TRŽIŠKI VESTMK I* to ITI. Tržič, dne 20. septembra 1954 St. 18 Tudi mi smo prijateljsko pozdravili visokega turškega gosta »Hos geldinis — dobrodošel !■< in podobni pozdravni napisi na slavolokih so se vrstili širom naše domovine, koder je obiskal naše ikraje dragi nam gost — predsednik turške republike g. Dželal Bayar v spremstvu narodnega heroja maršala Josipa Broza-Tita. predsednika FER J. Vse naše dnevno lin o-, stalo časopisje je že obširno pisalo o njegovem sprejemu in posameznih obiskih, ki jih je dragi gost v času svojega bivanja Ipri nas opravil. Povsod, kjerkoli se je pojavil s svojim spremstvom, ga je naše ljudstvo pozdravljalo z največjim veseljem in prijateljskimi čustvi. Predsednik zavezniške Turčije ima Ivelike zasluge fca zgodovinski akt, ki so ga nedavno opravili državnik« prijateljske Turčije, Grčije in Jugoslavije najprej z ankarskim sporazumom in nato z Balkansko zveza (Bil je tesni sodelavec očeta moderne Turčije. Kemala At.atiirka, iki je že v času vojne za neodvisnost Turčije poveril današnjemu turškemu poglavarju razne državniške posle. Brez dvoma pa je za nas najvažnejše njegovo politično obdobje, ko je leta 1945 skupno s svojimi sedanjimi političnimi sodelavci Menderesom, Koprii-Jitjem in drugimi IsHanovsk.imi sotovariši v skupščini nastopil proto vladi narodne republikanske stranke, katere član je bil dotedaj tudi jsam, (ter ustanovil novo demokratsko stranko, ki je prišla leta 1950 na oblast. Od tedaj je Dželal Ba-yar državni poglavar turške republike in ipo preteku štiriletnega mandata je bil v letošnjem letu ponovno izvoljen za njenega predsednika. Tudi na-fei marodi so njegovo ponovno izvolitev na mesto drž. predsednika sprejeli z vsem navdušenjem, z željami, da bi načeto delo pri krepitvi medsebojnega prijateljstva in sodelovanja dobilo trajno obliko zavezništva. Po veličastnih sprejemih in počastitvah, ki jih je bil deležen visoki gost širom naše domovine, se je v zadnjih dnevih svojega obiska zadržal določeni čas tudi v naši republiki LR Sloveniji. V septembru je na poti na Bled tudi Gorenjska z navdušenjem sprejela predsednika turške republike g. Dželala Bavara, ko je 'v spremstvu predsednika FLR.T Josipa Broza-Tita obiskal Bled. Vzdolž ceste Ljubljana—Kranj —Bled je navzoče ljudstvo tvorilo skoraj [nepretrgan špalir in je goste spontano pozdravilo in * vsemi prijateljskimi čustvi iz- Borbeni Tržič udeležil se je v častnem številu slavja na Ostrožnem Klicu »19. septembra vsi na Ostrožno!« je borbeni Tržič že v prvem trenutku živo prisluhnil. Tržičani, zlasti borci iu aktivisti NOE so sc že z vsega početka razveselili zopclnega srečanja, z ostalimi tovariši narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, predvsem pa jih je prešinjala misel, da bodo na Ostrožnem znova manifestirali ideje, za katere so se borili do končne osvoboditve slovenske zemlje in vse naše domovine ter za katere se borimo danes, ko svobodni ostvarjamo socialistično družbo, temelj za srečnejšo bodočnost. Nič manjše pa ni bilo pričakovanje, da bomo topot imeli spet priložnost videti in slišali našega dragega voditelja, predsednika FIJR..I, tovariša Tita. Vse je hitelo s pripravami za odhod na Ostrožno in zlasti zadnja dva tedna pred 19. septera-rom skoro nisi v Tržiču slišal drugih razgovorov kot razpravljanje o pripravah za udeležbo na proslavi. Ze v četrtek se je Tržič odcl v slavnostno oblačilo. Ta dan sc je pripravljal na sprejem patrole, ki jo je vodila pot skozi Tržič na Ostrožno. (O slovesnosti ob sprejemu poročamo na drugem mestu.) Povsem praznično razpoloženje pa je zavladalo v soboto. Opoldne so zatulile sirene v znak, da je delovni dan končan in da delovno ljudstvo zapušča Tržič in odhaja na Ostrožno. Vse popoldne so potem odhajali kamioni, vlaki in druga razpoložljiva vozila, vsa okrašena in polna veselih, nasmejanih obrazov. Tem, ki so imeli za prevoz že vse urejeno, so se ob splošnem navdušenju hiteli priključevati še zadnji prigla-šenci in zapolnili še vse prostorčke na vozilih. Nihče ni v soboto hotel ostati doma! In nikomur v nedeljo zvečer tudi ni bilo žal, da se je udeležil veličastne manifestacije na Ostrožnem. Zakaj taka doživetja, kot smo jih bili deležni v razlio veselje nad tem obiskom. Koder koli se je visoki gost pojavil s (svojim spremstvom, povsod je bdi deležen on kot ostali visoki gostje toplega sprejema, kakršen pripada samo resnično zavezniškemu poglavarju, ki Jiodi po skupni poti boja za nacionalno neodvisnost. Tudi tržiške masovne organizacije so ob tej priliki organizirale prevoz Itržiškega prebivalstva k sprejemu visokih go-filov, ki jih je pozdravilo jv Podbrezjah, ko so se visoki gosti peljali na Bled. Tako se je tudi idel tržiškega prebivalstva častno pridružil verigi neštetega ostalega gorenjskega prebivalstva, ki ni hotelo zamuditi svečanega trenutka ob snidenju z drž. poglavarjem prijateljske Turčije in ostalimi gosti. Smelo trdimo, da je bilo to srečanje iskrena manifestacija prijateljskih čustev in simpatij med dragimi nam gosti in gorenjskim prebivalstvom. Ce upoštevamo svečano okrasitev cestišča vzdolž proge Ljubljana —Kranj—Radovljica—Bled, da niti ne omenimo presenetljivo lepo okrašena mesta, kjer se je več ali manj zadržal visoki gost, potem šele lahko doumemo veličino in vrednost srečanj dveh zavezniških pogla-^. varjev, ki so nam že v kratkem času po sklenitvi zavezniškega pakta tako prirasli k srcu. Na Bledu jim je ibil prirejen nadvse veličasten sprejem, kakršnega ta letoviščarski kraj še ni doživel. V času kratkega bivanja na Bledu so ugledni visoki gostje med ogledom Bleda obiskali tudi zabavišče, v katerem je tedaj igral tržiški veseli kvintet in naš tov. Bojan Plahuta imel čast, da je ;z vedrimi popevkami zabaval visoke goste. Naslednji dan sol se visoki gostje vrnili v Ljubljano. (Spotoma so se ustavili še v Postojni, kjer so občudovali podzemske zanimivosti Postonjske jame itd. S tem so haši visoki gostje zaključili Iprijateljski o-bisk, gorenjsko prebivalstvo kot ostali naši narodi pa so hvaležni, da ankarski sporazum odn. Balkanska (zveza že uresničuje svoje poslanstvo, ki mora biti vsakemu rodoljubu sveto, kajti ni lepšega in častne j šega, kot se boriti za trajen Imir, nacionalno osvoboditev, pravičnost med narodi in (mirno sožitje med narodi brez ozira na njihovo družbeno ureditev, kajti edino le v 'miru bo človeštvo lahko uživalo vse sadove življenjskih dobrin. O. Z. nedeljo, človek le redkokdaj doživi. Vsem udeležencem bo ostal slavnostni prostor, nepregledne množice ljudstva, sijajna organizacija prireditve, zlasti pa slavnostno zborovanje z govorom ljubljenega maršala Tita neizbrisno v spominu. Prav nič utrujeni, saj jim je v žilah živeje kot le kdaj pla-la kri, so se udeleženci vračali pozno ponoči domov). Manifestacija na Ostrožnem jih je vžgala, da bo vsak izmed njih še krepkeje in še z močnejšo voljo zagrabil za svoje tlelo, delo za uresničitev davnih želja, ki se danes pred našimi očmi končno le uresničujejo pod vodstvom najboljših naših državnih in političnih voditeljev, zlasti pa prvega nied njimi, maršala Tita. Iz predilnice jih je šlo 600 na Ostrožno Člani našega kolektiva so se zavedali, (da bo ta zmagovita manifestacija partizanskih enot na Ostrožnem manifestacija celotnega našega delovnega ljudstva. Zato je bila njihova dolžnost, da v čim večjem številu krenejo na to slavje. Zbiranje prijavljencev je bilo v glavnem kmalu izaključeno. Po> izredni seji sindikalnega odbora, na kateri so si zadali člani odbora nalogo zbrati za 'to slavje čim več prijavljencev, je šlo delo hitro od rok. 2e po drugem dnevu zbiranja se jih je prijavilo nad 500. Skupno število prijavljenih pa je bilo nad 600. Kako z veseljem so opravljali sindikalni odborniki svojo nalogo po obratih, ko je bilo zanimanje za to proslavo tako veliko! Seveda pa s tem delo še ni bilo zaključeno. Misliti je bilo treba na prevoz. »Železniški vozovi, v katerih se bodo vozili naši delavci, morajo biti najlepše o-krašeni!