Stev. 2.	V Ljubljani 1. februarja 1875.	Leto V.
IFtica, In d.ečels-
aj prestala si mi peti,
Ljuba ptičica? Al' si bolna, ali trudna, Ti živalica?
Evo hrane, hladne vode,
Hitro mi zapoj! — Kad poslušam glase tvoje, Zlati ptiček moj!"
In zapoje ptica milo,
Deček se solzi — Tožna pesen drobne ptice V serce ga boli:
„Pela sem ti, ljubi -deček,
Zmirom radostno — In vedrila s petjem milim Lice mladostno !
Tudi zdaj bi ti zapela,
A mogoče nij — Mučiš z gladom me ubogo Tri že cele dni!
Pozabljivost tvoja kriva
Smerti moje bo, Naj zatorej še zapojein Zadnjo pesenco !"
In zapoje ptica milo,
Deček se solzi; Smertna pesen drobne ptice V serce ga boli!
Lj. V.
Rudéca kàpica.
(Poslovenila Lujiza Pesjakov a.)
Živelo je nekedaj dekletce, nežna priserčna stvarca, katero je ljubil ves svet. Tako se govori in tako se v knjigah čita; a če je zaradi tega tudi res, vendar nij nedvomno; kajti baš take nežne, priserčne dušice, katere ves svet
ljubi, sovraži zavist, a zavist, — to je hud volk v basni in v resnici, kateri nežne, priserčne stvarce požira. Vsak dan se moremo o tem uvériti. To pri-serčno dekletce je bilo vsem ljubo, a najljubše svojej babici, katera je njej kupila krasno krilce in rudčče pokrivälo, ki se je deklica po njem imenovala : „Rudčča käpica."
Necega dné je mati spekla pogačo ter dejäla dekletcu: „Rudeča kapica"! babica je bolna, pojdi k njej, vprašaj lepo, kako jej je, ter nési lep kos pogače, dokler je še mehka, tudi malo vina, presnega masla in še drugih dobrih stvarij, katere ti v verbašček naložim. „Rudeča kapica" je hodila rada k bäbici, da-si je pot bil dolg. To se umeje samo ob sebi ; znano je, kako babice ljubijo vnuke, in videti bi hotela vnuka, kateri ne bi ljubil svoje bäbice. Predno se je „Rudeča kàpica" napotila, posvari jo mati : „dete, dete ! hodi zmirom na ravnost; ne oziraj se niti na desno, niti na levo, ter ne daj se nikómur odverniti od premega (ravnega) pota!" — Tako do malega vse matere govore, kadar hčere od dòma pošiljajo. — Časi kaj pomaga, časi nič; kajti mnogo krat so najboljše besede zamàn izgovorjene. Ko je „Rudeča käpica" dospela v gozd, srečala je kuma (botra) volka. Nič se ga nij ustrašila, ker pridna, nedolžna je bila ; vedela še nij, kaj je volk. A on je dobro znal sladek grižljaj, ter najrajši bi jo bil mahoma požerl; ali ljudjé so bili blizu in nij se derznil. Približa se jej, kakor je navada,-'z vsakdanjimi prijaznimi besedami :
„Dobro jutro, „Rudčča käpica!" kam tako rano?" (Glej podobo str. 19.)
„„Lepo hvalo! k bàbici grém; bolna je. Pogače jej nèsem, — mati jo je spekla, — tudi malo vina, presnega masla in še drugih dobrih stvarij.""
„Daleč li od tod stanuje gospä bäbica ?"
„„O dà, zelò daleč za gozdom, tik mälina, v pervej hiži pred vasjo.""
„Ker je bolna," reče volk, ter pobožno sklene prednji nogi, „nu, ker je bolna, hočem jo tudi jaz obiskati. K bolnikom rad hodim, da je tolažim in jim pripovedujem besedo božjo. Pojdi na ravnost, draga „Rudeča kapica"! ne oziraj se niti na desno niti na levo, ter ne daj se nikómur odverniti od prémega (ravnega) pota. Samo še necega bolnika obiščem, potem pridem za toboj."
„„Blagi volk,"" misli si „Rudeča käpica," „„baš takó govori, kakor mati. In koliko ima dela, ako hoče potolažiti vse bolnike! Vendar je še dobrih duš na sveti! Kako hiti k dobrim delom! Tčče, kakor bi ne mogel učakati svojega posla.""
Ko je dekletce tako premišljevalo, tedàj je volk res tekel, kar je mogel, a samo zato, da bi „Rudečo kàpico" prehitel in k babici prišel poprej nego ona.
