Političen in strokovnjašk list za obrtni stan.
„Obrtnik” izhaja 8. in 24. dne vsacega meseca in velja celo leto s pošiljanjem na dom vred 3 gld. — Za pol leta 1 gld. 50 kr. — Za četrt leta 75 kr. Posamično številke 15 kr. — Uredništvo in Uprav ni štvo Preširnov trg št. 3 — Naročnina in inserati sprejemajo se tudi v „Narodni Tiskarni” Gospodske nlice št. 12. — Dopisi in poročila sprejemajo se v slovenskem i nemškem jeziku. — Inserati se računajo 3stopna vrsta za Ikrat 4 kr. za večkrat ceneje.
Ljubljana 23. novembra 1888.
— *— Kako bodo poznejši rodovi nazivali sedanjo dobo človeštva, tega pač ne vemo; a če bodo sodili po najmarkantnejih dogodkih, imenovali jo bodo — dobo zadolževanja in praznega strahu! Odkar so Nemci pri Sedanu uničili svetovno nadkrilovanje Francozov, in do denašnjega dne, ni minulo niti jednega leta, da bi se narodi po vsej Evropi ne bili vznemirjali s prokovanjem, da je svetovna vojna v kratkem času neizogibna. Ta strah utepal se je počenši od najimenitnejših državnikov do najslednjega zakotnega publicista ljudem tako neprestano v glavo, da se — kmalu bode že dve desetletji minulo — vsako zimo priseza na to, da bode spomladi vojna. Vsako leto govori in piše se o gotovem času o vojni ; ravno tako običajno kakor se o vojni govori pri vojakih v preteku vsacih petih dnij ! človek se sicer vsega privadi — in tudi pretenje z vojno ne napravlja več tacega utiša., kakor nekdaj. Hladnokrvno odloži priprosti državljan list iz roke, kjer je bral črno na belem, da je politično obzorje temno, in da treba pripravljati se na vse slučaje. Hladnokrvnost pridobil si je pa s tem, da je jednake vznemirjajoče besede uže mnogokrat v raznih verzijah čul, ne da bi se mu kedaj druga nezgoda prepetila, nego da je mogel poseči nekoliko globokeje v žep za pripravljanje in oboroževanje mile očetnjave.
Iz malega vzraste veliko! Dve majhni pokrajini, kateri je Nemčija vzela Francozom leta 1870. sta neposredni vzrok, da vrtoglavi Nemčija celi svet; in ta slučaj porabilo je mejnarodno židovstvo v svoje namene in kakor zatrjavajo nekateri francoski listi, vzeli so tam borzni špekulanti celo parlament v zakup. Ker v vedno pripravljanje za baje preteče vojno ne zadostuje ogromno povikša-nje davkov, zadolžujejo se narodi na pretege pri židovskih kapitalskih baronih in ves trud in pot, pridobivanja denašnjega človeštva steka se v podobi obresti v žepe borznih kraljev, kojim postajajo države vedno bolj in bolj odvisne v denarnem in gospodarskem položaji. Da vsi obrti hirajo, da je mejusoben promet čedalje manjši, da vrednost polje-
Rokodelci in zadruge (Ziinfte).
Ponatis iz matične knjige „Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih11 spisal Ivan Vrhovec, c. kr. gim. profesor. Ljubljana 188G.
(Dalje)
Jeden dan pred semanjim dnevom so bile po mestu, kjer je bilo le količkaj prostora, razpostavljene lope tako tesno druga do druge, da se je na nekaterih krajih n. pr. na Starem trgu in za škofijo človek težko preril, in to kljub temu, da si več nego jedne 16pe ni smel postaviti noben rokodelec. Prodajal je v sejmskem dnevi lehko ali doma v svoji navadni prodajalnici, ali pa zunaj na sejmu, a svojo navadno prodajalnico je moral zapreti.
Po 16pah za prodaj odmenjeno blago so šli nekateri ljubljanski, najbrž od zadruge same zato odbrani mojstri ogledovat; če kaka stvar ni bila po volji narejena, spačena, zapal je njen izdelovatel] v kazen. Nekateri rokodelci n. pr. padarji in rokodelci svojega blaga kak drug čas, kakor sejmske
delske produkcije niti stroškov več ne pokriva, temu ni drug vzrok, nego izstekanje vsega čistega prislužka dela, to je kapitala v posamezne roke.
V „Slovenci" brali smo te dni pod naslovom „Obresti v socijalnom oziru" neko v obče jako čudno razpravo o množenji kapitala po obrestih, a ko bi bil dotični g. pisatelj mesto nekega vzgleda preračuni!, koliko let bode še trajalo, da pogoltne „zlata interna tionala" v Evropi: Rothschild, Bleichroder, Erhmgei, Hirsch, Eprussi. Hamberger, Camondo, Štern, Cahou d’ Auvers, Le-boudy, Souberayn, Oppenhaim, Gunzburg in dr. potom obresti, vas imetek in premoženj e držav in posameznikov, bil bi to mnogo interesa ntneji vzgled, nego je množenje v vzgled navedenega tisočaka v tisoč letih. Združeni kapital denarnih mogotcev v Evropi je uže sedaj tako velik, da se države brez volje teh mogotcev niti vojskovati ne morejo, ker drugih denarnih virov niti ne premorejo. Rusija bi jim mogla celo zajamčiti namero posojila! Dandanes, koje postalo zadolževanje prava manija človeštva, ko smo po naravnem potu dospeli uže tako do kraja, da brez posojila nobeno mesto več ne izhaja, da si brez težko razum-Ijivih finančnih operacij gospodarskega življa niti več misliti ne moremo, bil bi zaključek, kedaj bode ves svet v rokah Židov prav lahek — in s stoletji ne bi trebalo računiti!
Neprestana gojitev strahu pred vojno, dokazuje nam pristno delovanje združenih kapitalistov, ki hujskajo narode do neznosnih žrtev — stempa k zadolževanju, da porabijo brezštevilne milijone svoje v svrho obrestovanja. Kulturna podjetja so vsaj površno dogotovljena, narodi so miroljubni; in ko bi države ne rabile toliko milijonov za vojaške namene, ležati bi mogle one ogromne svote mejna-rodnega židovstva mrtve, to je brez obresti. Večen strah pred vojno je torej podlaga kupčiji denarnih mogotcev in uničenje ljudskega blagostanja ne pospešuje drugi nego v službi z denarjem obrtujočega židovstva stoječe časopisje, katero v politiki, kakor v gospodarstvu tako spretno in preslepljivo vodi njegov posel, da je trebalo desetletja, predno so
dni celo prodajati niso smeli. Kako blago pak so le-ti rokodelci v prodaj dajali, ni povčdano nikjer. O smajnih dneh je smel vsak tudi nezadružen rokodelec s kmetov priti s svojim blagom v mesto, celo tujim rokodelcem se vstop v mesto ni branil, a le-ti tujci so morali ponuditi svoje blago najprej ljubljanskim domačinom in šele potem drugim ljudem. Ko pa je semenj minil, kar se je naznanilo na Gradu z zvonom, morali so se ti tujci umekniti ter blago ali iz mesta odpeljati ali pa ga spraviti v mestno skladišče. O prihodnjem sejmu smeli so ga šele postaviti zopet naprodaj.