« je izjavila mladina, ki nam je z veseljem pomagala. Okrasili so jih z zelenjem in primernimi gesli. iS tako veliko udeležbo na Ostrožnem je naš kolektiv dokazal, kako trdno živi v spominu na slavno narodnoosvobodilno borbo, ki mu je prinesla svobodo in nadaljnji mirni razvoj. Stran 2 St.' 1W Sprejem patrole Kokrškega odreda na njeni poti na Ostrožno V četrtek, 16. septembra ob 18. uri je dospela v Tržič patrola bivšega Kokrškega odreda, katero je navzoče tržiško prebivalstvo navdušeno pozdravilo. Takoj nato je patrola krenila na čelu z godbo na pokopališče, kjer se je vršila komemoracija pri grobovih padlih borcev NOB. Spominski nagovor je imel bivši komisar odreda tov. Bratkovič. Godba pa je zaigrala žalostinke. Po tej ko-memorativni svečanosti se je patrola z godbo vrnila v mesto, kjer je bila glavna slovesnost sprejema patrole, ki je odhajala na Ostrožno. Pred slavnost- no tribuno na Trgu svobode so se že zbrali naši vidni predstavniki ljudske oblasti, političnih in ostalih masovnih organizacij. Takoj po prihodu patrole, katero je tržiško občinstvo pozdravilo z navdušenim ploskanjem in patriotičnimi vzkliki, je raportiral komandant patrole tov. major Prezelj predsedniku LOMO in ljudskemu poslancu tov. Lovru Cerar-ju. Tov. predsednik se je za raport toplo zahvalil in ob tej priliki pozdravil patrolo v imenu tržiškega prebivalstva. Nato je spregovoril tov. Prezelj. Njegov govor v celoti priobčujerno: Major Prezelj o slavni preteklosti Kokrškega odreda V imenu borcev patrole Kokrškega odreda vas najlepše pozdravljam in se zahvaljujem za tolikšen obisk pri sprejemu naše patrole. Borci, katere vidite v patroli, so borci Kokrškega odreda, ki so nekdaj preživljali težke ure na tem področju in ki so bili vedno za časa NOV pripravljeni darovati svoja življenja za osvoboditev naše zemlje in teritorija Gorenjske. V zvezi s proslavo »Štajerska v borbi« smo dolžni kot nekdanji borci Kokrškega odreda, da se udeležimo te proslave s patrolo kot celokupnim odredom iz razloga, ker smo od leta 1944 pripadali operativni coni Štajerske in to v vojaškem, političnem in materialnem pogledu. Štajerska je dala veliko o-rožja in ostalega materiala za naše borce na tem teritoriju in s tem omogočila, da smo vršili uspešno akcije nad nemškimi nacisti in domačimi izdajalci ter osvobodili tudi našo lepo Gorenjsko. Če govorimo o borbah Kokrškega odreda, se moramo spomniti daleč nazaj in istočasno tudi na borbeni ostanek delovnega ljudstva v samem Tržiču. Takoj po napadu nemških nacistov 1941. leta je ljudstvo v tem kraju razumelo, kaj ga čaka, ako ne vzame iniciativo v svoje roke, to se pravi, da vzame v roke puške in prične voditi z nemškimi okupatorji odprto borbo. Tega se je ljudstvo v tem kraju dobro zavedalo in je tudi stopilo v odprto borbo. Takoj takrat so se tudi v Tržiču kot prvi borci NOV 25. junija 1941. leta javili in odšli v partizane Janežič Jože, ki je bil pozneje komisar kranjsko-tržiškega bataljona, a je v borbi z okupatorjem dal svoje mlado življenje; javila sta se tudi Jože Fink in Anton Stefe; oba sta dala svoje življenje za našo svobodo. Tem tovarišem se je priključilo še več borcev iz lega kraja ter so se pričele formirati enote, čete, bataljoni in pozneje Kokrški odred. Ta odred se je formiral na Kališču pod Storžičem v mesecu juliju 1942. leta. Takrat še ni.bilo take oborožitve v teh enotah, da bi mogli voditi neke večje organizirane borbe proti okupatorju, temveč je bila naloga odreda, da ovira kretanje nemških pa- trol in promet iz Avstrije v Jugoslavijo ali obratno. Ravno tu na tem teritoriju Tržiča se nahaja komunikacija preko Ljubelja, katero so Nemci za vsako ceno hoteli držati v svojih rokah in izkoriščati za prevoz njihove vojske in policije v našo deželo, a od nas preseljevati naše matere, očete in brate, da naš teritorij pretvorijo v rajh, kot je bilo to v njihovem načrtu. Kokrški odred je imel takrat nalogo, da to ovira in da onemogoči izvršitev njihovega načrta. Zaradi tega je bila cesta preko Ljubelja od Tržiča do Sv. Ane neštetokrat zatrpana z drevjem in postavljene zasede so obstreljevale nemške kamione in patrole ter jim dale vedeti, da/ je to ljudstvo proti njim, proti izseljevanju in da smo mi pripravljeni, boriti se na življenje in smrt. Od takrat naprej so se vršile akcije vsepovsod ter zadajale nemškemu okupatorju udarce na vsakem koraku. Čeprav so oni zaradi naših akcij streljali naše talce in s tem hoteli preplašiti naše ljudstvo, se mi tega nismo ustrašili. Tako so oni zaradi enega razbitega avtomobila ustrelili po 10 talcev, a 20 talcev 1942. leta med Krizami in Dupljami. Pri Sv. Ani so ustrelili 8 talcev ln tako hoteli ljudstvo prisiliti k popolni klonitvi njihovemu načrtu. Borci odreda in vi, ki ste takrat sodelovali v vseh borbah in preživljali naše junake, ste želeli, da bi tem zločincem bil enkrat kraj in da bi tudi oni uvideli, da jim pri nas ni mesta. V mesecu juliju 1942. leta so edinice odreda izvršile v Bistrici napad na nemški avto, kjer je bil ubit nemški oficir Ilautmant. Pri Križah je bil avgusta 1942. leta ustreljen Be-denk, živinozdravnik iz Kranja, ki je bil glavni organizator bele garde na tem področju. Kdinice Kokrškega odreda so že takrat imele več manjših in že večjih borb v Lomu, na Kušcu in pod Storžičem. V lej borbi se je odredu priključilo že veliko število borcev, ki so postali strah nemškemu okupatorju, kakor tudi domačim izdajalcem. Zaradi tega so Nemci 13. 9. 1942 pripravili veliko vojske, policije in gestapovcev, da bi izvršili hajko v okolici Stor-žiča, Loma in Puterhofa. Ta- krat se je bataljon odreda nahajal v Udlnborštu, kjer je Ibil izdan in so Nemci vse sile vrgli na obkolitev tega bataljona s ciljem, da ga popolnoma uničijo. Ta bataljon je takrat pretrpel velike izgube, le malo je bilo borcev, ki so uspeli rešiti svoje življenje, a vsi ostali so z veliko borbenostjo dali svoje življenje za svobodo, katero mi uživamo. Se ni bilo dovolj nemškemu okupatorju ter je iz strahu pred ponovnim formiranjem naših partizanskih edinic pripeljal ogromno število vojaštva, policije, gestapovcev in formiral z domačimi izdajalci pomožno policijo gestapa. Tako je skoraj vsaka vas na Gorenjskem, posebno pa na tem področju, imela svojo postojanko. Takrat je bilo za naše edinice zelo težko, ali ostali so borci, ki so postali komandanti, formirali edinice in ponovno stopili v borbo ter vršili vojaške akcije. Tako je bil eden od najboljših komandantov takrat tovariš Matija Blejc iz Mengša, ki je v borbi na Kostovski planini meseca decembra 1942. leta padel in je zaradi njegovega junaštva proglašen za narodnega heroja. Pozneje sta vodila te edinice Janša in .laka Fajfar, ki sta tudi oba padla v borbi z nemškimi okupatorji. Iz tega vidimo, da je bila borba Kokrškega odreda zelo težka in to zaradi tega, ker so nemški okupatorji za vsako ceno hoteli zadržati ta del teritorija v svoji oblasti. Borci, ki so ostali živi v takratnih hajkah, niso klonili kljub nemškemu pritisku. Tem borcem so se priključili drugi mladi zavedni Slovenci iz tega kraja in z našo pomočjo so uspeli, da so ponovno formirali edinice, vršili mobilizacijo in tako v letu 1944 formirali novi Kokrški odred s teritorija Kamnik — Jesenice — reka Sava in meja Jugoslavija-Avslrija. Takrat