„Rudeča käpica," videč mnogo lepih cvetlic, začne je tergati in vtikati v présno maslo in v pogačo, potem jame plesti venčke in je ovijati okrog steklenice, da je bilo vse ' krasno ; mnogej ptičici pogleda v gnjezdo, ter se čudi mladičem, ki imajo rumene kljunčke in tako široko zijäjo. Odlómi kosce pogače ter je vtakne v kljunčke. „Hvala Bogu"! misli si, „tudi jaz dobro delam, kajti mladički so gladni. A vina jim ne smem dati; tudi jaz ga ne dobodem, to nij pijača mladosti,"
Y tem se volk nij mudil nabiräje cvetlic, niti vencev nij plel, za gnjezdca se nij menil, — zloba hiti, kar more, — in skoraj je dospel do bàbièine hiže ter poterkal na vrata: „terk! terk!"
„Kedö je?" vpraša bàbica sè slabim glasom.
„Jaz, „Rudééa kapica." Vina sem prinesla in pogače ter mnogo dobrega."
„Za kljuko pritisni, ter odpre se ti!"
Volk pritisne za kljuko, vrata se odpró, ubogo bäbico popade in jo požre v hipu, kakor bi nič ne bilo. Zdaj obleče nje obleko, priveže si veliko nje belo éépico na glavo ter si jo potegne globoko na čelo. Potem zapre vrata, leže v posteljo in čaka. „Stara, suha bäbica je bila dober grižljaj," reče; „kako li mi bode stoperv dobrila slastna „Rudééa kapica!" Samo da bi skoraj prišla, jedva je čakam; rad jo imam, da bi jo kar po/,pri."
„Rudeče k àpice" nij bilo treba dolgo čakati. „Terk! Terk!" poterka na
vrata.
„Kedó je?" vpraša volk in prizadeva si posnemati b&bičin glas. „Jaz sem, „Rudééa käpiea," vina in pogače sem prinesla ter še kaj dobrega in tudi mnogo cvetlic.""
„Pritisni za kljuko iik odpre se ti!"
„Rudééa käpica" pridne za kljuko in vstopi. Bàbiéin glas se jej malo sümen zdi, ter čuden duh je po sobi, do malega kakor T zverinjäku, .
2*
dobro jej nij bilo ob sercL To je bila sumnja in kakor govoré, vsem je tako, katerih čaka nesreča. Yedéla nij, kaj bi storila in rekla, ter boječa je ogledovala po söbi. Volk je potegnil odejo čez obraz, a ne, da bi jo takój po-žerl, kakor je bäbico, nego dejäl je stari grešnik : „draga moja „Rudeča kapica!" prinèsi mi dobre jedi in kapljico vina." Tresla se je „Rudeča käpica" ter mislila : „oj, tako mi je ob serci, kakor bi kaj krivega bila storila. Res sem pregrešila : poslušala nijsem ljube matere ; na ravnost nijsem šla k babici!" V tem hipu bäbico pogleda ter zavpije: „oh, bäbica, kako da imaš tolika ušesa?"
„„Da te bolje slišim!""
„Oh, bäbica, zakaj imaš tolike oči?"
„„Da te bolje vidim!""
„Oh, bäbica, zakaj imaš tako strašna usta?"
„„Da te laže snem!""
Ko je volk izrekel te besede, požre jo.
A bila bi prežalostna povest, ako bi je uže zdaj bilo konec, in pravice bi ne bilo na zemlji, ko bi volkovi nekažnjevani požirali „Rudéée kapice." Lepa pripovedka treba da ima lep konec, in pravica obveljä, če je tudi časi neverjetno. — Res, tako se je zgodilo. Volk je zaspal, kakor bi imel najčistejšo dušo, kajti njegovo gaslo je bilo:
„Ako -se hrane dobro naložiš, Vselej najslaje, najbolje zaspiš!" Smerčal je, da je šumelo po gozdu. To smerčanje ga je pogubilo. Lovec je slišal in prišel, ne vedoč, da je on v tem hipu namesto pravice, kakor na sveti sploh malo kedo vé, zakaj to ali to dela. Najpervo je ménil, da bäbica smerči; a ko je volka ugledal, mahoma je sdmnel o zločinstvu. Hitro je potegnil ostri lovski nož in razpràl zverini trebuh. Izkočili sta „Rudeča käpica" in babica.
Volk, katerega nič nij huje skerbélo, nego li tešč trebuh, probudi se in debelo pogleda, ko vidi pred soboj bäbico in „Rudečo kàpico." Zelò je bil razserjen, da se je kedó prederznil vzeti mu, kar si je sè zobmi osvójil. Hotel je izpregovoriti in potegniti se za svojo pravico, ko ga je lovec ustrelil. „Hudodelstvo je treba kažnjevati," reče, „ako ne, Lilo bi vse zaman."
„Rudeča käpica" potem nikoli nij krenila s prémega (ravnega) pota in babico je strah ozdravil nje bolezni. Vedno je bila čversta, niti nahoda nikoli nij imela pozneje. Na srečno otetbo obeh ter na zdravje vseh priserčnih vnukov in vsih ljubih bäbic na sveti, — zatorej tudi na zdravje mnogih vas, prijazni čitatelji! — izpil je lovec vse vino, kar ga je bila prinésla „Rudeča käpica" od dòma, in tako je bil tudi on poplačan za svoje dobro delo. —
Hvaležni sin.
