S} H O


Bobnar pri Geiiy$burgu.

Pripoveduje

doktor M. S. Rossva,lly.

Založil in prodaja izdajatelj »Blagovestnika*
Anton Chraeka

,, v Ljubljani, v Škofjili ulicah št M.

Cena lO vin.

Bobnar pri Gettysburgu.

Pripoveduje

doktor M. S. Bossvally.

Operacija.

V ameriški vojski (1861 do 1865)
sem služil v armadi Zedinjenih držav
kot zdravnik. Po bitvi pri Gettysburgu
je ležalo več sto ranjenih vojakov v
naši bolnišnici; osemindvajsetim izmed
njih mi je bilo takoj odrezati ude, ne¬
katerim i roke i noge. Med temi je bil
mladenič Karol Koulson, ki je služil
šele tri mesece v vojski; fker je bil
premlad, da bi služil kot vojak v bojni
vrsti, postavili so ga za bobnarja.

Ko sta mu moj pomočnik in strežnik
podajala kloroforma, je odvrnil glavo in
ga ni hotel sprejeti. Ko mu pa strežnik
pove, da je to zdravnik ukazal, reče:
«Pokličite mi torej zdravnika!* Pristo-
pivši k njegovi postelji ga vprašam:
»Mladenič, zakaj nečeš zaužiti kloroforma?
Ko sem te našel na bojišču, si bil tako

slab, da se mi je zdelo komaj vredno, da
bi te odnesli v bolnišnico; ko si pa odprl
svoje velike modre oči, mi je prišlo na
misel: -Morda ima kje mater, ki se spo¬
minja prav v tem trcnotku svojega sina.»
To me je odločilo, da te nisem pustil umreti
na bojišču. Toda izgubil si veliko krvi
in si preslab, da bi prestal operacijo
brez kloroforma. Zato bode vsekakor
bolje, da ga zaužiješ.»

Tu položi svojo roko na mojo in gle¬
dajoč mi v oči odgovori: « Gospod zdravnik,
nekoč v nedeljo, v nedeljski šoli, ko
sem bil star devet let in pol, izročil
sem svoje srce Gospodu Jezusu. Takrat
sem se naučil Mu zaupati, in od tega
časa sem Mu vedno zaupal, in verujem,
da smem v Njega upati tudi sedaj. On
je moj pomočnik; On bode z menoj, ko
mi boste rezali roko in nogo.»

Nato ga vprašam, če dovoli, da
mu dam malo žganja. Zopet mi pogleda
v oči in reče: «Gospod zdravnik, ko mi
je bilo blizu pet let, pokleknila je nekoč
moja mati zraven mene, ovila mi je
roko okoli vratu in dejala: ,Karol, zdaj
bodem prosila Gospoda Jezusa, da nikdar
ne piješ močne pijače. Tvoj oče je umrl
kot pijanec; jaz pa sem obljubila Go-

3

spodu, da te, če mi da te milosti, tako
odgojim, da ne boš pil in da boš tudi
druge mlade ljudi svaril pred kozarcem. 1
Zdaj mi je sedemnajst let, a še nikoli
nisem okusil močnejše pijače kakor je
kava ali čaj; in sedaj, ko se kaže, da
moram kmalu stopiti pred obličje svo¬
jega Boga, ali bi me vi hoteli poslati k
Njemu z žganjem na ustnih?»

Nikdar ne bom pozabil pogleda, s
katerim me je ta mladenič gledal. Takrat
sem še sovražil Jezusa, a nisem si mogel
kaj, da ne bi čislal mladeničeve zvestosti
svojemu Zveličarju. Njegova srčna lju¬
bezen in neomejeno zaupanje v Njega
mi je seglo v srce, tako da sem storil
za tega bobnarja, česar nisem nikoli
storil za nobenega vojaka; vprašal sem
ga, ali naj pokličem propovednika? Od¬
govoril je: «Dk, gospod zdravnik.*

Ko je prišel vojaški duhovnik R.,
je takoj spoznal mladeniča. Videl ga je
bil cesto v molitvenih urah. Prime ga
za roko in reče: « Ubogi Karol, žal mi
je, da te vidim v tako žalostnem stanju.*
«Prav dobro mi je, gospod*, od¬
govori mladenič. »Zdravnik mi je po¬
nujal kloroforma, pa sem ga odklonil;
potem mi je ponudil žganja, pa sem ga

1*

4

tudi zavrnil. In sedaj, ako me pokliče
inoj Zveličar, morem z neomotenim duhom
iti k Njemu.»

»Ne umrješ, ljubi Karol«, reče du¬
hovnik, «ako bi te pa Gospod vendar
poklical, morem li kaj zate storiti?«

«Prosim«, reče bolnik, «tu pod
zglavnikom leži moja mala biblija; v
njej najdete naslov moje matere. Pošljite
jej biblijo in napišite, da ni bilo, odkar
sem od doma, dneva, ne na hodu, ne
na bojišču, ne v bolnišnici, da ne bi
bil bral iz Božje besede in ne molil za
svojo ljubljeno mater.«

« Želiš še kaj drugega, deček moj?«
vpraša propovednik.

»Prosim, pišite tudi nadzorniku
nedeljske šole na Sandstreet v Broklynu
in mu sporočite, da nisem pozabil nje¬
govih dobrih besed in njegovih molitev.
Spominjal sem se jih tudi v hrupu
bitke. In v tej uri molim k svojemu
Zveličarju, da blagoslovi mojega dobrega
starega učitelja. To je vse.»