Mojstri so drug druzega nadzorovali tudi razven semanjih dnij: Vsake kvatre sta hodila n. pr. pri lončarski zadrugi po dva mojstra okoli ter nadzorovala druge sotrudnike, če preskrbujejo občinstvo za dober denar z dobrim blagom.
Pri komer sta našla slabo in spačeno blago, ga mu nista le pobila, ampak obsodila še v kazen jednega tolarja. Delali pa so to mojstri v svojem interesu, da ne bi se jelo morebiti občinstvo pritoževati in utegnil magistrat zahtevati, naj se vsprejme v zadrugo več mojstrov, da bi vsaj jeden zadostoval
začeli posamniki izpoznavati. da vsi, od prvega do zadnjega nismo druzega nego limone, katere iztiska židovstvo in njega pajdaštvo v množenje svoje socijalne in politične moči!
Tisoč let ne obrestuje se noben kapital, kakeršen vzgled navaja že omenjena razprava, mi nimamo plačevati obresti tacih starodavnih posojil in vse dolgove prejšnjih časov uničil je tek raznih dob, zategadelj je vzgled obrestovanja tisočaka skozi tisoč let jednaka nezmisel kakor odprava obrestovanja, ki omogoči varčnemu človeku preživenje, kadar si ne more več pridobivati. Obrestova-nje milijard pa, katere prenaša dandanes Evropa, uničiti more zasobni imetek človeštva v desetletjih in nobeni davki ne bodo mogli zadostovati potem več v plačevanje obresti. Morebiti iznajde kedo pomoč v temu, da se v ome-njenje nakopičenega kapitala napravi mejnarodna postava, ki bode, če je to sploh mogoče — stavila meje brezkončnemu nabiranju kapitala v posameznih rokah z določbo maksimalne vsote premoženja, katerega si bode v najsrečnejšem slučaji smel pridobiti posamnik in ga obrestovati.
Če se to ali pa kaj druzega ne stori, oglodali bodo Židovi uže sedaj živeči rod do kosti in naposled odnesli bodo pravočasno svoje pete z milijardi vred v obljubljeno deželo, zapustivši duševno in socijalno uničeno Europo svoji neizogibni osodi!
Davčni pritisk na prebivalstvo.
Svet je popolen, ako ga smatramo kot celoto, v posamičnostih je pa na njem mnogo, kar muči in tlači. Miza življenja ni za vse jednako pokrita. Na zlatu in srebru podajajo se jedila izvoljencem, drugi se pa morajo zadovoljevati s prsteno posodo.
Bogatemu so na razpolago vsi užitki in ugodnosti, vsak še tako fini razkoš si lahko dovoljuje, vsakej poželjnosti si lahko ustreza. Za druge je užitek jako pičel, s težavami morajo si v potu obraza služiti svoj kruh in hitro se izcerpajo moči. V trdem boji spolnujo dolžnosti do rodbine, države in družbe. Vsi delajo za veliko skupnost, kako
zahtevam občinstva. Vse napiranje zadrug merilo je le na to, izključiti vsako konkurenco.
Da ne bi si delali drug druzemu škode in kazili cene, pazili so strogo na to, da je blago pri vseh rokodelcih imelo jedno in isto ceno. Dosti izbirati si kupec ni mogel, ker je vedel, da se mu bodo imenovale v vseh prodajalnicah jedne in iste cene, naj stopi v katero koli. Rokodelec, ki je ceno kazil, ni odšel kazni; jedino, s čemer je s svojimi sotrudniki lehko tekmoval, bila je dobrota blaga, a tudi pri tem so zadruge pazno gledale na to, da je bilo povsodi jednako dobro, ali kar je skoraj tisto, povsodi jednako slabo.
Padarji in ranocelniki so se zavezali med seboj, da ne bo nihče ceneje stavil rožičev („schrbpfen"), kakor kdo drugi, nihče ceneje puščal krvi. Če je poslal padarski mojster svojega pomočnika h kakemu posvetnemu ali duhovskemu gospodu na kmete, smel je zdraviti samo tega in druzega nikogar, razven če v onem kraji ni bilo nobenega padarja več. S tem so hoteli zabraniti, da bi jeden zaslužil vse, drugi pa nič. Svojemu somojstru vkljub bodisi iz nevoščljivosti, bodisi iz sovraštva ni smel
malo jim pa more skupnost dati. Bogatstvo postalo je važen gospodarski faktor. Veliki kapital je reservoir, iz katerega se polnijo cevi gospodarskega življenja.
Zgod ivina avstrijskega gospodarstva poslednjih petnajstih let kaže nam, kakor jo ogledujemo z gotovih stališč, čudno pogorišče. Gospodarska kriza nenavadno razširjena in dolgo trajajoča tlačila je deželo. Industrija in obrt sta propadali, trgovina z inozemstvom se je manjšala in dobiček od podjetij manjšal se je leto za letom.
Ko je tako propadalo narodno gospodarstvo, ker je mnogim pretil pogin, smo pa dobivali vedno nove davke, stari so pa hitro naraščali.
Dohodki prebivalstva bili so vedno manjši, vedno težje bilo je pridobivanje, davki so pa vedno
naraščali.
Veliki smotri državnega gospodarstva se ne dado tajiti, a način, kako so se dobivala državna sredstva, imel je nekaj sitnega in mučnega.
Čast zahteva od finančnega ministra, da ima red v državnem gospodarstvu. Če bi ne bilo reda v državnem gospodarstvu, kako bi mogli pričakovati od državljanov, da bi posle svoje točno in pošteno izvajali. Vse kaže, da finančni minister pozna dolžnosti svoje in jih tudi izpolnuje.
Vedno kaj novega izume fiskus, kako bode napolnil žepe državne. To je nek poseben, pa ne baš prijeten napredek, ki se kaže v dotičnih zadevah.
Noben zdravomisleči se zaradi tega ne bode pritoževal, da se pobirajo davki, kajti drugače bi država ne mogli pokrivati mnogih stroškov.
Opravičene so pa pritožbe, da davki neso jed-nakomerno razdeljeni na prebivalstvo, da se pobira več odstotkov od dohodkov revnega prebivalstva nego od bogatinov. Sme se torej zahtevati, da bi se davki pravičneje razdelili, da bi oni več plačeval, ki uživa več dobrot redne države nego drugi. Če bankir, ki biva v palači, plača 100 gld., obrtnik 40 gld., borzijanec pa še nobenega davka ne, to ni pravično.