(Povest. Posi. V. -ž—. Sin ubozega črevljarja slovenske vasice si je V daljnjej Ameriki pridobil s pridnostjo nekaj iménja, ter se je zopet vernol v svojo domovino, kjer si je v velicem mestu kupil lepo'hižo, ter ondu začel kupčevati. Njegova roditelja sta se ga često spominjala, gorko želeč, da bi ga Bog vselej in povsod
imel pod svojim krilom. Tudi sin nij zabil roditeljev, kajti jedva se je bil
v velicem mesti ustanovil, ko zasede konja ter hajdi k predragim svojim!
Ura je zvečer uže odbila deset, a črevljar in njegova žena sta ležala v terdem spanji, ko ju vzbudi terkanje na vežna vrata.
„Odprite!" kliče sin, „vaš sin Marko je prišel."
„To pojdi komu druzemu pripovedovat, če hočeš," odgovori starec, še omamljen od spanja, „tu nemaš ničesar opraviti! Moj sin res nij še mertev, a vendar je zdaj v Ameriki!"
„Povernol se je od tam," zagovarja se sin, „ter se zdaj méni z vama. Odprita mi, ter mi dajta k sebi priti, draga moja!"
„Jakob," deje mu žena, „čaj, vendar bi utegnilo biti dobro, ako greva pogledat, ali je to res näju sin ; po glasu mu je podoben, vse mislim, da ne bode nihče drug, nego on."
Oča vstane s postelje in prižge luč; a mati se v naglici ogerne z veliko plahto, ter oba gresta odpirat. — Nij se prevarila! — Pred njo je stal nje preljubi Marko, oblečen gospodski in z gosto brado. Vendar je to nij oviralo, da bi ga ne bila priserčno objela in pritisnola na materino serce. Jednako je bil tudi Jakob sinovega prihoda radosten.
Veselja v hiži nij bilo ni konca ni kraja.
Ko so se prestali veseliti, opomni se sin svojega konja, katerega je bil ostavil zunaj pod milim nébom. Odvédel ga je zatorej najpervo k jedinej kravi v hlev. Potlej je sedla vsa trojica okolo peči, ter sin jame pripovedovati, kaj je izkusil, potujčč po širocem svetu; kakove zapreke so ga srečavale na potu, koliko truda je prebil, predno si je pridobil imovino. Pazljivo sta ga poslušala oča in mati; posebno jima je zadnja točka te povésti delala veselje in žalost.
Okončavši svoje prigodke sin roditeljema ponudi dèi svoje imovine, prosfcč, naj bi oča odslej délo ostavil.
„Ne, moj dragi sinko," reče starec, dela sem už4 tako vajen, da bi se mi tožilo pohajkovati brez opravila."
„Kaj ?" začudi se sin, „ali vam uže nij izkrajnji čas misliti o počitku v svojih starih dnéh? Vas ne silim, da bi šli iz domače vasi, ne, sam vem, kako bi vam ta ločitva težko déla; a veselite se po svoje.' Ne jemljite uže težavnih del v róko, in s kratka, dajte si nekoliko miru in počitka ter se poživite z vinsko kapljico!"
Ker je bila še mati sinovih mislij, zatorej se tudi oča nij smel dalje braniti.
„Tebi na ljubàv, Marko," reče Jakob, „hočem od denes le sam sebi in gospodu župniku popravljati škornje, — a moji znanci naj si poiSfió dru-zega črevljarja!"
Ko je bilo to ukréneno, použil je sin še večerjo, katero mu je bila mati berzo napravila. Prenočil je z očetom in materjo skupaj na jednej postelji, sladil ga je zopet otročji občutek, katerega nehvaležni otroci niti ne uméjo niti ne znajo.
Jutrodan se sin zopet poverne v mesto, davši roditeljema 300 goldinarjev, — in čudo ! — v malo tednih pride oča v mesto !
„Oča!" kaj vas je sèm prineslo?" vsklikne Marko ves radosten.
„Marko!" odgovori pošteni črevljar, „prinesel sem ti vse tvoje novce, vzemi je, a meni daj, da ostanem, kar sem bil, — delaven črevljar. Zadnje dni malo da nijsem umeri, tako se mi je tožilo ! To naj te uči, da ne bodeš ménil, kakor bi jedino pozemeljsko bogastvo in sreča mogla človeka obraniti veselega in zdravega, ker obilo mu tudi koristi zmerna delavnost in pridnost".
Jakčeva kučma.
Blizu mesta v ubožnej hižici sta sedela mož in žena s povéSeno glavo in solznimi očmi. Zakaj sta povešala glavi in se solzila ?
