172 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Pohorska travišča Rastlinska sestava (flora) Pohorja je odraz njegove zemljepisne lege, nadmorske višine in geološke podlage. Nanjo pa seveda po- membno vpliva tudi človek s svojo rabo tal. Pohorje je le malo naseljeno in pokrito z ob- širnim plaščem gozdov, katere na najvišjih grebenih in vrhovi prekinjajo travišča, tako imenovane pohorske planje, tu in tam očesa visokih barij in zabarjenih redkih gozdov ali ruševja ter seveda celki, osamljene višinske kmetije z raznoliko kmetijsko rabo. Ko sto- jimo na katerem izmed pohorskih vrhov, se nam zdi, kot da smo visoko v gorah, toda gozdno mejo je ustvaril človek in negozdne površine so oblika vegetacije, ki je posledica človekove dejavnosti. Četudi ne presega naravne gozdne meje, pa je za Pohorje značilna značilna srednjee- vropska flora z alpskim pečatom. Prevladu- joče so rastlinske vrste evrazijskega, evrop- skega in srednjeevropskega geoelementa, najdemo pa tudi vrste alpskega (alpinskega, arktično‒alpinskega in alpsko-borealnega) geolementa. Hkrati pa na Pohorju zaradi kisle silikatne kamnine skorajda ni ilirskih vrst, ki so v Sloveniji sicer močno razširjene. Vrhovi pohorskih planot, na primer na Ostruščici, Mulejevem vrhu ali Črnem vr- hu, so odprti in porasli s travišči, ki jih imenujemo planje, tudi frate ali pohorske resave. Človek je posekal gozd za potrebe pašništva, glažutarstva in fužinarstva. Pla- Pohorska travišča Sonja Škornik, Mitja Kaligarič Planje na območju Rogle. V sestoju izstopajo rumeni koški navadne arnike (Arnica montana) in visokorasle steblike Lobelove (zelene) čmerike (Veratrum album subsp. lobelianum). Foto: Sonja Škornik. 173 Pohorska travišča nje na grebenu Pohorja so tako polnaravni življenjski prostor. Nastajati so začele v 17. stoletju zaradi potreb prebivalstva po povr- šinah, kjer bi pasli in kosili krmo za živino. V dolgem obdobju tradicionalne kmetijske rabe so se oblikovale značilne rastlinske združbe, njihovo floristično sestavo pa poleg rabe najbolj zaznamujejo kisla tla na silika- tnih kamninah in nadmorska višina. V travni ruši je prevladujoča vrsta volk (Nardus stricta), po njem se ta travišča ime- nujejo volkovja. To je nizka trava z zelo go- stimi sestoji in dobro prilagojena skromnim talnim razmeram. Seznam rastlinskih vrst, ki se poleg volka pojavljajo na planjah ovr- šnih delov Pohorja, je precej enoten in za- radi kisle podlage skromnejši v primerjavi s podobnimi travišči na karbonatnih tleh, hkrati pa lahko predstavljajo zelo privlačno obliko vegetacije, kadar so sestoji v pole- tnem času pisani od različnih cvetlic, ka- terih številčnost je odvisna od ekoloških dejavnikov. V fitocenološkem sinsistemu jih uvrščamo v asociacijo alpskega planinšč- ka in volka (Homogyno alpinae-Nardetum Mraz 1956, red Nardetalia strictae, razred Calluno-Uliceteae). Med najbolj prepoznavne rastline tipičnih sestojev volkovja uvrščamo tudi navadno arniko (Arnica montana), ki je lahko ponekod zelo številčna. Foto zgoraj in spodaj: Jurij Gulič. 174 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Pohorska travišča Značilno volkovje Sestoje, ki jih opisujemo kot najbolj značil- no obliko volkovja, bomo našli na sončnih, suhih rastiščih z rahlim naklonom. Poleg volka (Nardus stricta) sta pomembni gradi- teljici travne ruše še nežni vijugava masnica (Avenella flexuosa) in šopulja (Agrostis tenu- is). Prepoznavne vrste teh travišč so navadna arnika (Arnica montana), brkata zvončica (Campanula barbata), srčna moč (Potentilla erecta), Lobelova (zelena) čmerika (Veratrum album subsp. lobelianum), alpski planinšček (Homogyne alpina), navadna zlata rozga (So- lidago virgaurea), gozdni črnilec (Melam- pyrum