LETO XXXX. Štev. 40 Cena 8,— šil. (200 din) petek, 7. oktobra 1988 Poštnina plačana v gotovini Celovec P.b.b. Erscheinungsort Klagenfurt / Izhaja v Celovcu Verlagspostamt 9020 Klagenfurt / Poštni urad 9020 Celovec Avstrijsko-jugoslovanski dialog o manjšinah Na podlagi lanskoletnega dogovora novembra v Gradcu med avstrijskim zunanjim ministrom dr. Mockom in takratnim jugoslovanskim zunanjim ministrom Raifom Dizdarevićem je v okviru tekočega avstrijsko-jugoslovanskega dialoga bilo 26. in 27. septembra tega leta na Dunaju neformalno izmenjavanje mnenj o vprašanjih narodnih skupnosti, ki so skupnega interesa. Jugoslovansko strokovno delegacijo je vodil glavni pravni svetnik, prof. dr. Borut Bohte, avstrijsko pa ambasador dr. Helmut T ürk. V avstrijski delegaciji so bili tudi zastopniki koroške in gradiščanske deželne vlade. Kot pravi skupni bilten, je razprava potekala v prijateljskem vzdušju in jo bojo še nadaljevali. SODALITAS 9121 Tainach/Tinje ^(0 42 39) 26 42 1938-1988 Razčistiti preteklost — Obvladovati bodočnost IN KJE SMO DANES...? 1988 — petdeset let je od dogodka, ki je Avstrijo oropal sedem let svobode in napravil Avstrijce za žrtve in sostorivce v režimu terorja nacionalnega socializma, v holokavstu in svetovni vojni. Na to temo smo spomladi prirejali predavanja „Veliki tabu — Kako ravna Avstrija s svojo preteklostjo“. V jesenskih mesecih tega spominskega leta pa bi se želeli ukvarjati s temo „Kako ravna Avstrija s svojo sedanjostjo“. V petek, 7. oktobra, ob 19.30 uri Spominsko leto 1938-1988 -pogled nazaj Referent: univ. prof. dr. Anton Pelinka DANES! V torek, 11. oktobra, ob 19.30 uri Bi imel Hitler danes lahko delo? Sodelujoči: H. Czernin (Profil) dr. Kurt Vorhofer (Kleine Zeitung), Gerhard Stichauner (Kronen Zeitung), Kurt Markaritzer (Volkszeitung) V četrtek, 20. oktobra, ob 19.30 uri 1918-1938-1988 Kontinuität und Diskontinuität Referenta: univ. prof. mag. dr. Norbert Schausberger, mag. dr. Christiana Potočnik V sredo, 9. novembra, Izgon Judov in izseljevanje Slovencev Referent: dr. August Walzl, univerza v Celovcu V sredo, 16. novembra, „Branite se proti novo oživljenemu duhu preteklosti!“ Govori: dipl. trg. Janko Urank, Celovec Vodja diskusije pri vseh prireditvah: dir. prof. dr. Reginald Vospernik V zadnjem času se množijo vesti, ki jasno govorijo, da za tovarno Obir ni rešitve. Tako je novi deželni svetnik za finance, Rauscher, na klavzuri socialističnega deželnozborskega kluba potrdil, da povzroča Obir tako močno onesnaževanje zraka, da „zavlačevanje sanacije tovarne iz zdravstvenih razlogov ni več dovoljeno“. Sicer bodo morali zapreti tovarno že leta 1989. Za ta primer na- poveduje Rauscher že poseben načrt, kako rešiti delovna mesta: Rauscher: „Podjetje Leitgeb v Sinči vasi hoče svoje podjetje izgraditi in bi lahko zaposlili del delavcev Obirja.“ Na vsak način pa skuša deželna vlada — neupravičeno — potisniti črnega Petra podjetju Slovenija papir — od katerega pričakuje, da bi moralo poskrbeti (najmanj) 1,4 milijarde šilingov. Direktor Obirja dipl. inž. Feliks Wieser je kljub temu optimističen. Dne 8. septembra 1988 je v pogovoru z dnevnikom „Volkszeitung“ sporočil, da manjka v momentu še 50 milijonov šilin-9ov. Zadnjo sredo pa je napovedal v imenu Obirja nov koncept financiranja. Konkretno bi na Podlagi tega koncepta prispevala država 300 milijonov, 500 milijonov naj bi prispevala družba Slovenija papir, 130 milijonov namerava Obir sam poskrbeti, 800 milijonov do ene milijarde pa pričakujejo v obliki kreditov od raznih liferantskih firm iz Skandinavije in Avstrije. Dipl. inž. Wieser je mnenja, da so te kreditne obljube „relativno kon-kfetne“ in da samo še čakajo na to, da Slovenija papir položi svoja sredstva na mizo. Ali bo ta načrt financiranja res tudi uspel, bo pokazala bodočnost. Želja nas vseh je, da bi se iz te krizne situacije našel izhod, ki bo služil rešitvi delovnih mest. Ni treba posebej poudarjati, da bi ukinitev tovarne Obir pomenila za prizadeto regijo pravo katastrofo. Nekaj seveda ne gre: določati na Koroškem gospodarsko politiko in pri tem subvencionirati z dragimi denarji tvegane projek- te, kot npr. Magdalen — na drugi strani pa skušati sedaj potisniti vso krivdo na družbo Slovenija papir. Kajti podjetje Slovenija papir je že doslej dovolj prepričljivo dokazalo, da je resno pripravljeno v rebrški tovarni celuloze ustvariti in ohraniti delovna mesta. Politika Politika /Vow' učni načrt za dvojezične šole ne razburja le duhov med koroškimi Slovenci, temveč tudi Kärntner Heimatdienst in šefa FPÖ Haiderja. Predsednika svobodnjaške stranke motijo v novem učnem načrtu predvsem formulacije v zvezi z asistenčnim učiteljem. Učni načrt namreč predvideva, da asistenčni učitelj poučuje tudi skupine, ki niso ločene po jezikovnih kriterijih. Po mnenju Haiderja se smejo aktivitete asistenč-nega učitelja le osredotočiti na pouk neprijavljenih otrok in to seveda v zadostnem obsegu. Če bo asistenčni učitelj poučeval tudi skupine, ki niso ločene po jezikovnem kriteriju, pomeni to za Haiderja spreminjanje novega šolskega zakona. Zato je stavil na ministrico Hawlicek parlamentarno vprašanje, če se bo za to zavzela, da bo prišlo v zadostnem obsegu do ločitve po jezikovnih kriterijih. Zanimiv bo seveda zdaj odgovor ministrice Hawlice-kove. Na ta odgovor bi pa seveda lahko tudi vplivala Zvezna šolska komisija, seveda, če bo pravočasno konstituirana. Pretekli teden je bil v Avstriji predsednik jugoslovanskega zveznega izvršnega sveta Branko Mikulič. V začudenje vsem se Mikulič ni srečal s slovenskima osrednjima organizacijama. Na povabilu zveznega kanclerja Vranitzkyja je Slovence pri tem pogovoru zastopal poslanec Smolle. Sicer bi moralo po iniciativi Smolle-ta in zveznega kanclerstva priti pretekli petek do pogovora med slovenskima organizacijama in Mikuličem. V zadnjem trenutku pa so jugoslovanski zastopniki ta termin odpovedali... * V zadevi rebrške tovarne OBIR in o raznih drugih gospodarskih vprašanjih na južnem Koroškem se je Smolle pogovarjal z zastopniki ministrstva za okolje, mladino in družino. Pri teh pogovorih se je izcimilo, da koroški Slovenci potrebujemo kompetentno gospodarsko organizacijo, ki bi bila za zvezno vlado pogovorni partner v gospodarskih vprašanjih. V parlamentu je Smolle zavzel stališče tudi k položaju mladine v Avstriji. Iz poročila zveznega ministrstva je razvidno, da so bile stranke šele tedaj pripravljene za mladino kaj narediti, ko so opazile, da mladina voli opozicijske sile. Namesto, da bi zvezna vlada investirala v izobrazbo mladine, v nova delovna mesta in informacijsko „kampanjo" o poklicnih možnostih, se raje in v večji meri zavzemajo za financiranje partijske mladinske strukture. „To je poskus kupovanja glasov, na račun avstrijskih davčnih plače-valcev,“ je rekel Smolle. Poročilu o situaciji mladine avstrijskih narodnih manjšin je lahko Smolle le pritrdil. V poročilu pristojnega ministrstva namreč piše, da bi morala zvezna vlada rešiti npr. sledeče odprto vprašanje: „Manjšinsko šolstvo je treba izpopolniti na splošno izobraževalnem in poklicno izobraževalnem sektorju. Poleg tega je treba ustanoviti oz. izgraditi institucije za izobrazbo odraslih.“ Predsednik jugoslovanske vladi pogovoru s Smolletom: „SFRJ izhaja iz te), da so na Dunaju pripravljeni) novi dialog“ Že v prejšnji številki Našega tednika smo poročali, da ni prišlo do predvidenega pogovora med predsednikom jugoslovanske vlade Mikuličem in zastopniki NSKS/ZSO v nižjeavstrijskem Dürnstei-nu. Pač pa je imel Mikulič ob priliki kosila, ki ga je kancler Vranitzky dal svojemu kolegu, pogovor z našim državnozborskim poslancem Smolletom; le-ta je tako mogel tolmačiti stališče obeh osrednjih organizacij. Osrednja izjava Mikuliča: „Jugoslavija izhaja iz tega, da so na Dunaju pripravljeni za novi dialog. “ Nasplošno je Mikulič podprl politično delo Karla Smolleta in izpostavil, da se naj koroški Slovenci potrudijo delati enotno. V zvezi s šolstvom se je izrazil za čim večjo skupnost ter da je treba ustvarjati tako vzdušje, ki omogoča pravo sožitje med obema narodoma. Mikulič je tudi obrazložil, zakaj ni sprejel obeh osrednjih organizacij ob svojem obisku pri kanclerju Vranitzkem. Omenil je terminske težave ter da bosta osrednji organizaciji v kratkem dobili vabilo za pogovor v Beogradu, pri katerem „bi moral državnozborski poslanec Smolle biti nujno zraven“ (tako Mikulič). Nadalje so bila med Avstrijo in Jugoslavijo izmenjana stališča glede vprašanja, v kateri meri so izpolnjene pravice narodnih skupnosti, zlasti v zvezi s členom 7. V pogovoru s kanclerjem Vra-nitzkyjem pa je Mikulič izjavil: „Važna je funkcija slovenske in hrvaške manjšine v bilateralnih odnosih. Te manjšine nas povezujejo in zbližujejo. Zainteresirani smo ha tem, da se položaj slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji izboljša. To bi pozitivno vplivalo na odnos med obema državama in na medsebojno zaupanje. Pozdravljamo pripravljenost Avstrije, vsa odprta vprašanja rešiti v direktnem kontaktu in dialogu z manjšinami.“ Vranitzky: „Ojačiti vlogo manjšin v bilateralnih odnosih!“ Kancler Vranitzky sam pa je dejal dobesedno: „Izvrstne pogoje za intenzivne kontakte najdemo v obmejnem prostoru. Pozdravljam važne impulze, ki izhajajo iz intenzivnega sodelovanja v delovni skupnosti Alpe-Jadran. Avstrija se ne sme zadovoljiti le s tem, da si je zagotovila obstoj slovenske in hrvaške manjšine. Odločno smo pripravljeni podpirati razvoj slovenske in hrvaške manjšine in s tem ojačiti tudi vlogo manjšin v bilateralnih odnosih.“ Zitara vas: nobenih fojezičnih napisov v občinskjji uradu! Novi deželni sekretar SPO za nadaljevanje dialoga Novi deželni sekretar SPÖ dr. Franz Großmann je v pogovoru z Našim tednikom dejal, da bo socialistična stranka na Ko- roškem nadaljevala rodnima skupinama. Dr. Großmann: „Podprl bom odprtje dvojezične trgovske akademije in tudi druge točke, ki jih že na zvezni ravni načrtujejo. “ Dr. Großmann je mnenja, da z novimi osebami v vodstvu pridejo tudi nove vsebine v politiko. Zato je prepričan, da bo prav v manjšinski politiki možno najti rešitve, ki bodo spre- novi dialog med na- jemljive za obe narodni skupnosti. Novi deželni sekretar SPÖ bo podprl odprtje dvojezične trgovske akademije in tudi druge točke, ki jih že na zvezni ravni načrtujejo (mdr. otroške vrtce). Zavzeti se hoče za boljše vzdušje med narodnima skupinama in s tem ustvariti pogoje, ki naj bi omogočili mirno sožitje. Dr. Großmann je rojen v Zgornji Avstriji, živi pa že 12 let na Koroškem in po lastnih besedah zelo dobro pozna manjšinsko vprašanje. „Prišel sem na Koroško popolnoma brez vsakih predsodkov, ne poznam nobenega prastrahu ali kaj podobnega, zato vidim celotno manjšinsko vprašanje zelo stvarno“. Dr. Großmann hoče iskati pogovore in rešitve z vsemi „pozitivnimi“ silami na Koroškem. Odnos žitrajske občine do slovenščine je ostal takšen, kakršen je bil v zadnjih letih: namreč odklonilen. To je dokazala tudi zadnja občinska seja, ki je bila prejšnji petek in kjer so — brez besed, ker pač nimajo argumentov — odklonili dvojezično označbo kažipotov znotraj občinskega urada. Vrhu tega sploh niso hoteli prebrati predloga Enotne liste zato, ker je bil napisan samo v slovenščini. Pred šestimi meseci je EL Žita-ra vas vložila predlog, da bi znotraj občinskega urada naredili dvojezične kažipote. Prej namreč ni bilo nobenih. Takoj po tem predlogu pa so naredili te kažipote — a samo nemške. Ko je član predstojništva Tomaž Petek opozoril svoje kolege v predstojništvu na ta nedostatek, mu je župan Posod dejal: „O tem bo odločal občinski odbor. Če boš dobil večino, boš imel dvojezične kažipote.“ Na zadnji občinski seji je dal Posod predlog na glasovanje. Razen treh odbornikov EL (Petek, Hribernik in Kukoviča) so vsi ostali glasovali proti. In ker niso mogli svojega zadržanja utemeljiti, so kratkomalo molčali. Druga važna točka je bil odkup poslopja „Haus der Heimat“ za 150.000 šilingov — in to, „čeprav Občinski odbornik Tomaž Petek: „Posod in Altersbergerjeva sta obljubila, da bo v Haus der Heimat prostor tudi za slovenske prireditve.“ 3. Koroški dnevi v Italiji Da bi se vezi med Slovenci-zamejci na Koroškem in v Italiji še bolj okrepile in da bi predvsem kulturno dejavnost obojestransko še bolj spoznali, se je pred leti porodila zamisel o rednih medsebojnih obiskih in srečanjih v okviru posebnih kulturnih tednov. Prvi koroški dnevi pri rojakih v Italiji so bili leta 1984, drugi leta 1986, letos pa bodo, kot zapisano, že tretji. Vmes pa so že prav tolikokrat gostovali primorski rojaki pri nas na Koroškem. bi občina v štirih letih dobila to hišo zastonj“ (tako ravnatelj Kukoviča). Tako namreč piše v darilni po-90dbi med občino Žitara vas in društvom „Haus der Heimat“ s 16. 12. 1957. EL pa je proti temu odkupu glasovala tudi še iz drugih razlogov. Med drugim je občina v (novi) kupni Pogodbi prevzela pasus iz (stare) darilne pogodbe, češ, da mora poslopje „Haus der Heimat“ služiti prireditvam „domovini zvestih“ društev in strank. Zato tudi slovenska društva doslej tega poslopja niso smela uporabljati za svoje prireditve. Sicer pa sta župan Posod in Altersbergerjeva Tomažu Petku ob-(Dalje na strani 4) Čestitamo Martin Komar v Kazazah praznuje te dni svojo 65-jetnico. Za rojstni dan mu iskreno čestitamo in mu želimo obilo zdravja ter božjega blagoslova. Predvsem pa upamo, da bo še dolga ista tako pridno pisal za Naš tednik o dogodkih v Kazazah in okolici. Nosilci te pohvalne iniciative in zamisli so Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici in Slovenska prosveta v Trstu ter Krščanska kulturna zveza iz Celovca. Letos bodo vključeni vsi kraji in pokrajine, od Kanalske doline preko Beneške Slovenije in Goriške do Trsta. Izvzeta je tokrat Rezija. V okviru teh dnevov pa bo tudi srečanje na politični ravni med zastopniki NSKS in pa Slovenske skupnosti, in sicer v soboto, 8. oktobra, dopoldne na deželni vladi v Trstu. Na sprejem in razgovor vabi deželni poslanec Bojan Brezigar. V soboto, 8. 10., in pa v nede- ljo, 9. oktobra, bo zbor „Rož“ gostoval v Trstu in Gorici s stalnim koncertom „Ponižani in razžaljeni“. V ponedeljek, 10. 10., zvečer bo v Peterlinovi dvorani na ulici Donizetti odprta razstava Rudija Benetika, hkrati pa bo predstavljena knjiga o zgodovini koroških Slovencev. V četrtek, 13. oktobra, zvečer bodo v goriškem Katoliškem domu pričevale slovenskokoroške priče nacističnega terorrežima. Koroški dnevi se bodo zaključili v soboto, 15. 10., in pa v nedeljo, 16. 10. 1988. Šmihelski lutkarji bodo z igro „Festival ropotulj, zvoncev in kuhinjskih loncev“ nastopili v soboto v Gorici, Števerjanu in Štandre-žu, v nedeljo pa v Doberdobu, Mačkovljah in Bazovici. Ansambel „Drava“ iz Borovelj pa bo v soboto koncertiral v Finž-garjevem domu na Opčinah, v nedeljo pa v Gorici (Katoliški dom). Miha Vrbinc pa bo bral iz del koroških književnikov. V nedeljo, 16. 10. po maši bodo v Žabnicah nastopila Plazniška dekleta, družina Lipuš in trio Libu-če, iste skupine pa bodo popoldne gostovale v Gorenjem tabru v Benečiji. Po pregledu sporeda, za katerega so se organizatorji dnevov' zmenili, smemo biti prepričani, da bodo tudi 3. Koroški dnevi pri Slovencih v Italiji krepak impulz za prihodnje sodelovanje med zamejci, obenem pa bistven doprinos v veliko in dragoceno posodo in zakladnico skupnega slovenskega kulturnega in narodnega prostora. Franc Wakounig Politika/Gost v NT Občinska seja v Žitari vasi (Nadaljevanje s 3. strani) ljubila, da se bo to spremenilo in da bo „Haus der Heimat“ odprt tudi za slovenske kulturne prireditve. Bomo videli, kaj veljajo te besede. Nadalje je treba poudariti, da je bila kupna pogodba podpisana 5. aprila, torej pred občinsko sejo. Za občinsko predstojništvo sta jo podpisala župan Posod in Alters-bergerjeva, predstavnika EL pa o tem sploh niso informirali. In ker tako postopanje oz. zlasti to, da so pogodbo podpisali pred sklepanjem občinskega odbora, ne more biti v skladu z določili AGO, je EL vložila pri deželni vladi pritožbo. Odnos večine žitrajskih občinskih odbornikov do slovenščine pa se je javno pokazal tudi v naslednjem primeru: EL je v petek vložila predlog, da bi žitrajska ljudska šola dobila znotraj poslopja spet svoje dvojezične napise. Predlog je bil napisan samo v slovenščini, zato ga občinski tajnik ni hotel prebrati. Tako so predlog preložili na eno od naslednjih sej in ga morajo obravnavati najkasneje v šestih mesecih. 