O pervem pogledu se je videlo, da ju je terlo veliko uboštvo. Hižica je namreč bila pusta in prazna: v kotu zakajeno razpelo in podoba Mater« Božje, stara krosna (stàtive), ker je bil mož tekalec, na pol poderta postelja in dve dolgi klopi, — to je bilo vse pohištvo, verhu tega jima je zdaj gospodar stanovanje odpovedal. Nijsta vedela, kam bi se dejala, kedó ju pod streho vzame, kde dobodeta novcev, da plačata dolg od najemščine; zato sta povešala glavi ter se solzila.
„Ne," reče žena, ki je stoječ pred podobo Matere Božje roki sklepala, „ne, ti nas ne ostaviš (zapustiš) ; nikoli nas nijsi še ostavila, niti zdaj nas ne misliš. Oh, samo 100 gld., in kako srečni bi bili; mogli bi kupiti sosedovo hižo za 200 gld."
„Tako?" segne mož v besedo, „100 gld. ti je treba, da bi za 200 gld. kupila sosedovo hižo? Ti dobro znaš računiti."
„Jaz mislim, 100 gld. bi mu dali, a 100 gld. bi ostali dolžni, in kadar bi je prihranili, doplačali bi mu hižo.
„Bes je, ali od kod zdaj 100 gld. vzeti?" mož zamišljen dostavi.
Zunaj je bila vihra; bridek veter je bril in vejal z novim snegom.
„Kde li je ostal Jakec?" vzdahne žena, „poslala sem ga bila k pekirju po kruha."
V tem se iz daleč zasliši tromba.
„Aha," reče mož, „huzarji, ki so imeli denes priti, jezdijo skozi mesto, Jakec vanje zija, da bi vse videl."
Tako je tudi bilo. Jakec je stal na tergu ter gledal, kako so huzarji po vetru in snegu dirjali skozi mesto, da-si jim je burja sneg v obraz metla ter njih kodràve lasé in dolge berke belila. Mnogo jih je na uzdi gnalo prazne konje, kateri so v boji bili vzeti sovražnikom. Vsi so bili slabo oblečeni, raztergani in umazani, kakor so iz bitve prišli. A zadnji so bili še slabejši od prednjih; jednemu zadnjih je veter odnesel čako ter jo kotàl daleč po snegu. Jakec steče za njó, pobere jo in pomoli huzarju, ki jo je lovil. Jakec je imel na glavi lepo toplo kučmo sè svitlo spono na stràni, dar birm-skega kuma, ki je bil v mestu bogat pekär. Huzarju je bila ta lepa Jakčeva kučma, izpod katere je deček z velikimi modrimi očmi tako zadovoljno gledal, ljubša od terde čake, zatorej poseže, ne po čaki, katero mu je otrok ponujal, nego po kučmi, — in smuk z dirja ž njo za drugimi vojaki. Prestra-
Seni Jakec t tem hipu nij znal, kaj hi poSél; samo kričal je na ves glas: „moja kučma, moja kučma!" Ljudje, ki so od vseh stranij prihiteli na Jak-čev krič, potezali so se za-nj, huzarja ustavili in obstopili, ter mu pretili, ako ne verne kučme, da ne bode dobro. Pogajanje mej meščani in huzarjem je bilo smešno, kajti huzar njih nij razumel niti oni ne huzarja. Huzar je vedno vpil: „kapo kupiti; koliko?" A Jakec je kričal: „kapa je moja! Svojo kučmo hočem zopet imeti!"
„Ti konja, jaz kučmo," reče vojak in odvezuje kljuse, katero je na uzdi vodil, ter potem svojega konja izpodbode in zdirja s kučmo skozi ljudi za tovariši.
Ubogi Jakec je žalosten stal na tergu, v tej roki čako, v drugej uzdo ubornega kljuséta deržčč. Oba, Jakec in kljuse, deržala sta se kiselo. Kaj bi se ne ? Kljusetu so tovariši odšli, ostavivši je otroku v oblasti. To je utegnilo vojnega konja žaliti. Pobegnol bi bil; a ubogo Živinče uže nij imelo toliko moči; otrok je je ustrahoval, in to tem laže, ker je bil Jakec uže v 12. letu in tudi zelò močen. Čemi li bode Jakcu to kljuse? Za-nje je izgubil kučmo! Zeblo je zelò, a Jakec je bil brez kučme. Treba je bilo čako na glavo dejati. Res je bil zdaj čuden huzar, ki so mu solze tekle po obrazu, iz katerega naj bi bil sijal pogum. In konja, ki je od glàdi in slabosti jedva noge prestavljal, vedel je na uzdi, ne da bi dirjal ž njim po mestu, kakor je huzarju spodobno; zato je bilo treba po poti slišati mnogo posmeha in zaničevanja. Ti so klicali: „Jakec je pri huzarjih! Kak junak je v čaki! Od veselja se joče!" „„Jaka! pazi, da ti iskri konjič ne uide, rajši sedi nanj, če smeš!"" govorili so mu drugi. — Kedó je bil žalostnešji, kljuse ali Jakec, to je bilo težko razsoditi. A kaj bode li domä ?