Potem se obrne k meni in reče:
« Gospod zdravnik, sedaj sem pripravljen
in obljubljam Vam, da niti ne zinem,
ko mi boste rez'ali ude, četudi ne po¬
rabite kloroforma.«

5

Privolil sem, a priznavam, da nisem
imel dovolj srčnosti za to operacijo.
Šel sem torej v svojo izbo, da bi se
okrepčal z duškom žganj ine. Ko sem
rezal meso njegovo, ga nisem slišal ne
črhniti. Ko sem vzel v roko orodje, da
odstranim kost, dal si je rob blazine v
usta, in vse, kar sem od njega slišal,
je bilo: *Jezus, ljubi Jezus, ostani sedaj
z menoj !»

To noč nisem mogel spati; kamor¬
koli sem pogledal, povsod sem videl
njegove modre oči, in ko sem oči za¬
tisnil, so mi donele v ušesih besede:

• »Ljubi Jezus, ostani z menoj!* Po pol¬
noči sem vstal in šel pogledat v bol¬
nišnico, česar nisem nikoli storil, če
me niso za to prosili. Taka me je bila
želja videti še enkrat Karola. Prišedši
tja sem zvedel, da jih je šestnajst izmed
operiranih umrlo in so jih že odnesli v
mrtvašnico.

« Kako se pa godi Karolu Koulsonu?
Ali je tudi že mrtev?* je bilo moje
edino vprašanje. »Ni, gospod,* odgovori
strežnik, «a spava tako sladko, kakor
dete.*

Strežnica mi je pripovedovala, da
sta blizu devete ure zvečer prišla dva

6

člena Krščanske družbe mladeničev, da
bi bolnikom brala božjo besedo in jim
prepevala pobožne pesmi. Ž njimi je bil
vojaški duhovnik R., ki je pokleknil
pri Karolovi postelji in gorečno molil.
Potem so klečč peli pesem:

Jezus, Rešnik duše moje,

Daj, da k Tebi pribežim,

Da v življenja zlih viharjih
Mir pri Tebi zadobim.

Drugega zavetja nimam,

Moje upanje si Ti;

Samega me ne zapuščaj,

Yseh sovragov me otmi!

Milost, mir in odpuščenje
Je pri Tebi, Jezus moj,

Večna je ljubezen Tvoja —

V njo zaupa hlapec Tvoj!

Karol pa da je pel ž njimi. Tega nisem
mogel razumeti, kako je mogel ta mla¬
denič pevati, ko je bil toliko bolečin
pretrpel.

Karol umre.

Pet dni pozneje je poslal pome.
Ta dan sem vprvič slišal evangelij.
»Gospod zdravnik«, rekel mi je, »moja

ura je že prišla. Mislim, da ne bom
več videl solnca vzhajati; ali hvala
Bogu, pripravljen sem za odhod s tega
sveta. A preden odidem, bi se Vam rad
prav srčno zahvalil za Vašo prijaznost.
Gospod zdravnik, vi ste Jud; vi ne ve¬
rujete v Jezusa;- toda ne hoteli bi ostati
tukaj in videti mojo smrt, in kako za¬
upam svojemu Zveličarju do zadnjega
trenotka?*

Skušal sem ostati, pa nisem mogel;
nisem imel poguma gledati na umiranje
krščanskega mladeniča, srečnega v lju¬
bezni do svojega Zveličarja Jezusa, ka¬
terega so me učili sovražiti od mladih
nog. Zapustil sem torej dvorano. A za
dvajset minut pride strežnik pome in
pravi: «Gospod zdravnik, Karol Koulson
želi z vami govoriti.*

• Ravnokar sem bil pri njem*,
odvrnem, *in ne morem zopet iti k
njemu.*

«Ali gospod zdravnik, on je rekel,
da mora z vami govoriti, preden umre.»

Vstanem, da ga še enkrat obiščem
ter ga ljubeznivo potolažim, in potem
da ga pustim umreti. Trdno sem sklenil,
da se ne sme nobena njegovih besed o
Jezusu prijeti mojega srca. Ko pridem

8

k njemu, zaznam, da se mu konec hitro
bliža. Prosi ine, da ga primem za roko,
in potem reče: »Gospod zdravnik, zelo
vas ljubim, ker ste Jud; moj najboljši
prijatelj, ki sem ga našel na svetu, je
bil tudi Jud.»

«Kako se je imenoval?» vprašam.

Odgovori: »Jezus Kristus, h ka¬
teremu bi vas rad pripeljal, preden
umrem. Obljubite mi, gospod zdravnik,
da nikdar ne pozabite, kar vam zdaj
povem.»

To sem mu obljubil. On pa je na¬
daljeval: «Pred petimi dnevi, ko ste mi
rezal nogo in roko, sem molil h Gospodu
Jezusu, da vas izpreobrne.*

Milo se mi je storilo nad temi
besedami. Nisem mogel pojmiti, kako
je mogel v največji stiski pozabiti vse
in misliti samo na svojega Zveličarja
in na mojo neizpreobrnjeno dušo. Vse,
kar sem mu mogel odgovoriti, je bilo:
«Da, deček moj, vse bode dobro.* S
temi besedami sem ga zapustil; za dva¬
najst minut je zaspal in bil pri svojem
Gospodu.

