Marjana Remiaš 972 Marjana Remiaš PET PESMI mi skočiš v strahovitem, obetavnem, ljubezenskem naletu za hrbet se mi zviješ v omamo sladko vonjaste sredine in obmiruješ tam v njej sva si tako blizu in se čutiva in čas dela zame - se te dotaknem srepece se zazres vame in odkrijem v tvojih očesnih obrobah slabo prikrito poželenje in te izmozgam, da daš mir in da me ne mučiš pri poželjivo poletavem pisanju 27. 3. 1993 Predaleč si, da bi mi bil blizu. Pa te vendar čutim v napenjanju svoje misli, prenikajoče skozi skopo osvetljeno zavest. Tvoje, najino zlitje čutim kot uteho razdvajajočih dni in ur, v katerih sva vsak v svojem svetu, dolgo, neskončno oddaljenem... V mnogocem je razhajanju najinih potk nemogoče uiti in rešil bi naju le stekleni zvon; tak, iz katerega bi lahko midva zrla na svet, ki bi ostajal zunaj. Rodila sva se nekaj minut prepozno drug za drugega in narave ni mogoče prepričevati, spreminjati ali prelisičiti. Bova lahko najino nezadržno slo tenkočutno ovijala v fraze vsakdana, izrečene v množici ušes ob telefonskih žicah? Naju impulzi ne bodo izdali? 973 PET PESMI Sedim z nogami, uprtimi v stol nepopisno masivnega lesa, ki sprejema vse moje dražljaje, namenjene tebi. Potrebujem te. Prenikavi vzklik poganja vame spomin na najin prvi petek. Lahen trk s koleni. Žgoč plaz mojih ustnic. Sem impulzivna, ne?! Da sem neresna? Daj no, mar misliš, da mi je drago uničevati z izbruhi neresnosti najine neskončno razredčene trenutke? Biti skupaj. Biti s teboj. Biti v meni. Želja za lahko noč pred novim jutrom, ko boš predaleč, da bi mi bil blizu. Dragi, Priznam, da postajaš vedno bolj moj napoj, moja omama, od katere se upijanjam, iz katere pijem, črpam do onemoglosti. Hote te želim zaseči posesivno, oblastno, čisto po žensko, v trenutkih najglobljega dekliškega hrepenenja. Hočem te pripravljenega za vse moje male potrebe in prefinjene perverznosti, ki jih prebujaš za globoko skorjo moje intime. Moja veselost je pristna in kaj, ko je zdaj še večja. Tvoja vsebina mi razpenja ustnice in mi jih širi v čarobne smehljaje, ki jih ne kali malodušje, sivina decembra in iskanje izginjajočega... Čutiš, da mi veliko pomeniš? Grlena dobra volja vdira skozi vse moje mnogoštevilne pore in dan za dnem ostaja na površju, v videnje vsem. Strinjam se, da je najina razdalja tako nedistantna, ko sva skupaj, in tako pomenljiva v mojem razmerju s teboj. j j j j Temu, kar imava, vsak normalen pravi ukradeni trenutki. Čudovito jih je kTasti s teboj, v skeleči, sladki bojazni, da naju zasačijo, in v upanju, da naju ne. Kdaj sva v tem mesecu naslednjič skupaj? Najina spajanja stoodstotno koncentrirajo slast, nežnost in vzajemnost naju, ljubimcev, ki skrbno izbirata stotinke življenja in zavestno kradeta sanje. * Šepetajoč veter mojih neslišnih čutov, prenikajoč glas moje mehke vsebine. Jokajoč spomin na prazne minute, neskončno svetle ure moje barvne poezije. Da, samo s tabo. Marjana Remiaš 974 Onemogel, od vsebine popisan list, dvorana, zaprta v bogato fantazijo čutnosti. Pogrešanje, bog, kako te čutim v svojem interieru, nevsiljivo, a usodno srečanje, splet moje usode Da, prepričana, da s tabo. Neslišnost spoja resničnosti z bajeslovnostjo rumen soj luči, prenikajoč skozi najini goli telesi. Ljubljenje ob, v neskončnost izginjajočih valovih, čas za neizpeto, kriče neslišno ljubezen. Končno zopet mir in trenutkasta misel nate. Utrinjaš se mi vsako prosto minuto. Prihajam iz svetlega, nasmejanega, a napornega dneva, ki se že preveša v noč. V delčkasti, razvejani glavi mi zapolnjuješ sij milijonskih zvezd, ki so nehale sijati. Se čuti, da zunaj veje hlad? Neskončno dolga in zapletena so pota do tebe, a bog, da jih moram doseči. Roke imam otrple in v prste mi sili od mraza zmrznjena Da mi bo ob tebi topleje? Da se končno izdiham v tvojem sladkem, globokem naročju. Da končno začutim topel sij utrinkov, ki mi jih podarjaš. Presekaje se zarijem na baržunovino, odpijem brozgo iz kozarca in se umirjam. Samo ti si. Dovolj in nezadržno premalo. Dolgo dišijo nageljnove žbice v vinu, ki z močnim vonjem izpareva iz oranžne plastike. Vzel si vse, samo vsebinsko nerazjasnjena galaksija me razdvaja od tvoje srčike. Spet trepetaje odženem oblakast sklop misli, ki se vrtijo in z vinom padajo v nebrzdano notranjost. Da naj se dam, kljuješ v meni. Od trenutka, ko se bom izdišala v opoj žbic. Zato, da se utrneva skupaj. Znova in znova.