Domov prišedši je Jakec sè solznimi očmi očetu pripovedoval čudno do-godbo. Na konci je od očeta slišal odgovor: „Poberi se mi z merho vred, červivega oreha ne dobodeš zà-njo." Sami ne vemo, kde bode naša streha, in zdaj da bi še za to kljuse skerbéli? Sami némamo kaj jesti, in še to se-strädano merho da bi redili?"
Ko se je hotel Jakec zagovarjati, reče mu oča jezen: „molči, ali ti to čako na glavi razbijem."
Ko je mati začela očeta tolažiti, potem je vendar nekaj pomagalo ; a Jakec je še zmirom jokal in kljuse je tudi žalostno préd-se gledalo.
Ko se je ta prizor veršil pred tekalčevimi vrati, prideta po cesti dva moža, kovač in pekàr, Jakčev kum, ter poprašata, kaj imajo? Konja od vseh stranij premerjàje sta se moléé spogledovala.
„Ne jezite se, oča!" naposled veh kovač, „Jakec je dobro zamenjal kučmo. Za konja vam jaz takoj dam 10 tolarjev."
„Ne, ozdravite ga ob mojih troških," reče pekàr, „in potem ga moje kumče draže prodä. — Umiri se!" tolaži Jakca, „gerdo bi bilo, da bi jaz nekdanji vojak ne znal konja. Kadar se to kljuse zredi, bode konj, da nij jednacega. Tudi po kučmi ne žaluj! Pridi jutri k meni, ter dobodeš novo."
Oča tekalec je bil vesel, ka se je z lepa rešil konja, ter jel upati, da kedaj zanj kaj dobode. Še veselejši je bil Jakec, kateremu je kum obetal
noro kučmo, ker čake bi nikakor ne mogel nositi. Tudi mati je bila radostna, ka se je uže nekoliko izpolnila nje prošnja.
Zima je prešla. S pomladi, ko se je vse pomladilo in ponovilo, bil je tudi Jakčev konj ves izpremenjen. Tako Čil in isker je bil, da mu daleč okoli ni bilo jednacega, in vsak dan so se kupci zänj oglašali.
Konec te zgodbe si zdaj utegnete sami misliti. Konja je Jakčev oča tako drago prodal, da nij samo sosedove hiže kupil, nego za potrebo je še nekaj na stran dejal. A kam je šel Jakec? Bog vé! Mi smo samo to slišali: oča tekalec in njega žena sta imela svojo hižo, Jakec novo še lepšo kučmo, nego li je bila perva, ter v hiži je v kotu razven razpela in Matere Božje visela Še neka čudna podoba, Jakčeva, s huzarsko Čako na glavi, a v roki je deržal uzdo, na katerej je vedel suho kljuse. To podobo je dal Jakcu narediti kum na veden spomin Čudne dogodbe o Jakčevej kučmi.
Zapisal J. S—a.
Kako je Libercùn *) dervàril.
(Pripovédka.)
V Kerkonoških gorah je nekdaj bival duh, katerega so se bali hudobneži, a dobri ljudje so ga ljubili. Imenoval se je Libercùn.
Zgodi se, da si nékov meščan iz Hrušice dà privesti iz gozda derv v kurjavo. Ubožni kmetiči, ki so mu je spravili domóv, zahtevali so, kar je pravica, za storjeno délo. A terdoserčni skopuh je gerdo ozmeija ter skopóma poplati. Vozniki nijso mogli upati, da bi pri sodniku našli več pravice; otidó zatorej s potertim sercem in serditi nazaj domóv.
A meščanu, ki je hotel derva dati razcepiti, ponudi se v to službo néki ves tuj mož. V plačilo nij htel druzega nego perišče tresäk. Naglo sta se dogovorila mož in Hruševec, ki je bil jako vesel, da bode tako v dober kup imel kurjave na vso zimo.
Zmenila sta se bila, da se délo prične tekar jutrodan za rana, in tako je tudi bilo. Uže predno se je danilo, bil je tujec na mesti. Izderi si je iz kolka levo nogo ter ž njo tako silno udrihal po kladah, da so polena in treske daleč okrog letele.
HruŠevskega meščana je prebudil ta silni ropot Čudnega dervarja. Naglo se obleče ter pohiti gledat, kako se délo verši. Videč moža ob jednej nogi stoječega ter z drugo mlatečega po panjéh, ustraši se zelò. „Stoj !" zavpije, „in berzo otidi, od kodar si prišel!"
Tujec mu mirno odgovori: „od serca rad, samo poprej mi je to delo okončati in plačilo dobiti." Delal je zopet čversto in hitro, ne menèg se za preklinjanje meščanovo.
Razklal je zadnje poléno. Dervar utakne nogo v kolk, ter potegne iz torbe veliko vrečo, kamor spravi vsa polena do zadnje ivéri. Zadéne to vse na ramo, ter hajdi z dvorišča.
