KOPER JAROSLAV ŠAŠEL Slovenska akademija znanosti in umetnosti O začetkih in zgodnjem razvoju K opra je bilo mnogo pisano, več kot je virov na voljo. Ne mislim izgubljati časa z navajanjem strokovno obledele historične bibliografije, ki za razvoj znanja ni več potrebna, zlasti ne zato, ker je za izhodišče zbiranja zdaj na voljo delo Marije Pije Billanovich-eve (napisano delno skupaj z G. Mizzon) ’Capodistria in età ro­ mana e il pittore Bernardino Parenzano’, Italia medioevale e umanistica 14 (1971) 249—289; prim. tudi zgoščen pregled, ki ga je napisal R. Cessi v Ene. Ital. 8 (1930) 873. V tej studiji so doslej najboljše misli o začetkih K opra in avtorica je predložila hkrati večino narativnih in listinskih virov. V naslednjem delno povzemam njena izvajanja, ki jih skušam nekoliko dopolniti.1 Z Billanovichevo se strinjam v ugotovitvi, da lahko le arheološko raziskovanje prinese nove podatke in pomaga razjasniti problem atiko prvih 1000 let K opra. Žal nam je, da lokalni muzej in občina, ki sta imela v povojni zazidalni mrzlici glede tega edinstveno priliko, nista izpolnila svoje dolžnosti, ampak s tem, da sta to priliko zamudila, povzročila nepo­ pravljivo škodo lastnemu mestu in vedi. Členitev snovi: Pregled podatkov (I) arheoloških, (II) geografsko-prometnih, (III) narativnih s komentarjem, ter (IV) poskus sklepnega orisa. I ARHEOLOŠKI PODATKI Kamnitih spomenikov, za katere bi se dalo dokazovati, da so bili odkriti na otočku, ni.2 Omenjajo sporadično najdene rimske novčiče, brez podrobnosti.3 * Brez podrobne lokacije se iz K opra navajajo tegule z žigi opekarjev pretežno iz 2. sto­ letja po K r.: Q. Clodi Ambrosi, P. Ituri{ ), C. Petroni Apri Epidiana, L. S t( ) Iusti.* Tegule so bile odkrite n a Obali sv. Petra5 (podrobnosti niso navedene) ter blizu bolnice, kjer so ob gradbenih delih 1949 naleteli na ne podrobneje popisan muzivni tlak iz 4. stoletja.6 M orda je iz K opra tudi oljenka z žigom Fortis iz prve polovice 2. stoletja.7 Arheološka najdišča v koprskem območju ponazarja karta (glej), dokumentacijo zanje navaja delo Arheološka najdišča Slovenije (v tisku). Izolirane rimske stavbne ruševine sicer same po sebi ne nudijo močne opore za topograf- sko-arheološki sklep, da gre za villae rusticae, vendar ta sklep dovoljujejo v tem primeru več kot številne istrske analogije s poudarjeno kontinuitetno tendenco in premislek, da jih je v Sl. 1. Koprščina: Domnevni rimski podeželski dvorci in posestva Capodistriano: Probabili ville rusticae romane rodovitnem, za naselitev vedno privlačnem prostoru in ob masovni dokumentaciji težko kako drugače interpretirati. Še Cassiodor ( Variae XII 22, 5) se sklicuje, ko piše Istranom 537/538, na slavno preteklost Histrije, občuduje deželo in njeno rodovitnost, opazujoč jo z ladje in posebej notira praetoria longe lateque lucentia in margaritarum speciem putes esse disposita. Villae rusticae, podeželski dvorci, so se torej kar nizali (prim. k tej interpre­ taciji izraza praetorium M om m sen, Hermes 35 [1900] 437). Take v ile rustike, čeprav včasih m orda skrom ne, so po vsej verjetnosti bile v koprskem okolju na naslednjih točkah: Bonini Prade Arjol Jernejeva D raga Hrvatini Semedela Valdoltra Cerej A nkaran Vrh sv. Mihaela Čežarji Jelarji Šentoma Srmin, kjer je bila prejkone tudi opekarna. Tudi na področju K opra samega je v obdobju rimskega imperija — po zelo skopih materialnih ostankih sodeč — stala villa rustica, raje kaj več. Obalne vile so imele kot povsod drugod tudi tu lastne pristane. P ri K opru je bila gotovo cenjena zaščita pred vetrovi in valovi, ki jo je nudil otok na najbolj zavarovani, to je vzhodni strani. Ravno zato je verjetno, da m oram o iskati tudi zametek prvotne aglomeracije prav tod, na Obali sv. Petra, danes Vojkovo nabrežje. II GEOGRAFSKO-POSELITVENE IN PRO M ETNE DANOSTI K oper in sosednji kraji nimajo najbolj ugodne kopenske zveze ne z najbližjim velikim centrom (Trst 21 km) ne z manjšimi lokalnimi središči tržnega značaja (Piran 17 km). Tak položaj že sam vzpodbuja nastanek tržišča, ki je za 1. stoletje pred Kr. in 1. po Kr. dejansko spričano pri Pliniju ( I I I 129, gl. niže). Preproste in odlične pa so zveze po morju —• kot pri vseh prim orskih krajih — ne le do Tergesta, marveč tudi do Gradeža in Parentija. Brž ko se je bilo tu izoblikovalo tržno jedro, so si začeli tržani prisvajati na obali po­ sestva. Ta sklep je na dlani. V nadaljnjem razvoju so si prebivalci tako novih tržnih središč kot starih mest pridobivali nove posestne enote vedno globlje v notranjosti. Ker ni bilo tod ne vojaških ne drugih nujnih razlogov javnega značaja za gradnjo cest, so šele pozneje — in to razmeroma kasno — poskrbeli za cestne zveze med mesti in posestvi meščanov v notranjosti.8 D o izgradnje, ki so jo tedaj bila zmožna organiziiati le m esta in le na pobudo centralnih organov, je tod torej prišlo, ko so mesta izstopila dom inantno in ko so se posesti meščanov v notranjosti pomnožile. To se je zgodilo za vladarja Vespazijana (69—79 po Kr.). Skorajda nobene arheološke opore pa ni za sklepanje, kje da je nova državna cesta, nazvana Via Flavia, tekla. Če izhajamo iz ciljev, ki jih je zasledovala —• povezati podeželske postojanke z mestno-tržnimi središči — ter upoštevamo še terensko figuracijo in prazgodo­ vinsko poselitev, potem jo je treba iskati morda na liniji Tergeste—Dekani—Kubed— Buzet—Buje—Parentium—Pola. Obalna tržišča in večje primorske posestne enote, ki jih je med seboj povezovala obalna plovba, so bile na magistralo priključene s pravokotno speljanimi kolovozi — tako značilnimi za Istro. III N A RA TIV N I IN LISTINSKI VIRI 1 Plinij, naturalis historia H I 129 (sredina 1. st. po Kr., izpisano iz avgustejskih virov): oppida Histriae civium Romanorum Aegida, Parentium, colonia Pola. Iz konteksta izhaja, da je rimski pozno republikanski tr ž n i center Aegido iskati na prostoru med reko Formio (Rižana) in m estom Parentijem, več glej niže. 2 Gregorii papae I regis trum epistolarium edd. P. Ewald, L. M. Hartmann, v: MG H Epistolae II (1890), IX 152 (maj 599), glej tudi Kos I 124. Naslov: Habitatoribus insulae Capreae Histriae provinciae. Papež odobrava odločitev ljudstva proti istrski shizmi; če se bo za to odločil tudi škof, za katerega so bili prosili, da bi jih v njih cerkvi poučeval, je v redu, če ne, je že pisal ravenskemu nadškofu quomodo vestra ecclesia proprium habere valeat sacerdotem. K enačenju Caprea insula = Aegida gl. niže pod IV. 3 Id. ib., pism o IX 154 (maj 599), glej tudi Kos I 126. Papež piše Callinico exarcho Italiae, veseleč se njegovih zmag: quod mihi de Sclavis victorias nuntiastis. Zelo ga tudi veseli, da je tako ekspeditivno odpremil odposlance s pismom s Koprskega otoka {de Capritana insula), ki se žele zediniti s sv. cerkvijo; kar pa je bil odločil glede posvečevanja na Koprskem {de insulae Capritanae ordinatione), bo vse podrobnosti izvedel pri ravenskem nadškofu. 4 Id. ib., pismo IX 155 (maj 599), glej tudi Kos I 127. Pismo ravenskemu nadškofu. Papež je slišal, da je bil v mestu Novas (Novigrad v Istri) za škofa postavljen neki Ivan: quia in castello quod Novas dicitur episcopus quidam Iohannes nomine de Pannoniis veniens fuerit constitutus. Dalje, da je bil Koper s tem kaštelom cerkveno združen: cui castello eorum insula quae Capritana dicitur erat quasi per diocesim coniuncta. Novega lokalnega in pravovernega škofa Ivana je nasilno pregnal ‘istrski škof’ (gradeški nadškof in oglejski patrijarh shizmatik Sever [586—607]), posvetil drugega in zahteval od njega, da biva v Kopru. Ta se je bil čez nekaj časa s pravovernim ljudstvom vred obrnil na eksarha z željo, da bi se ze­ dinil s papežem. Razkolniki pa so ga spet pridobili. Ljudstvo je ostalo tedaj brez pastirja, kajti prejšnjega ni moglo sprejeti. Slede nekatera navodila tehničnega značaja, predvsem pa naj nadškof poskusi pridobiti prejšnjega škofa na pravo pot. Če to ne bi uspelo, naj posveti novega in ga začasno podredi ravenski nadškofiji, ne gradeški. 