je bilo v odredu okoli 400 borcev s slabim italijanskim, orožjem. V mesecu oktobru smo dobili sporočilo od Glavnega štaba Slovenije, da pripadamo kot cela formacija Kokrškega odreda v IV. operativno cono, ki je bila kot Klavna komanda partizanskln e-dinic Štajerske. Takoj nato smo dobili iz Štajerske novo orožje in municijo, zaradi česar se je dvigala morala pri borcih in tudi pri ljudstvu tega teritorija. Od takrat naprej smo pričeli organizirano borbo proti nemškemu 'okupatorju, vodili na vseh cestah borbe ter nismo dali niti minute miru nemškemu okupatorju niti domačim izdajalcem. Prva akcija z novim orožjem je bila na Trsteniku, kjer Ismo pobili 11 domobrancev — nemških hlapcev. Zaradi tega so Nemci organizirali in napravili hajko na Storžić i.n v Lom. Tovariši, spominjate se še, kakšen odpor smo dali nemškim nacistom in kako so takrat peli naši mitraljezi, a borci vriskali in s pesmijo na ustih jurišali na 'nemške okupatorje. Takrat je bila iniciativa borbe v naših rokah in po celodnevni borbi so Nemci morali popustiti in odstopiti od borbe, ker drugače bi ostali vsi mrtvi v dolini Loma, kot jih je mnogo tudi ostalo. Od takrat naprej jc-Kokrški odred vzel v svoje roke iniciativo na vsem teritoriju in povzročil strah nemškemu o-kupatorju, da je svoje manjše postojanke razformiral in jih potegnil v večja mesta kol. v Tržič, Kovor, Kranj, Poljče, Radovljico in Jesenice. Tudi tu niso bili več varni, ker smo jih napadali tudi v teh večjih mestih in tako napadli v letu 1945 same Begunje, kjer je bilo zaprtih in obsojenih na smrt okoli 700 Slovencev, naših predanih ljudi. Po tridnevni borbi so pod našim pritiskom izgubili vsako moralo ter so predali vse pripornike odredu, predali so orožje in sami sebe. To je bila ena največjih akcij Kokrškega odreda, ki je presenetila vse slovensko ljudstvo in dala upanje, da bo naš odred z ostalimi edinicami lahko osvobodil našo zemljo. Naš načrt je bil, da takoj po končani borbi pričnemo osvobajati teritorij Gorenjske ali že med borbo za Begunje smo sprejeli depešo od! Glavnega štaba za Slovenijo naslednje vsebine: Takoj kreniti s svojega teritorija preko Karavank V Celovec. Med potjo organizirati prevoz z avtomobili. Upamo, da se bo vaš odred prvi prebil v mesto Celovec« Po prejemu te depeše, to je po (zavzetju Begunj, smo formirali iz borcev, katere sm» osvobodili v Begunjah, še en bataljon, tako da je takrat odred imel v svojem formacijskem sestavu okoli 1200 mož, zelo dobro oboroženih. En bataljon smo pustili v Begunjah zaradi nadaljnjih akcij na Gorenjskem,, a štab odreda in ostali bataljoni so krenili preko Stola na Koroško. Tam smo takoj drugi dan napadli postojanko v Bistrici, kjer je bilo okoli 2000« mož nemške policije. Po eno-urni borbi smo imeli vso to policijo razoroženo in priprto pod našo stražo. Takoj nato je prišel transport SS-ovcev iz Gorenjske s ciljem, da bežijo v Celovec. Ker smo mi imeli železniško postajo v rokah, smo jih seveda sprejeli — ali z mitraljezi ln bombami. To so bili !SS-ovci, ki so že vodili borbo z nami v okolici Begunj, ker so jih hoteli v Begunjah rešiti prej, kot jih ,mi dobimo v roke. Ker v tem niso uspeli, so šli proti Celovcu, ali niso se nadejali, da se bodo ponovno srečali t nami in da je to tudi njihovo zadnje srečanje s Kokrškim odredom. Po triurni borbi se je ves transport predal, kolikor jih je bilo še živih. Takrat je bilo zaplenjenega ogromno o-rožja, kamionov in nekaj, blindiranih avtomobilov. Takoj drugi dan smo krenili s kamioni proti Celovcu, kjer smo dobili tudi angleško vojsko ter sme tako skupno zasedali Celovec, nekdanje slovensko mesto. Takrat za Kokrški odred še ni bil konec borbe, temveč smo se* nahajali v zelo težki situaciji. Nas borcev je bilo v odredu okoli 800, Angležev in Ameri-kancev je bilo nekoliko divizij, Nemcev, še oboroženih, je bilo nekoliko transportov, ki so šli skozi Celovec, belogardistov, četnikov, ustašev so bile še polne ceste in vsi oboroženi. Niti eni niti drugi se niso hoteli dati razorožiti in predati naši vojski, temveč so vsi hoteli cio Angležev in Amerikan-cev, v katere so imeli takrat zaupanje. Mislili so, da se jim bo (bolje godilo, kot pa če pridejo nam v roke. Tudi takrat nismo mirovali, temveč smo z močnimi patrolami razoroževali vsakogar, kdorkoli je prišel do nas. Imeli smo v svojih rokah tudi Dravski most na Koroškem, kjer smo razorožili vse, kar je hotelo pobegniti preko Ljubelja. Zaradi tega se je takrat orožje kopičilo vse od dravskega mostu preko Ljubelja do Tržiča. Na tej cesti je bilo takrat, 'zaplenjenih nekoliko tisoč avtomobilov, a orožja je bilo puška poleg puške od dravskega mostu pa vse do tukaj. Vsega tega se spominjate sami, ker ste bili Itudi prisotni pri razorožitvi nemških okupatorjev in domačih izdajalcev tu v Tržiču in v okolici. To stanje v Celovcu ie trajalo pripomoglo k turističnemu razvoju Tržiča! Nov avtobusni vozni red ZA PROGO TRŽIČ — GOSTIŠČE LJUBELJ Da ustrežemo številnim obiskovalcem gostišča Ljubelj, ki žele preživeti v lepi gorski pokrajini čim večji del dneva, in ker se začenja izdaj v jeseni že zgodaj mračiti, smo se odločili vpeljati začenši s prihodnjo nedeljo nov avtobusni vozni red za progo Tržič — gostišče Ljubelj. Po tem voznem redu bo vozil prvi avtobus izpred pisarne Turističnega društva že ob 12. uri, naslednja dva pa ob 13,30 in 15. uri. Povratek od gostišča po po- trebi, vsekakor pa odhaja: edem izmed avtobusov ob 17. uri, tako da imajo izletniki zvezo z. večernim avtobusom in večernim vlakom proti Ljubljani. Vozne listke si priskrbite« lahko že med tednom v pisarni Turističnega društva. Obiskujte našo novo turistično-postojanko in povabite na obisk gostišča tudi svoje fenance od drugod! Za jesenske nedelje je obisk te izletniške Itočke najlepši oddih. Turistično društvo OBVESTILA PLAKATIRANJE na oglasnih deskah v Tržiču in bližnji okolici izvršuje izključno Turistično društvo v Tržiču. Organizatorji prireditev, izročite svoje lepake v pisarni društva med uradnimi urami in poskrbeli bomo za pravočasno in vidno propagando. Tarifa za plakatiranje je minimalna, ker naj krije le stroške, ne da bi. društvo reflektiralo na kak dohodek od te svoje dejavnosti. Enotno oskrbovanje plakatiranja je potrebno zategadelj, da so lepaki pravilno in lepo razporejeni in da imajo oglasne deske lep videz. V kratkem bo društvo oskrbelo še dve novi večji oglasni deski, ker dosedanje ne zadostujejo. DEŽURNA SLUŽBA V BRIVNICAH 27. sept.: Zibler Vladimir, Trg svobode 28. 4. okt.: Godnov Mihael, Trg svobode 17 Posredovanja Vajenec je 1. septembra jzgu-bil 800 dinarjev na poti od delavnice drž. tes. mojstra Stri-tiha po Kolodvorski in Cankarjevi cesti ter Partizanski ulici do Zeleznine na Ljubeljski cesti. Najditelja prosimo, da denar vrne proti nagradi v pisar-' ni Turističnega društva. Opremljeno ali prazno sobo v Tržiču ali bližnji okolici iščem, za takoj. Ponudbe pod »Dobro plačam« naslovite na upravo-Tržiškega vestnika. Stanovanje prazno ali opremljeno dam v najem. Naslov v upravi pod »Posojilo«. PREKLIC Podpisani upravnik kina v Tržiču iz srca obžalujem surov nastop in žalitev napram cenj. gospe Boži Zibler - de Truch, se ji opravičujem in zahvaljujem, da je odstopila od kazenskega postopka. Sedaj Anton. vito oprijemali pobočij in širi-ko razraščali korenine, toda kamen jim ni pustil rasti, pa so bile rebri na Igosto posejane z drevesnimi mrliči. Nekaj debel s krčevito zvitimi koreninami je še ležalo v potoku ali pa celo zapiralo pot, više gori pa je bilo pobočje vsevprek pokrito s suhladjo kakor gosta mreža. Podrta debla so ležala vsevprek kakor štori v smrekovem gozdu. Med njimi so rasli tanki, ravni in klavrni macesni in poskušali svojo srečo na truplih prednikov. Samo na mizastem, kakor odrezanem slemenu se je gozd zgostil in se vlekel kot dolg in teman žalni obrobek nad belim pobočjem. Opazil sem, da je Ljiljana večkrat vzdrhtela in s pogledi preplašene živali pretehtovala trdnost pobočij. Nehote sem začel polglasno citirati: «... Tiha groza me obhaja, ' al' ostanem al' bežim? Vse podira se in maja, med skalovjem ostrmim . . .