Pisma mlademu prijatelju.
III.
fW              LjubiBogdan!
retjej dobi slovenske književnosti pravimo ponemčevalna doba. Slovenšeina, uže prej tako pokvarjena, dosegla je vrhunee popačenosti. Pisatelji so nam lepo slovenščino tako razmrcvarili, da je bilo treba poznejšini pisateljem mnogo truda, predno so jo oeistili in jej dali Jepo lice. Vender pa ima tudi ta doba svojo dobro stran.   Oživili so društvo: aeademia operosorum (modrišče delovnih), katera je bik sieer uže poprej osnovana,  a je zaspala.    To drnštvo je jako znamenito za našo zgodovino in marsikoja umetalnost v Ljubljani je trud refienega društva.    Tudi domača zgodovina in književnost mu je livaležna za marsikojo knjigo. — Tudi slo-venska zavednost in skrb za dušno hrano prostakom se je vnemala vzlasti mej duhovniki, ki so tudi v tej d6bi najbolje skrbeli za slovensko knjigo.
Najznamenitejše ime iz ponemčevalne dobe je otec Marko Pohlin, duhovnik avgustinskega reda; porodil se je v Ljubljani in umrl 1801. 1. pri Dunaji. Pisal je mnogo (do 20 kujig tiskanih in 10 v rokopisu), ali jezik njegov je neizrečeno pokvarjen in popačen. Sam si je delal slovnična pravila jft črkopis po svojem okusu in svojih načelib.   Mjslil je, da je slovničar (kar
5i                      V^^^H
pa ni bil) in spravil se je na napačni pot, da mora narod hoditi za umetamo skodrčanimi pravili slovnicarjev — jezikobrodcev, a ne, da mora jezikoslovec boditi za narodom, ohraniti mu to, kar je dobrega in odvreči, kar je slabega. Pohlin je imel velik vpliv pri istodobnih pisateljih in kdor ni trobil v njega rog, udrihal je po njem ; zato bi se imenovala ta doba lchko tudi Pohlinova.
Poleg mnogih nabožnih knjig njegovih so najiraeuitnejše: ,,Kraynska Grammatika", ,,Tu malu besediše" in v rokopisu: ,,Bibliotheca Carnioliae" (Kranjska knjižnica), ki ima književno-zgodovinsko vrednost.
Da-si je bil Poljlin jako slab slovnifar, kazal je vender veliko učenost. Bil je ne samo navdušen Slovenec, nego tudi Slovan in posnemanja vredea je v svojem rodoljnbji. Broz Pohlina bi baje tndi ne imeli Val. Vodnika, prvega slovenskega pesnika in pre.poroditelja slovenske književnosti, kajti Pohlin ga je jel prvi navduševati za milo slovenšeino in lepo našo dotnovino. Pod pokroviteljstvom Markovim so tudi jeli izdavati tedaj: ,,Sknpspra vlanje K r a y n s k e h P i s s a n i c o d L e p e h U m e t n o s t." To je pvva prikazen v slovenskej književnosti, da so jeli z združenimi močmi gojiti necerkveno pe-sništvo. Eefiena knjiga je izšla v treh zvezkih za ]. 1779. 1780 in 1781; za 1. 1782—83 je ostala v rokopisu. Vsebina posamičnih zvezkov so razne pesni, ki nimajo se ve da nobene pesniške vrednosti. V dnigem zvezku se čita tudi prva slovenska opcreta (igra s petjem): ,,Belin", ki jo je spisal avgustinee J. Damaseenus (F. Deu). Vidno je torej, da pisatelji te dobc uže niso pi-sali samo strogo nabožnib knjig, nego začeli so pisati tudi posvetne spise.
Marko je imel knialu dosti nasprotnikov. Uže Popovie je silno obsojeval J Pohlia-ova novotarstva, a poznoje so nm nasprotovali Gntsmau, Japelj in Ku- ¦ raerdej.
Ožbald Gutsman (f 1760. 1. v CeJovei), osamljen pisatelj na Koroš-kem. bil je jezuit, a potem posveten duhoven. Dal je v dežel slovnieo slo-vensko, ki je doživela v 50 Jetih G izdaj. Pisal je dokaj boljšo slovenščino nego so jo pisali do tedaj, in Markovemu novotarstvu je stopal na prste. Izdal je tudi nemško-slovenski slovnik, ki kaže Gutsmanovo vrlino in pridnost.
Jurij Japelj se je porodil 1744. ]. v Kamniku in bil naposled kano-nik v Celovci. Na smrtnej postelji izve. da so ga izvolili za tržaškega vladiko. Umrl je 1807. I. Bil je navdušen Slovan ter jo skrbel ranogo za omiko slo-veDskega naroda. Slovel je po svojej nčenosti vzlasti v jezikoslovji ter je ostavil [ v rokopisu učeno slornico: ,,Slavische Sprachlebre." Prevajal je slovenščino iz več jezikov in spisal več knjig pobožnega obsega.
Blaž Kumerdej je bil šolski nadzornik ter je umrl 1805. I. Bil je tudi učenjak v jezikoslovji ter je ostavil v rokopisu ueenjaško slovnico: ,,Krai-nisch-Slavische (irammatik" in Bslovensko-neraški slovnik."
INajboIj znamenito, kar sta spisala JapeJj in Kumerdej, sJovi slovonsko vse sveto pismo starega in novega zakona. To je prvo slovensko vse sv. pismo v katoližkem duhu. Pomagalo jima je prelagati tudi še pet dmgih duhovnov. Prvi zvezek je izšel 1784. I. in zadnji 1800. To sv. pismo se je tako hitro razpečavalo, da so morali preskrbeti od vee knjig drugo iz-dajo in ta prevod slovenskega sv. pisma je najboljši izmej vseh do tistega časa. (Pač je preložil uže prej Kostelec vse sv. pismo, a žal da se je izgubilo). Zna se, da prevocl ni tako dovršeu in popolen, kakor bi mora) biti, kar ni
52
6uda, ker je Pohlin lepoglasno šlovenščino tako pokvaril. Vender sta storila uzorna in učena moža vse, kar je bilo v njiju močeh.
Spomina vreden mož je Anfon Linhart, ki se je ukvarjal tudi z nemškim pesništvom, a sosebno važna je za nas njegova nemško pisana zgodo-vina: ,,Versnch einer Geschichte von Krain" (Poskus zgodovine kranjske). Kot slovensk pisatelj se je poskusil na dramatičnem polji, preloživši iz nem-škega veseloigro: ,,Shupanova Mizka" in iz franeoskega veseJoigro: ,,Ta vesseli dan, ali: Matizhek se sheni." Predelal je obe igri prav dobro na slovenski, samo jezik je preeej okoren in diši po nemškem.
Poneračevalna doba je zelo pokvavila gladko slovenšeino. Materinšeina naša je še vedno stala za durmi, latinščina in nemščina pa ste se šopirili pri bogato obloženej inizi. Oelo ime slovensko bi nam bili kmalu zapravili in ,je nadomestili z imenom kranjskim. Zadnji čas je bil, da stopi slovenščina na noge. ln stopila jo kmalu. Gutsraan, Japelj, Kumerdej. Linhart in drugi ¦so ,jo uže vzdigali, a vzdignili ,je še niso popolaoma. Vzdignil pa je iz slo-venšeino iz stoletnega spanja mož, o katerem ti povem prihodnjie.     P. B.