24 mesecev brez obresti! Za vse nakupe nad 4.000 šil. 1/3 plačate takoj-ostalo v 24 obrokih-brez kreditnih obresti. BREZPLAČNO • svetujemo • dostavljamo t montiramo. VSE ZA STANOVANJE RUTAR DOBRLA VAS • BELJAK CENTER NOVO V BELJAKU ---------------------------- STRAN r- petek, STRAN a petek, O 7. oktobra 1988 _________7. oktobra 1988 '-------------------------- Gost v Našem tedniku II Pred 25 leti je na Slovenski gimnaziji maturiralo prvih 17 dijakov. Eden izmed njih, ki so orali ledino, je bil Erik Užnik iz Sel. Danes je vsepovsod na Koroškem in preko meja znan kot priljubljen in zavzet učitelj ter uspešen športnik in trener smučarskega naraščaja. Hočemo ga predstaviti vsem Srednjeevro-pejcem, ki ga še ne poznajo. Erik Užnik je rojen na dan neuspešnega atentata na Hitlerja — torej 20. julija 1944. Njegov oče je verjetno padel v zadnjih dnevih pokola druge svetovne vojne. Po obisku ljudske šole v Selah je imel Erik Užnik, kot danes pravi sam — srečo, da je lahko šel v Slovensko gimnazijo. Po maturi je šel na učiteljišče in je kot učitelj dobil svoje prvo delovno mesto v Šentjakobu v Rožu. Ze po petih letih je postal takrat najmlajši ravnatelj na Koroškem. Po združevanju šol je bil poslan kot ravnatelj v ljudsko šolo v Sele, kjer je bil devet let. Sedaj pa je že peto leto voditelj ljudske šole v Bilčovsu. Poleg svojega poklica, katerega izvaja Erik Užnik z vsem srcem in vso dušo, je močno angažiran športnik in tako posreduje svoje sposobnosti ter vse znanje tega področja tudi naši mladini. Kot uspešen trener je pripeljal že več mladih talentov v avstrijski kader. Erik Užnik pa je odgovoren tudi za nadaljnjo športno izobrazbo ljudskošolskih učiteljev na Koroškem. Toda nočemo začeti z naštevanjem funkcij agilnega ravnatelja, športnika, gospodarstvenika, kulturnika itd., ker bi zašli v nevarnost, da pri tem ne bi prišli do kraja. Danes smo se z Erikom Užnikom pogovarjali o njegovih spominih na gimnazijska leta, o njegovih revolucionarnih akcijah kot dijak, ter o smislu tako imenovane politike „novega dialoga“ na Koroškem. NAŠ TEDNIK: Kot si že sam dejal, si imel tako rekoč srečo, da si lahko šel v Slovensko gimnazijo. Torej to takrat še ni bilo tako samoumevna odločitev, kakor je to danes, se pravi, da je NAS TEDNIK: Kako se spominjaš na gimnazijska leta, na leta bivanja v dijaškem domu in pa na maturo? ERIK UŽNIK: V primerjavi z današnjimi razmerami v dijaških domovih moram reči, da smo mi prav v teh letih spoznali vso trdoto življenja. A bil je to zame tudi lep čas. Še posebno v dobrem spominu imam rajnega prof. Cigana, od katerega vzgleda in vzgoje sem osebno ogromno profiliral in se naučil. Prav zato so me posebno boleli napadi na prof. Cigana pred leti, ker so prišli prav iz tistih vrst, ki so se imeli Ciganu v marsičem zahvaliti. Seveda posebno živa mi je v spominu tudi naša matura, slavje in pa maturitetno potovanje. Dobro se spominjam na slavje v koncertni dvorani, ko nam je Wedenig izročil maturitetna spričevala. Takrat sem prav imel občutek, da so nas slavili kot majhne bogove. Nepozaben pa je tudi spomin na maturitetno potovanje. Za 26-julij je bilo načrtovano, da prespimo v hotelu Makedonija v Skopju, ki se je to noč zrušil zaradi hudega potresa. Tako so se na Koroškem veselili nekateri krogi že naše smrti, moja mama pa se skoraj ni mogla rešiti od šoka, ko so koroški časopisi pisali o tej tragediji. Vzrok, da nismo prespali v tem hotelu, je bila želja nas dijakov, da smo ostali za en dah dalje v Dubrovniku. Da smo t0 dosegli, smo se morali prav upreti vodniku. Tako je to jasen dokaz, da je večkrat v življenje potreben in smiseln tudi upor. Potres smo čutili tudi v Du' brovniku. Spominjam se, da sm° večer prej še praznovali god naše profesorice Ančke Petek 'h pa nekaj dijakinj. Tisto noč sva prespala s Smollejem v eni sob' in vem, da sva ponoči vsa Pre' strašena hitela ven, ker so naeh krat dobile stene močne razp° ke. Zunaj hotela pa se je pri sO' sednji hiši podiral dimnik. Tak® se v Skopje sploh nismo vec peljali. Za zahvalo pa smo vs' darovali Rdečemu križu kri. NAŠ TEDNIK: Kot dijak Slovenske gimnazije si bil zelo ah gažiran na vseh področjih M' turnega in političnega življem^ — 4% ■ H ?' Priborila v Našem tedniku sPortni kotiček. Za to seveda nisva imela nobene izobrazbe in Sva o športu poročala pač po ®vojih zmožnostih. Manjkali so naiTl primerni športni izrazi v °venščini in sva zaradi tega Porabljala pogostokrat tudi tuj- delam s smučarskim naraščajem, kjer dosegamo lepe uspehe. NAŠ TEDNIK: Bi se tudi danes, pri trenutni šolski reformi, odločil za ta poklic? ERIK UŽNIK: Dejstvo je, da je šolska reforma nekaj, kar si nih- če od nas ni želel. Priznam, da je bila moja prva misel po uvedbi novega šolskega zakona ta, da sem si želel, da bi bil že v pokoju. Toda, ker sem nepoboljšljiv optimist, vidim v novem šolskem zakonu šanso, da iz tega naredimo najboljše, kar se da. NAŠ TEDNIK: Kako torej osebno gledaš na politiko tako imenovanga „novega dialoga“, za katero se je Smolle odločil s tem, da je v parlamentu glasoval za novi šolski zakon? ERIK UŽNIK: Že vedno sem zastopal mnenje, da bo slovenska narodna skupnost dosegla toliko več, če bo poslala čim več zastopnikov v vse možne gremije. Po mojem je treba iskati pogovor, dialog. S politiko samopomilovanja ne bomo dosegli nič. Tako sem kot dvojezični ravnatelj tudi posebno vesel Smollejeve odločitve, ker nam je s tem dal možnost, da bomo iz dane situacije napravili najboljše. Škoda se mi pri tem le zdi, da je javnost bila pred Smolleje-vim glasovanjem v parlamentu premalo informirana in je tako prišlo do ponovnega razcepa slovenskih organizacij. Prepričan pa sem, da si je Smolle ta korak dobro premislil in je s tem dosegel Optimum tega, kar je bilo možno doseči. Mislim, da je bolj pametno storiti dva majhna koraka kot pa velik korak in tistega v nič. NAŠ TEDNIK: Pred kratkim je odstopil deželni glavar Wagner, nasledil ga je Ambrozy. Pričakuješ, da bo prišlo za slovensko narodno skupnost do bistvenih sprememb in kakšen odnos imaš osebno do novega deželnega glavarja? ERIK UŽNIK: Po mojem Ambrozy še ni dosti jasno izrazil, kako namerava nastopati v manjšinskem vprašanju. Škoda pa se mi zdi, da se ni jasno distanciral od FPÖ. Osebno imam občutek, da so mu bile peruti s ,Na maturitetnem potenju smo ušli smrti* bil obisk gimnazije celo neke vrste privileg? ERIK UŽNIK: Še dobro se spominjam, da je dal rajni župnik Vauti v Selah pobudo, da smo se štirje učenci smeli vpisati v Slovensko gimnazijo. Ker smo izhajali iz razmeroma revnih družin, je skupina ljudi ustanovila podporno društvo, ki je pomagalo financirati naše šolanje v gimnaziji in pa bivanje v Mohorjevem dijaškem domu. „ Važen korak, katerega smo storili med drugim s Smollejem in Prunčem, je bila ustanovitev KDZ.“ nek ^POlTliniam se’ narna ie l0 e9a dne poslal g. Zaletel ce-rahiSt°’ v kateri ie naštel upo-lene tujke in pa njim primer-. slovenske izraze. /'S TEDNIK: Je zate bilo po Kaj ti je pri tem najbolj ostalo v spominu? ERIK UŽNIK: Važen korak, katerega smo storili med drugi111 skupno s Smollejem in Prun; ,tu/v//C; Je cem, je prav gotovo bila ustanov ^a Urj fafc£). . da se hočeš tev kluba Koroške dijaške zvez®; <««*/„• 2a ^,fe,ys/r/ Mjc? Rad se spominjam tudi na deiu 7,mo vanje Dvojnega kvinteta, kater®] Jasna ga sem vodil in z njim doseg®! Jugoslaviji dvojno nagrado. P'0' !'°st, dg Hi S _ področju je to bila ne. - odločitev, katere sem da-n0stVesel- Tako imam tudi mož- .. . ^ t, da se angažiram p0|eg p0. mrsko delo pa sva storila tudi ^ L >ca na športnem področju in „Mislim, da je bolj pametno storiti dva majhna koraka kot pa velik korak in tistega v nič.“ Tinejem Partlom s tem, da sv® strani drugih funkcionarjev precej povezane. Če bi Ambrozy bil pred kakimi petimi ali šestimi leti izvoljen za deželnega glavarja, bi mislil, da za nas ni boljšega. Toda danes se zastavlja vprašanje, če je tak optimizem upravičen. Toda upam, da bo Ambrozy nadaljeval pot novega dialoga s slovensko govorečo narodno skupnostjo. NAŠ TEDNIK: Najlepša hvala za prijeten pogovor. V nedeljski televizijski oddaji „ura tiska“ je novi deželni glavar dr. Peter Ambrozy globoko razočaral. Člen 7 da je zanj izpolnjen. V tako senzibilnem manjšinskem vprašanju da je treba paziti, da ne bo razbitega preveč porcelana^, (pomeni: KHD ne sme biti hud). Ambrozy je za kontinuiteto v tem vprašanju (kontinuiteto nazadovanja in praznih obljub, kakor v zadnjem desetletju). Za trostrankarski pakt je Ambrozy našel ljubko definicijo „sodelovanja pozitivnih sil“ in Ulrich Stöcker od Kleine Zeitung ga je moral opozoriti, da to zveni, kakor da bi Slovenci ne bili pozitivna sila. Škandalozno kontroliranje rektorske konference s strani Zveznega avstrijskega urada za družbeno knjigovodstvo je milo zagovarjal. Ambrozy ni bil v stanju, da bi rekel, lotili se bomo problema dvojezičnih otroških vrtcev! O dvojezični trgovski akademiji pa je dejal, da si jo lahko predstavlja. Deželni glavar Ambrozy: „Člen 7 je izpolnjen“ Sicer pa zanj Kriemhild Trattnig ni nemškonacionalna. Sodelovanje s FPÖ na Koroškem se je po njegovem doslej obneslo. Če bi SPÖ zgubila absolutno večino, bi bil pripravljen za koalicijo tudi s FPÖ. In da je bila mera polna, je še zvezni SPÖ in kanclerju Vranitzkemu svetoval, da naj ne izključujeta tako radikalno sodelovanja s Flaiderjem. Kaže, da hoče Ambrozy s takimi izjavami dokazati, da so tudi pod njegovim vodstvom nemškonacionalci dobrodošli v koroški SPÖ. Državni poslanec Karel Smolle je ostro kritiziral, da se Ambrozy ni jasno distanciral od FPÖ. Zvezni kancler Vranitzky je v torek vprašal, kaj bi bilo, če bi bil v koaliciji s FPÖ in bi se Haider kot avstrijski vice-kancler srečal z Burgerjem ali označil avstrijsko nacijo kot ideološkega spačka. Kar se tiče manjšinske politike, pa bi veljalo Ambrozyja opozoriti, da Slovenci ne bomo večno tekali okrog s stegnjeno roko. Če je ne bo kdo prijel, nam bo zelo hitro omahnila. R. V. Rož, Podjuna, Zilja Loče: slavnostno od-prtje nove telovadnice V soboto, 1. okt., je bila v Ločah na ljudski šoli otvoritvena slavnost novozgrajene telovadnice, ki se arhitektonsko dobro ujema s kompleksom same šole ter dograjenega otroškega vrtca. Služila naj ne bi le šolarjem, temveč tudi vsem ljudem, zainteresiranim za telesno kulturo. Ob takem poročilu gre navadno navajati statistične podatke, kot idejnega očeta projekta, nadzorstvo gradnje, sodelujočih firm in jasnoda finančnih sredstev (okroglih sedem in pol milijonov šil.) in podobno. Pa to je bilo vse povedano v tistih več ali manj obširnih nagovorih — osebno sem sledil slavnosti tudi še z drugega obzornega kota. Zunanje praznično obličje sta kulturno olepšala: tamburaški ansambel SRD „Jepa-Baško jezero“ s poskočnimi in tudi slavnostnimi vižami in mešani pevski zbor vaške skupnosti iz Loč. Tudi šolarji sami, bodisi dekliška trojica s posrečeno slovensko deklamacijo ali korajžni drugošolec, telefonsko pogovarjajoč se s svojim prijateljem na Dunaju, so predočili zbranemu občinstvu, da je tudi šola v Ločah ena izmed dvojezičnih in kot taka domovje dveh narodnosti. Da je torej kakršnokoli ločevanje popolnoma zgrešeno, je še posebno podčrtal učitelj Jožko Wrolich z odličnim telovadnim nastopom svojih varovancev, saj ob igri, ob športu je jezik samo eden — prijateljski! Blagoslovila sta telovadnico domači župnik Jakob Škofič (tudi s slovenskim očena-šem) in protestantski pastor. Svojo politično premiero je ob tem imel novi deželni, svetnik, bivši ro-žeški župan, Schiller, ki je predal ključ upravitelju šole. Bekštanjski župan inž. Helmut Hatze je posve- til kar nekam preveč besed zastopniku deželne vlade in je v ostalem tolmačil razvojno dobo predanega projekta. Upravitelj šole dir. Karl Miki je podal zgodovinski pregled ljudske šole v Ločah, ki prav letošnje leto slavi osemdesetletnico pričetka gradnje. Dokončna otvoritev je bila leta 1912. Zanimiva je polpretekla zgodovina, a toplo pri srcu mi ob njej ni bilo. Menda smo že pozabili naše tatije, naše dedije, ki so se svoj čas trudili za vzgojo in šolanje svojih otrok, ali pa nas je sram priznati, da so le-ti govorili po „domače“, po „naše“. Tudi nekaj besed v materinščini gospoda ravnatelja sem pogrešal — prav zdaj v tem ominoznem času novega dialoga. Ponujamo ga našim sodeželanom, prosjačimo za ljubezen . .. Kako je že rekel Martin Luther King: Imam sanje — imel jih je, a zdaj počiva v miru. Namen sem imel napisati poročilo, nastala pa je skorajda elegija. F. Č. Konec prejšnjega tedna so se naše bralke m naši bralci vrnili z enotedenskega dopusta z Našim tednikom. Letos so bili v Moščenički Dragi pri Opatiji. Vreme je bilo odlično, družba zelo prijetna, prav tako tudi družabnost. O tem priča med drugim posnetek našega fotografa Marjana Fere. Velikovec: umrl je duhovnik Anton Kuchling Preteklo soboto, 1. oktobra, je v zgodnjih jutranjih urah za vedno zatisnil svoje oči župnik in pesnik Anton Kuchling. Rodil se je leta 1903 na Dobrovi pri Dobri! vasi in je bil po vojni do leta 1976 župnik na Bistrici na Zilji. Svojo bistriško faro je moral zaradi bolezni zapustiti, in se je preselil k sestram v Šentrupert pri Velikovcu, kjer je tudi odšel k Bogu po večno plačilo. Od rajnega duhovnika smo se poslovili včeraj, 6. oktobra, v Šentrupertu pri Velikovcu. Več o liku rajnega župnika in pesnika bomo izpod peresa njegovega sobrata dekana Srienca objavili v naslednji številki Našega tednika. Praznik Našega tednika — pri Slavku Avseniku Vse, ki so pomagali, da je 40-letnica Našega tednika 9. in 10. malega srpana 1988 v Šentjakobu tako dobro uspela, smo povabili na družabno srečanje in izlet na Gorenjsko. V soboto, 1. vinotoka 1988, se je vesela družba pomagačev iz lastnik gostilne je Slavko Avsenik, vodja znanega istoimenskega ansambla — bila južina, ob Bohinjskem jezeru pa smo se sprehodili in si zrahljali kosti. Domov grede pa je glavni urednik Našega tednika, Janko Kuimesch, vse pova- Šentjakoba, Celovca in pliber- bil v gostilno Špik v Kranjski ške okolice ter sodelavcev Na- - gori in „dal zanj“, kajti s 15. šega tednika preko Ljubelja oktobrom se bo poslovil od peljala na Bled, kjer so vabile uredništva Našega tednika in znane „kremšnite“, od tam v odšel na drugo službeno me-Begunje, kjer je pri Jožovcu — sto. V Selah bo te dni praznoval svojo 55-letnico Franc Čertov, po domačem Kavčev Franci. Skorajda 25 let je v Selah vodil tri zbore, poleg dirigiranja pa je zelo rad igral igre. Povezanost z društvom pa je seveda še vedno ostala, saj vsako nedeljo rad prepeva v cerkvenem zboru, poleg tega pa je član ožjega odbora farnega sveta. Slavljencu za ta lepi življenjski dogodek čestitamo in mu želimo še obilo zdravja in zadovoljstva. Čestitkam se pridružujejo vsi domači, KPD Planina in uredništvo Našega tednika. Rož, Podjuna, Zilja Internautica 88 odprta do nedelje Od srede, 5., do nedelje, 9. oktobra, bo v Celovcu 1. mednarodni strokovni sejem za ladje, jadranje, vodni šport in ribolov. Sejem je preteklo sredo odprl mestni svetnik Metelko. Sicer za novi sejem ne bo enostavno že v prvem letu dobiti in doseči tistega odmeva v mednarodni javnosti, ki si ga sicer v Celovcu želijo, toda dolgoročni koncept naj bi tudi temu sejmu zagotovil ugled in priznanje. Že na prvem sejmu pa so uredili organizatorji tudi borzo za rabljene ladje in čolne in bodo s tem gotovo nagovorili še dodatni krog publike. Sejem je na sejmišču v dvorani 3. Bilčovs: poroka pri Miklavžu Minulo soboto sta si v