« »Zelo si duhovit!« me je pohvalila Ljiljana, »...duhovit! — duhovit!« je odmevalo od skal. Potem sva molčala. Med tem se je začelo mračiti. Bolje povedano, kar nenadoma je nastala noč. Dnevi so bili kratki, toda noči svetle. Polna luna je sijala na te raztresene sklade, ki iso metali pošastne sence o-krog sebe. Na robu gozda, ki sem ,ga na-ziral nad seboj, je bila koliba (kakor sem še jza dne razbral po karti). Ta je bila najin cilj za ta dan. Ponoči si res nisem želel ostati med to »šaro«, kakor jo jje krstila Ljiljana, ker se tod okoli tudi volkovi radi priklatijo. Zato sva pohitela. Še nekaj časa sva Jezla tako naprej med podrtimi debli in kamnitimi skladi. jZavila sva okoli ostrega ovinka in se mahoma znašla pred slapom. Voda je bučaia čez skalni previs, se penila, vrtinčila in malo dalje izginila zopet pod ledom. Bi! je krasen pogled na te ledene sveče, ki so se lesketale v srebrni mesečini, in na kapljice, ki "o polzele po njih. Soteska ,se je tu končala. »Ta je pa lepa! Se zaiti nama je bilo treba!« je v strahu St. 18 Stran 5 Za mladino so se pričele spet resne skrbi Vzgojni problemi Po dolgih brezskrbnih počitnicah so se za našo mladino začele spet nove skrbi. Vrata Spi, najprej osnovnih, potem gimnazije in nato še vajenske in glasbene, so se spet odprla in dobršen del dneva bo morala mladina spet v šolskih klopeh slediti razlagam, vaditi se in se učiti. Upajmo, da bo večina otrok razumela, zakaj se uči, in da bo v tem šolskem letu dosegla zaželene uspehe! Letos je šolska mladina stopila skoraj povsod v obnovljene učilnice. Zlasti gimnazijsko poslopje je bilo v počitnicah lepo prenovljeno. Vse stene so preslikane, učilnice v prvem nadstropju, telovadnica in hodniki obloženi z lesonitnimi ploščami, vrata in table preple-skane in še marsikaj. Ljudski odbor je moral odšteti mnoge stotisoče za to prepotrebno obnovo, da bi imeli učni zavodi res kulturen videz. Tudi na osnovni in vajenski šoli so veliko pridobili. Raztrgani pod so prekrile parketne deščice. Prav je tako in potrebno je to bilo. Da bi le mladina znala ceniti napore ljudske oblasti, s katerimi jim le-ta skuša nuditi vse, kar je v njeni moči, in bo tudi sama bolj kot doslej varovala našo skupno last ter skrbela za čistočo in red v učilnicah! Povsod, po vseh šolah seveda tožijo še vedno o pomanjkanju prostora. V gimnazijo se je vpisalo 425 dijakov, ki so porazdeljeni v 12 oddelkov, v poslopju pa je le 8 učilnic. Tako bodo tudi letos morali štirje oddelki obiskovati šolo popoldne, kar ni ugodno za učenje in tudi ni prijetno ne za starše, ne za profesorski zbor. Tudi osnovna šola ima deljen pouk. Le-ta je letos še bolj utesnjena kot doslej, ker je odstopila dve učilnici izključno vajenski šoli, ki se. je popolnoma osamosvojila in ločila od osnovne šole ter dobila popolnoma ločeno U-pravo. (Vodstvo vajenske šole je bilo izročeno tov. Frančiški Starlčevi.) Glede prostorov je najbolj na tesnem glasbena šola. Ce se bo zanjo izpraznilo vse gornje nadstropje Cankarjevega doma, bo tudi ta laže dihala. Primanjkuje pa šolam tudi učnih moči. Najbolj pereče je to vprašanje na gimnaziji, kjer nimajo nobenega germanista in torej s poukom angleščine še niso mogli pričeti. Potrebujejo nujno dva profesorja za angleščino. Pač pa so dobili letos za deško telovadbo novo učno moč, tov. Janeza Wagnerja. Na novo je vpeljano na gimnaziji tudi žensko ročno delo, kar bodo starši toplo pozdravili. Poučuje ga tov. Marta Regvatova. Kljub nekaterim naštetim težavam, ki jih imajo na šolah, pa bodo tako vzgojitelji kot učenci s podporo ljudske oblasti in vseh občanov gotovo izpolnili svojo dolžnost v korist mladini sami in vsej naši skupnosti. Ob začetku novega šolskega leta jim želimo, da bi bilo to leto čim uspešnejše! Šolske objave Ravnateljstvo Glasbene šole obvešča vse svoje učence, da se pouk klavirja zaradi pomanjkanja učilnic še ne more vršiti v celotnem obsegu. Čim nam stanovanjska ' komisija dodeli zagotovljene nam nove prostore v Cankarjevem domu II. nadstropje, se bo pouk vršil nemoteno. Učenci iz razreda tov. pred. lAhačič Vere začasno nimajo pouka zaradi njene obolelosti. Pouk nauka o glasbi in klarineta se bo vršil takoj, čim dobimo nove učne moči. Začetek pouka jnauka O glasbi bo pravočasno objavljen na oglasnih deskah! Pouk solopetja pa se prične v sredo 22. t. m. po urniku kot je bil določen prejšnje leto. Ravnateljstvo. Šola, šola! Nove skrbi, nove dolžnosti za otroke in vas, starše! iMnogo izdatkov za knjige, zvezke in druge potrebščine. Polni nemira in mnogo dobre volje gredo vaši otroci v šolo. Obljubljajo, da se bodo na vso moč učili, da bodo prididi, pisali naloge, v šoli zvesto poslušali. Vendar vsi vemo tisti pregovor o človeški slabosti. Kaj bi ji otroci ne popustili, saj še odrasli tako često pozabljamo svoje sklepe. Otrok je lahkomiseln, le redki so res vestni sami od sebe. Tudi 'Starši imate pred seboj veliko dolžnost, ki je res ne smete zanemariti: kontrolo nad otrokovim učenjem. Tu morate biti vztrajni in res natančni vse leto. Aforizmi K. 1. k.: Najbolj so razočarane tiste ženske, ki se omože, da jim ne bi bilo treba več delati. Mark Twain: Zdi se, da se ljubezen razvija silno počasi. Nihče ne more dati njene točne definicije, dokler ni vsaj četrt stoletja oženjen. Zanimivosti VOJNI NACRTI Jeseni 1949 je Andrej Višinski pred skupščino Združenih narodov citiral neki zemljevid, izdan v ZDA, kot dokaz, da Amerika komaj čaka, da bi pregazila ZSSR. Višinski je dejal: — Zemljevid, izdan od Standard Oil (Esso) iz New Yorka, je dokaz skrajne predrznosti in arogance in ima vse znake vojnega hujskaštva. Naslov zemljevida je: »Karta III. svetovne vojne, — Odsek Pacifik.« Zemljevid je jasen dokaz propagande na vojno proti ZSSR in Otrok kmalu presodi vašo kontrolo. Čisto dobro ve, ali ste res skrbni, ali površni, pozab-Ijivi in lahkoverni. Kolikokrat vas je lani prevaril? Vam na-tvezil, da »se nima nič naučiti, da ni bilo nobene naloge.« Pazite, da lahkoverno ne nasedete izgovorom! V šoli je vsak dan ta ali drugačna naloga, vsak dan kaj novega. Zanimajte se zares za šolsko snov. Otrok naj vam o vsem pove, kar je slišal. Tako bo nevede vse ponovil in v šoli bo z lahkoto zdelal. Dajte otroku svobodo, da se po .šoli odpočije, določite pa tudi čas, ko se mora učiti in se tega tudi držite. Tedaj ga tudi vi ne motite in ne pošiljajte nikamor od knjig in zvezkov. C. W.: Zastopniki. socialne higiene priporočajo, naj starši brez zadrege govore z doraščajočimi otroki o seksualnih problemih. Narediti morajo pri tem popolnoma resen obraz in. se delati, kot da vedo že vse, kar vedo sinovi. M. L.: Najlaže zakriješ krive noge z globokim dekoltejem. novim demokracijam vzhodne Evrope. Kar je Višinski trdil, je bilo seveda takoj objavljeno v večjih evropskih listih. Ameriški časnikarji so zadevo preiskali in ugotovili, da je sovjetski diplomat nasedel veliki pomoti. Res je omenjena petrolejska družba izdala tisti zemljevid. Njegov naslov je bil: »Karta svetovne vojne. No. 3. Odsek Pacifik.« Zemljevid je bil izdan leta 1944, tretji po redu. Namenjen je bil, skupaj z drugimi kartami, ameriškemu ljudstvu, da bi laže sledilo dogodkom na bojiščih druge svetovne vojne. pemrmrala Liljana. .