Naš finančni minister je dne 19. januvarja 1884 izustil besede, da je v Avstriji vsaj 1728 milijonov premakljivega kapitala, najbrž pa Še dve milijardi, ki daje na leto 70, 80 da 100 milijonov dohodka in da se od tega kapitala ne plačuje nobenega davka. Da zakaj se pa ne obdači.
Res je narobe svet, če oni ne plačujejo davka, ki so z vednim zagotovljanjem svobode, jednakosti sleparili narod, snovali razna sleparska podjetja, in tako prebivalstvo opeharili za milijone in milijone. V gmotnem boji za obstanek so se povzdignili mnogokrat ne baš pošteni elementi, ki neso bili izbirčni v sredstvih.
Govori se, da bi borza trpela, če bi se uvel borzni davek. To pa ni resnica. Le narodno gospodarstvo jelo bi procvetati, ako bi borzijanci dona-šali k davkom kolikor mogoče.
Ravno zaradi tega pa onemu delu borze, ki ima jedini pravico do obstanka, ne bode pretila nikaka nevarnost, če se primerno obdači, kajti s tem se bode le očistila borza raznih nepoštenih elementov. Prav narobe je svet, če se ondu ne pobira davek, kjer se z najmanjšim trudom dosegajo največji dobički, kjer se v malo letih pridobi pre-
noben p&darski mojster zakuriti kopeli razven, če je bilo obema na tem ležeče, zlasti se to ni smelo prigoditi kak praznik. Kdor se je proti temu pregrešil, plačal je jeden tolar kazni.
Strogo je bilo prepovedano bolnike odgovarjati; bolnik naj je poklical tistega padarja ali ranocelnika, do katerega je imel največ zaupanja; drug druzemu prestrezati jih, se je vsakdo skrbno varoval, ako ni hotel zapasti kazni. Noben rokodelec ni smel narediti nenavadne delavnice, to se pravi najbrž različne od drugih, da ne bi obračal preveč pozornosti na-se. Postaviti je tudi ni smel na kakšen nepriličen kraj, kjer bi ga morebiti ne bilo lehko mogoče nadzorovati.
Da so koga iz zadruge potisnili ali vsaj potisniti hoteli, zadostovali so mojstrom časih prav malenkostni uzroki. Leta lfi08. so tožili čevljarji nekoga Matija Žlebnika ter zahtevali, naj ga izbac-nej0 iz zadruge. Ta mož je bil najmlajši mojster, torej človek, ki je bil starejšim pravi sluga. O neki priliki so ga poslali po bokal vina k nekemu Yo-dopncu ter mu dali 14 krajcarjev; a Žlebnik jo šel rrugam ponje, kjer ga je dobil za 12 krajcarjev.
moženje, kakeršno se ne pridobi s s ilidnim delom, s pridnostjo in varčnostjo cela pokolenja, dočim se drugod z ono strogostjo izterjava davek.
Vsak napad na borzo proglašajo za zločin na zdravem trgovskem razvoji zagovornik man.šester-stva, vsak napad na zastopnike borznega viteštva za sramoto tega stoletja. Vsem, ki nečejo, da domovina pride pod absolutno vrhovno gospodstvo finančnih baronov, mora biti jasno, da treba proti napihujočemu se kapitalu iskati pomoči ondu, kjer se dati more. Nazadnje bi se prosti narod moral upreti gospodstva zlate internacijonale, če država ob pravem času ne prepreči popolno zmage ma-monizma.
Borzni davek, potratni davek in osobni dohodninski davek dado se prav lahko uvesti, le dobre volje je treba.
Odsek zbornice poslancev se baš sedaj posvetuje o uvedenji borznega davka, s kojim se je ba-vil, dobro’ videč neobdačeno bogatenje Židov na borsi, — naš poslanec, rajnki Obreza.
Odsek je dosedaj rešil že 12 paragrafov načrta. Odklonil je vse predlagane popravke in dostavke, tudi onega, da bi kupčije z državnimi papirji do 500 gld. bile proste davka, kateri dostavek se je stavil v interesu menjalnic. Kakor sa kaže, odsek ne more dopustiti, da bi se kaj premenil načrt.
Odsek, katerega je izvolila borzna kamora, je sklenil peticijo na zbornico poslancev, da bi se ne uvel borzni davek ali pa vsaj premeuil nekatere določbe načrta. Pred vsem opozarja odsek v peticiji na to, da se bode vsled obdačenja borze trgovina preselila le iz naše državne polovice na Ogersko, če se hkrati onostran Litve ne uvede borzni davek.
Francoskej zbornici predložil se je tudi načrt zakona ob obdačenji borzne trgovine. Določbe francoskega načrta so ostrejše nego določbe avstrijskega.
O uvedenji potratnega davka se je že mnogo govorilo in pisalo. Znano je, kaj se da navesti za ta davek, kaj pa proti njemu. Toliko je gotovo, da oni, ki lahko denar izdaja za nepotrebne stvari, ložje davek plačuje nego oni, ki mora se truditi, da z delom svojih rok preživi rodbino svojo. S tem pa ni rečeno, da naj ta davek nagiba koga k varčnosti, da bode si omišljal le,kar je potrebno, kajti kaj bi bilo z državnimi dohodki, kaj z gospodarskim obratom, ko bi vsi državljani omejili si, kolikor se da, troske svoje.
Potrata je že sama na sebi nekako obdačenje samega sebe v prid občnega gospodarskega življenja, človeško in pravično je, da se revnim prizanaša ter se bogati bolj obdačijo, proti temu se ne da ugovarjati.
Ko so se podražile smodke, katere kade manj in srednje premožni, pa tudi delavci, se tudi bogatinom lahko naloži potratni davek.
Obdačenje ekvipaž in konj, ki se imajo le za potrato, zadelo bi res le bogatina. Svojega kočijaža in kočijo ima le premožen mož. Konje za ježo, kjer se jaha le za zabavo, in konje za dirkanje ima le tisti, komur ni dosti ležeče, če ima nekaj stotin več ali manj stroškov.
Kdor ima več nego jednega možkega strežaja, dame za družbo, guvernante itd., gotovo lahko
plača davek od strežnikov. Tudi ves potratni sport se lahko obdači.
Davek od zapuščin se ima drugače urediti. Dedno pravo je bistveni pogoj lastninskega prava in se torej ravno tako ne sme kratiti, kakor lastninsko pravo. Davek od dedščin pa dokazuje, da državi tudi nekaj gre, kadar se lastnina menja. Obdačenji zapuščin bi se lahko progresivno uredilo. To pa ne tako, kakor je sedaj, da posredni dediči več plačajo nego neposredni, temveč naj bi se ravnalo po velikosti premoženja. Od večjega premoženja naj bil bi odstotek tudi višji.
