Ernesto Cardenal
Molitev za Marilyn Monroe
Gospod
sprejmi tole žensko k sebi ves svet jo pozna
ime ji je Marilyn Monroe
menda to ni njeno pravo ime
(toda ti poznaš pravo ime te nesrečnice
ki so jo posilili
ko ji je bilo komaj
devet let
tisto malo prodajalko ki se je potem komaj šestnajstletna
hotela ubiti) zdaj stoji pred teboj brez šminke na obrazu brez predstavnika tiska brez fotografa
ni ji treba dajati avtogramov
sama je kot vesoljec sredi vesoljske noči.
Ko je bila še deklica je sanjala da stoji gola v neki cerkvi
(tako piše v Timesu) sredi ljudi klečečih z glavo na tlaku morala je hoditi po prstih da ne bi komu stopila na glavo. Ti poznaš naše sanje bolje kot psihiatri. Cerkev hiša skalovje to je varnost materinih prsi ali še kaj več...
Glave vernikov (množica glav v mraku
pod žarki luči).
Toda to svetišče ni bil studio družbe 20th Century Fox.
Svetišče iz zlata in marmorja je bilo njeno telo
iz katerega je SIN ČLOVEKOV z bičem v roki
nagnal trgovce družbe
20th Century Fox
ker so tvojo hišo molitve
spremenili v gnezdo pokvarjencev.
Gospod na tem svetu
okuženem z grehom in radioaktivnostjo ne boš obsodil samo to malo prodajalko
ki je kot vsaka prodajalka sanjala da bo postala filmska zvezda. Njen sen se je uresničil
(toda to je samo resničnost tehnikolorja).
Ravnala se je po scenariju ki so ga napisali zanjo - scenarij naših življenj -toda bil je zgrešen. Odpusti ji Gospod in odpusti nam naš 20th Century Fox. In našo super proizvodnjo ki smo si jo izmislili.
Bila je lačna ljubezni mi pa smo ji dali uspavalne tablete. Ker nismo bili svečeniki smo ji za bolečine priporočili
psihoanalizo.
Spomni se Gospod
kako se je vse bolj bala filmske
kamere
in kako je sovražila šminko. Zato je zahtevala za vsak prizor drugo šminko. Kako je naraščal njen strah
pred snemanjem
in kako rada je zamtijala. Kot vsaka mala prodajalka je sanjala da bo postala filmska zvezda. Njeno življenje ni bilo pravo
bilo je samo sen
ki ga razlaga psihiater ga razloži in vloži v arhiv.
Njena ljubezen je bila podobna ljubezni
ko ljubiš z zaprtimi očmi
potem jih odpreš in spoznaš
da te je nekdo ljubil pod žarometi
in da je ugasnila z njimi
in da je režiser potem ko je bil prizor posnet
odšel nekam
s svojo snemalno knjigo.
Ali pa kot križarjenje z jahto
poljub v Singapuru
ples v Riu
sprejem v palači pri vojvodi ki ga je videla na sliki nekega revnega stanovanja. Filma je konec
in nobenega zadnjega poljuba. V rokah je držala telefonsko slušalko. Preiskovalci so odkrili koga je hotela poklicati.
Videti je bilo
kot da je vrtela številko nekega prijatelja. Potem se sliši samo še glas s traku ki reče wrong number. Bilo je prav tako kot takrat ko gangsteiji zadenejo človeka in ta potem steguje svojo roko da bi dosegel telefon. Toda žice so pretrgane.
Gospod
kogarkoli je že hotela poklicati
ni ga doklicala (morda ni bilo nikogar
ali samo nekdo ki nima številke v telefonskem imeniku
Los Angelesa).
Ti ji odgovori!
Murder inc.
Greš iz pisarne domov kjer te čakajo žena in tvoj brneči in polni hladilnik tvoja prostorna dnevna soba tvoj kozarec in tvoj radio.