■Nič hudega«, sem jo miril, »bova doživela malo romantike .še p'_d šotorom. Zakaj ga pa pravzaprav vlačim s seboj'k Vedel sem, da nama tega ne bo treba, ker sem že opazil v skalo vsekane stopnice, ki .so izginjale za skalno razpoko. Ni mi odgovorila, toda po tem kako me je pogledala, sem videl, da mi potegavščina ni uspela. »No, pa pojdiva naprej, če ti ne ugaja tukaj.« Začela sva se vzpenjati. Stene so bile iz rdečega in sivega skrilovca s čudnimi sloji, nalik neznanim črkam. Za razpoko se je zopet začela gamsova stezica in čez nekaj minut isva bila že zgoraj v koči. Majhna soba, kamor sva stopila je bila močno zakurjena. Od ognjišča je puhtela suha vročina. Dve petrolejki, ki sta pri najinem vstopu močneje za-plapolali, sta osvetljevali skromno opremo pastirske koče, spremenjene v planinsko postojanko. Po .stenah so visele fotografije gorskih prepadov, sončnih zahodov v gorah, penečih se brzic in celo nekaj slabših oljnatih slik je krasilo to prijetno sobico. Vse je bilo v najlepšem redu: na treh mizah je bilo že pogrnjeno za večerjo, od nekje je uhajal vonj po praženi čebuli . . . Takoj sem vedel, da nekoga pričakujejo. Vedel ,pa sem tudi, da si midva ne moreva misliti, da gre to na najin i ovaš. »Da ste mi dobro!« sem zaćul za svojim hrbtom krepak glas. Okrenil sem se. V sobo je stopil visok, žilav možak, kateremu nisem mogel opredeliti starosti. Obraz mu je bil dobrodušen, zagorel in močno z-brazdan. Roki je imel zataknjeni za širok pas iz rdečega blaga. Ta je združeval na prsih odpeto srajco in nekakšne jahalne hlače. Skozi razporek na srajci, so se videle močne, kosmate prsi. Obut je bil v opanke. Izpod fesa, ki ga je krasil čop, so na čelo silili gosti črni kodri. Predse sva dobila res pravi tip črnogorskega pastirja. »Ako bog da!« sem odgovoril. Ljiljano pa ni oskrbnik toliko zanimal. »Tukaj je pa res čudovito!« je veselo vzkliknila in začela razvezovati nahrbtnik, poln vsakovrstnih popotnih dobrot. »Kako je prijetno toplo!« Oskroni-ku pa: »Ali se bo dala skuhati večerja, če nimate vi fnič pri roki?« Po pritrdilnem odgovoru se je takoj začela pripravljati na to slovesno dolžnost. Mene pa je bolj zanimalo, čemu ves ta red v koči. Ravno sem hotel vprašati oskrbnika, ko so se zunaj začuli glasovi in koraki. O-skrbnik je takoj planil k vratom. Nekaj se mi je zdelo, da bom tu dobil odgovor, zato som skočil za njim. Do koče je prišla skupina planincev. Po oskrbnikovem razočaranem obrazu sem videl, da niso pravi. Po pozdravu so začela vseeno deževati z obeh strani vprašanja. In tako sem razbral, za kaj gre. Na Komo-vih sta se ponesrečila dva planinca — mlada zaročenca, Se prej jih je šla iskat ekipa v Plav, sedaj pa jim je prišla na pomoč še ekipa iz ;Andrijevice. Oskrbnik je torej pričakoval I povratek prve ekipe. Ponudil sem se reševalcem v pomoč. Skočil sem po vetrovko in rokavice, ki sem jih (že odložil, in prosil oskrbnika, naj se bavi z Ljiljano ta čas, se pravi maj ji pove, kam sem tako po francosko izginil. Medtem so se že odpravljali. Tu in tam smo z žepnimi svetilkami svetili po razdrapanem terenu. Po eno-urni hoji navkreber, ko je le še od časa do časa daleč pod nami zasvetlikala lučka iz koče, je vodja začel dajati signale prvi skupini. Spustil je v zrak raketo in takoj je malo više gori v odgovor švignila druga. Skoro v tek smo se pognali naprej, zadevali ob kamenje, se spotikali, marsikdo je itudi šel, seveda ne rad, z nosom otipat predmet, ob katerega se je spotaknil, in hitro spešil naprej. V pol ure smo se fiešli. Vsi zasopli smo obstali, prikovani s pogledi na nekaj nosil, ki so jih previdno nesli fantje iz prve Iskupine. Vsa vc -lja in vsa odpornost nas je zapustila ob pogledu na prekrita nosila in drug za drugim smo se molče sesedali. (Nadaljevanje sledi.) Stran 6 r K U T U h N I VEST N I K J Koncert Slovenske filharmoniie v Tržiču Bržkone smo poslušalci še vedno pod prijetnim vtisom, ki nam ga je zapustil nedavni koncert Slovenske filharmonije iz Ljubljane. Ze sama pobuda odločujočih faktorjev v Tržiču kot tudi uprave Slovenske filharmonije, da v bodoče še tesneje navežemo medsebojne kulturne stike v obliki tovrstnih gostovanj, je vse pohvale vredna in velja vsem sotrudnikom za takšno pozornost vse priznanje. Ce bo ta zamisel ostala uresničena, potem je tržiško prebivalstvo lahko samo ponosno in zadovoljno, ker bo imelo priliko poslušati visokokvalitetna pou-s tvar jalna dela renomiranih domačih in tujih skladateljev. Ker bodo predvidoma kot doslej koncerti kombinirani z nastopi najboljših opernih in koncertnih solistov, bo vsebina teh koncertov vsekakor zelo zanimiva in privlačna za vsakogar, ki količkaj ceni in spoštuje vokalno in instrumentalno glasbeno umetnost. Koncert je bil dne 9. septembra ob 20. uri v dvorani Cankarjevega doma v Tržiču. Uvodoma moremo samo pohvaliti tržiško občinstvo, da je koncert obiskalo tako polno-številno in s tem pokazalo že znatno višje zanimanje za resnično glasbeno umetnost, kot htio ga bili vajeni, kar je dokaz, da se je tudi v tem pogledu okus Tržičanov izboljšal, Ce dodamo k temu še dejstvo, da je poslušalstvo vseskozi disciplinirano in pozorno sledilo posameznim točkam koncerta, potem lahko smelo trdimo, da šmo tudi v tem pogledu napredovali, ker smo znali ostati vseskozi kulturni in nismo pretrgali prepotrebnega kontakta, ki mora biti takšen, ako hočemo, da se nam reproducirana glasba čim globlji! vsidra v našo duševnost. Program je bil tokrat zelo posrečeno izbran, bil je vseskozi raznolik, kar je brez dvoma pripomoglo, da se je navdušenje pri poslušalcih od točke do točk* stopnjevalo. Za uvod je simfonični orkester Slov. filharmonije pod taktirko renomiranega slovenske-l'a dirigenta Sama Hubada odigral C. M. Webrovo uverturo Oarostrelec. Izvedba te prekrasne predigre je bila odigrana z vsemi prednostmi kvalitetne in dominantne glasbeni? igre. — Spomnimo se prekrasnega začetnega motiva, ki so ga odigrali rogovi tako mehko — kot more biti to samo v ponazoritvi lepe, nežne, vse v zeleno odete narave. Predaleč bi prišli, ako bi se snuščali v podrobnost^ te čudovite skladbe romskega romantika. Skratka Uvertura je brez dvorna morala očarati slehernega poslušalca, ki zna doumeti vrednost tega glasbenega bisera. Uverturi je sledila arija Ru-ealke iz prekrasne onere Rusal-ka. Solistični part je čudovito lepo odpela nam že priljubljena gostja Vilma Bukovčeva. Tudi to Dot, kot zadnjič, je potr-di'a sloves renomirane dramatične sonranistke. Njena izpoved Rusa'ke je bila tako pristno romantična, doživeta, da smo imeli občutek, da jo poslušamo kol poosebljeno Rusalko v opernem okolju od prekrasnih zvokih češkega romantičnega glasbenega absolutista — Antonina Dvofaka. Po končani ariji jo je poslušalstvo toplo nagradilo z aplavzom. Miro Brajnik, operni tenorist nam je to pot prvič v Tržiču odpel arijo Pilada iz C. V. Gluckove opere Ifigenija. S svojim bleščečim in prodornim junaškim tenorjem je arijo verno in z vso tehnično preciznostjo posredoval navdušenemu trži-išk^-mu ljudstvu. Gluck spada med mojstre klasične kompozicijske tehnike, o čemer smo se imeli tudi ob tej priliki možnost prepričati Prav tako se nam je prvič predstavila kolo-raturna sopranistka Sonja Ho-čevarjeva z arijo Rozine iz komične opere Seviljskega brivca G. Rossinija. Treba je priznati, da je tržiško prebivalstvo bilo kar presenečeno nad njenim tehnično dovršenim izvajanjem. Ne smemo pozabiti, da je Gluck v svojih komičnih operah solistične vloge natrpal često s tehnično težkimi bravurami, katere je sopranistka Hočevarjeva