5 Anonymus Ravennas IV 31 (7. ali 8. stoletje): našteva istrska obalna mesta Arsia, Nessatio, Pola, Ruginio seu Ruigno, Parentium, Neapolis, Humago, Siparis, Silbio, Piranon, Capris, Tregesten, Foroiulium, Puciolis, Aquileia, Concordia, Altinum. 6 Isti, na drugem mestu — V 14 — v glavnem isto : Pirano, Capris, Tergeste. 7 Rižanski placitum leta 803/810, glej Kos II 23 in predvsem C. Manaresi, I placiti del ’Regnum Italiae’ (Roma 1955) 50—56. Sklic istrskih prebivalcev na ukaz K arla Ve­ likega (768— 814) in sina kralja Pipina (777—810) k zborovanju ob Rižani: in territorio Caprense, loco qui dicitur Riziano. Mesto je torej imelo teritorij ; locus Rizianus je najver­ jetneje na ravnici ob izlivu Rižane. 8 Chronicon Venetum vulgo Altinate, glej M G H Scriptores XIV 17 ter Kos I 184 (10. stoletje): Agaton patriarcha (sc. Aquileiensis), qui fuit nacione Continopolis caput Ystriae civitatis, vixit in patriarchatu ann. 10. Continopolis je okrajšava za zmotno navedbo Con- stantinopolis. K origira jo Danduli Chronicon VI 10 z oznako za istega: hic in Justinopoli civitate Istriae natus. 9 Chronicon Venetum vulgo Altinate, glej Kos II 24, navaja za čas aproksimativno okrog 804 po K r. imena nekaterih rodovin, ki so se z raznih krajev naselile v Benetkah, tako tudi: Calbani de Capra Ystrie venerunt, tribuni ante fuerunt, convenientes omnem hu­ militatem habentes. 10 Ib., glej Kos II 197 (okrog 864). N avedba izvora torcellskega škofa: Deusdedit qui fu it nacione suorum parentorum Continopolis Ystrie civitatis. Prim. zgoraj št. 8. 11 Kos II 344 (24. april 908). Kralj Berengar je sprejel pod svoje osebno varstvo : Adle- gidam abbatissam ex cenobio lustinopolitane civitatis pariter cum suo monasterio, ter z vso imovino po Istri (to so npr. mansiones, cortem de Visiono) in osebjem. Več o tem Dümmler v Forschungen zur deutschen Geschichte I 286. 12 Kos II 380 (14. jan. 932). Sklenitev določenega ekonomsko-političnega razmerja med K oprom in Benetkami. Predvsem je šlo za organizacijo varnosti in plovbe po severnem Jadranskem morju. Podpis: Ego Georgius dyaconus et notarius per consensu populorum scripsi et firm avi itd., actum in civitate Justinopoli. Mesto je dosledno tako označeno. Od p’ rebivalcev sò med drugimi imensko navedeni tudi: Audebertus locopositus et Johannes scavinus, Faragarius advocatus tocius populi. O stina posreduje vpogled v celotno upravno osebje tedanjega mesta. 13 Kos II 381 (12. marec 933). M irovna pogodba med mejnim grofom Uuintherius ter beneškim dožem Petrom Kandijanom, dana diakonu Juriju v prepis: Georgio dyacono et notario de civitate Justinopolim. Med pričami in zapriseženci so med drugimi navedene tudi štiri osebe : de civitate Capras. 14 Kos II 449 (2. april 974). O stina cesarja Otona II. (973—983), s katero poklanja gradeški cerkvi posestva tudi in Iustinopoli; določene samoupravne pravice pa prejmejo z njo Caprenses. 15 Kos II 457 (16. april 977). O ton II. je potrdil gradeškemu patriarhatu: locum qui dicitur Insula cum suis apendiciis tam infra civitatem lustinopolim quam extra que vocatur Capras; podeljuje mu tudi vse davščine: omnem censum quem predicte Insule homines infra civitatem lustinopolim in domibus vel ceteris rebus regiae potestati atque imperiali actenus persolvere visi sunt. Insula je današnja Izola. 16 Kos I I 462 (12. okt. 977). Obnovitev pogodbenih in mirovnih obveznosti med Koprom in Benetkami, ker je bil ogenj uničil vse stare listine: Actum in civitate Justinopolim; s tem izrazom je m esto v dokumentu dosledno označevano. 17 Kos II 476 (7. junij 983). Pogodba med cesarjem Otonom II. in beneškim dožem glede odnosov med enim in drugim teritorijem; med drobnimi določili stoji tudi, da je do­ voljeno, da K oprčani (Capriani) sekajo les po starem v Furlanskem gozdu. 18 Kos II 499 (5. okt. 991). Sodna razprava, ki jo je vodil istrski grof o imovinskem sporu med poreškim škofom in uglednim zasebnikom. Med pravnimi svetovalci je bil tudi Petrus scavinus civitatis Justinopolis, civilna stranka pa je imela odvetnika Benedikta de civitate Iustinopoli. 19 Konstantinos VII. Porphyrogenetos, De administrando imperio 27, 71—74 (913 do 959). Koper omenja z oznako y.acj-pov ’Io avviava. 20 S. Tonolli, ‘Fermo e Rustico’, Bibliotheca sanctorum V (1964) 634— 639 (z navedbo virov). Firmus in Rusticus sta bila diokletijanska mučenca, po rodu iz Afrike, njuna passio je bila napisana v 6. st., medtem ko je rokopis za translatio iz 10. st., vendar aludirajo nanjo že Laudes Veronensis civitatis (M G H Poetae Latini aevi Carol. I [1881] p. 118— 122), na­ pisan med leti 796/815 in katerih anonimni pisec je translatiji sami prisostvoval (verjetno med 757/774). Svete ostanke v Veroni mučenih svetnikov so bili prenesli v Kartagino, piše passio (glej G. Cuperus, A A S S Aug. t. II [1867]: 9. Aug. p. 419 D ss.), in nadaljuje (cap. 10): evoluto autem non modico tempore, erat vir quidam gentilis in provincia Histria, nomine Terentius, in civitate Capris, nobili quidem oriundus genere ac locuples valde. Bil je trgovec, križaril po morjih, tudi s sinom Gaudentijem, ki sta ga nekoč čudežno rešila imenovana svetnika. V zahvalo je oče v Kartagini, kjer sta odkrila grob obeh, odkupil relikvije in jih prepeljal ad oppidum suum Capris: condiderunt corpora Sanctorum in ecclesia sanctae ac perpetuae Virginis Dei genitricis Mariae. Ker so pozneje postali časi nemirni — za vlade Desiderija in Adelgisa (757— 774) — Langobardi in Avari so vdirali v Istro, ple­ nili, so svetnika prepeljali najprej v Tregeste (dosledno tako pisano), in sicer za časa veron­ skega škofa A nno (ok. 750—760), ki ju je v Trstu odkupil in prepeljal v domovino. 21 Kos III 92 (4. junij 1035). V darilni listini cesarja K onrada II. (1024— 1039) Kopru so prebivalci naselja imenovani kot sledi : homines habitatores civitatis Justinopolis que alio nomine Capras vocatur. 22 Guido iz Pize 20 (leta 1119). V izpisku iz dela anonimnega geografa iz Ravene na­ vaja istrska m esta v naslednjem zaporedju: Sapara quae et Sibaris, Silvium, Piranium, Capris, Treiesta, Foroiulii, Puciolis, Aquileia, Concordia, Altinum. 23 Id., 117. Podobno: Čapris, Tergeste, Älessiccion, Foroiulium. 24 A. D andolo, Chronicon V 8, 1; glej Kos I 75. Dož je umrl leta 1354; njegovi podatki so zanesljivi. Piše: Stephanus episcopus Aquileie creatus est anno Domini nostri lesu Christi VC XXI°. Huius tempore Ystrorum gens, barbarorum invasionibus graviter afflicta, in Ca­ prariam insulam secedunt, et domos construunt, et in gloriam catholici principis fundatum oppidum Iustinopolim vocaverunt. Štefan je postal akvilejski škof 521, vsekakor pa je Istra tedaj živela v obdobju miru, bizantinska uprava ni mogla tedaj tam ustanavljati nobenega mesta, ker je deželi vladal gotski kralj Teoderik Veliki. Gre za kontaminacijo z vladarjem Justinom II. (565—578), za čigar časa so Langobardi vdrli v Furlanijo (568) in se je moral pred njimi akvilejski škof Pavel (557/558—569/570) umakniti na Gradež. Tedaj, a tudi prej, so se prebivalci nedvomno radi umikali na otoke, Bizantinci pa, ki so medtem bili porazili Gote, so izgrajevali svojo oblast in postavljali utrdbe. 