pratense), oranžna škržolica (Hieraci- um aurantiacum), rdeča bilnica (Festuca ru- bra) in švicarski jajčar (Leontodon helveticus). Naletimo lahko tudi na vrste kukavičevk, ki pa so v tej vegetaciji zastopane z zelo nizkim številom vrst, kar pripisujemo kisli podlagi. Na planjah je lahko zelo številčen navadni kukavičnik (Gymnadenia conopsea), ki je opazen s svojimi socvetji intenzivno vijoličaste barve. Zlahka pa lahko prezremo belkaste ročice (Pseudorchis albida), drobno orhidejo s rumenkasto belimi cvetovi. Red- keje se pojavljajo panonski svišč (Gentiana pannonica), enokoškasti svinjak (Hypochoeris uniflora) in zlati petoprstnik (Potentilla au- rea). Vse so značilne kisloljubne vrste mon- tanskega in subalpinskega pasu. Zdi se, da so nekatere vrste »sestopile« iznad gozdne meje v ustrezni življenjski prostor, ki ga je ustvaril človek pod gozdno mejo. Zgodovinski podatki botanika Hayeka s preloma 19. in 20. stoletja govorijo o poja- vljanju Kochovega svišča (Gentiana acaulis) na Pohorju. Pričakovali bi ga ravno v ta- kšnih sestojih. Ker pa so ti danes večinoma v zaraščanju, predvidevamo, da je Kochov svišč kot slabo tekmovalna vrsta zaradi pre- vlade (nepopasenih) trav v sklenjeni ruši na- zadoval in končno izginil s Pohorja. Do da- nes so se ohranili najlepši sestoji značilnega volkovja na primer na Volovici, Ostruščici, Mulejevem vrhu, pri Lovrenških jezerih, na Črnem vrhu in na Kopah. Pohorske resave V sestojih volkovja na najbolj sušnih pre- delih, strmejših pobočjih ali vrhovih pre- vladuje jesenska vresa (Calluna vulgaris), ki jim daje značilni videz. Ta tip vegetacije je poznan pod imenom »pohorske resave« in je floristično še dodatno osiromašen. Pogosti pa sta še dve drugi vresnici, brusnica (Va- ccinium vitis-idaea) in borovnica (Vaccinium myrtillus). Resava se razvije tam, kjer so tla plitka in izrazito suha, revna z minera- li ter zakisana. Kljub tem za rast in razvoj rastlin zelo neugodnim razmeram omogoča vresnicam uspevanje posebna oblika sožitja, tako imenovana erikoidna mikoriza. Kore- nine rastlin tvorijo z glivami nitasti preplet v zgornjih plasteh tal, glive pa pri tem iz Brkata zvončica (Campanula barbata) je značilna za kisla travišča, kakršna so pohorska volkovja. Foto: Jurij Gulič. 175 Pohorska travišča tal zelo uspešno pridobivajo hranila, zlasti dušik, fosfor in kalij, in so hkrati saprofit- ske – razkrajajo organske snovi in tudi ta- ko pridobivajo mineralne snovi. Značilna je prisotnost lišajev, njihov delež je lahko zelo velik zlasti na mestih z razgaljeno matično kamnino. Največ je islandskega lišaja (Ce- traria islandica) in jelenovcev (Cladonia spp.). Panonski svišč (Gentiana pannonica) preseneti s škrlatnim cvetnim vencem s številnimi temnejšimi pikami, saj je predstavnik rodu, katerega vrste so običajno modre barve. Foto: Jurij Gulič. Oranžna škržolica (Hieracium aurantiacum) je zaradi svoje izrazite barve med najbolj opaznimi rastlinami na planjah. Foto levo: Jurij Gulič, desno: Samo Jenčič. 176 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Pohorska travišča Produktivnejše oblike resav Na površinah, kjer so tla globlja in vsebu- jejo več hranljivih snovi, značilna volkovja prehajajo v bolj produktivne sestoje. Takšna oblika je značilna predvsem za sedla, ravne površine ali kotanje in je gospodarsko po- membna kot košeni travniki. Sestoji so višji, med travami poleg volka prevladujeta rdeča bilnica (Festuca rubra) in rušnata masnica (Deschampsia cespitosa). Vrste značilnega vol- kovja zamenjajo rastline, ki jih poznamo z nižinskih travišč. Pogoste so kukavičja lučca (Lychnis flos-cuculi), gola dremota (Crucia- ta glabra), ripeča zlatica (Ranunculus acris) in navadna ivanjščica (Leucanthemum