37 Glasnik SED 65|1 2025 * Ana Reberc, dipl. psihologinja in mag. sociologije kulture, mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije; ana.reberc@zrc-sazu.si. Razglabljanja Ana Reberc* Dobil sem dobro iztočnico od njega, da naredim materi- al o prvi generaciji, naših starših, ki so prišli v Slovenijo. Imam že alineje, par zgodbic. … Razmišljam, da bi šel v karanteno naslednji teden dol v Bosno spisat … Imaš še starše? Kje živijo? Dol v Bosni. Grem k njim, no nam, saj jaz sem tudi od tam. … Dol je polno slovenskih penzionistov. … Imam dovolj raw materiala … Mogoče bi moral it kar nekam, kjer nikogar ne poznam, v nek hotel. (Ana Reberc, Te- renski dnevnik, september 2024) Teoretični uvod Izpostavljeni izsek razkriva tematsko usmeritev materiala v pripravah na novo standup predstavo. Komikov nedavni in začasni delovni obisk ima podobne prvine kot materi- al, ki ga želi napisati: čemu se lahko smejimo, ko govori- mo o selitvah in delu v jugoslovanskem prostoru. Čeprav medrepubliških selitev prednikov iz Bosne v Slovenijo sogovornik ni doživel, je zbral dovolj nepregnetenega materiala, ga nato preoblikoval v formo, primerno za stan- dup nastop. Zahtevno ustvarjalno delo priprave zaokrože- nih točk z zgodbo (setup), ki ji sledi šaljiv preobrat (punc- hline), je želel narediti nekje na samem, zato se je odločil za teden dni oditi v Bosno, od koder izhajajo njegovi starši in preko njih tudi on. Na prvi pogled (bodisi iz ahistorične bodisi iz etnonacionalistične perspektive) se zdi, da govori o etničnosti, vendar se razumevanje popolnoma spremeni, če je v ozadju našega razmišljanja historična perspektiva Jugoslavije. Razumevanje sintagme »slovenskih penzi- onistov [upokojencev]« zahteva poznavanje preteklosti jugoslovanske medrepubliške selitvene dinamike: selitev iz Bosne v Slovenijo z namenom zaposlitve in selitev iz Slovenije v Bosno po upokojitvi – bosanski delavec in slovenski upokojenec sta ista oseba v različnih kontekstih. Pričujoči članek se osredotoča prav na ta neizrečena, za razumevanje vsebine pa ključna mesta splošnega pozna- vanja preteklosti in prostora. Članek je zamejen na žanr standup komedije, 1 uprizori- tvene oblike javnega šaljenja v slovenskem prostoru. Standup v prvi vrsti določa interakcija med komikom, 2 občinstvom, šalo in prizoriščem, ki proizvaja družbeno organiziran govor komika in smeh občinstva (Rutter 1997; Brodie 2009). Značilnost, ki pomembno vpliva na vsako- kratne konkretne umeščenosti žanra, je njegova relativno 1 V slovenskem jeziku obstaja več načinov zapisovanja. Uporabljam zapis po Gledališkem terminološkem slovarju: standup in standup komedija. V spletni obliki Slovarja slovenskega knjižnega jezika sta navedeni ustreznici stand-up ali stand up. 2 V članku uporabljam moško slovnično obliko, ki pa hkrati zaradi narave empirične raziskave večinoma ustreza samopripisanemu družbenemu spolu akterjev slovenskega standupa, ki so del mojega etnografskega raziskovanja. Dolgo prisotna in v zadnjem desetletju pogosta raziskovalna tematika je relativna odsotnost komičark v standupu (Janus 1975; gl. tudi Keisalo 2018), specifično analiza ko- mičark v standupu (Kon 1988; Ljubić in Majer 2018) in primerjalne analize vloge spola pri humorju (Kocman 2011). Izvleček: Avtorica v članku analizira (neizrečeno) podlago jugoslovanske preteklosti, potrebno za razumevanje (samo) opredelitev in pozicioniranja slovenskih standup komikov. Pro- učevana vsebina izhaja iz etnografskega raziskovanja standup uprizoritev, časa, preživetega v zaodrju, voženj na nastope ter ar- hivskih in medijskih virov. Teoretično se opira na koncepta seda- njenja preteklosti in splošnega mišljenja, s pomočjo katerih ana- lizira, kako se jugoslovanska preteklost v standup sceni pojavlja v odnosu do večnarodnostnega bivanja, medrepubliških selitev, procesov interpelacije in socializacije ter trženja standupa. V teh prisotne tenzije so vir materiala za šaljive vsebine. Ključne besede: kulturna produkcija, Jugoslavija, rabe pre- teklosti, sedanjenje preteklosti, senso comune [‚splošno mišlje- nje‘], medrepubliške selitve Abstract: The author analyses the (unspoken) foundation of the Yugoslav past necessary for comprehension of the (self-) descriptions and positionalities of Slovenian stand-up comedi- ans. Research is based on ethnographic research of stand-up performances, time spent backstage, driving to the shows, ar- chival, and media sources. The theoretical framework leans on the concepts of past-presencing and common sense, to analyse how the Yugoslav past in the stand-up scene is present in re- lation to multinational living, inter-republic migration patterns, processes of interpellation and socialization, and the marketing of stand-up. Inherent tensions between those aspects are the source material for comedic content. Keywords: cultural production, Yugoslavia, uses of the past, past presencing, senso comune [common sense], interrepublic migration MED JUGOVIČI IN JUGO-VICI Senca jugoslovanske preteklosti v slovenski standup komediji Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 14. 03. 2025 Glasnik SED 65|1 2025 38 Razglabljanja Ana Reberc nizka produkcijska zahtevnost: zamejen prostor, mikrofon in zvočnik, reflektor, oder za stoječega komika, ki vsebi- no šaljenja pripravi vnaprej, nasproti njemu pa sedišča z občinstvom. Žanr se v Sloveniji razvija od začetka nove- ga stoletja v času tranzicije, ki postopoma na vseh ravneh pretresa državni aparat. Slovenija se je ekonomsko in po- litično rekonstituirala in se začela drugače umeščati v glo- balne kapitalistične procese (Podvršič 2023), postopoma pa so spremembe vplivale na lokalno kulturno produkcijo in vsakdanje življenje. Prehodno obdobje iz socialistične- ga v kapitalistični sistem je omogočilo ali zahtevalo lo- kalne invencije, v kulturni produkciji je ena od njih tudi standup komedija. Prispevek osvetljuje drobce poustvarjanja jugoslovanske preteklosti v slovenskem standupu v času kapitalističnega realizma – mentalitete, da alternativa kapitalizmu ni mo- goča (Fisher 2021). Kapitalistični realizem je v Sloveniji odvisen tako od zanikanja socialistične Jugoslavije kot prebivalstva, ki, ker ne ustrezata ideologiji etnonaciona- listične države, nanjo stalno opominjata. Konkretneje čla- nek utemeljuje trditev, da se v sedanjosti jugoslovanska preteklost evocira v osebnoizpovednem javnem šaljenju oseb zunaj etnonacionalistične kategorije slovenstva. Ob tem želi pokazati, kako je lokalna vzpostavitev žanra v hi- storični, prostorski in vsebinski perspektivi pomembno iz- hodišče za analizo konkretnih izvedb sodobnega standupa in delovanja akterjev na tem področju. Bistvenega pomena za tak pristop so materialistično zastavljene študije kul- turnega sektorja v Sloveniji (Breznik 2012; Praznik 2016; Kraner 2020), ki se primarno ukvarjajo s kulturno politiko in z umetnostjo, ne pa tudi z analizami priljubljenih in fi- nančno donosnih kulturnih praks v sodobnem kapitalizmu. S slednjim se iz različnih perspektiv ukvarjajo nedavne raziskave slovenske narodno-zabavne glasbe (Majsova in Stanković 2024), v širšem prostorskem kontekstu pa po- stjugoslovanske razprave in raziskave kulture (Jelača, Ko- lanović in Lugarić 2017). Obširno raziskano podpodročje v tem polju so postjugoslovanske dediščinske (Couroucli in Marinov 2017) in spominske študije (Petrović 2014) s produktivnim odvodom raziskovanja jugonostalgije (V ol- čič 2007). Raznolikost pristopov postjugoslovanskih spo- minskih študij kritično vrednoti prispevek Organiziran spomin in ljudsko spominjanje: Srečanje teorij jugono- stalgije s socializmom (Breznik in Močnik 2022), v ka- terem avtorica in avtor v ospredje postavita spominjanje na socialistično preteklost v postjugoslovanski Sloveniji. Skleneta, da sta za analitsko utemeljen pristop nujni kon- tekstualizacija in osredotočenost na konkretne primere, v katerih intervenirajo evokacije socialistične jugoslovanske preteklosti (2022: 1065). Članek sklene teza: »Zdi se, da prevladuje prenos spomina na socializem v vsakdanjem okolju, v majhnih skupinah, zvezanih s sorodstvom ali prijateljstvom, v soseskah – razlog, zakaj ga imenujemo ‚ljudski spomin‘« (2022: 1065). To trditev uporabljam kot izhodišče utemeljevanja teze članka preko konkretnega uprizoritvenega žanra, ki je del množične ljudske zabave: standup komedije. Zanima me, kako sovplivanje časovnih, prostorskih in žanrskih koor- dinat standupa deluje kot ideološki mehanizem (Močnik 1999) sedanjega (po)ustvarjanja jugoslovanske preteklo- sti. Raziskava se pri tem namesto na (ljudski) spomin opi- ra na koncept ‚sedanjenja preteklosti‘ (past presencing), ki opredeljuje raznolike načine, s pomočjo katerih ljudje izkusijo, izpogajajo, razumejo, rekonstruirajo, se opirajo na preteklost v sedanjosti in jo uprizarjajo (Macdonald 2012; Caf, Spreizer in Bofulin 2020). Raziskovanje seda- njenja preteklosti se osredotoča na diskurzivne, afektivne in utelešene tehnologije, rabljene za postavljanje preteklo- sti v sedanjost oziroma sedanjega občutenja preteklosti. V slovensko terminologijo je koncept preveden tudi kot ‚ponavzočanje preteklosti‘ 3 (Munda Hirnök in Slavec Gra- dišnik 2019: 66), podobno tudi ‚prisedanjanje preteklosti‘ (re-presencing the past) (Pogačar 2014). Izbiri koncepta sedanjenje preteklosti