25 Id., VII 10, 2; glej Kos I 230. Papež Štefan II. (752—757) je na prošnjo koprske du­ hovščine in ljudstva odobril K opru škofa in ga posvetil. Hoc favente Stephanus papa suppli­ catione cleri et populi Justinopolitani placatus indulsit, ut Justinopolitana ecclesia amodo cathedralìs existeret, sicque Ioanni a clero et populo ejusdem ecclesiae electo hic patriarcha (sc. Vitalianus) confirmationem et consecrationem contulit et sponsionem metropolitano debitam ab eo suscepit, et eo mortuo Senatori successori ejus subsequenter fecit. C. de Fran­ ceschi 10 dvomi v verodostojnost notice, vendar brez argumenta. SEZNAM IM EN ZA K O PER IN NASELJENCE (v oklepaju je navedeno stoletje zapisa, pred njim številka dokumenta) Aegida 1 (I/I) Capodistria srednjeveška in moderna italijanska oblika Capra 9 (IX) Caprae 5 (V ili). 6 (Vili). 15 (X). 20 (X). 21 (XI). 22 (XII). 23 (XII). — civitas 13 (X). 20 (X) — oppidum 20 (X) Capraria insula 24 (XIV) Caprea insula 2 (VI) C apritana insula 3 (VI). 4 (VI) Caprense territorium 7 (IX) Caprenses 14 (X) Capriani 17 (X) Caput Y striae 8 (XIV). 10 (IX) Cavrisani italijanski dialektični naziv za prebivalce Continopolis 8 (XIV). 10 (IX) Giusterna italijanska oblika za Podmarkovec Iustiniana kas tron 19 (X) Justinopolis 14 (X). 25 (XIV) — civitas 8 (XIV). 12 (X). 13 (X). 15 (X). 16 (X). 18 (X) — civitas que alio nomine Capra vocatur 21 (XI) — oppidum 24 (XIV) Justinopolitana civitas 11 (X) — ecclesia 25 (XIV) Justinopolitanus populus 25 (XIV) Kapers današnji slovenski dialektični izgovor K opar hrvaška oblika Koper srednjeveška in moderna slovenska oblika IV SKLEPNI ÒRIS Toponim Aegida (1) je grškega jezikovnega izvora (zi:, alyic koza). N a osnovi Pli- nijevega konteksta je aglomeracijo iskati med reko Formio (Rižana) in mestom Parentium (Poreč). Na prostoru med mesti Piranon (Piran) in Tregesten (Trst) se v delu anonimnega geografa iz Ravene pojavi tudi latinsko krajevno ime Capris (5, 6), ki ga tako kontinuiteta v dokumentaciji kot v imenskem prevzemu enači s Koprom. Ker pomenita grška in latinska {capra, ae koza) oznaka eno in isto (,kozje’), ker so Rimljani dejansko obe oznaki za­ menjavali oz. prevajali,9 ker obe spadata med redka toponima v teh krajih in ker je obe treba locirati v istem ožjem geografskem krogu, ne nasprotuje praktično nič njunemu enačenju. Res je, da za istovetenje nimamo absolutnega dokaza in je vsekakor treba no­ tirati Mommsenovo principielno skepso (CIL V p. 49), vendar jo navedeni logizmi praktično zavračajo. Identifikacijo Caprae — K oper dodatno podpira dejstvo, da po vsej zahodni istrski obali, kjer je sporočenih nemalo starih imen za poselitvene enote, nobeno drugo ni nelokalizirano in da je bila naselbina Caprae zgrajena na otoku, kot pričajo viri, otoki pa so v zgoraj omenjenem prostoru zgolj trije, namreč Koper, Izola, Umag, od katerih slednja zaradi eksplicitne dokumentacije ne prideta v poštev. Istovetenja med nadaljnjimi izrazi, ki so za Koper tudi sporočeni, so listinsko spri- čana1 0 (gl. indeks na str. 451). Ti izrazi so: srednjeveški Justinopolis; ime je vzniknilo v bi­ zantinskem obdobju istrske zgodovine in bilo dano po vladarju Justinu II. (565— 578). Skonstruirana italijanska oznaka Capodistria se izvaja iz Caput Histriae, za kar ugotavlja Billanovicheva nedvomno pravilno, da je nekaka ljudsko-etimološka prilagoditev, nastala iz Capris Histriae.n Slovenski Koper (izgovori Käpora) in hrvaški Kopar se najmočneje približata stari nominativni obliki Caprae in eo ipso dokazujeta, da je ta oblika edina bila razširjena med ljudstvom,1 2 ter hkrati, da jo je slovanski živelj prevzel direktno od romaniziranih staroselcev. Notiram naj še, da je okolišnje prebivalstvo meščane imenovalo Cavrisani, da nosi Podmarkovec tudi lokalno oznako Giustérna, ki je morda v povezavi z izrazom Justinopolis, ter da se listinsko pojavlja za mesto tudi ime Continopolis, okrajšava za Constantinopolis, kar mislim, da je pokvarjen zapis (8, 10). Dejstvo, da imamo za eno in isto postojanko pet imen (Aegida, Caprae, Justinopolis, Koper, Capodistria) kaže na pestro zgodovino, ki jo je preživljala. Gospodarsko gledano ima Koper ne veliko, vendar zadostno agrikulturno območje ter precejšnje hribovito zaledje med Dragonjo in Rižano. Odločilna za nastanek aglome­ racije je bila obalna plovba, ki so jo sprva gojili predvsem grški kolonisti v kasno-hele- nističnem obdobju na Jadranu. Odtod toliko krajevnih oznak grškega jezikovnega izvora kot npr. Neapolis (Novigrad), Piranon (Piran), Aegida (Koper), prim. tudi Diomedovo svetišče na izlivu Timava, dalje Pola (Pula), Apsoros (Osor), tudi Nauportus (Vrhnika) in z etimološkimi priličenji verjetno še Emona (Ljubljana) in Ad Pirum (Hrušica). Po rimski zasedbi Istre (177 pred Kr.) so plovbo prevzeli akvilejski kolonisti, še pozneje tergestinski in parentinski prekupčevalci in posestniki. Helenistična brodarska postaja Aegida na otoku, ki jo domnevam in na katero sklepam predvsem na osnovi imena — prav postaje te dobe so pogosto na otokih — je po rimski zasedbi postala močno tržišče, ki so ga začeli v 2. in 1. stoletju pred Kr. naseljenci pravno oblikovati, da je postalo v sklopu provincialne uprave oppidum civium Romanorum, kar je navadno zadnji status pred municipalnim. Kakšni ekonomski razlogi so to pogojili, lahko zgolj ugibamo. Mislim, da zemljiška posest, koprske soline, prekupčevanje, posebej po tovorni smeri na Kranjsko, ter razmeroma gosta poselitev okolišnjega hribovja (m orda s pripadniki plemena Katalov). Pa še nekaj je verjetno soodločalo. Postojanka je v 1. stoletju pred Kr. spadala v provinco Cisalpina-Illyricum in postala 1 . 42 pred Kr., ko je bila Cisalpina do Formiona (do reke Rižane) vključena v Italijo, zadnja mejna postojanka province Ilirika. Med letom 4/14 po K r., ko je bila še Istra do Arsije (reka Raša) priključena Italiji, je bila dodeljena k ager Tergestinus. U pravno se zato ni mogla več razviti v samostojno mesto. Ker je bila za Vespazijana (69—79 po Kr.) še državna cesta speljana daleč od naselja in ker se je mogočno razmahnilo m esto Tergeste, je naselje Aegida-Caprae kot razvojno perspektivni oppidum zatonilo in obstalo v najboljšem primeru kot lokalno tržišče poljedelskih proizvodov. Tako je teklo do pozne antike. Tedaj je nastopil čas, ko je v primorskem zaledju iliro-italskega vojaško-zapornega sistema na Krasu, ki ga imenujemo tudi claustra Alpium Iuliarum, jela uspevati sleherna aglomeracija kot oskrbovalna postojanka. D o še večjega razcveta takih postojank je prišlo tedaj, ko so se zaradi pritiska državne uprave na mesta meščani-po- sestniki začeli za stalno naseljevati na podeželju. H krati sta negotova atmosfera 4. in 5. stoletja ter občasni sovražni pritisk na podeželje tirala prebivalce, da so se iz varnostnih razlogov vse intenzivneje selili v stare otočne naselbine. Iz navedenih virov in podatkov je dejansko razvidna močnejša refugialna poselitev otoka v pozni antiki, prejkone že v 5. stoletju, ki se je v nadaljnjem intenzivirala. Po propadu gotske vlade sredi 6. stoletja (v Istri 539) je nova bizantinska organizacija z glavnim sedežem v Raveni — in z novim lokalnim v Novigradu — posebej z vojaškega in mornariškega vidika nedvomno postrojila lokalno varnostno službo, usposobila vsa pristanišča, ki so po langobardski zasedbi zaledja postajala bolj in