Za poduk in kratek cas. Miramar. ,,Clovek že po svoji aaravi hoče vedao vei- zvedeti", glasi se oai znameti stavek, s katerim pričeaja svojo metafiziko modri Aristotelj, katerega izreki so zakoai. Da astrežem temu aotraajema aagoau, peljem se v četrtek 13. februarija, ko je popoldaasko solace toplo sijalo z vedrega aeba, za aiorskim obrežjeai po tesaoozki, skalam ia morju se silo odvzeti ceati proti gradu Miramar, ki je bleskosijajea biser poaosae Adrije. Saaiotno pa veličastao se vzdiga iz siajih adrijanskih valov to čarodejao bivališče aadvojvode Ferdiaaada Maksa, toli nesrečaega cesarja Mehikaaskega. Oa sam je vstvaril se svojira bistrim daliom to veselo zavetje, kamor se je preselil, ko je zgubil kot guveraer ali deželski poglavar Verono ia lepo Lombardijo. Arliitektoničao krasao ia umetao ozaljšaao poslopje — zidano v normaaskem zlogu — obdaja širok vrt, v katerem veselo rastejo drevesa, zelišča ia cvetljice, katere je aadvojvoda ali sam prinašal iz daljaih krajev, kakor iz Brasilije, ali pa jih je pošiljati ukazal iz južnih dežel. Koder je bila svoj čas pusta goličava, vrste se sedaj seačnati gaji ceder, cipres, akacij, baaan ia palem in druzib. iaozemskih cvetek, ki bi moža strokovajaka silao zaniaiale, a meue aevedaeža so le razveaeljevale. Clovek bi rad ostal ia si postavil šotore v sredi paradiža cvetljic. Raz griča stoječega v sredi vrta, ponuja se očesu rajsk pogled aa valovito Adrijo in ajeae obali, ki so kakor zagrajeae z mičaimi hišicami ia z ličnimi palačami. Videl sem Schonbrun ia Lakseaburg, gledal prelepe vile v Wildbadsteinu ia okolo Solaograda, občudoval sem krasae palače v Rimu ia okolo Rima kakor v Napulji ia okolo golfa Napaljskega ia Bajskega, pa skoro mi svet ai tako dopadal. kakor v Miramaru. Zaotraj je gradič okincaa ia opravljen še tako, kakor je bil takrat, ko je aadvojvoda Maks aesrečno odjadral za srečo v Mehiko. Pri vhodu na zidu visi razao orožje, priaešeao iz tujih dežel, okusao uredjeao ia razdeljeao vmes pa velikaasko beaeško ogledalo. Po hodaikih atoje ogromae posodve iz kiaeškega ia japanskega porcelana, polne iaostranakih cvetočih rož. Perzijski ia arabski tepihi Iež6 razprostrti po parketih, kakor steklo gladkih. Nadvojvoda je bil moraar — moraarstvo je bilo življeaje jegovega življenja — zato je tudi v gradu soba, polaoma podobaa kajiti ali ladijski hišici, v katerej je pridao studiral, pisal ia risal s tradom osaovaae aačrte. V to svojo delavaico je slišal ia sliši vsakdo pljaskaaje morskih valov, a skozi okao gloda v sobo Trst ia laka Tržaška. V bogati bakvaraici aajdeš aapis: Memeato Verona! Nadvojvoda je aeki sam rekel: to ,,memeato" — ta ,,apomai se" berem, kadar se čutim žalostaega, aesrečaega, kajti uesrecaejši ae morem postati, kakor sem bil: zgabivši Veroao ia ž ajo prelepo Lombardijo. Sobe, v katerih je bivala jegova sopruga preaesrečaa Šarlota, so olepšaae s fiaim okasom, da bi smel biti v svojej krasoti majhea mazej ametuosti in komforta. V spalaici visi nad posteljo lepa molitvica k aagela varhu: Aagele Dei, qui custos ea mei, me tibi commiasam pietate superaa: castodi, rege, guberaa. Amea. V dvoraai, za alovesae sprejeme in avdijeace odločeai, sem čital obilo pomealjivih aapisov, ki se leaketajo aa umetao-izrezljanem ia bogato pozlačenem stropu ia