Julija in Slovenke.
JLalma vitka trepeče . . . Kaj pripoveda? Daleč na nebu solnce ljubico gleda, k njej hrepeni in z žarki želi jo objeti
—  ali palma drhti ko ljubica bleda, kadar ljubimec jo objema krog pasa
pa se moči in sil mladostnih zaveda . . .
—  Pesnik nesrečni tako po dragi zdihuje, toda predaleč mu je mila soseda,
pesmi poklanja ji v dar — cvetke ljubezni, kar porodila srca jih njiva in greda — Toda zaman! Ne more deve ogreti, v pesmi umira ljubav — a ne more umreti! —
*
Opeval te je v pesmi davne dni
v akordih, da srce ob njih drhti . . .
Tak poje slavec ... tak labod umira —
Ne, tak Visoka pesem se glasi! . . .
Ubral je strune v mili magistrate,
a srca blodnega ti ranil ni . . .
Zapel pod oknom tvojim: Luna sije,
a pesem plaka — v gluho noč ihti . . .
Ah Julija, devojka plavolasa,
v Prešernu tvoje se ime slavi,
v Prešernu tvoje bo ime živelo!
Na tvoj spomin! Na tvoje lepe dni:
Ljubila ni ga deva zaželjena —
zdaj ljubi sleherna ga deva, žena! . . .
M. P. Nataša.
»Ljubljanski Zvon" 9. XXV. 1905.                                                                                       33