bolj važna, ter ščitila svoje področje pred invazijo Langobardov, vpadi Avarov in Slovanov, kar je v glavnem uspešno opravila. Proti koncu 6. stoletja — torej po langobardskem vdoru — je mestece sprejelo tudi večje število ubežnikov iz panonskega področja. K er je tedaj že govora o ško­ fiji, je nedvomno obstajala na otoku cerkev z drugimi pripadajočimi stavbami. S tem je naselje nedvomno definirano za pozno antično mesto. V istem času in m orda v sklopu širšega koncepta izgradnje varnostne službe na severnem delu bizantinskega področja1 3 je bil poleg refugialnega mesteca Caprae zgrajen (24) — nedvomno n a najvišji točki otoka — castrum,1 4 ki so ga začeli imenovati Justinopolis. Mož­ nost, da bi bil le-ta zgrajen na kopnem nasproti otoku, npr. v Podmarkovcu, kjer je ohranjen toponim Giustérna, ni velika. To je misel, ki je sicer prirodna in s katero se ukvarja tudi Cessi,1 5 vendar ji Dandolova kronika (24) izrecno nasprotuje. Žal doslej ni bilo najdenih arheoloških ostalin utrdbe in mesta, k ijih pričakujemo. K er so se razm ere sčasoma ustalile, smemo računati s postopnim delnim izseljevanjem zemljiških posestnikov na kopnino. Placitum in territorio Caprense (7) kaže, da so lastniki živeli od bližnjih rodovitnih polj, ki so jih imeli v lasti, in hkrati, da se je shod vršil v obal­ nem pasu, verjetno v območju izliva Rižane, ne pa globoko kje v njeni dolini. V 7. in 8. stoletju je med naseljenci že računati z nižjim in relativno imovitim plemstvom, ki je po­ šiljalo otroke v šole in samostane (8, cf. 10), posamične veje nekaterih družin so se selile v politična središča (9). Koncem 8. stoletja (788) so področje zasedli Franki, ga administrativno vključili v F ur­ lansko m arko in podpirali slovanski živelj v politični borbi proti romaniziranim meščanom. Za 9. stoletje je izpričan administrativni kader (12, 13, 16, 18), ki pa je moral obstajati v mestu že dokaj poprej (cf. 9). Koper je po frankovskem umiku 952 pripadel Bavarski, 976 Koroški vojvodini, menjal v nadaljnjem večkrat gospodarja, dokler ni 1279 podlegel Benetkam, s katerim i je bil v mejah samoupravnih pravic iz ekonom skih razlogov prisiljen paktirati sicer že od 10. stoletja (12, 16), vendar se je vse do zadnjega krčevito boril za neodvisnost. Obzidje je morda vil. stoletju zaobjelo ves otok. Poznoantične cerkvene razmere v Istri so bile napete, ker je bizantinska uprava pod­ pirala ortodoksno vero, gradeški p imaš, pod čigar cerkveno upravo je dežela spadala, pa tako im enovano istrsko shizmo,1 6 ki so jo priznavali tudi škofje na teritoriju arijanskih Langobardov. H krati se je v atmosferi splošnega razsula v drugi polovici 6. stoletja umikalo v Istro mnogo ljudi iz panonskega in noriškega prostora, med njimi tudi posamezni škofje. Te naj bi po papeževi direktivi sobratje sprejemali in jim pomagali. Tudi Johannes, ‘iz Pa­ nonije’ se je — če poskusimo rekonstrukcijo — zatekel v Istro, kjer ga je očividno še pred­ hodnik gradeškega nadškofa Severa (Helias [571—586]) umestil v glavnem in novozgra­ jenem mestu bizantinske lokalne uprave, to je v Novigradu, kjer je ustanovil zanj novo škofijo (2, 4). Z njim so pribežali delno njegovi stari verniki, ki so se naselili tudi drugod, npr. v Kopru. K er je bil škof ortodoksen, g aje sledeči novi gradeški nadškof, brezkompro­ misni pobornik ‘istrske shizme’, Sever (586— 607) odstavil in posvetil drugega, ki naj bi — demonstrativno in v nasprotju s prejšnjimi uredbami, ki so nedvomno bile uživale podporo tudi z bizantinske strani — stoloval v K opru. Bizantinski spretnosti in ortodoksnemu ljudstvu pa je uspelo novega škofa idejno toliko omajati, da se je oficielno poskušal preko eksarha približati papežu, vendar ga je primas v zadnjem trenutku prisilno odvrnil od tega. Ljudstvo ga zato ni hotelo več sprejeti in je ostalo brez pastirja. Eksarh je leta 599 takoj odpremil v Rim večje poslanstvo prizadetih vernikov, ki je papeža zaprosilo za posredovanje. Iz Rima se je le-to napotilo na Sicilijo obiskat svojega starega, iz Novigrada izgnanega panonskega škofa, ki ga je bil tja poslal papež. Papež je koprsko-novigrajsko škofijo za- ča;no podredil ravenskemu nadškofu in ga prosil, naj najprej poskusi odpadlega škofa pridobiti, če to ne bi šlo, pa naj umesti novega. Več podatkov nimamo. Izgleda, da je ško­ fija v politično-religioznih trenjih med Rim om in Carigradom, Ogl.jem in Rimom, Lango­ bardi in Carigradom začasno zamrla in jo je na prošnjo ljudstva in klera ponovno ustanovil šele papež Štefan II. (752—757, glej št. 25). Škofija ponovno zamre,1 7 naseljenci se za njeno oživitev stalno trudijo, njih najostrejša nasprotnika sta bila tržaški škof in oglejski patrijarh, medtem ko ju zaradi zavez .riškega razmerja dož ni podpiral. Obnovitev je uspela leta 1177, ko sta se cesar Friderik I. in papež Aleksander III. mudila v Benetkah. Danduli Chronicon IX 15, 12 notira v marginalnem pripisu že za ok. 1166: papa etiam Justinopolitanam urbem quae jamdiu cathedrali sede privata fuerat, ad supplicationem ducis Venetiorum, cujus fideles erant, in integrum restituit et episcopum eis dedit (prim. Kos IV 587 in 588, pa tudi 632 in 727 a ter C. de Franceschi 13 s prepričljivo utemeljeno možnostjo, da je bila škofija v resnici obnovjena leta 1159). Za nadaljnje podatke, posebej za pričetek nove administrativne fevdalno-meščanske izgradnje, glej gradivo, ki ga navajata Kos III ss in pass., ter C. de Franceschi 7 s. N akar šele je trajala neprekinjeno do 1830, ko je bila vključena v tržaško diecezo. Arheološko-arhitektonskega pričevanja o tem obdobju na otoku nimamo veliko. Pri­ čakovati m oram o cerkev z baptisterijem iz 6. stoletja, podobno kot jih poznamo vrsto v akvilejskem patriarhatu. Po obnovitvi škofijskega sedeža sredi 8. stoletja je gotovo sle­ dila cerkveno-gradbena dejavnost. Iz tega časa je ohranjena rotunda sv. Elije.1 8 Že v 9. stoletju je obstajal v mestu ekonomsko močan ženski samostan (bližnji paraleli zanj sta M onastero in Štivan), ki je imel posestva raztresena po širokem celinskem zaledju (11). Baptisterij pri stolnici je iz 12. stoletja, raziskave pa so pokazale, da je v osnovi predelana romanska cerkvica. Pričakovati je treba škofijsko palačo, dalje v trdnjavi in v naselju Caprae pa s škofijskim sedežem povezane hiše in poslopja, ki se delno omenjajo tudi v listinah.1 9 1 Okrajšano citiram : Bilanovich : kot prav­ kar navedeno. CIL: Corpus inscriptionum Latinarum. C. de Franceschi: C. de Franceschi, ’Delle origini di Capodistria e del suo vescovato’ Archivio Veneto5 46—47 (1950) lss. In. It.: Inscriptiones Italiae. Kos: F. Kos, Gl adivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, I (1902), II (1906), III (1911). MGH: Monumenta Germaniae historica. Nekaterih problemov se nisem dotaknil, ker smatram, da jih je Billanovich-eva ali rešila ali pravilno postavila; npr. zavrnitev zmotnega mnenja, da je treba enačiti Plinijevo navedbo pravnega položaja Aegide (oppidum civium Romanorum) z municipalnim statusom, kar zagovarjata F. Vittinghoff, ’Zur vorcaesarischen Siedlungs-und Städtepolitik in Nordafrika. Bemerkungen zu den ’Städtelisten’ des Plinius (n. h. V)’, Corolla memoriae Erich Swoboda dedicata (1966) 225 ss ter A. Degrassi, Scritti vari di antichità II (1962) 818 (prim. Billanovich 285 ss.); ali da je treba Aegido locirati po vsej priliki na Srmin kot zagovarja Degrassi l. c. in da je v oznakah Aegida in Caprae treba videti dvoje naselij (/. c.). Ne ponavljam analiz kamenitih spomenikov v koprskem muzeju z ozirom na njihovo provenienco, ker so skoraj vsi brez sporočenega najdišča, k čemur glej Degrassi o. c. 798 ss. ter Billanovich 273 ss. Danes tudi ni več potrebno upoštevati študij kot npr. P. Pervanoglu, ’Dei nomi antichi attribuiti alla città di Capodistria’, Archeogr. Triest. NS 12 (1886) 208 ss. ali pripomb G. de Vergottinija, Lineamenti storici della costi­ tuzione politica dell’Istria durante il Medio evo (Roma 1924, ponatis Trieste 1974) 13 ss, ki tudi odločno zagovarja mnenje, vendar brez argumenta, da se najzgodnejše omembe Caprae nanašajo na Caorle v beneški laguni, k čemur se — neutemeljeno — nagiba tudi C. de Fran­ ceschi v Atti e memorie della società istriana di archeologia e storia patria NS 19 (1971) 107. 