bilčovški farni cerkvi obljubila večno zvestobo sin bilčovškega župana Hanzi Ogris in Eli-sabet Ruttnig z Radiš. Mlademu, simpatičnemu paru želimo za skupno življenjsko pot vse najboljše, posebno še zdravja, sreče in medsebojnega razumevanja. Novopečena zakonca Elisabet Ruttnig in Hanzi Ogris ČESTITAMO V soboto si bosta obljubila večno zvestobo Doroteja Olip in Silvo Užnik iz Sel. Mladima zakoncema iskreno čestitamo in jima želimo še obilo zdravja in medsebojnega razumevanja na skupni življenjski poti. Vse najboljše! * V Lepeni pri Železni Kapli je te dni obhajala svojo 65-letnico in god gospa Te- rezija Hribar. Jubilantki iskreno čestitamo in ji kličemo še na mnoga zdrava leta. * V ponedeljek, 10. oktobra, bo dr. Franci Zwitter praznoval svojo 75-letnico. Znanemu narodnopolitičnemu delavcu in koordinatorju avstrijskih narodnih skupnosti za ta praznik iskreno čestitata Narodni svet koroških Slovencev in pa uredništvo Našega tednika. PISMA BRALCEV Alternativkino im Volkskino? Eine Übersiedelung ins Volkskino wird dem Alternativkino schon lange in Aussicht gestellt. Alle finanziellen und kulturellen Aspekte sprechen eindeutig dafür. Es gäbe nur Vorteile, für das Alternativkino, für die Stadt und auch für das geplante Gemeindezentrum St. Ruprecht, falls die Stadt kompromißbereit wäre. Denn in der fetzigen Variante soll das Volksino-Center 1989 dem Umbau in ein Gemeindezentrum geopfert werden. Alle Verträge liegen jetzt vor (befristet bis Frühjahr 89) und dennoch zögert die ÖVP-FPÖ-Rat- Vsako soboto JAGNETINA Goltnik, pd. Volina, Podkraj 19, ob cesti na Peco-Pliberk haus-Mehrheit die Entscheidung hinaus. Man befürchtet, das Alternativkino könnte — einmal übersiedelt — zum ernsthaften Störfaktor für das zwar beschlossene, aber keineswegs durchdachte Umbau-Vorhaben werden. IVo noch gibt es ein kleines Kinocenter im Stadtbesitz, das gerade frei wird? Wo noch gibt es ein Alternativkino, das eine solche ideale Kino-Kombination schon lange sucht (Kino 1 erhält mit seinem kommerziellen Programm das Kultur-Programm von Kino 2), um wirtschaftlich sinnvoll arbeiten zu können? Eine Ideal-Kinokombination, die Vorbild-Charakter weit über die Landesgrenzen hinaus hätte! (In Salzburg soll das dortige Alternativkino „Das Kino“ in Kürze mit 9 Millionen zu einer solchen Kombination umgebaut werden). Dieser Glücksfall sollte genützt werden. Die Stadt hat die Wahl zwischen zwei Möglichkeiten: Variante 1 (bisheriger Stand): 1. Das Volkskino-Center wird mit Ende des Jahres geschlossen. 2. Die Stadt muß dem bisherigen Pächter 2 Millionen Ablöse zahlen für die Errichtung von Kino 2. 3. Das Kino-Center wird für 10 Millionen in ein Gemeindezentrum umgebaut. 4. Klagenfurt hat wieder ein privates Kino-Monopol. Im Klartext: Für die Wiedererrichtung eines privaten Kino-Monopols und für die Zerstörung des stadteigenen Kinocenters und einer möglichen Ideal-Variante mit Alternativkino muß die Stadt noch 2 Millionen bezahlen! Variante 2 (Kulturstadtrat Metelko in Übereinstimmung mit Verein Alternativkino): 1. Das Alternativkino übernimmt ab sofort das Volkskino-Center. 2. Der Volkskino-Komplex wird in ein Gemeinde-Zentrum umgebaut, aber unter Erhaltung des Kino-Centers. Vorteile: A. Das Kino-Monopol wird abgewehrt. B. Die Ablöse wird nicht umsonst bezahlt. C. Das Alternativkino erhält sich in Zukunft selbst und bringt der Stadt zusätzliche Einnahmen (Miete und Vergnügunssteuer allein mind. S 600.000,— pro Jahr). D. Das Alternativkino kann Modell-Charakter entwickeln, seinen Aufgaben erstmals sinnvoll nachkommen und den kulturellen und wirtschaftlichen Kern des künftigen Gemeindezentrums bilden. Wir hoffen, daß diese Fakten (genaue Kalkulationen Hegen dem Stadtsenat vor) dazu beitragen, einen noch möglichen und für alle Beteiligten vernünftigen Kompromiß zu finden, im Interesse einer Stabilisierung der Kinoszene dieser Stadt. Für den Verein Alternativkino Horst Dieter Sihler Obvestilo Poslovni čas Posojilnice Pliberk in njenih poslovalnic v Šmihelu in v Globasnici je v sobotah od 9.—11. ure! ® IŠČEMO žensko za poldnevno zaposlitev od januarja 1989 dalje za varstvo dveh otrok, tel.: 04237/2623 Obvestilo izseljencem Slovenski izseljenci, ki v zvezi z novimi določili zakona o oskrbi žrtev (posebej tudi za enkratno častno priznavalnino — Ehrengabe) želijo nasvete ali pomoč, se lahko zglasijo na sedežu Zveze slovenskih izseljencev v Celovcu, Tarviser Straße 16/1, in sicer ob četrtkih med 10. in 12. uro. Podrobnejša pojasnila glede tega bodo objavljena v obeh slovenskih listih, poleg tega jih bodo izseljenske družine prejele tudi v obliki posebne okrožnice. Zveza slovenskih izseljencev Reportaža Knjiga o koroški duši Profesor Erwin Ringel se je izkazal kot kompetenten poznavalec avstrijske duše, po njegovi knjigi „Die österreichische Seele“ so bralci masovno segli. Zdaj je v Mohorjevi založbi izšla njegova knjiga o koroški duši. Izdaja z naslovom „Die Kärntner Seele“ pa ni samo tekst znanstvenika, temveč vsebuje še izvrstno koroško literaturo (Musil, Bach-mann, Lavant... j ter barvne reprodukcije slik znanih koroških slikarjev (Marko Pernhart, Werner Berg, Arnulf Rainer, Valentin Oman ... J. Koroško dušo Vam zelo priporočamo. Objavljamo izvleček iz najnovejše Ringlove knjige. Ein Land, das in sich zerstritten ist, wird sofort 'zu einer Einheit, wenn irgei1! ein Gegner, ein Feind, auftaucht, gegen den sich nun alle verbünden. Viele Kl sind begonnen worden, um von innenpolitischen Schwierigkeiten abzuler Kaiser Wilhelm II. tritt 1914 ans Rednerpult und schreit: „Ich kenne keine Pa en mehr, sondern nur mehr Deutsche!" Das also ist der Solidarisierungsei1 zu dem sehr oft nicht nur ein äußerer, sondern auch ein „innerer Feind besten eine Minderheit, gesucht wird, denn da kommt der Vorteil hinzu,, sie ja schwach und ihre Bezwingung daher mit keinem Risiko verbunden zUi scheint. Den Vorwand für diese ungute Solidarisierung liefert eine gezielte Propaga' Sie beruht auf einer primitiven Schwarz-Weiß-Malerei: für uns die besten E1 schäften; unsere schlechten sind verschwunden — die findet man dafür müh in der Minderheit, im Nachbarvolk und so weiter. Der Propagandaapparat ^ tet mit allen Kräften, um das „Feindbild“ zu intensivieren und den Mens( eine Brille aufzusetzen, durch welche sie nur mehr das durchlassen, was ihrem Vorurteil übereinstimmt. Wissenschaftlich gesprochen werden sie o) in die „tendenziöse Apperzeption" hineingetrieben. Durch sie sehen sie die C nicht mehr so, wie sie tatsächlich sind, sondern so, wie sie sie sehen we, Bemerken wir einen, der nichts taugt, dann schreien wir gleich: Was habe gesagt, die sind alle nichts wert (jede Verallgemeinerung ist ja unstatthaft); Slf wir aber einen, der was taugt, dann wollen wir das nicht wahrhaben. Dai die verhängnisvolle Brille, das sind die ungeheuren Fehlmeinungen, die wirdf sie aufbauen und zwischen uns nähren und die natürlich die menschlichen Bf hungen vergiften, weil solche falschen Vorstellungen, wie die Geschichte trag lehrt, nur sehr schwer zu korrigieren sind. Diese Projektion könnte man < bezeichnen als „Verteufelung des anderen“. An dieser Stelle möchte ich ein meines Freundes Georg Kreisler zitieren, welches in unnachahmlicher Ad Prozeß einer solchen Verteufelung beschreibt: „DIE HEXE Die Dame nebenan — sie ist eine Hexe — Drum kommt sie kaum heraus. Sie malt am Abend kleine weiße Kleckse, Die wir nicht seh’n, vor’m Haus Die Hexen können Kleckse sehr gut lesen. Und kommen dann aufd' Nacht mit ihren Besen, Und sitzen eng beisammen in der Gruppe, Und kochen eine fürchterliche Suppe Poroča Janko Kulmesch Konec Zadnji del turneje „Gallusa“ in „Korenike“ po severni Ameriki nas je peljal v Kanado, Toronto, Hamilton in k niagarskim slapovom. In kakor ostala srečanja z ameriškimi Slovenci, nam bi tudi srečanje s Slovenci v Kanadi ostalo v nepozabnem spominu. Kanada je nam Evropejcem sploh bolj domača ko ZDA. Vpliv Francozov se ne da spregledati. Znano je, da živi v tej državi precej Francozov, zlasti v njihovi provinci Quebeck. Tam imajo tudi vse pravice. Pa ne samo tam: če te na primer hoče zunaj Que-becka, denimo v Torontu, kaznovati policaj, lahko zahtevaš, da se odvija ta uradni postopek v francoščini. V Kanadi živi nad 50 različnih narodov, ki seveda nimajo takih pravic kakor Francozi. Kljub temu se Kanada precej razlikuje od ZDA. Zanjo so narodne skupine nekaj, s čimer skuša kot mlada država najti svojo identiteto. Zato jih v neki meri tudi podpira. V vladi je za narodne skupnosti pristojen poseben minister, ki ima na razpolago 5 milij. kanadskih dolarjev, to je približno 50 milij. šilingov. Morda boste rekli, da je to malenkostna podpora. Za ameriške razmere je to veliko, sploh če pomislimo, da v ZDA narodnostne skupnosti ne dobijo niti počenega groša. Vsako leto imajo te narodne skupnosti tudi svojo „razstavo“. Prireditev se imenuje „Caravan“ in traja ves teden. Na tem festivalu pokažejo razne narodne skupnosti, kaj znajo, nato pa jih posebna komisija ocenjuje. Pri tem so se doslej ravno Slovenci zelo dobro odrezali: dosegli so vedno drugo ali tretje mesto. Koliko pa je sploh Slovencev v Kanadi? Natančnih podatkov ni, vendar so vsi rekli, da jih je kakih 40.000. Od tega jih živi v Torontu samem 18.000 do 20.000. Seveda tudi tu napreduje asimilacija. Tudi v Kanadi imajo več sobotnih šol, v bistvu vse pod okriljem Cerkve. Za razliko od ZDA jih država finančno podpira. In še nekaj razlikuje Kanado od Združenih držav Amerike: Slovenci imajo dve hranilnici, Krekovo in župnijsko. Vsaka zase ima okoli 52 milij. kanadskih dolarjev (520 milij. šilingov) prometa ter štiri tisoč članov. Delujeta na zadružni osnovi ter pridno podpirata kulturno delovanje kanadskih Slovencev in Mohorjevo družbo v Celovcu. Kar pa je morda največja razlika med ameriškimi in kanadskimi Slovenci, je to, da v Kanadi tudi še vnuki izseljencev pogosto znajo slovensko. Že takoj po naši vrnitvi s turneje po severni Ameriki smo poročali, da nas je sprejel torontski župan Eggenton. Pevci in pevke so mu zapeli dve slovenski, dr. Janko Zerzer mu je v kratkih besedah predstavil skupino, naše življenje in naše skrbi na Koroškem, župan pa je izrazil svoje veselje nad tem, da je lahko spoznal našo narodno skupnost in našo pesem. Po sprejemu v City-Hall, moderni županiji, sta „Gallus“ in „Korenika“ na velikem trgu v centru Toronta imela enourni koncert. Tako naših pesmi ni spoznal samo torontski župan, temveč so jih spoznali tudi prebivalci Toronta, ki so z velikim zanimanjem prisluhnil1 koroškim pevcem in muzikantom-Osrednji koncert je bil v dvorani župnije Marije Brezmadežne v Torontu. Prišlo je okoli 700 ljudi, vzdušje pa se da opisati samo z besedami: kaj podobnega pri nas na Koroškem ne doživiš več. Navzoč je bil tudi pomočnik torontskega nadškofa, dr. Lojze Ambrožič, ki je hkrati že designiran za novega nadškofa. Seveda je tudi v Torontu — kakor drugi dan v so; sednem Hamiltonu, kjer smo bil' gostje salezijancev — vsa dvora- Žalostni položaj Slovencev v diaspof V okviru „Gallusovega“ zbora obstaja tudi moški zbor, ki ga prav tako vodi prof. Jože Ropitz. Jadransko morje Zelena in modra sta barvi Delovne skupnosti Alpe-Jadran, ki letos praznuje deseto obletnico svojega obstoja. Zelena je simbol za Alpe, za gozdove, za kopno nasploh, modra pa simbolizira vodo, Jadran. Od letos poleti pa je jasno, da je ta morska sinjina v mnogočem le še maska, za katero se skriva smrtna nevarnost za Jadran: namreč zastrupitev in s tem odmiranje živih bitij. S tem pa se je kot strahotni menetekel pokazala na obzorju usoda, ki je letos doletela Severno morje in ki vse bolj grabi po sosednjih vodah. Časa za rešitev Jadrana je bore malo, nekateri morski biologi so sploh mnenja, da ga skoraj ni več oz. ga ne bo več zadosti. Kljub temu pa le še ni prepozno, če se tega končno zavedo vsi, ki so mejaši in obalniki sinjega Jadrana. Olepsavanje dejstev mu ne koristi Hočete živeti zdravo? Kijub temu pa belite z umetnimi barvami! ^Pno je naravna in kvali-tetna barva, ki jo danda-Pes spet vedno bolj uporabljajo. °A BOSTE ŽIVELI MED ZDRAVIMI 4 STENAMI SE VAM PRIPOROČA Jože blažei Lfttina/Uttenstätten 8 9i*3 Šmihel/St. Michael tolefon (0 4115) 15 48 Jadran, severni del Sredozemskega morja, leži med Balkanom in Apeninskim polotokom in po dolžini meri 783 km, poprečno je 173 km širok in okoli 170 metrov globok. Severni del Jadrana pa je poprečno bistveno bolj plitek, namreč nekaj čez 20 metrov. V Jadranu že več kot deset let vrtajo za zemeljskim plinom in nafto, medtem ju že tudi črpajo, in to tako italijanske kakor tudi jugoslovanske energetske družbe v sodelovanju s tujimi družbami. Ena od teh družb je INA, jugoslovanska naftna družba, ki je bila v bistvu pokrovitelj zadnjega srečanja članic Delovne skupnosti Alpe-Jadran. 25. 9. 1988 v Splitu, kjer so se menili o raziskavi, koriščenju in varstvu Jadranskega morja in ugotovili, da Jadransko morje in ves obalni prostor predstavljata pomembno naravno vrednoto, ki je bistven dejavnik razvoja ne samo dežel članic Delovne skupnosti Alpe-Jadran, ki neposredno gospodarijo s tem področjem, temveč tudi ostalih dežel članic, ki gravitirajo v ta prostor“. V ta prostor pa ne gravitirajo le članice Delovne skupnosti Alpe-Jadran, ampak predvsem v poletnih, turističnih mesecih je na obalah Jadrana na tisoče turistov iz cele Evrope, torej tudi takih dežel, ki jih razen porjavele kože svojih državljanov nič ne druži z Jadranom. Vsi ti tisoči sonca in oddiha lačnih turistov pa so letos poleti na Jadranu doživeli precej negativno presenečenje, ki ga noben prospekt in tudi noben turistični biro ni imel na spisku ponudb in destinacij. To je bil tako imenovani „beli sneg“, to je ljudski opis za cvetenje planktona. To cvetenje, ki ga spremljajo sluzaste alge, penetranten smrad, letos pa tudi na jate crknjenih rib, se navadno pojavi prej ali pozneje, nikakor pa ne v tem času. Vsa nesnaga je zginila šele, ko je močan veter razburkal morje in ga krepko premešal, pri čemer so končno tudi globlje vodne plasti dobile nujno potreben kisik. Pod plastjo cvetočega planktona oz. alg je prav zaradi pomanjkanja kisika že začelo odmirati življenje v morju. Morski biologi so že leta pre-(Dalje na 3. strani) Važno za bivše izseljence! POJASNILA O NOVIH DOLOČILIH ZAKONA O OSKRBI ŽRTEV Ob 50. obletnici nacistične zasedbe Avstrije je parlament sklenil zakon o enkratni „častni priznavalnini“ (Ehrengabe), ki jo prejmejo protifašistični borci in žrtve fašizma. Obenem je bil osnovan poseben sklad, iz katerega bodo dodeljevali podpore protifašističnim borcem in žrtvam fašizma, ki so v socialni stiski. Prav tako pa so bile spremenjene tudi nekatere določbe zakona o oskrbi žrtev. V smislu sklepa letošnjega občnega zbora Zveze slovenskih izseljencev v naslednjem podajamo podrobnejša pojasnila o trenutno veljavnih določilih, kolikor pridejo v poštev tudi za bivše slovenske izseljence. ENKRATNA ČASTNA PRIZNAVALNINA Pogoj za dodelitev enkratne častne priznavalnine je posest „Izkaznice žrtev“ (Opferausweis) ali „Uradnega potrdila“ (Amtsbescheinigung) ter znaša 2500,— oziroma 3500,— šilingov. Rok (Stichtag), po katerem se odmerja priznavalnina, je 31. 12. 1987, kar pomeni, da osebe, ki konec minulega leta niso imele omenjenih dokumentov, ne morejo prejeti priznavalnine. Prošnjo za dodelitev priznavalnine je treba napraviti najkasneje do 31. 12. 