj so bili vezani na ameriško pomoč, medtem ko so ga centralne sile odločno odklonile. Po vojni je Wilson sodeloval v mirovnih pogajanjih in bil glavni pobudnik ustanovitve Društva narodov, doma pa je naletel na odločen odpor izolacionistične večine v parlamentu, ki je zago-vaijala ponoven umik ZDA iz evropske politike. Zadnje leto predsednikovanja ga je zadela tudi kap, po kateri si ni več opomogel, in je predsednikovanje v zadnjem letu vodila praktično njegova žena. Zaradi kapi se je VVilson tudi umaknil v zasebno življenje in leta 1924 umrl. Kakšno je bilo »navdušenje« ameriških zaveznikov v prvi svetovni vojni nad Wilsonovimi štirinajstimi točkami, lepo kaže izjava francoskega predsednika Clemanceauja: »Ta človek mi gre na živce s svojimi štirinajstimi točkami. Pomislite, da jih sam Oče nebeški ni potreboval več kot deset.« Deni Peterletova imuniteta Lojze Peterle, šef SKD, seje v zasebni tožbi, ki jo je zoper njega sprožil nekdanji Delov novinar in urednik Vlado Slamberger, skliceval na poslansko imuniteto. Sodnica okrožnega sodišča v Ljubljani Biserka Matjan-Križaj pa je v dopisu ' državnemu zboru hotela zvedeti, ali bi državni zbor dovolil kazenski postopek zoper obdolženega Peterleta ali ne. Zasedala je mandatno-imu-nitetna komisija državnega zbora in v svojem sklepu »poslancu Državnega zbora Republike Slovenije gospodu Lojzetu Peterletu« priznala imuniteto. Poleg tegaje v sklepu, ki ■ ga je podpisala predsednica te komisije Nada Skuk tudi črno na belem zapisano, da državni zbor ne dovoli kazenskega postopka. Na podlagi tega lahko utemeljeno sklepam, daje sodna oblast podrejena zakonodajni oziroma, da ti dve veji oblasti nista v enakopravnem položaju. Zaradi tega lahko politik oziroma poslanec žaljivo obdolžuje in zmerja državljane, kolikor gaje volja. In narobe: žalibog, če novinar kakšno grdo zapiše o politiku. Gre torej za eklatanten primer kršenja ene temeljnih človekovih pravic, ki jo določa ustavno načelo o enakopravnosti državljanov pred zakonom.Kdo lahko reče, da sta bila Peterle in Šlam-berger v tem primeru enakopravna pred zakonom, da o nadzorni vlogi medijev v demokratični družbi sploh ne govorimo? Nov primer torej, s katerim bo Društvo novinarjev Slovenije hočeš nočeš moralo pred sodišče za človekove pravice pri Svetu Evrope. Banda na prostosti s Peterletom na čelu bo tako šla prva v Evropo. Na njeno sodnijo namreč. Lep start, ni kaj! očenju z opozicijskim kolegom dr. Francem Zagožnom spodbijal upravičenost cerkve do nacionalizari-ranih gozdov tudi s podatkom, da je ljubljanska nadškofija leta 1942 obvestila okupacijsko oblast Hitlerjeve Nemčije, da so »njeni« gorenjski gozdovi last Vatikana. Danes cerkveni predstavniki, sklicujoč se na kanonsko pravo, govorijo popolnoma nasprotno, kar pomeni, daje Cerkev lagala, ali leta 1942 ali da laže danes. Ne upam si namreč misliti, da bi bil cerkveni zakonik, ki med drugim ureja tudi premoženje Cerkve, takšno pravniško skropucalo, ki bi omogočalo obe razlagi. Dodatni in temeljni problem pa je v tem, da Cerkev sploh in nikoli ne laže. Naj razume, kdor more! Kopačev podatek Janez Kopač, poslanec v državnem zboruje v televizijskem so- Pučnikov način Ivan Pučnik, brat bolj znanega dr. Jožeta Pučnika, zagovarja vračanje premoženja Cerkvi in med drugim pravi: »Cerkev je vendar naša slovenska in je za obstoj slovenskega naroda naredila zelo veliko, med drugim je ljudem vračala zdavnaj pozabljene vrednote. Materialno je zato zanjo treba poskrbeti in vrnitev gozdov je le eden od način.« Pučnik, žal, ni jasno navedel, katero cerkev je imel v mislih, vendar bi iz njegovega opisa lahko sklepali, daje mislil na slovensko protestantsko cerkev. Naša, slovenska, je namreč le ta cerkev, medtem ko je ona druga tuja - rimokatoliška s sedežem v Vatikanu. Prav tako je res, daje za obstoj slovenskega naroda največ naredila prav protestantska cerkev, kije na čelu s Primožem Trubarjem, očetom slovenske književnosti in kulture, Slovencem prva dala njihovo pisano besedo, s katero seje ta narod začel zavedati samega sebe in zaradi česar je tudi obstal. Kot je znano, je rimskokatoliška cerkev protestantske knjige v obdobju protireformacije sežigala in hkrati plenila premoženje slovenske protestantske cerkve. Torej se strinjam s Pučnikom, ko pravi, daje treba materialno poskrbeti za to slovensko cerkev. In ko smo že pri načinih, mogoče ne bi bilo odveč, ko bi Vatikan za začetek tej cerkvi vrnil, kar ji je ukradel. Obstoj slovenskega naroda in vračanje njegovih že zdavnaj pozabljenih vrednot namreč po svoje označuje tudi tale njegov pregovor: »Kdor laže, tudi krade!« KuU Če je božič brez snega Zima je prišla v deželo, pravijo astronomi, zima se poslavlja, pravimo meteorologi. Oboji imamo prav. Po vremenu sodeč, res ni prave zime, saj nam belina z vsakim dnem bolj izginja izpred oči. Božič brez snega naj bi napovedoval mraz oziroma sneženje spomladi (belo veliko noč). To se lahko pve na več različnih načinov. »Če o božiču led visi raz veje, se velika noč vsa v cvetju smeje.« Ali pa: »O božiču za steno (zunaj na soncu), o veliki noči za pečjo.« Vreme v božičnem času naj bi bilo usodno tudi za prihodnjo letino. »Božični dež vzame rž.« Nasploh kmetje niso marali dežja v teh dneh: »Slaba bo letina, revščine vir, če mokrota moti sveti večer.« Pomaga pa veter »Sveti dan vetrovno, k leti bo sadja polno.« In še: »Če vidiš rimsko cesto na sveto noč sijati, dobre letine se je nadejati.« Sončnega vremena je v tem času malo. Ne le letos, nasploh je december mpd najmanj »osončenimi« meseci. Seveda, boste rekli, nobena modrost, saj so v tem času dnevi najkrajši! Res, toda vzrok je v pogosti nizki oblačnosti in megli po nižinah, pa tudi frontalne oblačnosti je več. Pa saj verjetno le malokdo pričakuje jasne in bistre decembrske dni. Vremenske karte ne kažejo najbolje. Prvič, dogajanje je^az-meroma spremenljivo, že zato je zanesljivost vremenskih napovedi veliko manjša. V višinah seje vzpostavil močan zračni tok, ki prinaša spremembe hitro, zato jih je časovno težje točno določiti. Odjuga za konec tedna bo. Padavine bodo, v nižinah dež. Meja sneženja bo sprva visoko, šele v noči na ponedeljek se bo spustila do nižin. Vendar bo ob ohladitvi padavin že malo, ponekod pa sploh nič. Sneženja torej ne bo dosti. Po ohladitvi bosta ponedeljek in torek nekoliko lepša dneva in predvsem brez padavin, kar tudi nekaj odtehta, kajne? Kljub vremenu vam želim prijetne praznike! Stevan Dedijer SRBITA V LETU 1996 “Protivladni tisk dnevno objavlja primere podkupovanja uradnikov ter sodelovanja kriminalcev in policije pri kaznivih dejanjih. Interpol je razpisal tiralico za bančnim roparjem in morilcem Arkanom. Slednji poveljuje privatni vojski in je postal najbogatejši prebivalec Srbije s preprodajo vojnega plena iz Hrvaške in Bosne. Ministra iz Miloševiceve vlade so ujeli z ukradenimi 250.000 DEM, ki jih je imel zakopane na vrtu, vendar mu niso sodili, itd.” Preiskovalci Franc Kramberger, mariborski ško f, v reviji 2000 in po dozovoru z njenim uredništvom tudi v Panorami razgrinja svoie po2lede na cerkev in družbo UPAN.1EV ZMAGO ČLOVEČNOSTI “Cerkev ne bo naredila Slovenije ‘za predpražnik Zahoda in sanitarni koridor proti jugovzhodu’. Bati seje, da bo to naredil nekdo drug. Cerkev sprejema realnost, kakršna je, in skuša narodu dati tisto, kar mu je dolžna v zvestobi svoji identiteti in koreninam slovenske vernosti, duhovnosti, narodnosti, skratka v zvestobi celotni slovenski zgodovini. Tako je storil tudi Slomšek, čeprav so ga nekateri imeli za avstrofila, drugi pa za slovenskega nacionalista.” Oškodovanje družbenega premoženja v mariborski Jeklotehni razkriva nekatere mehanizme, s katerimi poskuša vlada sama reševati svoj ugled. Proces privatizacije, ki postaja vedno večji nesmisel ter očitna vsebinska in formalna farsa, postaja mora za marsikatero slovensko podjetje in v enaki meri za glavne akterje privatizacijskega cirkusa. Tako imenovana Ropova komisija se očitno poslužuje metod lova na čarovnice. Sum oškodovanja družbenega premoženja v Jeklotehni sta raziskovalipristojni instituciji (UNZ in Agencija za plačilni promet) in še nista potrdili nikakršnega suma storitvekaznivega dejanja. Slo je za sum oškodovanja družbene lastnine pri prodaji poslovnega prostora in deleža podjetja na Madžarskem in Češkem. Policija je preiskavo končala konec prejšnjega meseca in nipotrdila suma storitve kaznivega dejanja. Revizor Agencije za plačilni promet pa svoje delo še opravlja. Podjetje seje zapletlo v pravdanje z Agencijo za privatizacijo in ga dobilo. Sledi maščevanje z izdajo drugega dovoljenja za lastninjenje. Koliko modrijanov? Še preden so se razjasnile nekatere pomembne podrobnosti, smo dobili (okrnjen) Svet slovenskega naroda - in nov prepir. Na pobudo Svetovnega slovenskega koifgresa - Konference za Slovenijo je bil osnovan Svet slovenskega naroda, ki so ga nekateri takoj poimenovali v »svet modrih« oziroma »sedmerico modrih«. Sedem uglednih slovenskih mož naj bi namreč predstavljalo »civilno moralno - etično telo«, »cvet slovenske pameti in duha«, ki bi usmerjal pot Slovencev v prihodnost. To pa je bil že zadosten razlog za vprašanja, zakaj naj bi bilo v Sloveniji samo »sedem modrih«. S svojimi pomisleki se je oglasil predsednik republike, ki naj bi po izvirni zamisli tudi sodil med omenjeno sedmerico! Po njegovem mnenju bi bila »predlagana institucionalizacija njegovega sodelovanja nezdružljiva s funkcijo in pristojnostmi, ki jih ima po ustavi in zakonih in da sodelovanje nosilcev državnih funkcij v zamišljenem svetu ni v skladu z ustavo«. Po Kučanovem mnenju imajo civilno-družbena gibanja in ustanove zelo pomembno vlogo, »toda treba jim je omogočiti svobodo delovanja. Strankarsko prilaščanje civilnodružbenih gibanj pomeni njihov zanesljivi konec.« Čudno, da se o smiselnosti članstva v takšnem svetu ni vprašal še kdo od nosilcev »državnih funkcij«, denimo predsednik Ustavnega sodišča. Pač pa so nekateri takoj spraševali, po kakšnih kriterijih je predsednik Ustavnega sodišča lahko član »sedmerice modrih«, predsednik Vrhovnega sodišča pa ne. Ali pa, zakaj je v svetu modrih kot človek, ki naj bi pokrival »duhovno-etični vidik« zgolj voditelj ene cerkve na Slovenskem - ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar. Svetovni slovenski kongres je za »Sedmerico modrih« določil predstavnika Slovenske akademije znanosti in umetnosti v (dr. Franceta Bernika), Rimskokatoliške cerkve (ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita dr. Alojzija Šuštarja), Svetovnega slovenskega kongresa (dr. Jožeta Bernika), Ustavnega sodišča RS (dr. Toneta Jerovška), Univerze v Ljubljani (rektorja dr. Alojza Kralja), Univerze v Mariboru (rektorja dr. Ludvika Toplaka), predsednik države Milan Kučan pa naj bi »predstavljal vse državljane Slovenije«. Ali Slovenija res ne more skozi že obstoječe institucije na ustrezen način artikulirati in usklajevati svojih »avtoritativnih« pogledov na sedanjost in prihodnost? Zakaj naj bi bila ravno »sedmerica modrih« nekakšen »moralni suveren« slovenskega naroda? Obtožbe m - molk Predstavniki slovenske Cerkve so demantirali pred dnevi objavljeno novico, po kateri naj bi Komisiji Združenih narodov za človekove pravice sporočili, da država Slovenija krši pravice slovenskih vernikov z vzdrževanjem verske nestrpnosti. Slovenija naj bi kršila človekove pravice zato, ker slovenska Rimskokatoliška cerkev ni dobila odškodnine za krivice oziroma nepravično odvzeto premoženje v obdobju med letoma 1941 in 1945. Ob tem je Republika zapisala, da je novica o pritožbi izredno skrb zbujajoča, »saj je slovenska Cerkev pokazala, da ji je lastni finančni interes pomembnejši od mednarodnega ugleda slovenske države. Izkazala je lojalnost Vatikanu, Slovenci pa seje odrekla. To je storila v času, ko je slovenski nacionalni interes v pogajanjih z Italijo še posebej ogrožen« Komentator naj bi torej izrekel hude besede proti Cerkvi na osnovi informacije, katere točnost je Cerkev zanikala. Pa tudi sicer ni jasno, zakaj bi bilo treba Cerkev vnaprej napadati in obtoževati, da ji ni do mednarodnega ugleda Slovenije in do slovenskih nacionalnih interesov. Če bi Cerkev sodila, da gre v Sloveniji zares za kršenje pravic slovenskih vernikov in versko nestrpnost, ima seveda vso pravico to vprašapje tudi internacionalizirati. Prav tako lahko upamo, da bi znala slovenska oblast dokazati, da verska nestrpnost in kršepje pravic vernikov ni slovenska uradna politika in slovenska značilnost. Seveda pa bi bilo predvsem prav, če bi se o takšnih in podobnih občutkih in obtožbah najprej pogovarjali in razjasnjevali doma. Žal pa nasploh med Cerkvijo in državo (kljub vsemu) ni pravega dialoga in prave strpnosti, ko gre za obravnavo posameznih odprtih vprašanj. Slišati je v glavnem nezadovoljno Cerkev, pristojni organi pa se (v glavnem) ne odzivajo na javne polemike. Še naprej se ustvarja vtis, kot da ne bi živeli v političnem strankarskem pluralizmu, ki ima svoja pravila in značilnosti. Odnosi med Cerkvijo in državo se še vedno prevečkrat ocenjujejo skozi prizmo nekdanjih odnosov med Cerkvijo in državo. Od tod tudi mnogi nesporazumi in poenostavljene ocene političnih realnosti v Sloveniji. Vplivni krogi v Cerkvi preko cerkvenih in drugih sredstev informiranja kar naprej dokazujejo, da gre v Sloveniji za nekakšno nedopustno kontinuiteto stare oblasti v preobleki liberalcev in socialnih demokratov. Kot da ne bi bilo volitev, parlamenta in pluralistične demokracije, ki zahteva spoštovanje procedure in razlik, pristojnosti in avtonomije. Hkrati ko Cerkev stari sistem proglaša za sinonim vsega slabega, govori, da so bile posamezne njegove rešitve za Cerkev boljše od tistih, kijih slovenska država ponuja zdaj. Komentator v Družini tako piše, daje sedanji predlog zakona o verskih skupnostih bistveno slabši od starega zakona o pravnem položaju verskih skupnosti iz leta 1976. Predlog na novo odpira zadeve, ki so bile urejene že v prejšnjem političnem sistemu, omejuje versko svobodo in je na več mestih v nasprotju s slovensko ustavo, ugotavlja komentator. Družina iz tedna v teden piše o proti-cerkveni naravnanosti v Sloveniji. Njen uvodničarje zapisal, da so se proticerkveni naravnanosti v zadnjem času priključili tudi nekateri predstavniki najvišjih znanstvenih in kulturnih ustanov ter vladnih služb. »Nujno je, da zaradi tega pada senca na celotno slovensko družbo. Osramočena je slovenska država, ne Cerkev. Ker vernim ljudem ni vseeno, kakšen ugled uživa država v Evropi, odločno protestiramo proti takšnemu ravnanju,« piše Družina. Je molk, ki vztrajno spremlja takšne in podobne ugotovitve, pravi odgovor? (Ne)osamljena Slovenija Te dni smo slišali dve hudo nasprotujoči si oceni v zvezi z zunanjepolitičnim položajem Slovenije. Predsednik vlade dr. Janez Drnovšekje dejal, da ne držijo ocene, daje Slovenija osamljena in da se o njej po svetu sploh nočejo pogovarjati. Predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije Janez Janša pa je izjavil, da seje v zadnjem letu in pol položaj Slovenije v mednarodni politični areni tako poslabšal, da Slovenija v svetu nima več pravega prijatelja. Premier dr. Drnovšekje svojo tezo, da Slovenija sploh ni osamljena, utemeljil z izjavami uglednih in vplivnih svetovnih državnikov, da podpirajo vključevanje Slovenije v Evropsko unijo in z njihovo oceno, daje Slovemja najbolj uspešna med državami, ki so kandidatke za polnopravno članstvo v EU. Drnovšekje tudi dejal, da so mu vsi politiki, s katerimi seje neformalno srečal v Parizu ob podpisu mirovnega sporazuma za BiH, zagotovili, da se bodo za Slovenijo zavzeli tudi na vrhunskem srečanju v Madridu, in to seje tudi zgodilo. Janez Janša pa je svojo oceno, »da Slovenija v svetu pravzaprav nima več pravega prijatelja,« podkrepil s prepričanjem, da so »spremenjena razmerja v .naši regiji v temelju spremenila zunanjepolitični položaj Slovenije, zapleti se porajajo pri vprašanju sukcesije, skrb zbujajoča pa je tudi blokada Slovenije v čakalnici za Evropsko unijo« (Republika, 13. decembra 1995) Če bi bilo s položajem v svetu res vse tako dobro, kot so nam dolgo dopovedovali predsednik vlade, pa prejšnji in sedanji zunanji minister, potem seveda Slovenija ne bi imela tolikšnih težav z vključevanjem v Evropsko unijo, odprtih problemov s Hrvaško, negotovosti v zvezi z zapuščino nekdanje Jugoslavije itd. Zadnji čas je takšnega (naivnega) optimizma v vladnih vrstah sicer manj, čeprav se še vedno zdi, da marsikatera (optimistična) pričakovanja izhajajo iz bežnih (in nikogar zavezujočih) srečanj s posameznimi velikimi in manjšimi državniki. Seveda pa to vse skupaj ne more biti povod za širjepje malodušja (in psihoze), da Slovenija nima prijateljev, da Slovenije nihče ne razume, nihče ne mara. Če bi bilo tako, se pred nekaj dnevi v Parizu (ob podpisovanju mirovnega sporazuma za Bosno :g*§§! * lili p* migi'! ■6 lili.. O o mUm in Hercegovino) s slovenskim predsednikom vlade ne bi pogovarjali ameriški predsednik Clinton, francoski predsednik Jacques Chirac, nemški kancler Helmut Kohl, španski premier Gonzales in britanski predsednik vlade John Major. In če bi bilo »nerazpoloženje« do Slovenije res tako »neprijateljsko« seveda tudi Janeza Janše ne bi lepo sprejeli v Londonu... V -Sloveniji se vrstijo različne kritike na račun zunanje politike. Vendar se kar pogosto zdi, da kritiki ne vedo, kaj hočejo. Tisti, ki so proti »razprodaji« slovenske zemlje zdaj napadajo vlado, češ da je Slovenija že predolgo pred vrati Evropske unije, čeprav je jasno, da do blokad Slovenije prihaja predvsem zaradi načelnega in nepopustljivega stališča slovenske vlade do nekaterih italijanskih zahtev, ki jih je res moč razumeti kot pritisk na Slovenijo in kot poskus sumljivega kupčkanja s slovenskim premoženjem in slovensko zemljo. Čakanja v evropski čakalnici zagotovo ne bi bilo, če bi vlada ravnala manj principialno. Alijo je zaradi tega treba napadati in s tem rahljati njeno mednarodno pogajalsko pozicijo? Je normalno, da so premiera najprej (in edino) v domačih političnih krogih kritizirali zaradi »razkazovanja mišic«, ko je bolj kategorično in ostro govoril o italijanskem »nagajanju« Sloveniji. Nenavadno je, da eden izmed slovenskih komentatorjev poziva vlado »na streznitev« in na »ponižno kupčkanje ter popuščanje, brez katere se nedvomno ne moremo niti slučajno premakniti z mrtve točke. Groziti namreč, da se bo slovensko javno mnenje obrnilo zoper pridruževale EU, je metoda za komaj še sprejemljivo domačo rabo...« (Večer, 5. decembra 1995). Smo res obsojeni na ponižno »kupčkanje in popuščanje«? Je treba vlado zato, ker na to ne pristaja, javno problematizirati in kritizirati? Domobranci (ni)so partizani Medtem ko je predsednik Milan Kučan v pogovoru s predstavniki Svetovnega slovenskega kongresa »pritrdil upravičenosti pričakovanja, da se bo v uresničevanje programov Svetovnega slovenskega kongresa aktivno vključila tudi slovenska država na temelju skupne zavezanosti slovenstvu ter ob dejstvu, da kongres želi biti pluralistična in zunaj strankarska organizacija«, so Bojan Brezigar, Vlado Habjan, Spomenka Hribar in Franc Miklavčič v javnem pismu opozorili na »nerazsodno podporo« in »ideološko opredelitev« Svetovnega slovenskega kongresa v zvezi z domobranci. Avtorji pisma, ki so bili med ustanovitelji Svetovnega slovenskega kongresa, opozarjajo, da so v javnih občilih prebrali »sporočilo, ki so ga podpisali Združeni ob lipi sprave, Svetovni slovenski kongres in društvo za demokratizacijo občil. V njem navajajo, da v celoti soglašajo z razočaranjem, ki gaje izrazila Nova slovenska zaveza ob sprejetju t.i. vojnih zakonov (o vojnih invalidih, žrtvah vojnega nasilja in o vojnih veteranih - Ur. 1. RS, 6. 11. 1995). Zakoni, sprejeti v državnem zboru, so po njihovi sodbi skrajno krivični in nadaljevanje maščevanja zmagovalcev. To pa zato, ker ne upoštevajo, da so bili pripadniki vojaških straž in domobranstva tudi vojaške osebe, saj so se v državljanski vojni bojevali proti komunizmu in bi morali biti zato tudi oni vključeni v omenjene zakone. Skratka, sporočilo se zavzema za izenačenje pravic in zaslug domobranstva in partizanov, češ da so imeli domobranci žsvoj narod še bolj radi kot partizani’...« Podpisniki pisma pravijo, da so v Svetovnem slovenskem kongresu videli »vseslovensko zunajstrankarsko organizacijo, nikakor pa ne organizacije, ki si bo prizadevala prevrednotiti zgodovinska dejstva in zastopati stališča - celo v nasprotju z novo slovensko zakonodajo - da so bili pripadniki vaških straž pod vodstvom italijanskega okupatorja in njihovi nasledniki domobranci kot pomožna vojska nemške SS nekakšna slovenska narodna vojska.« Podpisniki ugotavljajo, da »podpora Svetovnega slovenskega kongresa izjavi Združenih ob lipi ni v skladu z izvirno idejo njegovih ustanoviteljev. Naš namen je bil namreč, da naj Svetovni slovenski kongres povezuje Slovence doma in po svetu, ne glede na ideološke in politične razlike. Njegova podpora navedeni izjavi Nove slovenske zaveze oziroma Združenih ob lipi sprave je v nasprotju z njegovimi temeljnimi smotri. Obžalujemo tako pjegovo ideološko opredelitev, se od nje distanciramo in obsojamo nerazsodno podporo Svetovnega slovenskega kongresa eni strani.