Donesek davka od zapuščin bi se pa vender ne smel porabiti za tekoče državne davke, kajti ž njim naj bi se ustanovil temelj za nekako poroštveno sistemo v družbi. Državljani, kateri od življenja nemajo druzega kakor delo, naj bi dobili zagotovilo, da se bodo varovali pred skrajno bedo, kadar delati ne bodo mogli. Izračunih so, če bi se državi v slučajih, kjer ni direktnih dedičev, moral plačati nek del, da bi se kmalu iz tega nabral zadosten zaklad za tiste, ki več delati ne morejo. Ce se to neče storiti iz proste radodarnosti, doseči se mora s strogostjo postav. Tudi fidejkomisom bi se ne smelo prizanesti.
Razlika ni opravičena, katero dela predsodek mej novo pridobljenimi bogatini in mej skozi stoletja pridobljenim poroštvom. Nositelji aristokra-tičnib imen imajo isto dolžnost proti človeškej družbi, kakor oni, ki so plemstvo pridobili si z milijoni. Baš nositelji starih in slavnih imen morali bi pomisliti, da bi njihov vzgled lahko našel po-snemalcev.
O osobnem dohodninskem davku se je že mnogokrat posvetovalo, pa se je ta stvar zopet pustila v nemar iz uzrokov, ki niso nobeni uzroki, samo zategadel, ker tak davek kapitalistom ne ugaja. Mari je kak pravičnejši davek nego bi bil ta? Ne-premožen, ki zasluži 300 gld., čuti huje, če plača 2 do 5 gld. nego oni, ki zasluži G000 gld., ako plača 20krat 5 gld., in milijonar prav nič ne čuti, če plača 200krat 5 gld.
Zakaj se ni poskusilo izravnati ta nasprotja? vpraša mož iz srednjega stanu, katerega bi osrečilo par stotin goldinarjev. V našem zlatem stoletji pet ali šest milijonov, da celo deset ali več milijonov preveč ne pomenijo, ker ne nakladajo nobene dolžnosti do večje darežljivosti, če je ž njimi le za jedno rodbino skrbeti. Tudi v našem stoletji milijonar lahko dobrega stori, pa mu še dovolj ostane. Tako zlat pa sedanji vek tudi ni, da bi se milijonar mogel izgovarjati, da mora skrbeti za rodbine, in bi se s tem odtegnil vsem dolžnostim proti človeškej družbi.
Naloga države bode, da preveč ne oklada srednjega stanu z davki. Njeni lastni interes je, da ohrani srednji stan v takej moči, da bode mogel živeti rodbino svojo.
Treba bode nazadnje temeljitih davčnih reform!
0 produktivnem tovarištvu.
i.
Združenje tovarišev v skupno izvrševanje dela in jednako razdelitev prislužka mej sodruge ki so deležniki produktivnega podjetja je v preteklih letih najbolje pospeševal nemški učenjak znani Schulze-
Mojstri so bili zaradi te goljufije vsi na nogah ter obsodili Žlebnika v kazen šest funtov voska za Šenklavško cerkev. Vrhu tega pak so ga pri magistratu zatožili in zahtevali, naj se mu rokodelstvo prepovč, zlasti ker so imeli še nekoliko drugih pri-tožeb proti njemu. Njegov brat se je namreč izučil pri njem, a Žlebnik ga vkljub temu ni hotel napraviti pomočnika. Dalje ga je razžalil neki mlinar. Po tedanjih nazorih bi se moral Žlebnik opravičiti, to je izkazati, da ni res, česar ga je mlinar natolceval in ne mirovati prej, da ne bi prebil mlinar zaslužene kazni. To so mu svetovali tudi nekateri njegovih prijateljev, ali Žlebnik jih ni poslušal. Vsled vsega tega so ga čevljarji izbacnili iz svoje zadruge in prosili magistrat, naj bi mu prepovedal na trgu prodajati čevlje.
Magistrat je bil nekoliko milejši, kakor mojstri ter svetoval v svojem odloku Žlebniku samo, naj se vede spodobno ter plača naloženo mu kazen. Da se bo pa spominjal, daje postopal tako, kakor ne bi bil smel, zaprli so ga za osem dnij v stolp in mu zagrozili, da mu bodo vzeli mestno pravico o l prvi priliki, ko sc bo čulo zopet kaj napačnega o njem.
Celo dostikrat so nastali prepiri med rokodelci, ker je ta ali dni prodajal blago, ki ga ni sam zdelal ali sicer ni spadalo v njegovo rokodelstvo.
Brez tacih prepirov ni minulo niti jedno leto. Leta 1594. pritožili so se vrvarji, da jim sezajo jermenarji v njihove pravice, da prodajajo o sejmeh vrvi. Leta 1605. tožili so tkalci trgovce, da prinašajo v mesto platnene mizne prtove in robce ter jim delajo s tem škodo; . kajti prte in robce izdelovati in prodajati imajo samo oni pravico. Leta 1667. uprli so se ostrogarji (nSporrer“) proti jer-menarjem in železninarjem (nEisengescbmeidler“), da prodajajo puške, konjska česala (štrigelne) in brzde. Zlasti obilokrat so se ponavljale tožbe zaradi mojstrov-skaze. Leta 1609. n. pr. so zaprli nekega krakovskega krojača, torej človeka, ki ni pripadal pod mestno, ampak pod gosp*sko Nemške Komende. Nemški oskrbnik se je potegnil prav gorko zanj, vkljub temu je magistrat odločil, da se mora z mestnimi krojači pobotati, ker je vsprejemal dela seveda proti nižji ceni tudi za mestne ljuti. Mojstre-skaze so trpeli le v vaseh, oddaljenih od
Delitscli. Po njegovem navodu osnovale so se ne le na Nemškem marveč tudi v Avstriji, poleg podpornih društev, mnogoštevilne produktivne asso-cijacije. Večina deležnikov bila je pomočniškega stanu; mej tem ko so samostalni obrtni mojstri le v redkih slučajih osnovali društvo v skupno pro-vaje nje .Do leta 1873. v Avstriji nismo imeli niti zakona, ki bi vrejal pravila tacih tovarištev — in še le omenjeno leto, ko je bilo na podlagi društvene postave ustanovljen ih vže mnogo produktivnih zadrug; sklenila se je postava o pridobivnih in gospodarskih zadrugah, vredujoč pravno razmerje mej tovarištvi z omejenim in neomejenim poroštvom.
Omenjena postava imela bi odpomoči nujni potrebi, kajti zadrugarstvo razvijalo se je kaj hitro; a zgodilo se je ravno drugače, nego je bilo pričakovati. Od istih let naprej datira poraz in prenehanje produktivnih zadrug ustanovljenih po delavcih , tudi denarne zadruge od istega časa niso posebno vspevale, in dovelj je ostalo, če so se do danes vzdrževale ona tovarištva, ki so bila vstanovljena pred sklenitvijo omenjene postave.