1988 na urad koroške deželne vlade. V ta namen deželna vlada imetnikom „Izkaznice žrtev“ ali „Uradnega potrdila“ že razpošilja potrebne obrazce-formularje, ki jih je potem izpolnjene treba vrniti. Imetnikom „Izkaznice žrtev“ ali „Uradnega potrdila“, ki omenjenega formularja do konca oktobra še ne bi prejeli, svetujemo, da si ga potem sami preskrbijo pri deželni vladi; dobijo pa ga lahko tudi pri Zvezi slovenskih izseljencev. Kdor pa je svojo izkaznico izgubil, mora izgubo prijaviti na občini ali žandarmeriji / policiji, ker le na podlagi take prijave lahko zaprosimo za izstavitev novega dokumenta. SKLAD ZA PODPORO ŽRTVAM Kdor sicer izpolnjuje pogoje za priznanje kot žrtev fašizma, vendar doslej še ni zaprosil za izstavitev „Izkaznice žrtev“ ali „Uradnega potrdila“, ne more prejeti častne priznavalnine. Zato pa lahko zaprosi za podpo- ro iz sklada, ki je bil osnovan za pomoč protifašističnim borcem in žrtvam fašizma. Prošnjo s posebnim formularjem (dobi se na deželni vladi ali pri Zvezi slovenskih izseljencev) je treba poslati socialnemu ministrstvu — Bundesministerium für Arbeit und Soziales, Stubenring 1, 1010 Wien. IZKAZNICA ŽRTEV IN URADNO POTRDILO Zdaj (ko jih že skoraj ni več!) so bili bivši slovenski izseljenci končno izenačeni z drugimi žrtvami fašizma. Doslej avstrijska zakonodaja izseljenskih taborišč ni priznavala za pripor in so izseljenci dobili le „Izkaznico žrtev“. S spremembo tozadevnih določil pa tudi bivanje v izseljenskem taborišču velja za pripor in tako so tudi izseljenci upravičeni do „Uradnega potrdila“, ki nudi imetnikom precej več ugodnosti kot „Izkaznica žrtev“. Po trenutno veljavnih predpisih so naslednji pogoji: Kdor je bil v taborišču najmanj 3 mesece (doslej 6 mesecev), lahko dobi „Izkaznico žrtev“ (Opferausweis), kdor pa je bil v taborišču vsaj 1 leto, ima pravico do „Uradnega potrdila“ (Amtsbescheinigung). Za izstavitev teh dokumentov je treba zaprositi pri deželni vladi, ki dosedanjim imetnikom „Izkaznice žrtev“ že razpošilja potrebne formularje, da zaprosijo za izstavitev „Uradnega potrdila“. Izpolnjene formularje je treba spet poslati pristojnemu oddelku deželne vlade ter priložiti potrdilo o avstrijskem državljanstvu (izstavi ga občina) in dve sliki. Ob prevzemu „Uradnega potrdila“ se mora dosedanja „Izkaznica žrtev“ vrniti deželni vladi. Izseljenci, ki doslej še sploh niso zaprosili za izstavitev teh dokumentov, to morejo napraviti zdaj. Potrebne formularje dobijo pri deželni vladi. Prošnje so oproščene pristojbin (stempelfrei). PRAVICE oz. UGODNOSTI ŽRTEV FAŠIZMA Imetniki „Izkaznice žrtev“ ali „Uradnega potrdila“ uživajo določene ugodnosti. Navajamo le najvažnejše: Za davčno olajšavo (davčna osnova se zniža mesečno za 910 šilingov oz. letno za 10.920 šilingov) je treba zaprositi pri finančnem uradu z obrazcem L 15. Pri kmečki in obrtniški bolniški blagajni so imetniki omenjenih izkaznic oproščeni plačila 20-od-stotnega lastnega prispevka (Selbstbe-halt) kakor tudi prispevka v bolnišnici. Glede sedanjega obveznega plačila v višini 50,— šilingov dnevno za bivanje v bolnišnici pa trenutno še ni urejeno. Imetniki „Izkaznice žrtev“ ali „Uradnega potrdila“, ki socialno niso zavarovani, so na podlagi teh dokumentov kljub temu deležni vseh ugodnosti socialnega zavarovanja. Na posebno prošnjo se povrnejo tudi osebni prispevki za nabavo raznih zdravstvenih pripomočkov (očala, oporni stezniki, proteze itd.), ne povrnejo pa se osebni prispevki za zdravniške recepte. Prav tako tudi ni možna oprostitev plačevanja prispevkov za radio, televizijo in telefon. Sicer pa so vse olajšave splošno odvisne od višine osebnih dohodkov. Dodatno k omenjenim ugodnostim, ki veljajo za imetnike obeh dokumentov za žrtve fašizma, imajo imetniki „Uradnega potrdila“ načelno pravico do rente za žrtve, ki trenutno znaša za neporočene 7534,— in za poročene 9485,— šilingov bruto na mesec. Seveda pa je renta za žrtve odvisna od siceršnjih dohodkov iz službenega razmerja ali samostojne dejavnosti: kolikor so ti dohodki manjši od navedenih zneskov, imetniki „Uradnega potrdila“ na posebno prošnjo dobijo priznano razliko. Ta ugodnost je posebno zanimiva za prejemnike nizkih rent oz. pokojnin. Nadalje imetniki „Uradnega potrdila“ lahko pri socialnem ministrstvu zaprosijo za brezobrestno posojilo do 60.000,— šilingov, v primeru dejanske socialne stiske pa enkrat v letu tudi za socialno pomoč, na primer za nakup perila in obleke, za vzdrževanje stanovanja in nabavo kurjave, ali za poravnavo izrednih bolniških stroškov (če je bil prosilec več kot 15 dni v bolnišnici) itd. * Omenili smo le splošno veljavne predpise za koriščenje določenih pravic in ugodnosti po zakonu o oskrbi žrtev. Pri uveljavljanju teh ugodnosti se seveda lahko pojavijo velike razlike od primera do primera, ki jih je treba obravnavati za vsak primer posebej. Zato svetujemo, da se po potrebi osebno obrnete na pristojni oddelek urada deželne vlade (Opferfürsorge) ali za pomoč na Zvezo slovenskih izseljencev, in sicer ob četrtkih med 10. in 12. uro. Zveza slovenskih izseljencev Novo v naši KNJIGARNI DRAGE BRALKE IN DRAGI BRALCI NAŠEGA TEDNIKA! 'Želim Vam dober dan in upam, da se bomo po tej poti še dostikrat srečali. Kot vodja Mohorjeve knjigarne Vam bom skušal občasno predstaviti našo bogato knjižno izbiro, ki sega od literature, strokovnih revij, publikacij, časopisov do plošč in kaset, zelo bogata pa je tudi naša ponudba pisarniških potrebščin. Interes Mohorjeve knjigarne je, da zbudi zanimanje ljudi za branje, in to tako mladine kot odraslih bralcev. V kratkem bo vsakoletni avstrijski teden. Kot že nekaj let sem, bo naša založba tudi letos na njem močno zastopana, med drugim bo organizirala poseben večer Mohorjeve. Dogodkom pred 50 leti smo v naši knjigarni namenili veliko pozornost. Tako lahko pri nas dobite obširno literaturo o tej temi, najsi so to memoari, dukumenta-cijeali študije. Sploh velja pravilo, da je knjiga lahko najboljši prijatelj tudi proti pozabi. Jasno je, da imamo kot slovenska knjigarna na razpolago sodobno slovensko literaturo, in to ponudbo stalno^dopolnjujemo in izgrajujemo. Ge pa bi se dejansko zgodilo, da kake knjige ali izdaje ■ ravno ne bi bilo pri roki, potem Vam jo dobavimo in priskrbimo v najkrajšem roku. Poslužite se tudi naše bogate in pestre ponudbe pisarniških potrebščin. Pri nas dobite vse, kar potrebuje Vaš otrok za šolo, Vi pa za pisarno. Drage bralke in bralci Našega tednika! Pridite in se sami prepričajte, Vašega obiska bomo zelo veseli. Miha Kreutz, vodja knjigarne ZDRAVNIŠKI NASVETI — Piše dr. Draga Smolle Cepljenje proti „pravi gripi" — influenci V zimskem času se množično pojavljajo akutna obolenja dihalnih organov, ki jim laiki pravijo gripa. Povzroča jih več ko 200 imunološko različnih virusov, proti katerim ni specifičnega zdravila in ne specifičnega cepiva. Iz vseh teh obolenj izstopa „prava gripa“ ali bolje influenca. Virus influence si lahko predstavljamo kot 100 nm (nanometrov) (desetmilijonski del metra) veliko kroglico, spada v vrsto my-xovirusov (iz grškega: sluz), z dvema površinskima antigenoma H in N, ki v človeškem telesu inducirata nastajanje proti-telesc, katera po svoje preprečijo razmnoževanje virusa v človeški celici in s tem nastajanje in napredovanje bolezni. Virus influence se pojavlja v treh različnih tipih: A, B in C. Tip A je za človeka najbolj nevaren in to nenazadnje zaradi tega, ker se površinski antigeni tega tipa radi spreminjajo in jih protitelesca ne morejo več uničiti. To se pravi: človek je neodporen proti tej spremenjeni obliki virusa. Mutiranje virusov se pojavlja po daljših časovnih obdobjih in sicer mislijo znanstveniki da tedaj, če je najmanj 80% prebivalstva imuno proti prvotnemu tipu virusa. Spre- menjeni virus povzroča epidemiološko gledano epi- in pandemije — obolenje 30% ali 40% prebivalstva neke pokrajine ali celega kontinenta. Pandemije našega stoletja so bile v letih 1933 (španska gripa), 1957/58 (aziatska gripa) in 1968/69 (honkongska gripa). Začetek obolenja za influenco je podoben gripalnemu infektu. Po inkubacijski dobi (1—4 dni) se pojavijo glavobol, bolečine v očesnih votlinah ter sklepih, mrzlica in hitro naraščanje vročine na 39°—40° C. Navadno je bolezen po 4 do 6 dneh, ko začne padati vročina, prestana. Nevarne, predvsem za ljudi z labilnim krvnim obtokom ali poprej oškodovanim srcem ter starejše, so komplikacije v zvezi s krvno cirkulacijo ter dodatne infekcije z bakterijami (zlom krvnega obtoka, pljučnica). Za zdravljenje influence ni zdravil, ki bi specifično učinkovale. Omeniti pa je treba sintetično snov amantadin, ki preprečuje vstop virusa v človeško celico. Ta mehanizem učinkovanja pa predpostavlja zelo zgodnjo uporabo zdravila v času, ko infekcija še ne kaže vidnih znakov. Kot naj učinkovitejše sredstvo proti influenci nam ostane samo cepljenje. Cepivo mora vsebovati epidemično kompetentne tipe virusa, kar danes zagotavlja globalni sistem nadzorovanja, organizacija za svetovno zdravstvo (WHO). Te bolezni človek, ki ni cepljen, preboli tudi sam, za težje pa je treba poklicati zdravnika. Zato je razumljivo, da pristojne zdravstvene ustanove priporočajo cepljenje jeseni, preden se epidemije pojavljajo, predvsem cepljenje otrok, bolehnih in ljudi, ki so prekoračili 60. leto. Dlepšavanje dejstev mu ne koristi (Nadaljevanje s 1. strani) r°kovali ta kolaps Jadranskega ^orja in v bistvu se lahko spet Ponovi, če ne bo takoj ustreznih lri rigoroznih ukrepov. Eden od glavnih vzrokov tega katastrofalnega razvoja Jadrana Je ta, da z rekami stalno dotekajo Neverjetne količine fosfatov, nitratov in dušikov v morje, ki so Najboljše gnojilo za alge. Te se Potem tako bohotno razvijajo, Nj okoli sebe podušijo vse, kar ZlVl, in končno še same sebe. Tej dnevni porciji gnojila se Pridružijo še masovni turizem in Pa odpadki iz hotelov in odplake °balnih mest, vasi in naselbin ter Pekontrolirano spuščanje nafte 'N naftnih derivatov v morje. N splitskem papirju je med rugim zapisano, naj „pristojni °rgani Delovne skupnosti, po-et>no Komisija za urejanje pro-st°ra in varstvo okolja ter delov-Na^ skupina za znanstveno-tehno-°sko sodelovanje v svojih aktiv-bfstih posvetijo posebno pozornost preprečevanju raznih oblik ^Nesnaženja okolja, posebno Ja-ranskega morja, ter razvoju ob- stoječih in iskanju novih tehnoloških rešitev za zmanjševanje strupenih snovi v industrijski proizvodnji in odpadnih vodah“. Vladi SFRJ in pa Italije pa v tem papirju pozivajo, naj sprejmeta nujne ukrepe za zavarovanje Jadranskega morja pred onesnaženjem. Res lepe besede. Samo, ali jim sledijo dejanja? Ali se turisti zavedajo, da hoteli ob obali vse odplake, tudi straniščne, spušačjo v morje? Sicer ne tik ob obali, vsakomur na očeh, ampak nekaj sto metrov zunaj v morju. Torej bo treba začeti tudi tukaj in končno obvezno za vsakogar, privatnika in podružabljen sektor, vasi in mesta predpisati (in tudi zgraditi) čistilne naprave. Isto velja za industrijske komplekse, ki svoje odplake spuščajo v vode, te pa jih transportirajo v Jadran. Strogo prepovedati bo treba spuščanje olja v morje oz. praznjenje ladij- Tovarne cementa pri Splitu prispevajo svoje k onesnaženju morja skih tankov. Vsekakor najmanj pa bo bolnemu Jadranskemu morju pomagalo splošno sprenevedanje odgovornih, najsi na regionalni ali državni ravni. Ne vem, komu koristijo take besede, kakor smo jih čuli v Splitu, češ da je Jadransko morje čisto, lepo in da je, če sploh, samo na redkih mestih onesnaženo, nasplošno pa da kvaliteta vode še zmeraj odgovarja strogemu standardu, ki velja za vode, namenjene oddihu in kopanju. Morski biologi so nasprotno že dognali, da je morsko dno na nekaj desetinah hektarjev že docela mrtvo in da se biološka puščava na morskem dnu katastrofalno razširja, ne pa zožuje. Kako se bo vse to končalo, doslej še nihče ne ve. Ali bo uspelo rešiti Jadransko morje pred ekološkim infarktom ali pa ga bo z našo pomočjo in edinole zaradi civilizacijskih napak in objestnosti človeka doletela ista usoda kot Severno morje. Vsekakor pa bo Delovna skupnost Alpe-Jadran praznovala svojo deseto obletnico prav v Benetkah, kjer so, kakor je bilo čuti, domačini in turisti zelo zelo trpeli za posledicami „cvetočega morja“ ali „belega snega“ letos poleti. Franc Wakounig o zlomu tisočletnega raj-ŠJ ha dne 8. maja 1945 so JL zasedle naše kraje južne Koroške pa tudi našo občino partizanske enote, ki so prišle deloma iz Jugoslavije in iz postojank naših gora. Hitlerjanski poveljniki v naši občini so zbežali na vse strani. Torej je bil tudi županov stolček prazen, zasedel ga je spet Matevž Krassnik, pd. Bvatnik v Šentjanžu, kateri je bil že pred vojno dolga leta slovenski župan naše občine Svetna vas. Dne 21. majnika 1945, po umiku partizanskih čet čez mejo v Jugoslavijo, so zasedle vso Koroško, torej tudi našo občino, angleške čete. Po načelu angleškega poveljnika naše občine je bil izvoljen pripadnik že obstoječe Avstrijske ljudske stranke Feliks Bereinig, pd. Kovač v Svetni vasi. Iz občinskih spisov je razvidno, da je dne 12. 8. 1945 že bil on za župana, občinski odborniki pa so bili sledeči: Johan Müller, pd. Jurč v Podsinji vasi, Johan Malle, pd. Rotič v Šentjanžu, Matevž Krassnik, pd. Bvatnik v Šentjanžu, Johan Köllich, pd. Gregic v Svetni vasi, Simon Poschinger, pd. Hajnž istotam, in Andreas Mostetschnig, pd. Hanzl v Šentjanžu. Matevž Krassnik je bil namestnik župana. Dobro leto in pol je bil Feliks Bereinig za župana, potem pa je kratko dobo, od 8. 3. 1947 do 14. 5. 1947, bil za župana Johan Malle, pd. Rotič. Od tega časa naprej pa do drugih občinskih volitev, ki so se vršile dne 12. 3. 1950, je bil za župana v naši občini Andreas Mostetschnig, njegov namestnik Janez Schweiger, pd. Tratnik v Šentjanžu. Občinski odborniki so bili: Anton Gabriel, pd. Radar, Johan Malle, pd. Rotič (Osvobodilna fronta, OF), Jakob Meleschnig, Johan Lapusch, Franc Nessmann, Michael Pla-negger (SPO), Jakob Supanz in Paul Kullnig (KPÖ). Pri občinskih volitvah dne 12. 3. 1950 so pridobili socialisti največ glasov (153 in 4 mandate), Slovenci (tako imenovani Wirtschaftsblock) 137 glasov in 3 mandate, Avstrijska ljudska stranka 95 glasov in 2 mandata, Verband der Unabhängigen (VDU) 45 glasov in 1 mandat, komunisti so dobili 22 glasov. Po občinskih volitvah dne 12. 3. 1950 je bil izvoljen za župana Tomas Jug, pd. Žmavcar v Svetni vasi, bil je pripadnik OVP. Na županov stolček so mu pomagali socialisti. Bil je dober in pravičen človek; 15 let je županoval v naši občini. Za občinska svetovalca sta bila izvoljena Andreas Mostetschnig in Anton Horn-böck, pd. Bavant. V občinsko sobo so bili izvoljeni še Florijan Lapusch, pd. Šuštar v Podsinji vasi, Johan Einspieler, pd. Pvažic v Šentjanžu, Johann Müller, pd. Jurč v Podsinji vasi, Jakob Meleschnig, Mihael Planegger, Josef Egger in Johan Strugger. Sedež občine se je nahajal v ljudski šoli v Šentjanžu, tam sta bili dve sobi na razpolago. Posle občinskega tajnika je vodila do leta 1948 Marija Gorischnig, nato pa Rudolf Hudelist iz Svetne vasi. Naj omenim še državno- in deželnozborske volitve, ki so bile prve v novi Avstriji in so se vršile dne 25. 11. 