« Dr. Jože Bernik, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa v svojem odgovoru v bistvu potrjuje, da seje SSK v konkretnem res enostransko in »ideološko« opredelil. Čeprav zatrjuje, »daje od vsega začetka v SSK vejalo pravilo svobodne razprave o vseh temah naše preteklosti, sedanjosti in prihodnosti«. In daje »odprt proces iskanja cele resnice,« dr. Bernik že vnaprej zelo kategorično zavrača zgodovinske »resnice«, ki so bile ustvarjene - kot pravi - v času revolucionarnih potreb. Avtorjem odprtega pisma očita »namerno zavajanje javnosti«, njihovo sklicevanje na »zgodovinska dejstva« pa, kot vidimo, proglaša za nekakšna »revolucionarna« dejstva... In to naj bi bil dialog? Janše (in nieeovih ) pa ni bilo Mariborski Večer je 12. decembra poročal, da bi se moralo 11. decembra 1995 na mariborskem okrožnem sodišču začeti sojenje Janezu Janši, ki ga dva delavca Slovenske obveščevalne in varnostne agencije tožita zaradi suma storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, tretji, Silvo Komar, pa storitve kaznivega dejanja obrekovanja. Tožilci namreč trdijo, da jih je Janša poleti 1993. leta v času orožarske afere imenoval za kriminalce, Silva Komarja, tedanjega načelnika H. operativne uprave Visa, pa za lastnika orožja, kije bilo najdeno na mariborskem letališču, ter za preprodajalca. Predsednik sodnega senata mag. Zlatko Dežman je povedal, da mu je v petek Jože Hribernik, zagovornik obtoženega Janše, poslal dopis, v katerem prosi za preložitev razprave. Vabilo, kije bilo poslano že 22. novembra, naj bi Hribernik prejel šele 6. decembra, zato po njegovem mnenju ni bil spoštovan 8-dnevni zakonski rok za pripravo obrambe. Dežman je pojasnil, daje bilo vabilo poslano pravočasno, in dodal, daje zakonski rok za pripravo obrambe v tem primeru le tri dni, saj sodišče obranava zadevo po skrajšanem postopku...« Vsekakorje nenavadno, dajprihaja do takšnih zapletov ravno pri Janezu Janši, ki je sice goreč (načelni) zagovornik pravnega reda in iskanja »posledpje resnice«. V intevjpju za Slovenca je Janša tudi to svojo zadevo prikazal predvsem kot »politično igro« proti njemu, češ da je omenjena civilna tožba na sodišču »mirovala« dve leti, zdaj pa seje »začelo kar naenkrat zelo muditi in je bila obravnava na vrat na nos sklicana za isti dan, ko je bil pred parlamentarno komisijo zaslišan preiskovanec Milan Kučan«. Janez Janša trdi, da za predzadnjo in zadpjo razpravo pred sodiščem vabila ni prejel, čeprav sodišče navaja drugače. Dnevnik je 12. decembra pisal, daje Janšev odvetnik »tokrat že drugič zaprosil za preložitev sodne obravnave, saj je v prvi prošnji za preložitev (za 30. november) razpisane obravnave pisal sodniku mag. Zlatku Dežmanu, ki naj bi vodil obravnavo, daje Janša v Angliji, in pripisal, da bi njegov varovanec želel čimprejšnjo obravnavo v decembru. Sodnik je temu ustregel in je glavno obravnavo razpisal za 11. december, vendar je 8. decembra ob 14.15 dobil dopis omenjenega odvetnika, v katerem ga ta prosi za vnovično preložitev obravnave, ker je iyegov varovanec zelo zaposlen in zaradi tega prosi, da obravnave ne bi bilo v decembru...« Zdaj se že lahko vprašamo, kdo si ne želi obravnave in komu ni do pravnega reda. Na ti dve vprašanji bi moral odgovoriti Janez Janša. Sodišče pa je dolžno pojasnilo, ali Janša res ni dobil vabil in zakaj. P. S. V torek so vsi slovenski dnevniki poročali, da se Dimitrij Kovačič, nekdanji sekretar za občo upravo v ljubljanskem izvršnem svetu in sedanji predsednik ljubljanskega mestnega sveta (sicer pa član vodstva Janševe socialdemokratske stranke) in nekdanji predsednik ljubljanskega izvršnega sveta Marjan Vidmar (sicer član vodstva Socialdemokratske stranke), kot preiskovanca ponovno nista odzvala na zaslišanje pred parlamentarno komisijo, ki preiskuje domnevno škodljivo in nezakonito ravnanje nekaterih izvršnih svetov slovenskih občin. Prihodnjič bodo Vidmaija in Kovačiča pred parlamentarno komisijo privedli prisilno. Pripravil: J. K. Franc Kramberger, mariborski škof v reviji 2000 in po dogovoru z njenim uredništvom tudi v Panorami razgrinja svoje poglede na cerkev in družbo ČLOVEČNOSTI Če bi revolucija samo jemala tistim, ki imajo veliko, in daiala tistim, ki nimajo ničesar, bi še šlo • Nalom Cerkve ni razmišljanje o povezanosti držav ali narodov, tudi ne sklepanje nekih alians, ne idejnih ne ideoloških • Kdorkoli ie v službi medijev. bi moral narediti izpit iz pisma milanskega kardinala Martinija • Dialog je proces, ki ga je mogoče upočasniti ali celo zaustaviti, vendar se pozneje zopet sprosti in nadaljuje Krščanska Cerkev seje zgodovinsko razvila kot duhovna (družbena) nadgradnja poljedelski ekonomiji, na kar kaže simbolika krščanskega cerkvenega obrečna in največji razmah Cerkve v času fevdalizma in njen “zaton” ob industrializaciji? Cerkev je v Evropi prisotna najbolj v ruralnih predelih in s tem najmočnejša v industrijsko (najbolj) nerazvitih predelih, kjer je “tekmovala” z drugim nazorom -komunizmom? V industrijsko močno razvitih deželah ima Cerkev bolj “formalno” vsebino - nekak tradicionalističen spomin na prednike? Ponoven porast Cerkve je znak razpada in nemoči industrije, oziroma družbenoekonomske (duhovne) regresije? Če vprašanje prav razumem, gre za odnos med Cerkvijo in različnimi kulturami. Ta odnos je veliko bolj zapleten, kakor se zdi. Cerkev ni nadgradnja nobene kulture, ni bitno odvisna od kake družbene ureditve, tudi ne tekmuje z nobenim nazorom; njena prisotnost ali odsotnost ni odvisna od industrijskega razvoja ali razpada. Čeprav je potrebno vse to upoštevati, Cerkev vendar ne sodi med institucije tovrstnih kategorij. Med simboli Cerkve najdemo take, ki so povezani s poljedelsko kulturo, pa tudi take, ki govorijo o svojem izvoru v industrijski kulturi. V Franciji npr. so kmetje bolj oddaljeni od Cerkve kakor pa srednji sloj. Pri nas je pod komunizmom imela Cerkev največ zaslombe med proletarci, delavska partija pa med srednjim slojem in inteligenco. Upada ali rasti Cerkve ni mogoče povezovati z upadanjem ali rastjo kulture. Cerkev lahko živi v oblikah življenja določene kulture, čeprav ostaja v svojem bistvu nespremenjena. Njena veroizpoved je danes ista, kot je bila na začetku v apostolski dobi. Cerkev živi v različnih razmerah, uporablja pridobitve različnih kultur, oznanja Kristusov nauk med vsemi narodi; ni izključno in neločljivo vezana na določeno pleme ali narod, na poseben način življenja, na stari ali novi običaj. Trdno se sicer drži svojega izročila, a hkrati se zaveda vesoljnega poslanstva in more stopiti v zvezo z različnimi oblikami kulture, iz česar sledi obogatitev tako Cerkve same kakor tudi raznih kultur. Cerkev s svojim poslanstvom nenehno očiščuje in dviga nravi narodov, od znotraj oplaja duhovne oblike in darove vsakega naroda in sleherne dobe, jih krepi, dovršuje in obnavlja. Tako daje Cerkev spodbudo in prispevek k napredku človeške in družbene kulture ter vzgaja človeka k notranji svobodi. Cerkev je sposobna preživeti vsako kulturo. Kako gleda Cerkev na premoženjske zadeve -konkretno v Sloveniji, kjer so proizvodna sredstva (plodna zemlja) katastrsko zabeležena v rokah peščice - in to dedno - ki imajo vrstne hišice sredi zdrave narave, medtem ko se ekspropriiran mestni proletariat stiska v nemogočih spalnih naseljih, brez zraka in zelenja, brezimovine in - ker tovarne pozebajo ob vsaki priliki - tudi brez možnosti za preživetje? V Slovenji gotovo nimamo raja na zemlji, vendar pa tako hudo, kakor je opisano v vprašanju, spet ni. Načela Cerkve o človekovem odnosu do zemeljskih dobrin so vedno ista, namreč: nobena stvar ni tako moja ali tako naša, da ne bi bila tudi od drugihI Ni mogoče prezreti pravice do lastnine in ne zamolčati dolžnosti pravične de- litve dobrini Vse to zahteva ljubezen do bližnjega, ki predpostavlja zavest, da “tisto, kar imam, ni vse moje”. Cerkev ima dolžnost, da jasno in javno pove, kako in kje je glede tega narobe. Revolucije so v zgodovini nekakšna stalnost, saj tistimj ki imajo vse, nekaj jemljejo in vsaj začasno dajejo tistim, ki nimajo ničesar? Domobranstvo je branilo socialne krivičnosti tistih, ki imajo, proti tistim, ki niso imeli? Ali ni sedanji zakon o denacionalizaciji (tudi) poskus izključitve pravne možnosti kake ponovne “nacioalizacjje” (ekspropriacije novih bogatašev -jare gospode kateregakoli “datuma”)? Ce bi revolucija samo jemala tistim, ki imajo veliko, in dajala tistim, ki nimajo ničesar, bi še šlo. Toda revolucja jemlje in uničuje, jemlje in uničuje tudi življenje ljudi in vse vrednote. Revolucija ima druge cilje in namene in za dosego le-teh ne izbira sredstev. Tudi med vojno ni bilo tako preprosto, kakor da bi eni branili revne, drugi pa bogate. Na obeh straneh so bili reveži in bogati. Kot kristjan vidim bistvo problema v človekovem osebnem odnosu do tvarnih dobrin. Cilj revolucije ni blagor ljudi, pomoč revnim in zapostavljenim, tudi ne pravična delitev dobrin, marveč oblast in vse, kar iz nje sledi. V današpjem trenutku družbeno-ekonomske krize, “lumpenpolitike”, razpada vseh vrednot, podivjanosti mas in individuumov je možna “kariera ” slovenske Cerkve v tem, da služi Novemu Gospodarju (“cesarju”) -tržnemu Severnjaku - zato pa naj potrdi svoje novo vazalstvo in uporabi mogočno propagandno mašinerijo za rušenje vsega, ki se temu nastavlja - to pomeni seveda na novo pisanje zgodovine, vzpodbujanje nestrpnosti do vsega “včerajšnjega”in “tamkajšnjega itd.? Kako gledate na hipoteze dela politikov o novi avstrijski katoliški antanti (“mali antanti”) in na Slovenijo kot predpražnik Zahoda in “sanitarni koridor” proti jugovzhodu? Nova “vojna krajina”? Knezoškof Slomšek je bil sicer ob svojem času avstrofil, vendar zaveden Slovenec in “zenophil”? Naloga Cerkve ni razmišljanje o povezanosti držav ali narodov, tudi ne sklepanje nekih alians, ne idejnih ne ideoloških. V tem pogledu velja pregovor: “Kdor se oženi z duhom časa, postane kmalu vdovec”. Kariera Cerkve na Slovenskem je oznanjevanje evangelija, ne pa služba “tržnemu Severnjaku ali novo vazalstvo ali uporaba propagandne mašinerije za rušenje vsega, kar se temu nastavlja”. Zgodovina jo je izučila. Cerkev ne bo naredila Slovenije “za predpražnik Zahoda in sanitarni koridor proti jugo-vzhodu”. Bati seje, da bo to naredil nekdo drug. Cerkev sprejema realnost, kakršna je, in skuša narodu dati tisto, kar mu je dolžna v zvestobi svoji identiteti in koreninam slovenske vernosti, duhovnosti, narodnosti, skratka v zvestobi celotni slovenski zgodovini. Tako je storil tudi Slomšek, čeprav so ga nekateri imeli za avstrofila, drugi pa za slovenskega nacionalista. Katolicizem postaja vse bolj “obarvan” spričo prisotnosti v Afriki, v amazonskih džunglah latisnke Amerike in drugod, ker je njegov nauk najprodornejši tam, kjer je zavezanost zemlji (agrokulturi) največja -kjer so torej “roke” pri delu in “srce”pri Bogu (delaj in moli)? Kako gledate na papeževo encikliko De vitae humane in njegovo stališče ob kairski demo-konferenci leta 1994? Ko papež brani življenje in se zanj zavzema, gotovo nima pred očmi le afriške savane in amazonske džungle, ampak še bolj dežele (kakor je tudi Slovenija), ki tiho izumirajo. V življenju gleda vrednoto, ki pa postaja bolj ih bolj razvrednotena. To je usodno. To človeka razčlovečuje. Glede okrožnice Humanae vitae (1968) in drugih poznejših tovrstnih poslanic ter interventov papeža Janeza Pavla II., posebej glede zadnje okrožnice “Evangelij življenja” (1995) ter kairske demo-konference (1994) se popolnoma strinjam s papežem, ker želim biti na strani človeka in resnice. Cerkev nosi med narode resnico, a se hkrati od vseh strani dvigajo zablode. Večkrat so to kriki protesta od zunaj, večkrat pa tudi od znotraj, iz njene sredine. Ko objavi božje zahteve, ki dvigajo in odrešujejo človeka v njegovem dostojanstvu in cilju, jo napadejo, češ daje proti človeku. Ko govori o križu, odpovedi, premagovanju, čistosti, sodbi, smrti, odgovornost, se sliši: “Cerkev je proti veselju!” Ko skozi spremembe časa in menjave civilizacije objavi tisto, kar je prejela od svojega ustanovitelja", se zviška posmehujejo, češ daje zastarela in srednjeveška. Ako nastopi proti velikim in majhnim osvajalcem človekove vesti, jo napadejo, češ: aristokratska je, proti svobodi je, še danes je željna oblasti, klerikalizem uganja... Resnica pa je: Cerkev se poteguje za človeka, za njegovo nedotakljivo dostojanstvo in življenje kot najvišjo vrednoto. V tem pogleduje papež dolžan nastopiti, četudi se počuti v tem egoističnemin zmaterializiranem svetu “solus contra omnes”. To je pač usoda prerokov, nosilcev resnice. Kako gledate na uveljavljen stil medijskega komuniciranja, kjer je poskus ekumenizma - na primer v zvezi s patriarhom Pavlom idr. stigmatiziran, v Sloveniji celo na veliki petek ’9S?! Cerkev je na hujskaško vlogo medijev pronicljivo odgovorila leta 1994 s pismom milanskega kardinala Martinija o novem pojmovanju vloge medijev. Toda kdo naj se potem zavzema za novodobne medije, če se tisti, ki bi se lahko, ne smejo - tisti, ki se lahko, pa se nočejo? Mediji so lahko velik blagoslov, pa tudi veliko prekletstvo. Dokler služijo človeku, resnici in pravici, dokler delujejo v mejah splošnoveljavnih etičnih ali moralnih norm, dokler gradijo človekovo osebnost, so blagoslov. Usodno je, ko postanejo (v rokah nekaterih) sredstvo za manipuliranje z množico, ko gledalca ali poslušalca tako omamijo, da postanejo zanj zadnji kriterij resnice in zdravega nravnega življenja, takrat so mediji kakor zastrupljeni vodnjaki, iz katerih ljudje pijejo smrt. Cerkev ne more drugega, kakor da se oglasi in opozarja na ta zločin, čeprav je sama pod udarom medijskih krikov laži in groženj. Kdorkoli je v službi medijev, bi moral narediti izpit iz pisma milanskega kardinala Martinija. Kako vidite ekumenizem, kadar so izhodišča bistveno različna? Če so osnovne vrednote iste -je strpnost “odveč”? Če so različne, potrebujemo strpnost kot “instrument” dialoga? Ekumenizem je gibanje za bratsko zbliževanje krščanskih Cerkva, pri čemer naj vsaka Cerkev ostane to, kar je. Prva stopnja ekumenizma je urejanje najbolj osnovnih oblik zunanjih odnosov. Gre za tisto, kar se večkrat sliši: edinost v različnosti in različnost v edinostiI Predpogoj temu pa je strpnost. Gre za tisto načelo, ki ga je sv. Avguštin takole formuliral: “In necessa-riis unitas, in dubiis libertas, in omnibus cari-tas!” - V potrebnem edinost, v dvomnem svoboda, v vsem pa ljubezen (strpnost, medsebojno spoštovanje)! Kakšen versko-modroslovni “tip” škofa bi moral po Vašem mnenju naslediti škofa Alojzija Šuštarja (na krmilu slovenske “razkolniške”) Cerkve? Govoriti javno o nasledniku nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja se mi zdi nesmiselno, celo nedostojno. Kdorkoli bo naslednik, bo moral biti škof po svoji vesti in po meri božjih darov, ki so mu dani. Potem bo pravšnji nasledniki Moral bo biti v prvi vrsti pastoralist - dušni pastir. To je namreč bistvo škofovskega poslanstva. Ob smrti papeža Pija XII. seje govorilo: “Cerkev nima primernega naslednika.” Pa je bil izvoljen Janez XXUI., kije vse presenetil. Ob njegovi blagoslov, pa tudi veliko prekletstvo. Dokler služtfo človeku!, resnici in pravici, dokler delujejo v mejah enih ali moralnih norm, dokler gradijo sredstvo sa manipuliranje z množico, ko gledalca ali poslušalca tako omamijo, da postanejo zaqj zadnji kntenj resnice in zdravega nravnega življenja, takrat so mediji . katerih ljudje pijejo smrt smrti je ves svet govoril: “Med kardinali ni enakega!” Pa je na krmilo Petrove ladje stopil Pavel VI., kije nagovoril ves svet. Ob nepričakovani smrti Janeza Pavla I., kije ves svet osvojil s prvim nasmehom in svojim optimizmom, so bili vsi zaprepadeni, kakor da seje začel zaton Cerkve. Pa je nastopil Janez Pavel U. Kaj pomeni za ves svet, ni treba govoriti... Podobno je tudi za naslednike v krajevnih Cerkvah. Nobeden ni nenadomestljiv. Tu velja stara modrost: človek izbira, Bog pa izbere! Kako gledate na tako oddaljeno zgodovino kot je bitka v Vipavski dolini (Evgenij-Teodozij)? Bitka v Vipavski dolini med Evgenijem in Teodozijem je del svetovne zgodovine, v katero smo vpeti tudi mi. Zato lahko rečemo, da je v tem primeru šlo na naših tleh za odločitev s svetovno razsežnostjo. Živimo na prostoru, kjer se križajo svetovne silnice. Kaj menite o Krstu pri Savici in dilemi Črtomir-Valjuh, ki Slovence, kot kaže, spremlja že “kronično”? Krst pri Savici je pesniška mojstrovina, in ne zgodovinska razprava. Dilema Črtomir-Valjhun je vsekakor prej politična kot verska. Vendar kadar koli berem to pesnitev, se mi zdi, da gledam slovensko zgodovino kot razbito ogledalo in v vsakem koščku razbitega ogledala je možno videti obraz Slovenca. Vaši pogledi na zadnje spremembe v cerkveni hierarhiji v Avstriji in ali lahko domnevamo, da obstajajo v Cerkvi razne kardinalske struje? Če se vprašamo o kardinalskih stujah v Cerkvi, moremo o tem reči, daje toliko struj, kolikor je kardinalov. Za kakšne struje gre v Avstriji, najbrž ni težko odgovoriti. Vse kaže, da so te struje zunaj avstrijske Cerkve. bo to naredil nekdo drug. nacionalista.” Dialog vzhodno-zahodno krščanstvo? Dialog je proces, ki ga je mogoče upočasniti ali celo zaustaviti, vendar se pozneje zopet sprosti in nadaljuje. Ima različne stopnje in se uresničuje na različne načine. Kljub sedanjemu vidnem zatonu upam v novo zarjo dialoga med vzhodnim in zahodnim krščanstvom. Kakšne so po Vašem mnenju splošne perspektive sveta ? Včasih se zdi - zaradi številnih vojn, detomorov, porasta vseh vrst kriminala, prostitucije, trgovine z orožjem in mamili ipd. - daje le še ob Kongu in Amazonki nekaj plemenki ne delajo sramote species: homo sapiensu. Ali se Vam včasih ne zdi, da mnogi razumejo Cerkev kot surogat duše? Pogosto slišimo: za človeka grel Da, vse govori o človeku, vse filozofije, vsi “izmi” se potegujejo zanj, ga hočejo rešiti, osvoboditi, poveličati. Že pred davnimi stoletji seje začelo gibanje za člo-vfeka. Humanizem so ga imenovali. Takrat je bilo sklenjeno, daje treba zrušiti boigi prestol in postaviti nov tron za novega, samostojnega, od Boga neodvisnega človeka. In dobili smo novega človeka, kije Boga zavrgel in pregnal, nato pa kmalu začel lamentirati nad seboj in novim človeštvom. Tako lamentacijo je zapisal Jean Paul Sartre, najbolj humanistični humanist, najbolj eksistencialistični eksistencialist: “Človek ni nič drugega kot mučenje in trpljenje; nekoristno bitje, gnusna stvar, odurna stvarnost, skupek lenobe in nemira; človek bednik, ki od svoje bede ne more zbežati, niti si ne more pomagati”. Sloviti teolog Karl Rahner je po vsebini takole ocenil današnji čas in svet: je čas telesnosti in usihgjoče duhovnosti. Duh zaostaja pod težo telesa in mesa. Tehnika nas je obogatila s sredstvi, a nam je vzela cilj. Zaradi prevelike sreče smo nesrečni. Nikoli nismo siti, ker nejbrž nikoli nismo bili pošteno lačni. Nikoli ni bilo več svobode, a tudi nikoli ni umiralo več ljudi o strahu pred človekom kakor danes. Imamo na stotine strojev, da bi zgrabili srečo, a sreče ni mogoče doseči s stroji. Roke smo napolnili s tranzistoiji, na hrbet smo si natovorili televizijo, a svoje nagote nismo pokrili in praznine nismo napolnili. Lagodno življenje je pred trudom. Zaslužek je pred delom. Oči so pred razumom. Ob vsem tem sodobni človek nima več časa, ne utegne več živeti, zato samo životari... Vendar prav tega človeka spoštujem in ljubim, ker sem sam človek in ker sem duhovnik. Verujem, daje v človeku več kot človek, v človeku je Bog. Ne vojne ne detomori ne kriminal, prostitucija, trgovina z orožjem in mamili ne tisto, kar je našteto v vprašanju, ne more izbrisati v človeku božje podobe. Na dnu človeka je še vedno človek. Zato gledam na “homo sapiens" z upanjem, četudi samega sebe razčlovečuje in zapravlja svojo izkaznico. Odkar gaje Kristus odrešil, je za vernega človeka dovolj utemeljeno upanje v zmago luči nad temo, dobrega nad zlom, milosti nad grehom. Pogovarjal seje Milan Meden Panorama: Gospod Ravnikar, zanima nas, kako je prišlo do afere JBTZ in kako ste se takratlotili preverjanja zadeve. Ravnikar: Minilo je že sedem let in pol. Takrat sem bil podpredsednik republiške skupščine. O samem začetku bom povedal osebne zaznave o tem dogajanju, ugotovitve pasov poročilih skupine delegatov, ki sem jo vodil. Takrat, ko je prišlo do aretacije, sem bil tudi jaz v Beogradu, na konferenci ZKJ. Naslednji dan, ko smo prišli v Ljubljano, seje začelo na veliko govoriti. Kmalu smo v skupščini imeli pobude in predloge javnosti, sprejeli smo obisk predstavnikov odbora za varstvo človekovih pravic. Mislim, da sva jih sprejela s predsednikom Potrčem, govor je bil o tem, če se prav spomnim, zakaj je odbor ustanovljen, predstavili so problem, spraševali, kaj mislimo v skupščini v zvezi s tem narediti. Predlagali so tudi, naj skupščinski organ preišče celotno dogajanje. Takrat v juniju seje sestajalo več organov. V glavnem je šlo za preveijanje dejavnosti organov za no-trarye zadeve, predvsem na matičnem odboru, ki gaje vodil Vlado Beznik. Potem je bilo še kup drugih prizadevanj, že na zasedanjih junija in julija 1988 je o tem razpravljala tudi republiška skupščina in o tem sprejela stališča in sklepe. Pa