V sedanjem času, ko se je od raznih strani pričelo nasvete staviti, kako bi se opomoglo hirajoči mali obrtniji, slišimo v novič nasvete za vsta-novljenje društev v skupno izvršitev dela ali skupno produkcijo.
Malemu obrtništvu kaže se od neke strani, ki se novemu obrtnemu redu le na videz ne upira, da jedina pomoč za istega obstoji v združenju za skupno izdelovanje. Posamezen obrtnik ne more tekmovati s tovarnami in kapitalskimi podjetji: združenje vseh malih obrtnikov naj bi tedaj po-vekšalo njih konkurenčne sile in jih zjednačilo z velikim kapitalom.
Kakor jo nekdaj veljalo geslo , da produktivno tovarištvo omogoči delavcu polni dohodek njegovega dela. isto tako se po geslu združitve v produktivna društva danes malim obrtnikom dokazuje brezkoristje vsega drugačnega prizadevanja.
Prvo geslo imelo je kratke noge. Od vseh produktivnih društev, ki so se snovala o času „gospodarskega razcvitja" v Avstriji, ni danes ne duha ne sluha. Srečo, katero je marsikedo v tovarištvu iskal, našel je pozneje v lastnih prsih in z dozdevnim čistim dohodkom izvršenega dela bilo je večinoma tudi tako, da si je mnogokdo praskal svojo glavo, ker je izgubil težko prisluženi prihranek prejšnih dni v osrečevalnem tovarištvu.
Ne da se sicer tajiti, da je v združenju moč in mi, ki sami priporočamo jedinstvo mej sodrugi, te resnice ne moremo tajiti. A odločno trdimo, da, če bi se posamezni obrtni strokovi zjedinili le v namen, datekmujejo o pro-izvodstvu glede nizkih cen s tovarnami in s kapitalisti, potem bila jim je tudi zadnja ura. V konkurenci ne poznamo nobene meje in kdo bode zadržaval po združenih obrtnikih v sotesko pognane kapitaliste, da se isti sami ne bi združili v še silnejšo zvezo proti združenemu malemu obrtu ?
Ni pa samo ta pomislek, ki govori proti omenjenim nasvetom, temveč še jeden drugi ne manj važen uzrok. Z pričetkom skupne obrtnije neha se samostojnost posameznika, in če bi bilo stališče slehernega deležnika še tako bliščeče, postane on
mesta, kjer se ni bilo bati, da bi jim delali škodo, ali iz očij jih vendar niso pustili nikdar.
Proti koncu minulega stoletja oglasili so se n. pr. barvarji, da prevzemajo drugi rokodelci za barvanje žamet, svilo in platnene reči. Gosposka jim je priskočila na pomoč ter jim branila njihove privilegije.
Ljudi, ki so hoteli uvesti kako novo, v Ljubljani doslej še nepoznano rokodelstvo, odrivali so mojstri na vse. žile, zlasti se je to godilo proti koncu minulega stoletja. V prejšnjih časih tega ni bilo treba, ker se pač ni prigodilo, da bi bil spravil kdo kaj novega na dan. Drugače pak je bilo v minulem stoletji. Leta 1794. je želel neki Gerber, ki je dejal, da bi odprl rad tiskarno za „cic“ in platno, naj ga vsprejmo barvarji v zadrugo. Ta stroka bar-varije je bila takrat v Ljubljani še nepoznana. A barvarji mu niso hoteli prodati barv, s tujega jih pa ni smel naročati, ker so si ljubljanski barvarji delali barve sami in to, kakor so djali, odkar svet pomni. Na to skrivnost jim je dal cesar privilegij. Gerber torej ni mogel stopiti v zadrugo, toda mož
vendar le priprosti pomočnik v skupnem podjetju in samostalnemu obrtnemu stanu bi bil konec!
Take ideje se na polovičarski strinjajo z državo, urejeno po socijalističnih načelih; in nerazumljivo nam je pospeševanje taistih po časnikih in veljakih, kojih vedna skrb je braniti obstoječi socijalni red.
Delajo li tako iz sovraštva do samostojnega obrtništva ali pa iz nevednosti, o tem spregovorimo v drugem članku.
se ni dal tako hitro ugnali v kozji rog. Pri shodu barvarjev, ki so ga sklicali v ta namen, očital jim je Gerber, da nekaterih barv še ne poznajo ne, kajti ni se še slišalo, da bi bil barval kakšen ljubljanski barvar kdaj škerlatasto ali rožasto rudeče, tudi nikdar ne „chamois“. To je bila istina, ali barvarski mojstri so si pomagali iz zadrege, češ, da ljubljansko občinstvo ni še nikdar rado povpraševalo po tem. A naj bi bilo tudi potrebno uvesti take barve, Gerber le ne more postati barvar, in sicer zaradi „monge" ne. „Monga“ je bila privile-govano barvarsko orodje, ki ga ni smelo rabiti nobeno drugo rokodelstvo, če more tiskati brez „rnonge", delali mu ne bodo nobenih težav, „monge“ mu pa ne dado nikakor. Gerberju ni pomagalo nič, da je ugovarjal češ, povsod drugod po svetu prinašajo platnarji-tiskarji svoje blago barvarjem „m6ngat“, storil bo to tudi on. A barvarji so dejali, da njegovega blaga ne bodo jemali.
Da pa ne bo mislil, češ, nagajajo mi zgolj iz hudomušnosti, zato mu dovolijo, naj si omisli holandsko „m6ngo“, barvarske mu pak ne morejo nikakor dovoliti. Gerber bi bil to rad storil, ali ho-
Tretjo polo poslal sem g. Franu Lenarč.ču, krojaču, v Novo vas na Bloke, on je starejšimi v zadrugi, in sem dobil od njega 7 podpisanih rokodelcev.
Lahko se iz tega razvidi grozna nebrižnost našega stanu, in kako mala skrb je mnogim za občni blagor našega rokodelstva.
Zatorej prosim slavno „Obrtno društvo", naj tukaj priloženo majhno število podpisov blagohotno prevzame z zagotovilom, da ostanem vedno z vami, ker spoznam, da vaše prizadevanje za zboljšanje obrtnega reda je zelo potreba.	J- L.
landska „monga" je stala 800 gld., toliko denarja pak ni imel in moral je odjenjati.
Toda tudi ljubljansko občinstvo je pričelo proti koncu minulega stoletja pritiskati rokodelce k napredku, kar dokazuje magistratna tožba „da je pričelo dobivati občinstvo predsodke za tuje zdelke." Temu je pripisovati, tožili so mestni očetje, da se poproda v Ljubljani toliko dunajskih čevljev. Sicer niso trdnejši od ljubljanskih, a ljudje jih kupujejo samo zato, ker so dunajski. Če bi prišlo tudi deset dunajskih čevljarjev v Ljubljano, naročevali si bodo Ljubljančanje čevlje vender le z Dunaja, dunajske čevljarje pa bi doletelo očitanje, da delajo slabe čevlje.