Ob osmih poslušaš novice o zločinih. Misliš da o zločinih govore samo na radiu in da o njih ne govore v dnevnih sobah?
Nikoli nisi segel po kovinski cevi in ubil človeka. Ti si pošten človek
pošten v vsakem pogledu. Morda pa je ta poštenost samo prevara? Ti nisi človek ki bi nastavil bombo v avionu. Nisi tisti ki ga iščejo po radiu
»nizke rasti debelušen prijetne zunanjosti z očali brez okvirov« (čeprav si debelušen in prijetne zunanjosti in
nosiš očala brez okvirov). Ti nisi »človek v sivi obleki« to je jasno. Prstni odtisi bi pokazali da to nisi ti.
Morda pa bi... Kaj če bi šef gangsterjev izgovoril tvoje ime in izjavil da si član mafije? Da si bil tudi ti deležen ukradenega nakita?
(in če ne poveš s čim si si kupil hladilnik)
Da je denar tiste starke ubite v parku po dolgi poti nazadnje le prišel v tvoje roke? In da si vzel denar oropane banke da bi ga kasneje naložil prav v tisto banko? Da so nekatere podrobnosti v tvojem življenju ki so povezane s trgovino z belim blagom?
In če so ti detektivi sledili na ulici ko si vstopil v taksi in ko si izstopil in če so zasledovali tiste s katerimi si imel stike?
Kaj pa če so vsi tvoji pogovori posneti na trak?
Kaj porečeš na to? K^j sploh lahko rečeš?
Bil si v baru kjer so načrtovali tisti rop in v hotelu v katerem so zadavili tisto dekle. Hladilnik in radio sta iste znamke kot tadva
ki jih imajo gangsterji. Policija je preučila vse njihove navade in te so čisto podobne tvojim. In če se nekega dne izkaže da imate iste prstne odtise in če ti dokažejo da si eden od njih in da si ti ta ki ga iščejo po radiu
»nizke postave debelušen prijetne zunanjosti z očali brez okvirov« in da si ti bil »človek v sivi obleki« da o tebi pišejo v časopisih
in da v tvoji dnevni sobi radio poroča o tebi?
Psalm 136
Ob rekah babilonskih
sedimo in tožimo
spominjajoč se Siona
Gledamo babilonske nebotičnike
in luči ki odsevajo v reki
luči nočnih klubov in babilonskih barov
in poslušamo njihovo glasbo
In tožimo
Z vrb na bregu vise naše citre s tožečih vrb
In tožimo In ti ki so nas prignali semkaj v suženjstvo zahtevno naj jim pojemo »našo« pesem »ljudsko pesem« s Siona Kako peti v tuji deželi pesem o Sionu?
Naj se mi posuši jezik naj mi postanejo usta rakova če se ne spomnim tebe
Jeruzalem!
Če bi mi ne bil Jeruzalem ljubši od njihovega veselja in vseh njihovih veseljačenj Babel oborožen z bombami
Uničevalec! Blagoslovljen tisti ki bo pograbil njih otroke
- stvore iz Laboratorija -
in jih treščil ob skalo!
Na veliko noč vstajajo od mrtvih črički
Na veliko noč vstajajo od mrtvih črički
- pokopani v ličinkah sedemnajst let -
na milijone čričkov
ki pojejo vse dneve
zvečer zahajajoče v noč.
Samo samčki pojejo:
samičke so neme.
Toda oni ne pojejo svojim samičkam:
kajti one so gluhe.
Ves gozd odmeva od njihove pesmi
in vsi jih slišijo razen samičk.
Le komu pojejo?
Zakaj pojejo? O čem pojejo?
Kot menihi v zboru
s psalterji v rokah
pojejo vstajenke.
Proti koncu meseca postane njihova pesem žalostna.
Drug za drugim oneme. Samo še nekateri prepevajo. Nazadnje slišimo samo enega.