ne le tistih, ki so zavezovali skupščinske organe, na primer glede reforme kazenske zakonodaje, sprememb zakona o notranjih zadevah, nadzora nad delovanjem organov državne varnosti. Sprejela je tudi tiste, v katerih je jasno opredelila svoj odnos do postopka pred vojaškim sodiščem, kot je zahteva po postopku v slovenskem jeziku, dostopa javnosti, pravice do civilnih zagovornikov in še kaj. V zvezi s tem je skupščina tudi zahtevala obravnavo in spremembo sklepov in aktov Predsedstva SFRJ in Skupščine SFRJ. Panorama: Takoj po parlamentarnih počitnicah pa je skupščina ustanovila skupino delegatov, ki naj bi proučila vse v zvezi s procesom. Ravnikar: Po avgustovskih počitnicah, septembra, je bil sprejet odlok o ustanovitvi skupine delegatov, potem je bila pa zadeva še kadrovsko pripravljena v oktobru in 4. novembra je bila pa prva seja skupine. Panorama: Kako seje imenovala ta skupina in kaj je bila njena naloga? Ravnikar: To je bil prav dolg naziv, ki mi j e šel vedno na živce, skupina delegatov vseh zborov skupščine za celovito proučitev okoliščin in posledic sodnega procesa proti četverici v Ljubljani. Javnost, karkoli že to je, jo je počasi kar preimenovala v Ravnikarjevo komisijo. Odlok skupščine je določil, naj skupina prouči in oceni vse okoliščine, v katerih je bil sprožen postopek pred vojaškim sodiščem, zlasti z vidika, ali so nanj vplivali drugačni pogledi obdolženih na koncept in delovanje sistema. Razen tega naj bi ugotovila, če je bila kršena ustavnost in zakonitost. Naloga skupine je bila tudi priprava politične ocene, ocene odgovornosti organov, služb in posameznikov, ter priprava predlogov sistemskih sprememb, ki bi preprečevale kršitev z ustavo zajamčenih pravic in svoboščin posameznika. Aleksander Ravnikar, nekdanji predsednik skupine delegatov, kije proučevab okoliščine procesa proti četverici: PRESENEČEN BOM. ČE BO KDO UGOTOVIL KA.T YEC. KOT SMO MI Skupina ie bila izjemno pluralno sestavljena • Ni nas oviralo, ker nismo imeli preiskovalnih pooblastil • Danes se znova odpirajo podobna vprašanja posegov v zasebnost in nedotakljivost • Zadeva pred volitvami spet vstane kot ptič feniks V tistem sistemu pa je bila dejansko mogoča precej večja izbira kadrov, kot pa je danes. Danes morajo biti to poslanci, vseh poslancev je samo 90. Takrat so bili v skupščini trije zbori, v zboru občin in v zboru združenega delaje bil pa vsak član delegacije potencialen delegat. Torej smo gledali, kakšen profil teh delegatov iz posameznih zborov bi potrebovali. Ni bil velik problem v skupino izbrati večino pravnikov, pa med temi pravniki celo večino visokošolskih in višješolskih učiteljev. Pa tudi drugih, izkušenih ljudi s posameznih področij, ki so, seveda tudi strokovno, lahko prispevali k osvetlitvi problematike. In v tem je bila takrat zagotovo prednost sestavljanja take skupine v primerjavi s sedanjimi. Je pa res, da imajo te zdaj vso formalno podlago, imajo preiskovalna pooblastila. Za njihovo delo se smiselno uporablja zakon o kazenskem postopku, mi ničesar od tega nismo imeli. Vendar pa moram reči, da nas to seveda ni kaj veliko oviralo. ljudje so se odzivali vabilom, prišli na seje in odgovarjali. Panorama: Posebnih težav torej ni bilo? Ravnikar: Spomnim se tega, da sta se pri meni oglasila dva delavca službe državne varnosti. Opozorila sta, da ta javna zaslišanja v okolju sedaj čutijo družine, njihovi otroci; rekla sta, če se prav spominjam, stvar se zdaj zvrača na otroke, na otroke se kaže, ti si pa od tistega. Takrat tega nismo imenovali zaslišanja, onadva sta tako to dojela. Vsi so bili vabljeni na skupino, vsi so izpovedali, kar so pač izpovedali, odgovorili, kar so bili vprašani. Vsi organi so nam kar primerno redno dostavljali tudi dokumentacijo, ampak ta dva sta pač stvar tako ocenila. In takrat je nastopila, se mi zdi, tudi v skupini faza, ko smo resno preveijali, kaj je pri tem delu še mogoče. Ali s tem delom recimo komu, ki ga stvar ne bi smela prizadeti, dejansko prizadeneš kakšno težavo, škodo. Delo seje kar hitro zavrtelo, 4. novembra smo imeli prvo sejo. Na njej smo se dogovorili, da gre pravzaprav za šest sklopov vprašanj. Na tej prvi seji smo se dogovorili, da se je treba takoj seznaniti z bistveno vsebino in naravo spornega vojaškega dokumenta, povelja komandanta LAO z dne 8.1.1988. Povabljen je bil edini član takratnega vrhovnega komandanta vojske, Predsedstva Jugoslavije iz Slovenije, Stane Dolanc, imeli smo prvo zaprto sejo v tem delu, skupina je ocenjevala pomen tistih točk v povelju in dala svojo prvo oceno. Potem seje pa delo nadaljevalo, skupina je posegla v obravnavo segmenta slovenske politike, januarja smo že povabili na sejo vrh organov za notranje zadeve. Vse to smo kasneje dokumentirali v vmesnih poročilih skupine. Panorama: Kako ste imenovali sodelovanje vabljenih na sejah? Ste to imenovali zaslišanje ali pogovor? Ravnikar: Ne, to je bilo zanimivo, to je zanimivo vprašanje. Primerjava dela v skupini in dela preiskovalne komisije državnega zbora po formalni ureditvi ne zdrži, ni mogoča. Veste, nas so zvezni organi napadali, češ da Slovenija ravna protipravno, ker je bila ustanovljena taka skupina z določenim preiskovalnim pooblastilom. Mi pa preiskovalnih pooblastil nismo imeli, bili smo le delovno telo skupščine. Delovno telo skupščine pa je moralo biti ustanovljeno iz vseh treh zborov, po enako število iz vsakega zbora. Tako smo imeli 15 članov, iz vsakega zbora po pet-. Panorama: Skupina je bila v bistvu že pluralistično sestavljena, ste gledali, ali je kdo v zvezi komunistov ali ne? Ravnikar: Seveda niso bili vsi člani zveze komunistov. To je dejstvo. Pri tako široki delegatski bazi je bila ta sestava izjemno pestra. Ampak, če danes gledam, potem bi lahko rekel, daje bila takrat izjemno pluralistična sestava, kakor danes doživljam, kakšni profili ljudi so bili v tej skupini. Nadalje, imeli smo zelo srečno roko pri izboru kadrov in smo dobili izjemno kvalificirano skupino, saj so kar trije člani potem postali ustavni sodniki. Panorama: Kdo so bili to? Ravnikar: Dr. Lovro Šturm, dr. Janez Jerovšek in Matevž Krivic so postali ustavni sodniki. Potem, kar velja tudi poudariti, je bil član odbora za varstvo človekovih pravic Krivic član skupine. Takšnega pluralizma, se mi zdi, se danes ne dosega. Naj povem še eno stvar. Skupina se je hitro zedinila, potem ko se je seznanila z ravnanjem pooblaščenih organov, vojske in organov za notranje zadeve in proučila dokumente, ki jih je imela na voljo, da moramo storiti dve stvari. Po eni strani poseči v ustavni sistem takratne Jugoslavije zoper taka pooblastila, po drugi strani pa tudi v Sloveniji omejiti pooblastila. Skupščina je zato vložila ustavne spore zoper štiri akte zveznih organov. Zelo pomembno je bilo pa to ravno zaradi tega, ker je takrat tekla reforma v kazenski zakonodaji, in so delale resne strokovne skupine. Te spremembe so bile kasneje sprejete tudi na področju notranjih zadev. Bil je tudi čas ustavnih sprememb, ko seje izredno močno poudarjal pomen republike. Skratka, kup pripravljalnih del je bilo, ampak v segmentu, ki smo ga mi obravnavali, kjer je bilo treba ugotoviti, kateri so sistemski vzvodi, ki omogočajo recimo tak napad na ljudi, kot je bil na te štiri, ni bilo pomoči. Treba je bilo ugotoviti, kaj v represivnem aparatu je to omogočalo. In smo vložili ustavni spor s tem v zvezi, poleg tega, da smo zahtevali tudi od predsedstva Jugoslavije, naj določene stvari odpravi, pa tega ni hotelo. Panorama: Ste pa opozorili na uporabo prepovedanih sredstev in zahtevali omejitev. Ravnikar: Kasneje, po letu 1990, seje uporaba prepovedanih sredstev močno razširila, na tovrstne prepovedi seje močno pozabilo, v novi slovenski državi so se pojavile celo konkurenčne službe tega tipa. Moram reči, daje bilo to zame veliko razočaranje, ker če smo v tako obsojanem prejšnjem sistemu uspeli nekatere stvari, neke posege v osebno sfero omejiti, tako v sfero posameznika kot subjektov civilne družbe v celoti, seje na to kasneje nekoliko pozabilo. Še leta 1995 se popravljajo stvari, ki so bile takrat popolnoma jasne. Ge bi upoštevali samo izsledke in tisto, kar je bilo povedano v naši skupini, in kar seje dejansko storilo takrat v skupščini, bodisi z dejanskimi ukrepi ali pa s spremembami zakonodaje, bi pripisoval tej slovenski državi dosti več demokratičnega reda, dosti več urejenosti osebne pravne varnosti. Nič ne rečem, da danes ni za to občutljivosti, seveda je, ampak dejstvo je, da se v letu 1995 zopet odpirajo podobna vprašanja kot takrat, vsaj kar se tiče možnih posegov v osebno sfero, nedotakljivost stanovanja, prisluškovanje... Panorama: Delovna skupina je prišla do izsledkov na osnovi pogovorov z vsemi, ki so formalnopravno ali dejansko lahko vplivali na dogajanje. Ravnikar: To bi bilo preambiciozno reči. Mi smo takoj vedeli, da v eno sfero ne bomo mogli poseči, v sfero sodstva, v dejavnost vojaških organov. Za kaj takega ni bila pristojna skupščina in zato tudi ne njeni organi. Panorama: Mislite vojaško sodstvo? Ravnikar: Da, zlasti to. To je bilo pač nemogoče. Tudi sicer je vprašanje, kako ena sfera oblasti lahko posega v drugo, vendar je bilo jasno, da iz tega vira nimamo kaj pričakovati. Tudi ni bil namen, niti naloga te skupine, da ocenimo ta segment. Skupščina kot celota je povedala svoja stališča, opozorila vrhovnega komandanta, predsedstvo Jugoslavije, naložila določene ukrepe predsedstvu Slovenije, jasno formulirala slovenska stališča v zvezi s sodnim postopkom. Opozaijala je znotraj skupščinskega sistema Jugoslavije in tudi sami smo določene stvari spreminjali. Ampak naša glavna naloga je bila odkriti sistemske vzvode, ki so omogočali tako ravnanje. Druga linija je bila oceniti ravnanje posameznikov in organov, delovanje organov, ki so odgovorni skupščini. Tukaj so bile opravljene poizvedbe v predsedstvu Slovenije, potem pa temeljito predelana vsa ravnanja organov za notranje zadeve. To dejansko po dnevih in po urah v kritičnem obdobju, to je vse v naših poročilih tudi obdelano. Panorama: Kaj je bistvo vaših ugotovitev? Ravnikar: Pokazali smo na vzvode, zaradi katerih je bilo mogoče to, kar seje zgodilo. Poleg tega smo ukrepali, ne le naša skupina, ampak tudi na podlagi naših ugotovitev in opozoril, kot je bilo v tistem pravnem sistemu mogoče, na domačem terenu s spremembami pravnega sistema: kazenskega zakona, delovanja organov za notranje zadeve, nadzorstva nad organi za notranje zadeve. Nadalje v pripravi politično varnostnih ocen in z dejanskimi ukrepi pri pooblastilih posebnih organov za notranje zadeve, službe državne varnosti in drugih. Zdi se mi, daje bilo najvažnejše, da smo zahtevali spremembo stanja, ker se to nanaša na vse subjekte, potem pa smo tudi ocenili, ali je in kje je bilo kaj narobe storjeno. Panorama: V tej oceni pa niste bili enotni. Ravnikar: V skupini je res prišlo do razlik. Te smo v poročilu javno pokazali, ena verzija je pač ocenila ravnanje organov za notranje zadeve na en način, vsekakor smo enotno ugotovili ne- pravilnosti v ravnanju. Dva člana sta ostreje ocenjevala to ravnanje. Ampak v glavnem, mi smo pokazali poglavitne vzvode. Panorama: Merilo uspešnosti delaje navadno javnost. Ravnikar: Veste, vedno nastopa vprašanje, ali smo zadostili pričakovanjem javnosti. Poglavitno vprašanje pa je, kaj tako imenovana javnost pričakuje od tebe. Meni seje zgodilo, da so celo potem v volilni kampanji v Kranju govorili, saj Ravnikarje dal naše fante zapreti. Kadar govorimo o pričakovanjih javnosti, so pa različno motivirana. Gotovo nanje vpliva politični zorni kot. Panorama: Revanšizem tudi, kajne? Ravnikar: Vsekakor, saj to štejem pod isto. Čim je tako, ni pričakovati od javnosti, da bo upoštevala, pod kakšnimi pogoji si delal, niti kakšno nalogo si imel. Recimo, mene je takrat precej ljudi spraševalo, pa kaj, ali vi niste mogli dati vetra tem vojaškim sodnikom, saj so tu, v Ljubljani. Ne, to ne, lahko pa smo pripravili spremembe ureditve in spreminjali razmere pri nas. Panorama: Omenili ste, da ste dogajanje ocenjevali v okviru takratnega pravnega reda in sistema. Če potegnemo paralelo s sedanjo preiskovalno komisijo, ta v bistvu izraža kritiko tedanjega sistema in tedanjih predpisov. Ravnikar: Najprej bi rekel, da je bilo takrat marsikaj zakonito, kar pa ni bilo, smo mi pokazali. In tisto, kar ni bilo dobro, smo spremenili, ali vsaj zahtevali spremembo. Kasneje pa seje pokazalo za nekoga drugega, daje tisto, kar smo spremenili, pravzaprav dobro, in so tajne službe spet dobile krila. To je ravno tisto, kar pravim, da so pooblastila dobile obveščevalne službe, in lahko posegajo v moje življenje, kadar hočejo, pa še kaj drugega. Dejanska situacija potem po letu 1990je, da so v nekaterih segmentih služb ljudje bili v negotovi situaciji. Odkrito povem, jaz marsikakšnemu dokumentu, ki bi se danes pojavil, ne bi mogel zaupati, zaradi tega, ker j e velika verjetnost, da je bil sproduciran, vsaj časa je bilo izjemno veliko. Marsikdo bo rekel, da so tudi nam lahko kaj drugače razložili in daje tudi naša skupina lahko dobila lažne informacije. Res ljudje, ki so prišli k nam pričat, niso imeli statusa priče, statusa preiskovanca, ni se uporabljal zakon o kazenskih postopkih, nismo imeli takih preiskovalnih pooblastil, kot so danes. Ampak jaz vendarle rad računam takole: ljudje so prišli z najbolj svežim spominom, dobili smo obsežno dokumentacijo in jo takrat pregledali, bila je strokovno sestavljena skupina, bila je, kot se danes še bolj jasno vidi, pluralno sestavljena. Bila je tudi izjemno delovna skupina, ker je poleg 34 rednih sej imela še posvetovalne seje za pripravo poročil, potem pa še seje delovnih skupin, ki so obdelovale posamezne segmente. Česa takega vse naslednje preiskovalne skupine skupaj niso opravile. Pa sta jih, resnici na ljubo, skupščina po letu 1990 in sedanji državni zbor vseskozi imela, pa ni nobena pravzaprav nič pregledala. Skratka, mi smo v okviru tistega, kar nam je odlok o naši ustanovitvi nalagal, skušali stvar opraviti po vseh nalogah, ki so nam bile naložene. Panorama: Pa verjamete, da ste se pri delu dokopali do dokončne resnice? Ravnikar: Ali je bilo naše delo dokončano ali ne, se da oceniti. Mi smo poročilo dali skupščini, naj preveri, na katerih mestih bi bilo morda koristno to delo še nadaljevati. Ampak če bi tako generalno rekel, smo v okviru odloka o naši ustanovitvi opravili zelo veliko delo. Če nismo vsega ocenili, če bi kdo drug drugače ocenil, naj preveri vso dokumentacijo, naj jo pregleda, naj pregleda čez 30 magnetogramov, vso dokumentacijo. Letos sem bral, da ostaja v nekih omarah, daje problem s prestavitvijo iz ene pisarne v drugo. Pri nas je bilo tako drobnjakarstvo nemogoče in mi smo stvari takrat pregledali in ocenili. Če se vrnem k javnosti, javnost te nič ne vpraša, ali si imel tak ali drugačen okvir svojega delovanja, tudi vprašanje je, kdo je tista javnost, kdo ta vprašanja pravzaprav javno formulira. Panorama: Ampak vaša edina, najpomembnejša napaka naj bi bila, da niste dokazali, da so nosilci političnih funkcij krivi. Ravnikar: 0 tem ni nobenega dvoma. Panorama: Da so krivi ali da niste dokazali? Ravnikar: Ni nobenega dvoma, da je bila to naša edina napaka. Nadaljevaje na 27. strani Dvoumnost naslova kaže zadrego, kako ocenjevati iztekajoče se leto in pričakovati novega: z zadovoljstvom in vedrino ali z malodušjem. A kaj je merilo za takšno presojo? Marsikdo, ki mu precej trda prede, bo rekel, da bi bilo lahko še veliko slabše. Na drugem koncu pa najdemo koga, ki mu je denacionalizacija, privatizacija ali kakšna podobna špekulacija dodobra napolnila kaščo, pa bo spaka še vedno tarnal in tožil čez vse. Med tema dvema točkama je najbrž toliko ocen, kolikor je duš v Deželi. Sam raje nergam kakor hvalim. Vendar se moje nergaštvo v glavnem hrani pri državnih oziroma političnih jaslih. Nemara bi me kdo utemeljeno pobaral, zakaj neki se toliko spotikam ob ti dve nadlogi, saj sta vendar povsem normalni spremljevalki življenja vsepovsod. To drži, toda odgovor na takšno vprašanje vseeno ne bi bil prav nič težak: Zato, ker preveč neposredno in pregloboko posegata v naš vsakdan - in, žalibog, v glavnem slabo. Vsi, od davnih zagovornikov naravnega prava do vseh naših pametnih državnikov in pohtikov, me z vseh strani koketno obmetavajo z velikimi resnicami o človekovi “svetosti”, o neizmerni vrsti njegovih pravic in svoboščin, hkrati pa še o izdatni meri dolžnosti in skrbi, ki jih država in politika z veseljem jemljeta nase, da bi bilo nam, nadvse čislanim podanikom, lepše in prijazneje. Torej se imam nad tem, kako ml krojijo vsakdanje življenje, vso pravico glasno usajati. Ako sta država in politika servis, ki skrbi za naše udobje in veselje in ako res morata svoje usluge zaračunavati vnaprej brez kakršnekoli pogodbe z nami, potem že moram reč, da ju dovolj dobro plačujemo, da ju smemo vsaj ožirati. Kajti kadar moramo kot državljani razrešiti kakšen svoj problem, nenadoma začutimo, da država in politika nista nikakršen servis za naše udobje in veselje, temveč nam prav sovražno kažeta zobe in podstavljata polena. Kar pa le storita za nas, ko jima, če drugače ne gre, pomolimo pod nos postave, ki sta jih določili brez našega soglasja, tedaj moramo vnovič globoko seči v svoj žep. Dokler je tako, me boste stežka prepričali, da bi hvalil ravnanje svoje države in politične oblasti. In z veliko gotovostjo lahko rečem, da mi bosta še naprej drago zaračunavali pravico, da ju kritiziram. A kaj bil Malce filozofsko je treba ugotoviti, da je stanovati v večno “prehodni ” državi prejkone mazohistično nagnjenje. Že spet me je zaneslo v obiranje oblasti in politike, kar je dokazano nekoristna in duha-morna rabota/ Pa kako sem si želel vsaj enkrat napisati nekaj vedregaI Samo o čem naj potem pišem? 0 tistih, ki jim gre dobro, že ne bom. Pisati o tistih, ki jim gre za nohte, pa bržčas ne bi bilo posebej krepčilno. Poskusimo torej na minevajoče leto gledati na “obči ravni”! V tem primeru se nam vse skupaj pokaže bolj zabavno. Na zemljevidu sveta še vedno dajemo videz majhne in zmedene kure. Toda pogled od znotraj pokaže, da ne gre za kur-nik, saj v dvorišču kikirikajo ovce, pastirja ni nikjer, tolovaji pa mirno praznijo kašče. Ovce niso posebej miroljubne. Živahno se med seboj bodejo ter brez konca in kraja uprizarjajo dvo-dejanko “pohtična diskvalifikacija in, če je potrebno, tudi likvidacija”. Ni gotovo, ali se občinstvo še vedno zabava, toda neizpodbitno je, da ta teater kar drago plačuje. Nekatere ovce želijo na vsak način za to preprosto in nekoliko arhaično igro zainteresirati tudi mednarodno občinstvo. Zato marljivo tekajo po svetu in po tujih dvoriščih blejejo, kaj je pri nas na sporedu, čeprav je svet tudi brez tega na tekočem o deželnem repertoarju. Ne kaže spregledati, da se nekaj pitancev trudi spored spremeniti in nanj uvrstiti pravljično delo “Zgodba o uspehu”. Toda po vsem sodeč igre ne obvladata ne režiser ne ansambel. Kaže pa tudi, da ima domače občinstvo raje trilerje. Pri srcu so mu fantazijske zgodbe brez razpleta. V nekaterih je živo navzoč duh Martina Krpana. Kakor je njemu v času embarga najbolj cvetela trgovina s soljo, je novopečenim krošnjarjem med embargom uspelo napolniti zasebne proračune z računalniki Kalašnikov. Slovencev nič hudo ne moti precej visoka desetina za to, daje ta veseloigra tako dolgo na sporedu. Z enakim zanimanjem drugi izvoljenci neprestano poslušajo srhljivko o kolektivni izgubi spomina, drugi spet tisto o malem račku, ki se je prelevil v ljudskega junaka, le da nikakor ne more pojasniti, koga je premagal. Morda je tako, ker se ne spozna, na kakšen način narezati mortadelo, da dobimo najboljši okus. Ne smemo pa med vsemi našimi zabavljači pozabiti tistih, ki skušajo postaviti na glavo kvantitativno teorijo: kako so prišli do tega, ni znano, očitno pa hočejo za vsako ceno veličino naroda doseči po poti zmanjševanja števila državljanov. Toda zamisel čisto brez soh ni. Ko so Portugalci v srednjem veku drugim pomorcem preprečevali pot v Indijo okoli Afrike, so se le-ti domislili, da do cilja lahko prideš tudi tako, da pluješ stran od njega. _ Da, prav ste razumeli namig. Če smo vsi skupaj v dvomih, da naše izvoljene ovce ne trkajo na prava vrata Evrope (recimo s tem, ko hodijo tja meketat o grdih rečeh, ki jih počno druge - očitno dvomljivo izvoljene ovcel), se kaj lahko izkaže, da najkrajša pot v Evropo pelje preko starega dobrega Balkana. .