*) Češki Be ta izmišljeni gorski mož imenuje: Ribecal, Ribencal, Riber-col, Ibercol, Libercùn, kateri priimek je po Jungmannu prišel od viteza: Rubens Dahl ali Dahlen, kar se je pokvarilo v priimek: Rübezahl, in Slovenec je tudi ta uže tako pokvarjeni priimek preložil in rekel: Repoš tev.
Vès osupel gleda za njim Hruševski meščan ter kliče na vse gerlo : „o moja derva! moja derva!"
Derv je v vreči bilo nad štiri sežnje.
A dervar se še jeden krat oberne ter mu zaničljivo nazove dobro jutro in potem otide svojim potem.
Ubogi kmetiči so prihodnje jutro našli cele kupe drobno razcepljenih polén pred svojimi hižami. Ker nihče nij povprašal po tem obilem lesovji, osvojili so si ga v zameno, katero jim je dobri gorski duh dal zato, ker jih je terdi meščan iz Hruševice tako zelò deri.
V. —ž—.
Nenavadna pravda.
Trije bratje so stanovali pod jedno streho. Ubožni so bili in se hranili ob tem, kar so si zaslužili z delom, a mirno so živeli, ter nijso poznali raz-pora mej soboj. Sveta bratovska ljubezen je bila mej njimi.
Vsako delo so skupaj opravljali, zato jim je šlo vse lepo od rok. Povsod so je radi v delo jemali. Nekdaj so bili namenjeni iti na travnik; obetali so, poseči ga do svitlega dné. Zgodaj sta dva uže napravljena, a tretjega nij ; bil je bolan. Kaj je zdravima zdaj početi ? Pri bolniku ju ustavlja bratovska ljubezen, a obét ju kliče na delo, ki se ne dà odložiti. Bolnik zapazi to njiju zadrego, zato jima reče, da mu za strežnico pokličeta staro sosedo, a sama naj gresta na delo. Poslušala sta in tako storila. Mej delom se močno poganjata, zjutraj prej začenjata, a z večera dalje natezata: zato v istem času dokončata dva, kar je bilo namenjeno trijem. A po plačilo brata ne gresta; čakala sta, da tretji ozdravi in potem ž njima delež dobode. Tega tretji brat nikakor ne dovoli. „Pojdita," reče, „in prejmita plačilo sama, kakor sta se tudi sama trudila. Jaz sem bil v tem bolan, ter nijsem ničesa zaslužil. "
Zdaj brata gresta po novce ter odštejeta tretjino bolniku. A ker najmlajši brat nehče nezasluženega plačila vzeti, nastane mej njima prepir, ki preti podreti njih lepo zlogo. Da se to ne bi zgodilo, stopijo vsi trije pred opata Paladija, ter ga prosijo, naj jim razsodi. Ko sveti oča sliši njih pravdo, zelò se začudi. Berzo skliče svoje menihe, da bi se od teh bratov učili ljubezni in zloge, ter v lice vseh prepir tako razsodi : „pravica res pristoji mlajšemu bratu, ki se brani plačila, ker ga nij zaslužil; a čuditi se je sta-rejšema dvema, ki mu hočeta z ljubeznijo usiliti, česar po pravici hotéti ne more. Zato naj mlajši vzame, kar mu podaje ljubezen starejših."
Tako se je končal ta nenavadni prepir. Ona dva, ki sta pravdo dobila, izgubila sta tretjino dnevnega plačila; a tist, ki je pravdo izgubil, dobil je to, česar se je sam hotel ubraniti. Nenavadna je taka pravda in spomina vredna, ker tolika ljubezen je mej brati redka.
F. Rup.
Morska ladija.
Znano vam je, ljubi otroci, da je morje neizmerno velika in globoka voda, ki je malokedaj mirna, temuč neprestano giblje, da se ne usmrddi. Tudi vam je znano, da o hudem viharji nij varno se po morji voziti. A našli so se ljudje, ki so iz ùmili velikanske zgrade (stavbe), katere po svojej umetnej sestavi vse druge človeške umotvorine presezajo. To vam so velike morske ladije, barke ali korablji. Imamo tergovske ladije, katere nesó po 20 do po 30.000 centov blaga; take ladije plovó samo na jadra, ter mornarji na njih ne morejo rabiti vesla, ker bi k temu bilo treba več nego li 200 človeških rok, ki bi ladijo gonile po širocem morji. Ladije jadremce goni sapa ali veter, ter hitreje bégajo, nego li ptice pod nebom. Kedar je na morji tišina ali brez-vetrije, tedaj ne morejo take ladije niti z mesta. A še mnogo večje, lepše in umetnejše od tergovskih so vojne ladije.
