60
pisma uredištvu
qu() vadiš?
(Ali: ljubi svojega bližnjega, toda ne hodi v njegov klub)
Napačno tolmačenje podpisa protokola, ki da daje neke, večje pravice katoliški Cerkvi, v resnici pa samo ugotavlja dejansko vlogo Cerkve pri nas, vzbuja pri delu duhovščine in žal tudi pri delu državljanov mnenje, da Je protokol priznal Cerkvi pravico do delovanja izven dosedanjih okvirov.
Ko dandanes spremljamo dejavnost Cerkve in njen tisk, vedno pogosteje naletimo na primere, ki presegajo z u-stavo določene okvire dejavnosti Cerkve. Pri tem Je zaskrbljujoče to, da Je teh primerov vedno več, da ob njih
62
cerkveni krogi molče ali jih skušajo celo braniti. Vse to kaže že na neko splošno usmerjenost.
Povečana aktivnost Cerkve in s tem "ljubeznivo spreo-bračanje" je zajelo tudi našo idrijsko občino. Žal pa Etno že v začetku naleteli na "spreobračanje", ki je vse kaj drugega kot ljubeznivo. V Otaležu je mladina z namenom, da bi poživila družbeno - ]culturno življenje na vasi, v decembru lanskega leta ustanovila Klub mladih. Hedolgo zatem so se prišli mladinci iz Otaleža pritožit na komite ZM v Idrijo, češ kako naj delamo, ko pa je župnik Jožko Berce med pridigo pri maši naročil staršem, naj svojih otrok ne puste v klub. Mladinci so izrazili bojazen, da z delom ne bodo uspeli, če bo na vasi mladina razdeljena na verujoče in neverujoče.
Pustimo ob strani, da je takšno naročilo staršem groba kršitev zakonov in predpisov o dejavnosti Cerkve pri nas. Pridružujemo pa se mladincem iz Otaleža v bojazni, da bo takšna in podobna dejavnost Cerkve ustvarjala u-metne pregrade med mladino na osnovi vere. Podobni primeri drugod v Sloveniji In verski tisk nam potrjuje domnevo, da se Cerkev pri delu z mladino vse bolj poslužuje tistih prijemov, ki mladino ločujejo. Tako "Ognjišče" kot "Družina" spodbujata ustanavljanje mladinskih skupin na verski osnovi. Zato s takšnim načinom pisanja v "Družini" in "Ognjišču" ne moremo soglašati.
V "Družini" (18/2-68) je bil objavljen članek "Moj fant je Bosanec", v katerem mlado dekle sprašuje, kaj naj naredi, ker ji starši branijo hoditi s fantom, ki je sicer dober in pošten, a je Bosanec. Urednik rubrike "Pogovarjamo se" ji odgovarja, češ da "ni krščansko človeka presojati po barvi kože ali narodnosti. Še človeško ne." Res je! Ne moremo pa se strinjati z njim, ko takoj zatem postavlja med njiju različno vero, ki je po njegovem prevelika ovira za srečen zakon.
Torej: ni krščansko in človeško presojati človeka po barvi kože in narodnosti, krščansko in človeško pa je presojati človeka po veri. Kje je tu krščansko načelo o ljubezni, načelo, ki pravi "ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe"? Ali ni to načelo samo lupina, ki se takoj razbije, ko v praksi trči ob drugo vero ali nevero?
Vprašujemo se, ali navedena dejavnost Cerkve ne vodi do ustanavljanja krščanskih skupin in krščanskih društev? Nismo pa še pozabili, zakaj smo po vojni sprejeli načelo, naj religija ne bo več osnova za kakršnokoli združevanje in ločevanje ljudi na področju zunaj Cerkve in vere. Da bi taka dejavnost ne pripeljala do stare prakse, pristojni organi ne bodo več smeli stati ob strani, ampak ob primerih, kot je bil v Otale-žu, tudi primerno ukrepati.
Slovenski duhovniki so na zadnjem kongresu "Cerkev v stiski" v Konigsteinu prižgali sveče za preganjani   g O slovenski narod. Ne vemo sicer, s kakšno pravico, toda ali ne bomo morali nekoč tudi mi prižigati sveče za danes preganjano otaleško, jutri preganjano slovensko neverno mladino?
Zato še eiikrat: Quo vadiš?
Sergij Pelhan
*
Spošt. Uredništvo I
V  vednost in s prošnjo za objavo prilagamo nago ' Iz.iavo".
«„Hi  '  I     ,                                             SLOVENSKA LEVICA
Kaj lepša h\-a*a .'
Trst, 11.3.1968.
63