2 Glej tudi prejšnjo op. Čeprav je koperski lapidarij poln epigrafskih spomenikov, za no­ benega ni mogoče trditi, da izvira s prostora tega mesta. Nagrobniki dajejo sicer fragmen­ taren vpogled, vendar v normalno strukturo prebivalstva. Omemba VI vira Augustalis (In. It. X 3, 1) iz 1. ali 2. stoletja, ki je Izidin žrtve­ nik postavil na prostoru, določenem po sklepu neke skupnosti; dalje, obstoj ’sodnih izveden­ cev’ (iuratores, In. It. X 3, 6 in 7) verjetno iz 1. stoletja po Kr., ter sakralna organizacija orientalskega kulta (8 ter 1. 4) iz 1./2. stoletja, ter morda II vir iure dicundo quinquenalis iz 1. stoletja (3) — pa že nudijo elemente za skle­ panje na obstoj neke administrativne organi­ zacije. Pod pogojem seveda, če bi bili gotovi, da dokumenti izvirajo iz Kopra ali koperskega okolja. To pa nismo. Ne smemo pozabiti, da je bil Koper najbogatejše in najbolj kultivirano istrsko mesto v srednjem veku, ki je rado slišalo o svoji slavni minulosti. Ta tendenca zgolj povečuje našo skepso. 3 A. Degrassi, Il confine nord-orientale delTItalia romana (1954) 72 op. 118. 4 CIL V 81 IO7 0 f, 81 IO9 6 a, 81 IO1 1 6 d, 81 IO1 3 7 b. Prim. tudi B. Slapšak, Situla 14— 15 (1974) 173 ss. 5 Degrassi l. c. E. Boltin-Tome, ’Zametki primorskih mest’, Arheološki vestnik 21—22 (1970—1971) 169. 6 Degrassi, /. c. Boltin-Tome /. c. (najdišče: za hotelom ’Triglav’). 7 F. Miltner v Jahreshefte des österreichi­ schen archäologischen Instituts 24 (1929) Bb. 172 nr. 68. Boltin-Tome L c. govori še o eni oljenki z najdišča blizu bolnice (za hotelom ’Triglav’). 8 Drugače so usmerjeni avtohtoni prebi­ valci zaledja, ki težijo k primorskim tržiščem ali po dobrih ali po slabih kolovozih, žene jih potreba po kolonialnem blagu in soli. 9 Billanovich 271 z izčrpno zbranim gra­ divom. Prim. tudi C. de Franceschi 3. Za grški izvor imena in naselja govori dejstvo, da ga navaja Plinij, ki črpa iz starih virov; prim. dalje, da je Plinij porabil nek grški vir tudi pri opisu pohoda C. Sempronija Tuditana (leta 129 pred Kr.) na Histre in Liburne, kot je pokazal M. Gwyn Morgan v Philologus 117 (1973) 29. Končno prim. k intenzivno prisotnem grštvu po severnem Jadranu dela L. Braccesija, po­ sebej Grecità adriatica (1971). 1 0 Posebej 21 in druge. K izrazu Justino- polis opozarja C. de Franceschi 3, da ga ano­ nimni geograf iz Ravene ne uporablja, da je prišel torej kasneje v rabo (po 9. stoletju). Argument ne drži, ker so najmlajši viri, ki jih je geograf uporabljal, iz justinijanskega obdobja. 1 1 Billanovich 271. Prim. listino št. 9. C. de Franceschi 4 opozarja, da so z atributom morjeplovci naselje ločevali od drugih isto­ imenskih (npr. v beneških lagunah ležeče Caprae-Caorle). 1 2 Prim. tudi R. Cessi, Ene. Ital. 8 (1930) 873. 1 3 Prim. M. Brozzi, T primi duchi Longo­ bardi del Friuli e la politica bizantina verso il ducato’, Arheološki vestnik 21—22 (1970— 1971) 75 ss. 1 4 K izrazu in zanimivi problematiki v zvezi z njim na prostoru romanskih jezikov prim. H. Diament, The Toponomastic Reflexes o f Castellum and Castrum (Heidelberg 1972). 1 5 Glej op. 12. 1 6 Prim, k njej W. H. C. Frend, The Rise o f the Monophysite Movement (Cambridge 1972) . • — Sv. Nazarij je justinopolitanski za­ vetnik, o katerem pa so ohranjene zgolj le­ gende sumljive provenience, objavljene šele v začetku 17. stoletja: Nicolo Manzuoli, Vite dei santi istriani (Venezia 1612). Bil naj bi koprski škof, ponovno odkrit 806; pozneje relikvije ugrabljene in odpeljane v Genovo, 1370 resti- tuirane. Da bi bil kdaj koprski škof, je zavrnil C. de Franceschi 9, kot tudi F. Lanzoni, Le diocesi d ’ Italia II (1927) 861. 1 7 Glej analizo podatkov v delih F. Babudri, ’Cronologia dei vescovi di Capodistria’, Archeo- grafo Triestino3 33 (1909) 173 ss. ter C. De Franceschi, ’Delle origini di Capodistria e del suo vescovato’, Archivio Veneto5 46—47 (1950) 1 ss. O tem ali je Koper cerkveno začasno pri- deljen Trstu ali ne, mnenja divergirajo, podatkov ni, soodločala bo, mislim, poglobljena analiza politične pripadnosti, kadar bo predložena. 1 8 M. Zadnikar, Romanska arhitektura na Slovenskem (1959) 265. 1 8 Mnogo pobud in tehtne kritike sem dobil za pričujočo analizo iz razgovora s profesor­ jem Bogom Grafenauerjem poleti 1974, za kar sem zelo hvaležen. Povabljen, sem o prvih 1000 letih Kopra referirai na 17. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Piranu dne 3. oktobra 1974. CAPODISTRIA (KOPER) L’opera di M.-P. Billanovich (parzialmente scritta assieme a G. Mizzon) »Capodistria in età romana e il pittore Bernardino Parenzano« uscita nell’ Italia medioevale e umanistica 14 (1971) pagg. 249—289 prendiamo qui per punto di partenza nel trattare l’argomento e per confronto diamo uno sguardo al saggio condensato di R. Cessi pubblicato nell’ Enciclopedia Italiana, voi. Vili, pag. 873 (1930). Incontriamo nell’opera i migliori pensieri sugli inizi di Capodistria e la maggior parte dei documenti narrativi e scritti che l’autrice volle esporre contemporaneamente. Pertanto tenteremo di dare qui di seguito un riassunto del tema e di completarlo con delle nostre osser­ vazioni (1). Sta ben chiaro che solo la ricerca archeologica può offrire nuovi dati e può aiutare a spiegare i problemi dei primi mille anni di vita della città di Capodistria (Koper). Rincresce molto che né il Museo locale né il Comune, nel perdurare della febbrile ricostruzione postbellica, seppero sfruttare l’occasione unica che si offriva loro in quel tempo tralasciando di adempiere agli obblighi e lasciandosi sfuggire il momento propizio arrecando un danno irreparabile alla propria città e alla scienza. I. Dati archeologici. Non esistono monumenti litici per cui si potrebbe provare che fossero rinvenuti nell’isola (2). Sporadicamente vengono citate solo delle monete romane senza altri parti­ colari (3). Senza una collocazione più precisa vengono segnalate di origine capodistriana tegole munite di sigilli dei fornaciai Q. Clodi Ambrosi, P. Ituri Sab ( ), C. Petroni Apri Epidiana, L. St ( ) lusti (4). Tegole furono scoperte anche in Riva San Pietro (5) (senza che vi siano aggiunte altre particolarità) e vicino all’Ospedale, dove nel 1949, durante i lavori edili pervenne alla luce un pavi­ mento musivo del IV see., per altro descritto senza maggiori particolari (6). Sarà forse di provenienza capodistriana la lucerna con sigillo Fortis della prima metà del II see. (7). Le località archeologiche di epoca romana rinvenute nel Capodistriano sono segnate sulla mappa (q. v.) e corredate di do­ cumentazione nella pubblicazione Arheološka najdišča Slovenije (Località archeologiche della Slovenia) in corso di stampa. Isolati ruderi di case romane da soli non offrono validi appigli per formulare delle conclusioni