Iz teh vrstic se pač vidi, da so prišli domači rokodelci v slabo ime, ker so ostali starokopitnezi ter se niso ozirali na to, da svet drugod napreduje. Konkurenca je bila vedno živahnejša in odprlo se je tudi v Ljubljani rokodelstvu prostejše gibanje, približal se je tudi rokodelcem čas, v katerem so jadikovali trgovcem jednako, da ne morejo več shajati.
(Dalje prih.)
Dopisi.
Iz Ljubljane. Tukajšne čevljarje in jermenarje povabil je dne 11. novembra provizorični predstojnik čevljarske zadruge v Ljubljani g. Žitnik v razgovor zaradi dobave eraričnega dela na povabilo Dunajskih zadrug. Sklenila se je udeležba pri proizvajenji, ter se je v tem smislu poročalo na Dunaj. V odgovor došel je zadrugi čevljarjev naslednji dopis:
Slavna zadruga čevljarjev
v Ljubljani.
Iz Vašega cenjenega dopisa z dne 12. novembra 1888. vidimo, da se zanimate za stvar, in Vam moremo na prvo Vaše vprašanje odgovoriti, da se je jedni tukajšnji bančni zavod izrekel, da je pripravljen, če se uresniči podjetje, je pod ugodnimi pogoji financovati.
Ti pogoji bodo se v sejah, ki se bodo, natančneje pretresli in bodo Vam zapisnik o tem poslali, iz katerih bodete razvideli odgovore na Vaša daljša vprašanja.
Kaj Vam je dalje storiti, posnemate lahko iz tega, da so skoro vse zadruge provincijalnih stolic zagotovile udeležitev in podporo svojo.
Da bodete vedeli, kako da je Vam odgovoriti glavno vprašanje, naznanjamo Vam, da ne gre za mala zalaganja arzenala, temveč za zalaganje vse sto eče vojske.
Za centralo zjedinjenih zadrug jermenarjev, sedlarjev, čevljarjev in torbarjev na Dunaji se zna-mujejo z velespoštvvanjem
Lovrenc Bachzelt,	Josip Schvvanzar,
predsednik jermenarjev.	predsednik sedlarjev.
Josip Bitza,	‘Mat. Tliury
predsednik čevljarjev.	predsednik torbarjev.
Iz Loža. Prejel sem 5 pol prošnje na cesarja dne 4. septembra t. 1., in potem skrbel sem na vse prizadevanje, kolikor le bilo mogoče, a žalibog, lahko bi bilo vseh 5 pol podpisanih, ko bi tukajšnji rokodelci kaj živahnosti do svojega, oziroma svojih obrtov imeli.
V našo zadrugo spadajo rokodelci vseh vrst, izvzimši mesarji in krčmarji. Ti imajo svoje zadruge in njih načelniki se ne trudijo kaj posebno za zboljšanje obrtnega reda, kakor tudi obrtovalci ne. Misel prevlada, če bodo že kaj napravili, in kakor bodo oni, tako bom pa tudi jaz, ako zadobijo kaj pravic, saj jih bom jaz tako užival kakor oni, ki se zanje veliko prizadevajo in trudijo.
In skoro res je tako, ali s kolikim zlajšanjem bi se ložje napravil boljši red, ko bi vsi rokodelci na jedno skupnost napeljevali in jo podpirali
Obžalovanja vredno je posebno na kmetih rokodelstvo, in to vidi se že po tukaj priloženih polah, Lož je malo mestice, kjer se deloma vsi pečamo tudi s svojim kmetijstvom, ker s samim rokodelstvom nikakor ne bi mogli preživeti sebe in družine svoje, in vendar je priloženo prošnjo 24 obr-tovalcev podpisalo.
Za drugo polo naprosil sem starejšino tukajšne zadruge g. Andreja Sežona, čevljarja v Staremtrgu, da je v ono županijo spadajoče rokodelce seznanil ž njo, in da so svoja imena na-nje podpisali, a bilo bi jih lahko nad 40 podpisov mesto 15.
Domače in razne stvari.
(Otvorenje R u d ol fi n u m a) vršilo se bodo dne 2. decembra. Kakor čujemo, bode o tei priliki viditi tudi mala razstava umetnih obrtij. če bode to res, sicer ne vemo, a zagotavlja se nam od verodostojne strani, da se stvar pod roko pripravlja le interesu par firm, ker se drugim, katerih obrti se smejo umetnim prištevati ni ničesa zaradi udeležbe ali razstavljenja naznilo. Mi temu druzega nimamo dostaviti, kakor da rečemo: Pri nas je vse mogoče! Vederemo!
(Pravda mizarjev proti tovarni.) Po tukajšnih listih je bilo čitati, da bode mestni magistrat ljubljanski zapečatil mizarsko delavnico v Toniesovej tovarni, ker je, kakor smo že v predzadnjem listu poročali deželna vlada zavrgla pritožbo g. Tdniesa in potrdila razsodbo mestnega magistrata. — Kakor se nam pa poroča, ni bilo v tovarni dosedaj nikakega pečatenja, kdor naše razmere pozna, tako eneržije tudi pričakoval ni. Posledica cele stvari je nekda taka, da vodi mizarsko obrt v tovarni sedaj mizarski mojster H. pod svojim imenom. Namerava se pa prijazno pobotanje mej mizarji in^ g. Toniesom, — s kojim korakom se pa nekda *ne strinjajo vsi mizarji, ki so pritožbo uložili.
(Prošnja na cesarja) Iz Loža prejelo je „Kranjsko obrtno društvo" po zadružnem predstojniku g. Lavriča nabrane podpise. Kako težavni je posel zadružnega predstojnika na deželi, kjer naši rokodelci brez stanovske zavednosti v nemar puščajo svoje interese, kaže nam denašuji dopis. Ostale zadruge, ki so pre ele pole v podpis, prosimo, da jih prej ko mogoče vrnejo, ker jih Dunajski odbor že potrebuje. Do pričetka t. m. poslalo se je odboru že okolu 100.000 podpisov.
(Urarska zadruga v Ljubljani.) Pretekli teden bilo je na rotovži prvo zborovanje ljubljanskih urarjev za ustanova zadruge. Provizoričnim predstojnikom volil se je g. N. Rudholzer in njega namestnikom g. J. Geba.
(Čevljarske zadruge pravila) ležijo pri vladi že nad pol leta, ne da bi se potrdila ali pa vrnila.
(Pravila mojsterske bolnišne bla gaj ne) poslale so se na Dunaj po tukajšni deželni-vladi, — in jih odbor dosedaj ni še nazaj dobil. Toliko v odgovor na mnoga povpraševanja, kaj je z društvom.