Več sto vojakov je umrlo med
vojsko v moji bolnišnici, a jaz sem le
edinega spremljal h grobu — mladega

9

bobnarja Karola Koulsona. Peljal sem
se tri angleške milje, da bi bil prisoten
njegovemu pogrebu. Dal sem ga obleči
v novo uniformo in položiti v častniško
rakev, na kateri je bila razgrnjena nova
zastava Zedinjenih držav.

Besede tega umirajočega mladeniča
so me globoko ganile. Imel sem tedaj
dosti denarja; vse do zadnjega vinarja
bi bil pa rad dal, da bi tako ljubil
Kristusa kakor Karol. Toda take lju¬
bezni ni mogoče pridobiti za denar.
Nekoliko mesecev nisem se mogel iz¬
nebiti besed njegovih; vedno so mi do¬
nele v ušesih. Ker sem pa bival v družbi
posvetnih častnikov, izgubile so sčasoma
svojo moč do mene. Vendar pa nisem
pozabil njegove čudne potrpežljivosti v
najhujših bolečinah in njegovega pre¬
prostega zaupanja v Jezusa, čigar ime
mi je takrat bila prazna beseda in kamen
pohujšanja.

Verni brivec.

Deset dolgih let sem se ustavljal
Kristusu in ga sovražil kot pravoverni
Jud. Tu me je zopet Bog v svojem
usmiljenju pripeljal k vernemu, res-

10

ničnemu kristjanu, ki se ga je poslužil
za moje izpreobrnjenje. Takrat je bil
to verni brivec.

Ko je vojska končala, poverili so
mi nadzorništvo čez nekoliko vojaških
bolnišnic. Nekega dne sem se vračal s
potovanja za svojo službo. V Novem
Yorku sem moral nekaj ur čakati na
vlak. Po kosilu sem šel v hotelu v
brivčevo sobo, da se dam obriti. Ko
sem vstopil, presenetilo me je šestnajst
izrekov iz sv. pisma, ki so bili v lepih
okvirih razobešeni po stenah sobe; pred
stolom pa, kamor mi je bilo sesti, sem
videl napis: «Prosim, ne kolnite v tej
sobi!»

Brž ko mi je brivec omilil brado,
že je začel z menoj govoriti o Jezusu.
Govoril je tako prijazno in ljubeznivo,
da se nisem mogel jeziti nanj, marveč
sem ga pazljivo poslušal. In zdelo se
mi je, kakor da bi zraven mene stal
mladi bobnar Karol Koulson, čeprav je
že deset let gnil v grobu. Da, brivčev
govor mi je tako ugajal, da sem si dal
tudi lase striči, dasi tega prej nisem
nameraval. Tudi pri striženju las mi
je brivec pripovedoval o Kristusu in da
je bil tudi sam nekdaj njegov sovražnik.

11

Besede njegove so mi vedno bolj
segale v srce, tako da sem ga prosil,
naj mi še glavo umije, da bi ga mogel
še dalje poslušati. Končno sem moral
vendar oditi; plačam in se mu zahvalim
in rečem: * Moram zdaj odpotovati z
vlakom.« Toda brivec ni bil še prav
zadovoljen. Bilo je v februarju; mrzlo
je bilo in po ledu se je slabo hodilo.
Dobri brivec je to vedel in se mi po¬
nudil, da me spremi na kolodvor, ki je
bil samo deset minut oddaljen. Prijel
me je rahlo pod pazduho in moleč me
peljal do postaje. Tam pa se še enkrat
obrne k meni in reče: «Cenjeni gospod,
popolnoma neznan ste mi, in gotovo se
čudite, zakaj sem z vami govoril o tej
mi tako dragi osebi. A jaz sem spoznal,
ko ste v mojo sobo stopil, da ste Jud.»
In po tem uvodu začne mi zopet praviti
o svojem Gospodu in Zveličarju, ki da
je njegov najboljši prijatelj za zdaj in
za vekomaj, ter da si to šteje za dolžnost,
pripeljati tudi druge k Jezusu, če ima
priložnost. Pogledam mu v obličje in
vidim, da mu solze teko po licih. Nisem
mogel poj miti, kako da se ta mož, ki
me je danes prvikrat videl, toliko trudi
zame, da celo joče nad menoj.

12

Podam mu roko v slovo. Prime jo
in stisne z obema rokama, dočim mu
še solze zalivajo oči. Potem spregovori:
«Ko bi mi dali svojo vizitnico ali po¬
vedali svoje ime, bi vam obljubil, da se
vas bodem v teh treh mesecih spominjal
v svojih molitvah. Da bi z vami šel moj
Kristus in vas vznemirjal, dokler Ga ne
najdete in ne spoznate, kakor sem Ga
spoznal jaz kot svojega Odrešenika in
Mesijo, katerega vi še čakate!*

Dal sem mu res svojo vizitnico in se
mu zahvalil za vso prijaznost njegovo, pri¬
pomnil sem pa nekam porogljivo: «Boj im
se, da iz mene ne bo nikdar kristjan,«
On mi tudi poda svojo vizitnico z
besedami: «Ali bi bili tako prijazni in
mi pisali, če Bog mojo molitev izpolni?«
*V tem slučaju bom gotovo pisal«, mu
rečem v smehu, stisnem mu roko in
vstopim v vlak. Nikakor nisem se na¬
dejal, da mi Bog že za 48 ur odpre
oči v svojem velikem usmiljenju.

Veruj v Jezusa Kristusa, in boš
zveličan.