so botrovali konceptualna prednost pri analizi načinov, kako se preteklost ustvarja v sedanjo- sti, metodološko-področna smiselnost etnografske študije (Munda Hirnök in Slavec Gradišnik 2019: 66) in analitska obravnava vmesnosti med sedanjostjo in preteklostjo s po- zicije sedanjosti (Glass 2016). Tokratna analiza npr. pou- darja preplet materiala, ki sedanji preteklost, in komične persone kot mesta izhajanja iz sebe (»osebna izpoved«) ter vse to razume v kontekstu materialne podstati žanra, ki uspeva zgolj pod pogojem mobilnosti po celotni Sloveniji. Teza o ljudskem spominu se znajde v tenziji med osebno- izpovednim pripovedništvom 4 in občinstvom, razpršenim po različnih krajih, ki sodelujejo v uprizoritvi, katere na- men je sprožanje glasnega smeha. Ponavljajoče se šalji- ve vsebine so torej vsebinsko odvisne od tega, čemu se smejijo povsod v Sloveniji, pri čemer kot eno izmed (ne) izraženih mest, ki vsebine napravi šaljive, izstopa jugoslo- vanska preteklost. Raba koncepta sedanjenje preteklosti učinkovito interve- nira v razumevanje žanra, katerega temeljna značilnost je pripovedovanje lastnih izkušenj ali mnenj neznanemu občinstvu na način, da jih občinstvo razume. Konkretneje: komik v nastopu občinstvu uprizarja vnaprej pripravljen material, sestavljen iz lastnih doživetij, ki so razumljiva 3 Avtorici prevajata past presencing v dva ločena izraza – sedanjen- je in ponavzočanje preteklosti: »razločevalni odtenek med obema prevedkoma koncepta: sedanjenje poudarja odbiranje fenomenov preteklosti za ‚sedanje rabe‘, ponavzočanje pa tudi načine, oblike, vire tega procesa« (Munda Hirnök in Slavec Gradišnik 2022: 124) 4 Uprizoritveni ustreznik literarnemu žanru avtofikcije: »Iz samih sebe sta ustvarila lika, ki bolj kot o njiju samih pričata o protislovjih in zamolčanem nasilju okolja, v katerem in proti kateremu sta se obli- kovala. Iz lastne pripovedi delata spektakel, s čimer, kot mnogi drugi ustvarjalci avtofikcije, individualne zgodbe pretvarjata v kolektivno zadevo« (Ambrož 2024). Glasnik SED 65|1 2025 39 Razglabljanja Ana Reberc zgolj, če se navezujejo na občinstvu že znan referenčni okvir. Komik kljub osredotočenosti na izražanje lastne komične persone nujno črpa iz skupnega materiala: sku- pne živete izkušnje, skupnega spominjanja, skupnih arte- faktov. Konglomerat materiala, ki je komiku na voljo, je del ‚splošnega mišljenja‘ (it. senso comune), ki je »raz- širjena in prostrana narava splošne miselnosti določene dobe v določenem okolju« (Gramsci 1974: 353). Vsak človek je filozof oziroma misleče bitje, vendar množice miselnosti ne prevzemajo v dosledni in enotni obliki (kot intelektualno urejenost), temveč naključno in nedosledno: »pripadamo hkrati številnim oblikam ljudi – množic; naša osebnost je sestavljena nenavadno: v njej najdemo sestavine jamskega človeka skupaj z načeli najbolj mo- derne in napredne znanosti, ozko lokalistične predsodke iz vseh preteklih zgodovinskih obdobij skupaj s spoznanji filozofije prihodnosti […]« (Gramsci 1974: 346). Zaradi zgodovinske sedimentacije in nedoslednosti splošnega mišljenja ni mogoče združiti in uskladiti niti v zavesti po- sameznika niti v kolektivni zavesti. Iz njega komik črpa pri pisanju lastnega materiala, ko poskuša izpisati nevidne samoumevnosti (vsem znane, a neozaveščene situacije, pozicije in primerjave), prav tako pa tudi občinstvo, ki mo- ra med nastopom ob pravem trenutku dojeti vsebino šalje- nja in se nanjo ustrezno odzvati. Splošnega mišljenja, ki ni niti eno niti enotno, si ne delijo vsi, prav zato je ustvarjanje standup materiala toliko zahtevnejši podvig. V ustvarjanju diskurza mora komik stalno misliti na želeni afektivni od- ziv občinstva (Lindfors 2023), zato pa tudi predvidevati, katere vsebine so del splošnega mišljenja. Čeprav je lah- ko »vse material« (Ana Reberc, Terenski dnevnik, februar 2024), se šele ob predelovanju v šalo in ob živem preiz- kusu izkaže, ali vsebina resonira s splošnim mišljenjem občinstva. Vsebina se torej opira na vsem znana skupna sidrišča; čeprav so sestavljena v protislovno, raznorodno celoto, ob uspešnem nastopu, ki izzove smeh, nakazujejo na deljene elemente splošnega mišljenja. Eden izmed tematskih poudarkov v slovenskem standup prostoru, kjer kot element šaljenja izstopa sedanjenje pre- teklosti, je jugoslovanska preteklost. Čeprav v našem pro- storu še ni tovrstnih raziskav o standup komediji, je treba na presečišču uprizoritvene kulturne produkcije in spomi- njanja/sedanjenja Jugoslavije na Slovenskem opozoriti na dve analizi. V analizi predstave Jugoslavija, moja dežela po istoimenski knjigi (V ojnović 2012), ki se dogaja v so- dobni povojni Sloveniji, kulturologinja Iva Kosmos (2020: 195) razkriva, kako je »težko razumeti to zgodbo brez refe- rence na skupno preteklost in sistem, ki je omogočal pretok delovne sile iz južnih v severne dele Jugoslavije.« Podobno humorni skeči v produkciji Gojka Ajkule (Hrvaćanin b. n. l.) na platformi Youtube »preokvirjajo in pri-sedanjajo slovensko sodobnost kot pomembno so-ustvarjeno s strani etničnih manjšin, pa tudi so-oblikovano s kulturno dedi- ščino, izvirajočo iz življenja v socialistični Jugoslaviji,« poudarja prispevek o sozgodovinskosti in večkulturni de- diščini nekdanje Jugoslavije (Pogačar 2014). V standupu to primerljivo odzvanja na ravneh lokalnih značilnosti uprostorjenja žanra, pozicioniranosti komikov, načinov priprav materiala za nastop, organiziranja nastopov, poda- ne vsebine in odzivov občinstva. V članku najprej razgrnem metodološko plat raziskave in lastno umeščenost na terenu, sledi kratek oris razvoja stan- dup komedije v Sloveniji ter njegove umeščenosti v pro- stor in čas s poudarjanjem zaznanih preskokov delovanja področja. Zgodovinski in materialni podstati sledi analiza sedanjenja preteklosti na konkretnih primerih iz standup točk, ki so razumljive šele z upoštevanjem jugoslovanske preteklosti. Članek sklenem z diskusijo, kako se jugoslo- vanska preteklost ne (nujno) sedanji z neposrednim govor- jenjem o njej, temveč z naslanjanjem na splošno mišljenje v slovenskem prostoru, katerega del je. Trditev, da standup šaljenje lahko evocira jugoslovansko preteklost, v sklepni diskusiji pokažem skozi proces, v katerem šala deluje (je razumljiva in sproža smeh) zgolj z upoštevanjem jugoslo- vanske preteklosti. Metodologija in lastna umeščenost Slabi dve leti trajajoča terenska raziskava, ki se je začela junija 2023, proučuje vzpostavljanje skupnega konteksta in rab preteklosti v slovenski standup komediji. 5 Temelji na opazovanju z udeležbo, predvsem obiskih standup na- stopov različnih oblik (festival, predstava, odprti mikro- fon, standup večer, tudi standup delavnica). Poleg nasto- pov v živo sem analizirala tudi posnete standup nastope, objavljene na platformah pretočnih vsebin (V oyo in You- tube). Analiza obsega tudi vmesne prostore in preživljanje časa, pomembno za komike in komičarke: srečevanje na kavah, skupne vožnje na nastope, čakanje v zaodrju, med odmori in po dogodkih. V članku se zaradi etičnih vidikov raziskovanja standupa izogibam navajanju njihovih šalji- vih vsebin, saj je tuje poustvarjanje, snemanje in objavlja- nje v nasprotju z njihovim strogim kodom delovanja, ki to razume kot krajo materiala (gl. npr. Oliar in Sprigman 2008). Večina terenskega dela in ogledov uprizoritev je potekala v Ljubljani in okolici, vendar v celoti ni bila omejena niti na osrednjo Slovenijo niti na meje nacional- ne države. Sondažni teren je potekal tudi na Hrvaškem in v Avstriji, pri čemer cilj ni bila primerjalna analiza, tem- več opora pri razumevanju lokalnih posebnosti in splošnih značilnosti žanra. Opazovanje sem dopolnila z aktivno udeležbo – s pripravo in z izvedbo petminutnega standup nastopa – ki je omogočila poglobljen vpogled v procese 5 Raziskava je del doktorske disertacije Krohotanje množic: Fenomen stand up komedije v Sloveniji pod mentorstvom doc. dr. Martine Bo- fulin na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ki jo ARIS financira v sklopu usposabljanja mlade raziskovalke pod mentorstvom dr. Nataše Ro- gelja Caf v programski skupini ZRC SAZU Dediščina na obrobjih. Glasnik SED 65|1 2025 40 Razglabljanja Ana Reberc nastajanja, oblikovanja in izvedbe materiala v interaktivni situaciji. Preliminarne analize v začetnih korakih terenske- ga dela so razkrile pomembnost širših vzorcev in struktur, ki omogočajo in določajo standup komedijo v slovenskem prostoru, zaradi česar je bil uporabljen širok nabor metod, ki omogočajo čim boljši vpogled v uprizorjene vsebine. Analizo dopolnjuje 17 polstrukturiranih intervjujev s ko- miki in številni neformalni razgovori s komiki in z občin- stvom. K tem je treba prišteti še več kot 70 intervjujev s komičarkami in komiki, dostopnih na Youtube kanalu vse- stranskega kulturnega delavca in komika Mateja Pušnika (Pušnik b. n. l.). Vključitev vseh elementov, potrebnih za vzpostavitev standupa – tudi občinstva – je nujen pogoj za razumevanje fenomena. Tokratni članek k občinstvu pri- stopa metodološko posredno: preko njegovega vpliva na delovanje komikov in tako vzpostavljene povratne zanke v standupu kot dialogu. Podobno nujna je bila analiza ra- be družbenih omrežij, ki so temeljno orodje komikov za razširjanje mediatiziranih standup vsebin in oglaševanja uprizoritev ter s tem