(Javna dražba pogorelega deželnega gledališča) oziroma prostora bode dne 5. decembra pri tukajšni deželni sodniji. Izklicna cena je 20.01)0 gld. Za prostor novega gledišča je več nasvetov, a dosedaj še ni določen.
(Naročnike po deželi,) ki nam naročnine še niso plačali prosimo, da to store v teku prihodnjega meseca; ali pa da vrnejo Ust, da jih ne bodemo prištevali več mej naročnike.
(Postavni načrt o urejenju stavbenih obrtij), ki je že toliko let v delu, pride, kakor čujemo, v tem zasedanji za gotovo pred državni zbor. Urejenje stavbenih obrtij je silno važna zadeva za razne male obrtnike; nasprotstvo mej principom pa je velikansko. Mej tem ko jeden in to najuplivnejši del zahteva, da naj ima stavbeni mojster pravico na lastno roko t. j. s svojimi delavci izvršiti vse potrebna rokodelstva; zahteva drugi,
da se more tudi pri stavbah delo izvrševati le po mojstrih različnih rokodelstev. — Sedaj bi bil čas, da naši stavbeni obrtniki izrazijo svoje mnenje in p o-učijo naše poslance o svojih željah, katere jim dosedaj niso znane. Mi menimo, da bi bilo to bolj potrebno, nego marsikaj druzega, o čemer pa raje molčimo, da zopet koga ne spravimo iz ravnotežja!
(Mesarske zadruge odbor) imel je zadnjo nedeljo jako dobro obiskano sejo, v katerej je prvikrat predsedoval novi načelnik gospod Janez Kopač, mesarski mojster v Ljubljani. Sklenilo se je po nasvetu podpredsednika g. Šlovše, da se obrne do mestnega magistrata, kot prve obrtne instance in zahteva, da se pristopnina strogo izterja še od malih mesarjev, ki še neso plačali. Sklenilo se je dalje, da se malih mesarjev prodajalni prostori v šolskem drevoredu urede. Vsak dobi številko po vrsti, tudi svoje ime, katero ima obesiti na svoj „štant", tako da bode občinstvo vedelo, pri kom je kupilo dobro ali slabo meso. Tudi je odbor sklenil, da se ima ta sklep jako strogo izvrševati, da se varuje odčinstvo preslepljenja in da ne bode kupovalo nezdravega mesa, ki se, žalibog, le še v preobilni množini po tihotapcih utihotaplja v mesto. Treba je le, da se občinstvo tacih sleparjev izogiblje, kmalu jih bode konec in jedlo se bode zdravo meso v mestu Ljubljanskem. „Sl. N.“
— Prva avstrijska hranilnica na Du-n aj i sklenila je povodom 40letnice odločiti obresti od 300.000 gld. za podporo tistih članov bolnišnih blagajnic ki bodo ustanovljene na podlagi § 11- postave od 30. marca I. 1888. na Nižjem Avstrijskem, kateri zgubijo po celoletni bolezni pravico do na-daljne podpore; in v podporo tacih, ki zaradi bolehnosti in starosti obnemorejo in katerih blagajna podpirati ne more. Dotične obresti, ki znašajo na leto 12.000 gld. izročevale se bodo v zgoraj omenjene namene, kot letna subvencija občni delavski bolnišni blagajnici na Dunaji proti pogoju, da to društvo popravi svoja pravila v zmislu postavnih določeb za bolnišne zavarovalnice.
— Zavarovanje delavcev. Poročali smo že, da so priprave za upeljavo zavarovanja pomočnikov proti nezgodam dogotovljene. Vsled postave od 30. marca 1. 1888. vpeljalo se pa bode tudi ob-Jigatorično zavarovanje proti bolezni, z ustanovo okrajnih bolnišnih blagajin. Ministerstvo pozvalo je deželne vlade, da ji predložijo načrt za organizacijo teh blagajn do 1. novembra. Z odlokom od 29. oktobra je ministerstvo zaukazalo, da se imajo po okrajnih glavarstvih, po zaslišanji delodajalcev in tistih osob, ki se imajo zavarovati, napraviti pravila, za kojih potrjenje je določen zadnji obrok koncem februarja 1889. Uživotarenje teh blagajin zgoditi se more v mesecih marc in april p. 1. in se ima po političnih oblastih preskrbeti, da delodajalci naznanijo vse osobe, ki po postavi spadajo v take društva. Pričakuje se, da do 1. maja 1889 vse bolnišne blagajne v Avstriji pričnejo svoje delovanje, kajti potem bode še le mogoče, da stopijo določbe o zavarovanji proti nezgodam v veljavo, ker morajo za podporo ponesrečenih po postavi skozi štiri tedne skrbeti bolnišne blagajne.
— Bolnišna blagajna čevljarjev na Dunaji stopila bode s 1. januarjem p. 1. v življenje in je osnovana na podlagi nove postave. Izplače-
vala bode bolnikom skozi 40 tednov po 5 gld. in delavskim ženam o porodu skozi 4 tedne tudi po 5 gld.
— Postava o preskrbovanj i starih in invalidih na Nemškem, katero smo v našem listu že omenili je v nemškem državnem zboru predložena. S tem naredila je nemška država najdaljni korak v socijalno-humanitarnem zakonodajstvu.
— Nezgode in ponesrečenje delavcev. V preteklem mesecu zgodilo se je po premogokopih zopet obilo nesreč, ki vse dokazujejo veliko riziko delavcev za boro plačo, in potrebo zavarovanja!
— Proti krakelu. Na Dunaji vgnezdila se je mej obrtniki kakor mej delavci navada, da pri raznih zborovanjih poskuša manjšina, ali sploh majhna kopica nasprotnikov preprečiti razgovor ali sklepanje o kaki stvari s hrupom, upitjem, da ne preostaja predsedniku ali pa vladnemu komisarju druge pomoči, nego zaključitev zborovanja, predno se je rešil dnevni red. — Policijski predsednik dunajski izdal je zaradi tega naredbo, ki ima omogočiti zanaprej mirno zborovanje in preprečiti, da se tuji elementi neposredno ne bodo mogli vtikati v debato. Stvar je potrebna, a vsekako je žalostno videti, da bode odslej policija skrbeti morala zato, da v prostem zborovanji vsakdo lehko izraža svoje mnenje, ne da bi ga kdo s hrupom in krakelom na tej vsakemu državljanu zajamčeni pravici šiloma zadrževal.
— Na Krškem bilo je pretekli mesec prvo zborovanje zadruge rokodelskih, prostih in konce-sijonovanih obrtnij krškega sodnijskega okraja. Načelnik zadruge je g. Anton Jugovič pekovski mojster v Krškem.
— Salomonska razsodba. Koroška kupčijska in obrtnijska zbornica odgovorila je na vprašanje, ali bi se izdelovanje kos uvrstilo mej rokodelske obrti, da se ta obrt ne more prištevati mej rokodelstvo.
— Novi vojaški zakon sprejet bode v državni zbornici najbrž brez vsake premembe po vladnih predlogih.