V dolgem železniškem vozu, kakršne
imamo v Ameriki, ni bilo mnogo popot-

13

nikov. Dosti mest je bilo praznih. Mislim
pa, da ni bilo praznega mesta, na katero
bi bil v desetih ali petnajstih minutah
ne sedel, tako da sem občno pozornost
nase obrnil. Tako sem bil nemiren.
Končno sedem v kot in zatisnem oči
s trdnim sklepom, da zaspim. A ni bilo
mogoče. Kakor da bi sedel med dvema
plamenoma. Bilo mi je, kakor da mi
sedi po eni strani novojorski brivec, po
drugi pa gettysburski bobnar. Obadva
govorita o Jezusu, čigar ime sem sovražil.
Nisem se mogel pomiriti.

Ko sem dospel v Vašington, sem
si kupil časnik. Prvo, kar mi je prišlo
na oči, je bilo oznanilo, da bode shod
v neki mi dobro znani molilnici. Neki
notranji glas mi je dejal: »Pojdi tja!»
Nisem bil še nikdar prisoten krščanski
službi božji. V mladosti sem bil na¬
menjen za rabina in moral sem oblju¬
biti, da nikoli ne vstopim v kraj, kjer
se časti «Jezus slepar*, in da ne bom
bral nobene knjige, ki oznanja njegov
nauk. Doslej nisem svoje obljube pre¬
lomil. Misel, da naj grem v krščanski
shod, bi bil ob drugem času smatral
za izkušnjavo hudičevo. Zdaj pa se je
z menoj vršil nekak preobrat. Vleklo

14

me je tja. Da bi lažje premagal svoje
židovske pomiselke, pripomogla mi je
opomba v oznanilu, da bode pri shodu
sodelovalo tudi krščansko pevsko društvo.
Rekel sem si: ker se zanimam za glasbo,
pojdem tja, ne zaradi pridige, ampak petja.

Vstopivši v molilnico sem videl, da
je že blizu polna. Peljali so me v prednjo
stran, naravnost proti govorniku, naj-
brže zato, ker sem bil v častniški uni¬
formi. Pevali so, in potem je začel pri¬
digar govoriti. Zdelo se mi je, da ta
gospod vedno gleda name in mi s prstom
preti, kakor da bi me natančno spoznal.
Pazljivo sem poslušal in v duhu videl,
kako govornikove besede potrjujeta moja
prejšnja dva oznanjevalca: bobnar pri
Gettysburgu in brivec v Novem Yorku.
Bil sem globoko ganjen in v oči so mi
silile solze. Prestrašil sem se: kje sem?
kaj tu delam? Jaz, pravoverni Jud,
sedim v krščanski molilnici in točim
solze nad pridigo o Kristusu! Ozrem se
in vidim za seboj blizu dva tisoča ljudi
vseh vrst, in se mi zdi, da vsi name
gledajo. Bilo mi je, kakor da bi prišel
v slabo družbo, in želel sem si, da bi
bil daleč, daleč odtod. V zadregi povesil
sem oči; bil sem namreč v mestu znan

15

in komaj pet minut odtod je bila ju¬
dovska shodnica, v katero sem redno
zahajal. Še toliko poguma nisem imel,
da bi potegnil robec in si osušil solze.
Nihče naj ne opazi, da jočem! A hvala
Bogu, beseda njegova ni nehala delovati
v mojem srcu; solze so se le še cedile,
in nisem mogel temu ubraniti.

Pridigar je končal svoj govor in
oznanil, da bode še poseben shod za
tiste, ki se želč izročiti Zveličarju; vsi
taki naj blago volč ostati. Meni je bilo.
jako všeč, da je že konec in da morem
oditi. Ko je večina zbranih odhajala,
vzdignem se tudi jaz. Prišedši k vratom
čutim, da se me neka roka dotika in
me skuša zadržati. Obrnem se in vidim
staro gospo, ki izpregovori: »Oprostite,
gospod; opazovala sem vas ves večer, in
,če se ne motim, deluje Bog v vašem
srcu. Prosim, ne odhajajte še odtod.
Gotovo ste prišli sem iskat Zveličarja,
a niste ga še našli. Vrnite se, rada bi
z vami natančneje govorila in z vami
molila.*

»Milostiva, gospa«, rečem, «jaz
sem Jud.»

«0 nič ne dč», odgovori ona, «saj
je Jezus umrl i za Jude i za pogane. >■

16

S tem me je res zadržala; ko je
nekoliko z menoj govorila zastran zve¬
ličanja moje duše, me je prosila, naj ž
njo pokleknem in molim. Tu vzkliknem:

• Milostiva, tega ne bom nikoli storil!*
Gospa Young (tako se je imenovala)
me mirno pogleda in reče: «Cenjeni
gospod, moj Jezus je poln ljubezni in
mogočen Zveličar, in jaz trdno verujem,
da vas lahko zveliča, četudi nečete po¬
klekniti k molitvi. Sedaj pa sama po¬
kleknem in pomolim za vas.»

Res poklekne in moli zame v taki
gorečnosti in otroški zaupnosti, da sem
tu stal ves poparjen. Sram me je bilo,
da stojim, dočim ona, stara gospa, kleči
in zame moli. Vse moje preteklo živ¬
ljenje se mi je hipoma postavilo pred
oči, kakor bi zame prišel sodni dan.