1945. Volilnih upravičencev je bilo tedaj v naši občini 445. Komunistična stranka je dobila največ glasov 131, ljudska stranka 129, socialistična stranka 107 glasov. Demokrate je volilo 18 oseb, praznih glasov pa je bilo 7. Osvobodilna fronta pri teh volitvah ni glasovala; zaradi raznih vzrokov je listo svojih kandidatov kratko pred volitvami potegnila nazaj. Potemtakem je večina Slovencev volila komunistično stranko. Osebe-pripad-niki NSDAP pa niso imeli volilne pravice. V naši občini je bilo zabeleženih 54 oseb. Svobodno se je začelo gibati tudi kulturno življenje v naši občini. Zabave, zborovanja so bila skoraj na dnevnem redu. 15. majnika 1945 je bila večja proslava „Svobode“ s kresom po gorah, v gostilni pri Tišlerju pa je trajalo veseljačenje z godbo in s petjem do jutranjih ur. V tem letu se je ustanovilo Slovensko prosvetno društvo „Svoboda“ za Šentjanž in okolico. Predsedstvo je prevzel krojaški mojster Han-zi Weiss, za namestnika pa je bil izvoljen Bošti Malle, Ginkovcov na Šentjanških Rutah. Bošti se je izkazal tudi kot izvrsten igralec pri neštetih igrah v teh letih. Meseca majnika 1946 je uprizorilo društvo igro „Naša kri“, glavno vlogo so igrali Bošti Malle, Han-zi Inzko, Ožbavtov iz Šentjanških Rut. Jerico pa je igrala Slamnjakova Urši Müller. Z igro so šli še gostovat v Loče ob Baškem jezeru. Pomembno silvestrovanje pri Tišlerju leta 1946/47 se je vršilo z bogato vsebino, otroci so se predstavili s kratkimi igricami, bilo je petje moškega zbora, za ples pa so igrali Ožbavtovi fantje. Druga večja igrica se je uprizorila 27. aprila 1947 in sicer „Za pravdo in srce“. Glavno vlogo sta imela v tej igri Šuštarjeva Tini Lapusch, danes poročena z Ožbavtovim Hanzijem, in pa Kovačev Šimi, danes pd. Čohi iz Podsinje vasi. Po igri pa je bil Kako je Svetna vas Kako so ljudje v naših krajih živeli v prvih letih po 2. svetovni vojni? Kdo je tedaj bil občinski odbornik? Kako je spet zaživela prosvetna dejavnost? Kako politična, gospodarska in cerkvena? Naš tednik bo ob njegovi 40-letnici odslej predvidoma enkrat v mesecu objavil pričevanja ljudi, ki so doživeli te čase. bilo ppi nas doma pred 40 leti? Naš dopisnik Miha Pečnik o življenju v občini Svetna vas pred 40 leti spet ples, igrali so Bovčarjevi godci z Mač. Naj navedem še dve igri, ki sta še leta 1948 poživili društveni oder v Tišlerjevi dvorani. Dne 8. februarja, na pustno nedeljo, smo si ogledali igro „Trije tički“ in 4. aprila igro „Prisega o polnoči“. Obe igri je uprizorilo domače društvo, nato je bil še ples in petje čez mero. V teh letih se je posebno veliko žrtvovala — danes že rajna — Radar jeva mati Ana Gabriel; prevzela je vodstvo skoraj pri vseh igrah. V teh letih so se vračali tudi naši možje in fantje iz vojnega ujetništva domov. Kot zadnja dva sta se vrnila Jožef Müller, pd. Slamnjak (25. oktobra 1949) in Jakob Weiss, pd. Piskar v Podsi-i nji vasi (16. decembra istega leta). Oba sta bila srčno sprejeta od svojih prijateljev in vaščanov, Slamnjaku je prepeval moški zbor v pozdrav in Ožbavtovi godci s poskočnimi vižami. Na gospodarskem področju smo živeli še v veliki stiski in to še do konca leta 1948. Živež, obleka in vse drugo se je moglo doseči samo po živilskih kartah oziroma „Bezugsscheinih“ in to v zelo redkih slučajih; zato pa je cvetela črna kupčija. Na deželi se je to občutilo manj käkor v mestu. Na primer hleb domačega kruha, če si ga kje pri kmetih še dobil, si moral plačati po šil-30,—, liter domačega žganja po šil. 200,—, povprečno pa so bile mesečne plače v tistem času za delavca šil. 1000,—. Denar ni imel vrednosti, najraje se je trgovalo blago za blago. V spominu mi je še 17. december 1947. Tisti dan so pri nas V Šentjanžu na več krajih klali prašiče; kakor bi hotel, je ravno na ta dan prišla iz Celovca tako imenovana „Wirtschaftspolizei“. Pozanimala se je, kje da se danes na kmetih dogaja ta kmečki praznik. Začeli so tehtati meso od zaklanih prašičev. Pri pd. Rotiču so morali oddati 64 kg mesa, katerega so imeli že čez mero za življenje vseh družinskih članov, pri pd. Horajniku in Pvažicu ravno tako. Kaznovan in odstavljen pa je bil tudi občinski mesni preglednik, ker ni ravnal po predpisanih navodilih. Prebivalstvo v mestu ni dobilo dosti mesa. Kdor je imel zemljo in grunt, ga je z veseljem obdeloval in si s tem pomagal do boljšega pripomočka. Poljska oprega sta bila pred štiridesetimi leti le konj ali vol, za poljsko delo pa navadno ročno orodje. Traktorjev ali drugih boljših strojev v naši občini do leta 1950 še ni bilo. Kako se je delalo tedaj na polju, nam kaže slika pri pobiranju krompirja. Imeli smo pa že posestnika osebnega avtomobila, to je bil naš krojaški mojster Hanzi Weiss, ki še danes z veseljem jaha svojega — seveda boljšega — brzokonjička. V našo farno cerkev sta se vrnili spet domača pesem in molitev. Dne 29. junija 1945 ob pol enih ponoči se je vrnil s svojo skromno prtljago iz Kolbnitza, kamor je bil pregnan dne 10. 4. 1941 po Hitlerjevi komandi, naš domači župnik dr. Ivan Lučovnik. Bil je vnet dušni pastir in Zgodovinar, ki je obvladal več jezikov: razen domačih še italijanskega, francoskega in angleškega in še nekaj slovanskih. V veliki skrbi mu je bila mladina. Zbiral jo je v razne kroge in jo vadil materinega jezika v igrah, petju in molitvi. Tedanji dekan Kristo Košir ga je opisal kot svetniškega duhovnika naše škofije. Ubogal je tudi tedanjega škofa in se držal njegovih navodil. Neko nedeljo leta 1946 je s prižnice prebral pastirsko pismo, v katerem so bile tudi nekatere ogorčene besede do tistih, ki so začeli zatirati verska načela in ravnati po navodilih tedanje komunistične partije, in kjer je bilo rečeno, da tisti niso več zaželeni v cerkvi. Te besede v pastirskem pismu so tudi v naši fari povzročile precej vroče krvi, dobil je dosti sovražnikov, posebno takih, na katere on še mislil ni. Kako se je včasih delalo pri nas na polju, nam kaže slika pri pobiranju krompirja. Deloval je v naši fari še do meseca septembra 1955, potem se je pa kar po tihem in z bolečino v srcu poslovil od nas. Umrl je v Borovljah in je tudi tam pokopan. Dve leti po vojni je bil za organista še Janez Müller, pd. Močivnikov oče. Potem je zaradi starosti onemogel, opustilo se je tudi zborovsko petje. Po prizadevanju gosp. župnika Lučovnika so se Slemcovi otroci Franci, Majdi in Nani naučili za silo or-glati. Ob nedeljah in praznikih je lepo prepeval otroški zbor in tako premostil čas, dokler ni nastopil Hanzi Gabriel. Ustanovil je spet cerkveni zbor in prevzel tudi pevovodstvo v društvenem pevskem zboru. Nekaj časa v teh letih je opravljal službo organista v naši cerkvi tudi še Georg Singer, krojač iz Šentjanža. Izseljenih je bilo iz naše občine 20 oseb, ki so se sredi leta 1945 vse srečno vrnile na svoje domove. Od gestapa aretiranih in poslanih v razna taborišča smrti je bilo 14 oseb. Od teh se dva nista več vrnila: Anzelm Ogris, pd. Rovenjak na Rutah, in Andreas Permož, pd. Pirman iz Šentjanža. Osvobodilna fron-WNr ta pri teh volitvah ni glasovala', zaradi raznih vzrokov je listo svojih kandidatov kratko pred volitvami potegnila nazaj. Potemtakem je večina Slovencev volila komunistično stranko. Našo dvorazredno šolo je prevzel po vojni učitelj Karli Jero-litsch, po rodu z Bistrice, bil je tudi pristojen za civilne poroke. Druga učna pomoč je bila gospodična Geiger. Leta 1950 je presedlala na višjo učiteljsko stopnjo na ljudski šoli Žrelec. Na njeno mesto je prišel direktor Jožef Juch, po rodu iz Borovelj. Za učiteljico pa je prišla tudi še Terezija Lausegger, po rodu z Mač nad Bistrico. Otrok je obiskalo v teh letih okoli 65 našo šolo. V času angleške zasedbe dne 29. junija 1945 je uničil požar pri pd. Bovčarju v Šentjanžu gospodarsko poslopje, hišo so hvala Bogu še rešili. Pod kozolcem se je nahajala vojaška oprema in naloženi so bili tudi kanistri bencina. Verjetno je kak vojak ob prižgani cigareti spravil to poslopje do požara. Ker se je gospodar še nahajal v ujetništvu, je bil hlev še brez živine. Sosedje in pa sorodniki so poskrbeli, da se je poslopje še v teku leta spet pozidalo. Dne 6. aprila 1948 se je smrtno ponesrečil v tovarni na Bistrici Matevž Einspieler, pd. Kovačev Tevž iz Šentjanža. Srečno je prestal kot vojak vojno in preživel ujetništvo in se konec leta 1947 izčrpan vrnil domov. Ko se je za potrebo opomogel, je zaprosil za delo v tovarni Jungfer in ga tudi dobil. Usoda je hotela, da je samo po mesecu dni delovne dobe preko vseh ovinkov vojne in ujetništva moral zapustiti svoje mlado življenje v starosti 27 let. Prvi del knjige obsega poročilo o dosedanji raziskavi in njenih rezultatih, najprej v evropskem okviru, nato v obravnavah avstrijskih dežel kot celote (vendar le glede na naša mesta!) ter končno v „deželnem“ zgodovinopisju posameznih dežel. Sicerpajeraziskava vsebinsko razdeljena na šest delov, najobsežnejši, malone 200 strani knjige, pa je drugi del z naslovom „Analitični inventar“. V njem so razčlenjeni vsi podatki o pečatih, njihovi obliki in podobi ter grbovni vsebini, pa tudi analiza pravne in siceršnje vsebine in pomena listin, na katerih so pečati pritisnjeni. V tem delu obravnava avtor trinajst mest in en trg na Kranjskem, sedem mest in pet trgov na Slovenskem Štajerskem, šest mest na Koroškem (štiri na tradicionalnem slovenskem ozemlju do sredine 19. stoletja — Beljak, Celovec, Pliberk in Velikovec — ter dve mesti, Breže in St. Vid, na srednjeveškem sloven- gel“ en dukat, za pečatenje z „gemeiner Stadt mittern insiegel“ sedem in z „gemeiner Stadt kleinern insiegel“ tri šilinge in 25 pfenigov. Kar pa zadeva beljaški mestni grb z orlovim krempljem, po avtorjevih raziskavah prevladuje mnenje, da je ta del orla, ki ga je imel v rodbinskem grbu ustanovitelj mesta, bamberški škof Ekbert iz rodbine Andechs-Marancev; ti so imeli v grbu belega orla v modrem polju. Beljaški grb — sredi ščita orlova noga s kremplji, ki počivajo na skalnati podlagi oziroma jo oklepajo — je doslej najstarejši na mestnem pečatu obravnavanega področja. Ker so Breže že ob zgraditvi trga dobile obzidje, je razumljivo, da najdemo to najstarejše mestno obzidje na Koroškem tudi v njihovem mestnem pečatu. Ta se v Brežah prvič omenja leta 1261. Od sredine 14. stoletja je postajalo tudi v Brežah pečatenje z mestnim der Klage“, značilen za močvirno okolico Celovca in s tem povezanimi pravljicami o zmajih, ki bP vajo v takih močvirjih. Pri Plibekru se dr. B. Otorepec očitno ravna po raziskavah K Dinklaga, znanega strokovnjaka na področju sfragistike (vede o pečatih), ki zatrjuje, da je v j pečatnem polju upodobljeni krilati bik, simbol evangelista sv.j Luke. Dinklage namreč datira ta pečat Pliberka po njegovi zunanji po'dobi v čas ok. 1320—1330. Domneva, da je bil tudi v Pliberku stari letni sejem na dan sv. Luke, kajti sicer ni cerkvene razlage za ta simbol sv. Luke, ker v Pii' berku ni bilo cerkve, posvečene temu svetniku, sedež prafare pa je v bližnjem Šmihelu pri Pliberku-Za Št. Vid velja, da je za leto 1279 prvič izpričani in 1281 prvič ohranjeni mestni pečat. Iz leta 1238 je po Otorepčevih navedbah ohranjen fragment pe' Dnapocen nnisnevek za srednjeveško zgodovino Koroške Po mnenju akademika prof. dr. Boga Grafenauerja smo z njo dobili eno temeljnih del o slovenski srednjeveški zgodovini. Po Zwit-terjevi monografiji o Starejših kranjskih mestih in meščanstvu (izšla je že leta 1929), je Oto-repčeva knjiga brez dvoma najpomembnejše delo za mesta na Slovenskem v celoti. V primerjavi z Zwitterjevo monografijo zajema tokrat Otorepčeva monografija vse slovensko narodnostno ozemlje in ne zgolj posamezno deželo. Prof. B. Grafenauer je prepričan, da bo knjiga „Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem“ poslej bistveno potrebna za obravnavanje zgodovine slovenskih mest v srednjem veku. Naposled gre v zadnjem delu Otorepčeve monografije tudi za sistematično objavo nekaterih vrst virov (napisi na pečatih; originalna imena pečatov in njihova označba v listinskih besedilih; teksti potrditve veljave pečatenja in pečata na listinah v listinskem besedilu, kar ima tudi izrazit pravnozgodovinski značaj in pomen). skem ozemlju), na koncu pa pet mest v Primorju; poleg Trsta, Ko-gra in Pirana na obali še Gorico in Čedad. V tem delu je jedro novosti krajevne in pravne mestne zgodovine, zlasti pa prva sistematična zgodovina pečatov in grbov slovenskih srednjeveških meščanskih naselbin. Ta ugotovitev velja tudi za Beljak, Celovec, Pliberk in Velikovec ter za Breže in Št. Vid. V razdelku C drugega dela svoje monografije z naslovom „Koroška“ (obsega 16 strani) se je dr. B. Otorepec najprej odpravil na krajši sprehod po poteh srednjeveških pečatov in grbov Beljaka. Poleg dveh najstarejših ohranjenih oziroma omenjenih pečatov in pečatnikov iz 13. stoletja (1240 in 1282),jeimelBeljakvkasnejših časih še 13 različnih pečatov. Zanimivo je, da ni znan noben srednji in manjši mestni pečat, ki ga je Beljak moral imeti, saj je v seznamu dohodkov mestnega sodnika iz konca 16. stoletja navedeno, da mu je treba plačati za pečatenje z „der gemeinen stadt grosses insie- pečatom v tujih zadevah ali celo meščanov vedno redkejše in se je omejevalo zgolj na pečatenje listin, izdanih od sodnika in sveta v strogo mestnih zadevah. Na drugi strani najdemo prvo omembo pečatenja s pečatom meščanov Celovca v vetrinjski listini iz leta 1280. Dr. B. Otorepec v razdelku „Koroška“ izrecno opozarja na dejstvo, daje besedilo te listine ohranjeno le v prepisu, torej ni čisto jasno, ali je šlo za pečat mesta ali za pečate meščanov; za slednje bi govorila množina „sigillis“. Vendar je A. Ogris mnenja, daje šlo za mestni pečat, in tudi K. Dinklage meni, da se mestni pečat Celovca prvič omenja že v vetrinjski listini. Pečat je ohranjen še na listini iz 1289 za Vetrinj, ki je bila pečatena „cum civium sigillo de Clagen-furth“ vtuji zadevi. O „celovškem zmaju“, mestnem grbu Celovca, naj bi po avtorjevih navedbah bila na voljo kopica najrazličnejše literature, ki navaja različna tolmačenja o njem. V splošnem prevladuje mnenje, da gre za „govoreči“ pečat za „Klagen-furt“ oz. „Furt čata velikovškega kapitlja. Nek> Swarzmann se najprej omenja v listini iz 1258, potem pa kot sodnik koroškega vojvode leta 1267, koje izdal sodno listino v korist St-Pavla, overovljeno z njegovim pe' čatom; to je najstarejši znani mestni pečat Velikovca. V pečatnen1 polju so na simetrično razvrščenih petih, zgoraj zaokroženi!1 gričih, upodobljeni trije stolpi s po tremi nadstropji. V sklepnefl1 delu koroškega razdelka „Analitičnega inventarja“ omenja avtof š_e srednjeveške pečate in giT Železne Kaple, ki izvirajo iz leta 1493. O njihovem nastanku dr. F; Otorepec piše: „Ker so bili stat' privilegiji uničeni v dveh vojnah) bolj verjetno pa v turških napadih na Koroško, ki so šli tod skozi v sedemdesetih letih 15. stoletja, ie leta 1493 cesar Friderik III. potrdil sodniku in svetu v Kapli tršk° sodišče z mejami od jarka Suha na jugu do Sedmih studencev v K°' kri pri današnjih Fužinah. Poleg tega je trgu potrdil pravico 4° skladiščenja, prodaje in merjenja morske soli, kot so to imeli doslefj fia novo pa mu je podelil trški grb, Crn ščit, po sredini poševno pa bel vodni tok.“ „Grb tako simbolizira lego trga °b potoku Bela. O dveh ali celo jfeh ribah, ki se od 17. stoletja da-*)epojavijo v tem vodnem toku na hsbah grba, v originalnem tekstu Podelitve ni govora. Ker se ta listina iz 1493, ki jo je še isto leto potrdi tudi kralj Maksimilijan L, ni do danes ohranila v originalu, temveč samo v insertu v potrditvi jz 1557, ni znana originalna oblica v listini naslikanega grba. Do •tesnejšega vstavljanja rib v vodni tek je pač prišlo zaradi tega, da bi tela voda bolj poudarjena, ali pa je ulla Bela takrat res polna rib, da so te imeli za njeno značilnost.“ No-benega dvoma ni, da je trg Kapla tekoj po podelitvi grba dal izdela-P trški pečatnik z novo podelje-tem grbom, ki je še danes ohra-P)en v trškem arhivu Koroškega ae2elnega arhiva v Celovcu. Mi-te°grede: vsi listinski pečati 0bravnavanih koroških mest in trgov, od Beljaka, Brez, Celovca Preko Plibejka Št. Vida in Veli-^>vca do Železne Kaple, so v tetorepčevi knjigi predstavljeni tedi v slikovni podobi, kar daje P^jnovejši monografiji o sloven-srednjeveški zgodovini dodat-110 privlačnost in pomen. Sistematični predstavitvi listinam pečatov in grbov slovenskih teednjeveških mest in trgov sledi knjigi dr. B. Otorepca analiza Vsev§a poprejšnjega v smislu vede o Pečatih ter povzetek rezultatov Y °tne zgodovinarjeve raziskave, j. zadnjem delu knjige so objav-)eni: seznam literature, kratice, ^Pornbe, krajevno kazalo in vse-Jnski povzetek v nemščini. Ptatka, gre za izredno pomemb-delo iz slovenske zgodovine, . tem pa tudi za veliko založ-i lsko dejanje Slovenske matice, Zcas celo eno največjih v njeni P vojni založniški dejavnosti. ^°Zo Otorepec:' Srednjeveški ecati in grbi mest in trgov na Slo-^ fskem; znanstveno delo; Slo-teska matica in Znanstvenora-^ movalni center SAZU; Ljublja-a 1988; 334 strani. Pripravil Ivan Virnik PO KNJIGARNAH - IZ ZALOŽB - PO KNJIGARNAH PRIPRAVIL FRANC WAKOUNIG Čeprav smo šele v mesecu oktobru, se je leto 1938 neizpodbitno prevesilo v zadnjo četrt. In včasih se mi zdi, kot da so spominske proslave in spominjanja, s katerimi smo se skušali spomniti dogodkov pred 50 leti, že prav tako oddaljene v sivino preteklosti in spomina, kot dogodki marca 1938 sami. Dobro in prav je, da so na knjižnem trgu publikacije, ki kot stalno in trajno opozorilo in svarilo in kot glasno vpijoče priče branijo pozabi. Simon Wiesenthal: JEDER TAG EIN GEDENKTAG — Chronik jüdischen Leidens Judje bojo tako dolgo živeli, dokler se bojo spominjali. Ni večjega greha od pozabe“ — te misli je Simon Wiesenthal postavil na začetek te „spominske knjige grozote“, ki je, urejena po dneh, „zgodovina judovskega martirija, trpljenja, je dokument, ki naj nakaže, česa je človek zmožen prizadejati drugemu. 