suvereno obvladala. Zaključni duet I. dejanja iz vedno lepe z močnim sentimentom potencirane opere Madame Butterflv priljubljenega luccan-skega maestra — pristaša ital. verizma G. Puccinija, sta odpela Vilma Bukovčeva in Mirko Brajnik. Pri obeh solistih se je občutila močna dramatičnost stopnjevanja arije — prežeta z rezko in pretresljivo usodo o 5e otroško mladi zapeljani Su-sufan — o metulju z zlomljenimi krili na eni strani in nagonsko neukrotljivi naravi njenega ljubimca, poročnika Pin-kertona na drugi strani. Interpreta! i vno je bila arija tako močno izrazito odpeta, da smo še dolgo časa, ko so bili odpeti zadnji zvoki dueta, bili pod vtisom dramatičnega notranjega doživljanja. Oba solista sta bila iskreno toplo nagrajena z aplavzom. Sledil je kratek odmor. V drugem delu koncerta je orkester za uvod. zaigral čudo-I vito skladbo češkega mojstra B. Smetane Vltavo, simfonično pesnitev. Na današnjem koncertu smo slišali II. stavek iz obsežnega ciklusa Moja domovina (Ma vlast). Ta stavek je b'ez dvoma najlepši, zato je tudi največkrat izvajan. Ze spočetka je mogel vsak pozorni poslušalec čutiti začetek gibanja češke reke Vltave, kar je nazorno slikal v motivu d\ eh flavt, ki se jima kasneje pridružijo še klarineti itd. Od časa do časa se stopnjuje impresija valovanja z uporabo ostalih glasbil, nakar se izlušči iz bučnega valovanja glavna tema — Vltava melodija — ki jo najprej zaigrajo lesni instrumenti, nato pa še ostala glasbila. Kasneje pa se že čutijo zvoki, ki slikajo kmečko svatbo Klarineti in violine prinesejo v lomnih postopih kmečko narodno polko ob spremljavi ostalih godal (viole itd.) ter fagotov . . . Vse to glasbeno slikanje nara- ve in kmečkih običajev je tako pristno, da boljšega realističnega posnemanja ni mogoče več doseči, kot je to že storil sam mojster Smetana. Dirigent Samo Hubad je s suverenim vodstvom mnogo doprinesel, da je orkester SF tako plastično in vitalno izzvenel v vsej bleščeči in tako kontrastno izrazili interpretaciji. Poslušalci so ob koncu te prekrasne .pesnitve dirigenta kot ostale glasbenike nagradili s toplim aplavzom. V naslednji točki koncertnega sporeda je ponovno nastopil Jenorist Miro .Brajnik, ki je odpel arijo Arenskega iz. opere Evgenij Onjegin. Pri tej ariji smo imeli zopet priliko spoznati veliko osebnost Čajkovskega, ki velja za resnično velikega ruskega glasbenega poeta z Iz. redno občutljivo duševnostjo, polno čustvenih nians. Zaradi tega je postala vsa njegova u-metnost tako dramatično nakopičena in se izoblikovala v tipični glasbeni lirizem. Tenorist Miro Brajnik je z dokaj močno intuiteto predna-šal arijo Arenskega in tako verno in dostojno prikazal izrazno moč napeva. Močno doživeto nam je nato odpela dram. sopranistka Vilma Bukovčeva a-rijo Mirni iz opere La Boheme znamenitega italijanskega skladatelja G. Puccinija. O kvaliteti njenega suverenega petja smo že spregovorili pri prvem koncertu — ponovimo naj zo-pet to, da nas je ponovno očarala z njenim krasnim petjem in nič manj z njeno istočasno močno dramatično interpretacijo. Bila je deležna toplega in prisrčnega aplavza. Tej ariji je sledila arija Alfreda iz opere Traviata, večno lepega Verdija, ki jo je zelo verno in stilno pravilno prednašal tenorist Miro Brajnik, za kar je žel pri poslušalcih odobravanje. — Od istega mojstra italijanskega verizma smo slišali arijo Gilde iz opere Rigoletto — ki jo je vzorno in tehnično popolno od- St 18 pela koloraturna pevka Sonja Hočevarjeva. Po tej ariji je še zapela .1. Stiiuussa Pomladni zvoki — valček z vso diskretnostjo visokega obvladanja ko-leraturne tehnike, za kar je bila deležna s strani poslušalcev toplega aplavza. Vse soliste je diskretno in s pravilno mero podrejenosti solističnemu parlu spremljal simfonični orkester SF pod veščo in sigurno taktirko mojstra Sama Hubada. Za konec je orkester še odigral Marijana Kozina Belo krajino. Ta skladba je vsekakor zelo. zanimivo grajena, ima mnogo življenjske energije v svojem vsebinskem glasbenem izrazu, in to delo je nesporno obogatilo našo domačo ustvarjalno zakladnico. Orkester je glasbeno delo naše renomiranega slovenskega skladatelja kar najver-neje posredoval tržaškemu občinstvu, za kar je bil deležen viharnega aplavza. Ce povzamemo, je jasno in že povsem ugotovljeno, da si še in še želimo takšnih koncertov, ker smo prepričani, tako mi kot naši gostje iz Ljubljane, da so že našli v Tržiču določeni krog vernih poslušalcev in vse kaže, da bo tako ostalo tudi v bodoče. Zato lahko samo z veseljem pričakujemo ponovnega srečanja z našimi slovenskimi repro-duktiivnimi pevskimi in glasbenimi umetniki, za kar jim oomo od srca hvaležni, kajti Tržič nima vedno prilike slišati zares kvalitetnih glasbenih prireditev. Dragi gostje, solisti in orkester! Hvaležni smo vam, da ste to pot posredovali našemu ljudstvu umetnine domačih in tujih skladateljev in upamo, da nas boste v doglednem času zopet počastili s svojim gostovanjem, za kar vam bomo zelo hvaležni. Končno naj pa še omenimo napako, katero nam naj dragi gostujoči oproste. Povsem nam je nerazumljivo, zakaj niso bili nagrajeni naši solisti in dirigent s cvetjem, kar je nai-skromnejši izraz hvaležne«! priznanja s strani poslušalcev. — Upamo, da se prihodnjič ta nerodnost popravi. O. Z. Slovenska filharmonija o svoiem koncertu V četrtek, dne 9. t. m. je orkester Slovenske filharmonije izvedel s sodelovanjem prvakov ljubljanske opere Vilme Bukov-čeve, Sonje Hočevarjeve in Mira Brajnika ipod vodstvom dirigenta Sama Hubada v Tržiču svoj prvi koncert v tej se-ziji. Ta nastop je istočasno tudi prvi izmed koncertov v delavskih centrih, ki jih predvideva sezijski plan Slovenske filharmonije. Da je zamisel, prenesti del svo.fe dejavnosti med delovno ljudstvo širom Slovenije, pravilna, je dokazal tržaški koncert, ki je bil organizacijsko odlično pripravljen, za kar gre pohvala predvsem lokalnim faktorjem. Topli sprejem s strani publike so izvajalci tako prijetno občutili, da si še želijo koncertirati v tem okolju. Ni moči dati večjega Priznanja umetniku, kot če publika ostvari ono vzdušje predanosti umet- niški puostvaritvi, kot smo to doživeli na tržiškem koncertu. Za pogostitev naših umetnikov po koncertu pa izrekamo gostiteljem prisrčno hvalo! KINO 21. do 22. sept.: Nemški film Srce lažno bije. 25. do 26. sept.: Angleški film v barvah Jassv. 28. do 29. sept.: Amer. film Sled v pristanišču. 2. do :i. okt: lAmeriški film v barvah I*roti vsem Zastavam. 5. do li. okt.: Avstrijski film Stari grešnik. 9. do 10. okt.: Ameriški film Charle.vjeva tetka. 12. do 13. okt.: Argentinski tlim' Oncčaščena. 16. do 17. okt.: Argentinski film Zena morja. 19. do 20. okt.: Mehiški film Rio Kscondido. Prof. Simon Milač K zemljepis mm imenom Dočini Vem, da vsakogar zanima, kakšna je zgodovina njegovega domačega kraja. Kdor ima kaj smisla za to, mu že krajevno ime veliko razodene. Današnji članek je gamo nadaljevanje moje razprave v zadnji številki Tržiškega vestnika (1. III, štev. 17, str. 6). Šentančani mi, upam, ne bodo zamerili, če tudi k njim malo pogledam. Sentana Tristo metrov pod vrhom Ljubelja (1366 m) \ že stoletja stoji cerkvica isv. Ane (1026 tn). Da je res stara, dokazuje gotski presbiterij in še marsikaj od njene zunanjosti. Številni popotniki, trgovci, romarji in drugi so se Ina tem kraju priporočali za srečno pot, preden so se podali preko Ljubelja. K cerkvi je spadalo tudi posestvo. Ljudje 'so ga imenovali Sentanekovo (ne svetoansko). Tako poroča Kragl v svoji knjigi Zgodovinski drobci župnije Tržič na str. 161. Domače lime Sentanek izvajamo iz imena Sentana. To pa pomeni isto kakor Sv. Ana. Krajevna imena, posneta po cerkvi ali svetniku, so brez dvoma mlajšega postanka. Tudi' Sentana spada sem. Njen nastanek jedva pade Ipred sredo 13. stoletja. Saj se h ošpic na južni strani Ljubelja šele 1. 