Če ta patent prodamo še Hrvatom, odpadejo vsi strahovi zastran njihovega koridorja čez Slovenijo. Kdo ve? Morda nam bodo še ponujali Trdinov vrh in Piranski zaliv, a vprašanje je, če ju bomo takrat mi še hoteli. Skratka, če vas dajejo dvomi o tem, kakšno je bilo letošnje in kakšno utegne biti naslednje leto, upoštevajte, da v resnici nič ni tako, kot se vam kaže. Če pa res hočete zanesljivo vedeti, kako vam gre, potem vprašajte svoje poslance. No, tudi če jih ne boste nič spraševali, vam bodo vse povedali med svojim predvolilnim meketanjem. Tega za 1996. leto z gotovostjo napovedujem. Piše: Lev Kreft DRŽM BREZ »KANONFUTRA« Razprava o spremembah in dopolnitvah zakona o družinskih prejemkih, ki gaje kasneje sicer parlament sprejel, je bila trda in borna, pa tudi trajaJaje precej časa. Sloje pač za to, da se univerzalni otroški dodatek v prvem letu uveljavljanja prilagodi možnostim in upošteva nekatere ugotovitve, kijih je prinesel čas med sprejemom zakona in trenutkom njegove finančne realizacije. Delno je šlo torej za kompromise, ki niso bili načelni, saj niso izhajali iz zamisli univerzalnega otroškega dodatka, ampak iz finančnega usklajevanja državnega proračuna za volilno leto 1996. Delno pa je šlo za spremembe, ki so upoštevale dejstvo, daje treba socialno ogroženim kategorijam prebivalstva zagotoviti, da se jim prejemki iz naslova otroškega dodatka z uveljavitvijo novega zakona ne bi zmanjšali in da nima posebnega smisla v časih, ki poznajo precejšnje socialne stiske ljudi, zbrana sredstva davkoplačevalcev uporabljati za Izplačila tistim, ki imajo res že vsega dovolj in preveč, torej najbogatejši kategoriji prebivalstva. Takoj po nastopu ministrice za delo, družino in socialno politiko Rine Klinar je dobil besedo poslanec Miroslav Mozetič. Njegov nastop navajam po magnetogramu seje, ki seveda ne predstavlja avtoriziranega zapisa, odraža pa avtentičnost izgovoijene besede: “Poslušal sem razlago gospe ministrice, predvsem tisti del, ki ga je najprej povedala. Najprej je rekla, da enostavno ni denarja v tej državi. Ampak ko gledam ta proračun in ko imamo razne nočne seje in ta denar iz te državne blagajne mečemo levo desno, za vse ga imamo, samo za mlade in mlade družine v tej državi očitno ni denarja. In jaz bom kar grob ta trenutek. Moje osebno mnenje tu, da ne bo kdo mislil, da je od koga drugega zdaj, ta Vlada in država, politika, ki jo ima do mladih in do mladih družin in do teh vprašanj, mislim, daje morilska do te države. Mislim, gorje državi, ki ne najde denarja za mlade in za mlade družine, gorje. Taka država je obsojena na propad, bo izumrla. Listo politiko, s to državo lahko delate Slovensko vojsko, lahko delate karkoli, ampak vojake boste morali iti iskat kam drugam, ker slovenskih vojakov ne bo. ” Tudi če odmislimo vse tiste dramatičnosti, ki bi jih lahko pripisali koalicijskim razhajanjem in predvolilni retoriki, ostaja pred nami trditev, da nova slovenska država vodi morilsko politiko, politiko izumiranja. In tudi če odmislimo vse poetične ličeče, ki za govorniškim odrom zvenijo bolje kot v tiskani obliki, je očitno, da bi bilo treba šele ustvariti tako državno pohtiko, ki bi znala poskrbeti za mlade družine, posebej pa za zadostno količno slovenskih vojakov. Spominjam se še tiste vrste razprav in zapisov, ki so izumiranje slovenskega naroda pripisovale bodisi beograjski politiki, ki nas je držala v brezperspektivni sužnosti, pa tudi onih drugih, ki so za negativni prebivalstveni saldo krivile zatiralski socializem, še posebej pa njegovo liberalno pohtiko glede splava. Zdaj je tu novi krivec - vlada, ki prav pri univerzalnem otroškem dodatku ugotavlja, da nima zadosti denarja. V nastopu mojega poslanskega in podpredsedniškega kolega Miroslava Mozetiča sta torej ob trenutnih političnih okraskih povedani vsaj dve resnici. Prva je, da se v obstoječi koaliciji “usklajuje” proračun brez vsakega ozira na kakršnekoh vsebinske poglede. Druga pa je, da se pri nas nobena pohtična skupina ne ukvarja z demografsko pohtiko na način, ki bi ponujal vsej do neke mere ustrezen odgovor na dejstvo, da nas je vsak dan manj. Samo nekaj malega bi dodal. Od koalicije, v kateri družinsko pohtiko oblikuje kompromis med krščanskimi in socialnimi demokrati, o denarju za njeno realizacijo pa odločajo liberalni demokrati, ni mogoče pričakovati niti konsistentne družinske politike niti denarja zanjo. Slovenski diplomaciji seje že nekajkrat primerilo, daje odstopala od strategije zunanje politike in delovala nenačelno. Najbolj očitno se je to pokazalo v pogajanjih, ki jih je tedanji zunanji minister g. Lojze Peterle vodil v Ogleju z italijanskimi predstavniki. Posledice tega nenačelnega ravnanja čutimo še danes. Pri koncu leta pa je ponovno prišlo do povsem nenačelnega obravnavanja pomembnega svetovnega vprašanja. Predstavnik Slovenje v Organizaciji združenih narodov ni podprl zahteve za prepoved poskusov z jedrskim orožjem. Verjetno zato, da se ne bi zamerih predsedniku Franc je gospodu c/. Chiracu. Takšno oportunistično in servilno ravnanje bo vsekakor imelo posledice. Slovenci smo vedno dosledno ob- sojali vse jedrske poskuse, tako ameriške, britanske in franco-skekot sovjetske in kitajske. Zavzemali smo se za prepoved in uničenje jedrskega orožja. V zadnjem času pa je naša diplomacija ignorirala razpoloženje naše javnosti. Mlačnost in nedoslednost sta se pokazah že ob najavi serije francoskih jedrskih poskusov v Tihem oceanu. Za razliko od večine držav, ki so to ostro obsojale, je naša vlada molčala in se delala, kot da se ne dogaja nič nevarnega. Tudi v državnem zboru niso ničesar ukrenili. Višek nenačelnega stališča, kije hkrati prava sramota, pa je bilo obnašanje predstavnika Slovenije v generalni skupščini Združenih narodov. Ko sem v zgodnji jutranji oddaji našega radia slišal, da se je vzdržal pri glasovanju o reso- lucji, ki poziva k prenehanju vseh jedrskih poskusov, sem v prvem hipu pomishl, da gre za napačno informacijo. Bil sem tako šokiran, da preprosto nisem mogel verjeti, da bi se kaj takšnega lahko zgodilo. Dva dni kasneje sem v naših časopisih zasledil kratko informacijo, da seje 43 držav, med njimi Slovenija, vzdržalo glasovanja o resoluciji, ki obsoja sedanje poskuse jedrskega orožja. Čeprav v besedilu tega dokumenta Francija in Kitajska nista izrecno omenjeni, je jasno na koga se nanaša ta upravičena obsodba, ki jo je v Združenih narodih izreklo 88 držav. Francija je izvajala velik pritisk, zlasti na evropske države, toda od petnajstih članic Evropske unje jih je enajst bilo dovolj pogumnih, da so iz načelnih razlogov glasovale za to resolucijo. Med njimi tudi Italija in Avstrija. Nad nenačelnostjo, oportunizmom in servilnostjo naše diplomacije, kar se je pokazalo pri obravnavijedr-skih poskusov, se kaže resno zamisliti. Po Daytonu ter londonski in pariški konferenci o BiH je naša država nahaja pred občutljivimi pomembnimi nalogami zunanje pohtike. Če se bomo do tujih partnerjev obnašali servilno, bomo resno ogrožali naše življenjske nacionalne interese. Kajti servilnostje zna- čilna za tiste države, kyaimajo hrbtenice, in jih zato v svetu ne spoštujejo in ne upoštevajo. Trenutno je reševanje problemov v odnosih z našimi sosedi, zlasti z Italijo in Hrvaško, še vedno na mrtvi točki. Glede našega pridruženega članstva v Evropski uniji še ni prišlo do odločilnega premika. Nejasno je, kako se bo mednarodna arbitraža obnašala pri delitvi skupnega premoženja nekdanje SFR Jugoslavije in kako bo konzorcij velikih zahodnih bank obravnaval naše dolgove. Pred nami je tudi kočljiva naloga normalizacije naših odnosov s srbsko-črnogor-sko federacijo. Že teh nekaj velikih tem zahteva našr načelno, odločno in samozavestno ravnanje. Taktika pogajanj bo seveda morala biti gibčna in upoštevati bo treba nove mednarodne danosti, toda naša diplomacija v nobenem primeru ne bi smela odstopati od strategije naše zunanje politike. Upajmo, da bomo v novem 1996. letu pokazali in dokazali večjo zrelost tudi v naši diplomatski dejavnosti. Napake iz preteklosti nas opozarjajo, da smo lahko uspešni, samo če pri obravnavanju naših nacionalnih interesov delujemo dosledno v skladu z načeli in merili, ki smo jih oblikovali. arena Piše: Boža Gloda ... posrečeno ali ne, je stvar / Ssftse&sKj pabonjento ustanototeyemf najbrž zelo prav. Kakšen S levizljsko gledalstvo niti sluč^no ni 5^5 enotno Grih je ficer že takrat, ko je še delal na naoionalki, ---------------—- — ------------ to klobasanj, bo - o tem splahni treba dvomiti^vaselo obrnilo hrbet narinnafki to pa pomeni občutno zmanjšanje Aiene politične moči.. __,______\ ... „ %............. " . , Žarko Petan jsssaasss ^ nalne TV, ko mu bodo servirali efektivne podatke o ggg-S. pričakovati prav nobenih ' ibotišav, saj je poleg vse- - . ga še z naročnino zaščitena kot kočevski medved. Čeprav pri Popu zatrjujejo, da niso konkurenca nacionalki, marveč dalstvo bo pač kmalu spoznalo, na katerem kanalu se 52?;. 5“ bol) ustreza izključno politično in dostikrat premalo strokovno _____________________________________ ______ uba- diha ali pa kar tiste ,kljo najbolj publ t» «11 oni nikakor ne M smela Imeti, ker paje ie vednonaolonal- servira svojim konsumentom pesmico “kaj nam pa morejo". ElIiiEiiiE kar mu ustrezaT Politični ideologi pa so žiTob samem rojstvu Popa prisiljeni gledati «£, to snemati vzpore- j»3SE To so prve dobrodošle razpoke na monopolu. Skupaj z vami smo uspeli ker ste nam zaupali. Danes sodi vaša hranilnica mod večje slovenske hranilnice. Bogate izkušnje in rezultati; ki jih ' KJr J s -v ' - j ' jr \ dosegamo>, nam vlivajo smel pogled v Leto 1996 pomeni za nas pet uspešnih let delovania hranilnice m Mii* M* W m&m mJj&M- m mm %mtm mm mm Ostali bomo zvesti temeljnemu ciliu. biti v finančno onoro leii sindikatom in njihovim članom - Vsem sindikatom in njihovim elanom, zvestim varčevalcem. ter drugim komitentom želimo, da bi bilo leto 1996 leto zdravja, družinske V • % Z s - sreče, miru in uspehov; jj||| DELAVSKA HRANILNICA d.o.o. yoie Stegne, direktor Minister za gospodarske dejavnosti dr, Maks Tajnikar: PRENOS TAMA NA SKLAD Štiri kliučna vprašanja za Tam: nova uprava, plače, konkretizacija osnovnih strateških usmeritev in lastninjenje • Že pred odstopno izjavo sta upravni odbor in minister opozarjala na nezadovoljivo delo nekaterih članov uprave Kot je že znano, je različno tolmačenje 8. člena osnovnega zakona o Tamu glede tega, na kaj se nanaša 8 milijard tolarjev poroštev, povzročilo zamude pri črpanju tretje transe, predlagani zakon o spremembah osnovnega zakona je zamudo še podaljšal, odstop uprave Tama pa je odprl še dodatno vprašanje. Minister za gospodarske dejavnosti dr. Maks Tajnikar v bistvu ni želel odgovoriti na vprašanje, zakaj je prav v tem trenutku prišlo do opozarjanja, daje 8. člen zakona napisan nejasno, poudaril pa je, da je stališče vlade bilo vseskozi takšno, kot je zdaj jasno opredeljeno s spremembami zakona - tako, da se 8 milijard tolarjev nanaša na glavnico, država pa jamči tudi za obresti. - Koliko bo se zaradi navedenih razlogov spremenile razmere za izvedbo sanacijskega programa Tama? »Zamude pri tretji transi in odstop uprave, ki je sledil takoj, ko je bila tretja transa sprejeta, so postavile državo kot edinega pravega lastnika, poleg delavcev Tama, v neprijeten položaj. Ti dejstvi sta sprožili štiri vprašanja. Najprej zamenjavo uprave. Upravi, kije odstopila, ko je državni zbor sprejel zakon in bi ga ta morala z vso energijo izpeljati, namreč ni več moč zaupati. Upravni odbor je že prej opozarjal na nepravilnosti pri delovanju uprave in je od rye zahteval poročilo o dosedanjem delu. Tudi v razgovorih z upravo in znotraj upravnega odbora se je izkazalo, da nekateri člani ne opravljajo dobro svojega dela in jih je treba zamenjati.« -Alije uprava to poročilo že oddala? »Uprava mora poročilo oddati do konca leta in ne more oditi - mimogrede, ta uprava bo odšla brez odpravnin - brez ocenitve dosedanjega dela. ne gre le za njen odstop, ampak tudi za to, da ni potegnila nekaterih pravih potez. Makuc je že sam pozval k premisleku, ali je treba nekatere člane zamenjati, zato da bi uprava lahko bolje delala. Poročilo, ki ga bo obravnaval upravni odbor, bi moralo te stvari razjasniti.« -Ali lahko opredelite tiste točke, kijih uprava pod vodstvom Edvina Makuca ni dobro izvajala ? »Zdaj je o njih težko govoriti. Pokazalo se je, da zlasti niso reševali nekaterih strateških zadev ter da organizacija proizvodnje in vodenje financ nista bila ustrezna.« - -Katera so preostala tri vprašanja? »Na novo je treba vzpostaviti komunikacijo z bankami, pri čemer pa nimamo veliko časa, ker je treba izplačati plače do 22. decembra. Tretje se nanaša na lastninjenje Tama, kar je bilo odprto že od samega začetka, v zdajšnjih razmerah pa je postalo še toliko pomembnejše. Četrto vprašanje so nekatere osnovne strateške usmeritve - konkretizacija sanacijskega programa ob zamujanju tretje tranše in ob prihodu nove uprave.« -Prejšnji teden ste se v Mariboru sestali z županom Križmanom in s predstavniki obeh sindikatov v Tamu. »Ob tem obisku sem seznanil obe strani s stališči vlade oziroma resornega ministrstva, obenem sem želel slišati tudi njihovo mnenje o teh predlogih, hkrati pa sem skušal dobiti določeno podporo za načrtovane akcije. Izpostavil sem, da nove razmere, v katerih je Tam, zahtevajo bistveno večji poudarek v sanacijskem programu pri dveh vprašanjih: pri bodoči organiziranosti je nujno, da se avtobusni program v Radgoni, Mariboru in Ljubljani poveže v celovito podjetje. Naloga nove uprave bo, da ugotovi, kako to doseči - ali z neposrednim povezovanjem ali z likvidacijo določenih proizvodenj ali pa tudi s privatizacijo nekaterih delov te proizvodnje. Proizvodnja v ostalih obratih bi ostala precej neodvisna - gre za programe, ki že zdaj poslujejo dovolj ugodno, s pozitivnimi gotovinskimi tokovi. Za gospodarska vozila (program, ki se zdaj imenuje specialna vozila) - vse analize so pokazale, da je ta program negativen - pa je že od vsega začetka veljala hipoteza, daje ta del Tama treba likvidirati. Nova uprava bi morala to likvidacijo izpeljati ali pa poiskati nek zelo pomemben razlog, da tega ne naredi. To je bila vseskozi naloga tudi stare uprave, ker seje pokazalo, da so tu največje izgube in najnižja uspešnost. Obstajajo sicer določeni pomisleki, da bi se del tega programa ob odpiranju jugoslovanskega trga lahko uporabil tako, da bi prodali tehnologije (o čemer zdaj tečejo pogovori s Kitajci) ali pa da se ta program deloma oživi in dobi v določeni meri trg, če je cenovno dosegljiv. O tem bo "odločala nova uprava. Družbe pa je treba organizirati znotraj holdinga, ki mora skrbeti za osnovne odnose do bank, države in strateških partnerjev, mora voditi ustrezno kadrovsko politiko - kar je zelo pomembno znotraj Tama - ter mora urediti odnose s ključnimi dobavitelji in kupci. To je osnovna strateška usmeritev, iz katere izhajajo naloge za novo upravo.« - O nekaterih imenih nove Tamove uprave smo že pisali, čeprav dokončne odločitve še m. Dagmar Šuster, ki svojo kandidaturo povezuje s podporo vlade, ministra, lokalne oblasti in »Upravni odbor bo imenoval le predsednika in a člana uprave. Kandidat za predsednika je sindikatov. Zvezdan Žlebnik naj bi z novim direktorjem AM Busa poskrbel za realizacijo avtobusnega programa, medtem ko naj bi Janez Lah vodil komponentni del produkcije. Šuster naj bi dobil polno pooblastilo, da sam poišče druge člane uprave. Pri tem razgovori s sindikati in županom Križmanom lahko veliko pomagajo, saj je Križman ponudil določena imena, po mojem mnenju pa je smiselno, da predsednik uprave upošteva tudi stališča sindikatov do dela nekaterih dosedanjih članov uprave, kar zlasti velja za delo Makuca in Grgičeve.« -Spremembe bodo potrebne tudi v upravnem odboru? »Upravni odbor trenutno sicer deluje pod vodstvom Mirana Verdela (zaradi bolezni Francija Gerbca), vendar pa v prihodnje v njem, poleg Gerbca, ne želita sodelovati Aleksander Perdan in Štefan Režonja. Se pravi, da bo treba urediti sestavo upravnega odbora oziroma nadzornega sveta. Eno ključnih vprašanj pri tem je, kakšno vlogo bodo imele banke v bodočem nadzornem svetu - ni smiselno, da bi bile banke vanj vključene.« -Kot ste prej omenili, je eno od odprtih vprašanj tudi lastninjenje Tama. »Lastninjenje je odprto že od marca. Ena možnost bi bila podržavljenje Tama z zakonom, za kar seje izkazalo, da ni preprosto in bi bilo v bistvu protiustavno, zato je iz sprememb zakona ta člen tudi izpadel. -V vladi menimo, da je najboljša varianta, da se Tam prenese na Sklad za razvoj, kar ima tri prednosti: s tem se izpelje lastninjenje Tama brez kršenja zakonov, ki urejajo lastninsko področje, tako se vzpostavi ustrezna upravljalska struktura znotraj podjetja ter najpomembnejše - sklad lahko prispeva k financiranju Tama. Prenos na sklad omogoča tudi ustrezno lastninjenje s strani delavcev, kakor velja za skladova potjjetja, hkrati pa omogoča, da tudi delavci svoje terjatve lahko spremenijo v lastninske deleže.« - Črpanje tretje tranše še vedno ni steklo. »Resje, da so trenutno težave pri pridobivanju tretje tranše, vendar pričakujemo, da bomo uspeli pravočasno zagotoviti sredstva za plače. Problem je v tem, da je treba ohraniti ravnotežje pri financiranju s strani bank ter da novi zakon zahteva relativno nizko obrestno mero, R + 9, kar je za banke slab posel, saj najboljša podjetja še vedno dobivajo kredite po R + 12 ali 13 odstotkov. Odločitev je takšna, da bomo zdaj odobrili le tolikšen obseg porabe tretje tranše, kolikor je potrebno za plače (okoli 400 milijonom tolarjev). Za vse druge stvari pa bo potrebna odločitev nove uprave.« -Ali bo preostanek tranše dovolj za izvajanje sanacije v Tamu? »Z naše strani takšne ocene v bistvu ni. Upravni odbor in jaz smo upravo zadolžili, da pripravi ustrezne ocene potrebnih sredstev. Za sejo, ki je bila 6. decembra, je uprava sicer pripravila varianto, ki je upoštevala zamude pri tranšah in je kazala, da bi bilanca gotovinskih tokov za prihodnji mesec lahko bila pozitivna, vendar pa so po mojem posredovanju 9. decembra naredili popravek, po katerem j e za zagon treba 5,5 milijarde tolarjev. Ocene o poslovanju Tama kažejo, daje treba zagotoviti bistveno hitrejše obračanje kapitala v podjetju, kar bi tudi bistveno znižalo potrebo po obratnem kapitalu. Temeljna naloga nove uprave je, da to preveri in skuša uresničiti v praksi.« Ksenija Gerovac, Večer NOVE KOTACIIE NA BORZI Ljubljanska borza vrednostnih papirjev se pripravlja na kotacijo prvih delnic olastninjenih podjetij. Odbor za sprejem vrednostnih papirjev in članovje prejšnji mesec sprejel v borzno kotacijo B vse delnice Kolinske, ta mesec pa tudi obveznice Abanke. Borza si obeta veliko od kotacije delnic nekaterih slovenskih gospodarskih velikanov, kot je na primer Petrol. Vzdušje na borzi je precej umirjeno in je precej podobno tistemu v mesecu oktobru. Poleg pričakovanja kotacije novih delnic, v začetku prihodnjega leta, na trgovanje vpliva tudi dejstvo, daje druga polovica meseca ponavadi ugodnejša od prve. Večje spremembe tečajev so bile deležne zgolj obveznice RS 1 in RS 2 in delnice SKB banke. Takšno stanje je seveda posledica dejstva, da investitorji lovijo zadnje priložnosti za količkaj varne investicije, ki bodo predstavljale olajšavo pri odmeri za dohodnino 95. Če se vrnemo h kotacijam delnic privatiziranih podjetij, moramo pripomniti, daje povezana z začetkom delovanja Klirinško depotne družbe (KDD). Zaradi dematerializiranih emisij vrednostnih papirjev, ki je značilnost delnic iz naslova lastninjenja, je njeno delovanje predpogoj za njihovo kotacijo. KDD vzpostavlja register vrednostnih papirjev, ki bo osnova za poravnave, ki bodo potekale preko njenega informacijskega sistema. Člani KDD bodo vse borzno- posredniške družbe in banke, ki imajo dovoljenje za poslovanje z vrednostnimi papirji. Borzni informacijski sistem in informacijski sistem KDD bosta povezana tako, da bodo poravnave potekale avtomatično. Tudi začetek delovanja KDD je eden od razlogov, da so imeli prejšnji teden na borzi zadnje trgovanje na parketu. Tudi donosi vzajemnih skladov so v decembru slabši kot so bili doslej. Njihova donosnost je v povprečju dosegla 25 odstotkov, odstopata pa vzajemna sklada družbe za upravljanje Dadas, Neli in Diver, ki dosegata letni donos preko 50 odstotkov. Lastniki kuponov vzajemnih skladov so v letošnejm letu lahko zadovoljni, prihodnje leto pa jih čakajo dovoljenja Agencije za trg vrednostnih papirjev, kar pomeni usklajevanje njihovega poslovanja z zakoni. Prihodnje leto bo vsekakor v znamenju novih delnic na ljubljanski borzi. Od gibanja cen teh delnic bo odvisna usoda celega trga vrednostnih papirjev. Za olastninjena podjetja in lastnike delnic bo to čas resnice. Nekateri strokovnjaki so namreč izračunali, da bodo delnice olastninjenih podjetij padle na približno 30 odstotkov svoje vrednosti. Če bo trg ostal likviden po prvih kotacijah, bo postal dobra spodbuda za manjša podjetja in za množico drobnih investitorjev. V nasprotnem primeru se bodo podjetja težko odločala za kotacijo na borzi, konsolidacija kapitala pa se bo odvijala na neorganiziranih notranjih trgih, kjer bo vladal zakon močnejšega. Povsem drugo vprašanje pa je, kaj bo prinesla sprememba medbančnega dogovora o pasivnih obrestnih merah, ki ga je prejšnji teden potrdil tudi Urad za varstvo konkurence. Takšna odločitev je bila pričakovana in je vsekakor dobra podlaga za postopno zniževanje aktivnih obrestnih mer. Njen učinek pa je znan že iz poletnih mesecev, ko je usodno preusmerila tolarski tok iz bančnih depozitov v nemške marke. Sedanja sprememba dogovora še znižuje najvišjo realno pasivno obrestno mero na 7,5 odstotka. Tolarsko varčevanje bo z začetkom prihodnjega leta povsem neatraktivno, bančne vloge na vpogled pa bodo skoraj neobre-stovane (samo letna obrestna mera). Nedvomno bo takšen ukrep spodbudil devizno povpraševanje v menjalnicah, zato lahko takoj po novem letu pričakujemo ponoven preobrat v gibanju menjalniškega tečaja za nemško marko, ki se je v prejšnjem tednu začela približevati podjetniškemu menjalnemu tečaju. Če menjalnice ne bodo zmogle zadostiti povpraševanju po tuji gotovini (zaradi ukrepa Banke Slovenije), se lahko uresniči napovedana oživitev sivega menjalniškega trga, kjer bo tečaj za nemško marko precej višji od tistega, ki bo uraden. Težko pa je pričakovati, da bi omenjena sprememba vplivala na tečaje delnic ali državnih obveznic. V prvem primeru so najverjetneje v tečaje že vkalkulirane spremembe dogovora o najvišji pasivni obrestni meri, obveznice pa so svojo najvišjo ceno že dosegle, kot smo opisali na začetku. b. K. Slovenski borzni indeks SBI Vrednost 3.1.1994 =,1.000 v 1 ■ - \ . • 1 ■■ ■ ■ — A \ 1 _ !