Ona pa vstane, ljubeznivo mi poda
rolto kakor mati in reče: «Ali bi ne
hoteli danes, preden ležete k spanju,
moliti h Gospodu Jezusu?«

«Milostiva gospa ■>, odgovorim kratko,

• bodem molil k svojemu Bogu, Bogu
Abrahamovemu, Izakovemu, in Jakobo¬
vemu, a ne k Jezusu.*

«Bog vas blagoslovi«, reče dobra
starica, «vaš Bog Abrahamov, Izakov

17

in Jakobov je moj Kristus in vaš
Mesij a.»

Rekši: »Zahvalim se za prijaznost.
Lahko noč!» odvrnem se od nje in
grem počasi domu. Bil sem ves zbegan
vsled tega, kar se je zgodilo tega večera.
Vprašal sem se: «Zakaj se ti kristjani
toliko brigajo zame, tujega jim človeka,
in zakaj se brigajo za vsakega, najsi
jo Jud ali nejud? Zakaj je bil umira¬
joči bobnar pri Gettysburgu v tolikih
skrbeh zavoljo mene, in to v svojih
najhujših bolečinah? Zakaj se je toliko
zanimal zame brivec v Novem Yorku ?
Zakaj je govoril pridigar na tem shodu
tako kakor bi jaz tam bil sam ? Zakaj
je šla tista starica za menoj k vratom
in me zadržala? Mora jih gnati k temu
neka meni neznana ljubezen, ki jih veže
z Jezusom, katerega pa jaz še vedno
sovražim.« Čimdalje sem o tem pre¬
mišljeval, tembolj nesrečnega sem se
počutil. Nazadnje se me je polastila
želja s tem Jezusom se seznaniti. Nehote
sem pospešil korake, da bi bil kmalu doma;
sklenil sem namreč, da ne pojdem prej
spat, dokler ne dosežem vsaj malo go¬
tovosti, ali je nauk Kristusov resničen
ali ne.

2

18

Ko sem prišel domu, je takoj moja
žena, pravoverna judinja, zapazila mojo
razburjenost in me vprašala, nisem li
mar pri dobrem zdravju in odkod pri¬
hajam? Namesto odgovora ji rečem:
"Prosim te, ljuba moja, nič me zdaj
ne vprašaj; moram rešiti jako nujno
zadevo, in moram biti sam.* Nato od¬
idem v svojo pisarnico in zaklenem
vrata. Precej začnem moliti, obrnjen po
judovski navadi proti jutrovemu. Toda
čimdalje sem molil, tem huje mi je bilo.
Tega si nisem znal razložiti. Nekatera
prerokovanja iz Starega zakona, ki so
me vedno mikala, so me zdaj privedla
v veliko zadrego. V molitvi pa nisem
našel miru.

Bilo je mrzlo in v sobi ni bilo
zakurjeno; a vse svoje žive dni se nisem
tako potil kakor to noč. Rad bi bil
pokleknil in molil k Jezusu, kakor sem
bil danes videl ono starico; ali bal sem
se, da zabredem v zmoto, če se pri¬
klonim pred njim, ki sem ga doslej
imel za sleparja. V tem trenotku sem
se spomnil judovskih molitvenih jer¬
menov, ki so viseli na steni. Od mojega
trinajstega leta ni bilo dneva razen
sobot in praznikov, da bi jih ne imel

19

na sebi pri molitvi. Bili so mi zelo
priljubljeni. Snel sem jih in jih gledal.
V tem mi pride na misel izrek iz I.
Mojz. 49, 10: «Ne vzame se žezlo od
Jude, niti vladarska palica izmed nog
njegovih, dokler ne pride Silo (t. j. mir
ali pomiritelj) in njemu hode pokorščina
narodov.* Obenem se spomnim drugih
dveh izrekov, namreč Mih. 5, 2: «Ti pa,
Betlehem Efrata, četudi si majhen med
tisoči v Judu, iz tebe mi pride, ki ima
biti gospodovalec v Izraelu, katerega
izhod je od začetka, od večnih dni.»
In iz Izaije 7, 14: «Zatorej vam daje
Gospod sam znamenje: Glej, devica bode
spočela in rodila sinu, in ime njegovo
bode Emanuel.*

Ti trije izreki so imeli tako pre¬
pričevalno moč, da se ji nisem mogel
ustavljati; klical sem torej k Bogu:
«0 Gospod, Bog Abrahamov, Izakov in
Jakobov! Ti znaš, da sem pošten v tej
zadevi. Ce je Jezus sin Božji, mi ga
razodeni še to noč, in jaz ga sprejmem
za svojega Zveličarja.*

Rekši to vrgel sem jermene v kot
in padel na kolena, da bi prvič v svojem
življenju molil k Jezusu. Nikdar ne
pozabim te molitve. Klical sem: «0

2 *

20

Gospod Jezus Kristus, če si Zveličar
sveta, če si Mesija Judov, ki ga mi še
čakamo, in moreš li grešnike izpreobr-
niti, kakor o tebi pričajo kristjani: iz-
preobrni mene, ker sem grešnik, in jaz
ti obljubljam, da ti bodem služil vse
svoje življenje.*

Toda zdelo se je, kakor bi moja
molitev ne šla više nego do stropa. In
nič čuda, kajti s svojimi pogoji in ob¬
ljubami sem hotel kakor nekako kupčijo
z Jezusom skleniti. Pol ure sem klečal
in molil, in potne kaplje so mi oblivale
čelo. Naslonil sem se s čelom ob zid,
da bi se malo ohladil; zdihoval sem, a
miru nisem našel. Vstavši hodil sem po
sobi. Izkušnjavec mi je šepetal: »Pozno
je že zate. Kaj imaš ti z Jezusom?
Zakaj si klečal?* Stara navada me je
vlekla k judovskim molitvenim jermenom.
Toda Božji Duh me je priganjal, naj
molim k Jezusu Kristusu.