vzpostavljanja (lastne) publike (pred- vsem Facebook, Instagram in Tiktok). Zaradi prepletenosti različnih sfer delovanja, od katerih je standup komedija pogosto zgolj ena izmed možnih smeri, sem – kjer je to nujno – v analizo vključila tudi druge zvočne ali filmske posnetke, kot so oglasi, radijske in televizijske oddaje, vi- deospoti in filmi ter podcasti (ki jih komiki ali vodijo ali v njih gostujejo). Spletno raziskovanje je vključevalo tudi arhivsko delo preko vmesnika Wayback machine (Internet Archive 2025). S pomočjo omenjenega orodja sem iz za- jetih zaslonskih posnetkov zdaj že neobstoječih spletnih strani ustvarila skico nastanka in razvoja standup komedije v Sloveniji. Kot dopolnilni vir analize so mi bili v pomoč tudi na spletu objavljeni novinarski prispevki, v zgodnjih letih razvoja žanra predvsem v rumenem tisku in kot napo- vedi nastopov, pozneje pa tudi bolj poglobljeno gradivo v komercialnih in nacionalnih medijih. Odločitev za etnografijo standup scene v Sloveniji je izha- jala iz lastnih izkušenj delovanja v slovenskem kulturnem sektorju kot gledalka, sopotnica, ustvarjalka in novinarka, vendar sem se, čeprav v istem času in prostoru, nahajala v popolnoma drugačnem miljeju. Povedno je, da sem med terenskim delom zgolj izjemoma srečala znance iz oseb- nega življenja. Večina oseb, ki jih običajno srečujem, mi je povedala, da ne obiskuje standup nastopov, pogosto so izražale izrazito negativen odnos do žanra. Vstopila sem kot neznanka z dobrim poznavanjem mehanizmov delo- vanja institucionaliziranih kulturnih produkcij in alterna- tivnih akterk, praks in prostorov. Skupnost komikov me je sprejela s precejšnjo odprtostjo in ponosom, da so tarče zanimanja, hkrati pa s stalnim spraševanjem o smiselnosti mojega početja. Dvoumnost znanstvenega pristopa se izra- ža tudi v dvojnosti moči, ki jo podeljuje resnost obravnave v kulturnem sektorju zapostavljenega žanra (»kar delaš, je pomembno za sceno«, Ana Reberc, terenski zapiski 2024) in oblastnega mehanizma vednosti (Foucault 2008) ter stalne podvrženosti opazovanju, ki je zunaj njihovega siceršnjega nadzora lastne persone na odru (odprem belež- ko in začnem pisati, ko komik pripomni: »Ne smeš kradit materiala«, Ana Reberc, Terenski dnevnik, maj 2024). V e- čje zaupanje sem pridobila šele ob odločitvi za pripravo lastnega standup nastopa, po njem pa (po skoraj enoletnem opazovanju) tudi več samozaupanja za bolj poglobljene razgovore. Najočitnejši in verjetno najvplivnejši dejavnik mojega opazovanja je spolna razlika med mano in večinsko mo- ško populacijo standup komikov. Ospoljenost interakci- je je pogosto pozitivno vplivala v diadnem odnosu moje začetne naivnosti na eni in njihove moči, izhajajoče iz praktične vednosti, na drugi strani ter ob poznejši večji sproščenosti, kjer so bile spolne razlike vse bolj očitne. Najočitneje so se izrazile v dveh konkretnih situacijah: (1) med pripravo materiala za nastop sem za pomoč prosila komika, čigar nasveti za punchline so tako očitno izhajali iz moške perspektive, da jih ni bilo mogoče uporabiti za material, ki izhaja iz mene same; (2) bolj sproščeni so mi zaupali, da njihovo delo zahteva večjo obremenitev par- tnerk s skrbstvenim delom in v partnerske odnose vnaša napetosti. Hkrati je dejstvo, da sem ženska, onemogočilo globljo potopitev v teren; ta bi bila omogočena zgolj mo- škim, ki vstopajo v moške družbe. Te razlike mnogi niso želeli priznati, najočitneje med razgovori o vlogi spola v standup komediji. Ob tem skoraj nihče ni pomislil na moškost, vsi so namreč nemudoma začeli govoriti o tem, zakaj je tako malo komičark. Tudi ob dodatni spodbudi, da bi govorili o moškosti in o tem, da kadar material izhaja iz njih samih, nujno izhaja tudi iz tega, da so moški, so te vidike običajno še vedno ignorirali. Večji napor sem morala vložiti v stalno (samo)prevpraše- vanje očitnih struktur delovanja v slovenski družbi, ki si jo (deloma) delimo, in v samoizobraževalni proces odkri- vanja novejše jugoslovanske zgodovine v različnih medi- jih, saj te v učnem programu ni in je polje političnih bojev (Kirn 2022). Ker izhajam iz družine, ki že generacije živi na istem območju vzhodne Štajerske, sem morala vzposta- viti drugačne mentalne zemljevide prostora in časa, ki jih naseljujem, da bi zmogla zapopasti drobce vpliva selitve- nih vzorcev in življenja v večkulturni družbi. Pozornost na procese lastne vednosti o preteklosti in njenih rabah v se- danjosti mi omogoča bolj občutljivo analizo teh procesov v vsebinah standup nastopov s pozicije občinstva. Kratek historiat razvoja standup komedije v Sloveniji Kaj je bilo drugače 15 let nazaj? Ja ne vem, če bi imel toliko ... Mah ne vem, saj mogoče je to še zmeraj tako. Samo če imaš toliko, ne vem, ić-ev na na kupu ... po moje je to znalo biti za nekoga razlog »ah Glasnik SED 65|1 2025 41 Razglabljanja Ana Reberc ne, tega pa ne bomo šli gledat«. Tako si predstavljam, no. Oziroma, to sem enkrat slišal od komika, ki ima ful izkušenj z nastopanjem. On je med prvimi, ki so to začeli delati. Včasih se zmeniš za nek nastop pa delaš lineup, rabiš tri komike. In zdaj je bila situacija, da je – ne spo- mnim se točno – ampak da je, ne vem kdo, izbiral ekipo za nek standup in je vzel [tri na ić] in pol je bil ta komik tako: »Wowowowo, čakaj! Ma mi rabimo enega Sloven- ca tukaj noter. Ker to folk … A veš, folk ne bo ...« Čeprav zadnjič sem ga to vprašal, pa se ni spomnil tega komen- tarja [smeh]. Evo, to je tako, ne. Pač ti Ićkoti zdaj. Denis Avdić je že ne vem koliko, petnajst, šestnajst let na sceni, je v bistvu ful močno medijsko ime, tako da vprašanje, če njega ne bi bilo, vprašanje, kako bi se to prodajal’, a se bi. Ampak to je ta poslovni del. (Ana Reberc, Inter- vju_Ljubljana_2024_2, 2024) Prvi poskus Standup komedija se je v Sloveniji začela razvijati na za- četku tretjega tisočletja. Prvi je z njo v Ljubljani skupaj z režiserjem Danijelom Srako poskusil zvezdnik takrat popularne serije TV Dober dan, Jernej Kuntner. Omejeni nabor nastopajočih je kot stalni kolektiv deloval najprej na eni in nato na drugi stalni lokaciji. Zaradi njihovih drugih obveznosti je pobuda kmalu izzvenela, standup pa je našel drug izraz. »29. marec 2001 je dan, ki se je zapisal v zgodovino kot dan, ko se je rodil prvi klub standup komedije v Ljublja- ni oziroma v Sloveniji. Pri tem edinstvenem dogodku je obrednemu mojstru (MC-ju) in štirim komikom in komi- čarki pomagal nabito poln Caffe Antico in krasno občin- stvo (NOVE 2001).« Razsrediščeni začetki V Klubu študentov Koper je Perica Jerković s par drugimi komiki začetniki leta 2003 pripravil standup nastop Ceu smeh (Ana Reberc, Terenski dnevnik, maj 2024). Leto po- zneje je v Ljubljani skupina improvizatorskih gledališčni- kov v KUD France Prešeren standup dogodek pripravila ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo (Kolar 2004). Še le- to pozneje je Mladen Pahović (ki je začel z Jerkovićem v Kopru) v Ljubljani organiziral par dogodkov z naslovom Smeh nad mestom. Leta 2006 so standup komedijo predsta- vili v polno zasedeni dvorani Kina centra Kranj s 500 sede- ži. V okviru Boom teatra 6 sta B&B Show uprizorila Miki Bubulj 7 in Ranko Babić (B. Okorn 2006), v Mariboru pa je zagrebški igralec Željko Vukmirica izobrazil generacijo komikov, ki so nastopili v predstavi Agenti 006 (Predstavi- tev b. n. l.). Standup komedija se je skoraj sočasno in nepo- vezano začela širiti v različnih slovenskih krajih. 6 Boom teater je leta 2005 na oder postavil prvo uprizoritev o izbrisu, komedijo Izbrisani (Juvan 2016). 7 Zvezda kultne slovenske komedije Tu pa tam (M. Okorn 2005). Uveljavitev žanra V slovenskem prostoru se je standup vse bolj uveljavljal. Letu 2007 so potekali redni večeri odprtega mikrofona v klubu Gromka Avtonomnega kulturnega centra Metelkova, kolektiv Komikaze je šel na prvo standup turnejo po Slo- veniji, začasno se je medijska pokritost žanra vzpostavila tudi v špikerskem alternativnem terminu na Radiu Študent (»ŠAT« b. n. l.). Velik premik je pomenilo tudi vključe- vanje standup komedije v programe poletnih festivalov v različnih krajih: Lent, Špasfest, Trnfest, Izbruh, Zmaj ma mlade, leto pozneje pa prva izvedba standup festivala Panč. Število prizorišč je naraslo, že »uvežbani« komiki so začeli organizirati delavnice standup komedije, v nastope so se vključevali številni novi obrazi, dogodki so pridobi- li jasnejšo podobo odprtih mikrofonov, standup večerov, festivalskih nastopov in turnejskih nastopov po Sloveniji. Po mnenju takratnega pomembnega akterja je k razmahu pripomogla ekonomska kriza leta 2008, ki je oklestila fi- nančna sredstva za nastopajoče, predvsem produkcijsko dražje izvajalce (npr. glasbene skupine), prostor pa se je odprl za produkcijsko zelo ugodne komike (Intervju_Lju- bljana_2024_1, Ana Reberc, 2024). Preboj v mainstream Scena se je postopoma krepila, dokler vseslovenska uspe- šnica ni postala predstava Udar po moško Vida Valiča in Denisa Avdića. Predstavo sta med letoma 2011 in 2013 pred več kot sto tisoč ljudmi odigrala več kot dvestokrat. Zadnjič sta jo pred petnajst tisočglavo množico izvedla na Kongresnem trgu (Kolar 2013). Predstavi je sledilo nada- ljevanje – Udar po moško 2 si je med letoma 2013 in 2015 ogledala kar osmina slovenskega prebivalstva. To obdobje je pomemben mejnik v razmahu priljubljenosti standup komedije in hkrati odkritja organizacijskega principa za ekonomski uspeh. 