_ 1 / \ s fx r~ Y i—'' A ■ ______________j---------------------------i---——"— 01.12.04.12.05.12.06.12.07.12.08.12.11.12.12.12.13.12.14.12. Borzni indeks obveznic BIO Vrednost 15.10.1995: 112,67 10.11.15.il. 20.11.24.11.29.11.04.12.07.12.12.12.14.12.15.12. EEiBESESE =32“SHS jpp@}šx\j@£či’ meseca ixx zt* potrdila suma dela j »i ■tucikisodolžnaugo- ust m odboriMite BS ta rtzvoj, predsednik sveti dene v vse kompetentne državne tasti- uporabljati noben preiskovalni organ (tajno državi. Agencpa za piivatizanijo in Ropova SEEES5E informiranje in nadziranje. Postajajo tako rekoč država v državi: sami krojijo, raz- 335SSSffiKSSSSSKSft lament bi moral dokončno pogledati kadrovsko sestavo privatizacijske birokra- re zaposlenih. Povezave teh ljudi s politiko ta s posameznimi gospodarskimi subjekti predstavljajo novi gospodarski imperij tistih, ki v Sloveniji gradijo svoje zgodbe o uspehu. Pri svojem početju jim niso mar zakoni, zakonsko določeni organov, police in pravosodj&^eraje^ __je m&g izjavil, da ne bo sodeloval pri sklepanju sveta Agencije, ko bo odločala o predlaganem prenosu 60-odstotnega aeleza Jeklotehne na Sklad za razvoj. Kakšno sprenevedanje! Kot daje prisotnost na sestanku ključnega pomena za izid glasovanja. Sklicuje se na pravno državo ta trdi, da njegova-komisija privlači ne lastninjenja v svojihrokah. B. Krznar Stevan Dedijer SRBITA V LETU 1996 Konec mita o Veliki Srbiji? (Nadaljevanje iz prejšnje številke in konec) Zločini mednarodne skupnosti "Mi, Angleži, smo premajhni za svoje škornje. ” M. Muggeride, Like it was, 1968 Septembra 1988 sem v zagrebški reviji Danas napisal: “Kriza v Jugoslaviji se bo končala z nacionalnim konfliktom s socialnoekonomskimi razlogi in tujo intervencijo. Najmanj tisoč ijudi bo izgubilo življenje, preden bo rešena." Tedaj sem podcenjeval sposobnost srbskih voditeljev Miloševiča, Čosica in Karadžitia pri mobilizaciji in vodenju ljudi v vojni za združeno Srbijo. Podcenjeval sem tudi toleranco ijudi do slabih socioeko-nomskih pogojev. Predvsem pa sem zelo precenjeval sposobnost mednarodne skupnosti pri razumevanju in reševanju jugoslovanske krize. Mnogi se sprašujejo kot londonski Economist: “Zakaj je preteklo toliko časa, predenje mednarodna skupnost končala vojno v Jugoslaviji? Odgovor je naslednji: prvič, uradnike OZN in EU so vodili Britanci in Francozi, ki so uporabljali enak pristop v vojni kot agresorji Velike Srbije. Drugič, ambiciozna birokrata, kot sta Japonec Aka‘i in Šved Bildt, sta se izogibala nalogam, kijih nista razumela. ” Vsakdo je lahko videl na televiziji, daje Hrvate s 30 odstotki in Bosance s 70 odstotki ozemlja okupirala srbska vojska in so bili žrtve agresije. Protagonisti Velike Srbije so okupacijo razlagali: “Borimo se v državljanski vojni, zato mora mednarodna skupnost ostati nevtralna. ” Bil sem presenečen, ko sem slišal prvega ministra Anglije, Majoija, ko je na CNN in na švedski televiziji ponavljal besede protagonistov: “v Jugoslaviji je državljanska vojna” in “ostati moramo nevtralni". Te besede so ponavljali tudi zunanji minister Hurd, obrambni minister Rifkind, mednarodni mirovni posredniki Butros Gali, Jasu‘i Aka‘i, lord Carrington, lord Owen, general Rose, predsednik Miterand, Carl Bildt (dva dni po prevzemu svoje mirovne naloge od svojega predhodnika lorda Owna je ponovil, da gre za državljansko vojno) in celo ofociiji OZN. Nekega dne v letošnjem letu sem bil šokiran, ko sem slišal na televizijski mreži CNN ameriškega podpredsednika Gora: “Državljanska vojna v Jugoslaviji je stara 500 let!” Predsednik Clinton j e dodal, da je ta vojna stara že tisoč leti Iz osebnih izkušenj sem vedel, da ni nobenih dokazov, daje šlo za državljansko vojno, kot sta potrdila britanska zgodovinarja Malcom Stone v svoji knjigi Kratka zgodovina Bosne in Marc Almond v knjigi Vojna na evrop- skem dvorišču. Že zdavnaj mi je bilo jasno, daje politikom v Beogradu, Londonu, Parizu in Washingtonu ustrezalo promovirati nevtralnost namesto agresije kot razlog Jugoslovanske vojne. Med špansko državljansko vojno sta angleška in francoska vlada razglasili nevtralnost in dopustili nacistični Nemčiji in fašistični Italiji napad na Republiko Španijo. Skupaj z drugimi opazovalci vidim potrditev teze, da gre še vedno za senilno imperialistično politiko teh dveh držav, s katero sta dovolili nastanek Velike Srbije in Velike Grčije, da bi preprečili nemško in rusko ekspanzijo. Alije takšna skrivnostna neumnost sploh še možna? Na žalost je. Švedski državnik Oxiensterna iz 17. stoletja je dejal svojemu sinu: “Presenečen boš, kako malo modrosti uporabljajo tisti, ki vladajo svetu.” Kljub šokantnim prizorom, ki jih je prizadejal beograjski kriminalni režim in jih je svetovna javnost videla preko televizije, akcije uradnikov mednarodne skupnosti niso mogle učinkovati, dokler je veljalo stališče nevtralnega zavzemanja za mir. Če bi šlo v resnici za državljansko vojno, čemu seje potem celotna mednarodna skupnost strinjala z ekonomskimi sankcijami zgolj zoper Miloševičev režim? Čemu je srbsko bombardiranje sarajevskih ulic, ki so ga preko televizije videle milijarde ljudi po celem svetu, prisililo OZN in EU k pristanku na bombardiranje NATO pakta Srbov v Bosni! Kaj je s Clintonovo trditvijo o tisočletni državljanski vojni, če je septembra 1996 ukazal bombardirati s 3500 izstrelki zgolj položaje srbske vojske? Najbolj smešen pa se je pokazal britanski minister Rifkind s svojimi nasprotujočimi izjavami. Ko Thatcherjeva videla trpljenje nesrbskega prebivalstva Bosne, je takoj pozvala k bombardiranju Srbov. Rifkind (tedaj obrambni minister) je za Sky News takoj izjavil, da Thatcherjeva govori neumnosti. Septembra 1995, tedaj zunanji minister, jev celoti podprl Clintonovo bombardiranje Srbov. Najbolj pa so me razjezile besede, ki jih je mirovni posrednik lord Owen izrekel predsedniku Bosne, ko so Srbi pred očmi OZN zasedli 70 odstotkov ozemlja države, kije njihova članica: “Kaj sploh hočete, izgubili ste vojno!” Od uradnih predstavnikov OZN, ki so ugotavljali vojne zločine, je zahteval, naj mu ne poročajo o dejstvih, kot so jih ugotovili, temveč naj jih pripišejo Srbom, Hrvatom in Muslimanom. Bivši poljski šef vlade Mazowiecki, ki je bil od leta 1993 komisionar OZN za človekove pravice v bivši Jugoslaviji, je odstopil zaradi napak OZN in zato, ker je hotel prisiliti vodstvo OZN k razmisleku. Desetega maja letos sem letel skupaj z Ovmom iz Zagreba v Zurich. Po resnem razmisleku, kaj bi mu sporočil, sem na svojo vizitko napisal: “Owen, moral bi se sramovati zaradi zločinov nad ljudmi v Jugoslaviji!” Podpisal sem se: “Srb iz Dubrovnika.” Oklevajoč sem nenadoma pomislil: “To bi storila moja mama! ” Smejoč se sam sebi, sem vizitko izročil Ovmu. Od svojega prijatelja sem kmalu izvedel, da je vizitko izročil britanski obveščevalni službi MI5. Ko je Akaši 1. 11. 11995 zapustil Bosno, je izjavil, da so uradniki OZN opravljali mirovne naloge z dobrimi nameni, vendar so imeli na voljo premalo sredstev. Takšni birokrati ne morejo spoznati problema Velike Srbije, niti ne-sprevideti, kaj lahko storijo nacionalistični Odgovoril sem mu: “Zmaga? Evforija! Vi se šalite ali pa me provocirate! Zdi se mi, kot da bi Goebels poskušal prikazati katastrofo pri Stalingradu kot zmago!” Srbija novembra 1995 in Miloševicevo ponovno rojstvo V tem poglavju bi se lotil treh predvidenih možnih smeri razvoja, oz. njihove interakcije v Srbiji: socioekonomskih pogojev, nacionalizma in mednarodne skupnosti, z vodilno vlogo ZDA, od leta 1988 dalje. Začnimo z dejstvom, da je srbska ekonomija dezorganizi-rana in neučinkovita. P Kennedy in H. Haucher v svojem delu “Global Trends” (1994) navajata, daje leta 1993 obstajalo le še 40 odstotkov prejšnje srbske ekonomije. V televizijskem prispevku CNN sem 2. novembra letos poslušal nekega inženirja iz največje beograjske tovarne, kije trdil, da jim je padel obseg proizvodnje za 90 odstotkov, zato se namerava izseliti iz emigracije je pijani mit o nepremagljivosti zamenjal travmatični psihološki šok med Srbi, z nepojmljivimi, negativnimi političnimi posledicami. Mnogi med njimi sedaj razmišljajo kot pisatelj Predrag Matvejevic v svojem delu z naslovom Neskončna norost, ki je izšla v reviji Arkazin, 15. 9. 1995: “Pozivam vse Srbe iz Srbije, kijih njihov nacionalizem ni naredil nore, da izrazijo sramovanje za strahote, ki sojih naredili četniki drugim ljudem...Vsi smo krivi, ne glede na to, kdo je bolj in kdo manj.” Sem ter tja najdemo v beograjskem opozicijskem tisku izjave, kot j e izjava profesorja Careviča: “Srbi smo obsedenci, kriminalci, obsedeni z mitom in svinje”, in izjava dr. D. Ran-čevida, 13. oktobra 1995 v Ninu: “Srbi smo garjevci Evrope”. Najbolj znani srbski pesnik M. Bečkovic je izjavil za revijo Intervju (22.9.1995): “Verjamem, da glasna tišina srbske inteligence pomeni marsikaj... o velikem ponižanju našega rodu in jezika, ki ga še nismo doživeli ” Številni ugledni Srbi so prenehali podpirati režim. Benkovič uporabi besede svetega Save (NIN, Internat ‘eraznisal tiralico za i_ snmisvra iz omoseviceve vmae so ujeu z utirane > srbski oficirji neoboroženim, neizkušenim vojakom OZN. Svet je bil šokiran zaradi neučinkovitosti Butrosa Galija in britanskih generalov, ko so gledali priklenjene vojake OZN na srbske bunkerje. Celo po teh dogodkih seje ubogi Aka‘i pogajal za mir s kriminalcema, kot sta Karadžiti in Mladič. Uradni predstavniki mednarodne skupnosti, ki so nasedli britanski in Miloševičev! ukani o državljanski vojni - s 37 premirji v času od leta 1991 do poletja 1995 - so enako odgovorni za vojne zločine kot srbski agresorji: - za okupacijo 70% Bosne in 30% Hrvaške, - 150.000 mrtvih bosanskih, hrvaških in srbskih vojakov, - stotisoče uničenih in porušenih objektov, - zločine nad Sarajevom, Vukovarjem in Dubrovnikom, - blizu ‘tiri milijone beguncev in brezdomcev (Hrvatov, Bosancev in Srbov), - najmanj sto tisoč mrtvih in ranjenih civilistov, - desttisoče zaprtih, - sistematično posiljevanje žensk, - itd. itd. Zato sem v Dagens Nyhetter napisal: “Humanost dovoljuje več neumnosti Butrosu Butrosu Galiju, lordu Ovmu in drugim predstavnikom OZN in EU.” Na račun neprestane, pro-srbske “nevtralnosti” je mednarodna skupnosti pod britanskim vodstvom omogočila zmago predstavnikov ideje Velike Srbije. Prva stvar, ki mi jo je rekel urednik beograjske Duge, ko me je intervjuval 22. 10. 1993, je bila: “Ste eden redkih Srbov, ki se ne veselite naše zmage.” Končno bomo lahko ustregli vašim željam in zadostili vašim potrebam po praktično uporabni strokovni literaturi s področja uveljavljanja novega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju podjetij. V založbi ČZP Enotnost in Studijskega centra za industrijsko demokracijo »Studio participatis« je izšel Napisala sta ga Mato Gostiša in Gregor Miklič. Namenjen je ljudem iz prakse za prakso.Vsebuje preko 200 strani predpisov s celotnim besedilom zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, navodil za vodenje volilnih in drugih postopkov, obrazcev, vzorcev splošnih aktov (poslovnik sveta delavcev, participa-cijski dogovor, statut, dogovor o oblikovanju sveta delavcev kapitalsko povezanih družb, dogovor o medsebojnih razmerjih med sindikatom in svetom delavcev), priporočil in odgovorov na najbolj pereča odprta vprašanja praktičnega uresničevanja zakona. Obsega 35 poglavij v 5 delih, ki nosijo naslov: 1. del - Predstavitev sistema delavske participacije, 2 del - Kako aktivirati sistem delavske participacije v podjetjih, 3. del - Pristojnosti in način dela sveta delavcev, 4. del - Avtonomna pravna ureditev delavske participacije z vzorci splošnih aktov, 5. del - Aktualne dileme in vprašanja v zvezi z uresničevanjem zakona. Imeti bi ga moral prav vsak novoizvoljni član sveta delavcev, predstavnik delavcev v nadzornem svetu in delavski direktor, sindikalni zaupniki pa bodo brez njega težko unčinkovito izpeljali akcijo za izvolitev sveta delavcev in vzpostavitev drugih mehanizmov delavskega soupravljanja v svojem podjetju ter se kasneje tudi aktivno vključili v njegovo delovanje. Novosti je namreč preveč, prav v tako tudi odprtih vprašanj. Zato bo priročnik lahko dobrodošel pripomoček tudi pravnikom in kadrovskim delavcem, ki se z uveljavljanjem zakonskega sistema delavske participacije ukvarjajo na strani delodajalcev (podjetij). države. Srbska vlada ne objavlja podatkov o nezaposlenosti. Nekateri tuji opazovalci ocenjujejo, daje v Srbiji 50 odstotkov nezaposlenih. Uničenje srbske ekonomije pa ni zgolj posledica gospodarskih sankcij iz leta 1992. Ekonomist M. Dinkich v svoji knjigi Ekonomija destrukcije, kije izšla v Beogradu aprila 1995, trdi, daje ekonomski zlom tudi posledica vladine ekonomske politike. Struktura srbske ekonomije je še vedno komunistična, z edino razliko, dajo sedaj vodi Miloševičeva Srbska socialistična stranka. Rezultati so: napačno vodenje podjetij, korupcija in očitne kraje. Ze pred letom 1990 je vlada sponzorirala dve privatni banki: Gazda Jezda in Dafinka. Banki sta ukradli milijarde dolarjev od 200 tisoč varčevalcev. Nobene od bank ni nihče obsodil podkupovanja vladnih uradnikov. Protivladni tisk dnevno objavlja primere podkupovanja uradnikov ter sodelovanja kriminalcev in policije pri kaznivih dejanjih. Interpol je razpisal tiralico za bančnim roparjem in morilcem Arkanom. Slednji poveljuje privatni vojski in je postal najbogatejši prebivalec Srbije s preprodajo vojnega plena iz Hrvaške in Bosne. Ministra iz Miloševičeve vlade so ujeli z ukradenimi 250.000 DEM, ki jih je imel zakopane na vrtu, vendar mu niso sodili itd. Zadrga imperialistična avantura stane Srbe v Srbiji in drugje mnogo več, kot prejšnji dve. Srbska družba je napravila harakiri. Ves svet obsoja Srbijo, armade Velike Srbije so doživele poraz, mit o Veliki Srbiji je umrl, srbska družba je dezintegrirana. Beograjski opozicijski tisk navaja, daje v emigraciji 300 tisoč diplomiranih tiudi, zaradi bojazni pred mobilizacijo v vojsko ali zaradi nezaposlenosti. Na začetku agresije na Hrvaško in Bosno so se zdele srbske armade nepremagljive, ker so uporabljale orožje in logistiko Titove vojske nad neoboroženim prebivalstvom. B. Bačevid je 20. 10. 1995 v reviji Vreme napisal: “Nekaj let po veliki nacionalni evforiji v Beogradu ne najdeš človeka, ki ni bil vznemirjen ali ni metal cvetja na dolge kolone srbskih tankov, ki so odhajali osvobajat srbske dele Hrvaške. Srbi so se skrivali za generali Združenih narodov, kot je bil britanski general Rose, kije trdil, da bi mednarodna intervencija zgolj razširila vojno. Na popolno presenečenje srbskih generalov, javnosti in generalov Združenih narodov sta leta 1995 hrvaška in bosanska vojska popolnoma porazili “nepremagljive”. Žal ni na voljo statističnih podatkov o Srbih, ki so izgubili življenje, o ranjenih, pobeglih s svojih domov v Srbijo. Leta 1992 sem videl prazne celotne vasi v Slavoniji, ker so njihovi prebivalci pobegnili iz strahu pred maščevanjem tistih, ki so jim Srbi povzročili uničenje. Stotine ti-sočev Srbov, ki so stoletja živeli na Hrvaškem in v Bosni, so se morali preseliti v Srbijo. Zaradi vojaškega poraza in množične 7. 3. 1995) iz leta 1190: “Obdaja me nerazumna horda”-misleč zagovornike ideje Velike Srbije. V Srbiji je vedno večji odpor zoper idejo Velike Srbije in zoper akademijo znanosti in umetnosti, avtorico znamenitega Memoranduma iz leta 1987. Celo šovinistični profesor Krestič je v Globusu (3.11.1995) povedal, da Srbi nočejo več živeti v isti državi s Hrvati, Albanci in muslimani. Z analizo signalov, ki prihajajo iz knjig, raziskav javnega mnenja in izjav posameznikov lahko približno ocenimo podporo Veliki Srbiji. D. Stojanovič v svoji knjigi Travmatični ciklus srbske opo- cev, ki si prizadevajo za uveljavitev sto let stare srbske demokratične in liberalne tradicije, ki ni nikoli zavladala in trenutno nima množične podpore. ” Vodja druge takšne skupine, Beograjski krog, profesor filozofije M. Živo-tid je v zagrebškem Arkazinu, 25. 9. 1995 odgovoril na naslednje vprašanje: “Kaj menijo o trenutni atmosferi v Srbiji iz-venparlamentarne stranke in gibanja?" “Za ljudi, ki se jim upira trenutna politična scena v Srbiji, in teh ni malo, to pomeni tudi možnost komuniciranja s somišljeniki. Gre za začetek resnično demokratične opcije. Z majhno pomočjo ta gibanja lahko postanejo demokratično gibanje, ki bo prineslo na politično sceno nekaj novega. Prišlo bo do novih političnih strank, ker obstoječe Srbiji ne morejo ponuditi ničesar novega. ” Mnogi v Srbiji upajo, da se bo uresničilo tisto, kar je dejal Mladen Dinkič 13. 10. 1995 v Ninu: “Nenadni preobrati so možni, kadar jih najmanj pričakujemo. Naša srbska družba je v svojem jedru gnila, kar lahko pripelje do dezintegracije sistema.” Ne smemo pozabiti, daje 10. 3. 1991 150 tisoč ljudi demonstriralo proti Miloševiču v Beogradu in daje moral uporabiti tanke, da jih je razgnal. Mnogi upajo, da se bo kmalu pojavil srbski Walensa, ki bo popeljal trpeči in zmedeni srbski narod k demokraciji. Če si sposodim pri Lincolnu, bi dejal: “Lahko vlečeš za nos vse Srbe z mitom o Veliki Srbiji nekaj časa in nekateri Srbi, kot je Cosič, neprestano, toda ne moreš vleči za nos vseh Srbov neprestano.” S spremembo vojaške situacije in akcijo mednarodne skupnosti, s hitrim poslabšanjem so-cioekomskih pogojev in predvsem s popolnim polomom nacionalizma je v Srbiji možno karkoli. Možno je, da bodo srbski nacionalisti postali obrobna in smešna politična sila. Kako hitro lahko pride do takšne situacije, je v prvi vrsti odvisno od mednarodne skupnosti pod vodstvom ZDA, in presenetljivo, od mirovne politike najbolj spretnega in prebrisanega “novorojenega” politika, srbskega predsednika Miloševiča. Da bi videli, kako je Stalin-Miloševič postal Gorbačov-Milo- zicije, kije izšla septembra 1995, pravi: “Tako kot Miloševič seje srbska opozicija (politične stranke) brezkompromisno in odločno držala koncepta Jugoslavije z dominacijo največjega, srbskega naroda... in so prav tako krivi za vojno kot vladajoča Miloševičeva socialistična stranka. ” Raziskava javnega mnenja, ki je bila objavljana v Ninu 13. 10.1995, opravljena pa avgusta istega leta, torej pred zmago hrvaške in bosanske vojske, kaže, da privrženci treh naj večjih političnih strank stremijo k nasledrgim ciljem: Srbska socialistična stranka (Miloševič) - 33% za Veliko Srbijo, 39% za EU; Demokratična stranka Srbije (Djindjič) - 28% za Veliko Srbijo, 19% za EU; Radikalna stranka (fašist Šešelj) - 27% za Veliko Srbijo, 21% za Red, Delo in Disciplino; Na vprašaige, v kakšni državi bi radi živeli, je 49 odstotkov privržencev vseh treh strank odgovorilo, da v Zvezi srbskih držav. Očitno je bil pred posegom ZDA velik del populacije za Veliko Srbijo. Kdo v Srbiji nasprotuje Veliki Srbiji V današnji Srbiji je veliko število majhnih skupin, ki nasprotujejo mitu o Veliki Srbiji, posebno okoli časopisov Vreme, Naša borba, NIN in drugih. D. Stojanovič je na primer izjavil: "Zveza srbskih državljanov je majhna asociacija intelektual- ševič, moram predstaviti njegov politični profil. Prepričan sem, da imajo nacionalne obveščevalne agencije po vsem svetu izdelane ducate ocen o njegovem fizičnem, političnem in psihološkem profilu, ki sojih najverjetneje pisali ljudje, kot so Owen in ostali. Na svojih tečajih imenujem takšne izdelke “vedeti kdo-obveščevalna poročila”, kijih uporabljajo ljudje v gospodarstvu in v vladah. Prvega je napravil beneški ambasador v 16. stoletju. Leta 1943 je ameriška obveščevalna služba OSS napisala psihološki portret Hitlerja. Ameriški predsedniki Kennedy, Carter, Bush in Reagan so dobili takšen portret za vsako osebo, s katero so se srečali. Reagan je vedno zahteval video portret. Prepričan sem, da ima Clinton pripravljen portret Miloševiča. Miloševič je aparatčik, šolan v partijskih šolah, predvsem kako prevzeti in obdržati moč in oblast za vsako ceno. Miloševič seje leta 1987 pririnil na mesto sekretarja komunistične partije Srbije, kasneje pa na mesto predsednika države. Popolnoma prezira izkušnje mul-tinacionalnih, demokratičnih držav, kot so Švica, Indjja, Belgija in ZDA. Držal seje predvsem načela “Vsi Srbi v eni državi", ki gaje formuliral Dobriča Čosič leta 1980, daje ustvaril srbsko nacionalistično evforijo, kije netolerantna do drugih narodov v Jugoslaviji. S policijo je prevzel oblast na Kosovu, v Vojvodini, Sandžaku in v Črni gori. Na Kosovu, z 90-odstotnim albanskim prebivalstvom, je ustvaril edino policijsko državo v Evropi. 28. 