Molil sem klečč ali sprehajaj e se
po sobi do dveh po polnoči. Tu je vzšla
luč moji duši. Po milosti Božji sem
mogel spoznati in verovati, da, tudi v
srcu svojem čutiti, da je Jezus Kristus
v resnici Sin Božji in obljubljeni Mesija.
Zdaj pripognil sem kolena svoja še

21

enkrat, da bi se Bogu zahvalil. Srce mi
je kipelo od radosti in miru, katerega
še nikoli nisem okusil. Bil sem izpre-
obrnjen in vedel sem, da mi je Bog
zaradi Kristusa odpustil grehe in me
storil svojim otrokom. Zdaj sem razumel,
da pred Bogom ne velja ne obreza ne
neobreza, ampak novo stvarjenje.

Zveličan boš ti in hiša tvoja.

Z velikim veseljem vstanem in
hitim v spalnico k svoji ljubljeni soprogi,
da bi ji oznanil srečo, ki sem jo ravno¬
kar doživel. Spala je, a luč je pustila
goreti. Prebudim jo iz spanja z mno¬
gimi poljubki: «Zena, žena*, kličem,

* našel sem Mesijo*. Zamrmra nekoliko
nevoljna: «Koga da si našel?* * Jezusa
Kristusa, svojega Zveličarja in Mesijo*,
odgovorim glasno in veselo. — Ona ne
odgovori; skoči s postelje, urno se obleče
in v petih minutah zapusti hišo, dasi je
bilo ob dveh zjutraj in ostra zima. Šla
je v hišo svojih starišev, ki so bivali v
istih ulicah nam nasproti. Nisem šel
za njo, ampak pokleknil k molitvi, da
odpre Bog tudi njej oči, kakor jih je
odprl meni. Potem sem se vlcgel v po-

22

steljo. Zjutraj so poslali ženini starši
po oba moja otroka: nista me smela
več imenovati očeta, tudi žena me ni
smela klicati svojega moža, če niso ho¬
teli biti iz židovske zbornice izključeni
in prekleti.

Pet dni po svojem izpreobrnjenju
sem dobil ukaz, da pregledam vojaške
bolnišnice na zahodu. Poskušal sem na
različen način, da bi prej obiskal svojo
ženo in otroke, toda zastonj. Niso me
hoteli sprejeti, in tako sem se z žalostnim
srcem podal na potovanje 1300 angl.
milj, ne da bi bil koga izmed svojih
ljubljencev ugledal. Štiriinpetdeset dni
sem bil odsoten, in moja žena ni brala
ne enega pisma od mene, dasi sem ji
vsak dan pisal in prosil Boga, da bi
vsaj eno odprla in brala, ker sem ji v
vsakem oznanjeval Mesijo Kristusa. Upal
sem, da jo to napelje do premišljevanja.
Bog me je uslišal na čuden način; saj
On ima dovolj vsakršnih sredstev.

Nepokorščina moje hčerke, ljub¬
ljenca mojega, je bila vzrok, da se je
moja žena izpreobrnila. Hčerka moja je
namreč sanjala v triinpetdeseti noči po
mojem odhodu, da me vidi umirati; in
ker me je vendarle ljubila, je bila nad

23

tem zelo vznemirjena. Sklene torej, da
zjutraj počaka pismonošo pri vratih, in
če prinese zopet pismo od mene, ga
sprejme in prebere. Res je sprejela pismo,
ga skrila v žepu, hitela v svojo izbo in
tam ga je brala. Vsebina jo je jako
razburila. Vsa potrta, z zasolzelimi očmi
je prišla v sobo. Mati jo kmalu vpraša:
«Kaj ti je?» «Mati», reče, «bila sem
nepokorna; se li ne boš jezila, če ti vse
povem?* «Kaj pa je, moje dete?*
vpraša mati. Zdaj izvleče hčerka moje
pismo, pripoveduje svoje sanje in reče:
«Odprla sem očetovo pismo in ga brala,
in ne morem verjeti in ne verjamem,
da je oče hud človek, najsi to pravi
kdorkoli. Tu, mati, prosim, beri to pismo.*

Mati vzame pismo in ne da bi kaj
rekla, ga skrije v mizi v drugi izbi.
Popoldan gre tja, se zaklene in ga začne
brati. Bere ga petkrat zaporedoma. Cim
dalje bere, tem nesrečnejša se počuti.
Zdaj začne i ona jokati.

Ko se vrne, jo vpraša hči: »Mati,
kaj ti je? Si jokala.* »Dete,* reče ona,
«srce mi hoče počiti. Moram se vleči v
posteljo.* Prišla je stara mati, skuhala
ji je čaja, a ta ji ni mogel pomagati.
Potem je poklicala zdravnika, ki ji jo

24

predpisal različna zdravila, a vse je bilo
zaman. Moja žena je vedela, da ji vse
to ne bo nič pomagalo; rada bi bila
sama, da bi mogla moliti, kakor jaz v
oni noči. Sele ob enajstih zvečer jo je
moja tašča pustila samo. Tu vstane, po¬
klekne pri postelji in prosi za luč in
mir. In Bog ji je dal, česar si je želela.
Bila je potolažena po veri v Boga in
Zveličarja Kristusa Jezusa.