1261 prvikrat, omenja (Schumi, Ur-kunden- und Regestenbuch II. str. 216). Naselbine, ki so jim dali ime po cerkvi, so ljudje nazivali: Cerklje (Cerkle), Pri Cerkvi, Nova cerkev, Stara cerkev ali slično. Po svetnikih označene kraje pa so nazivali s Sveti (Jošt, Primož, Jurij) ali Sveta (Ana, Neža, Lucija). Takega naziva so se držali vsi cerkveni in javni uradi prav do najnovejšega časa. Slovenci so povsod tam, kjer je 'bilo mogoče, napravili iz latinske besede »sanetus« pred .'ivetniškemi imeni oziroma iz nemškega »Sankt«, skrajšano jezikovno sozvočnico, in sicer Sent, Sen (Sem.), St. ali samo S. Kot .primer navajam Sentana f.Št. Ana), Šentvid (St. Vid), Sentjost (St. Jošt), ali pa Šenčur, Senklavž, oz Šempeter, Sempas. Ponekod .nastona St. n. pr. Štijak, Stivan. Štanjel. Standrež. Pri imenih, ki se začenjalo z m. pa se rabi samo S, n. pr. Smohor, (Šmarje, Šmartno, Šmarjetna gora itd. V našem primeru imamo ispravka s Sentano. V zvezi s tem krajevnim imerom imamo vrsto Idrugih oblik kakor Sentanek, Šentančani, Sentanska dolina, Sentanska cesta (proti Ljubelju), za razliko od Dolinska cesta (proti Puterhofu), Sentanska nedelja in dr. Umevno je, da so nemški uradi pisali Sankt Anna (St. Anna). iZal so slovenski uradi slepo kopirali nemško ime In pisali Sveta Ana. mesto da bi se bili oprijeli ljudskega preimenovanja Sentana. Odtod izvirata dve označbi za *a kraj, uradno (Sv. Ana) in ljudsko (Sentana). Pred lanskoletnim ljudskim popisom so Šentančani predlagali preimenovanje Sv. Ane v Podljubelj. Zakaj? Doslej nisem bral nikakega pojasnila niti razlage k temu. Meni se zdi to preimenovanje neumestno. V zvezi s tem bi rad opozoril na nekaj razlogov, ki Vsekakor 'govore proti menjanju krajevnega imena Sentana v Podljubelj. Res imamo visoko gori na Gorenjskem sedlo Koren, spodaj pa vas Podkoren; ni pa nujno potrebno, [da ima prelaz Ljubelj spodaj svoj Podljubelj kar dvakrat, na avstrijski in na naši strani. 1. Historični razlog govori proti. Skozi stoletja so naši ljudje od blizu in daleč poznali samo Sentano in ' Šentančane. Res se je v 13. stoletju tu pojavil Ljubeljski trg (Stari Tržič), a je še z istim stoletjem izginil v nepovrat. Nanj spominja samo hišno ime Lajb (prim. Slava Lipoglavšek - Rakovec v Tržič, Geogr. Zbornik 1954, str. 125). S 14. stoletjem se pojavi današnji Tržič (oppidum novum 1320, Schumi, Urk, II, 216) ob sotočju Bistrice in Mošeraika, dve uri stran od nekdanjega Ljubeljskega trga. Mislim, da Ljubeljski trg in Lajb ne nudita dovolj osnove za ime Podljubelj. Saj je bil Ljub. trg muha enodnevnica, o Lajbu ise pa še vodi razprava. Dalje je treba upoštevati, da vsi potopisi, starejši in mlajši, vse znanstvene knjige jn vsi zemljevidi (navajajo krajevno i-me v uradni obliki Sv. Ana. Ljudsko poimenovanje kraja Sentana v tistih časih takore-koč ni obstojalo. Kdo se je v dobi fevdalizma lin kapitalizma oziral na ljudstvo in njegove pravice! Graščak v prejšnji ln kapitalist v novejši dobi so poznali samo svoje pravice in uradni (ton. Zdaj je 'ljudska revolucija vsemu temu napravila konec. In vendar se Sentana še nadalje skriva, nemesto da bi oživela in živela s svojim ljudstvom. 2. Turistični razlog ravnotako govori proti. Sentana je obmejni kraj. Razen tega leži ob cesti, ki je v zadnjem času postala izredno prometna, saj se je poslužuje domači in tuji promet. Tujci prihajajo k nam po tej cesti. Poznajo Sentano bolj kot Podljubelj. Njihovi zemljevidi in prospekti jim to prikazujejo kot staro znanko, kot gorsko in romantično dolino Šentansko. Tudi v Razgovoru z domačini bodo dobivali pojas-. V nedeljo, dne 26. septembra telovadni nastop TVD »Partizan« Tržič priredi v nedeljo, dne 26. septembra t. 1. »svoj redni letni telovadni nastop, združen s tekmovanjem v odbojki za okrajno prvenstvo. Pričetek tekem v odbojki bo ob H. ini dopoldne, telovadni nastop pa ob 3. uri popoldne. Po končanem telovadnem na- stopu bo v telovadnem domu prijetno ljudsko rajanje, združeno z bogatim srečolovom. Sodeluje godba na pihala DPD »Svoboda«. i ) Vstopnina k prireditvam din 30,- za osebo. K obilni udeležbi Vabi vse prijatelje telesne vzgoje odbor. RAZPIS V okviru proslavitve »Dneva republike — 29. novembra« o r g a n i z i r a TVD »Partizan« V Tržiču prvenstveno tekmovanje v namiznem tenisu posameznikov (-nic) in ekipno za prehodni pokal Tržiča. Pravico do tekmovanja imajo vsi tekmovalci in tekmovalke na območju Tržiča. Tekmovanje bo v domu »Partizana« in to po sistemu dveh porazov, | Rok za prijave tekmovalcev je do 30. septembra 1954 ter prosimo, da jih pošljete na TVD »Partizan« v Tržiču ali tov. Fr. Koniču. (Peko) osebno. Tekmovanje se bo predvidoma pričelo z dnem 2. oktobra 1954. TVD »Partizan« Tržič Gibanje prebivalstua Rojeni: Pogačar Jožefa iz Tržiča je rodila dne 28. avgusta deklico; Kosmač Marija ;iz, Tr-, žiča je rodila dne 29, avgusta deklico; Pavlin-Kihler Roza iz Tržiča je rodila dne 30. avgusta deklico; Karamel Marija iz Tržiča je rodila dne 4. septembra deklico; Belhar Ksaverija-Fran-čiška iz Tržiča je rodila 10. 9. dečka; Bodlja j Brigita z Bistrice je rodila dne 13. septembra deklico. Umrli: Ahačič Cecilija, gospodinja iz Tržiča, umrla 30. avgusta, stara 68 let; Sarabon Alojzij, uslužbenec llz Tržiča, umrl 31. avg., star 55 let; Šolar Marija, upokojenka iz Tržiča, umrla 3. sept., stara (iS let; Kopač Anton, upokojenec od Sv. Ane, umrl 9, sept., star OB let; Roblek Marija, gospodi- nja iz Loma, umrla 10. sept., stara 65 let; Maric Boško, upok. oficir JLA s Pristave, umrl 11. sept., star 32 let. Poročeni: Bahun Marijan, av-tomehanik iz Tržiča s Stamcar flilvestro, Jinomehaničarko iz Tržiča; Papler Miroslav, čevljar z Bistrice pri Tržiču z Raztresen Emo, tovarniško delavko iz Tržiča; Januš Ivan, tovarniški' delavec iz Tržiča z Zakelj Franc diko; tovarni/Sko d'elavko z Bistrice pri Tržiču; Zaje Fr., zdravnik iz Ljubljane z Glo-bočnik Nado - Marijo, knjigo-vodkinjo iz Tržiča; Vujovič Lju-bomir, podoficir JLA iz Križev z Vojičič Zorko, gospodinjo iz Križev; Bergant Janez, skladiščnik od Sv. Ane s Perko Ano, nameščenko od Sv. Ane; God-nov Anton, tovarniški delavec nila le o Sentani in Sentancih. O Podljubelju bodo govorile le hišne tablice in uradni prostori. Potemtakem bi fepet nastal neke vrste dualizem Sentana — Podljubelj, kakor je v drugačnih razmerah obstojal prej. In to zlasti v obmejnem kraju ne bi bilo (priporočljivo. Upoštevati je pa treba tudi to, da se onkraj Ljubelja na Koroški strani na slovenskih tleh pojavlja v Boroveljski občini vas Podljubelj (Unterloibl), torej dvojček našega Podljubelja, samo da je on starejši. Popravek V prejšnji št. Tržiškega vestnika (Leto III, št. 17., str. 6) sem pisal o Kokovnici. Kot dokaz z'a starost tega imena sem navajal podatke iz zemljiške knjige Tržiškega gospodstva. Zapiski izvirajo iz 1. 