62
Orel.
Tekoč so  ujeli   na planini lepega,   ponosnega   orla  in ga zaprli  v veliko kletko, pa so jo postavili na dvorišče med kuretnino.          Pa je stopil petclin pred orla.
»Dober dan, tovariš!« je izpregovoril z vsiljivo prijaz-nostjo. Tako nckako, kakor delajo nižji, ki se vesele, ako je močnejše ponižala nesreča.
»Kajnc, tukaj ti je dobro, zelo dobro! Ni ti treba živeža, saj imaš izvrstno oskrbo!«
Mogočno je   zakikirikal  petelin,   kakor  da  je  jetnikov  nadzornik.
Orel je molčal.
Približalo se je dvoje kokoši.
»Kok, kok,« sta vprašali, »ali ti ugajava tu, gospod orel?«
Orel je zaprl oči.
Pristopil je pav.
»Vsiljiva tolpa,   ali ne ?«   vzdihne.   »To je neznosno!  Kakor ne bi bili mi navajeni kaj boljšega!«
Njegov glas ni bil ravno prijazen.
Orel je zataknil glavo med perje.
Raz streho je zletel golob in se j? vsedel pred kletko. Ko je videl, da je orel žalosten, ga je spomnil:
»Jejte, ljubi sosed, jejte!«
Tcdaj je zletel orel na najvišji klin v kletki.
Njegovo oko je gledalo proti solncu.
»Pridi  vendar nekoliko  niže,   tovariš!   Tu  je  fina družba!« ga je povabil pctelin.
»Kok, kok,« so pritrdile kokoši.
Tudi pav se je oglasil.
Orel se je hladno ozrl na tla,
»Rajši sem sam, kakor da bi hodil z vatni — suženj!« si jc+ mislil.
In v njem je   kipelo  hrepenenja  po  solnčnih  žarkih . . .  po  sinjih
višavah ...                                                                                  T. Al.