topografìco-archeologiche, ma che si tratta di villae rusticae è una conclusione assodata corrobo­ rata dalle più che numerose analogie istriane dall’accentuata continuità della tendenza insediativa nonché dal pensiero che nello spazio attraente e fertile la presenza di tanti insediamenti, di cui esiste una massiccia documentazione, è impossibile interpretare diversamente. Ancora Cassiodoro ( Variae XII 22, 5) ammira la terra istriana e la sua fertilità dalla nave che la costeggia, e in parti­ colare annota praetoria longe lateque lucentia in margaritarum speciem putes esse disposita mentre scrive agli Istriani nell’anno 537/538. Le villae rusticae, corti di campagna, si succedevano Tuna all’altra (confrontare l’interpreta­ zione del termine praetorium Mommsen, Hermes 35 [1900] 437), e simili, seppur a volte forse più modeste costellavano il Capodistriano, con ogni probabilità, presso le seguenti località: Bonini Ceretto Prade Ancarano Arido S. Michele Valle San Bartolo Cesari Crevatini Elleri Semedella San Tomà (di Capodistria) Val d’Oltra Sermino, ove di certo stava una fornace. Anche lì, sull’area oggi occupata da Capodistria, all’epoca dell’Impero romano, giudicando dai molto parvi resti materiali, sorgeva una villa rustica e fors’anche qualcosa di più. Le ville ubicate in riva al mare, come del resto anche altrove, erano dotate di approdi e presso Capodistria si tro­ vava di certo un’apprezzato riparo dai venti e dai marosi offerto dall’isola nel suo lato più riposto, vale a dire dalla parte orientale. Ed è per questo che l’inizio della primordiale agglomerazione va cercato proprio qui, lungo la Riva San Pietro, oggi Vojkovo nabrežje. II. Geografia degli insediamenti e del traffico. Sia Capodistria che le località contermini non sono dotate di buoni collegamenti terrestri né con il grande centro più vicino (Trieste a 21 km) né con quelli minori, mere borgate mercantili (Pirano a 17 km). La conseguenza di tal stato di cose è la formazione di un mercato, cosa che puntualmente avviene ed è del resto dimostrata (Plinio N. H. 3,129, vedere avanti). Le communicazioni via mare sono semplici ed eccellenti non solo fino a Trieste ma bensì fino a Grado e Parenzo. Appena ebbe messo bene le radici il nucleo mercantile i borghigiani incominciarono ad appro­ priarsi le terre sulla costa. E si tratta di una conclusione ovvia. Nel susseguirsi dello sviluppo gli abitanti dei nuovi borghi mercantili nonché quelli delle vecchie città entravano viepiù in possesso delle nuove unità terriere, spingendosi sempre più verso l’interno. In mancanza di necessità urgenti 0 militari la costruzione delle strade ebbe inizio abbastanza tardi e quando fu intrapresa sviluppò una rete di collegamenti tra le cittadine e i possedimenti dei borghigiani situati all’interno (8). Orga­ nizzare l’opera di erigere le strade era allora possibile solo alle città e anche queste subivano l’ inizia­ tiva degli organi statali centrali, i quali diedero l’avvio ai lavori dopo che il dominio delle città divenne evidente e i possedimenti dei cittadini verso l’interno ebbero a moltiplicarsi. A quanto ci è dato di vedere ciò avvenne all’epoca dell’imperatore Vespasiano (69—79 d. C.). Però non esiste quasi appiglio archeologico per definire il percorso della nuova strada statale chiamata via Flavia. Se per ipotesi prendiamo gli obbiettivi che perseguiva, cioè collegare le basi provinciali con i centri civico-mercantili, e consideriamo la configurazione del terreno e gli insediamenti preistorici, allora la strada va forse tratteggiata sulla direttrice Tergeste — Villa Decani — Cóvedo — Piquentum — Buie — Parentium — Pola. I borghi marittimi nonché i maggiori possedimenti costieri, collegati tra loro dal piccolo cabotaggio, venivano ora raccordati alla strada maestra con carrarecce perpen­ dicolari ad essa tanto caratteristiche per l’Istria. III. Fonti scritte e narrative, 1—25; vedere sopra pagg. 448—451. IV. Descrizione conclusiva. Il toponimo Aegida (1) è di origine greca (od;, al'/ó; = capra). Dal contesto di Plinio risulta che l’agglomerato va cercato tra il fiume Formione (Risano — Ri- žana) e la cittadina di Parentium (Parenzo — Poreč). Nello spazio tra le città di Pirano e Tergeste, nell’opera di geografo annonimo ravennate, compare anche il toponimo latino al locativo Ca­ pris (5, 6) che la continuità toponomastica e protocolare identifica con Capodistria (Koper). Sic­ come il vocabolo greco e quello latino (capra, -ae) hanno lo stesso significato e dato che i romani 1 due termini in effetti o sostituivano o traducevano l’uno con l’altro (9) e tanto più che ambo i nomi sono una rarità toponimica da queste parti, nonché che ambedue devono venir collocati nello stesso ristretto spazio geografico nulla osta alla loro identicità. Vero è che non siamo in pos­ sesso di una prova assoluta di identificazione perciò è nostro dovere prender nota anche dello scetti­ cismo di Mommsen, da questi espresso per principio (CIL V p. 49), nonostante lo escludessero praticamente già i logismi citati. L’identicità di Caprae—Capodistria — Koper viene ulteriormente sorretta dal fatto che su tutta la costa occidentale istriana di cui sono documentati non pochi nomi antichi per le località popolate, nessun altro rimane non localizzato e, inoltre, che l’agglomerato Caprae venne eretto su di un’isola, come risulta dalle fonti consultate, e che di queste isole nella parte alta dello spazio menzionato ve ne sono solo tre e precisamente Capodistria, Isola d’ Istria e Umago, tra cui le ultime due, grazie a documenti inoppugnabili, non possono venir prese in con­ siderazione. L’identità di altri termini pure usati per Capodistria risulta testimoniata nei documenti (10) (vedere pure l’indice a pag. 451). Il nome di Justinopolis lo ebbe nell’ epoca bizantina della storia istriana e le fu dato in onore dell’imperatore Justino II (565—578). La forma italiana di Capodi­ stria deriva da Caput Histriae e la Billanovich constata giustamente che si tratta di un’adattamento etimologico-popolare da Capris Histriae (11). Il Koper sloveno (nella pronunzia dialettale Kapara) e Kopar croato sono più vicini alla vetusta forma al nominativo di Caprae ed eo ipso dimostrano che fu questa l’unica forma diffusa tra la popolazione (12) e allo stesso tempo dimostra che la po­ polazione slovena ebbe modo di apprenderla direttamente dagli aborigeni romanizzati. Mi sia permesso ancora di far notare che la popolazione dei dintorni chiamava i cittadini Cawisani e che l’attuale Podmarkovec (tratto di costa ai piedi del San Marco) si avvale del toponimo Giusterna (forse in qualche modo legato al nome di Justinopolis) e che nei documenti compare a indicare la città anche il nome di Continopolis, abbreviazione di Constantinopolis, ma che ritengo si tratti di una annotazione manomessa (8, 10). Per la formazione dell’agglomerato fu decisivo il cabotaggio che i colonizzatori greci svilup­ parono nel periodo tardo ellenico nell’Adriatico; e da qui che a tante località derivano i nomi di origine greca e per esemplificare eccone alcuni: Neapolis (Cittanova—Novigrad), Piranon (Pirano — Piran), Aegida (Capodistria — Koper) e per comparazione alle foci del Timavo il tempio di Diomede, poi ancora Pola (Pula), Apsoros (Ossero — Osor), e perchè no anche Nauportus (Vrhnika) poi ancora con arrangiamento etimologico probabilmente anche Emona (Ljubljana) e Ad Pirum (Hrušica). Dopo l’occupazione romana dellTstria (177 a. C.) la navigazione