8 Inovacija v kulturni produkciji je na- stala na podlagi že vzpostavljene arhitekturne infrastruk- ture iz obdobja Socialistične republike Slovenije: gosti mreži kulturnih in zadružnih domov (Malešič in Vrečko 2021; Muratović 2023). Princip turneje po različnih krajih sta omenjeni predstavi dovršili do zgornje meje možnosti nastopanja z najštevilčnejšim obiskom dvoran v številnih slovenskih krajih. Sodelovalni vidik uprizoritvenega žanra se je lokalno uprostoril tudi na infrastrukturni ravni: komi- ki morajo priti k občinstvu, če želijo, da občinstvo pride k njim (Ana Reberc, Terenski dnevnik, junij 2024). Standup komedija je prodrla v popularno kulturo, si vzgo- jila občinstvo in se izkazala za uspešno poklicno pot. Z leti se je sodelovanje komikov ob številnih skupnih nasto- 8 Vstopnina za standup predstavo se danes – odvisno od nastopajočih – giblje med 10 in 40 evrov, velikost prostora se giblje med 100 in 4500 sedišči. Zaradi nedostopnosti podatkov o prodaji kart, kar je poslovna skrivnost, je o obiskanosti predstav težko podati natančne podatke. Glasnik SED 65|1 2025 42 Razglabljanja Ana Reberc pih poglobilo, pojavili so se konflikti in kolegialni razhodi, nekatere manj utečene pa so pritegnili v nastope kot ogre- valce občinstva. Razen vključitve zunanjih sodelavcev na večjih turnejah (organizatorja lokacij in terminov nastopov, tonskega tehnika in hostes) standup tudi na najvišjih ravneh še vedno vztraja pri samoorganizaciji (Ana Reberc, Teren- ski dnevnik, september 2024). V tem obdobju sta se tudi dokončno vzpostavili stratifikacija polja in hierarhija med akterji – kdo je zaradi prepoznavnosti in zaslužka profesio- nalni komik ter za koga je nastopanje intenziven hobi. Ustvarjalno zatišje Prepovedi družabnega življenja med pandemijo Covi- da-19 je sledil dvoletni premor, ko so ob delni sprostitvi ukrepov v napol praznih dvoranah nastopali le najbolj uve- ljavljeni komiki, pojavili pa so se tudi poskusi virtualnih nastopov. Za večino pa je bilo to obdobje mirovanja ali ce- lo nazadovanja njihovih spretnosti, ki jih standup komiki ne morejo vaditi drugače kot pred živim občinstvom (Ana Reberc, Terenski dnevnik, december 2023). Spremljajoči ukrepi so med dogodkom svetovnih razsežnosti poglobili razlike med bolj ali manj uspešnimi komiki. Ob odprtju kulturnih ustanov in prekinitvi prepovedi kulturnih dogod- kov so bolj prepoznavni standup komiki lažje organizirali dobro obiskane nastope, kot pa so komiki z manj izkušenj vzpostavljali trajnejše lokacije za redne večere odprtega mikrofona. Stalnica slovenske kulture Oktobra 2022 je pet prepoznavnih in priljubljenih komi- kov 9 nastopilo v Festivalni dvorani v Ljubljani. Izkupiček nastopa razprodane predstave so namenili delovanju Bo- sanskega akademskega društva v Sloveniji. Že decembra so v Hali Tivoli pripravili standup predstavo v podobni zasedbi: 10 Novoletni festival-ić smeha. Leta 2023 je sle- dila turneja po Sloveniji z imenom Ićkoti, že naslednjega decembra pa začetek turneje z nadaljevanjem v isti zased- bi: Ićkoti 2. V drugačni zasedbi, 11 a z istim konceptom, so decembra 2024 začeli nastopati v predstavi Janezi: festi- VALČEK smeha. Turneje po državi so se dobro zasidrale, sočasno z ome- njeno so po Sloveniji potovale predstave Moška pamet, 12 in Standup večer: Črni humor, 13 Alpski Ranko, 14 Elektro 9 Denis Avdić, Perica Jerković, Ranko Babić, Admir Baltić in Žan Pa- pič. 10 Perica Jerković ni sodeloval, nastopal je hrvaški komik Ivan Šarić. 11 Gašper Bergant, Denis Avdić, Uroš Kuzman, Aleš Novak, Rok Škr- lep in Cene Prevc. 12 Vid Valič z Alenom Mastnakom, Alenom Boriškom in Dinom Kape- tanovićem. 13 Sašo Stare, Marko Žerjal, Alen Borišek in Aljaž Poredoš. 14 Ranko Babić in Admir Baltić. banana, 15 Oče leta, 16 Pandemenca, 17 Zagnani neznani. 18 Ponavljale so se tudi predstave iz preteklih sezon: Fejmiči: Sama sta najboljša, 19 Recept za srečo, 20 Abrahmm, 21 Slaba družba, 22 Čarno-Bejli 23 … Poleg turnej – preverjeno uspe- šnega načina za doseganje občinstva – komiki prirejajo tudi številne redne mesečne večere odprtega mikrofona (Bunga v Kopru, 24 Loka se smeje 25 v Škofji Loki, Sredin odklop v Ljubljani, 26 Kotlovniški standup v Kamniku 27 idr.), enkratne standup večere in predstave posebnega značaja. 28 Sedanjenje preteklosti v standup komediji Naj se vam predstavim. Jaz sem Perica. Rojen sem bil v Jugi, tko kot večina vas, dobra polovica. Natančneje v Bosni. Mesto se imenuje Derventa, je na severu Bosne in je tko, 25 jurjev ljudi, tako kot Koper recimo, taka obči- na, samo bolj, kako bi reko, bolj poljedelska. [...] In zdaj, hecno je zdaj, ko danes povem, od kod sem in to, folk me že malo pozna, ne, ampak takrat, ko sem začenjal 2003, 4, 5, 6, ko ne samo, da ni bilo standup scene, ampak folk pojma ni mel, kaj je standup. In jaz nekaj probam po teh najmanjših vukojebinicah po Sloveniji, nastopam. Govorim neke šale, mogoče se smejijo, potem ko pa po- vem, da sem iz Bosne, je avtomatsko taka reakcija, t‘ko [zamrznjen pogled z izbuljenimi očmi v kamero, smeh dela občinstva]. Avtomatsko se folk razdeli v dve skupini. Prva skupina reagira kao: »Glej ga čefurja, dobro se je maskiral, prasec. Poglej, poglej. Kavbojke pa srajčka. A vse trenerke so v pranju al‘ kaj?« Ampak teh je b‘lo manj. Več je b‘lo tistih, ko sem prišel gor in sem povedal, da sem iz Bosne in so si mislili: »Ma nemoj. Še dobro, še dobro, da si nam povedal. Mi ne bi nikoli uganili. Ne ne ne. Mi gledamo to tvojo trikotno bradato glavo in si mislimo: glej ga Finca.« In jaz se nekako strinjam s temi drugimi. Če si z juga, povej s ponosom, da si z juga. Če si s severa, povej, da si s severa. Če si iz Čučje mlake – bodi tiho. Ker te bodo zajebavali, ne. Ampak jaz tudi če bi hotel skrit‘ od kod sem, ne morem. Ime me izda- ja takoj. Fizionomija tudi. Vidiš ta, glej ta tilnik, to [se 15 Tin V odopivec. 16 Klemen Bučan. 17 Boris Devetak in Boris Kobal. 18 David Gorinšek, Matic Kokošar in Dejan »Bushi« Ikovic. 19 Gašper Bergant in Žan Papič. 20 Rok Škrlep. 21 Tadej Toš. 22 Admir Baltić. 23 Andrej »Bakreni« Bajič in Aljaž Poredoš. 24 Marko Žerjal. 25 Anton Pevc. 26 Andrej Težak Tešky. V Ljubljani vsak mesec poteka več različnih ve- čerov odprtih mikrofonov, lokacije in organizatorji se zelo pogosto spreminjajo. 27 Jan David Kljenak. 28 Perica Jerković je v dveh zaporednih terminih razprodal prestižno Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Glasnik SED 65|1 2025 43 Razglabljanja Ana Reberc obrne na bok in z desno roko gladi po tilniku od zgoraj navzdol]. Jaz pa Mirza fakin Begić. Kot da me je stari z vaservago od zadaj. Obraz tipa V , to je strokovni izraz. Eni rečejo Toblerone obraz. (Uvod v predstavo Rojen v Jugi Perice Jerkovića) Preden je Perica Jerković točko Rojen v Jugoslaviji 29 raz- širil v predstavo (standup special) Rojen v Jugi (Jerković 2012), je z njo gostoval več let. Postala je zimzelena ša- la slovenskega standupa: »To točko izvajam 11 let in še vedno deluje, ker je to moja osebna izkušnja« (Roglič 2015). Predstavo začne z nagovarjanjem občinstva, če- mur takoj sledi evokacija zanj in za velik del občinstva opredeljujoče ter s tem povezujoče izginule preteklosti: »Rojen sem bil v Jugi, t‘ko kot večina vas, dobra polo- vica.« V opisu posnetka avtor poudarja, da je to zgodba njegovega življenja, ne kolektivitete ali nacije: »Rojen v Jugi ni stand-up komedija o Jugoslaviji, temveč je oseb- na izpoved nekoga, ki je bil rojen v državi, ki je izginila v vojni« (Jerković 2024). Otvoritvena točka, katere namen je pridobiti pozornost občinstva in ustvariti podlago za nadaljnje šaljenje, je žanrsko ustrezno preverjeno dobra – sproža močne odzive. Dovršena v desetletju v sebi zdru- žuje tako zgodovino razvoja standupa oziroma občinstva v Sloveniji, spremenljivost etničnih stereotipov, rasne te- orije in samoironijo, razpršeno poseljenost, profesionalno košarko, vzgojne pristope … Čeprav omenjene tematike niso niti specifično slovenske niti jugoslovanske, so v tej točki razumljive (in smešne) le, če nam splošno mišljenje omogoča razumevanje nians pomenov, da te npr. »stari z vaservago od zadaj«. V nadaljevanju članek razčlenjuje štiri modalitete sedanjih rab jugoslovanske preteklosti pri standup komikih, ki ta material gnetejo in oblikujejo na odru in v zaodrju. Poudarjene so samoizpovedi sedanje pripadnosti, ki odgovarjajo na vprašanja, kdo so »naši« (Slovenci), kdo smo »mi« (čefurji), »kakšni« smo (Bosan- ci) in »kje« smo (doma) … ki se v tem zaporedju ukvarjajo s preteklimi vplivi državnih aparatov, subjektivacijo, seli- tvami in socializacijo. Razlikovanje Nedavno se je v razvedrilni oddaji Kaj dogaja na prvem programu nacionalne televizije v rubriki beseda tedna 30 komik odzval na državno polemiko o poučevanju dru - gih jugoslovanskih jezikov v šolah. Polemiko je sproži- la obravnava Zakona o kulturnih pravicah pripadnikov 29 Zaključene celote na nastopu imajo naslov oziroma ime, komiki o njih medsebojno komunicirajo z rabo imen. Imena niso fiksirana (komik izvajalec ima lahko drugačno poimenovanje kot drugi komiki, ki ga poslušajo), praviloma so opisna, pogosto v pomoč med nastopom slu- žijo kot pozunanjeni spomin, zapisan na papir ali telefon. 