6.1989 je pred milijon Srbi, ki jih je pripeljal na Kosovo polje, javno grozil z vojno vsem Nesrbom v Jugoslaviji. Leta 1991 je začel vojno v Slovenji in na Hrvaškem, leta 1992 pa v Bosni. Proti neoboroženemu ljudstvu je uporabil veliko Titovo vojsko z večino srbskega oficirskega kadra. Verjel je leninistično-stalinističnim principom, da sta etičnost in humanost kapitalistična laž in je uporabil doktrino vojne za neomejeni kriminal zoper civilno prebivalstvo. Skupaj s predstavniki Združenih narodov in EU je neprestano govoril o miru v državljanski vojni in podpisoval venomer nova premirja. Svojim podrejenim na Hrvaškem in v Bosni je dajal navodila, naj se ne ozirajo na te sporazume in naj nadaljujejo z ofenzivami in z vojnimi zločini. Kot je napisal zadnji ameriški ambasador v Jugoslaviji, W. Zimmermann v Review of Books, 2. 2.1995, je njegova propaganda temeljila na cenzuri vseh vesti o vojnih zločinih na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu. Moja bivša žena mi ni verjela, da so Dubrovnik bombardirali s tisoči bomb. Na volitvah leta 1992 je zmagal z geslom: "Ne bomo se priklonili mednarodnemu pritisku” -in kot so razglašali mediji: “Gre za zaroto nacistične Nemčije, imperialistične Amerike in katoliškega Vatikana, zato lahko Srbi računajo na tradicionalne prijatelje: pravoslavno Rusijo”. Zdi se, daje po nasvetu lorda Owena, ki gaje imenoval “moj najsposobnejši pogajalski partner”, zamenjal vojno politiko za mirovno politiko. 13. 11.1995 je beograjska Politika poročala o knjigi lorda Owena z naslovom “Balkanski Odisej”, v kateri pravi: ”... končno je (Miloševič) spoznal, daje maja 1993 Srbija dosegla največ, kar je bilo možno doseči. Nastopil je čas, ko mora Srbija končati vojno in iztržiti, kar je možno. Nikakor ne bo dobila tistega, o čemer so sapjali nacionalisti, vendarle bo dobila večjo Srbijo. 19.10.1995je Miloševič v Ninu izjavil: “Slobodan Miloševič je vodil vojno politiko 600 dni in sedaj bo vodil mirovno politiko 700 dni.” Miloševič in “njegovi” Svojo mirovno politiko vodi Miloševič zelo energično in konsistentno. Odslovil je svoje najtesnejše sodelavce, kot sta bila filozof Velike Srbije Mihajlo Markovič in direktor srbske televizije M. Vučelič. V začetku novembra je dal aretirati urednika beograjskega dnevnika Politika. Leta 1994 je na televiziji sporočil svoj novi moto: "pripeljati Srbijo nazaj v civilizacijo." Miloševičeva žena, profesorica sociologije, Mira Markovič, kije leta 1990 ustanovila komunistično stranko za oficirje in vojake, je leta 1994 ustanovila stranko jugoslovanske levice (YUL). Kot je poročal zagrebški Vjesnik 27. 9. 1995, je izjavila, da v Beogradu ni prostora za nacionalizeml Septembra 1995 je Miloševič dobil dodatne mirovne politične točke s posredovanjem med Makedonijo in Grčyo v sporu o imenu države. Oktobra 1995 je prepričal voditelje Velike Srbije, vključno s patriarhom pravoslavne cerkve, daje postal zastopnik vseh Srbov na daytonskih pogagapjih. Na ta način je izoliral ultranaciona-liste, kot sta Čosič in Šešelj. Ko je prispel na pogajanje, je izjavil za New York Times, da je vedno občudoval Ameriko in, da je bila ruska humanitarna pomoč Srbiji pokvarjena. Miloševič se s pomočjo 140 tisoč policistov, ki so bolje opremljeni kot vojska, pripravka na volitve leta 1997. Ta sila je pripravljena na spopad s komerkoli v Srbiji. Miloševič se pripravlja na volitve s povabilom na “mirovno fronto". Moji 84 let stari možgani niso več tako prožni, kot so bili. Vseeno bom poskusil predstaviti verjetnostno tabelo, ki je sestavljena iz signalov, ki jih sprejemam o bližnji prihodnosti Srbije, kot je videti konec novembra 1995. Vsi termini v tabeli so nemerljivi in približni: polovična demokratična ______Velika Srbija_____Srbija -z Miloševičem 20-30% 10-20% -brez Miloševiča 5-10% 25-35% Verjetnost razpleta, da Srbija postane demokratična država brez Miloševiča, je velika. K takemu zaključku me ne vodi zgolj moj prirojeni optimizem, temveč tudi dejstvo, daje demokratizacija svetovni trend in da lahko daytonski mir generira srbskega Walenso, ko bo vodil srbsko demokratično gibanje. “Velika Srbija” po Daytonu? Ta tekst sem pisal med zaključkom pogajanj v Daytonu in se je začenjalo težko obdobje njihovega uresničevanja. Tako kot mnogokrat po letu 1945 so ZDA, včasih bolj, včasihmanj uspešno, usmerile različna ljudstva in narode na pot k demokraciji. Tokrat narode, ki so vpleteni v vojno v bivši Jugoslaviji. Takoj po 2. svetovni vojni so ZDA spremenile politični sistem v Nemčiji in na Japonskem v demokratičnega. Japoncem so pustili njihovega cesarja. Ali so se ZDA odločile obdržati na oblasti bivšega stalinista Miloševiča, Miloševiča, začetnika vojne za Veliko Srbijo in sedenj mirovnika Miloševiča, “občudovalca Amerike”, kot najsposobnejšega politika, kije sposoben zagotoviti mir na Balkanu? Ali so takšne spremembe možne in sprejemljive? V mojem primeru so. 17. 7. 1944 sem s padalom skočil iz aviona G 47 za hrbet generala Taylorja in naravnost v ogenj nemškega topa, kalibra 88 milimetrov, in pred nemško strojnico. Svoj strah sem potešil s krikom: “Naj živi Stalini" Ko sem imel leta 1960 tažave s pridobitvijo vize za pot na Han vard, sem pisal generalu Tay- luke in posavskega koridorja. Ali ni M. Krajišnik, predsednik parlamenta bosanskih Srbov in najtesnejši sodelavec vojnega zločinca Karadžiča, po podpisu daytonskega sporazuma izjavil: “Končno ste priznali Srbe v Bosni.” In v beograjskem Intervjuju, 10. 10. 1995: “Naredili smo prvi korak na poti k Veliki Srbiji"? Srebrenica, Žepa, Zvornik, Foča in destine drugih krajev, ki sojih Srbi etnično očistili Muslimanov in Hrvatov, so po daytonskih sporazumih dokončno postali del Velike Srbjje. Prepuščeni so raznim Karadžičem in Krajišnikom. Zaradi vsega tega se sprašujem, ali ZDA s tem, ko ohranjajo Miloševiča, ne puščajo osnove za nočno moro nove Velike Srbije? Naj jo pojasnim z analogijo. Predstavljajte si, da bi Hitler leta 1942 rekel ZDA in zahodnim zaveznikom: “Sedaj sem za mir in se bom umaknil z vseh zasedenih območij, razen iz Avstrije, Češkoslovaške in Poijske. Obdržati jih moram, da pomirim pristaše Velike Nem-čije.” Ali so ZDA v Daytonu pristale na takšen sporazum? Ge je tako, potem je ameriška Clinton-Christopher-Holbrooko-va diplomacija opravila svojo nalogo zgolj polovično. Tudi obstoj najmanjšega koščka bivše Jugoslavije, ki gaje okupirala Velika Srbija, predstavlja nevar-nost za razvoj demokracije na Balkanu. Hrvaška se kljub temu, z velikimi težavami, prebija v smeri, kot jo je zastavil predsednik Tudman 30. 5. 1992: §=§=» Miloševiča.« lorju in mu pojasnil, da bi bil leta 1948, kot privrženec Tita, pripravljen ubiti Stalina, če bi napadel Jugoslavijo. Leta 1952 pa sem postal zagrizen antikomunist. Leta 1947 sem se kot nasprotnik ZDA poskušal pe-netrirati v atenski urad ameriškega vojaškega atašeja. Pri tem sem imel priložnost videti, kako so Američani prevzeli Grčijo od Britanije in jo usmerili na pot k demokraciji. Podobno so Američani storili v 90. letih v Grenadi, v Panami in na Haitiju. Ne poznam besedila dayton-skih sporazumov, vendar obstaja dovolj indicev za zaskrbljenost, da ZDA nameravajo ohraniti Miloševiča - mirovnika, z nalogo ustvariti stabilnost na Balkanu. Na račun tega bodo ZDA na pol poti rušenja korenin vojne za Veliko Srbijo. Takšno bojazen potijuje dejstvo, da so ZDA oktobra 1995 ukazale Hrvatom in Mulimanom prenehale ofenzive in s tem preprečile pjihovo zavzetje Banja- Včasih boli in včasih mani aktualno kramlianie (XII.) POPI II ,17,F,M RAČUNA PREDVSEM NA ODZIV MALIH MOŽGANOV “Želimo ustvariti Hrvaško kot del svobodnega sveta. Postati mora država neomejene svobode in razvoja demokracije, v ekonomskem smislu pa mora temeljiti na pluralizmu lastnine in svobodnem podjetništvu.” Najmanjši košček Velike Srbije na mejah Hrvaške in ostalih balkanskih držav bo upočasnil njihovo demokratizacijo. S takšnim strahom živim sedaj, kot “Srb z dna soda", kot sem se podpisoval v svojih člankih, objavljenih v Srbiji. Od leta 1988 sem bil v svojih poskusih osamljen. Ko se borim proti Veliki Srbiji, pogosto razmišljam o Willyju Brandtu in o drugih Nemcih, ki se borijo proti mitu nacistične Nemčije iz obdobja 1939-1945. Ali bo uspelo ameriški mirovni politiki na Balkanu, z Miloševičevo pomočjo, v letu 1996 vzpostaviti demokratično Srbjjo, v kateri se bodo Srbi naučili živeti v enakosti in miru z ostalimi narodnostmi, s svojimi sosedi na Balkanu in v svetu? Lega Lombarda, ustanovljena leta 1982 in kasneje preimenovana v Severno ligo, je dolgo časa veljala za prototip protestne stranke. Liga je namreč gradila predvsem na protestnem potencialu, usme-ijenemu proti poudarjeni centralizaciji Italije. Ta naj bi bila namreč poglavitni okvir za sleherno zlo, kije deželo zadelo v zadnjih štiridesetih letih, od silovitih migracijskih tokov, v katerih je agrarni italijanski jug pritisnil na industrijski sever, preko neučinkovitega prelivaiija proračunskih sredstev na jug do prežemanja mafije s politiko, ki naj bi se obe redili pri teh vedno zelo bogato založenih državnih jaslih. Vendar pa uspeh Lige ni povezan samo s tradicionalnim protestnim potencialom severa, ki že od nastanka Italije živi v prepričanju, da »dela«, medtem ko rimski politiki kradejo in plen delijo s svojimi klienti na jugu dežele - na to prepričanje očitno le malo vpliva dejstvo, daje nekaj naj hujših primerov politično-finančnih malverzacij povezanih s politiki s severa, denimo z nekdanjim premierom socialistom Craxijem. Povezan je predvsem z istim dejstvom, kije prispevalo tudi k razpadu Jugoslavije, to je z bankrotom socialističnega tabora in razpadom bipolarnega sveta. Politični monopol, ki gaje štiri desetletja uživala italijanska krščanska demokracija prav zato, ker je doma in v tujini veljala za steber odpora proti komunistični nevarnosti v Italiji (Alda Mora so ugrabili in umorili skorajda zanesljivo zato, ker je deset let prezgodaj zaznal, da bo te ideološko utemeljene konfrontacije konec in da se bo morala krščanska demokracija v političnem prostoru pozicionirati drugače), je potegnilo v vrtinec političnih sprememb po padcu berlinskega zidu in ena od političnih sil, ki so v zadnjih štirih letih izkoristile to dogajanje, je bila prav Severna liga svojo izrazito populistično politiko. Najbolj pomembna sprememba, ki jo je liga doživela po ustanovitvi, se odraža tudi v spremembah njenega imena: iz regionalne Lombardske lige se je morala, ko se je začela širiti v vsedržavne razsežnosti, spremeniti v regionalistično Severno ligo, ne da bi pri tem zavrgla svoj latentni rasizem in ksenofobijo. Ker liga nima razčlenjene programatike, jo je tudi težavno uvrščati na os, na kateri so stranke razvrščene od levice do desnice. Nobenega dvoma ni o tem, da gre za populistično stranko, kajti za razliko od strank leni- BISTVO JE V JEDRU.... Kitajci so izumili dve kroglici, ki pri masaži dlani sproščata in s tem indirektno povečujeta delovno učinkovitost. Pri računalnikih DTK kroglic zanesljivo ne boste potrebovali, saj računalniki delajo brezhibno tudi pri največjih obremenitvah in zadovoljijo praktično vse uporabnike računalniške opreme. HnfpTfc t=s5 Computer It runs with NetWore JOattnei Verd 100a, 61360 VRHNIKA tel.: 061.754.175, 061.755.355, 061.753.181; fax: 061.754.134 nističnega tipa, ki jih drži skupaj predvsem natančno spletena mreža osnovnih organizacij, drži ligo skupaj predvsem njen karizmatični in vulgarnopolitični vodja Bos-si. Na desnico jo uvršča denimo nenehno opozarjanje na pridnost in delovnost človeka z ulice in na primerjanje teh čednosti z zapravljivostjo, korum-piranostjo in mafijoznostjo državnega aparata. Tudi nekaj fašistične nostagije razkriva ligo kot stranko desnice; značilne za to so besede predsednice parlamente Irene Pivetti, ki seje nekoč otožno spominjala vsega lepega, kar je italijanskim ženskam prinesel Mussolinijev režim - ceno, ki jo je Italija plačala za te darove, je Pivettijeva pozabila, kar je ob takšnih priložnostih že navada. Na desnico jo nadalje uvršča kult pojma »mi s severa«, ki seveda povzema natančno tisto, kar je značilno za vse druge desne populistične stranke: nacionalni oziroma regionalni integralizem, ki ne priznava notranje strukturiranosti interesov prebivalstva. Iz tega sledi tudi nenehna polarizacija, kajti če smo »mi« pravi, potem so »oni« krivi za vse družbeno zlo, so skratka na drugem polu, ki ga je treba izničiti, ne .pa se z njim demokratično dogovarjati. 0 tej smotrno uveljavljam polarizaciji priča tudi italijansko označevanje političnih sektorjev, kjer desnica nastopa prav pod oznako »pol«. Volilna baza lige so zato predvsem majhni podjetniki in nameščenci, ki imgjo ponavadi le malo koristi o prelivanja velikanskih kapitalov preko državnega proračuna - in mimo njega. Prav deregulacija, privatizacija državne industrije in gospodarski liberalizem v smislu umikanja države iz gospodarstva so bili skupaj z oživljanjem protikomunizma (brez komunistov, kajti podobno kot v Sloveniji tudi v Italiji ni skoraj nikogar več, ki bi pet let pred koncem tisočletja še vedno prisegal na boljševistično politično doktrino iz leta 1902) tisti elementi, na katerih je lahko nastalo začasno zavezniško med ligo, Nacionalnim zavezništvom ter Berlusconijevo Naprej Italijal Zavezništvo je razpadlo ne nazadnje tudi zato, ker so prišla na dan dejstva, ki so razkrivala, daje bil tudi Berlusconijev medijski in finančni imperij del sistema podkupovanj in davčnih utaj. Med evropskimi populističnimi in skrajno desničarskimi gibanji velja omeniti tudi Vla-ams Blok, to je belgijski Flamski blok. Omembe je vreden zato, ker se njegova skrajno desničarska usmeritev opira na skrajni nacionalizem, prav s to podlago kot podlago skrajnega desnega populizma pa se ta hip in se verjetno še bomo srečevali v prenekateri državi vzhodne Evrope in tudi na Balkanu. Flamski blok je nastal kot politični izraz separatističnih teženj flamskega dela belgijskega prebivalstva; je skrajno šovinističen in kseno-foben, njegov skrajni cilj ni le ločitev flamskega jezika in kulture iz države, v kateri je povezan s francoskim jezikom in kulturo, marveč tudi nastanek države, v kateri bi bile vse nizozemsko govoreče dežele povezane v »veliko Nizozemsko« (kamor bi morala soditi seveda tudi Južna Afrika kot dežela, ki sojo kolonizirali nizozemski naseljenci). Politično sporočilo Flamskega bloka je skrajno konservativno in desničarsko. Geslo, s katerim nastopajo, se glasi »Eigen volk eerst« (najprej lastni narod), kar spet priča o nacionalnem integralizmu oziroma o tisti »Volksgemeinschaft«, kije temeljno, če že ne celo izključno merilo pripadnosti občestvu, in kije tako značilna za ideolo- gijo avstrijskega in nemškega desničarskega populizma. V praktično politično programa-tiko pa sodijo znani biseri iz siceršnje desničarske programatike, od prepovedi priseljevala tujcev preko prepovedi odprave plodu do materialnega spodbujanja (seveda flamskih) žensk, ki so pripravljene imeti veliko (seveda flamskih) otrok. Vodja stranke Dillen se ne brani vzdevka fašist. V tej zvezi je pred časom izjavil: »Če izraz fašist in desničar pomeni, da se človek zavzema za red, disciplino, hierarhijo, družino in snažnost, potem sem prav rad fašist«. Desne populistične stranke, ki smo jih omenjali v minulih nadaljevanjih, imajo izrazito različno zgodovino nastanka, vse pa povezuje dejstvo, da so se morale, če so hotele uspeti v demokratičnih sistemih, tem sistemom prilagoditi, da so lahko v večjem obsegu tekmovale za soglasje volilcev, ki je edina legitimna pot na oblast. Za vse te stranke je značilna poudarjena vloga »firerja« in kulta osebnosti okoli njega, pa tudi sorazmerno dobra organiziranost nekaterih interesnih skupin, ki sicer sodijo v sklop delovanja civilne družbe. Vendar pa v isti sapi velja, da zvečine nimajo izdelane organizacijske strukture, da ne gradijo na znotraj strankarski demokraciji in da predvsem nimajo izdelane programatike in alternativnih programov: so značilni predstavniki tistega dela politike, ki zna vedno povedati, česa noče in kaj zavrača, ne zna pa povedati, kaj bi hotela in kaj ponija namesto tega. Njihov politični nagovor je vselej polariziran in črno-bel, zelo zapleteni problemi surovo poenostavljeni, logika pa v resnici silogistična na način, ki gaje Vlado Miheljak pred časom bistro opisal kot metodo »vse je povezano z vsem«, z metodo torej, s katero je moč dokazati tudi, da je barva ženskih podvezic odigrala odločilno vlogo pri zadnjem izbruhu Vezuva. Ta nagovor je tudi incidenten in potem, ko je desni populizem vdrl na širše politično prizorišče in se začel potegovati za večje deleže volilnega telesa, se je močno znižal tudi nivo političnega diskurza. Značilen primer za takšen negativen razvoj je Žirinovski s svojimi incidentnimi nastopi v javnosti, vendar pa Žirinovski še zdaleč ni edini, zlasti ne, če v ta sklop vključimo tudi besedne inju-rye. Italijanska državna televizija je sredi tega meseca prikazala izbor ilustrativnih posnetkov in hkrati samokritično vzela nase tudi del krivde. Prav televizijski me-dj je namreč tisti, ki s posebno zagnanostjo posreduje incident-ne situacije, psovapje in pre-tepanje med politiki; politik, ki ga nihče ne pozna, lahko z dobro načrtovanim incidentom v hipu postane vsedržavno znana osebnost. Politiki se tega, tako je menil komentator italijanske TV, dobro zavedajo in incidentnost postaja načrtovan del političnih kampanj. Kar je pri zadevi narobe, je, da analitika pri razčlenjanju desnega populizma še vedno zaostaja, kar seveda ne pospešuje oblikovanja alternativnih strategij, ki bi populizmu odtegovale volilno bazo, zlasti tiste vse večje deleže volilnega telesa, ki se ne čutijo več vezane ideološko, programsko ali preprosto stsran-karsko, marveč nihajo in se odločajo šele v zadnjem hipu, brez ustreznih informacij in na podlagi hipnega, umetno induciranega čustvenega razpoloženja. Kajti, kot smo že rekli v prejšnjem nadaljevanju, populizem stavi prav na odzive človekovih malih možgan. (Konec) Marjan Sedmak Razmišljanje ob »znanstvenem poročilu« skupine zgodovinarjev o ključnih značilnostih slovenske politike v letih 1929-1955 VLOGA ZGODOVINE Zgodovina prav gotovo ni eksaktna veda, ki brez zmot in suvereno določa obseg in vsebino dogodkom v preteklosti. Vendar pa so njene metode v svetu zgodovinarjev že toliko dognane, da ie povsem jasno, kako se ie treba lotiti dogajanj v preteklosti, komu ali čemu je treba dajati prednost kot dokazom, predvsem pa. da nikoear. ki se želi lotiti zgodovinskega ocenjevanja kakega doeaiania. ne smejo pri tem voditi nikakršni osebni, posebni interesi, temveč mora ohraniti čimbolj objektiven pristop. Tudi ne more zgodovinar ocenjevati oziroma dopovedovati, kai ie kak udeleženec dogajanj mislil ali želel, temveč mora iskati dokaze o tem, kaj se ie resnično dovajalo v času, ki ga želi opisovati. Dva elementa sta pri iskanju zgodovinske resnice prav gotovo najpomembnejša. Prvi so dokumenti, ki pričajo o vsebini samega dogajanja, drugi pa splošni trend v svetu, kije v določenem času odrejal razmerja in odnose na področju ali v družbi, kjer so se zgodovinski dogodki odvijali. najslabše in povsem nezgodovinsko je seveda, če skušajo takoimenovani zgodovinarji tolmačiti, kaj je kdo želel početi, pa četudi dokumenti govore drugače, ali pa če skušajo braniti dejavnost posameznikov ali skupin, ko to ustreza le nekim željam, ki pa so povsem skregane z resnico o takratnem splošnem trendu. Vzemimo primer iz zgodovinsko že obdelanih časov davne zgodovine, zgodovinsko je bilo suženjstvo kot družbeni sistem odpravljeno, ker je bilo, upoštevaje materialne in družbene pogoje, preživelo. Bili pa so ne le posamezniki, temveč cele skupine in celo države, ki so želele ohraniti oz. vrniti staro stanje. Kako bi bilo sedaj videti, če bi zgodovinarji zanemarili dejstva, ki so vodila do sprememb, in bi v svojih ocenah tistih časov vzeli v zaščito tiste, ki so bili proti njim? Ali pa, vsekakor težji, primer iz novejših časovI Svet je nenadoma stal pred strahotno dilemo, na eni strani so porasle težnje po človekovi svobodi, po njegovi neodvisnosti in pravici do ugodnejših pogojev za življenje, na drugi strani pa so bile že prisotne težnje po zatiranju ljudi in narodov, kijih je opojil fašizem in nacizem v svoji najslabši izdaji (Italija, Nemčija). V interesu ljudi je morala zmagati težnja po svobodi (kot splošni trend tistega časa), kar je seveda pomenilo poraz nacizma in vsega, kar je bilo z njim povezano. Bodo sedaj zgodovinarji obravnavali to preteklost na osnovi dejstev, dokumentov in splošnih družbenih kriterijev, ki ustrezajo splošnim ljudskim težnjam, ali pa bodo skušali tolmačiti in celo razumeti tudi tiste, ki so pomagali zaviralcem družbenega razvoja, torej nosilcem idej fašizma? Prav gotovo bi se v drugem primeru odrekli pravici, da se imenujejo zgodovinarji! Poglejmo si po tem kratkem (za nekatere morda nepotrebnem) uvodu, kako se je nekaj zgodovinarjev lotilo naloge, ki ji pravijo »znanstveno poročilo«! Poročilu se pozna, da g aje v naglici pripravljalo več zgodovinarjev, z različnimi, tudi nepreverjenimi izhodišči ha tudi na temenu različnih dokumentov. Predvsem pa je očitno, da so nekateri deli napisani