passò in mano ai colo­ nizzatori aquileiesi e più tardi agli incettatori e possidenti tergestini a parentini. L’approdo ellenistico sull’isola Aegida (che intendiamo e argomentiamo dal nome), e gli ormeggi di quell’epoca sono spesso situati proprio sulle isole, divenne dopo l’occupazione romana un forte centro commer­ ciale a cui gli abitanti incominciavano nel corso del II e I secolo a. C. a dare le norme legati tanto da assurgere, nell’ambito dell’amministrazione provinciale, ad oppidum civium Romanorum, in pratica l’ultimo gradino prima dello stato municipale. Noi oggi possiamo solo supporre quali furono le ragioni economiche che condizionarono tale sviluppo e più precisamente i possedimenti, le saline, l’incetta nonché la carovaniera che si inerpi­ cava verso la Carniola e il fitto popolamento dei colli circostanti, forse di elementi della tribù dei Calali. A creare queste condizioni probabilmente concorse anche il fatto che l’agglomerato, nel I see. a. C., fece parte della provincia Cisalpina-lllyricum e, nel 42 a. C., allorquando la Cisalpina venne inclusa nell’Italia fino al Formione (Risano—Rižana), divenne località confinaria della provincia Illirica. Tra il 4 e il 14 d. C., mentre ITstria fino all’Arsa (Raša) veniva annessa all’Italia, fu tras­ ferita al Vager Tergestinus e ciò le impedi di svilupparsi ulteriormente in città autonoma. All’epoca di Vespasiano anche la strada statale venne tracciata lontano dall’abitato mentre si sviluppava molto la città Tergeste, cosicché VAegida-Caprae, oppidum di sviluppo prospettivo, tramontò e nella migliore delle ipotesi rimase al grado di mercato locale di prodotti agricoli. E così passò il tempo fino al tardo Antico. Poi venne il periodo in cui nel retroterra del sistema difensivo illirico­ italico sul Carso, detto anche Claustra Alpium Juliarum, incomincia a fiorire ogni agglomerazione in funzione di base di rifornimento. Un’ulteriore sviluppo ebbero queste località quando i cittadini- possidenti vennero ad abitarle fuggendo le pressioni esercitate dall’amministrazione statale sulle città. Poi, ancora, l’aria di incertezza che spirava nel IV e V see. e le periodiche incursioni nemiche nelle campagne rispinsero gli abitanti, per ragioni di sicurezza, a stabilirsi nei vecchi abitati ada­ giati sulle isole. Dalle fonti consultate e dai dati esposti risulta maggiore la parte degli sfollati ri­ parata sull’ isola, quasi certamente già nel V see., ed in seguito ancor più intensificata. Alla caduta del dominio gotico verso la metà del VI see. (in Istria nel 539) l’amministrazione bizantina, con sede centrale in Ravenna e quella periferica locale a Cittanova (Novigrad), per ra­ gioni strategiche militari e marittime in particolar modo, ha certamente sollevato il servizio di sicurezza locale, riattivato tutti i porti divenuti, dopo l’occupazione longobarda dell’Italia setten­ trionale, sempre più importanti ed eretto la difesa del proprio territorio contro le invasioni longo­ barde, le scorrerie avare e slave, conseguendo dei buoni successi. Verso la fine del VI see., dopo l’invasione longobarda, la città ebbe modo di accogliere un gran numero di fuggiaschi dalla zona pannonica. Poiché si parla già allora di vescovado sull’isola, doveva esservi, senza dubbio alcuno, ubicata una chiesa. Con l’intervento organizzativo di tal genere nella vita degli aborigeni, che in Istria non doveva essere unico (confrontare Neapolis, Humagum, Insula etc)., e con direttive ade­ guate emanate dagli organi competenti del governo centrale, fors’anche nell’ambito di un concetto più vasto dell’instaurazione del sistema difensivo nella parte settentrionale del territorio bizantino (13) venne, accanto alla città Caprae, ridotta a rifugio (24), eretto certamente sul punto più alto dell’isola un castrum (14) e il tutto battezzato, per date ragioni, con la derivazione dal nome dell’im­ peratore Justino II, Justinopolis. La possibilità che Justinopolis quale città separata fosse sorta in terraferma di fronte all’isola, per es. ai piedi del San Marco, dove si conserva tuttora il toponimo Giusterna, non ha grandi probabilità. E’un pensiero naturale questo e se ne occupa Cessi (15), però la Cronaca di Dandolo (24) lo osteggia decisamente. Purtroppo fino ad oggi non sono stati trovati resti archeologici né della fortificazione né della città che però noi ci attendiamo di scoprire. Le condizioni andarono col tempo a consolidarsi perciò è da ritenere che ci fu un graduale trasferimento dei possidenti sulla terraferma. Il Placitum in territorio Caprense (7) mostra che i proprietari di terre vivevano con il raccolto dei campi vicini in loro possesso e, allo stesso tempo, che il raduno ebbe luogo nella fascia costiera, probabilmente alla foce del Risano e non in profondità lungo la vallata. Nei secc. VII e Vili compare già la nobiltà sebbene ancora piccola, ma già rela­ tivamente ricca, che inviava i propri figli alle scuole e nei conventi (8, cf. 10), mentre dei rami di certe famiglie prendono la via dei centri politici (9). Verso la fine dell’ V ili see. (nel 788) i Franchi occuparono il territorio, lo incorporarono nella marca friulana e beneficarono le popolazioni slave nella loro lotta politica contro i cittadini romanizzati. Per il IX see. è confermata l’ esistenza dei quadri amministrativi (12.13.16.18) ma che dovevano esistere in città anche molto prima (cf. 9). Dopo il ritiro dei Franchi, Capodistria divenne nel 952 possesso della Baviera, nel 976 del du­ cato di Carinzia e, in seguito, cambiò più volte padrone fino al 1279, quando soccombette a Venezia con cui fu costretta, a prescindere dai limiti dei diritti autonomi, a scendere a patti per ragioni economiche già nel X see. (12. 16), nonostante combattesse accanitamente per la propria indipen­ denza fino all’ultimo. Forse già nel XI see. tutta l’isola era cinta da mura. I rapporti ecclesiastici del tardo Antico in Istria erano tesi giacché l’amministrazione bizantina appoggiava la religione ortodossa, mentre il primate gradese, alla cui giurisdizione ecclesiastica apparteneva la regione, appoggiava il cosidetto scisma istriano (16), a sua volta riconosciuto dai vesco­ vi insediati in territorio dei longobardi ariani. Allo stesso tempo, nella seconda metà del VI see., nell’atmosfera di un generale disfacimento, fugiva verso l’Istria una moltitudine di gente proveniente dall’area pannonica e norica tra cui vennero a trovarsi anche alcuni vescovi che, secondo gli ordini impartiti dal papa, dovevano venir accolti e soccorsi dai confratelli in loco. Anche Johannes »della Pannonia« (se tentiamo la ricostruzione) cercò scampo in Istria, dove, come si vede, già il predeces­ sore del vescovo gradese Severo, Helias (571—586), lo insediò nella principale città dell’amministra­ zione bizantina locale, vale a dire a Cittanova, fondando qui la diocesi. Assieme al vescovo fuggiasca arrivò anche parte dei suoi fedeli che però presero dimora anche altrove come per es. a Capodistria. Ma per il fatto che questi era ortodosso, il nuovo arcivescovo gradese, l’intrasigente propugnatore dello scisma istriano, Severo (586—607), lo destituì e ne consacrò uno nuovo dimostrativamente e in contrasto ai precedenti regolamenti convalidati e appoggiati da parte bizantina, insediandolo ora a Capodistria. Ma l’abilità bizantina e la popolazione ortodossa fecero vacillare ideologica­ mente il nuovo vescovo tanto che questi tentò l’avvicinamento ufficiale al papa tramite l’ esarca