„DOM IN SVETJ' 1892, štev. 11.
507
A z m a.
(j^bdalmalik sam sedi v šotoru, Sam sedi na mehkem krznu tigre,
V  Iraku pred lepim mestom Kabo. Srd mu šviga iz očij ponosnih,
V  srdu vdjem zbranim kliče svojim: »Kdaj ukloni se nam drzna Kaba, Kdaj odneha Abdalah poveljnik? Petkrat že smo zrli mlaj na nebu, Kar se mesto trdno nam ustavlja. Vse tovore smo zaman prestregli, Vse dotoke vodne zagradili, Naskočili mestno zidje stokrat. Divni Alah, milosten nam bodi!« Sel priteče izpred mesta Kabe, Abdalmalik sluša sik besede: »Truma ljudstva je ušla iz Kabe, Da se tebi, levji sin, pokloni.
Žeja silna, glad sta jo prignala. Le poveljnik, govore Kabljani, Ukloniti Abdalah se neče.« Jezno zopet kliče Abdalmalik: »Cela vojska mestni zid obkoli,
V  temni noči, v svitu dneva pazi, Da najmanjši tovor ne uide,
Da najmanjši virček ne pronikne Ni nad zemljo ni pod zemljo v mesto. Morda potlej Abdalah odneha.« Vrsta vojev tiho se prikloni, Iz šotora gre, da zbere vojsko.
Pred visokim gradom v lepi Kabi Zbira hrabri Abdalah meščane, Zbranim resno govori poveljnik: »Dlje braniti mesta ni nam moči. Glad nas davi, žeja moč nam j§mlje. Dan noben nam ne prinese upov. Uklonimo se sovragom, bratje, Izročimo jim v oblast domove! Bili boj smo za pravico sveto, Svojo zemljo, milo last branili,
V  svetli raj nas bode prerok vedel. A braniti dlje se ni nam moči, Uklonimo se sovragom, bratje!< Meč odpaše Abdalah si z ledij, Meče strani vržejo meščanje. Toda Azma, mati sivolasa, Abdalahu stopi zdaj pred lice. Glasno sinu starka de stoletna: »Kaj bojiš se, Abdalah, sovraga,
Da golčiš, kot grlicam golobec, Brez duha in mehko brez srčnosti! Proti vshodu dvigni meč v desnici, A levico na srce položi In govori, branil li pravico Meč je tvoj in gčvor tvojih usten, Ko naskoke si odbijal z zida, Ko rojake svoje v boju hrabril? Drugega ti nisi smel braniti, Nego sveto pravo domovine. Drugega ti nikdar nisi branil. Mati tvoja, Abdalah, pozna te. A zakaj, moj sin, bojiš se danes Smrti v boju za domovje, pravo?« Meče ostre pobero meščanje, Ogenj švigne v srcu koprnečem In prešine ude trudnim borcem.
V  lice mater Abdalah poljubi, Meč opaše in oklep nadene. Govori mu mati te besede: »Kdor želi in slavne smrti išče, Meč sam6 ga spremlja na bojišče. A z oklepom prsij ne odeva,
Ne pokriva s šlemom bistre glave.«
Skozi vrata neprodirnih zidov Plane truma na ravan kabljansko. Abdalah jo v boj poslednji vede Z mečem, a brez šlema in oklepa-----
V  mestu hrup, a pokoj okrog mesta, Vpitje v Kabi, zunaj smrtno spanje, Abdalmalik vojsko je premagal.
Na razsutem zidu joka Azma.
V  nje naročju ranjenec počiva,
V  nje naročju Abdalah umira,
V  lice mater zadnjikrat poljubi, Njega Azma zadnjikrat objame. »Častne smrti, sin, umiraš,« de" mu, »Bog ti bode plačal smrtne rane.« Glavo nagne Abdalah poveljnik
In izdahne mirno svojo dušo. Azmi majki, starki sivolasi
V  blagih prsih takrat srce poči. Skupaj duši vzplavata junaški.
Divni Alah, razsvetljeni prerok, Kje imata v raju svojem prostor, Ki sprejema vredno take duše?
A. M.