— Za posojilnice. Finančni minister odgovoril je ria interpelacijo poslanca Wrabca v zadevi obdačenja istih posojilnic, ki sprejemajo nede-ležniki kot poroke za dana posojila, sledeče:
Olajšave davkov za posojilnice omejene so na postavni pogoj; da ta društva svoje poslovanje po pravilih omejijo le na lastne deležnike ali ude. Istotako smejo se posojila dajati le lastnim udom. Zaradi dvombe opozorile so se pa podrejene oblasti z odlokom od 15. oktobra 1888 na razliko mej istinitimi poroki v smislu § 1346 d. z . in mej so-dolžniki v smislu § 1347. V omenjenem odloku pojasnilo se je, da vsprejem poroka kot zasilnega dolžnika po § 1346 ne pomeni raztezanje društvenega delokroga na neude; kakor se to tudi ne zgodi če sprejema društvo kako drugače jamstvo ali zastavo za dano posojilo. Zategadelj se posojilnicam ne sme kratiti po postavi jim zajamčene olajšitve od davkov. Drugače pa je, ako društvo sprejema sodolžnike v smislu § 1347 m. p. in v tem slučaju zgubi pravico na postavne olajšitve.
— Protižidovska stranka na Dunaji se je uže toliko okrepčala, da prične z novim letom izdajati velik dnevnik pod imenom „Deutsche Volks-zeitung“, ki bode Židovom,' kojih je na Dunaji uže
150.000, in njih pajdašem delal gotovo več preglavic, kakor dosedanji majhni protisemitski lističi.
— „Episteln gegen die allgemeine Verjudung" (Aarau 1885) kažejo, kako so Židovi v Ogerskej množe. Po zadnjem številjenji je na Ogerskem 624.680 Židov, v sami Budimpešti jih je več, nego jih je bilo pred sto leti na vsem Ogerskem. Oni izkoristujejo Ogerske naravno bogastvo na svojo korist, tako da je ljudstvo obubožalo in se mora izseljevati. Pred leti izseljevalo se je 600— 700 ljudij na leto, sedaj se pa samo čez Hamburg vsako leto izseli 7000 ogerskih podanikov. Peštansk profesor je javno predaval, da bode po njegovem prepričanji, ako se ne ukrenejo stroga protivna sredstva, v kacih petdesetih letih vsa Ogerska v židovskih rokah, domačini pa židovski sluge. Učilišča madjarska prenapolnjena so dece židovske; v Budimpeštanskih gimnazijah je 670/0 židovske mladine, na medicinski fakulteti pa celo 720/0. Obrt je tudi vsa v židovskih rokah. Vlada madjarska brati se z židovskimi kapitalisti in izročila jim je ne samoOgersko, ampak tudi Hrvatsko in Slavonijo, ki je sedaj pod pritiskom židovskim v doslovnem pomenu besede. “
— Smrtna kazen odpravljena je po novem kazenskem zakonu, ki se je po mnogoletnih posvetovanjih pretekle dni sklenil, po celej Italiji.
.	— Vladarske plače. „Kolnische Zeitung“
začela je poganjati se za to, da bi se plača cesarja Viljemu II. povišala. „Frankfurter Zeitung“ pa je začela pisati v nasprotnem zmislu ter v ta namen priobčila izkaz vsot, ki se leto za letom dovoljujejo vladarjem nastopnih držav. Po tem izkazu ima vladar na leto: Na Francoskem 1,200.000 frankov, na Španskem 13,250.000, v Italiji 18,662.500, na Angleškem 22,992.000, v Avstro-Ogerski 20,062.500, v Rusiji 44,170.000, v Nemčiji 52,900.352 frankov.
Ravno pri sklepu lista smo zvedeli, da so pravila mojsterske bolnišne blagajne odobrene od c. kr. ministerstva došle na sl. deželno vlado in bodejo v kratkem provizoričnemu odboru izročene.
Naznanila in premembe obrtnij v Ljubljani.
od 24. oktobra do 23. novembra 1888.
(po uradnem zapisniku).
Dobili so pravico za:
a)	rokodelske obrtije.
Jakob Huber. Dunajska cesta 29., mizarstvo,
b)	Proste obrtije:
Jurij Ravnihrib. Slonove ulice 38., prodaja narejene obutve.
c)	koncesionovane obrtije:
Ana Semič. Na Bregu 14., kuhanja jedil.
Julij Šušteršič. Kurja vas 4., prodaja opojnih žganih pijač na drobno.
Franc Furjan, Kurja vas 5., gostilna.
iIXXXXXXXXXXXXX)OOKXXXXXXXXXXXXXXXXXX>
Obrtnijska ponočna družba,
vknjižena z omejenim poroštvom
ima pisarno v svoji družbeni hiši št. 8,
Zidovske ulice v I. nadstropji,
sprejema ter izplačuje vplačevanja vsak dan od 8. do 10. ure dopoludne in od 4. do 6. ure
popoludne razun nedelj in praznikov.
„OTortnife66
brošurana letnika 1883 in 1884 po 60 kr. letnik in
Poročilo o obrtniškem shodu
na Dnnaju 1. 1884.
po 15 kr. s poštnino vred dobi se pri Upravništvu „Obrtnika*4.
Prefiimov trg 5t. 3. Ljubljana.
ILUSTROVAN
za Isto 1889.
Uredil, izdal in založil IDra.g'otin Hr3.Toa.r-
Dobiva se v „Narodni Tiskarni“ in v bukvami .1. Gloutini-jevi v Ljubljani, — Cena 40 kr., po pošti 45 kr.
Vsebina: Popolen kalendarij, koledar, kateremu So pridejana tudi slovanska imena, in cerkveni koledar. Nadalje: Genealogija cesarske hiše. Sedanji vladarji evropski. Splošne določbe c. kr. pošte. Brzojavni cenik, 'lestvica za pristojbine kolekov. Sejmi na Kranjskem. — Zabavni del: tiridesetletuica vladanja cesarja Frana Josipa I. Naši zas užni možje. Božja pota Slovencev. Na sveti večer. Smešnice. — Naznanila.
L'
St

Izdajatelj in odgovorni urednik Matija Kunc
Brata Eberl,
izdelovalca oljnatih barv, firnežev, lakov in napisov.
Pleskarska obrt za stavbe in meblje.
L j «t>lj
za Frančiškansko cerkvijo v g. J. Vilharja hiši št. 4.
priporočata prečast. duhovščini in p. n. občinstvu vse v njiju stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot znano reelno fino delo in najnižje cene.
Posebno priporočilne za prekupce so oljnate barve V plošče-vinastih pušicah (Blechbiichsen) v domačem lanenem oljnatem firneži najfineje naribane in boljše nego vse te vrste v prodajalnah. Cenilte na zahtevanje.
Tisek „Narodne Tiskarne.