na že znani politikantski način, ki naj bi zadovoljil nekatere trenutne strankarske interese. Zato je tipično za to »poročilo«, da ne gre za poglobljeno analizo preteklosti, temveč se - kot že ves čas v preteklosti - k tej zgodovini pristopa kot izključno partijski. Razlika je le v tem, da so se zgodovinarji v nekaj desetletjih po vojni odločali za tak pristop, ker so se želeli prikupiti vladajoči komunistični partiji. Danes pristopajo na enak način (češ, vse je zasluga Partije), da bi s tem dali prav in neke vrste opravičilo vsem tistim, s katoliško Cerkvijo na čelu, ki so se borili zoper OF s stalnim podtikanjem, češ saj je to vendar povsem komunistična zadeva. To je v »poročilu« predvsem jasno, in to iz vrste opravičevanj, kijih ima za t. i. protirevolucijo, še posebno pa za škofa dr. Rožmana, Natlačena in njune sodelavce. Neverjetno je, da se zgodovinarji sploh ne poskušajo potruditi, da bi končno vendarle razčistili, kaj je resnično bila OF, kako je sploh prišlo do njene ustanovitve in zakaj prav v obliki, kot je 27. aprila 1941 tudi zaživela! To ni bil slučajni sestanek, ki bi ga sklicala komunistična partija, da bi, kot pravi »poročilo« (str. 28 in 43), ustanovila Pro-tiimperialistično fronto. Sestali so se predstavniki skupin, ki so že pred tem iskali stične točke v svoji dejavnosti, ki bi omogočale skupno nastopanje zoper takratno izkoriščanje, nacionalno zatiranje in policijsko preganjanje naprednih ljudi. Torej ne slučajno zbrani, temveč sodelavci, katerih enotnost pogledov seje že dokazala v skupnem nastopanju v Društvu prijateljev Sovjetske zveze. Prav gotovo lahko zamerimo mnogim piscem zgodovine, da se niso potrudili in prav temu sestanku dali tisto vsebino, ki šele potijuje njegovo pomembnost (ne pa sam sklic). Na sestanku 27. aprila 1941 je bilo takoj soglasno ugotovljeno, da seje treba okupatorju upreti in da bo potreben tudi oborožen odpor. Zato sta s tega sestanka pomembna predvsem dva sklepa. Prvič, daje treba organizirati vse Slovence v odpor, ne glede na njihovo politično prepričanje, in drugič, daje treba takoj, torej vzporedno z organizacijo, pripraviti vse tudi za oborožen odpor (torej ne, kot to nekateri podtikajo, takoj oborožen odpor, temveč priprava nanj). Tudije bil dogovor, da bodo prisotne organizacije predstavljale povsod na terenu jedro organiziranih oblik (zato tudi predvsem v Ljubljani takoj postavljanje trojk: komunist, sokol, krščanski soc.). Seveda bi si morali zgodovinarji vzeti tudi malo več časa za svoje raziskave in ugotoviti, zakaj in kdaj je prišlo do sodelovanja omenjenih treh skupin. Le tako lahko pride sicer nepoučena javnost do prave podobne, kaj je res bila OF in zakaj je zgodovinsko neresno ali vs^j nenačelno govoriti o njej kot krinki komunistov v boju za oblast (str. 58). Še posebno, ker so bili npr. Sokoli v prvem letu (oz. v začetku) organiziranja najmočnejša skupina v OF. »Znanstveno poročilo« sicer nekzy malega pove o sestavnih skupinah OF, mnogo več pa o strankah in skupinah, ki so se od samega začetka borile zoper OF. Krščanske socialiste omenja »poročilo« predvsem zaradi Kocbeka, četudi j e bil pomemben le v sila ozkem krogu katoliških intelektualcev. Širše gibanje, predvsem med delavstvom, ki pa je bilo pomembno za orgnai-ziranje OF v nekaterih predvsem delavskih krajih, v »poročilu« ni zajeto. Sokoli so omenjeni mimogrwe-de, le kot neko »demokratično krilo« v organizaciji (str. 24) in enako še enkrat kot sodelavci v ljudskofrontnih akcijah (str. 30), kar je za poznavalce takratnih političnih razmer povsem nerazumljivo, ker je predvsem netočno! Dejstvo pa je (in to je za kasnejše vključevanje v OF pomembno), daje sokolska župa Ljubljana leta 1933 pričela akcijo za večjo samostojnost slovenske organizacije. Okrepila jo je leta 1935, ko je bil tudi strokovni organ Zveze (centralne organizacije) preseljen v Beograd. Pričela je izdajati svojo revijo, v kateri je leta 1936 objavila svojo načelno izpoved z resolucijo zoper namere krščanske šole. V svoji izjavi je opredelila svoj odnos do človeka in njegove svobode, do naroda in njegovih pravic in do vsega, kar je tuje njegovim interesom. Ljubljanski župi so se v teh stališčih pridružile vse preostale slovenske župe (Maribor, Kranj, Novo mesto, Celje). Zelo pomemben je bil tudi njihov skupni nastop leta 1938 zoper konkordat in zoper strankarsko proslavo obletnice osvoboditve v Mariboru. Ali za zgodovinarje res ni zanimivo, da seje celo takratni dvor vmešal v ta slovenski sokolski upor in da je predsednik takratne vlade dr. Stoja-dinovič prišel (leta 1938) v Ljubljano, da bi med drugim dosegel tudi discipliniranje nosilcev nove poti v slovenskem sokolstvu? Sledili so disciplinski postopki v organizaciji in izključitve. Ideje vodilnih delavcev v ljubljanski župi pa so bile dovolj trdne in za vse sprejemljive, da so se jim pridružile vse slovenske župe, da so bili v soglasju s temi idejami po vsej Sloveniji organizirani 1938. in 1939. leta obrambni zbori zoper grozečo fašistično nevarnost (ne pa zoper neke imperialiste!) in daje do tedaj (do leta 1938) t. i. »demokratično krilo« (kot tako je pričelo s svojo aktivnostjo 1935. leta) postalo kot izvoljeno vodstvo ljubljanske sokolske župe dejansko vodstvo vsega slovenskega sokolstva. Izločila se je le peščica, ki je v imenu centralne Zveze in stranke JNS vodila akcijo zoper »upornike«, ki pa ji zgodovinarji vkljub njeni neznatnosti v »poročilu« celo odmerjajo večji poudarek kot v OF vključenemu sokolstvu, saj jo s poudarkom omenjajo kot Sokolsko legijo, ob prav tako nepomembni Narodni legiji (str. 57). Obe legiji sta se zaradi svoje maloštevilčnosti in nepomembnosti že leta 1941 oficialno pridružili Slovenski legiji, ki pa ni bila mladinska organizacija SLS (str. 57), temveč, kot pravi Ciril Žebot v svojih spominih, udarna pest katoliške protirevolucije, sestavljena iz predanih »stražarjev« (skrsgno desna skupina katoliške mladine) in ustanovljena že aprila leta 1941. Če sedaj omenimo še kulturnike, ki »so se vse bolj odločali za OF« (str. 43), potem je o vseh teh sestavnih delih OF potrebno spregovoriti prav gotovo več in malo drugače, kot to počno sestavljale! »znanstvenega poročila«, predvsem pa mora tudi zgodovina prenehati omalo- ves čas vojne, daje imel osvobodilni boj zato samo v Sloveniji tak značaj in da poti, kakršno je odpirala OF, ni poznal noben drug narod v Jugoslaviji in tudi ne nobeno osvobodilno gibanje kjerkoli v Evropi. Zato je tudi Slovenija (sicer akcijsko povezana z osvobodilno dejavnostjo po drugih področjih Jugoslavije) prvi dve leti vodila povsem svoj, od večine Slovencev sprejet in podpiran boj, kije v toliki meri dvigal slovensko zavest, daje tudi drugačna povojna usmerjenost, niti osamosvojitev po letu 1990, ni mogla utišati. Ker je vse to izpadlo iz »poročila«, je očitno, da gre ponovno za zadovoljevanje politikantskih interesov strank, ki bi želele s svojo oceno (ki naj bi ji bil zgodovinski prikaz edina priznana osnova) čimbolj razvrednotiti aktivnost OF in partizanstva in s tem zmanjšati vse negativnosti v delovanju takratnih slovenskih politikov in katoliške cerkve v času okupacije (vse to je predvsem očitno v parlamentarni komisiji, ki naj bi ji pri delu predvsem služilo to »poročilo«). Znanstveno poročilo sicer skuša ohranjati videz objektivnosti, ko poudarja pomembnost odpora OF (str. 47-50), vendar jo takoj za tem okrivi za nastanek kolaboracije (str. 58). Poizkus nekake uravnotežene podobe časov in dejanj v drugi svetovni vojni pa izgubi vsako »zgodovinsko« vrednost, ko pričnemo »poročilo« podrobneje prebirati. Pri tem lahko ugotovimo, da skuša čimbolj pritrditi dognanjem parlamentarne komisije, kijo vodi dr. Pučnik. To še posebno izničuje vsako njeno zgodovinsko vi J-'»fit. okupator, ki sam ali s pomočjo domačih izdajalcev narod uničuje, je poročilo sprejelo tudi to kategorijo. Najprej govori, kot da nekdo drug tako razmišlja, potem pa sicer sramežljivo pritegne tistim, ki državljansko vojno umeščajo v takratno Ljubljansko pokrajino. Končno pa sprejme »poročilo« in kot noviteto uvede pravno, družbeno in zgodovinsko povsem nesprejemljivo tolmačenje državljanske vojne (kar seveda ustreza trenutnim nosilcem domobranske politike v Sloveniji), ki daje bila v Ljubljanski pokrajini »v razmerah okupacije« oz. je bila »čista državljanska vojna v Ljubljanski pokrajini« (str. 66). Višek pa doseže z zaključkom tega poglavja, ko pravi, da, »če upoštevamo vse slovensko ozemlje in ves vojni čas, lahko državljansko vojno na Slovenskem označujemo kot časovno in krajevno omejen pojav« (str. 80). Slava zgodovinarjem, ki so uspeli tako imenitno zadovoljiti domobranske teoretike. Gotovo bo ta slava segla tudi preko slovenskih meja in njihova teorija bo velik prispevek in najpomembnejši del mednarodnega prava! Zbogom zato vsi teoretiki, ki doslej niso znali dati prave rešitve za mednarodno priznanje kolaboracije, ko je pa to vendarle samo »edina rešitev za poizkus ohranjanja oblasti v neki deželi s pomočjo okupatorja«! Da je osnovni namen vsega tega, da bi čimbolj ublažili odgovornost kolaborantov, dokazuje tudi »zgodovinski« odgovor na vprašanje, kako in zakaj je sploh prišlo do vaških straž in domobranstva. Ta del »poročila« celo kaže, da so tudi zgodovinarji sledili tistim Predstavniki slovenskih meščanskih strank se 8.6.1841 zahvalijo Mussoliniju za priključitev ljubljanske pokrajine k Italiji v predsedstvu italijanske vlade v Rimu. važevati prisotnost v OF vse-gat kar ni bilo komunistično. Če bi se zgodovinarji tako lotili preteklosti, bi tudi najpomembnejšemu dokumentu OF, to so njene Temeljne točke, posvetili povsem drugačno in predvsem večjo pozornost, kot pa so to storili v »poročilu« (str. 44), ko le naštevajo glavne točke. Temeljne točke OF predvsem dokazujejo, daje bilo leta 1941 osrednje vprašarye v Sloveniji osvobodilni boj, ne pa revolucija, niti ni bila izključno komunistična zadeva (poročilo str. 58). Temeljne točke so bile nekaka osnova ustave, ki bi s svojo uresničitvijo po vojni (če ne bi takrat obveljala rešitev, ki je enotno urejala vso Jugoslavijo s popolno oblastjo komunistične partije) dale povsem drugačno podobo političnemu življenju. Dejstvo pa je, kljub vsemu, da je slovenski osvobodilni boj delo-dal in so njegovi organi ukrepali v soglasju s temi točkami čimbolj ublažili odgovornost kolaborantov. dokazuie tudi »zgodovinski« odgnvnr „„ vprašanje, kako in zakaj je sploh vaških straž in domobranstva._______ Ob dejstvu, daje bil od samega začetka v nameri ustanoviteljev OF osvobodilni boj, o čemer pričajo tudi temeljne točke, je zanimivo, da pisci »poročila«, ko določajo razmerje dveh strani, sploh pozabljajo na okupatorja in njegove domače pomočnike, pač pa govorijo o revoluciji in protirevoluciji, namesto o osvobodilnem boju in okupaciji, povezani s kvizlinštvom (oz. kolaboracijo) (str. 78). Tako naenkrat nastopata dve enakopravni strani, od katerih seje druga le toliko napačno opredelila, da je, sicer prav tako usmerjena proti okupatorju, prevzela nase še nalogo, da bo zadušila revolucijo. Za izpolnitev te naloge, kije pomenila po njihovih trditvah predvsem obrambo vere, pa je, sama preslaba, morala izkoristiti tudi pomoč okupatorja. Alije možna še večja naivnost zgodovinarjev, ki mirno sprejmejo v svoj tekst in s tem tudi v svojo zavest tudi tako zločinsko prevaro? Podobna je igra »poročila« s pojmom »državljanska vojna«. Ne glede na to, da bi vsaj zgodovinarjem moralo biti jasno, kateri so elementi in pogoji državljanske vojne, in daje predvsem v pogojih okupacije sploh ne more biti, ker je v spopadu narod, ki se bori za svobodo, in kritikom OF, ki govore le o usmrtitvah tako duhovnikov kot tudi ljudi na sploh. Zato pravijo v svojem »poročilu«: »Po prvih usmrtitvah duhovnikov junija in julija 1942 ga (škofa Rožmana) o smotrnosti in dobronamernosti partizanstva ni mogel nihče prepričati... Do poletja 1942je partizanska stran v Ijubljani usmrtila okoli 60 oseb, na Dolenjskem in Notranjskem pa nekaj sto...« (Vse to str. 59.) In to n^j bi bil povod za vaške straže oz. domobranstvo! Ali seje sploh kateri od piscev vprašal, kaj bi bilo, če bi to bilo res (namreč toliko pobitih)? Pobiti več sto ljudi, bi v tistem času pomenilo takoj pokopati vsako misel na osvobodilni boj, s^jje vendar bila Dolenjska in Notranjska v prvih letih glavna opora OF. In vsi ljudje (oz. večina) so zavestno podpirali njena prizadevanja. To seveda ne pomeni, da ni bilo nobene usmrtitve. So registrirane in so bile v glavnem tudi objavljene. Tudi nekaj napak je bilo, le pri duhovnikih nobene, saj so vsi delovali po direktivi škofije, da morajo vse sile usmeriti zoper OF, pa četudi gre pri tem za izdajo. So se tudi zgodovinarji, ki so pisali ta del »poročila«, ustrašili prave resnice? Zakaj se niso skušali niti približati argumentom in doku- mentom, ki govore pravo resnico o nastanku domobranstva (oz. vaških straž)? Mnogo tega je enostavno pri roki, so pričevanja in so dokumenti. Bilo bi potrebno le prebrati npr. knjigo Cirila Žebota Neminljiva Slovenija, pa Sajetov Belogardizem, spominske zapise o delovanju partizanskih odredov in brigad ter pričevanja tako partizanov kot tudi domobrancev. Mar nič ne pove npr. zapis Žebota: »Erlichovi akademiki so vedeli, za kaj se bore, in je to svojo vero vsakdo znal posredovati tudi tovarišem na položaju. Odtod tudi veliki uspehi vaških straž in domobrancev...« (Knjiga str. 280.) C. Zebot seje v enem svojih razgovorov tudi hvalil, daje bila Slovenska legija kot začetek domobranstva ustanovljena na isti dan kot OF, če ne celo prej. Franček Saje npr. piše: »Kaplan France Glavač je v podporo interesom bana Natlačena takoj pristopil k organiziranju oz. povezovanju predvsem kaplanov po župnijah« (Belogardizem, str. 99). Ali dalje: »Škof Rožman je vztrajaj leta 1941, da se organizira Katoliška akcija po vseh župnijah v borbi zoper OF« (Belogardizem, str. 117). In še: »Erlichovi Stražarji so takoj po nastopu OF leta 1941 sklenili, da jo je treba odločno, tudi z orožjem utišati« (Belogardizem, str. 134). Ali niso ti in še številni drugi podatki pravilnejša pot k iskanju vzrokov, ki so pripeljali do bratomornih dejanj, kot pa je lažno podtikanje o več sto pobitih? Kako da zgodovinarje ni opozorilo na to možnost in to pot iskanja resnice že dejstvo (kije sicer splošno znano), daje 10 OF že 30. novembra 1941. leta napisal škofu Rožmanu prvo pismo, v katerem ga opozarja, kakšne bodo posledice aktivnosti, kijo ubira Katoliška cerkev in z njo takratna vodilna slovenska stranka - SLS - ter ga pozval k sodelovanju oz. vsaj mirovanju. Škof na pismo ni odgovoril, kot tudi ne na nekaj naslednjih, pač pa je še zaostril svojo aktivnost zoper OF (škofovo pismo župnikom, njegove pridige v stolnici, javno nastopanje z okupatorjem, itd.). Dokler bo tudi le del zgodovine temeljil na podtikanjih, ki so bila tipična že v času največjega poleta OF, po vojni pa so jih sprejeli v svoj arzenal nasprotniki družbenih sprememb, ker naj bi tudi za te spremembe bila kriva OF, tako dolgo ne bo mogoče napisati zgodovine, ki ne bi bila le hvala partizanstvu, niti samo opravičevanje kolaboracije, pač pa objektivna slika in ocena stvarnih dogajanj. V taki oceni pa bo prav gotovo imela tudi prva stran marsikatero slabost, kot bo pri drugi mogoče ugotoviti tudi kaj dobre ga! Da so nekateri pisci imeli tudi to pred očmi, se vidi iz dejstva, da so npr. skromen prostor v »poročilu« dodelili tudi priznanju OF. Tako npr. so to storili na str. 47 (partizanske enote so delovale le ob veliki podpori številnega prebivalstva, vključenega v osve bodilno gibanje) ali na str. 50 in 51 (Osvobodilni boj s partizanskimi enotami je na obsežnih območjih slovenskega ozemlja v večji ali manjši meri ali pa popolnoma onemogočil učinkovitost okupacije... preprečeval izvajanje ukrepov okupatorjev... Osvobodilni boj je v znatni meri prepre čeval ropanje naravnih bogastev in zmanjševal izkoriščanje gospodarskih zmogljivosti na Slovenskem... To so priznavala tudi zavezniška poveljstva za južno Evropo in vojaške misije na Slovenskem... Osvobodilno gibanje je bistveno zmanjšalo obseg te (prisilne) mobilizacije... V enotah slovenske partizanske vojske se je, če upoštevamo ves čas odpora proti okupatorjem, zvrstilo okoli 80.000 borcev... Na osvobodilnem boju v znatni meri temelji slovenska državnost). Ali ni to lepo, pošteno in pravično priznanje borcem za slovensko svobodo? Toda, je morda ta izsek pisal kdo, ki ne sprejema celotnega »poročila«? Je to morda slučajno vključeno v tekst? Saj kmalu za tem slede povsem drugačne trditve, in to brez vsakršne rezerve, kar bi predhodni tekst vsekakor zahteval. (Nadaljevanje prihodnjič) PRESENEČEN BOM. ČE BO KDO UGOTOVIL KAJ VEC. KOT SMO MI Nadaljevanje z SO. strani Panorama: Kako so sodelovali omenjeni nosilci najodgovornejših funkcij, kako je to izglodalo, to je bilo verjetno bolj tovariško pogovarjanje ? Ravnikar: Veste, kako je s tem tovariškim pogovarjanjem? Ko kdorkoli sede nasproti mene, pa je tam recimo - mi člani skupine smo bili zelo redni, z manj kot dvotretjinsko navzočnostjo nismo zasedali - več kot deset ljudi, spraševalcev, nas je pa bilo tudi po 15, ker smo imeli tudi seje v popolnem sestavu, je marsikdo spraševal, in to, kar gaje zanimalo. Veste, potem je pač vzdušje zelo jasno. In jaz tako gledam, marsikaj je bilo treba takrat lomiti. Prvič ni bilo nobenih izkušenj, ni bilo pooblastil. Situacija je bila naelektrena, s kupom drugih stvari smo se še ukvarjali poleg. In ne vem, kakšno tovariško vzdušje naj bi bilo, ko nekdo vpraša, ti, kaj sj počel ob tej uri, kaj si počel ob tej uri, kaj si počel ob tej uri, ali ima to tak pomen ali drugačnega, kakšno je bilo tvoje stališče, v tisti zadevi, v tej zadevi, v tretji zadevi, v četrti zadevi. Konec koncev, saj je treba samo pogledati naša poročila, kdo vse je tam odparadiral in kolikokrat. In veste, marsikdo od zaslišanih, zlasti od teh, kot sem že prej omenil, delavcev organov državne varnosti, je spraševal, kolikokrat še, saj sem že vse povedal, ampak celovita obravnava in tehtanje je terjalo, da se je pač marsikoga povabilo tudi dvakrat. Panorama: Ampak dejstvo je, da vaša delovna skupina ni dokazalat da so nosilci političnih funkcij v Sloveniji krivi za zaprtje četverice? Ravnikar: Saj to ni bila naša naloga. Naša naloga je bila ugotoviti, ali je kdo odgovoren. Panorama: No dobro, če se pravniško izrazimo... Ravnikar: Ja, ampak se želim tako izražati, če govorim, ali je kdo odgovoren. To se pravi, ne v dokumentih, ne v izpovedih, nismo našli elementov za kaj več odgovornosti, kot smo jo opisali. Da smo v skupini težo različno ocenili, zlasti pri organih za notranje zadeve, to sem povedal, in to je bilo tudi objavljeno. Ampak za kaj drugega mi nismo našli podlage. Mi ne. In še to bi rekel, nismo bili nevestni pri delu, dosti gradiv smo pregledali. Mislim, da bom presenečen, če bo kdo o tej zadevi ugotovil kaj več resnice, kot smo jo že mi takrat ugotovili. Panorama: Takoj za vami je prevzela to delo neka nova komisija, Polajnarjeva, kajne? Ravnikar: Ne, mislim, da je bil dr. Zagožen predsednik te nove komisije. To sodim tudi po tem, ker sva imela enourni pogovor o tem, za kgjje pravzaprav takrat šlo, o mojih vtisih. Samo kolikor se jaz spomnim, je kasneje dr. Zagožen sklical to svojo komisijo in se je stvar končala z eno samo sejo. Jaz ne vem, zakaj je bilo tako, ampak očitno takrat zadeva ni bila prav nič aktualna. Panorama: Kako kot občan in še kot neprizadet človek gledate na delo sedanje komisije, ki jo vodi Vitodrag Pukl? Ravnikar: Ne morem zanikati, da se nisem imel priložnosti sestati s člani te preiskovalne komisije pod drugim vodstvom, ampak ne bi pa govoril o doggjanju. O tem srečanju je komisija v letošnjem letu odločila, naj bo interno. Razen če vas zanima kaj o mojem nastopu, sicer ne bi hotel o tem govoriti. Povem pa, daje do tega srečanja prišlo, člani naše skupine so bili navzoči. Kdo, lahko vprašate v državnem zboru. Več kot polovica od nekdanjih petnajstih članov seje srečanja udeležila. Drugo pa je od tam naprej, kako in kaj ugotavljajo. Pričakoval bi, da bo po tolikih letih, po zagotovitvi formalnih podlag za delo in ob kar obsežni praksi preiskovalnih komisij vsaj glede postopka vsa stvar veliko boj jasna in tekoča. Pa imam vtis, da ni. Nam je bilo obljubljeno, da nam bo odbor izročil neko dokumentacijo. Matevž Krivic je iz moje pisarne decembra 1988 klical odbor in vprašal, zakaj niso izročili te dokumentacije. No, do izročitve te dokumentacije nikoli ni prišlo. Julija 1989, se mi zdi, je del neke dokumentacije ponujal Roman Leljak. Vendar je zahteval, naj jaz jamčim za rjegovo varnost. V tem primeru seveda jaz takega jamstva nisem mogel dati, to bi presegalo moje pristojnost,i in tako pod temi pogoji tudi ta dokumentacija ni bila izročena. Skratka, v javnosti seje produciralo mnogo vprašanj, kopica vprašanj je bila postavljena v skupščini, pa tudi skupina je bila izjemno dobro kvalificirana, da postavi nova vprašanja, dosti “tečni" smo bili, imeli smo nepopisen “zicleder”, ker smo kar sedeli in sedeli, spomnim se sej, ki so trajale po več kot 12 ur. Panorama: Niste pa imeli nečesa, informacij iz Beograda, pričanja Vasiljeviča iz Srbije, zdaj