2000 let že spremlja dogajanje, ki je zapisano v tem koledarju, Jude“. Sozvočje dogodkov iz raznih krajev in stoletij, skoncentriranih na vsak posamezni dan, prikazuje večdimenzionalnost trpljenja judovskega naroda in pa grozote antisemitizma. Knjiga je izšla pri založbi Bleicher Verlag, stane pa 598,— šilingov. Dorče Sardoč: TIGROVA SLED — Pričevanje o uporu primorskih ljudi pod fašizmom Čeprav je knjiga izšla že leta 1983, njena aktualnost in vrednost kot memoarski dokument na grozote, ki so jih morali Slovenci doživljati pod fašizmom, ni postala manjša. Dorče Sardoč v tej knjigi opisuje svoje osebno doživljanje fašizma, vselej pa zna prikazati seveda tudi globalni položaj, v katerem je slovenski človek živel in se boril za narodni obstanek. Avtor, po poklicu je bil zdravnik, umrl je pred nekaj meseci, suhoparno in brez vsega olepšavanja opisuje fašistično dobo ter doživetja in morda je prav v tem globlji čar teh spominov. Sardoč je kot aktivist TIGR-a, podtalne slovenske organizacije, katere ime sestavljajo začetnice imen Trst, Istra, Gorica, Reka, bistveno sooblikoval njeno politiko in v tej knjigi razgrne nova, doslej neznana ozadja tedanjega boja za narodni obstoj in prav Slovencem. TIGRova sled je izšla v zbirki Primorski portreti pri založbi Lipa v Kopru in Založbi tržaškega tiska v Trstu, stane pa 126,— šilingov. SCHULE IM DRITTEN REICH-ERZIEHUNG ZUM TOD Že podnaslov te dokumentacije, ki so jo zbrali šolarji Gert Hauptmann-Schule v Kasslu in pa Gert Platner, izdala pa založba Pahl-Rugenstein, bralca pritegne in ga vse do zadnje strani ne izpusti več. V knjigi se politiki, umetniki in pa pisatelji spominjajo svoje šolske dobe pod nacizmom, ki je že najmlajše člane družbe indoktriniral v svojem smislu: namreč v militarističnem in rasističnem duhu, pri čemer je stremel za tem, da bi si duh, dušo in mišljenje vsakega posameznika totalno zasvojil. Vzporedno s temi spomini je v knjigi pretresljiva dokumentacija in bogata izbira slikovnega materiala in podlag iz nacističnih učbenikov. Dokumentacija stane 154,40 šilingov. ERZIEHUNG IM NATIONALSOZIALISMUS ,,... und sie werden nicht mehr frei ihr ganzes Leben!“ Avtorji te študije so Kurt-Ingo Fiessau, Elke Nyssen in Günther Pätzold, izšla pa je pri založbi Böhlaut stane pa 155,— šilingov. Zgodovina je pokazala, da sta vzgoja in šola vselej v nevarnosti, da si ju stranke, politične ali druge interesne skupnosti zasvojijo, jima skušajo vtisniti svof pečat in ju tako rekoč prisiliti, da se docela pokorita njihovim zahtevam. Če se s takimi izrodki mora boriti celo demokratična družba, ki ima — hvala Bogu — intakten instrument refleksije in kritike, kolikor bolj se pojavljajo v totalitarnih, diktatoričnih režimih, kjer je vse usmerjeno v en sam končni smisel: ohranitvi oblasti in indoktrinaciji. SCHONE ZEITEN — Judenmord aus der Sicht der Tater und Gaffer Zadnje čase se spet pojavljajo trditve, da kacetov, krematorijev in holokavsta sploh ni bilo. Le Pen, vodja francoske nacionalne fronte, je celo trdil, da so uboji Judov bili epizoda v zgodovini, nekateri pa celo trdijo, da so si vse to Judje kar sami izmislili, da bi si laže podjarmili svet. Hvala Bogu je zadosti podlag, dokumentov in dokaznega materiala, ki postavlja na laž vse trditve. V pričujoči dokumentaciji, ki so jo izdali Ernst Klee, Willi Dressen, Volker Ries v založbi S. Fischer, so zbrane izjave, priznanja in pričevanja rabljev, ki so ali sami morili ali pa bili priče. Naslov „Schöne Zeiten“ ni izmišljotina, ampak tako je neki esesovec v svojem fotoalbumu imenoval svoje fotografske spomine na zločinsko početje nad Judi. Knjiga stane 232,40 šilingov. Otrošk Največji živeči človek na svetu je Gabriel Estevao Monjane iz Mozambika. Visok je 254,7 cm in dela v nekem portugalskem cirkusu. Kdo.je naivečii v tvojem razredu? Ali pravzaprav veš, kdo je največji v tvojem razredu? Če ne, lahko to ugotovite v razredu z mero, ki jo postavite ob zid in se vsak posameznik postavi zraven. Seveda tako velik ko največji mož na svetu nihče od vas ni in tudi nikoli ne bo, saj je Gabriel Estevao Monjane iz Mozambika kar 245 cm visok in je tako največji človek na svetu. Tehta pa kar celih 189 kg. Največji Avstrijec pa prihaja iz Koroške. V Kötschach-Mauthnu živi Peter Zanki, ki je visok 219 cm in tehta 115 kg. Njegova številka čevljev je 55. Največja Avstrijka pa je Dunajčanka Renate Winkelbauer, ki meri celih 192 cm in tehta 68 kg. Pravijo, daje živel leta 1918 v Ameriki mož, kije bil visok celo 272 cm. Ko je umrl, so ga položili v krsto, ki je merila kar 328 cm. Kako zlepim opico? Za opico potrebujete tri škatlice od vžigalic. Zlepite jih skupaj. Tri dele opice prerišete na trd papir, jih z barvami olepšate, izrežete ter nalepite na škatlice. Veliko veselja pri delu! Reportaža Im Küchenofen drin von unsrer Nachbarin. Drum hängl der Rauch so tief in unserm Rauchfang Und steigt so schwer hinauf — Und eine Krähe Bleibt in der Nähe — Kinder, paßt's auf! Die Dame nebenan, hab ich erfahren, Die stammt auch nicht von hier — Sie ist schon da seit ziemlich vielen Jahren, Doch ist sie nicht wie wir. Sie sieht zwar aus wie andre alte Fraun — Doch ist sie schlau und arrogant — nicht z’traun! Sie lebt nach außen grad' so wie wir alle, Doch stellt sie uns damit nur eine Falle, Denn sie denkt nur daran, Wie sie uns täuschen kann. Ja, bei Tag, da tut sie freundlich und verbindlich, Aber wer sieht sie bei Nacht? Bleibt diesem Weibe Lieber vom Leibe —•, Kinder, gebt’s acht! Die Hexe nebenan darf nicht hier bleiben, So kann's nicht weitergehn! Es ist bestimmt nicht leicht, sie zu vertreiben — Und doch, es muß gescheh'n! Von jetzt an kchrn wir alle ihr den Rücken, Und spucken aus, sobald wir sie erblicken, Und schicken ihr ein anonymes Schreiben, Und schmeißen ein paar Steine durch die Scheiben — So lang’, bis sie versteht: Wir wollen, daß sie geht! Doch wenn sie unsre Warnung nicht beachtet. Wie kriegen wir’s dann fuat? Dann, ohne Schonung In ihre Wohnung! Haut's 5s, haut’s ös guat!“ (Dieses Lied wurde im Rahmen einer Veranstaltung zur seelischen Gesundheit mit Georg Kreisler und Erwin Ringel im Stadttheater Klagenfurt auf Grund der Initiative von Intendant Professor Herbert Y.'ochinz präsentiert.) Sie ist fremd. Sie ist nicht wie wir. Sie ist anders. Dieses „anders" scheint mir ein ganz wesentliches Wort in dieser Prozedur. Da ist aber noch etwas: Der Rauch steigt nicht so richtig aus unserem Kamin auf und sie ist daran schuld. Da kommen wir zu einem wichtigen Begriff, wozu die Minderheit immer wieder mißbraucht wird: nämlich als Sündenbock. Je weniger wir bereit sind, eigene Schuld einzugestehen, desto mehr brauchen wir einen, den wir an unserer Stelle in die Wüste jagen, aufopfern, verbannen, verdammen. Wie leicht wird die Minderheit zum Opfer dieses Sündenbock-Komplexes! Ich weiß, daß im Lande Kärnten folgende Ansicht vorherrscht: Ein Slowene ist unverläßlich, ein Slowene könnte ein potentieller Verräter an Österreich sein, man kann ihm nicht trauen, vielleicht arbeitet er daran, einen Teil Kärntens an Jugoslawien anzuschließen. Meine Meinung ist nun bei sorgfältiger Prüfung der Fakten, daß Beweise für diese These von der Unverläßlichkeit der Slowenen nicht vorliegen. Wir feiern es als patriotische Tat, daß sich Südkärnten bei der berühmten Volksabstimmung für unser Land entschieden hat, aber wenn man das ganz nüchtern sieht, kann und muß man sagen: Wir hätten niemals diese Abstimmung damals gewonnen ohne die entscheidenden Stimmen eines Teiles der Slowenen. Ähnliches gilt auch für die kritische Situation, die 1945 beim Abzug der deutschen Truppen entstand: auch hier war die überwältigende Mehrheit der Slowenen auf der Seite Österreichs. Und heute? Obwohl wir es mit unserer Minderheitenpolitik den Slowenen wahrlich nicht leichtmachen, sich in Österreich wohlzufühlen, erhebt sich keine Stimme, welche die Abtrennung des Landes von Österreich fordert. Mit anderen Worten: Die These von der „Unverläßlichkeit" der Slowenen erweist sich bei näherer Prüfung als jämmerliches Vorurteil, durch „tendenziöse Apperzeption" entstanden. Denkt man an den sogenannten Wahrheitsbeweis für diese These, fällt einem unwillkürlich jener furchtbare Slogan aus der Nazizeit ein: „Wer ist schuld daran? — Der Jud. Warum? Weil’s wahr ist." Zu Recht kann man in diesem Zusammenhang von Volksverdummung sprechen. Wir wissen aber auch, welche fürchterlichen Folgen daraus für das jüdische Volk erwachsen sind und müßten daher doppelt und dreifach wachsam auch schon die allerersten Tendenzen in diese Richtung, gegen welches Volk auch immer, mit all unseren Kräften bekämpfen. Jakob Wassermann hat in seinem Buch „Mein Weg als Deutscher und Jude" geschrieben: „Du kannst leben für sie, du kannst sterben für sie — es wird doch immer heißen: Er ist ein Jude.“ Ist dieser Satz angesichts der Vorurteile, die hier herrschen, nicht in gewissem Sinne auch für den Slowenen gültig? na z nepopisno doživetostjo, mnogi pa tudi s solzami v očeh, zapela našo staro himno „Nmav čriez jizaro“. Glavni organizatorji našega bivanja v Kanadi so bili: Blaž Potočnik, Ludvik Stajan, arhitekt Franc Osredkar, župnik Kopač, gospa Verkul in gospod Babič. Njim se na tem mestu iskreno zahvaljujemo za to, da smo smeli spoznati življenje Slovencev v Kanadi in jim ponesti našo domačo pesem. Prav posebna zahvala pa velja tudi številnim družinam, ki so nas, prav tako kakor v Clevelandu, sprejele z vso ljubeznijo. Enako velja to za oba župnika Ivana Pla-zarja in Tineta Batiča, ki sta nam v svojih farah postregla tudi z odlično jedačo ih pijačo. Posebno doživetje je bilo v domu za ostarele „Lipa“. Kot dušni pastir deluje tam Franc Sodja, ki je še pred nedavnim deloval v domu v Tinjah. Njegovo delo je ostarelim v „Lipi“ v nadvse veliko pomoč in tolažbo. „Lipo“ so torontski Slovenci zgradili izključno z lastnimi darovi. Prostora je za 30 upokojencev. Toda tudi v tem primeru je bilo opaziti, kako težko je v današnjem času, polnem socialnih dobrin, nagovoriti ljudi, da bi darovali za take ustanove. Marija Juha, ki je pridno pobirala denarne darove za gradnjo „Lipe“, nam je povedala: „Ko smo po vojni gradili cerkev Marije Pomagaj, sploh ni bilo težko dobiti od ljudi podporo. In to kljub temu, da so bili časi (Dalje na strani 11) Slaž Potočnik, organizacijska duša našega gostovanja v Torontu, v družbi žavbrnih „Gallusovih“ pevk. V Torontu stoji najvišji stolp (CN-Tower, 585 m). Na sliki pa se stara občinska hiša „š peg la“ v modernem nebotičniku. Kultura Ko vstopimo v veliko dvorano Cankarjevega doma v Ljubljani, nas na desnem balkonu očarajo velike orgle. V sodobno ohišje vdelane piščali, stoječe in vodoravne, bakrene in srebrne, vzbujajo spoštovanje in občudovanje. Prijazna spremljevalka obiskovalcev — hostesa pove nekaj podatkov. Vendar Cankarjev dom vsebuje toliko zanimivosti, da si težko zapomnimo to množico podatkov. Orgelska glasba pa nam je blizu, je sestavni del naše tisočletne krščanske kulture. Koliko skladb poznamo že iz prepevanja in orglanja, ki ob nedeljah krasi bogoslužje. Božični koncerti, Vivaldija Gloria, Mozartov Requiem ali Beethovnova Missa solemnis in druge mojstrovine, vse to poleg orgelskih recitalov izzvanja na orglah v Cankarjevem domu. Med drugimi kulturnimi vrednotami današnje evropske kulture je stara Grčija porodila tudi hidravlični organom, pripravo, ki je na umetelnejši način ustvarjala glasbo, govorico bogov. Harmonično pojoče skupine piščali, ki so v zgodovini bile „božje služabnice“, pri reformatorjih nekaj časa tudi „hudičeve trobente“, so danes „kraljica inštrumentov“ in v resnici eno najzapletenejših glasbil. Današnje orgle združujejo dosežke mnogih posameznih ved in umetnosti; problemi akustike se povezujejo z zahtevami arhitekture, mehanika in elektronika služita ustvarjanju najlepšega tona natančno izdelanih piščali. Iz orgel zvenijo zvoki trobent, pihalnih inštrumentov in kraljevskih fanfar. Organisti pričarajo poslušalcem po skladateljskih notnih predlogah ptičje petje, bučanje orkestra in globoko, simbolike polno ba-chovsko razmišljanje o stopanju kamel in blejanju ovčic, o šum-Ijanju voda babilonskih rek in o votlih udarcih kladiva, ki Odrešenika pribijajo na les križa. Orgelska umetnost je kot vse umetnosti namenjena človeku. To je izraziteje razvidno pravzaprav šele danes, ko v koncertnih dvoranah in tudi že v cerkvenih prezbiterijih stojijo orgle neposredno pred zbranimi poslušalci. Do nedavnega je namreč zvok orgel priplaval k poslušalcu iz skrivnostnih višin gotskih in baročnih korov. Vendar so skladateljski mojstri vedeli, kako ravnati z zvokom; vodilna melodija s solističnim registrom v eni roki, v drugi roki in v pedalu pa tiha dopolnjujoča spremljava in prostorje bil nabit z opojnim zvokom. Igranje na orgle je mnogokrat skrajni napor telesa in duha. Po- SAŠA FRELIH-MIŠO, HIŠNI ORGANIST CANKARJEVEGA DOMA V LJUBLJANI: Nova, cvetoča vigred „kraljice inštrumentov“ polnoma osamosvojena uporaba rok na posameznih manualih in nog pri pedalni igri zahteva pogosto skrajno virtuozne zmožnosti organista. Mednarodna orgelska tekmovanja v interpretaciji in improvizaciji običajno v tretjem krogu stopnjujejo že skoraj športno napetost do skrajnosti in koncertno dvorano obvlada vzdušje razburljive nogometne tekme. Vendar kljub temu iz vsakega takta in iz vsake fraze odseva plemenito umetniško sporočanje, iz posa- zvočno, tehnično in likovno sorodstvo z orglami iz mnogih evropskih kulturnih središč. Ob vplivu tujih mojstrov so izšli iz slovenskega naroda orglarji, ki so izdelali nekaj še ohranjenih inštrumentov evropskega slovesa. Izbor orgel na Slovenskem je ob evropskem letu glasbe ob rojstnih obletnicah Bacha, Händla in Scarlatti-ja jubilejno predstavila knjiga Orgle na Slovenskem, ki je še dosegljiva. Orgle zahodnoberlinske delavni- Cankarjevem domu imajo 73 registrov in spadajo med večje orgle v svetu. Po zamisli prof. Huberta Berganta so piščali orgel razdeljene po štirih klaviaturah in po pedalni klaviaturi, na katero igramo z nogami. Prva klaviatura ali manual ima nemško, bachovsko barvitost, druga staro francosko, tretja je kopija orgel stolnice v Piranu, registri četrtega manuala pa dopolnjujejo prve tri. V prvi manual so vključe- Obiskovalci jih občudujejo: orgle v veliki dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani meznih glasbenih misli izvira vsa globina človeške duhovnosti, bo-gatena in oplemenitena v prejšnjih stoletjih. V orgelski kulturi je slovenska dežela izredno pestra, pravo seči-šče in križišče evropskih orgelskih tokov. Tako srečamo pri nas orgle, ki koreninijo v italijanskih renesančnih in baročnih delavnicah, orgle, ki so jim botrovali pomembni zvočni vplivi z nemškega severa, orgle, ki so jih pri nas izdelali priseljeni praški mojstri in njihovi sorodniki. Na Slovenskem najdemo tudi inštrumente, pri katerih brez posebnih težav razberemo ce Schuke v veliki dvorani Cankarjevega doma so velik dosežek za slovenski narod. Ni še daleč čas, ko so ljubitelji orgelske glasbe lahko zahajali le na realko, kjer so poslušali prve nastope študentov in koncerte, sedeč na stopnicah, ki vodijo na podstrešje. Tudi koncerti v naših cerkvah so bili in so še vedno dobro obiskani. Orgle v Cankarjevem domu so prava „kraljica", prvi inštrument, ki je postavljen v posvetni dvorani, s svojimi tehničnimi in zvočnimi zmožnostmi pa omogoča skladateljem in organistom najširši razpon izraznih odtenkov. Orgle v ne tudi španske trobente, ki vodoravno kot fanfare štrlijo iz orgelskega ohišja. Zasnova prof. H. Berganta o sozvočju nemške, francoske, italijanske in španske barvitosti se uresniči s sodelovanjem tehnične ekipe delavnice Schuke. Tako nam prvič v slovenski zgodovini v pristni barvitosti, v izvirnem sijaju in prvobitni veličini izpod prstov umetnikov zvenijo skladbe najrazličnejših stilov in obdobij-Orgelski program v Cankarjevem domu je zelo bogat in vabljiv. Pridite, poslušajte, primerjajte, prisluhnite! Ivan Virnik Kultura/Razno Mohorjeva založba: tudi letos na_______ frankfurtskem knjižnem sejmu Žalostni položaj Slovencev v diaspori (Nadaljevanje z 9. strani) precej težki. Danes pa, ko smo pobirali za dom ostarelih, smo marsikdaj slišali, čemu sploh ta dom. Slišali smo tudi, da ta dom potrebujejo samo taki ljudje, ki prej ničesar niso delali.