Slovenska igralka, profesorica igre, esejistka in dramatičarka Saša Pavček je pred dobrimi desetimi leti z izidom knjižnega prvenca Obleci me v poljub svoj prostor našla tudi v pesniškem ustvarjanju, ki ga je ogradila predvsem z ljube­ zensko tematiko in intimistično atmosfero. Avtorica pesmi bralcem prinaša s preprostim, razumljivim izrazjem, posveča pa se temeljnim vprašanjem našega bivanja, ljubezni in minevanja, pri čemer prepoznavamo veliko mero vitalizma oziroma hrepenenja po življenju. Slednje se jasno zrcali tudi v njeni drugi pesniški zbirki s pomenljivim naslovom Zastali čas, ki se delno veže na izkušnjo zaustavitve naše trenutne realnosti, še toliko bolj pa na čas, v ka­ terem Saša Pavček svoj lirski subjekt postavi na pot soočenja s samim sabo. Zastali čas oblikovno v marsičem sledi dosedanji avtoričini poetiki, ki se gradi iz notranjosti navzven in nas objema z vseprisotno čutno zasnovo, a za razliko od pesniškega prvenca vsebinsko tokrat prehaja v poglobljeno prevpraševanje človekovega bivanja in minevanja v (krogo)toku časa. Ta, na kar opozarja tudi datacija posameznih besedil, večji del pripadajo času iz­ bruha koronavirusa in ustvarjalno sovpadajo z zaustavitvijo javnega živ ljenja v lanskem letu. A slednje v pesmih ne prinaša občutka ujetosti ali brezizhod­ nosti (“Dramatični mir, / pozdravljam te / in se ti zahvaljujem, / da si me postavil na konico svojega noža.”; Dramatičen mir osame), saj prvoosebnemu, avtorskemu glasu prav zaustavitev omogoči pogled na do zdaj prehojeno Foto: Robert Carrithers Aljaž Koprivnikar Saša Pavček: Zastali čas. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2021. 760 Sodobnost 2021 Sprehodi po knjižnem trgu pot, potrebne premisleke in postopno pomiritev. Uvodno pesem Dramatičen mir osame bi lahko razumeli kot razširjeni móto zbirke s petimi razdelki, saj že v verzih: “Ne smem pogledati navzdol, / spodaj je preteklost, / le majhen spust oči me lahko zamaje. / Prihodnost? / Zavisi samo od ravnovesja zdaj,” opozarja na bistvene poteze tokratne celote, gibajoč se med preteklim in sedanjim ter v iskanju ravnovesja. Podobno kot v pre teklem ustvarjanju Saša Pavček tudi v pričujoči zbirki za ponazoritev čustev uporabi prizore in motiviko iz narave, kar je dobro vidno denimo v hvalnici Zemlji, ki na eni strani vzpostavlja nekoliko pretiran vitalizem, na drugi pa se nagovarjanju narave in sli po življenju pridruži tudi temnejša atmosfera, ko avtorica iz zu­ nanjega sveta preskoči v človeška občutja oziroma Zemljo primerja z lastnim subjektom. Opazovanju krogotoka in njegovega sožitja se v prvem razdelku pridružujeta hvaležnost za obstajanje ter globoka zazr tost v prostor in čas, ki se zrcali v soočenju subjekta s samim sabo. To je denimo opaziti v pesmih Zastali čas in Duša na ledu, ki dramaturško prinašata prevpraševanje bivanja, a temu sledijo tudi nekatera manj uspela besedila, v katerih se sla po življe­ nju izpostavlja sicer skozi melodične, a precej neposrečene rime ter večkrat videne pesniške podobe (“Je pesem kitare, jok violine dalje gori? / Žge me spomin. Kamen poje, / žari rubin.”; Ciganska). Na drugi strani krajši razdelek Luč breztežna že s prvimi verzi pesmi Biti val (“Umrli so moji dragi: / oče, mama, brat, nona, nono, prababica, teta, prvi fant in z njim velika ljubezen, / umrla mi je prijateljica, prijatelj, / vezi so minule, a se niso razvezale. / Samo zastale so, otrple v času, / zamotane kot dragotinje v star papir.”) napove­ duje prestop v minevanje, ki ga avtorica v personifikaciji subjekta z naravo rahlja z željo po prvinskem prebivanju, a ob reminiscencah na pokojne ljube ne zmore uiti nakopičeni bolečini. Spomini na pokojnega brata in prednike oziroma prednice zato šele skozi akt pisanja oziroma izpisa omogočijo, da avtorica premaga tišino in po svojih besedah uteži metaforično odloži na papir, tako pa prejme potrebno moč in vero, ki ju potrebuje “za življenje, ki mora v rast” (Prababicam). Podobno se izkazuje tretji, najobširnejši raz­ delek Žalostinke za mamo, ki zavoljo izkustva izgube mame deluje še bolj direktno oseben; prinaša raznolika čustva in odnosa z mamo ne naslika zgolj enoznačno. V ciklu trinajstih pesmi, s simbolistiko števila nakazujoč na smrt, a hkratni preporod, avtorica namreč prikazuje vezi med mamo in hčerko, izrisane tako iz svetlih (“Mama je dom. / S posušenimi prsti ravna šibje gnez­ da / in čaka, čaka (…)”; Beseda mama) kot tudi iz manj svetlih podob (“Zebe me v roke, mama, mi daš rokavice? // Ne dam. // Mrzle roke imam, mama, / zebe me. // Ne dam! Otrok, navadi se.”; Ledene ročice), ki so pogosto grajene dialoško ter kažejo kompleksno sliko globokega spoštovanja in hvaležnosti. V pesmi Mami partizanki se intimnemu, zasebnemu svetu subtilno pridruži 761 Sodobnost 2021 Saša Pavček: Zastali čas Sprehodi po knjižnem trgu še družbeni oziroma zunanji kontekst. Prehodnosti časa, izgube, dediščina in nakopičenost spominov se ob tem nalagajo na papir, avtorici omogočajo preživetje in jo vodijo na pot očiščenja, na kar opozarja prva pesem nasled­ njega razdelka Korzet besed: “Stiskam se / v korzet besed, / srce mi pobegne / v pesem.” Pesmi se v tem ciklu vidno skrčijo, postanejo podobne haikujem, definicijam nekega življenja, ko se vnovič potopimo v uvide o bivanju, ki jih dobro zaokrožuje tudi nenaslovljeno besedilo: “Razjasnitve ni brez tême, lahkotnosti brez odvrgle teže, / upanja brez premaganega obupa.” Pesnica se pri tem prikazuje kot krvodajalka, ki s težo krvi shranjuje vse, kar je minljivo, vse, kar je bilo, in ponuja premisleke o tem, kar še o(b)staja, pri čemer pa v zaključnem delu zbirke spet zaide na območje smrti in spominjanja, saj Geste in katarze izgradi skorajda kot portretne slike, ponekod celo osmrtnice gledališčnikov. Ob tem pričenja s posvetilom Zaljubljencem v gledališče, v ka­ terem tankočutno izpostavlja čas razmisleka in povrnitve zaupanja v prihod­ nost, ko skozi reminiscence zaživijo nedavno preminuli Jernej Šugman, Iva Zupančič in Dušan Jovanović, torej nekdanji avtoričini gledališki sodelavci. Predvsem pri pesmih Jerneju Šugmanu se lirične poklonitve medbesedilno učinkovito prepletajo z njegovimi gledališkimi vlogami (“Če se oglasi kot kralj Ojdíp, / mu povrnite vid! (…) Gozdovi Rusije, / ogrnite telo Karamazo­ va! (…) Danski grad, prisluhni prošnji Hamleta, (…) Na francoski prestol / je sedel kralj Ubu (…)”). Pesmi tega cikla se zaključujejo izrazito vitalistično, denimo z vzkliki “Ljubimo, ljubimo” (Dve pesmi za Jerneja Šugmana) in z upanjem v “večnost in vesolje” (Igralki v slovo), ter se s suspenzom, strastjo in srcem (Dušanu Jovanoviću) v poslednjem besedilu z ozemlja thanatosa zaokrožijo nazaj v življenje, v obet srečanja (Ivanki Mežan), kar nakazuje na katarzično pomiritev, znova najdeno stabilnost in hvaležnost za vsak dar, ki nam ga pokloni obstajanje. Zbirko Zastali čas lahko razumemo kot spominske zapise poslavljanja od nekdanjega časa in obnovitev upanja, na kar nas spominjajo tudi ilustracije Mateje Kavčič, ki jih gradi kot herbarij različnih rastlin. Četudi smo priča močno osebni, intimistični poziciji, ki bo z obračuni preteklosti, iskanja tre­ nutnega ravnovesja in vseprisotnega vitalizma zmožna nagovoriti velik del bralstva, v pesniškem smislu zbirka zahtevnejši publiki glede na avtoričin prvenec ne prinaša bistvenih inovacij. Premislek o dramaturškem loku, ki bi zasnovo (privz)dvignil iz pisanja kot (samo)preiskovanja zastalega trenutka in premagovanja travmatičnih dogodkov, nekaj več uredniškega dela oziroma dodelave pesniškega materiala, v katerem se smrt druži z ljubeznijo in bole­ čina s hrepenenjem, pa bi poskrbelo za izogib pogostim zdrsom v sentimen­ talnost ter bi pretresljivo izpovednim pesmim omogočilo, da bolje zasijejo. 762 Sodobnost 2021 Sprehodi po knjižnem trgu Saša Pavček: Zastali čas