ma ne fu forzatamente impedito dal primate proprio all’ultimo istante. Il popolo non lo accolse più e preferì la conseguenza di rimanere senza pastore. Nel 599 l’ esarca inviò a Roma una rappresentanza allargata di fedeli coinvolti nel caso, con la supplica che il papa intervenisse; compiuta la missione la rappresentanza se ne andò in Sicilia in visita al proprio vecchio vescovo pannonico colà tras­ ferito dallo stesso papa dopo che aveva subito l’ espulsione dall’Istria. In seguito, il papa sottomise temporaneamente la diocesi di Capodistria e Cittanova all’arcivescovo ravennate pregandolo di tentar di ricondurre all’ovile il prelato apostata e se ciò non gli fosse possibile di insediarne uno nuovo. Non siamo in possesso di altri particolari. Pare che la diocesi venutasi a trovare incastrata negli attriti tra Roma e Costantinopoli, tra Aquileia e Roma, tra Longobardi e Costantinopoli, fosse temporaneamente estinta e che su petizione del popolo e del clero venisse di nuovo fondata dal papa Stefano II (752—757) (vedere il n. 25 e n. 17). La diocesi di nuovo decade (17), ma gli immigrati continuarono a prodigarsi per ridarle vita contro gli acerrimi avversari, il vescovo di Trieste e il patriarca aquileiese e senza l’appoggio del doge sebbe fosse alleato di Capodistria. Il ripristino riusci nel 1177, nel mentre l’imperatore Federico I e il papa Alessandro III convenivano a Venezia. La Cronaca di Dandolo IX 15, 12 annota in margine già per il 1166 circa: papa etiam Justinapolitanam urben quae jamdiu cathedrali sede privata fuerat, ad supplicationem ducis Vene­ tiorum, cujus fideles erant, in integrum restituit et episcopum eis dedit (confrontare Kos IV 587 e 588, inoltre 632 e 727, nonché C. de Franceschi 13, con convincente fondata possibilità che il ri­ pristino della diocesi avvenne concretamente nel 1159). Per ulteriori dati, in particolare per ciò che concerne l’inizio della strutturazione della nuova amministrazione feudo-cittadina vedere il materiale citato da Kos III ss e passim e C. de Franceschi 7 s. Testimonianze archeologico-architettoniche sull’isola di quell’ epoca non ne possediamo molte; noi speriamo che verrano alla luce prima o poi la chiesa e il battistero del V e VI see. e che ci atten­ diamo simili alle già tante note nel patriarcato aquileiese. Dopo il restauro della sede episcopale, verso la metà dell’VIII see. quasi certamente ebbero inizio i lavori edili ecclesiastici. Appartiene a quell’epoca la conservata rotonda di San Elia (18). Al massimo di un secolo posteriore è il testi­ moniato grande convento femminile economicamente forte possessore di terre sparse nel vasto retroterra (11). Il battistero presso la cattedrale data del XII see. mentre le ricerche condotte hanno dimostrato che si tratta in effetti di una rifatta chiesetta romanica. Ce da attendersi di scoprire il palazzo vescovile e, inoltre, nella fortezza e nell’abitato, le case e gli edifici collegati alla sede episco­ pale in parte menzionati nei documenti (19). * Medtem ko sem pripravljal gornji doprinos oziroma ko je bil že v tisku, je F. Semi izdal poetično napisano študijo ’Capris, centro religioso criptopolitico della Romanità?’, ki je izšla v glasilu Ateneo Veneto NS 10 (1972) 81—98, v kateri poskuša predvsem z antroposociološkimi prijemi osvetliti odnose države do orientalskih kultov in njihovih religioznih občestev. Poudarja državno kontrolo nad njimi in skuša dokazovati, da jih je treba tudi v Kopru tolmačiti kot izraz prikritih protestnih gibanj proti obstoječemu socialno-ekonomskemu redu. Ker A. Degrassi v osnovni analizi o lokaciji koprskih spomenikov ’Abitati preistorici e romani nell’agro di Capodistria e il sito dell’antica Egida’, ki je sedaj ponatisnjena v njegovih Scritti vari di antichità II (1962) 785—819, dokazuje, da ni zanesljivo sporočenih spomenikov iz Kopra, se Semi najprej posveti zbiranju in analiziranju relevantnega gradiva, ki so ga doslej spregledali, ter navaja arheološko-topografske drobce, ki govorijo za poselitev otoka v antiki in v mnogem dopolnjujejo, kar sem zgoraj predložil. Semijevih topograf­ skih podatkov nisem mogel še preveriti, vendar naj jih v naslednjem sumarno navedem in hkrati notiram, da močno podprejo mojo zgoraj postavljeno tezo o identifikaciji Aegide in Caprae ter lokacijo naselja na otok, medtem ko sam avtor zastopa stara mnenja (Koper = Capris, Srmin = Aegida). Gre za naslednje topografske točke. Najdišče Bolnica. Precizira, da je bil mozaik najden 1944 (profesor Benedetto Lonza) na prostoru cerkve Servitov. Vrt palače Belli. 1917 so odkrili tam mozaične kamenčke, zid, dva novca vladarja Klavdija (?). V neposredni bližini je bil 1971 odkrit kip Aktaiona, ki ga trgajo psi. Vrt palače Gravisi-Barbabianca. Kamenita moška glava, najdena v kotu pri Pretorijski palači. Nekje na koprski obali je bil najden relief Priapa. Koprski otok: med novci najdenimi na njem, omenja rimske republikanske, Konstancijeve in Honorijeve. * Durante la redazione del presente contributo, più precisamente, mentre era già dato alle stampe, F. Semi pubblicò lo studio ’Capris — centro religioso criptopolitico della Romanità?’, scritto con senso poetico e uscito sul periodico Ateneo Veneto NS 10 (1972) 81—98, in cui, in primo luogo, con metodo antroposociologico, tenta di gettare luce sulla posizione che lo Stato tenne verso i culti orientali e le loro comunità religiose, sottolineandone il controllo esercitato su questi e tentando di dimostrare che anche a Capodistria, le misure statali, vanno intepretate come espressione del­ l’esistenza di movimenti di protesta clandestina avverso l’ordine socio-economico costituito. Giac­ ché, A. Degrassi, nell’analisi basilare sulle ubicazioni dei monumenti capodistriani nell’ ’Abitati preistorici e romani nell’agro di Capod'stria e il sito dell’antica Egida’, attualmente ristampato nei suoi Scritti vari di antichità II (1962) 785—819, dimostra che non vi sono certe sull’esistenza di monumenti d’origine capodistriana di quel periodo, Semi dedica per primo l’attenzione alla raccolta e all’analisi del rilevante materiale, fino allora passato inosservato, elencando minuterie archeologico- topografiche le quali stanno a indicare che l’isola veniva popolata già nell’Antico, completando parecchio quello che io presento sopra. Non sono stato ancora in grado di verificare i dati topografici forniti da Semi, ma mi sia lo stesso permesso di elencarli sommariamente qui di seguito e aggiun­ gere che fortemente suffragano la mìa suesposta tesi sull’identicità di Aegida e Caprae e sull’ubica­ zione dell’abitato sull’isola nel mentre l’autore citato propugna le vecchie opinioni (Capodistria = Capris, Sermino = Aegida). Queste le località topografiche: Ospedale: per cui si precisa che il mosaico scoperto nel 1944 (prof. Bendetto Lonza) era ubicato nell’area della chiesa dei Serviti. Giardino del Palazzo Belli: in cui, nel 1917, furono rinvenute tessere di mosaico, un muro, nonché due monete dell’imperatore Claudio (?) e, nel 1971, nelle immediate vicinanze, fu scoperta la statua di Attaione sbranato dai cani. Giardino del Palazzo Gravisi-Barbabianca : scoperta della testa litica di uomo trovata nell’angolo presso il Palazzo Pretorio. Sulla riva capodistriana, con ubicazione non meglio precisata, fu trovato un rilievo di Priapo. Isola di Capodistria : per le monete rinvenute sulla stessa si fa menzione di quelle romane repubblicane, nonché di quelle di Constantino e quelle di Onorio.