30 Avtor rubrike Admir Baltić v njej nastopa kot magister Baltić, stro- kovnjak za slovenski jezik. V besedi tedna si na podlagi aktualnega dogajanja izmisli eno ali več skovank, s pomočjo katerih kontekstu- alizira nedavno odmevno politično dogajanje. narodov SFRJ, ki jugoslovanske narode enači z vsemi, razen s slovenskim. 31 Komisija za slovenski jezik v jav- nosti pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je ob obravnavi zakona na državni zbor in medije naslovila izjavo, v kateri meni, da: »uvajanje poučevanja mater- nih jezikov otrok priseljencev iz držav nekdanje SFRJ v slovenskih osnovnih in srednjih šolah ne deluje v ko- rist slovenski državi in njenim prebivalcem« (Žele 2024, podčrtala A. R.). Še konkretneje je etnonacionalistično stališče takrat zavzel Aleksander Reberšek, poslanec stranke Nova Slovenija: »… uničujete našo kulturo, naš jezik in naš narod« (K. 2024). Komik je v didaktično za- stavljeni rubriki združil besedi jezik in stigmatizacija ter »opredeljevanje določenega jezika za manj sprejemljive- ga, s čimer določeni manjšinski skupini prebivalstva one- mogočamo ohranjanje znanja maternega jezika«, poime- noval jezikmatizacija (Baltić 2024). Ideologijo bratstva in enotnosti SFRJ sta v Republiki Sloveniji nadomesti- la etnični ekskluzivizem in nacionalni eksepcionalizem (Klabjan 2021: 191). Narodno, jezikovno, versko in kulturno raznolikost delovnega ljudstva (Hribar 1987: 21–22), ki s svojim delom soustvarjajo Jugoslavijo, pa je nadomestila retorika o novih manjšinah (Baltić 2016), ki so del slovenskega naroda s svojo državo (Hribar 1987: 3). Rubrika o slovenskem jeziku v tem primeru zelo jasno pokaže, kako je javno šaljenje zaznano in dovoljeno, ko na simbolni ravni prestreza družbene vzorce in šala iz - raža družbene situacije, znotraj katerih nastaja (Douglas 1968: 366). Eden izmed pogostih vzorcev v Sloveniji je institucionalizirano razlikovanje med Slovenijo in Ju- goslavijo. Negativni vidik teze Maje Breznik in Rastka Močnika (2022), da se institucionalni državni okvir upira prenosu spomina jugoslovanskega socializma, se zdi kot na dlani. Podobno lahko najdemo pozitivne primere teze, da se prenos spomina odvija v vsakdanjem okolju (Breznik in Močnik 2022). Med terenskim delom je sicer redko na- plavilo spominjanje, pogosto pa različne oblike sedanjenja preteklosti. Ob obisku zagrebškega standup večera s kole- gom Američanom, ki je tam opravljal terensko delo, sem se predstavila hrvaškemu komiku: »Ana, drago mi je«. 32 Ta je takoj vzpostavil razliko med nama s kolegom in se odzval s pogosto frazo »ti si naša«, nato pa med pogovo- rom o slovenskem in hrvaškem standupu z naslanjanjem na preteklost razložil, kako je hrvaška scena konfliktno 31 Zakon o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skup- nosti narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugosla- vije v Republiki Sloveniji (ZUKPPNS) v 2. členu razlaga pomen izrazov: »Pripadniki narodov nekdanje SFRJ v RS so Albanci in Albanke, Bošnjaki in Bošnjakinje, Črnogorci in Črnogorke, Hrvati in Hrvatice, Makedonci in Makedonke ter Srbi in Srbkinje, ki so prebivalci Republike Slovenije.« 32 »Ana, me veseli.« Glasnik SED 65|1 2025 44 Razglabljanja Ana Reberc razpadla kot Jugoslavija – seveda so Slovenci odšli prvi 33 (Ana Reberc, Terenski dnevnik, marec 2024). Komiki iz drugih republik vse bolj pogosto nastopajo na slovenskih odrih, 34 kjer govorijo v materinščini. Pogosto vsebino na- stopa lokalno prilagodijo tako, da uporabljajo določene slovenske besede (in tako govorijo jugoslovanščino 35 ) ali pa šalo osmislijo okrog jezikovnih razlik. To ne velja za slovenske komike, ki za nastope v drugih republikah sami prevajajo lastni material (Palmieri 2018): ne samo sloven- ski jezik, temveč tudi lokalno splošno mišljenje. Tako se je Jerković, ko je pred dobrim desetletjem nastopal v Srbiji, namesto na tam neobstoječo in za občinstvo nerazumljivo nadnarodno kategorijo čefurja sam opredelil za Jugoslo- vana: »Nisam ni Bosanac, ni Slovenac. Nešto između, šta ja znam. Ja sam Jugosloven. To nije sad popularno nigdje reči [lasten smeh], ozbiljno [tišina]« 36 (Jerković 2011). Tu- di če ne nastopajo zunaj nacionalnih meja, 37 ob vprašanju, kakšna se jim zdi slovenska standup scena, eden izmed ko- mikov neizzvano vzpostavi primerjavo: »Da je najboljša na Balkanu« 38 (Ana Reberc, Terenski dnevnik, april 2024). Kaj pa konkretni prenos spomina na socializem? Ta se v polnosti lahko prenaša zgolj v dejanjih, konkretnih pra- ksah soupravljanja sredstev proizvodnje (smeha). 39 Stan- dup je v Sloveniji organiziran kot kolektivna samoaktiv- nost (Sruk 1981), še zlasti v segmentu, ko lokalni komiki za lokalno skupnost v manjših mestih sami organizirajo dogodke odprtih mikrofonov. Tako standup v kapitalistični sedanjosti udejanja samoupravno socialistično preteklost. Prilikovanje Premik iz spontanih in omejenih interakcij v polje uprizo- ritvenega žanra standup komedije zakomplicira razlikova- nje med organiziranimi in spontanimi praksami. Standup v svoji formi jasno organizira družbeno situacijo (gl. npr. Abrahams 2020), ki pa mora delovati spontano, da ustvari želeni učinek. Čeprav na nastopu slišimo vsebine, ki so bile pripravljene in predelane v številnih predhodnih nastopih, po najboljši izvedbi dobimo občutek, da so izrečene neiz- 33 Na hrvaški standup sceni je nekaj let aktivno sodeloval pomemben slovenski standup akter (Intervju_Ljubljana_2024_1, Ana Reberc, 2024). 34 Npr. Rok trajanja (Bajović 2024), Normala (Hodzić 2025), Pedja Bajović: 20 stand-up godina (Bajović 2025), DEJTNAJT (LAJNAP 2025), Reci mi da se šališ (Vinčić 2025), Kidaš (Jovanović 2025). V predstavah Ićkoti in Ićkoti 2 je v turnejah po Sloveniji nastopal Ivan Šarić. 35 Po SSKJ slovenščina z elementi srbohrvaščine ali srbohrvaščina z elementi slovenščine. 36 »Nisem niti Bosanec niti Slovenec. Nekaj vmes, kaj pa vem. Jaz sem Jugoslovan. To reči zdaj ni nikjer popularno, zares.« 37 Izštevši mednarodne vode na križarjenju Kruzić – festivalić smeha; Križarjenja b2b 2024. 38 V tem primeru Balkan nastopa kot sinonim za Jugoslavijo. 39 Pisanje in govorjenje o socializmu je ravno toliko socialistično, kot je pisanje in govorjenje o standupu smešno. zvano. Nastop se začne z nujnim premoščanjem distance, značilne za uprizoritvene žanre. V konstelaciji akterjev mora porajati občutenje bližine, znotraj katerega se ustvari kraj skupnega šaljenja, »kot da smo s kolegi v kleti po par špricerjih, pa en začne razlagat zgodbo« (Ana Reberc, Te- renski dnevnik, maj 2024). V predstavi Rojen v Jugi komik intimnost najprej doseže z rabo slovenskega jezika, ki si ga deli z občinstvom in je pomemben nosilec nacionalne pri- padnosti. Vsebinsko takoj spregovori o skupni preteklosti, Jugoslaviji, ki nastopi kot za večino skupen izvor, nato pa s preigravanjem vlog postopoma vzpostavlja odnos razliko- vanja/podobnosti, ki povzroči glasen smeh. Spretnost na- stopajočega v razkrivanju občutenih, a neosmišljenih tenzij deluje v prid žanrskim zahtevam standupa, ki je obenem ob spreminjanju koordinat splošnega mišljenja v družbi podvržen stalnemu prilagajanju – čefur je sčasoma postala splošna, širom Slovenije znana oznaka. Kar je izrečeno, mora rezonirati z občinstvom, da se to sploh lahko odzove s smehom (z različnimi glasovi, s plo- skanjem ali tišino), material mora biti v polju njihovega splošnega mišljenja. Komik ga mora predvideti in okrog njega graditi lasten material: možno občinstvo si mora zamisliti kot duhovno, kulturno, zgodovinsko skupnost. Material in komična persona na odru ne delujeta, če občin- stvu pihata na dušo, temveč zgolj, če v splošnem mišljenju zaznata medprostore in protislovja, ki jih lahko izkoristi- ta za presenetljiv obrat v šali: »[ja sam] nešto između.« Osebnoizpovedni element žanra se z utelešenimi opomni- ki SFRJ preplete v komični personi in na odru podani vse- bini, ki se naveže na etnične stereotipe – pogosto vsebino šaljenja med jugoslovanskimi narodi (Pavić in Krivokapić 2020; Vučetić 2004). V navedenem odlomku iz predstave komik preteklost nastopanja v Sloveniji uprizarja v drama- tičnem sedanjiku: »Ko pa povem, da sem iz Bosne, je avto- matsko taka reakcija, t‘ko [zamrznjen pogled z izbuljenimi očmi v kamero].« Občinstvo v premolku pričakuje, da bo iz zanimivega opažanja (setup), ki krši etnonacionalistični tabu, komik izpeljal nepričakovan obrat (punchline), ki jih bo spravil v smeh. »Glej ga čefurja, dobro se je maskiral, prasec,« nadaljuje v tretji osebi, kar mu omogoči, da se postavi v vlogo ne preveč brihtnega Slovenca, ki Perico šele ob njegovem samorazkritju interpelira v čefurja. Kot čefur se znajde nekje vmes med Slovencem in Bosancem, kar s pridom izkoristi, da občinstvo samo pade »na finto«. V slovenski sedanjosti so slovenski prebivalci, opredeljeni natanko kot pripadniki narodov nekdanje SFRJ, za kate- re se je uveljavil slabšalni izraz čefur, stalni opomin na jugoslovansko preteklost. Mladi Slovenci, ki se delajo če- furje (Kapetanovič 2023), v vsakdanji govorici in kultur- nem okusu zakrivajo prav to, da čefurji so Slovenci. Čefur je Slovenec, ki na lastni koži nosi biologizirano etnično razliko: »Mi gledamo to tvojo trikotno bradato glavo.