vul- gare). Evtrofikacijo tal lahko povzroči tudi paša, kadar je obtežba živine (to je število glav živine na hektar pašnika) prevelika. Ob tem se na pašnikih pojavijo še vrste rastlin, ki so prilagojene na intenzivno teptanje in objedanje, ter vrste, ki izkoristijo mestoma odkrita tla zaradi ritja in kopanja. To so pleveli ali ruderalke, med takšne sodijo na primer širokolistni trpotec (Plantago major), plazeča zlatica (Ranunculus repens), plazeča detelja (Trifolium repens) in enoletna latov- ka (Poa annuua). Na pašnikih na Rogli se je v zadnjih letih opazno povečala številčnost čmerike, ki je živali zaradi strupenih snovi ne popasejo. Zamočvirjanje resav Volkovja se lahko tudi zamočvirjajo. Prva začne prevladovati trava modra stožka (Mo- linia coerulea) z modrikasto nadahnjenimi klaski. Postopoma so v travni ruši vedno številčnejši šaši, na primer sivkasti šaš (Ca- rex canescens) in obloplodni šaš (C. pilulifera), trava trizobka (Sieglingia decumbens), nato sledijo munci: ozkolistni munec (Eriopho- ruim angustifolium) in nožničasti munec (E. vaginatum). Na dodatno zakisani podlagi se zaradi zastajanja vode hitro pojavijo barjan- ske vrste. Te vmesne oblike med volkovjem in barjem nekateri uvrščajo še med volkov- ja, drugi med barja. Veliko jih je ob Črnem jezeru. Zaraščanje planj V zadnjih desetletjih so se površine pohor- skih planj močno zmanjšale. Opuščanje pa- še in košnje se je začelo po drugi svetovni vojni, ko so številne kmetije propadle in so se prebivalci preseljevali v dolino. Danes je tako velik del travišč v različnih stopnjah zaraščanja v gozd. Zaraščanje je sicer poča- snejše v primerjavi s tistim iz nižin ali na apnencu, kar pripisujemo predvsem krajši vegetacijski sezoni, nizkim temperaturam in silikatni geološki podlagi. Razlikujemo več tipov zaraščanja. Na tleh z več vlage in Resave v okolici Lovrenških jezer so sestoji volkovja s prevladujočo jesensko vreso (Calluna vulgaris). Foto: Sonja Škornik. 177 Pohorska travišča sence poteka zaraščanje z migaličnim šašem (Carex brizoides), ki se s svojimi pritlikami hitro širi in tvori goste sestoje, kjer skoraj ni drugih rastlin. Na suhih tleh se prične zaraščanje z uspešno kalitvijo smreke ali je- rebike, ki ustvarita uspešno mikroklimo za večanje jedra zaraščanja. Obstaja pa še tretji način zaraščanja s širjenjem že obstoječega gozda na planje. V zadnjih letih pa smo priča tudi obratni usmeritvi, in sicer revitalizaciji pohorskih planj, predvsem po zaslugi številnih ak- tivnosti, ki jih izvajajo v okviru različnih projektov ohranjanja narave ali s pomočjo finančnih instrumentov kmetijske politike, zlasti razvoja podeželja. Omenimo samo odstranjevanje lesene zarasti na nekdanjih travniških površinah in ponovno uvajanje redne ekstenzivne kmetijske rabe jezer ter pašo goveda v okviru Pašne skupnosti Ro- gla, ki že kažejo pozitivne rezultate in uspe- šno vzpostavljanje ter vzdrževanje ugodnega stanje na več hektarjih travniških površin oziroma na planjah v širši okolici Rogle. Celki Ko se spuščamo po nadmorski višini nav- zdol, pridemo iz okolja, ki je za človeka premalo gostoljubno, da bi se tam v zgodo- vini za stalno naselil, v območje raztresene poselitve trdnih pohorskih kmetij. Ob opa- zovanju iz zraka vidimo, da je vsaka taka kmetija svet zase, ki teži k svojemu sredi- šču: hiši in gospodarskim poslopjem. To so celki. Okrog poselitve se zvrstijo vrt, sadov- njak, na bolj ravnih predelih njive, najbolj oddaljeni pa so travniki in pašniki. Nato pa zopet plašč zelenih gozdov. Sadovnjaki so praviloma senožetni, z raztre- senimi sadnimi drevesi in dovolj svetli, da se vmes razvije travnik, ki ga kosijo dva- do trikrat na leto. Gre za asociacijo rebrenca in trave visoke