1749, tiskarski škrat pa je prevrgel letnico 1849. To bistveno spreminja pomen navedenih dokazov za starost imena Kokovnica, ki je izpričano za najmanj 200 llet nazaj. Prof Simon Milač SPOROČILO Vsem tistim, ki so (se zanimali za študijo prof. Slave Ra-kovčeve o Tržiču, sporočamo, da jo sedaj dobe v tukajšnji Turistični pisarni. s Slapu in Tišler Jožefa, tovarniška delavka iz Loma; Paplar Janez, strojni .ključavničar z Bistrice pri Tržiču s Kogoj Marčelo, tovarniško delavko z Bistrice pri Tržiču. I— Čestitamo! ZAHVALA Najiskrenejša zahvala vsem, ki so 2. septembra t. 1. spremili na njegovi zadnji poti našega nepozabnega SLAVKA ŠARABONA ga obdarili v slovo s cvetjem ter z nami sočustvovali. Prisi čna zahvala sindikatu in delovnemu kolektivu BPT ter vsem organizacijam in društvom za poklonjene vence, za spremstvo in poslovilne besede ob grobu, za petje in godbo, kakor tudi za požrtvovalno zdravniško pomoč v injegovi dolgi bolezni g. dr. Živcu, primariju g. dr. Brandstetterju, g. dr. Rusu in bolniškemu osebj'j v bolnišnici na Jesenicah. Prav srčna hvala vsem tistim, ki ste ga ljubili v življenju ter za vse brzojavne, pismene in ustne izraze sožalja Prav vsem najiskrenejša zahvala za vso izkazano pomoč, skrb in ljubezen. Milada Sarabon, žena in ostalo sorodstvo. ZAHVALA Ob nenadomestljivi izgubi naše drage mami, sestre in žene MARIJE ŠOLAR se iskreno zahvaljujemo vsem, ki po jo spremili na njeni zadnji poti. Posebno zahvalo izrekamo g. zdravnikom za ves njihov trud v času težke njene bolezni. Zahvaljujemo se tudi godbi in pevcem za njihov:' ganljive Ižalostinke ter darovalcem cvetja. Vsem prisrčna hvala! Hčerka Anica in sorodstvo. Stran 8 L'RZIŠKl VESTNIK St. 18 Zanimivosti ir vsega sveta Y a n k 06 padcu bombe ria Hirosimo Ob 2.45 uri je polkovnih pognal motorje. Bombnik B 29 — Enola Gay se je stresel in pognal po pisti. Skoraj v hipu je dosegel hitrost 160 km na uro. Pozneje se je hitrost še povečala, vendar ne več tako naglo. Pretekel je že skoraj vse letališče, ko se je lahkotno dvignil v zrak. Danes ga je vodil polkovnik Pavel W. Tibbets — »Old Buli«. Posadka je vedela, da je bomba, ki jo nosi letalo, nekaj posebnega, niso pa vedeli nobenih podrobnosti. Moralo je že biti res nekaj važnega, saj je sedel poleg polkovnika Tibbetsa tudi pomorski kapetan William S. Parson. Vedeli so, da je specialist za posebne vrste bomb. Seržant .loe Stiborik, operater pri radarju, je telefonično obvestil pilota, da je nad bližnjim otokom odkril temen, grozeč oblak. »Bolje je, da se ga ognemo.« Najmlajši v posadki je bil Rihard Nelson. Imel je ognjeno rdeče lase. Cital je neko poročilo o boksu. Ponosno je trdil, da ima že dva meseca čez dvajset let. Običajno so ga imeli za norca ob vsaki priliki Motorist seržant Wyatt je bil miren človek 32 let. Pri tem poletu je imel dolžnost, da bi opazoval učinek eksplozije na vse instrumente v letalu. Polkovnik Tibbets, star 33 let, je bil prvi ameriški pilot, ki je preko Kanala vodil bombnik B 17 nad Francijo v Nemčijo. Vodil je bombardiranje nemških postojank v Afriki in bil poskusni pilot na mnogih letalih novih tipov. Končno je bil imenovan za komandanta letal, ki bi operirala z atomsko bombo. Sedaj je vodil letalo, ki bo vr- glo prvo tako bombo v zgodo- l vini. Kapitan Leuris je s svojo po-sadko na Enola Gay že štiri- j krat letel nad Japonsko. Bil je j izredno simpatičen in priljubljen. Med posadko sta bila tudi kapetan Theodor Van Kirk in major Tom W. Ferebee. dva neločljiva prijatelja. Mitral.jez.ee v repu je poiskal v shrambi šest hrušk in jih vrgel v poročnika Jeppsona, ki je spal zleknjen v svojem sedežu. Toda vse hruške so zletele v druge roke. Možje so mirno jedli in čitali, kot da se vozijo na izlet. Le misel, da bodo videli nekaj posebnega, je vplivala na njihove razgovore, da so bili živahnejši. Imeli so s seboj tudi »talismane«, darila svojih malih letalskih prijateljic. Med seboj so bili vsi ti možje povezani po skupnem življenju, skupnih nevarnostih in skupnem prijateljstvu: V krasnem mirnem jutru je srebrno letalo hitelo proti cilju. Nikogar ni skrbelo, da ga ne bi mogli doseči. Letalo je zmanjšalo hitrost. Približali so se Hi-rošimi, »Bil bi res največji osel, če tu ne bi zadel!«, je pomislil polkovnik. — Odprli so dovod bombo in jo spustili nad mesto, ki je bliščalo v jasnem soncu. Letalo se je hipoma okre-nilo proti desni. Vsi so radovedno stegnili vratove, da bi bolje videli, kaj se bo zgodilo. Ob desnem obločnem oknu je drugi motorist — seržant Bob Shumard dobro pritrdil svoje senčne naočnike, da bi mu preveč ne bliščalo. Imel je najboljše mesto v letalu in je zato vse najbolje videl. Eksplozija bombe se mu je skozi naočnike zdela modre barve. Vsa notranjost letala je zablestela v jarki svetlobi, kot da bi kdo prižgal magnezijo. Pogledal je v globino proti Hirošimi. Velik debel bel oblak se je nagio širil na vse strani, pokril vse mesto in se bliskovito dvigal proti njim. — Shumard je zaklical: ..Razletela se je, a zdaj gre nad nas!« V centru ogromnega oblaka je še opazil tri velike koncentrične kolobarje, kot tri * prstane, ki so obdajali dim. Shumar-du so se zdeli kot odsevi silnega žarenja. Bili so podobni svetlim obročkom, ki jih nabožni slikarji slikajo ob glave svetnikov. Polagoma so kolobarji izginili. Motorist, niti operater pri radarju nista opazila nikakih iz-prememb na svojih instrumentih, zato sta tudi onadva zrla v globino. Ferebee pa je občutil le eno: velikansko olajšanje, da se je rešil bombe. Potem je pričel pisati koncept poročila. Iz svojega mesta v repu je Ceron opazoval naglo dviganje oblaka in o tem obvestil pilota. Letalo je menjalo smer in se pričelo oddaljevati. Opazovali so oblak, dokler so mogli. Izpremenil se je v velikansko, nekaj kilometrov visoko gobo z nekaj kilometrov širokim klobukom. Major Farebee je dogotovil poročilo in ga izročil kapetanu Parsonu. ki je bil odgovoren za pravilen met bombe. »Ta raport bo takoj nemudoma odposlan prezidenlu«, je rekel in dodal kakor sam zase: »Kako je mogoče razdejati celo mesto s tako majhnimi žrtvami? Niti naše letalo ni poškodovano.« Nadaljevali so s pogovori >> bombi. Izpraševali so se, koliko jih bo še treba, da bi Japonska kapitulirala. Nekateri so bili mnenja, da jo bo že ta edina bomba prisilila na kolena. Potem so nekaj časa jedli in zadremali. Enola Gay se je mirno vračal. Motorji so tiho peli. V kabini je bilo prijetno, čeprav so sedeli na tesnem. Cas je počasi potekal. Vsi so bili že lačni, ko so zagledali svoje letališče. »Opazoval sem Old Bulla«, je pripovedoval kapetan Lewis. — »Imel je vnete oči in se zdel silno utrujen. Zdelo se mi je, kot da bi bila teža priprav vseh desetih mesecev pritiskala na njegova pleča in se združila v onem edinem trenutku, ko je odvrgel bombo. Rekel sem mu: »Zaradi tako sijajnega uspeha moramo tudi enako sijajno pristati!« —• Tako se je tudi zgodilo. Ha dirkališču Pred letom je v nekem angleškem hipodromu neki policaj na konju nadziral urejanje dirkačev. Ko je bil dan signal za dirko, so se vsi tekmovalci pognali v areno. Tudi policajev konj je planil v dir. čeprav ga je njegov gospodar na vse načine oviral. Toda konj je vztrajno sledil skupini, prehitel najslavnejšega favorita in prispel drugi na cilj. Oglašujte v „Tržškem vesfniku"! Trgovsko podjetje »PRESKRBA« TRŽIČ se s svojimi poslovalnicami priporoča vsem odjemal- cem, posebno še turistom s svojo delikatesno trgovino Trg svobode šh 18 Postrežba solidna! Cene so zmerne! bombama predilnica in tkalnica Tovarna proizvaja kvalitetne bombažne tkanine - surove od 76 cm do 155 cm - ter beljene od 70 200 cm Nadalje proizvaja poleg industrijske preje do št. Nm 50 tudi prejo za domačo obrt in sicer: MULE — DOUBLE KNITTING ■■ HARDVVATTER Predilnica Sukančarna Barvarna Tkalnica Belilnica Apretura Cmc Slovenija ■sli:::;: »Tržiški vestnik« izhaja vsakega 1, in 15. v mesecu. / Izdajatelj: Turistično društvo v Tržiču. / Urejuje uredniški odbor. Zanj odgovarja Maks Stumfel. / Tisk Gorenjske tiskarne v Kranju. / Naslov uredništva in uprave: Tržič, Cesta Jug. lj. armade 3. Telefon St. 55. / Celoletna naročnina 360 din, polletna 180 din. Posamezna številka 15 din. / St. ček. rač. pri NB 6112-»T«-133.