« Prisotno družbeno protislovje pripadnosti namišljeni sku- pnosti prenese nase kot nosilca pogajanja mejnosti: »Am- Glasnik SED 65|1 2025 45 Razglabljanja Ana Reberc pak jaz tudi če bi hotel skrit‘ od kod sem, ne morem. Ime me izdaja takoj. Fizionomija tudi.« Slovensko občinstvo iz vukojebinic (zaostalih, od civilizacije oddaljenih krajev) se na to sarkastično odzove v čefurščini: »Ma nemoj! Še dobro, da si povedal.« Vrnitev v sedanjost nosi za standup neznačilen element nasveta: bodi ponosen na svoj izvor. Razen če si iz vukojebinice. 40 Med domovino in tujino Šele po razpadu jugoslovanske države se je lahko pojavila razširjena slovenska prostorska sintagma, da celotno dr- žavo brez težav prepotujemo v nekaj urah. Jugoslavija kot prostor – geografski, kulturni, internetni 41 in političnoeko- nomski – se je morala ponovno vzpostaviti v spremenjenih povezavah (Petrović 2007). Komiki s pridom razčlenjujejo nove oblike mentalnih zemljevidov, tako na primer novi- narki o nastopih zunaj Slovenije Jerković odgovarja: »Jaz bivšo Jugoslavijo dojemam kot domovino, Srbija zame ni tujina« (Roglič 2015). V sedanjosti Jugoslavija kljub raz- padu še vedno vztraja kot domovina številnim ljudem. V času njenega obstoja so se pomembno spremenili selitveni tokovi – Slovenija je postala prostor delavskega izseljeva- nja v tuje države in priseljevanja vanjo iz drugih republik (Josipovič 2016; Lukšič Hacin 2018, 2024), kar je sčaso- ma pomembno spremenilo bivanjske koordinate. Name- sto da bi komiki slovenski prostor po odcepitvi dojemali kot pomanjšan, ga v standup točkah od znotraj razširjajo na celotno Jugoslavijo: »Nis‘n neki bil v tujini. Hrvaška, Črna gora, Bosna … Jaz sem iz okolice Velenja, to za me- ne ni tujina.« 42 Pogosto bolj ali manj subtilno poudarja- jo večetničnost slovenskih mest, iz katerih izvirajo: »Jaz sem Slovenec iz Jesenic,« 43 s čimer za dosego humornega učinka sploščajo in kontrastirajo nivoje republik, mest in narodnosti. Material za to v sedanjosti odkrivajo prav skozi večnarodnostno sobivanje, pogojeno s preteklimi procesi priseljevanja, ki odzvanjajo v šalah. Občutek drug(ačn)osti Slovenije v relaciji do drugih delov Jugoslavije pa vztraja tudi na ravni reprezentacij o Sloveniji, ki vztraja v (avto) stereotipih – tudi ti so povratno zrcaljeni v standupu, najoči- tneje z imenom uspešnice Janezi. Na jugu manj vedo o Slovencih, kakor Slovenci vejo o jugu. … Slovenija je bila vseeno na periferiji te Jugo- slavije. Manj številen narod, drugi jezik, tako da ... so na nek način bili tudi Slovenci drugi. Čeprav so bili … 40 Več kot 95 odstotkov naselij v Sloveniji ima manj kot tisoč prebi- valcev. Skupaj v njih biva slaba polovica prebivalstva. Več kot dve tretjini naselij v Sloveniji šteje manj kot dvesto prebivalcev oziroma slaba polovica manj kot sto (Statistični urad Republike Slovenije 2024). 41 Gl. npr. Pogačar (2016). 42 Za navedbo šale v članku sem pridobila avtorizacijo komika, ki jo je izvajal na odru. 43 Za navedbo šale v članku sem pridobila avtorizacijo komika, ki jo je izvajal na odru. bolj izobraženi, bolj razviti. Niso bili drugi v smislu za- ničevani oziroma, da jih podcenjuješ. (Ana Reberc, In- tervju_Ljubljana_2024_2, 2024) Podstat šaljenja o večnarodnosti krajev izvira iz nekdanjih medrepubliških selitev predvsem v Slovenijo in veliko manj iz nje v druge republike. Še danes vztrajajo selitveni tokovi med novimi državami, vendar sodobni priseljenci v šaljivem diskurzu ne privzemajo drugačnega mesta kot njihovi predhodniki izpred desetletij, čeprav so pogoji pre- seljevanja in življenja v Sloveniji v marsičem drugačni. Nekdaj Jugoslovani iz drugih republik že dolgo niso več migranti, bodisi iz lastne perspektive bodisi iz perspekti- ve nac(ional)ističnih skupin, kot razloži član SOS: 44 »V tej naši ekipi so vsi možni, ne. Mor‘te vedet, da pač migranti grejo vsem na živce. Tuki nima veze, a ste vi Sloven‘c, al se pišete na -ić, al‘ ste lezbijka z Metelkove« (Martić 2024, podčrtala A. R.). Komik, čigar starši so se preselili iz dru- ge republike, v intervjuju naglas razmišlja: »Zdaj bodo pa drugi drugi, … ti, ki bodo zdaj prihajali« (Ana Reberc, Intervju_Ljubljana_2024_2, 2024), s čimer tematizira, ka- ko se je razlika premestila z ustvarjanjem meja trdnjave Evrope. 45 Proces lokalne kreolizacije (Gutiérrez Rodrígu- ez in Tate 2015) sogovornik opisuje kot »avtohtonizacijo južnjaške skupnosti«, ki jo razume kot »procese umešča- nja«: »… da so se te kulture vendarle malo premešale, da nekaj, kar si petdeset let nazaj nisi znal predstavljati, da bo ali integralna beseda v našem pogovornem jeziku ali integralna hrana v našem vsakdanjem življenju. Pač vidiš te primesi, ne, tako da vse skupaj se malo meša« (Ana Re- berc, Intervju_Ljubljana_2024_2, 2024). Ni jasno, kdaj si je bilo mogoče začeti predstavljati to mešanje, zagotovo pa med vzponom standup komedije: »Ampak mislim na splošno, da tudi te neke fore, da se je malo vse skupaj sprostilo: vzdušje neko, pa čemu se je folk pripravljen smejati na tej relaciji: Bosanci – Slovenci, Juž- njaki – Slovenci, v tem smislu« (Ana Reberc, Intervju_Lju- bljana_2024_2, 2024). Avtohtonizacija je v sedanjosti pri- vzela novo relacijo znotrajslovenskega razlikovanja: »Ja, mi lahko govorimo fore o čefurjih, ker so nam dovolj tuji, ampak hkrati – kot si rekla – tudi naši. Isto, kot se dela- mo norca iz Štajercev – so drugačni, ampak naši« (Ana Reberc, Terenski dnevnik, marec 2024, podčrtala A. R.). Spreminjajoče se plasti splošnega mišljenja se odražajo tudi v standup komediji. Dokler obstaja družbena tenzija razlikovanja in prilikovanja, je izpostavljanje protislovnih elementov splošnega mišljenja plodno območje izvablja- nja smeha tudi med šaljenjem v zaodrju, kakor se nekemu komiku, čigar priimek se konča z -ic, stalno dogaja, da ga 44 Slovenska obrambna straža je slovenska neonacistična skupina (gl. npr. Virant 2024). 45 Ta materialno podlago rasizacije priseljencev vzpostavlja s krimi- nalizacijo selitev (ilegalni migranti) in posredovanjem tuje delovne sile (agencijski delavci) z globalnega Juga. Glasnik SED 65|1 2025 46 Razglabljanja Ana Reberc sprašujejo, ali ima mehki ć ali trdi č (Ana Reberc, Terenski dnevnik, marec 2024). Med trženjem in spretnostjo pripovedništva Večinoma je odpiranje teme jugoslovanske migrantske pre- teklosti med komiki vzbudilo takojšnjo relativizacijo: na tem ni nobenega poudarka, to je sčasoma postala prežve- čena tema, je le eden izmed mnogih razlikovalnih vidikov lastne osebe, iz katerih črpajo material (Ana Reberc, Te- renski dnevnik, april 2024). Nenavadno, prva predstava, ki sem si jo ogledala, je bila Ićkoti, kmalu zatem Ićkoti 2, pa ponovitev stare predstave Slaba družba o čefurskem ma- lem podjetniku (beri: kriminalcu) in nastanek predstave Alpski Ranko (iz opisa: podalpski Bosanec). Med pogovo- rom o delovanju standup scene je komik pikro pripomnil: »Saj vem, kaj je pot, če bom želel ta trenutek služiti od tega. Naredil bom predstavo Po nesreč‘ Bosanec ali pa nekaj, pa pač hodil po Sloveniji.« Na vprašanje, zakaj tak naslov, je zamahnil z roko, da »glup naslov pritegne« (Ana Reberc, Intervju_Ljubljana_2024_4, 2024). Tudi onkraj naslovov se pojavlja mnenje, da tovrstni označevalci pozitivno vpli- vajo na prepoznavnost: komik naredi šalo iz tega, da bi mu prevzem priimka njegove čefurske žene »odprl standup« (Ana Reberc, Terenski dnevnik, marec 2024). Očitno v nji- hovih lastnih perspektivah in črpanju iz splošnega mišlje- nja še vedno vztraja možnost uporabljanja dvojnosti tujosti/ drugačnosti oziroma oddaljenosti in bližine v pripravi stan- dup nastopa, tudi če iz meta-perspektive pretekle uspešno- sti šaljenja o Jugoslaviji in etnični pripadnosti. To pa privzema prav posebno razsežnost. Slovenski stan- dup se je sčasoma prilagodil na lokalne možnosti delova- nja in prepoznal nedoslednosti splošnega mišljenja, ki jih šaljenje predstavi na presenetljiv način. Ob tem se je pri mnogih komikih vzpostavilo razumevanje, da je v samem načinu šaljenja razlika med Slovenci in Bosanci, med Slo- venci in drugimi Jugoslovani. Izvor distinkcije umeščajo v proces socializacije, ki je odvisen od določenih izkušenj odraščanja, kot so prisotnost očeta Neslovenca, odhajanje v Bosno (med poletnimi počitnicami) in izpostavljenost bosanskemu načinu pripovedovanja (Ana Reberc, Inter- vju_Ljubljana_2024_2, 2024). V enem izmed intervjujev sogovornik razliko pripiše različnemu tempu modernizaci- je, ki je v Sloveniji povzročila višjo stopnjo industrializaci- je in večjo prisotnost ter vplivnost množične kulture (tisk, knjige, radio), s tem pa spremembo načina življenja. »Bolj izobraženi, bolj razviti« v Sloveniji pa so s tem izgubili spretnost, ki se je v »ruralni kulturi« v Bosni ohranila dlje: »V tem nekem vsakdanjem govoru ostalo malo dlje priso- tno na način, kako ti poveš zgodbo, kako pridobiti pozor- nost … ne samo s tem, kar govoriš, ampak tudi nač[in], kako govoriš« (Ana Reberc, Intervju_Ljubljana_2024_2, 2024). Zgodnja socializacija po njihovem mnenju v ljudi vtisne spretnost ljudskega pripovedništva, še zlasti, če so odraščali v Bosni: »Kako on nastavi, ko nekaj govori, da to prav čutiš uno, evo, tako bi to v Bosni nekdo ‘dej sjed, da ti kažem,’ pa ti pove to« (Ana Reberc, Intervju_Ljublja- na_2024_2, 2024). Poudarek je na načinu in pristopu, ne pa na vsebini in jeziku, ki sta lahko poljubna, s čimer si razlagajo tržno uspešnost