pahovke (Pastinaco-Arrhenatere- tum Passarge 1964, red Arrhenateretalia ela- tioris, razred Molinio-Arrhenateretea), v ka- teri uspevajo tudi druge trave, kot so trav- niška latovka (Poa pratensis), travniška bil- nica (Festuca pratensis), pasja trava (Dactylis glomerata) in ljuljka (Lolium spp.). Takšni travniki se pojavljajo tudi zunaj senožetne- ga sadovnjaka in so prevladujoča ter barvita oblika vegetacije na vseh južnih obronkih Pohorja. Zgodaj spomladi jih »pozlati« re- grat, kasneje ripeča zlatica (Ranunculus acris) in travniška kozja brada (Tragopogon orien- talis). Za barvni kontrast poskrbijo kukavi- čja lučca (Lychis flos-cuculi) (pa ne povsod, preveč gnojila jih uničuje!), navadni glavinec (Centaurea jacea), travniški grahor (Lathyrus pratensis), njivsko grabljišče (Knautia arvensis) Travišča Pohorja so polnaravni življenjski prostor, ki ga bomo tudi v bodoče lahko ohranili zgolj z redno ekstenzivno kmetijsko rabo, košnjo in/ali pašo (govedo Pašne skupnosti Rogla). Foto: Sonja Škornik. 178 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Pohorska travišča in druge. V zadnjih desetletjih se takšni travniki intenzivirajo, kmetje jih dosejuje- jo z bolj produktivnimi travami (na primer ljuljko), v njih pa je zato vse manj cvetočih rastlin. Na najbolj suhih in sončnih mestih pa je bila nekoč razvita še ena oblika travnikov: suhi travnik s travo pokončno stoklaso (Bro- mus erectus), ki je glavna graditeljica travne ruše. Poleg nje so pomembne tudi brazdna- tolistna bilnica (Festuca rupicola), navadna glota (Brachypodium pinnatum agg.) in na- vadna smiljica (Koeleria pyramidata). Redno, vendar z manjšo pokrovnostjo, pa se poja- vljajo tudi navadna migalica (Briza media), pasja trava (Dactylis glomerata), visoka pa- hovka (Arrhenatherum elatius) in zlati ovse- nec (Trisetum flavescens). Zaradi ekstenzivne nege (zmernega gnojenja s hlevskim gnojem in neuporabe umetnih gnojil) uspeva tu- di vrsta cvetlic. Med stalnimi prebivalci so travniška kadulja (Salvia pratensis), Bauhi- nova škržolica (Hieracium bauhinii), panon- ski osat (Cirsium pannonicum), malocvetna španska detelja (Dorycnium germanicum), gomoljasta zlatica (Ranunculus bulbosus), na- vadni vrednik (Teucrium chamaedrys), brez- stebelna kompava (Carlina acaulis) in primo- žek (Buphthalmum salicifolium). Travniki so bogati tudi s travniškimi orhidejami, ki jim ustrezajo vlažna, topla in - kar je bistvenega pomena - negnojena do zmerno gnojena (ne z umetnimi gnojili) globoka rjava tla. Raz- vijejo se na glini, laporju in peščenjaku, kjer vladajo bolj mezofilne razmere. Pogosto sre- čamo piramidasti pilovec (Anacamptis pira- midalis), trizobo kukavico (Orchis tridentata), navadno kukavico (Orchis morio), navadni kukovičnik (Gymnadenia conopsea), če imamo srečo in dobro oko, pa lahko na teh travi- ščih občudujemo tudi predstavnike mačjih ušes (rod Ophrys). Danes so suhi travniki na južnih obronkih Pohorja že zelo redka obli- ka vegetacije. Tako kot drugod po Evropi so v glavnem opuščeni in zaraščeni ali pa so se zaradi prevelikega gnojenja spremenili v bolj produktivne in vrstno siromašnejše travnike. Za hip se zaustavimo na skalovju gričev- natega jugovzhodnega dela Pohorja, kjer je na približno 400 metrov nadmorske višine rastišče drobne praproti, nepravega sršaja (Asplenium adulterinum), ki je zaradi malo- številnih znanih rastišč v Sloveniji uvrščena v kategorijo redkih vrst. Nepravi sršaj sodi tudi med evropsko pomembne rastline, za- radi katerih je vzpostavljeno tudi območje omrežja Natura 2000. V Sloveniji se poja- vlja le na serpentinitih. Je pionirska vrsta, ki porašča zlasti polsenčna mesta na stenah in skalovju z dovolj zračne vlage. Ker je vezana Na serpentinitnem skalovju gričevnatega jugovzhodnega dela Pohorja, na približno 400 metrov nadmorske višine, uspeva redka vrsta praproti, nepravi sršaj (Asplenium adulterinum). Foto: Sonja Škornik. 