“ Štirinajstdnevna turneja po Severni Ameriki je bila polna doživetij, novih spoznanj in presenečenj. Kdor želi spoznati položaj Slovencev v diaspori, si mora nujno vzeti čas, da ga spozna tako rekoč na kraju samem. Za to potrebuje predvsem pripravljenost do odprtega in stvarnega proučevanja tega vprašanja. Eno pa se kljub vsej odprtosti in ljubezni do naših rojakov onkraj velike luže ne bo dalo preprečiti: da bi se žalostni položaj teh Slovencev dal kdajkoli spremeniti v rožnatega. Dolgoročno, če ne srednjeročno, so Slovenci v Kanadi in Ameriki obsojeni na narodno smrt. S tem, da so odrezani od rnatične domovine kakor suha veja od debla, se ne bodo mogli rešiti pred utonitvijo v morju amerikanizacije. Škoda jih je. Slovenskemu narodu, bodisi v stari domovini bodisi v naši Karantaniji, bi lahko bili v neprecenljivo pomoč in korist. Od srede, 5. vinotoka, pa do ponedeljka, 10. vinotoka 1988, traja letošnji frankobrodski (frankfurtski) knjižni sejem. Ta sejem je najvažnejša tozadevna prireditev na svetu in se je udeležuje nad 7000 založb. Peto leto že je na sejmu zastopana tudi Mohorjeva založba, in sicer na skupinskem stojišču, ki ga organizira Zveza avstrijskih knjigotržcev. Ta zveza pripravlja in izvaja tudi avstrijske knjižne tedne po svetu, kot na primer v Izraelu, Moskvi, Varšavi in drugod, in vselej je v reprezentativni program vključena Mohorjeva založba. Dipl. inž. Franc Kattnig, vodja založbe, je Našemu tedniku dejal, da je na frankobrodskem knjižnem tednu Mohorjeva zastopana z nemškim založbenim programom, čigar glavna točka je Ringlova „Koroška duša/Karntner Seele“. Knjiga naj bi na knjižnem sejmu bila posebej predstavljena, kar pa iz tehničnih razlogov ne bo možno. V okviru avstrijskega tedna knjige pa bo „Koroška duša“ predstavljena sredi novembra v dunajskem rotovžu, pa tudi v Celovcu jo bo Mohorjeva predstavila na svojem knjižnem večeru v tem tednu. Na vprašanje, kaj frankfurtski knjižni sejem založbam pomeni, je Kattnig dejal, da je navzočnost že velikega pomena. Pripomnil je, da bi bilo idealno, če bi Mohorjeva svoje produkte lahko sama razpečavala v nemškem jezikovnem prostoru. A problem majhnih založb je pač ta, da si česa takega ne morejo privoščiti in so primo- rane poiskati si partnerja — razpečevalca. Vendar pa tako sodelovanje ni vselej za obe strani zadovoljivo. Oko|i svinsvati bo izšel knjižni dar Mohorjeve založbe za leto 1989. Poleg „zvezd-stalnic“, to je Pratike in pa Mohorjevega koledarja, bodo naslednje mohor-janke na razpolago: „Moji mali kavalirji“ Helmuta Scharfa, „Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa“ Clemensa Brentana, dvojezična slikanica „Gegci Geggis“ Mire Lobe, otroške pesmi Milice Hrobato-ve, Germove pesmi in igre za otroke in pa kaseta „V dolinci pod Je-po“ moškega zbora Jepa-Baško jezero, mladinske skupine iz Ledine in „Podhumškega kvarteta“ iz Rožeka. -wafra- Zmagovalci nagradnega tekmovanja za mesec september 1. NAGRADA Martinovanje z Našim tednikom v Varaždinskih toplicah (od 12. do 13. novembra) HEINI SCHUSTER, 9182 Podgorje 117 Dobitnica glavne knjižne nagrade Mohorjeve knjigarne v Celovcu OHANNA OSCHGAN, Höflinger Str. 16, 9585 Bekštanj Zmagovalci 10 knjižnih nagrad Mohorjeve knjigarne v Celovcu Katarina Oraže, Obirsko 50, 9135 Železna Kapla Heinrich Miki, Diča vas 5, 9585 Bekštanj Slavica Starešinič, Preloka 22, 68344 Vinica pri Črnomlju Andrea Kropivnik, Moščenica 3, 9072 Bilčovs Igor Kraut, Bistrica, 9143 Šmihel Marica Čertov, Sele-Srednji Kot 4, 9170 Borovlje Aleksander Tolmajer, Spodnje Rute 19, 9065 Žrelec Katarina Pečnik, Šmarkež 23, 9125 Sinca vas Justina Waschnig, Čahorče 12, 9071 Kotmara vas Maria Gotthardt, Dule 4, 9624 Brda Nagradno tekmovanje za MESEC OKTOBER: 1. NAGRADA: Martinovanje z Našim tednikom v Varaždinskih toplicah Glavna knjižna nagrada + 10 knjižnih nagrad Mohorjeve knjigarne v Celovcu Če ste uganili, kaj slika predstavlja, pošljite pravilni odgovor na uredništvo Našega tednika. Naslov: Viktringer Ring 26, 9020 Celovec Pri red it ve/Razno Petek, 7. oktobra 0 arhitekturi in ljudski pesmi (J. Čertov). Sobota, 8. oktobra Duhovni nagovor. — Voščila (M. Hartman). Nedelja, 9. oktobra Maturitetno potovanje (K. Vospernik). Pon., 10. oktobra 1400 iet v domovini: slovansko obzidje na Hochgoschu/ Millstattsko jezero. Torek, 11. oktobra Skupina „Don Juan“ — dobitnik nagrade na festivalu morska viža „Portorož 88“. Sreda, 12. oktobra Narodno-zabavna glasba. Večerna 21.—22. — Zvočno pismo. — Glasba. Četrtek, 13. oktobra Rož — Podjuna — Zilja. Klub koroških ribičev, kot znano, nima svoje lastne vode. Da se rožanski ribiči lahko posvetijo svojemu konjičku, je zasluga njihovih ribiških prijateljev onstran meje, tako predvsem na Bledu, pa tudi ob bistri Soči. — Je ribiški šport za koroške Slovence nekaj ekskluzivnega? Bržkone še vedno. Vendar, kdor je enkrat sam doživel naravo v tej povezavi, se bo težko otresel te strasti. Kako so koroški ribiči ob gromu in blisku lovili soško postrv, bodo poslušalci slovenskega radijskega sporeda v reprizi lahko doživeli v sredo. 1400 let v domovini: arheologi so odkrili slovansko obzidje na severnem Koroškem Globoke so korenine slovanskega rodu na Koroškem, vendar je zaenkrat še malo arheoloških izkopanin, ki bi lahko podkrepile zgodovinsko identiteto koroških Slovencev. Toliko bolj senzacionalno je odkritje slovanskega obzidja na Hochgoschu, markantni gori nasproti Millstatta onstran jezera, kjer naj bi po stari legendi žive! slovenski knez Do-micijan. • Celovec SEŽIGANJE KNJIG (dokumentarna razstava), Nemčija 1933, — pogoji in posledice Razstava bo na ogled od 7. do 20. oktobra 1988, od ponedeljka do petka med 8. in 18. uro, v soboto pa od 8. do 12. ure Kraj: Univerza za izobraževalne vede v Celovcu Otvoritev razstave: v petek, 7. 10., ob 19. uri Za otvoritev bo predaval Klaus Amann: „Dort, wo man die Bücher verbrennt, verbrennt man am Ende auch Menschen“ Prireditelji: Förderungsstelle des Bundes für Erwachsenenbildung, Universität für Bildungswissenschaften, Österreichische Gesellschaft für Kulturpolitik • Trg GOSPEL-ROCK-FESTIVAL Čas: sobota, 15. 10., ob 19. uri Kraj: dvorana delavske zbornice v Trgu Nastopajo: Outi & Lee, Špes Vivens, Cheerful Message Vstopnice za koncert so na voljo pri Katoliški mladini v Celovcu (vstopnica za mladino stane 60.—) # Loče OPERA ZA TRI GROŠE (Bert Brecht) Čas: sobota, 15. 10., ob 20. uri Kraj: Kulturni dom Loče Prireditelji: SRD „Dobrač“ na Brnci, SRD „Jepa-Baško jezero" v Ločah, KD „Peter Markovič“ v Rožeku, SRD „Rož“ v Šentjakobu, SRD „Danica“ v Šentvidu, SRD „Vinko Poljanec“ v Škocija-nu, SRD „Srce“ v Dobri! vasi, SRD „Trta“ v Žitari vasi in Slovenska prosvetna zveza v Celovcu Gostuje: Slovensko ljudsko gledališče Celje # Šentprimož OPERA ZA TRI GROŠE (Bert Brecht) Čas: nedelja, 16. 10., ob 20. uri Kraj: Kulturni dom Šentprimož Gostuje: Slovensko ljudsko gledališče Celje # Šmihel IDEALI IN KORISTI (Jacinot Benavente) Čas: sobota, 15. 10., ob 19.30 Kraj: farna dvorana v Šmihelu Prireditelj: Katoliško prosvetno društvo v Šmihelu Nastopa: mladinska igralska skupina KPD „Planina“ iz Sel • ORF V nedeljo, 9. oktobra, bo od 23.05 do 23.50 v FS 1 oddaja „LITERARNO POTOVANJE PO SLOVENIJI“. • Celovec HEIMAT BIST DU GROSSER FÖ(H)NE Umetnost in kultura v odporu Sreda, 5. 10., ob 10. uri, Novi trg: Otvoritev računalniško vodene avdio-vizualne inštalacije 38/88 — antifašistični monu-ment umetnice Waltraud Cooper ob 20. uri UBW Celovec, HS 1: G. Ruiss/Dunaj: Cenzura v Avstriji, nato predstava dveh delov načrtovane toda ne dokončane televizijske nadaljevanke „Arbeitersaga“ (Turrini/Palla) Četrtek, 6. 10., ob 19.30, Mladinski dom, Mikschallee: „PONIŽANI IN RAZŽALJENI“ — Mešani pevski zbor „Rož“ poje pesmi zatiranih narodov Petek, 7. 10., ob 19.30, Mladinski dom, Mikschallee: „O, Du mein Österreich“ in „Frauen, Frieden, Frust“ Vox Nova/K&K Experimentalstudio — Uvodoma govorita drž. poslanec Karel Smolle in dr. Marjan Sturm POGLED NAZAJ Sobota, 8. 10., ob 19.30, Mladinski dom, Mikschallee: Branje B. C. Bünker — Glasbeni teater K&K Experimentalstudio Povezava: prof. mag. Dietmar Pickl Prireditelj: Grün Alternative Liste (Grüne) in Zelena izobraževalna delavnica na Koroškem • Dom v Tinjah v petek, 7. 10., ob 19.30 SPOMINSKO LETO 1938-1988 - POGLED NAZAJ, nem. Predavatelj: univ. prof. dr. Anton Pelinka od sobote, 15. 10., do sobote, 22. 10. Informacijski teden: „BODO KOROŠKI SLOVENCI PREŽIVELI?, nem. Vodstvo: Kari Hürten, Münster, in sodelavci Kat. doma prosvete v Tinjah v ponedeljek, 10. oktobra 1988 IZOBRAŽEVALNO POTOVANJE SODALITETE v Nazarje, Radmirje, Novo Štifto, Logarsko dolino in Gornji grad v torek, 11. 10., ob 19.30 PODIJSKA DISKUSIJA BI IMEL HITLER DANES LAH- KO IGRO? nem._______________ v nedeljo, 16. 10., ob 19.30 Koncert: PREDKLASIKA IN IMPRESIONIZEM NA HARFI Harfistka: Pavla Uršič — Kunej v torek, 18. 10., ob 19.30 RUSKI PRISPEVEK H KRŠČANSKI EVROPI, nem. Predavatelj: kardinal dr. Franz König v četrtek, 20. 10., ob 19.30 Predavanje: 1918—1938—1988: KONTINUITETA IN DISKONTINUITETA, nem. Predavatelja: univ. prof. mag. dr. Norbert Schausberger, mag. dr. Christiana Potočnik, Tinje v petek, 21. oktobra, ob 19.30 Predavanje: SPOZNAVATI SAMEGA SEBE V SANJAH, nem. Predavatelj: univ. prof. dr. Erich Löschenkohl od sobote, 22. 10., od 9. ure do nedelje, 23. 10., do 17. ure ZDRAVSTVENA TELOVADBA ZA HRBTENICO, nem. Voditeljica: Linda Springer, Gradec________________________ od nedelje, 23. 10., od 18. ure do četrtka, 27. 10., do 9. ure DUHOVNE VAJE ZA DUHOVNIKE, nem. Vodi: p. Maximilian Breig, Augsburg GALERIJA TINJE Razstava del 8. slikarskega tedna v Svečah (še do 21. oktobra) v soboto, 22. 10., ob 19. uri ODPRTJE RAZSTAVE DEL MARTE KUNAUER Slike (olje) in osnutki za barvna okna • Rikarja vas GLASBA JE ADUT Čas: sobota, 8. 10., ob 20. uri Kraj: gostilna Mochoritsch v Rikarji vasi Prireditelj: Alpski klub „Obir“ na Obirskem • Celovec Premiera lutkovne igre REVOLUCIJA V DEŽELI SADJA IN ZELENJAVE (besedilo: Lutkovna skupina dunajskih študentov — priredil Marjan Belina) Čas: torek, 11. 10., ob 20. uri Kraj: Modestov dom Prireditelja: Lutkovna skupina dunajskih študentov in Krščanska kulturna zveza Nastopa: Lutkovna skupina dunajskih študentov Ob 5-letnici lutkovne skupine bo pripravljena tudi razstava lutk, s katerimi so v preteklih letih igrali. • Celovec Razstava del slikarja Antona Repnika Z MUTE V SLOVENIJI Odprtje razstave bo v petek, 14. 10., ob 18. uri Kraj: Mohorjeva knjigarna v Celovcu Umetnika bo predstavil dr. Ivan Sedej, iz svojih zbirk bo bral pesnik Tone Kuntner, na citre pa bo igral prof. Stanko Lodrant • Rožek Razstava del ERNSTA GRADISCHNIGA Otvoritev razstave: v soboto, 8. 10., ob 19.30 Kraj: Galerija Rožek ________________________'______ DOPUSTNIŠKA DOŽIVETJA z Našim tednikom skupaj s KKZ, z Družino in domom in s Cartransom Štiri dopustniške dneve ob ogledu krajev MEDJUGORJE — MOSTAR — SARAJEVO — PLITVICE Varianta A — avtobus TERMIN: 23.-26. oktober 1988 Spored: 23.10. CELOVEC — LJUBLJANA — ZAGREB — BANJA LUKA — JAJCE — SARAJEVO; večerja, zabava, nočitev. 24.10 ogled Sarajeva (Gazi-Husrevbegova mošeja, muzeji, cerkve, olimpijsko mesto) turško kosilo v restavraciji MORICA HAN popoldne prosto za osebni ogled mesta; večerja, zabava, nočitev 25.10 po zajtrku vožnja v Mostar, skupno kosilo s skupino B; ogled MOSTARJA, MEDJUGORJE; ob 18.00 zahvalna maša ob 40-letnici NT; nato večerja, nočitev 26 10 po zajtrku odhod domov na progi SPLIT — ŠIBENIK — ZADAR _ KARLOBAG - PLITVICE - KARLOVAC - NOVO MESTO — LJUBLJANA — CELOVEC Cena variante A 1960t— šil. doplačilo za enoposteljno sobo 680,— šil. VKLUČENO: avtobusni prevozi po navedeni progi — namestitev s polnim penzionom v hotelih sredje kategorije — vodnik ^________________________________________________________ Ponudba turistične agencije CARTRANS od 16. do 24. oktobra 1988 OHRID — METEORA Ogled samostanov v Jugoslaviji in Grčiji šil. 4850,— (v torek, 4. oktobra, s pričetkom ob 19.30 si v poslopju KELAG, Arnulfplatz 2 v Celovcu, lahko ogledate dia-predavanje avstrijsko-jugoslovanske družbe o potovanju v Ohrid — Meteoro) Prijave sprejema turistična agencija CARTRANS, tel.: 04 63 / 51 26 80 • Loče LITERARNI večer s tonemom KUNTNERJEM petek, 14. 10., ob 19.30 Kraj: pri Pušniku v Ločah "hreditelj: SPD „Jepa-Baško lezero“ Literarno branje pa bo zaokro-ZH prof. Stanko Lodrant z 'Oranjem na citre • Pliberk — hiranje trdih odpadkov Občina Pliberk bo od 11. 10. J*0 13. 10. 1988 izvedla zbiranje lrdih odpadkov (Sperrmüll). Llas in kraj zbiranja lahko pov-zarnete z letakov oz. po telefo-nu na občini, tel. 21 10/21. • Apače OTROŠKI POPOLDAN Čas: nedelja, 16. 10., ob 15. uri Kraj: župnišče v Apačah OGLAS Stare slike, tudi pokvarjene — spet ko nove, povečamo in pomanjšamo slike, -kolo-rirane slike, slike za potne liste v vseh velikostih lahko vzamete kar s seboj. Znan po solidnem delu — ekspres-foto HEDANEK, Celovec, Pauiitschgasse/ na vogalu Bahnhofstraße, tel. 04 63 / 54 783 do- Prihod v Varaždinske toplice, dobrodošlica in kosilo do- Namestitev v hotelu do- Popoldne prosto do- Večerja z Martinovimi specialitetami in 1/2 I vina na osebo, krst mošta ob sodelovanju harmonikarja do- Naslednji dan po zajtrku prosti dopoldan in izlet v Kostanjevico cena 930^- šil. ODHODI: 7.00 Dobrla vas — Sienčnik, 7.10 gostišče Juenna, 7.15Šmihel — Zadruga, 7.20 Pliberk — Zadruga, 7.35Škocijan — Posojilnica, 8.00 Celovec —Cartrans, 8.20 Kožentavra — gostilna Mlečnik. PRIJAVE SPREJEMATA: NAŠ TEDNIK CARTRANS tel.: (04 63) 51 25 28-21 tel.: (04 63) 51 25 80 Sport STRAN Jk pr petek, I O 7. oktobra 1988 Sport Nepričakovano visoka zmaga Selanov v derbiju Sele — Galicija 4:0 (2:0) Sele: Milan Oraže 4, Stanko 3, K. Hribernik 4, Mak 3, Užnik 4, Oraže Z. 3, Wieser 4, Fera 4, P. Čertov 6, A. Oraže 5, N. Hribernik 3. Nad 300 gledalcev se je zbralo preteklo nedeljo v stadionu pod Košuto, kjer so videli v derbiju proti Galiciji zelo mlado in samozavestno moštvo, ki je brez težav zmagalo 4:0. Ob začetku igre so pokazali lep nogomet tudi gostje iz Galicije, ki pa so bili samo do kazenskega prostora nevarni. V selskem moštvu so tudi tokrat presenetili mladi igralci, ki od tekme do tekme igrajo bolj samozavestno. Oče zmage pa je bil nedvomno Pavel Čertov, ki je s tremi zadetki kar sam odločil derbi. Omembe vreden pa je prvi zadetek Selanov; po krasni podaji mladega Oražeta je Čertov krasno prevzdignil nasprotnega vratarja in povedel na 1:0. Naslednje kolo igrajo Selani v Sinči vasi, kjer na vsak način hočejo ostati neporaženi, saj igrajo teden navrh doma proti Žrelcu. Če bi Selanom uspelo osvojiti v naslednjih dveh tekmah 4 točke, bi postalo prvenstvo tudi za ostala moštva naprej napeto. 1. Žrelec 9 7 2 0 29:7 16 2. Velikovec 9 4 4 1 15:9 12 3. Železna K. 9 5 2 2 14:9 12 4. Sele 9 5 2 2 17:14 12 5. Grebinj 9 4 2 3 22:16 10 6. KAC 9 3 4 2 10:6 10 7. Gurnitz 9 2 5 2 12:11 9 8. Reichenf. 9 3 3 3 12:12 9 9. Globasnica9 3 3 3 14:17 9 10. Metlova 9 3 3 3 8:11 9 H.