Zjutraj sem dobil tole brzojavko:
«Ljubi mož, pridi takoj domu. Mislila
sem, da si v zmoti in da jaz imam res¬
nico. Bilo je narobe. Tvoj Kristus je moj
Mesija, Tvoj Jezus moj Zveličar. Sinoči,
19 minut po enajstih je rešil Gospod
Jezus mojo dušo, ko sem prvikrat v
svojem življenju klečala pred njim.»

Kako veselje zame je bila ta brzo¬
javka! Kakor da bi mi na vsem svetu
ne bilo nič ležeče, hitel sem s prvim
brzovlakom domu, ne lcončavši še celo
svoje naloge. Brzojavil sem, ob kateri
uri pridem. Moja žena me je čakala na
pragu naše hiše in obličje ji je sijalo
od veselja. Ko sem stopil z voza, mi je
tekla nasproti, se mi oklenila krog vratu
in me poljubovala. Nasproti nama pa so
se tudi odprla hišna vrata, in ubogi tast

25

in tašča sta stopila na prag in naju
preklinjala.

Deset dni po izpreobrnenju moje
žene je našla tudi moja hči mir in od-
puščenje v Jezusu. Zdaj je soproga ne¬
kega pridigarja Božje besede in njegova
pomočnica v vinogradu Gospodovem. Mo¬
jemu edinemu sinu sta obljubila ded in
babica, da podeduje vse nju premoženje,
ako naju ne bode klical več -očeta* in
«matere«. In dolgo je vztrajal v sovraštvu.

Le eno leto in devet mesecev je
živelamojaženapo svojem izpreobrnjenju;
potem jo je vzel Gospod k sebi. Na
smrtni postelji bi bila rada videla še en¬
krat svojega sina. Nekolikokrat smo ponj
poslali, a ni prišel. Neki pridigar iz
mesta je šel s svojo soprogo ga prosit,
da obišče svojo umirajočo mater, pa ju
je zavrnil z groznimi besedami.

Nekoč v četrtek večer me jo pro¬
sila moja žena, naj povabim nekaj bratov
in sester v Kristusu; zaznala je, da kmalu
odide. Prišlo jih je osemintrideset. Že¬
lela je, da pevamo pesem «Jezus, Resnik
duše moje*. Pevali smo stoječ v polu-
krogu pri njeni postelji in držeč jo za
roko. Ko smo prepeli kitico: -Drugega
zavetja nimam, moje upanje si Ti,» je

26

rekla s slabim a razločnim glasom: « Dži,
On je vse, kar imam in česar potrebujem.
Pridi torej, hvaljeni Jezus, in vzemi me
domu!* In tako je mirno zaspala v Njem.

Preselila se je iz telesa k Jezusu.
Kako sladko in veselo bivati z Njim na
veke. Moj sin tudi ni prišel na pogreb
in je ni imenoval mater in mene ne
očeta. Trikrat sem potoval iz Amerike
na Nemško, kamor se je pozneje moj
sin preselil, da bi ž njim govoril in ž
njim sebe in njegovo sestro spravil, a
vse zastonj. Vselej se mi je izognil; še
videti me ni hotel. Tembolj smo molili
k Bogu, da ga reši in mu da spoznati
Kristusa Jezusa kot Jagnje Božje, ki
jemlje greh sveta. Pri svojem četrtem
bivanju na Nemškem meseca julija 1887
sem imel priložnost z njim govoriti; jokal
je pri spominu na mater in na svoje
vedenje ter obljubil, da obišče njen grob
in svojo sestro v Ameriki.

Svoji materi, ki se je tudi preselila
na Nemško, sem tudi pisal o svojem iz-
preobrnjenju in ji natančno razložil, kako
mi je Bog dal najti pravega Mesijo. Kako
bi tudi mogel zamolčati to veselo vest ?
«Pridite, poslušajte vsi, kateri se bojite
Boga, da povem, kaj je storil duši moji*

27

(Psalm 66, 16). Upal sem, da mi bode
moja mati verovala. Bil sem izmed štir-
najstih otrok njen najstarejši. Končno
je prinesel pismonoša zaželjeno pismo z
nemškimi znamkami. Tečem ž njim k
svoji ženi, ki je še živela, in kličem:
“Žena, slednjič je tu odgovori* Toda
kako sem se zgrozil, ko sem preglodal
kratko pismo! Obsegalo je kletev moje
matere. Tega se nisem nadejal. Da me
je zapustila žena in oba otroka, me je
jako razžalostilo, a tako nisem bil takrat
pobit kakor zdaj, ko me je lastna mati
zavrgla. A Gospod mi je dal besedo v
tolažbo: «četudi me oče moj in mati
moja zapuščata, Gospod pa me sprejme«
(Psalm 27, 10). Ljubljena mati moja
je kmalu potem umrla. Zadnja beseda,
ki so jo izgovorila njena usta, je bilo
moje ime: «Maksi*

*

*- *

Je to meseca oktobra 1887, da
pišem kot dodatek še te vrste. Z veseljem
in hvaležnostjo proti Bogu morem zdaj
oznaniti, da se je tudi moj sin izpre-
obrnil. Že preden sem se ž njim sešel
v juliju 1887, je Gospod deloval v nje-