izhaja kar naprej v Mladini... Ravnikar: Takrat tega ni bilo nič, takrat so se ti možje ukvarjali s tem, ksy mi počnemo, najbrž pa tudi, kaj počne še kdo drug. Vsaj če sedaj prebiramo te stvari, kaj Vasiljevič izjavlja. Morda pa bo kdaj spregovoril še kdo drug, ne vem, kaj bo takrat ocenjeno. Kaj pa jaz vem, kaj vse bodo še o posameznikih povedali. Mi nismo imeli napisanih niti vprašanj, sam menim, da smo bili ljudje kar z visoko osebno in poklicno integriteto, in smo kar sami formulirati tisto, kar je kazalo vprašati. Vedeti pa je treba, daje šlo za politično izredno napete čase. Panorama: Kaj pa politizacija procesa, vsega tega v zvezi z njim? Ravnikar: Tuje stvar povsem evidentna. Stvar je taka. Takrat je bila napeta situacija, vsi ju- goslovanski organi so gledali na ustanovitev in na delovanje te skupine delegatov kot na še eno obliko protijugoslovanskega delovanja. O tem obstajajo tudi pisni dokumenti, daje bilo tako, da naj bi šlo za protiustavno delovanje, pa smo vendarle kar delali. Pod pritiskom slovenske javnosti, pod znanimi spremembami, pod pritiskom jugoslovanskih organov, pod tem, da nas recimo tudi naša državna varnost ni mogla več varovati s takšnimi pooblastili. Najbrž pa so drugi, najbrž druge službe - vsaj domnevam - ta prostor kar močno pokrivale. Danes je pa tukaj neka komisija, ki je morda najbolj zagnana, ampak vendarle nima takega nabora članov glede na stroko. Drugič se ukvarja z že kaj precej oddaljenim obdobjem. Veste, stvari, ki so se zgodile pred sedmimi leti in pol, priklicati danes, pa ob tem ne spregledati, da so se pojavile različne interpretacije tega dogajanja in da različne politične opcije zahtevajo, daje samo neka interpretacija pravilna, in da vse to na člane skupine vpliva, to je težko. Tega ni mogoče zanikati. Drugič, natančno se ve, da se danes že oglašajo posamezni akterji, kot ta Vasiljevič, da to zagotovo vpliva na dojemanje. Enkrat se reče, da nekaj, kar on izjavlja, je verodostojno, drugič pa, da ni verodostojno, kar on izjavlja. Tretjič - to se mi zdi izjemno pomembno - veliko razlogov je za to, da morda kakšni stvari, kakšnemu dokumentu, kakšni interpretaciji ne verjamem. ljudje so se v tem času znašli v osebnih stiskah, na primer: veste, pritisk upokojitev v službi državne varnosti, vprašanje osebne varnosti, socialne, morda pri kakšnih ljudeh sproži to, da so pripravljeni kaj napisati, kaj podpisati, kaj izjaviti. Leta tečejo, ljudje se spreminjamo. Skratka, mislim, da ta komisija nima pogojev za več verodostojnosti kot mi. In še nekaj o interpretacijah, kot sem jih slišal, češ takrat ljudje niso bili pod zavezo zakona o kazenskem postopku, priča ni imela enakih zavez, ni bila krivoprisežna, itd. Veste, situacija je bila takrat napeta, ljudje so bili poklicani, so prišli, so izpovedali iz tistega stanja takrat, neposredno. Zasliševanja so bila vendarle navzkrižna, primerjale so se izjave enega in drugega, pogledalo seje nazaj v dokumentacijo, kaj je izjavil. Ko je bil poklican še enkrat, je moral pojasniti, še enkrat razložiti morebitne nejasnosti ah nasprotja. Tako bom rekel, če ni bilo preiskovalnih pooblastil, pa ni rečeno, da mi nismo preiskovalno ravnali. Ge se vrnem, prognozirati je zdaj sicer težko. Ampak jaz ne verjamem, vsaj na podlagi tega, kar sem do sedaj slišal, da ima komisija s temi velikimi pooblastili kaj boljšo pozicijo in da lahko kaj pomembno drugačnega ugotovi, kot smo ugotovili mi. Drugo, kar ima na izbiro, je, da izbira med različnimi političnimi opcijami in se eni prikloni. Mi smo bili tako pluralne sestave, da ni šlo za politične opcije. Držali šmo se tistega, česar se najlažje držiš: naloga, stroka, ocena. Pa ne bom rekel, daje bilo to ravno najlažje. Tudi če bi mene osebno vprašali, marsikakšna stvar se je morala tudi v meni zlomiti, marsikakšno stvar sem moral ponovno premisliti. Ampak to bi kar trdil, da smo v skupini nasploh delovali korektno in zelo strokovno, tudi s tem, da smo se za vrsto stvari dali poučiti z mnenji strokovnjakov za posamezna področja. Panorama: Ali misliteda sedanja komisija skuša realno vrednotiti tiste razmere, tiste okoliščine, tisto dogajanje pri ravnanju posameznikov? Ravnikar: Torej, realno vrednotiti, ne vem. Veste, najprej bi rekel nekaj v prid tej komisiji. Ta komisija je v skrajno nehvaležnem položaju. V odlok, ki gaje državni zbor sprejel, ko je določil njene naloge, je že kar vnesel neke ocene dogajanja in krivde. Ne vem kako, pač nimam možnosti preverjati, kako ljudje, ki so sedaj v komisiji, to dojemajo, kako ti poslanci sedaj dojemajo to nalogo. Nam je bila naloga razmeroma jasna. Kako zdaj, ko je tako napisano, ko so že kar vnaprejšnje ocene, ko so že vloge razdeljene, pri tem ostati objektiven, nepristranski itd., je težko. Meni se zdi, daje to zato sedanjo komisijo izredno težko. Kakšen je pa strokovni potencial, kaj bo vse na delo te komisije vplivalo, tega pač ne znam oceniti. Nimam nobene ambicije, da bi se temu posvečal. Jasno pa je, v razigranem političnem času je ta komisija ravno tako na prepihu, kot je bila naša skupina potem, ko je delo zaključila. Panorama: Nikoli nebo vsem zadostila ? Ravnikar: To je nemogoče. Zakaj? Zaradi tega, ker jim stalno poskuša zgodbo napisati nekdo drug. Kaj posebnega se na tem segmentu ne bo ugotovilo. Mislim celo, da morda za to niti ne gre. Panorama: Se vam zdi, da gre bolj za ohranjanje napetega vzdušja, politično manipulacijo, povezano z potrebami volitev? Ravnikar: Veste, če bi šlo za to, da se stvari razjasnijo, potem bi kdo že leta 1990, 1991, 1992 naše delo nadaljeval. Takoj bi ga nadaljeval. Tretjega maja smo imeli zadnjo sejo, okrog 15. maja smo pa iz te skupine Matevž Krivic, Vika Potočnikova, mislim da še Tone Jerovšek in jaz, nastopili še na radiu, kjer smo povedali, do česa smo se prebili. Kasneje pa kot člani skupine nismo več nastopih, do tega letošnjega povabila v državni zbor. Od maja 1990 je bila dostopna dokumen- vse ugotoviti, razkriti, bi bilo to možno narediti, če je bilo seveda možno še kaj več, kot smo mi naredili. Takrat je bilo več ljudi na istih mestih, stvar je bila skratka sveža. Ni mogoče zanikati, da ni imela odmeva v takratnem političnem dogajanju, da se o tem ni veliko govorilo, ampak kar naenkrat je ta zadeva zamrla. Panorama: In ob aktualni priložnosti nenadoma spet vznikne? Ravnikar: Potem pa kot ptič feniks zopet vstane pred nekimi volitvami. Ne moreš se znebiti vtisa, da gre za tempirano zadevo. Zame je nenavadno, da ljuclje, tudi taki, ki so bili izjemno prizadeti, pridejo do vzvodov oblasti, tudi represivnega aparata, pa nič ne pojasnijo, čez pet let pa zgodbo spet potegnejo na piano. Vprašanja pa postavljajo po nekih pripravljenih dokumentih, tako vsaj razumem poročila v časopisih. Panorama: Oospod Ravnikar, hvala lepa. Marjan Horvat Igor Žitnik ZDRUŽENA INDUSTRIJSKA GRADBENA PODJETJA, DELNIŠKA DRUŽBA V " m* U&em fouLp££JM in fiadtcumim pctAtneA^em, poAefiej, pa (hodo-čim čiancuudcem baAe&Jie v) v . n i i mil mtfcftajm cima« H vei&te iti iA&čna- ticMw~ teto-1996! IMOS d.d., LINHARTOVA 11 A, 61109 LJUBLJANA, TEL.: 13 14 275, FAX: 325 962 J Ta prispevek pišem v trenutku, ko množica političnih akterjev (se pravi politikov in politikantov), analitikov in komentatorjev “zlaga” neki enoletni obračun svojega delovanja, navsezadnje tudi delovanja države, ki jo vodijo in usmerjajo. Zato je prav, glede na to, da smo celo leto samo spremljali rgihove vzpone in padce, bedarije in norije, pametne in manj pametne ideje in odločitve, zapišemo zaključni avizo zadnjega leta. Pred kratkim sem gledal kriminalko, v kateri je nestrpni šofer mercedesa po nevarnih manevrih končno prehitel nagajivega in trmastega golfa. Lastnik tega je nato nestrpnežu sledil do bencinske črpalke in za kazen oropal njegov prtljažnik. Tudi politiki “speljujejo” m “vozijo” z različnimi hitrostmi. Pred tremi leti je Slovenija z veliko hitrostjo vozila v samostojnost. Kot zunanji, TV gledalec sem večkrat bil med tistimi, ki so mirili spopade med “divjaki” in počasnimi “nedeljskimi” šoferji v takratnem slovenskem parlamentu. Toda moje srce je bilo vedno na strani tistih, ki so bliskali z lučmi in šofe-ije pred seboj opominjali, naj se jim umaknejo, da jih bodo lahko varno prehiteli. Sicer pa Slovenci cenjji previdno in umiijeno vožnjo. Izvedel sem za diplomata, ki je bil nekoč (in to menda kar dva mandata) visok partijski uradnik v slovenski severni provinci. Previdni mož zdaj redno hodi k maši in prisega k praporom stranke svojega novega šefa. Baje je izjavil, daje tista dva mandata partijske funkcije neznosno trpel in da se je lahko osvobodil šele v novem režimu. Kar dolgo je čakal pred zeleno lučjo; pravzaprav še dalj časa kot pred rdečo. Podobno zgodbo sem slišal za današnjega liderja slovenske opozicije, ki je pred leti predaval tabornikom injih prepričeval, “da dober komunist v naj večji stiski je tudi močerade”. Zanj znajo starejše gospe tudi povedati, da tako mirnega dojenčka pri krstu že dolgo niso videle. Znanje tudi primer političnega patenta, ki gaje patentiral nekdanji m boljševistični udar zoper tedanjo vlado, in nekaj , " . . ® . s J predsednik vlade Peterle, ko so ga Demosovi levi žrtvovali za Drnovška. Predenje namreč ponovno stopil v Drnovškovo vlado, je prijavil naslednji patent za varno parkiranje: “Preden se lotimo parkiranja, izstopimo in na zadnji odbijač privežemo napihnjen balonček. Opozarjamo voznice, naj se ne zatekajo k napihovanju kondomov, ker bi to utegnilo povzročiti zgražanje mimoidočih. Nato se lotimo parkiranja z ski mediji na straneh črne kronike objavili, daje neki R. Janša prodajal ukradeno puško. Upajmo, da to ni tisti “brat”, ki seje v zgodbi o “poštenih” Slovencih iz Grosupljega nekdaj že znašel na televizijskih ekranih in gaje pred obrekljivci branil J. Janša. Še bolj pa upamo, da to nima nobene zveze s še do danes nepojasnjenim tihotapljenjem orožja v interesu višjih nacionalnih interesov. vzvratno vožnjo (vse do Ogleja). Lepo vozimo nazaj, in ko zaslišimo pok balončka, je vaš avto od parkiranega vozila za vami oddaljen 5 centimetrov (izračunano na osnovi testiranja). Skrben voznik naj ima s seboj vsaj deset balončkov raznih barv (kajti strankarsko preoblačenje je še vedno hit).” Ob koncu Peterletove vladavine seje njegova stranka v skladu z najsodobnejšimi spoznanji promocijske propagande potrudila, da se bo “uspešnost” vlade in njenega predsednika za vedno zapisala v zavest Slovencev. Z vsakega kandelabra in smetnjaka je v tistem času gledala na vas Peterletova podoba v opomin vsem, ki so podprli podli boljševistični udar zoper tedanjo vlado. In nekaj podobnega seje dogajalo celo letošnje leto. Ni bilo dneva in tedna, ko slovenski mediji ne bi Slovencem sporočali vzornih, prijateljskih in tovariških odnosov Peterleta s svojimi opozicijskimi pomladnimi zvončki in trobenticami. Zase in za svojo stranko je odločno odklanjal karšno koli vodilno vlogo v veliki koaliciji, ki se je v zadnjem letu neverjetno utrdila. Pri lastninjenju, denacionalizaciji, proračunu in številnih drugih zakonskih projektih j e kot vladajoča stranka imel izreden smisel za upoštevanje opozicije. Odločno in prepričljivo je zavračal nerealne in kratkovidne predloge Združene liste in Liberalnih demokratov za moratorij na vračanje gozdov cerkvi in predlogih, ki bi preprečili uvedbo verouka v šolo. Izredno plemenito in enkratno dejanje pa je bilo v zadnjem mesecu, ko je predla-gal predčasne volitve. Izkazal seje kot pravi Miklavž v vladajoči koaliciji. Božiček (LDS) in dedek Mraz (ZLSD) sta nasprotovala temu predlogu sicer nasprotovala, kar pa ne pomeni, da človek, kije deloval za dobro i Slovenije po 15 ur na dan, dve leti brez premora, včasih tudi ne pogreši. Pred tednom dni seje tudi Janša opravičil slovenskim državljanom, ki gledajo nadaljevanko iz časov razpada nekdanje Jugoslavije. “Žal mi je, vendar nisem hotel spregovoriti ene same slovenske besede na zaslišanjih zato, ker ste vi na Roški pred zaporom govorili in vzklikali slovenska gesla. Če bi šel po vaši poti, bi zame lahko bilo hudo.” Istočasno pa so sloven- Zanimivaje tudi vest, ki seje pojavila ob odstopu uprave mariborskega Tama. Govori se, da naj bi bil odstop povezan z mikavnejšo in boljšo službo sedanjega šefa uprave v eni od ljubljanskih boljših trgovskih hiš. Pro-memurandum o tej boljši službi pa naj bi bil podpisan že pred tem, ko je ta isti človek sprejel mesto vodje Tamove sanacijske ekipe. Še en dokaz, da so lepe besede eno, dejanja in človeška pronicljivost pa nekaj popolnoma drugega. Škoda, da ga o tem ni povprašala novinarka TV raziskovalnega tabora g. Hrenova v zadnjem Žarišču. Morda bi potem bil pogovor popolnoma drugačen. ladi. Dalj ne bom vzdržal v koaliciji in opoziciji. Pa saj ljudje vendar vidijo, da moj naslednik samo čepi v pisarni in se ukvarja z dolgočasnimi makroekonomskimi problemi, namesto da bi obnavljal hiše, kijih bomo tako ali tako morali vrniti optantom. Marjan Podobnik: Mi še na našem svetu o tem nismo razpravljali, vendar nam je vseeno, ali so predčasne ali redne volitve. Bolj bi mi odgovarjale redne, ker imam še nekaj zasebnih zadev, kijih moram prej opraviti, preden nasadim Peterleta in Janšo in jima pokažem, kdo je najboljši na desnici. Pri odločitvi v stranki bom upošteval tudi mnenje ljubljenega tasta, ki se mu mudi, dokler je še pri močeh. Zmago Jelinčič: Ni še tako občutljivih senzorjev, ki bi zaznali rating moje stranke. Toda ko bomo iz Slovenije nagnali vse južnjake in vse tiste politike, ki so se te obrti naučili v enem dnevu, me bodo imenovali za častnega doktorja ljubljanske univerze in častnega sodnika ustavnega sodišča. Janez Janša: Moja politična kariera je šele na začetku. Kot demokrat in bogat socialdemokrat, ki se bori za malega človeka, si želim le takšen vzpon, kije dosežen na predčasnih volitvah. Zato sem za to, da so volitve čimprej in čimbolj pogosto. Janez Kocijančič: Odkar Drnovšku in Peterletu tako hitro padajo delnice, mirno spim. Prav tako smo iz povsem zanesljivih virov izvedeli, daje dr. Janez Drnovšek v jutrih po Miklavžu “usekal” čisto poseben osebni režim. Ko je stopil pod prho, sije pustil teči vodo v dolgih curkih na levi in desni strani. Prej je bil pozornejši le na desno stran. Veliko sije dal opraviti s pazduhama. Menil je, daje pravzaprav odkril novi skriti mesti na svojem telesu. Tisti, ki jim je Drnovšek bolj znan, trdijo, daje zamenjal tudi moško vodico. Ta zadnja, ki jo uporablja, je bolj rezka in razširja duh po energiji in odločnosti. Baje v naprej odganja peterletske mušice in komarje in spravlja v dobro voljo evropske pogajalce, ki odločajo o priključitvi Slovenije Uniji. Nekatere znane strankarske osebnosti smo povprašali, kaj si mislijo o Peterletovem predlogu o predčasnih volitvah. Ekskluzivno za Panoramo so nam izjavili: Lojze Peterle: Volitve morajo biti spom- Če me zbudite jutri opolnoči, bo moja stranka z lahkoto premagala vse nasprotnike. Je čas vladanja in čas volitev. Sedaj je še čas vladanja in trdo delo. Torej se vidimo v jeseni prihodnjega leta. Sicer pa grem po vsakih volitvah k frizerju in ni dolgo, ko sem bil. Janez Drnovšek: Vem samo to, da moramo naslednje volitve izgubiti, da bom ostal predsednik stranke. Z volitvami ne gre preveč odlašati, drugače ne bom mogel več trditi, da smo neuspešni zato, ker imamo do volitev premalo časa, da bi se izkazali. Sašo Lap: Brž ko odvzamemo volilno pravico vsemjužnjakom in ženskam, naj se razpišejo demokratične in svobodne volitve. Tu se s Poljškom in Matušem za prmejduš strinjamo. Povprašali smo še nekaj naključnih mimoidočih ljudi, ki so s podobnimi odgovori in z različnimi variacijami odgovorili: Jebi se! Sultan Franček Rudolf: Ijr AVSTRIJA. RUSLIA... Isti dan volitve v Avstriji in volitve v Rusiji. Po volitvah v Astriji si moramo zapisati rezultate z decimalkami, drugače nam ni jasno, kaj seje zgodilo. Čeprav ima SPO čez 38 odstotkov, bi OVP in Haiderjeva stranka vs^j po matematični logiki lahko sestavih vlado. Torej bolj kot socialdemokrati napredujejo, več verjetnosti je, da bodo ljudski stranki in hagderjevcem popustih jhvci in se bbdo skupaj spravili na oblast. Pravzaprav ni čisto jasno, zakaj si tega ne bi privoščili. Zaradi načelnosti? V politiki? Ali zaradi starih demokratičnih povezav? Manj kot je manjših strank, večja je verjetnost, da bo še tak napredek ah še taka zmaga ene od njih pravzaprav poraz. SPČ lahko torej sestavi koalicijo z OVP zaradi starega partnerstva, pri tem pa upa, da ni zašla že zares toliko v socialdemokratske vode, da bi se je stari partner naveličal. V Rusiji pa predsednik Jelcin izjavlja, da nikakor ne bo prišlo do sprememb in da nikakor ne bodo zmagali komunisti. Kakšna demokracija potem to je, da lahko takšne reči napoveš vnaprej? Hrvaškega tipa? Poglabljam se v primerjave: je Slovenija bolj podobna Avstriji ali Rusiji? Po številu strankje jasno, da se volivci v Slovenj]i še niti slučajno niso pripravljeni poenotiti. Poenotiš se seveda ne tako, da se počutiš enako komunista, liberalca, fašista, nacionalista, liberalca, klerikalca ali celo socialdemokrata kot drugih štirideset odstotkov prebivalstva, ampak da ti uspe z etiketiranjem izločiti samo manj kot šestdeset odstotkov ostalega prebivalstva. Stranka nastane tako, da njeni člani ugotavljajo, s katerimi niso. Da določijo in označijo vse tiste, s katerimi niso in nočejo biti vprežen! v isti politični voz: bistvo vsake stranke je izključevanje. Ne samo uradno izključevanje: tudi in predvsem simbolično izključevanje. In če stranka odločno izključi devetdeset odstotkov vseh ostalih državljanov, potem je pač trdna stranka tistih desetih odstotkov, ki jih ni izključila. V enopartijskih sistemih je član stranke pač del plemenite elite. Elite z oblastjo in avtoriteto in projekcijo dolgoletnega trajanja. V večstrankarskih sistemih pa se stranke tembolj utapljajo v blatu, čimbolj ga mečejo na strankarske kolege. Še huje: bolj odločno kot konkurenčne stranke zmerjaš s fašisti, komunisti, nacionalisti in podobnim, manj verjetnosti je, da te bodo imeli za uglednega, ko pa vendar tekmuješ v tako čudni konkurenci. V Rusiji vodijo komunisti in sledijo jim liberalci Žiri-novskega. Tudi če to niso več komunisti nekdanjega zlatega komunističnega obdobja, pa da so liberalci Žirinovskega bolj nacionalisti kot klasični liberalci, vsaka stranka, ki je s svojimi značilnostmi dosegla določen uspeh, označi tudi druge stranke, tiste, ki jih z etiketami ločuje od same sebe. V državi, kjer je Haider s svojim pravljičnim repertoarjem dobil tokrat odstotek manj glasov kot na prejšnjih, morajo biti nekatere stvari hudo narobe. Že več: če je enaindvajset odstotkov in več Avstrijcev sposobnih glasovati za Haiderjev pristop do resničnosti, potem se sicer vprašamo, kako grozno sosednjo državo ima Slovenija, lahko se pa tudi vprašamo, kakšna groza so šele avstrijski sosedje Slovenci. Če v Rusiji zmagajo komunisti, potem lahko zmagajo tudi v Srbiji, in če zmagujejo v Rusiji in če lahko zmagajo v Srbiji, zakaj ne bi še v Sloveniji? Malo se vrnem nazaj v razmišljanju: nič ni bolj različnega po kvaliteti, kot so to komunisti: često si tudi dva nista enaka. Zanesljivo je samo to, da med nekaterimi vrstami viskija, kokakola in komunisti ni podobnosti: so vrste viskija in j e kokakola ista po vsem svetu. Komunisti pa polni folklornih lokalnih značilnosti. Stranka žirinovskega se imenuje enako kot Haide-ijeva, ampak Haiderje izjavil, da je levičar. Slovenska televizija je v času avstrijskega predvolilnega vzdušja kazala še največ Haiderja: kot da igra prvo violino. Slovenija vzpostavlja svojo politično sceno v primerjavi z večjimi državami, še bolj pa s sosedami. Avstrija je večini Slovencev popoln ideal. Tako lepo urejena. Samo nekaj strank. Samo ena socialdemokratska stranka. Pa kar dve liberalni. In prav gotovo se ne motim, če rečem, da Sloveniji ni nič manj vzor kot Rusija. Velika država, z mafijo in bogataši, sestavljena država, polna želje po obnovitvi nekdanje zveze... se pravi imperija... Slovenci, ti anti-Rusi in ti nikakor ne anti-Avstrijci, smo poenoteni v globokem kon-zervativizmu. Katerokoli stranko opazuješ, vsaka je populistična in konzervativna in potem ne veš, kako da nam naj ne bi uspelo obnoviti fevdalizma, cerkveno in cehovsko oblast in lepo urejeno družbo pridnih in podrejenih, ki vedno vedo, kam spadajo. Koliko odtenkov ima konzervativnem? Zanesljivo so tisti, ki so zelo zelo za vrednote in za ohranjanje starega in prastarega, manj raznoliki. Bolj v folklori, vendar manj folkor-no in lokalno razdrobljeni. Obema, Rusiji in Avstriji, vsaki po svoje, grozi enotnost v stilu ideološkega eks-kluzivizma, razdelitve naroda na jasno ideološki platformi. Zakaj naj bi Slovenija bila drugačna? Posebej še, ko ima že toliko lepih izkušenj in tako mogočno prakso in seje sposobna tako elegantno razdeliti čez pol. Ge Haider tokrat ne pride v vlado, bo pa prihodnjič. Zato bi bilo bolje, da bi že tokrat. Če komunisti v Rusiji že zdaj pod Jelcinovim žezlom ne pridejo v vlado, bodo pa prihodnjič. Zato je boljše, da bi že tokrat. Kar pa moramo povedati o Slovencih: na naslednjih volitvah si toliko pravljičnih pogledov na ideologije kot na zadnjih in predzadnjih ne bo pametno privoščiti.