po zida, odetem z dragoceaimi zagriajali. Tu opomiaja edea izrek na previdaost: Šaepe si\b dulci melle, veaena lateat. — Gostokrat je pod sladkim medom strap zakrit. Drugi povdarja: Vivitur iageaio, caetera mortia eruat — Živiš le po duhu, drago smrti zapade. Tretji svetuje: Leve sit, quod beae fertar^ oaua — Lehek je jarm, kterega rad aosiš. Cetrti dobro karakterizaje svojega vstvaraika Maksa samega, ki se je pravega junaka pokazal v svojej aeizrečeai nesreči Fortuna opes auferre, aoa aaimum potest — Sreča zaaiore bogastvo vaičiti, a ae poguma. Peti priča o vrlih krepostih aadvojvodovih: Priacipis est virtua maxima, aosse suoa —• Vladarjeva aajvečja čedaost je: pozaati svoje. Ah! da bi bil kot cesar Mehikaaski kmalu apozaal Mehikaace, da bi bil pozaal jih aopošteaoat ia nezvestobo, lalikomišljenost ia zvijačaost. Vsega priporočila so A'redae besede, katere scm bral nad troaoai z zlatom, srebrom in avilo preprežeaim: Si fortuaa toaat, caveto mergi, si fortuna iuvat, caveto tolli — če burja buči, glej, da ae atoaeš, če se srečasmeji, glej da se ae prevzemeš. To so modri izreki, katerih resaico je Maks sam skušal ia okusil. Dvoraao zaljšate dve veliki sliki, katerili edaa prestavlja sprejem mehikaaske depatacije, katera je dae 10. aprila 1864. leta došla iz dalaje Amerike v Miramar, da si Maksa izprosi ia proglasi svojim cesarjem. Druga predočaje odhod iz Miramara v Mehiko — iz palače v grob. Za vse dobro ia lepo toli vaeti ia v resaici duhoviti mož je žalostao koačal v aovem cesarstvu. Predsedaik ljudovlade krvoželai, divji Juarez ga je akazal — vsem milim prošajam ia vsemu skrbaemu posredovanja vkljab — brez vsmiljenja dae 19. juaija 1867. leta ustreliti. Umrl je obžalovaa, obcudovaa ia slavljea. Jegovo truplo pak počiva v akupai rakvi cesarske hiše pri očetih kapuciaih aa Daaaji. Ia Miramar! to ljubeznjivo bivališče vesele sreče loži daaes tiho, saaiotno, žalostao. Oao je kakor saaj iz prošlosti. Pesea je od kamaa ia lesa, ki pripoveduje o nagli spremembi posvetae, goljufive sreče. Miiioli aiso le za Araajaez lepi daevi, tadi za Miramar jih ai več, ai jin več za Lakromo. Takaj aaj koačam svoje popotae spomiae, katere bi lehko aategall še s tem, kar sem videl od Trsta do bt-le Ljabljaae ia dalje do Klavdije Celje, ki leži aa ogla Saviajske doliae, katera je po sodbi mnogo-potujočega Sebastijaaa ,Braaaerja edaa uajlepših doliiiic v Avstriji. Caa je, da se vraem domov, vsaj sem dolgo stikal ia ae pomikal po svetu. Pa reaaica je, da potovaaje maogo koristi, ker bistri am, ostri pogled, vzvišuje duha, aapolajaje glave z lepimi idejami ia srce z blažilaimi outi. Poleg tega še širi ia maoži potovaaje ljabezea do domoviae, ker človek spozna, dajevečvredaa domača gruda, ko aa tnjem zlata ruda. Z Bogom torej blagovoljai čitatelj! odpasti, ako te je pri čitaaji kedaj grabila aevolja ia zgrabila jeza. Ti morebiti porečeš vesel Deo gratias! Da je spis koačaa, a tudi jaz podpišem z veseljem pod ajega avršetek GloriaDeo! aosebao, da mi je sreča aa potu vedao mila bila. Na god sv. Rajmuada Peaaafortskega 1879. M. N. Smešnica 14. Kmet proda kupcu kobilo. Ko se zopet ž ajim saide, vpraša ga, kako da je kaj zadovoljea s kobilo? Nič kaj, odgovori, kupec, pogiaola mi je. Aj, aj pravi kmet, tega pa pri meai aikdar ai atorila.