določenih komikov. Pač, kokr se mi zdi, da bosanski humor je vseeno nekaj k‘ bi bil lahko žanr recimo. Se mi zdi, da Slovenci nima- jo tega, nikoli niso imeli. [Komiku z bosanskimi starši] zelo naravno pridejo te stvari tako. Avtentičnost je tako, se mi zdi, jo hitreje doseže. … On kar govori, pač nekaj pripoveduje, sploh ne bi človek mislil da nastopa, ampak je lahko samo nekaj in je ful smešno. (Ana Reberc, Inter- vju_Ljubljana_2024_3, 2024) Prisotnost v odsotnosti Podlaga socialistične jugoslovanske preteklosti strukturira šaljenje v standup komediji najprej kot materialna infra- strukturna podlaga, v katero vstopajo akterji, ki sodelo- valno ustvarjajo kulturno produkcijo standupa v Sloveniji. Brez upoštevanja jugoslovanske preteklosti tega sploh ne bi mogli misliti (in nam ne bi bilo smešno), a kljub temu te preteklosti ne mislimo drugače kot skozi sedanjost. Na tej podlagi nastopi splošna miselnost slovenske sedanjo- sti, ki natanko kot zmešnjava podedovanih sledi in novih razumevanj pogojuje in omogoča vsebino šaljenja. Odso- tnost Jugoslavije na novo postavlja odnose med ljudmi v sedanjosti, vzpostavljene prav skozi strukture bivanja, po- gojene s prejšnjo ureditvijo. Kar v slovenskem standupu poganja humorni diskurz o Jugoslaviji, je tenzija (ne)pri- padanja skupnosti: kdo smo mi in kdo nismo, kateri vidiki nas določajo in skozi katere druge izločamo. Sedanjena preteklost je utelešena v komičnih personah kot nosilcih etnične razlike in socializiranih v posebno pripovedovalno spretnost, ki z lastnim glasom in stasom na odru (in skoraj ničemer drugim) preigravajo pozicionalnosti sodobne slo- venske družbe. Z nastopom na odru se distancirajo, a vse od začetka uprizoritve vzpostavljajo bližino z občinstvom, v isti maniri pa s pomočjo časovnih preskokov preigrava- jo oddaljenost in bližino jugoslovanskosti. Vzpostavljeni referenčni okvir je odvisen od strukturiranosti občinstva, kateremu se komiki po nujnosti prilagajajo. To je vpisano v samo strukturo žanra, ki je interaktiven in pri katerem občinstvo sodeluje, šale pa se realizirajo šele v živem do- gajanju. Splošno mišljenje v družbi in na standup odru se pod vplivom novih družbenih procesov stalno spreminja tudi zaradi standupa, in čeprav je obdobje Jugoslavije iz vidika življenjskih izkušenj sčasoma vse manj prisotno, ta še zmeraj ostaja prostorski horizont nanašanja na nekaj skupnega in razločevalnega. Tezi, da prenos spomina na jugoslovanski socializem prevladuje v majhnih skupinah, ne moremo ugovarjati. Lahko pa jo dopolnimo, da se v ka- pitalistični družbeni ureditvi oglašajo prakse, ki presegajo majhne in povezane skupine ter dosegajo široke množice, Glasnik SED 65|1 2025 47 Razglabljanja Ana Reberc oziroma da se v praksi socialistična preteklost sedanji sko- zi skupino, ki jo povezuje cilj nasmejati ljudske množice. Zaključek Članek analizira gradivo etnografske raziskave standup komedije v Sloveniji. Analiza iz materialistične perspek- tive razlaga izvedbene vidike žanra s tematskim poudar- kom na jugoslovanski preteklosti. Pregled proizvedene vednosti relevantnih področij poudarja koncept sedanje- nja preteklosti, ki služi kot analitski vhod v razumevanje zbranega materiala. Članek se naslanja na tezo o ljudskem spominjanju jugoslovanskega socializma v vsakdanjem ži- vljenju (Breznik in Močnik 2022), ki jo v konkretni analizi dopolnjuje javno in množično ljudsko sedanjenje prete- klosti v uprizoritvah standupa. Članek najprej materialno ogrodje skicira s pomočjo zgodovinskega preleta nastanka in razširjanja standupa v Sloveniji. Sledijo štirje konkretni vidiki, kjer se sedanjenje preteklosti v standupu jasno izra- zi. Njihov namen je pokazati, da jugoslovanska preteklost obstaja zgolj skozi slovensko sedanjost. Močno gonilo na standup odru in v zaodrju je vrzel med tem, kdo smo ozi- roma nismo, česar ne moremo misliti brez jugoslovanske preteklosti, tudi če je prisotna zgolj kot podlaga pretekle aktivnosti. Prispevek pokaže, kako se v standupu preigra- va dvojnost, da brez jugoslovanske preteklosti ne moremo misliti sebe, bivanja v Sloveniji, pa tudi standupa, hkrati pa poudarja prav to, da pri tem jugoslovanske preteklosti ne mislimo kot vnaprej dane, temveč jo ustvarjamo šele v procesu. Za analitsko razčlenitev sedanjenja jugoslovan- ske preteklosti v standupu se opiram na Gramscijev (1974) koncept senso comune, ‚splošno mišljenje‘: protisloven nabor mišljenj, s pomočjo katerega se ustvarja material, skupno razumljiv in tak, ki se mu ljudje lahko smejijo. S primeri s terena, iz medijev in državnih dokumentov se izrišejo tenzije med »našimi« in »drugimi«, Slovenci in čefurji, domom in tujino, vzgojenimi spretnostmi pripove- dništva in delom na kapitalističnem trgu. Prav te tenzije so plodno polje materiala, iz katerega komiki črpajo vsebine, s katerimi nasmejijo občinstvo. Viri in literatura ABRAHAMS, Daniel: Winning Over the Audience: Trust and Humor in Stand-up Comedy. The Journal of Aesthetics and Art Criticism 78/4, 2020, 491–500. AMBROŽ, Alenka: Avtofikcija, borilna veščina. LUD Literatura 36, 2024, 391–392; https://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/ uvodnik/avtofikcija-borilna-vescina/, 18. 4. 2025. BAJOVIĆ, Pedja: Rok trajanja. Uprizoritev, 2024. BAJOVIĆ, Pedja: Pedja Bajović: 20 stand-up godina. Uprizo- ritev, 2025. BALTIĆ, Admir, režiser: Nove manjšine in slovenska politika. NaGlas! RTV Slovenija, 2016; https://365.rtvslo.si/arhiv/na- glas/174386773, 773, 1. 6. 2025. BALTIĆ, Admir, režiser: Beseda tedna. Kaj dogaja. RTV Slo- venija, 2024. BREZNIK, Maja: Kulturni determinizem. V: Jernej Habjan (ur.), Diskurz: Od filozofije govorice do teorije ideologije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2012, 269–285. BREZNIK, Maja in Rastko Močnik: Organized Memory and Po- pular Remembering: The Encounter of Yugonostalgia Theories with Socialism. Memory Studies 15/5, 2022, 1055–1069. BRODIE, Ian Bernard: Stand-up Comedy: A Folkloristic Appro- ach. Doktorska disertacija. Newfoundland: Memorial University of Newfoundland, 2009. COUROUCLI, Maria in Tchavdar Marinov: Balkan Heritages: Negotiating History and Culture. London in New York: Taylor & Francis, 2017. DOUGLAS, Mary: The Social Control of Cognition: Some Fac- tors in Joke Perception. Man 3/3, 1968, 361–376. FISHER, Mark: Kapitalistični realizem: Ali ni alternative? Lju- bljana: Maska, 2021. FOUCAULT, Michel: Vednost-oblast-subjekt. Ljubljana: Krtina, 2021. GLASS, Pepper G.: Using History to Explain the Present: The Past as Born and Performed. Ethnography 17/1, 2016, 92–110. GRAMSCI, Antonio: Izbrana dela. Ljubljana: Cankarjeva za- ložba, 1974. GUTIÉRREZ RODRÍGUEZ, Encarnación in Shirley Anne Tate (ur.): Creolizing Europe: Legacies and Transformations. Liver- pool: Liverpool University Press, 2015. HODZIĆ, Omer: Normala. Uprizoritev, 2025. HRIBAR, Tine: Slovenska državnost. Revija 57 6/57, 1987, 3–29. HRV AĆANIN, Goran: Gojko Ajkula. Youtube; http://www.you- tube.com/@GojkoAjkula, 18. 4. 2025. INTERNET Archive. The Wayback Machine; https://web.archi- ve.org/, 5. 5. 2025. JANUS, Samuel S.: The Great Comedians: Personality and other Factors. The American Journal of Psychoanalysis 35/2, 1975, 169–174. JELAČA, Dijana, Maša Kolanović in Danijela Lugarić: The Cul- tural Life of Capitalism in Yugoslavia: (Post) Socialism and Its Other. Basingstoke: Palgrave Macmillan, 2017. JERKOVIĆ, Perica: StandUpFest. Uprizoritev, 2011; https:// youtu.be/vD2edC0Ya1Y?si=R6S1zSP0rVW7E1N6, 18. 4. 2025. JERKOVIĆ, Perica: Rojen v Jugi. Uprizoritev, 2012. JERKOVIĆ, Perica: Rojen v Jugi; https://www.youtube.com/ watch?v=2QXXBKat-KI, 18. 4. 2025. JOSIPOVIČ, Damir: The Post-Yugoslav Space on a Demo - graphic Crossway: 25 Years after the Collapse of Yugoslavia. Stanovništvo 54/1, 2016, 15–40. JOV ANOVIĆ, Jagoda: Kidaš. Uprizoritev, 2025. JUV AN, Marko: Izbrisani med politiko zanikanja in eksempla- ričnostjo romana. Primerjalna književnost 39/3, 2016, 23–42. Glasnik SED 65|1 2025 48 Razglabljanja Ana Reberc K., G.: Koalicija predlaga umik dopolnila o učenju maternega jezika in kulture nekdanje Jugoslavije v šolah. MMC RTV, 2024; https://www.rtvslo.si/slovenija/koalicija-predlaga-umik-dopol- nila-o-ucenju-maternega-jezika-in-kulture-nekdanje-jugoslavi- je-v-solah/700576, 18. 4. 2025. KAPETANOVIČ, Pija: Slovenci, ki se delajo čefurje. Delo, 2023; https://www.delo.si/magazin/zanimivosti/slovenci-ki-se- -delajo-cefurje, 18. april 2025. KEISALO, Marianna: The Invention of Gender in Stand‐up Comedy: Transgression and Digression. Social Anthropology/ Anthropologie sociale 26/4, 2018, 550–563. KIRN, Gal: Partizanski protiarhiv: O umetniških in spominskih prelomih jugoslovanskega NOB. Ljubljana: Maska, 2022. KLABJAN, Borut: Long Live Yugoslavia! War, Memory Ac- tivism, and the Heritage of Yugoslavia in Slovenia and in the Italo-Slovene Borderland. V: Gruia Bădescu, Britt Baillie in Francesco Mazzucchelli (ur.), Transforming Heritage in the For- mer Yugoslavia. Cham: Springer International Publishing, 2021, 189–213. KOCMAN, Tanja: Diferenciacija ženske kulture skozi humor. Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, 2011. KOLAR, Damjana: Vikend vodič. Mladina, 2004; https://www. mladina.si/64644/vikend-vodic, 18. april 2025. KOLAR, Irena: Ne bi povedal šale, če se ljudje ne bi smejali. Žurnal24.si, 2013; https://www.zurnal24.si/magazin/vip/ne-bi- -povedal-sale-ce-se-ljudje-ne-bi-smejali-211392, 18. 