28

govi duši in vznemirjal njegovo srce.
Kajti takrat pr vi e po štirinajstih letih
me je imenoval očeta in točil grenke
solze za svojo materjo. Zal mu je bilo
posebno tega, da ni prišel k svoji umi¬
rajoči materi in izrekel željo, da bi jo
ugledal v nebesih. Potem je odpotoval
sam v Ameriko, kjer je 15. avgusta zopet
po 14. letih videl svojo sestro. Drugega
dne sta šla skupaj k materinemu grobu.
Še ta večer mi je pisala njegova sestra, da
je njegovo srce pri grobu matere malone
počilo, in poročala: «Ljubi oče, Bog bodi
hvaljen, moj brat spoznava, da je izgubljen
grešnik, ter moj mož in nekateri krist¬
jani molijo za njegovo izpreobrnjenje.»

V petek 26. avgusta je šel moj sin
zopet h grobu svoje matere, takrat sam.
Tam mu je Bog v velikem usmiljenju
svojem podelil mir in odpuščen j e grehov
po veri v Jezusa Kristusa. Hitel je domu,
da bi to veselo vest oznanil svoji sestri, in
tudi meni je pisal še ta večer. 1 sestra
njegova mi je pisala o tem brez njegove
vednosti, in jaz sem dobil obedve pismi
naenkrat.

Molitev moja k Bogu je, da slišim
nekoč svojega sina propovedovati blago-
vestje o Jezusu Kristusu, ki ga je zve-

29

lieal, dasi se Mu je toliko časa ustavljal;
piše mi namreč, da hoče iti v vinograd
Gospodov in oznanjati evangelj. —

Gotovo bode zanimalo čitatelje, ko
jim še povem, da mi je bilo iz milosti
Božje poldrugega leta po mojem Spre¬
obrnjenju dano srečati mater Karola
Koulsona, tistega zvestega bobnarja pri
Gettysburgu. Bil sem prisoten molitveni
uri v neki shodnici v Brooklynu, kjer
me nihče ni poznal. Neka starejša krist¬
janka je pravila, da je bolehava in da
je tu naj hrže zadnjikrat, a da se veseli
odhoda v nebeško domovje, kjer se pri
Jezusu snide s svojim sinkom. *Zakaj,»
rekla je, «on se ni bojeval samo za
domovino, ampak je bil tudi zvest vojak
Jezusa Kristusa. Bil je ranjen v bitki
pri Gettysburgu in prišel v roke nekemu
judovskemu zdravniku, ki mu je odrezal
roko in nogo; pa za pet dni po operaciji
je umrl. Vojaški duhovnik mi je to pisal
in mi poslal njegovo biblijo. Sporočil mi
je tudi, da je dal umirajoč poklicati
tistega j udovskega zdravnika in mu rekel:
Gospod zdravnik, preden umrem, naj
vam povem, da pred petimi dnevi, ko
ste mi rezali nogo in roko, sem molil
h Gospodu Jezusu, da vas izpreobrne.*

30

Ko sem to slišal, vstanem in pri¬
stopim k tej ljubi starici, ji podam roko
in rečem: «Bog vas blagoslovi, ljuba
sestra! Tisto molitev vašega sina je Bog
slišal in izpolnil. Jaz sem judovski zdrav¬
nik, ki je za njega molil vaš Karol; in
zdaj njegov Zveličar je tudi moj Zveličar!»

31

ln to je oznanilo, ki smo ga
slišali od Njega (namreč od Kri¬
stusa) in ga vam oznanjamo, da je
Bog luč in teme v Njem ni nobene.
Ako pravimo, da imamo deleštvo ž
Njim, in hodimo v temi, lažem o in
ne delamo resnice. Ce pa hodimo
v luči, kakor je on v luči, imamo
deleštvo med seboj, in kri Jezusa
Kristusa, Sina Njegovega, nas oči¬
ščuje slehernega greha. Ako pra¬
vimo, da nimamo greha, sami sebe
slepimo, in resnice ni v nas. Ce
pripoznavamo grehe svoje, zvest je
Bog in pravičen, da nam odpusti
grehe in nas očisti sleherne krivice.
Ako pravimo, da nismo grešili, Ga
delamo za lažnika, in besede nje¬
gove ni v nas.

Otročiči moji, to vam pišem,
da ne grešite. Ako se pa kdo pre¬
greši imamo Besednika pri Očetu,
Jezusa Kristusa pravičnega; in On
je sprava za grehe naše, ne pa, samo
za naše, ampak tudi za vsega sveta
grehe.

Poglejte, koliko ljubezen nam
je dal Oče, da se imenujemo in smo
otroci Božji! Zato nas svet ne pozna,

32

ker Njega ni spoznal. Ljubljeni,
sedaj smo otroci Božji, a ni se še
pokazalo, kaj bodemo. Vemo pa, da
bodemo, ko se On prikaže, Njemu
podobni, ker Ga bodemo videli, kakor
je. In vsak, kdor ima to upanje v
Njega, se očiščuje, kakor je i On čist.

Apostol sv. Janez v prvem listu 1,
5—10; 2, 1, 2; 3, 1 - 3.

Blagor jim, kateri opero oblačila
svoja v krvi Jagnjetovi, da imajo
oblast do drevesa življenja in da
gredo skozi vrata v mesto  (nebeški
Jeruzalem).

Razod. 22, 14.

Natisnila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 2302- 5