Šentpavel 9 3 1 5 17:23 7 12. Galicija 9 2 1 6 10:16 5 13. Sinča vas 9 1 2 6 9:15 4 14. Tinje 9 1 0 8 8:31 2 Zdaj čaka prvi na lestvici Zelo defenzivno so pričeli Globašani tekmo. Taktika trenerja igralca Vugrinca pa je bila popolnoma pravilna, kajti hitra napadalca Gregorič in Thonhofer sta lahko iz sredine napadala, tako da ju igralci Sin-če vasi niso mogli kriti. Kot zanesljiv strelec pa se je izkazal Ewald Pajančič, ki je z zelo močnim strelom poskrbel že za nekaj zadetkov v tej sezoni. K prvemu na lestvici pa mora Globasnica naslednje kolo, moštvo iz Žrelca s 16 točkami jasno vodi na lestvici, v teku prvenstva pa so oddali šele dve točki. Globasnica — Sinča vas 3:0 (2:0) Globasnica: Kaiser 5, Elbe 4, Vugrinec 4, Hutter 4, Sadjak 3, E. Pajančič 5, Mat-schek 3, Micheu 3, Gregorič 3, Thonhofer 3, S. Pajančič 3. Globasnica, 150 gledalcev Sodnik: Marko (dober) Strelci: Ewald Pajančič (2), Micheu. Katero moštvo je bilo najbolj športno? Ta teden je KFV objavil lestvico najbolj športnih moštev v vseh ligah in razredih pretekle sezone 1987/88. Koroška liga: 1. Breže + 13,50; 2. Ma-trei +9,75; 3. Lienz +7; 5. SAK +4, 75; 12. Pliberk -8; Podliga: 1. Borovlje +18; 2. Weißenstein + 16; 3. Lendorf +13, 50; 12. Šmihel + 7,50; 23. Bilčovs -1,75 1. razred: 1. Čajna +15,50; 2. Glanegg + 15; 10. Železna Kapla in Žitara vas + 9,25; 31. DSG Sele +1, 75; 37. Globasnica -1,25. Izgubljena točka v Šentjakobu Šentjakob — Bilčovs 1:1 (1:1) Bilčovs: Schaunig 4, Partl 4, F. Quant-sehnig 3, Schellander 4, J. Kuess 4, Sto-jilkovsky 3 (79. Krainer 0), Mayerhofer 3, W. Kuess 3, Hobel 4, Pesjak 4, A. Quant-sehnig 3 (46. Ogris 3). Šentjakob, 260 gledalcev Sodnik: Kandolf (poprečen) Strelci: Kavčič (21. enajstm.), oz. Hobel (8.). Rdeči karton: Rabitsch (72.). V vseh 90 minutah so bili Bil-čovščani v lahki terenski premoči, na žalost pa tudi tokrat niso izrabili priložnosti za zadetek. Šentjakob pa je tokrat s precejšnjo srečo in s pomočjo sodnika osvojil točko na do- Nevem Rudič pri Austriji ne igra, zato ga hočejo pozimi oddati. Bo mogoče šef v Šmihel? mačem igrišču. Naslednje kolo doma proti Weißensteinu pa bo trener Wo-schitz od začetka lahko postavil Ogrisa, s katerim upa, da bo rešil problem napadalcev. 1. Šentlenart 9 6 3 0 20:6 15 2. Žitara v. 9 5 2 2 17:7 12 3. Klopinj 9 4 4 1 7:6 12 4. Treibach 9 5 1 3 26:16 11 5. Mostič 9 4 3 2 15:8 11 6. Dobrla vas 9 3 4 2 15:13 10 7. Ruda 9 4 2 3 13:11 10 8. Šentandraž9 3 3 3 12:12 9 9. Liebenf. 9 4 1 4 14:15 9 10. ASK 9 3 2 4 16:14 8 11. Frantsch. 9 3 1 5 14:17 7 12. Šmihel 9 2 3 4 13:16 7 13. Braunst. 9 2 1 6 7:15 5 14. Šentvid 9 0 0 9 2:35 0 Rudič v Šmihel? Šmihel — ASK 1:1 (1:0) Šmihel: Pukel 3, Andrej 3, H. Kräusler 0 (17. Ambrosch -3), Golautschnig 3, Grobeinig 3 (65. Eberwein 0), Djurič 2, W. Berchtold 2, Šumnik 3, W. Kräusler 4, Gros 2, A. Blažej 3; Šmihel, Fischer (premalo odločen) Strelca: W. Kräusler (32.) in Kremer (53.) Rdeči karton: Kremer (65.) V zelo slabi tekmi so se Šmihelčani zadovoljili z eno točko, čeprav bi brez nadaljnjega lahko odnesli obe. Tudi ko je ASK igral samo z 10 igralci, Šmihel ni postal bolj ofenziven, trener Pajenk iz nerazumljivih razlogov ni skušal z večjim pritiskom zagotoviti zmage. V tej tekmi pa se je videlo, da manjka Šmihelu v sredini dober igralec, ki bi vodil režijo. Čez zimo bi gotovo možno bilo Nogometni termini V nedeljo, 9. 10. 1988 SAK — Matrei ob 15. uri Bilčovs — Weisenstein ob 15. uri Žrelec (Ebental) — Globasnica _____ ob 15.15 V soboto, 8. 10. 1988 Mostič (Brückl) — Šmihel ob 15.30 Sinča vas — DSG Sele ob 15.30 1. Irschen 9 6 3 0 25:9 15 2. Brnca 9 6 1 2 17:8 13 3. Vernberk 9 5 1 3 19:16 11 4. Lendorf 9 3 4 2 22:15 10 5. Sachsenb. 9 3 4 2 18:16 10 6. Rožek 9 3 4 2 13:11 10 7. Bilčovs 9 3 4 2 10:11 10 8. Radenth. 9 4 1 4 20:17 9 9. Weißenst. 9 3 3 3 10:10 9 10. Baško j. 9 4 0 5 12:19 8 11. Lienz 9 2 3 4 6:8 7 12. Šentjakob 9 2 2 5 7:26 6 13. Treffen 9 1 2 6 11:17 4 14. Dellach 9 1 2 6 8:15 4 dobiti dobrega legionarja, saj je trenutno legionar Djurič prava katastrofa. Namesto da bi igral, se je skrival za nasprotniki. Slišati je bilo, da bo mogoče prišel od Austrije legionar Rudič, ki je v prijateljski tekmi v Šmihelu že pokazal, da zna dati gole. Hvala Ha, Arthur — toda kdaj bodo zileli drugi igralci? Od 14 zadetkov je letos v prvenstvu Arthur Han-ser sam dal že 10, druge 4 gole pa je dal Burger. Podobnega primera v koroški ligi gotovo že dolgo ni bilo, da bi po 9. kolu dva igralca sama dala vse gole za klub._______________________ ATUS Borovlje — SAK 0:2 (0:0) SAK: Dalanovič 4, F. Sadjak 5, Stern 4, A. Sadjak 5, Kreutz 5, Čertov 3 (46. Blajs 4), Kunčič 4, Galo 5, Gorenschek 4 (64. Lu-schnig 3), Burger 4, Hanser 5; Borovlje, 400 gledalcev Sodnik: Pleschounig (izvrsten) Strelec: Hanser (49. in 74.) V I. polčasu so se Borovlje dobro branile in so imele celo eno dobro možnost za zadetek. SAK je imel sicer lahko terensko premoč, toda to je bilo tudi že vse. Po odmoru so se potem slovenski atletiki zbudili, bolj pritiskali in tako prišli do svojih prvih priložnosti. V sredini je zelo dobro vodil in držal žogo Galo, ki je moštvo po dolgi poškodbi gotovo znatno okrepil. Pa tudi v napadu je mladi Gorenschek presenetljivo igral zelo samozavestno in potrdil trenerja Jagodiča, ki mu je tokrat dal zaupanje od vsega začetka. Za odločitev pa je potem spet poskrbel Arthur Hanser, ki je že sede poslal žogo v gol. Njegov drugi gol pa je potem bil le še dodatek. SAK je imel tekmo popolnoma v rokah in je zasluženo zmagal. Odlično je vodil igro sodnik Pleschounig. ATUS Borovlje — SAK rez. 4:2 (1:1) Thaler, Pasterk, Kurasch (avtogol). Koroška liga 1. Lienz 2. Matrei 3. Breže 4. Trg 5. SAK 6. Borovlje 7. Mölltal 8. VSV 9. Wietersd. 10. Wolfsberg 11. Pliberk 12. Šentvid 13. Šmohor 14. Magdalen 9 6 2 1 19:8 14 9 6 2 1 16:12 14 9 4 5 0 17:9 13 9 3 6 0 20:6 12 8 3 3 2 14:7 9 9 4 14 16:10 9 9 3 3 3 14:16 9 9 3 3 3 11:13 9 9 3 2 4 13:18 8 9 2 4 3 8:13 8 8 1 5 2 8:10 7 9 1 3 5 8:10 5 9 0 4 5 7:22 4 9 0 3 6 10:27 3 Trg/Feldkirchen — KFV amaterska reprezentanca 2:2 (2:1) Amaterji: Niemetz (60. Schweighofer), Winkler, B. Knaller, Sadjak, Kreutz, Panzl (46. Stelzl), Gritzner (75. Türk), B. Hanser (46. Holz-feind), Egger (65. Feierabend), A. Hanser (60. Kreulitsch), Krappin-9er; Strelci: Krappinger (35.) in Holz-feind (76.) oz. Pozewaunig (36.) in Jelič (38.) V pripravljalni tekmi za tekmo proti Štajerski (naslednji torek v Trgu) je nova koroška reprezentanca brez igralcev WAC imela še precejšnje težave. Proti Trgu je zadostovalo le za remi. Manjkala pa sta v sredini bivša igralca SAK Ivan Ramšak in Kristijan Wölbl, ki pa bosta igrala že naslednji torek. Odličen debi je imel kapetan Miha Kreutz, s katerim je šef Hohenber-ger bil posebno zadovoljen. venskega atletskega kluba. Vodeči na lestvici strelcev Arthur Hanser, kapetan SAK Miha Kreutz in branilec Lojze Sadjak so za koroške barve nastopili proti Trgu, kjer bodo že naslednji teden igrali proti Štajerski. Slika: šef reprezentance Fredi Ho-henberger je bil z igralci SAK zadovoljen. Namizni tenis: Selani startali v koroški ligi z zmago V koroški ligi so Selani že v prvi tekmi slavili pomembno zmago. Novi legionar Werner Lett-kemann sicer s tekmo sploh ni bil zadovoljen (premagal ga je Jesenko, v dvojici pa mu je menda stalno stopal na noge legionar Ra-mouš), kljub temu pa je prepričan, da bodo Selani letos čisto na vrhu. Izvrstno je igral tokrat Zdravko Oraže. DSG Sele — Kotmara vas 6:4 (Lettkemann 2, Zdravko Smrtnik 2, Ramouš, Lettke-rnann/Ramouš) V podligi so DSG Sele presenetljivo podlegle Baškemu jezeru 1:6. Mladinci DSG Sele pa so premagali Grebinj 8:2 (Marko Smrtnik 3, Aleksander Mak 3, Herman Oraže, Smrtnik/Oraže). NTK Celovec I je v 1. razredu zmagala proti Kelag 9:1, II. moštvo pa je podleglo v 2. razre-du_Kelagu 1:9. Ženska ekipa DSG Sele pa naprej čaka na tretjo igralko, ki bo verjetno prišla iz Oberndor-fa. Do konca tedna pričakujejo Selani izpisnico za Sonito Habison. SBK/Posojilnica Pliberk zmagal V nedeljo, 2. oktobra, je I. moštvo slovenskih biljardistov nastopilo v Sinči vasi in slavilo visoko zmago s 7:1. K visoki zmagi so predvsem prispevali igralci M. Krištof, Št. Logar, R. Puckei, ki so v borbeni in napeti igri dosegli vsak po dve točki. Za slovenske biljardiste je še točkoval P. Verhnjak. Naslednje kolo bo igral SBK/Posojilnica Pliberk 15./16. oktobra proti Velikovcu. Prav tako se bo 15./16. oktobra začelo prvenstvo tudi za II. moštvo, ki bo igralo v podligi. Šah: SŠZ/Cartrans pričela z zmago, Obirčani premagani Z zmago proti Šentandražu (5,5:2,5) je SŠZ I začela prvenstvo. Točkovali so: Gallob 1/2, Živkovič 1/2, Ferm 1, Rulitz 1/2, dr. Amrusch 1, Kolter 1, Lukan 1/2, Hoti 1/2; SŠK Obir pa je v svoji prvi tekmi podlegel Gospe Sveti 3:5. Nogomet v Sloveniji V II. ZNL je Olimpija zgubila doma proti Prištini 0:1 in je zdaj po 9. kolu s tremi točkami zaostanka na 4. mestu. V medrepubliški ligi je Koper premagal Zagreb 3:1 in je na 3. mestu. Maribor je premagal Split z 1:0 in je na 4. mestu. Rudar Trbovlje in Slovan pa sta izgubila in sta na zadnjem oz. predzadnjem mestu. V slovenski nogometni ligi je kljub porazu proti Elkroju (0:1) v vodstvu NK Ljubljana pred Pohorjem in Elkrojem. [športno OZAOIE V tej sezoni je napadalec SAK Arthur Hanser dal že 10 zadetkov in zdaj vodi na lestvici strelcev. Proti Wie-tersdorfu je dal vse tri zadetke, proti Šmohorju je zadet 4-krat in zdaj proti Borovljam je dal spet oba gola. Koroški časopisi bi Han-serja že zdavnaj radi videli pri Austriji, ki pa se doslej ni posebno zanimala za 26-letnega igralca. Na Hanser-ja samega pa pri vsem tem vsi pozabijo, nihče ga ne vpraša, ali Hanser sploh hoče k Austriji. Simpatični Arthur ali „Hate", kakor ga imenujejo njegovi soigralci, se počuti pri SAK izredno dobro in sam od sebe še nikoli ni govoril' o kakem transferu. Zakaj, se bo mar-■ si kateri vprašal. Odgovor je čisto enostaven. Ker se igralcu vzdušje v klubu samem zelo dopade, pred Hanser je zgled mnogim — ampak ne samo na igrišču koncem sezone o kakem drugem klubu sploh noče govoriti. Verjetnost je celo zelo velika, da bo tudi naslednje leto še igral za SAK. Vsi igralci doslej niso ravnali tako. Že pred koncem sezone so imeli pogodbe za klub v isti ligi v rokah in so tako spravili precej nemira v moštvo, ki je od teh igralcev bilo in je še danes upravičeno človeško razočarano. To naj ne pomeni, da bo Hanser večno igral za SAK, dejstvo pa je, da Hanser ve, kaj je dolžan svojemu klubu in svojim soigralcem, brez katerih bi danes gotovo ne bil tako daleč. S tem je Hanser zgled vsem tem, ki so v preteklosti pozabili na poštenost, ki pa je nedvomno del dobrega športnika. Si- Ku Pet let slovenskega lutkarstva na Dunaju Pet let za kakšno društvo na podeželju morda ni tako dolga doba, za študentsko skupino, pri kateri se člani vsako leto menjajo, kjer je vedno spet treba preložiti vaje, ker ima naslednji dan kdo" izpite, in pri kateri se je za vsak nastop in tudi za marsikatero vajo (ker pač režiser res ne more kar tako iz Maribora na Dunaj) treba voziti z Dunaja na Koroško in to plačati iz lastnega žepa, za takšno skupino je petletnica obstoja kar lep uspeh. Obletnice niso kar tako, to dokazuje nastanek te skupine. Naša prva lutkovna skupina, „lutke mladje“ KDZ, je ob desetletnici naštudirala večjo predstavo „Zvezdica zaspanka“, pri kateri so sodelovali tudi nekdanji lutkarji. Nekateri dunajski veterani so se ob „zvezdici“ spet nalezli lutkarstva in sklenili na Dunaju ustanoviti lastno skupino. (Tudi danes še prihaja večina dunajskih lutkarjev direktno iz vrst „lutk mladje“ KDZ.) Na Koroškem še zmeraj prevladuje mnenje, da so lutkovne predstave stvar za otroke. Ne nazadnje zaradi vpliva (tudi za otroke preneumnega) „Kasperltheatra“ ne poznamo lutk za odrasle, kot so v Jugoslaviji in predvsem na Češkem resen in priznan del gledališkega sveta. Dunajski študentje so si torej zastavili nalogo, da tudi koroške Slovence seznanijo z lutkami za odrasle, kar jim je doslej tudi še kar dobro uspelo. Njihova prva predstava je bila „Hruške gor, hruške dol“ Franca Puntarja. Na prvi pogled je to bila samo luštna otroška igrica: teta branjevka prodaja hruške, ki pa se nočejo spoprijazniti z usodo, da bi jih naj kupec enostavno pojedel. Zato uidejo nazaj na drevo, branjevki morajo priti na pomoč gasilci. Po nerodnosti pa gasilci sami obvisijo na drevesu in šele jesen jih strese spet na zemljo. Kdor pa je točneje gledal in hotel stvar razumeti tudi malo drugače, se je lahko prisrčno nasmejal načinu, kako je „moški“ kupec obo- ževal nežno polt „ženske“ hruške, preden je hotel ugrizniti vanjo, ali pa bingljajočim nosovom gasilcev, za katere so jih vodile hruške. „Hruške gor, hruške dol“ je bil največji uspeh dunajske skupine. Vodja skupine Rihard Grilc (on kot edini od prvotne zasedbe igra še danes) je za to predstavo prejel zlato Linhartovo značko, dobili so priznanja na lutkovnih srečanjih v Celju in v Gorici in imenovani so bili tudi za jugoslovanski mednarodni bienale lutkovnih gledališč v Sarajevu, katerega pa se potem iz terminskih razlogov niso mogli udeležiti. Leto navrh so se lotili „Božanske komedije“: sveto pismo malo drugače, v vesolju je dolgčas, dokler nadobudni in predrzni angelček A ne spravi Boga tako daleč, da ustvari zemljo. „Ponesrečena“ prva ženska je emanca in Bog usliši ubogega Adama in jo nadomesti s krotko Evo — s katero pa Adam tudi ni zadovoljen, ker hoče samo to, kar on sam hoče. Lušten in malce kaotičen raj ter goli lutki (če to lutke sploh lahko so) pa so žal po okusu nekaterih bile preveč odrasle stvari — „Božanska komedija“ je doživela samo tri predstave, čeprav je bila predstava, vsaj po mojem, še boljša od prejšnje. Po komedijah so se lutkarji lotili resnejših tem: „Mali princ“ vsebuje toliko izpovedi, da se je težko odločiti, katero postaviti v ospredje. Zato so za to predstavo rabili tudi leto več. Lutke — vsaka zase svoj značaj, so skupno predstavljale človeške možgane — fantazijo in blodnje letalca — malega princa — so ponazorile človeške značaje in težavo, kako resnično ljubiti. Če boste zašli na kakšno lutkovno predstavo in ne boste vedeli, kdo igra, potem imajo dunajski lutkarji svoj spoznavalni znak! „Kam, pa kam tako veselo?“ — to je pred sedmimi ali osmimi leti pri Kot se spodobi, bo lutkovna skupina dunajskih študentov svojo peto obletnico obstoja praznovala s premiero: v torek, 11. oktobra, ob osmih zvečer bodo študentje v Modestovem domu predstavili javnosti igro Marjana Beline „Revolucija v deželi sadja in zelenjave“. Ljubitelji lutkarstva si bodo lahko ogledali tudi razstavo v doslejšnjih uprizoritvih uporabljenih lutk, pripravljena pa bo tudi brošura o delovanju lutkovne skupine. lutkovni skupini KDZ volk vprašal rdečo kapico in to vprašanje je bilo tako učinkovito, da si ga še danes pri vsaki predstavi postavljajo lutke dunajskih študentov. Drugi spoznavalni znak: kovinasto drevo se je izkazalo kot rekvizit, katerega ne velja pogrešati pri nobeni predstavi. Nikakor ne smemo pozabiti Tineta in Brede Varl, ki kot režiser in scenografka že vsa leta spremljata lutkovno skupino. Tine istočasno s petletnico dunajske skupine praznuje tudi 40-letnico lastnega lutkovnega delovanja. Omeniti je še treba, da so Dunajčani kot prva slovenska skupina začeli z „Malim princem“ sodelovati tudi na nemških lutkovnih srečanjih v Mistelbachu in v Wie-su, da lutke zmeraj izdelujejo sami, da so imeli doslej 30 nastopov in jih je videlo nad 3500 ljudi in da za novo igro tudi ne bo več treba tujih glasbenikov: Marica Ku-šej in Izidor Stern sta spisala glasbo in s tem pri dunajskih lutkarjih nadaljujeta glasbeno kariero. Nova predstava „Revolucija v deželi sadja in zelenjave“ ima torej v torek premiero. Gre za to, da samovladar jabolko postaja vedno bolj nepriljubljen, dokler ne izbruhne revolucija. Čebula, hruška, krompir, vedno pijana sliva in mnogo drugih se poteguje za vlado. Kakšen je izid revolucije, pa bo zvedel samo tisti, ki bo prišel na premiero. Rudi Vouk