Za jedno samo vojno ladijo 1. verste, ki ima na primer 100 vojnih topov, treba je po 1000 zdravih, čverstih hrastovih debel; dalje 100.000 funtov železa, 200.000 funtov konopmne, 6000 kvadratnih vatlov jadrenine. Taka ladija je po 200 sežnjev dolga, po 50 sežnjev široka in 45 sežnjev globoka. Ima tri velika jadrila, katerih najvišje je 80 sežnjev visoko ; 8 kótev (mačkov), katerih najtežja ima 15 do 20 centov. Na takej ladiji je po 700
mornarjev, m ako so oskerb-ljeni na štiri mesece z vodo in živežem a vsaki top sè strelivom, t. j. smodnikom in svinčenimi kroglami za 100 nabojev,
potem nij dvombe, daje
taka ladija naj-menj 6 milijonov funtov težka. A vendar se ta velikan premiče ter piòve, kakor kak čol-nič, ki ga vidite na kakej reki. Taka ladija 1. verste stoji preko mi-
lijon goldinarjev, in traje blizu do 40 let.
Ali kaj porečete, dragi moji, ako vam povem, da se tudi :v našem avstrijskem Primorji, ki se razteza ob jadranskem morji, zdelujejo take morske ladije, kakoršno vam denašnja slika kaže. A to posebno v Reki, Se nji in Bakru. Gotovo ste uže mnogokrat čuli, da se tudi iz naše Kranjske vozijo hrasti v Reko, kjer jih potrebujejo v izdelovanje morskih ladij. Culi ste tudi, da naši verli Primorci in Dalmatinci po vsem svetu slové za izverstne pomorščake in da se mnogo Slovanov živi na morji, ki v ladijah po vseh krajih sveta blago razvažajo.
I. T.
Kako uganeš števila, katera si kedó misli?
Vsako naslednjih 7 tablic prepiši na poseben listek papirja. Kedar hočeš, da uganeš število, katero si misli tvoj prijatelj, pokaži mu tablico za tablico ter ga vprašaj, ako je število, katero si misli, zapisano na tej tablici. Tablice, na katerih je dotično število zapisano, zloži potem skupaj, a 6ne druge, na katerih števila nij zapisanega, deni na stran. Potlej vzemi pervo število vsake tablice, na katerej je dotično število zapisano, seštej ta števila, in takój dobiš število, katero si je mislil tvoj prijatelj.
L	n.
1 3 5 7 9 11 13 15 17 19 21 23 25 27 29 31 33 35 v» 37 39 41 43 45 47 49 51 53 55 57 59 61 63 65 67 69 71 73 74 77 79 81 83 85 87 89 91 93 95 97 99
2 3 6 7 10 11 14 15 18
19 22 23 26 27 30 31 34 35 38 39 42 43 46 47 50 51 54 55 58 59 62 63 66 67 70 71 74 75 78 79 82 83 86 87 90 91 94 95 98 99
m.
4 5 6 7 12 13 14 15 20 21 22 23 28 29 30 31 36 37 38 39 44 45 46 47 52 53 54 55 60 61 62 63 68 69 70 71 76 77 78 79 84 85 86 87 92 93 94 95 100
IV.
16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 80 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95
VI.
8 9 10 11 12 13 14 15 24 25 26 27 28 29 30 31 40 41 42 43 44 45 46 47 56 57 58 59 60 61 62 63 72 73 74 75 76 77 78 79 88 89 90 91 92 93 94 95
32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 96 97 98 99 100
VII.
64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95 96 97 98 99
Prirođopisno - natoroznansko poljé.
Nij je živali, ki bi bila človeku tako udana do smerti, kakor pes. Ta žival je šla za človekom v najtoplejše in najmerzlejše kraje, z jedno besedo : po vsej zemlji. Psa nahajamo na jugu in na merzlem severji, kjer vlada večni sneg in led; on je povsod Človeku zvest tovariš, pomočnik in prijatelj. Povsod s človekom hodi, kakor brat z bratom, prijatelj s prijateljem, ter deli ž njim dobro in zlo. Od nobene domače živali ne poznamo toliko različnih plemen, kakor od psa. Nu, jaz vam nečem popisovati vseh teh raznih pasjih plemen, nego povedati vam hočem samo nekoliko o kamčatskem psu, ki je največji terpin mej pasjimi plemeni.
Kamčatka, to vam je polutok na vzhodnej stràni severne Azije. Tu ne najdete plodnega polja, niti cvetočih livad, kakor je vidite po našej krasnej
toku dobü ime „kam-Čatski pes."
KamČat-ski pes je
nekoliko večji od našega ovčarskega in j«
podoben volku, a to ne samo v telesnej postavi, temuč tudi v lastnostih. Barve je razno-
verstne, največ bele, čeme in sive. Glavo ima Široko, gobec koničast. Tak-
to je tem prebival- .• cem pes, ki je baš po onem polu-
isto ima tudi ušesa k višku stoječa in koničasta. Pokrit je z dolgo in gosto dlako. Kamčatski psi žive zmirom pod milim nebom. Po leti si sami izkopljejo jame v zemljo, da se v njih hladé, a po zimi se zakopljejo v sneg, da se mraza obranijo. No ipak jim zima mnogo bolje godi, nego li toplina. Malokedaj lajejo, nego zavijajo, kakor volkovi.