Odpeli so pesem o vstajenju.
Izgubljena mesta
Ponoči se vešče spreletavajo med nagrobnimi kamni, divja mačka toži po terasah, v stolpu se oglaša jaguar
in osamljen kojot laja na luno na trgu Gran Plaza, na luno, ki odseva v lagunah, kjer so bili nekdaj ribniki.
Zdaj so tu resnične živali,
nekdaj le upodobljene na freskah,
in princi prodajajo vrče na tržnici.
Le kako spet pisati s hieroglifi,
spet upodobiti jaguarja, strmoglaviti tirane?
Obnoviti spet naše tropske akropole,
naša podeželska mesta, obdana z nasadi? * * *
Besede »senor« ni v njihovem jeziku. Ne besede »muralla«. Svojih mest niso obdajali z zidovi.
Njihova mesta so bili templji, ljudje so bivali na poljih, med žiti in nasadi palm in melon. Lok njihovih templjev je bil posnetek njihovih koč.
Poti so bile le za procesije. * * *
Niso imeli kolonij. Niso poznali strelice. Jezus bi bil njihov bog koruze in bi mu darovali preproste stvari: koruzo, ptice in perje. Nikdar se niso vojskovali, niso poznali kolesa, toda izračunali so sinodični obrat Venere, zapisali so vse večere njenega zahoda na obzoiju nad daljno ceibo, ko je par lapas
hitel proti svojemu gnezdu. * * *
Častili so čas, ta skrivnostni tok, in tok časa.
Čas je bil svet. Dnevi so bili bogovi. Preteklost in prihodnost sta se mešala v njihovi pesmi.
Preteklost in prihodnost so opevali z istimi katuni* ker so verjeli, da se čas ponavlja; videli so, kako se vračajo zvezde. Toda čas, ki so ga častili, se je nenadoma ustavil.
Kamni so ostali neobdelani.
Kamnite klade v kamnolomih napol obdelane.
- In še zdaj so tam. -
* Katun je majevska enota časa. Op. prev.
Zdaj samo zbiralci smole prečkajo Pet6n. Vampirji gnezdijo v frizih. Divje svinje krulijo v mraku.
V stolpih ijove jaguar - v stolpih med koreninami -neki kojot tam daleč na nekem trgu laja v luno in avion Pan American leti nad piramido. Se bodo še kdaj vrnili stari katuni?
Ernesto Cardenal seje rodil leta 1925 v stari prestolnici Nikarague Granadi. V Mehiki je študiral filozofijo in književnost, po diplomi pa je nadaljeval študij angleščine na Columbia University v New Yorku. Po vrnitvi iz New Yorka je začel vse bolj poglobljeno proučevati stare zgodovinske tekste o španskem osvajanju Južne in Srednje Amerike. V njih in v bibliji je našel značilno izhodišče za svojo aktualistično poezijo. Leta 1952 so ga zaradi političnih pesmi zaprli. 1957 je vstopil v znameniti tropistični samostan Gethsemany v Kentuckyju, ki ga je vodil znani pesnik menih Thomas Merton. V tem samostanu je ostal dve leti, se posvečal predvsem meditacijam, kasneje jih je objavil v knjigi Vida en el amor (Življenje v ljubezni). Zanj sta postali teologija in poezija eno, kot je ena ljubezen do ljudi in do Boga. Tej ljubezni seje po odhodu iz samostana v celoti predal: kot duhovnik, pesnik, politik in kot prijatelj Indijancev. Quetzalcdatl, 1988, je poleg Salmos (Psalmi), 1964, njegovo najpomembnejše delo; iz drobcev zgodovine indijanskih ljudstev Srednje Amerike je namreč Cardenal zgradil mogočno poemo o humanističnem bogu Quetzalc6atlu, o večnem spopadu med človekoljubnimi bogovi in tistimi, ki neprestano hlepijo za človeškimi žrtvami.