4. 2025. KON, Hena: Standup Comediennes: Killing us with Laughter. Diplomsko delo. Hamilton, Ontario: McMaster University, 1988. KOSMOS, Iva: Theirs or our Land? The Dynamics of Cultu- ral Memory and a Collective Reading of the Novel and Thea- tre Play Yugoslavia, My Fatherland. V: Maruša Pušnik in Oto Luthar (ur.), The Media of Memory. Paderborn: F. Schöningh, Brill-Group, 2020, 194–218. KRANER, Kaja: Kulturna politika kot tehnologija vladanja: Med gospodarsko in socialno politiko 1. Časopis za kritiko zna- nosti 272, 2020, 15–30. LAJNAP: DEJTNAJT. Uprizoritev, 2025. LINDFORS, Antti: Awkward Connections: Stand-up Comedy as Affective Arrangement. V: Rashi Bhargava in Richa Chila- na (ur.), Punching up in Stand-up Comedy. Oxon in New York: Taylor & Francis, 2023, 181–196. LJUBIĆ, Lucija in Ivana Majer: Ženska stand-up komedija. Da- ni Hvarskoga kazališta: Građa i rasprave o hrvatskoj književno- sti i kazalištu 44/1, 2018, 314–328. LUKŠIČ HACIN, Marina: Selitvena dinamika slovenskega pro- stora v zgodovinski perspektivi. Dve domovini 48, 2018, 55–72. LUKŠIČ HACIN, Marina (ur.): Slovenske selitve v socializmu. Ljubljana: Založba ZRC, 2024. MACDONALD, Sharon: Presencing Europe’s pasts. V: Mairead Nic Craith, Ullrich Kockel in Jonas Frykman (ur.), A Compani- on to the Anthropology of Europe. Oxford; Chichester; Malden (MA): Wiley, 2012, 231–252. MAJSOV A, Natalija in Peter Stanković (ur.): Alpenecho: Slo- venska narodno-zabavna glasba v sodobnih kulturnih, političnih in medijskih kontekstih. Ljubljana: Založba FDV , 2024. MALEŠIČ, Martina in Asta Vrečko (ur.): Skupno v skupnosti. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, 2021. MARTIĆ, Pero: KDO SO SOS?; https://www.youtube.com/live/ OsQy2BrwX-Q?si=oY7w2chIG1FAKsz-, 18. 4. 2025. MOČNIK, Rastko: 3 teorije: Ideologija, nacija, institucija. Lju- bljana: Založba /*cf., 1999. MUNDA HIRNÖK, Katalin in Ingrid Slavec Gradišnik: Borders and Border Memories. Traditiones 48/1, 2019, 27–75. MUNDA HIRNÖK, Katalin in Ingrid Slavec Gradišnik: Od meje do meje: Biografija slovensko-madžarske meje. V: Miha Kozorog, Tatiana Bajuk Senčar, Katalin Munda Hirnök in In- grid Slavec Gradišnik (ur.), Meje: Antropološki uvidi. Efka: Dela etnologije, folkloristike in kulturne antropologije. Ljubljana: Za- ložba ZRC, 2022, 72–129. MURATOVIĆ, Amir: Zadružni dom. Dokumentarni film, 2023. NOVE zvezde komedije. Uvodna spletna stran, 2001; http:// mad_magpie.tripod.com, 18. 4. 2025. OKORN, Bojan: Boom teater – B&B show. Fotografija, 2006; http://foto.ksk.si/main.php/v/2006-04-07-bb_show/?g2_page=2, 18. 4. 2025. OKORN, Mitja, režiser: Tu pa tam. Film, 2004. OLIAR, Dotan in Christopher Sprigman: There’s no Free Laugh (Anymore): The Emergence of Intellectual Property Norms and the Transformation of Stand-up Comedy. Virginia Law Review, 2008, 1787–1867. PALMIERI, Giacinto: Oral Self-translation of Stand-up Come- dy: From the Mental Text to Performance and Interaction. Dok- torska disertacija. Surrey: University of Surrey, 2018. PA VIĆ, Željko in Nataša Krivokapić: Humour and ex-Yugoslav Nations: Is there any Truth in the Stereotypes? The European Journal of Humour Research 8/1, 2020, 112–129. PETROVIĆ, Tanja: The Territory of the Former Yugoslavia in the Mental Maps of Former Yugoslavs: Nostalgia for Space. Sprawy Narodowościowe 31, 2007, 263–273. PETROVIĆ, Tanja: Multicultural Heritage and the Nation Sta- te: An Introduction to the Thematic Section. Dve domovini 39, 2014, 69–72. PODVRŠIČ, Ana: Iz socializma v periferni kapitalizem: Neoli- beralizacija Slovenije. Ljubljana: Založba Sophia, 2023. POGAČAR, Martin: Digital Heritage: Co-historicity and the Multicultural Heritage of Former Yugoslavia. Dve domovini 39, 2014, 111–124. POGAČAR, Martin: Media Archaeologies, Micro-Archives and Storytelling. London: Palgrave Macmillan UK, 2016. PRAZNIK, Katja: Paradoks neplačanega umetniškega dela: Av- tonomija umetnosti, avantgarda in kulturna politika na prehodu v postsocializem. Ljubljana: Založba Sophia, 2016. PREDSTA VITEV: Predstavitev kluba standup komedije. Tekst in fotografije; https://www.standup.si/index.php/predstavitev, 18. 4. 2025. Glasnik SED 65|1 2025 49 Razglabljanja Ana Reberc PUŠNIK, Matej: Stand up Intervju. Video; http://www.youtube. com/@MatejPusnik, 18. 4. 2025. REBERC, Ana: Intervju_Ljubljana_2024_1. 2024. REBERC, Ana: Intervju_Ljubljana_2024_2. 2024. REBERC, Ana: Intervju_Ljubljana_2024_3. 2024. REBERC, Ana: Terenski dnevnik. 2024–2025. ROGELJA CAF, Nataša, Alenka Janko Spreizer in Martina Bo- fulin: Plenty of Fish in this Sea: Sifting the Past in the Northea- stern Adriatic. Traditiones 49/3, 2020, 17–34. ROGLIČ, Teja: Perica Jerković: Če je smešno nam, povprečne- mu gledalcu ne bo. Delo, 2015; https://old.delo.si/kultura/oder/ perica-jerkovic-ce-je-smesno-nam-povprecnemu-gledalcu-ne- -bo.html, 18. april 2025. RUTTER, Jason: Stand-up as Interaction: Performance and Au- dience in Comedy Venues. Doktorska disertacija. Salford: Uni- versity of Salford, 1997. SRUK, Vladimir: Komunistovo dejanje in misel. Ljubljana: Ko- munist, 1981. STATISTIČNI urad Republike Slovenije: Prebivalstvo po na- seljih, podrobni podatki, 1. januar 2024. Prebivalstvo, 2024; https://www.stat.si/StatWeb/news/Index/12885, 5. 5. 2025. ŠAT: Radio Študent; https://old.radiostudent.si/categories. php?catid=151, 18. 4. 2025. VINČIĆ, Goran: Reci mi da se šališ. Uprizoritev, 2025. VIRANT, Jaka: Manj besed, več udarcev na neonacistični gobec. OFF Komentar. Ljubljana: Radio Študent; https://radiostudent. si/politika/off-komentar/manj-besed-vec-udarcev-na-neonaci- sticni-gobec, 2024. VOJNOVIĆ, Goran: Jugoslavija, moja dežela. Ljubljana: Štu- dentska Založba, 2012. VOLČIČ, Zala: Yugo-Nostalgia: Cultural Memory and Media in the former Y ugoslavia. Critical Studies in Media Communicati- on 24/1, 2007, 21–38. VUČETIĆ, Srdjan: Identity is a Joking Matter: Intergroup Hu- mor in Bosnia. Spacesofidentity.net 4/1, 2004, 7–34. ZUKPPNS – Zakon o uresničevanju kulturnih pravic pripadni- kov narodnih skupnosti narodov nekdanje Socialistične federa- tivne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji, Uradni list RS 45/24, 23. maj 2024. ŽELE, Andreja: Poučevanje maternih jezikov otrok priseljencev v slovenskih osnovnih in srednjih šolah. Komisija za slovenski jezik v javnosti pri SAZU, 2024. Between Jugoviči and jugo-vici: The Shadow of Yugoslav Past in Slovenian Stand-Up Comedy This article explores the re-presencing of the Yugoslav past in Slovenian stand-up comedy focusing on the self-presentation and positionality of comedians and stand-up comedy vis-à-vis Slovene ethno-nationalist ideology, the argument being that spoken contents are not understandable without the underlying presence of the Yugoslav past. The article begins by outlining the theoretical framework, followed by the methodology and a statement on the author’s positionality. Before delving into the analysis, it offers a provisional historiography of Slovenian stand-up comedy. The core analysis is organized into four interre- lated modalities: difference, similarity, homeland vs. foreignness, and marketing vs. storytelling. These sections are followed by a short, synthesizing discussion. Stand-up comedy has emerged as a form of cultural production in Slovenia since the early 2000s, during the country’s transiti- on to capitalism and the reconstruction of the state apparatus. Slovenian stand-up comedy has undergone several developmen- tal phases, gradually adapting to its local context. This adaptation has occurred through spatial mobility, utilization of existing cultural infrastructure, and responsiveness to audience feedback. The analysis draws on knowledge production within critical theory, cultural production studies, memory studies, and heritage studies. It uses the concepts of past-presencing and common sense as analytical lenses to examine how the Yugoslav past is evoked in comedic performances. The empirical basis of the research stems from over a year of ethnographic fieldwork, which included observing performances, spending time backstage, travelling with performers, conducting interviews, engaging in archival research, and monitoring relevant media and social media platforms. The four-part analysis is structured as follows: the first part investigates the differentiation between Slovenia and Yugoslavia in Slovenian state apparatuses. The second part explores contemporary similarities through evocations of Yugoslavia. The third part examines the enduring significance of inter-republic migration by analyzing tensions between the ideas of homeland and foreign land. The fourth part delves into comedians’ own understandings of storytelling skills and how these – in their opinion – contribute to success on Slovenia’s comedy market. The concluding discussion synthesizes these modalities to argue that the absence of Yugoslavia gives rise to new social relations in the present, particularly through the re-presencing of Yugoslavia. In stand-up comedy, this is especially visible in the use of comedic material that, by highlighting tensions around belonging and positionality, fosters interaction with the audience, who laugh out loud.