179 Pohorska travišča na stik z matično kamnino, jo lahko priča- kujemo le na razgaljenih skalah in kamenju, za kar so idealno mesto (opuščeni) kamno- lomi. Znani sta le dve nahajališči te vrste v Sloveniji, in sicer v opuščenem kamnolomu nad Zgornjo Bistrico ter v opuščenem manj- šem kamnolomu ob Radkovskem potoku pri Tinjski gori. Kot taki imata nahajališči za ohranitev vrste v Sloveniji vrhunski pomen. Poznavanje razširjenosti nepravega sršaja v Sloveniji je sicer še zelo pomanjkljivo. Vzro- ke lahko iščemo tudi v podobnosti in zame- njavi vrste z veliko bolj pogostima sorodni- koma zelenim (Asplenium viride) in rjavim sršajem (A. trichomanes). Po obliki se uvršča nekje med obema, kar se najbolj kaže na obarvanosti osrednjega rebra enkrat delje- nega lista, ki je na približno treh četrtinah dolžine temno rdečerjavo (kot pri rjavem sr- šaju), na koncu pa zeleno (kot pri zelenem). Predvideva se, da je v okolici že znanih rastišč ustreznih mikrohabitatov (serpen- tinitnega skalovja) za uspevanje nepravega sršaja še več, zato bi bilo v prihodnosti tre- ba intenzivno raziskati celotno območje, ki predstavlja potencialno rastišče. Ko s pohorskih položnih hrbtov zaidemo v temne globače pohorskih potokov, lahko v skalnatih in kamnitih pobočjih nad poto- kom Lobnico, najslikovitejšim pohorskim potokom, naletimo na rastlino, s katero želiva skleniti ta sestavek. Tam v popolni senci uspeva eden od najznamenitejših pred- stavnikov kamnokrečev pri nas – nenavadni kamnokreč (Saxifraga paradoxa), prav nič podoben kamnokrečem nad gozdno mejo. Verjetno gre za star predledenodobni en- demit, ki ima pri Šumiku svoje najjužnejše (in hkrati klasično) nahajališče, na severu pa preko Mute in Kobanskega sega na avstrij- sko Štajersko. O biologiji nežne rastlinice s tankimi listi in neznatnimi zelenkastimi cvetovi še ne vemo prav veliko: ne poznamo opraševalcev, kalivosti semen, življenjske do- be …, prav gotovo veliko izzivov za priho- dnje botanične raziskave na Pohorju. Literatura: Kaligarič, M., Škornik, S., 2002: Contribution to the knowledge of the dry grassland vegetation on the highland areas of the Pohorje mountain (Slovenia). Annales: Anali za istrske in mediteranske študije, Series historia naturalis (tiskana izd.], 12 (1): 53-60. Kaligarič, M., Škornik, S., 2009: Botanični oris območja bistriške občine. V: Šerbelj, F., (ur.), Gradišnik, S., (ur.): Zbornik občine Slovenska Bistrica. Slovenska Bistrica: Skupščina občine, Kulturna skupnost, 3: 423-434. Unuk, T., Pipenbaher, N., Škornik, S., 2018: Trophic- level differences in functional composition of the Nardus grassland vegetation. Plant Biosystems, 1-7. Red. prof. dr. Mitja Kaligarič je profesor botanike na Univerzi v Mariboru. Bil je mentor petim doktorantom in številnim magistrantom in diplomantom. Znanstveno in strokovno se ukvarja s floro, vegetacijo in krajinsko ekologijo. Napisal je več kot osemdeset izvirnih znanstvenih člankov ter številne strokovne prispevke. Posveča se tudi varstvu narave in fotografiji. Izr. prof. dr. Sonja Škornik je visokošolska učiteljica botanike na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. V ospredju njenega raziskovalno-strokovnega dela so že 25 let ekstenzivna travišča Slovenije, njihova botanična in funkcionalna sestava, varstvena ekologija, zgodovina in kmetijska raba. Sodelovala je pri številnih projektih, ki vključujejo študije rastlinskih populacij in vegetacije: kartiranje habitatnih tipov, varstvene cilje in ukrepe za življenjske prostore ter območja Natura 2000.