Kedar mladi psički nekoliko izpodrastó, privežejo je h kolu, da se pri-ufié mirno ležati. D okier so še majheni, hranijo je z neko meseno juho, ka-
slovenskej domovini. Kamčatska zemlja je pokrita z ve^ jisne-gom in ledom, zatorej ondu ne more konj opravljati onega posla, kakor pri nas. Ali dobri Bog tudi Kamčadal-cev nij pozabil. Kar
tero tako pohotno in toliko jedó, da bi človek mislil, trebuh jim bode raz-počil.
• Ko so dve ali tri leta stari, potem si mora uboga žival sama živež služiti. No o tem kasneje ; poglejmo si poprej, s čim se hranijo in kako zivé. Vsak kamčatski pes dobi, kakor naši domači, posebno ime.
Po leti se njihovi gospodarji malo brigajo zanje ter se tako ves božji dan klatijo okolo, iskajoč si živeža ob bregovih reke ali morja; a ta njihova hrana so ribe, katere znajo verlo dobro loviti. Ako imajo rib dosti, potlej ne snedó cele, nego samo glavo jej odgrizó, a telo ostavijo. Po leti se jim dobro godi, to se jim tudi vidi na telesu, ker so tolsti in debeli.
Ali glej! zdaj še le pride tuga in nejevolja tudi za kamčatskega psa. Leto hitro projde, a nastane huda zima. Sneg zapade, reke in morje po-merzne, do rib se ne more, niti nikodar nikamor; treba se je tedaj zopet verniti h gospodarju v selo (vas).
Zdaj se začne žalostna doba siromašnim psom. Domóv prišedše takoj pograbijo gospodarji, privežejo je h kolu, kjer ostanejo po več dnij tako privezani. Jésti dobé jako malo, da jim salo vpade ter se izstradajo, ker drugače ne bi bili za službo, katero jim bode k malu opravljati, ako bi bili tolsti in predebeli.
Tako privezani in z gladom neusmiljeno terpinčeni, zavijajo in tulijo, da jih človek, ki ima le količkaj serca, ne more poslušati. Zdi se mu, i. >jftr bi jokali po izgubljenej svóbodi. Vsak Kamčadalec ima najmenj po 6 takih psov; kjer se tedaj dobi samo kakih 20 hiž, tam se takój čuje óno žalostno zavijanje J 20 psov, katero našim ušesom ne bi godilo, a Kamčadalec se za to niti ne zmeni.
Hrana kamčatskim psom je po zimi dvoverstna. Da se do sitega na-jedó, dobivajo — navadno zjutraj — plesnivih na zraku posušenih rib. Druga versta te zares pasje hrane so smerdljive gnile ribe. Po leti namreč love Kamčadalci morske ribe in je spravljajo v globoke jame, z deskami in z zemljo pokrite. Ribe se na ta način usmradé in zgnijó. Kedar se taka jama odprè, strašen smrad se razprostre daleč okolo. A Kamčadalcem ta smrad nič ne de, ker tudi oni jedó te ribe in jim nič ne smerdò. Evropljan bi moral omedleti, da samo blizu pride k takej jami. Kamčatskemu psu so take smerdljive, skisane ribe to, kar je našemu konju oves.
Ker Kamčadalci po zimi nemajo vode, gasé si žejo sè snegom in ledom.
A zdaj poglejmo, kakšno korist imajo tamkajšnji prebivalci od teh ubozih stvarij.
Ako bi pri nas komu na nm prišlo, da operti psu na ledja kako breme, ali da po več psov vpreže v voz, ter se Ž njimi popelje v kak oddaljen kraj, otroci, vi bi se tacemu človeku iz vsega gerla smijali, ker vam se bi to jako smešno zdelo. A pri Kamčadalcih nij to nič smešnega, nego baš to jim je korist, katero imajo od omenjenih psov.
Konja bi tam ne mogli rabiti, ker je sneg predebel in vsaka druga žival bi se pogreznila v debelem snegu, a kamčatski psi lehko in okretno po njem tekó ter predirjajo tudi največje snežne ravnine.
Človek se ne more dosti načuditi jäkosti in terpežnosti teh psov. Kam-čadalec vpreže po štiri, navadno po šest takih psov pod svoje sani ter se vozi ž njimi 15 do 20 milj daleč, da jih ves dan niti ne hrani. Pri naprezanji povzdignejo vsi glave in strašno tulijo, kakor bi nebesom tožili svoje težave ; a ko začnč teči, vsi umolknejo. Tu moram opomneti, da se kamčatski psi ne vodijo z vojkami (vajeti), kakor pri nas konji, nego z besedami; zatorej ima vsak pes svoje ime, ter umeje tudi še nekatere druge besede, kakor: naprej, nazaj, levo, desno itd.
Često se dogodi, da se na potu mej soboj spró, začnć rohnéti in hipoma se skoljejo, a gospodarjev bič je zopet spravi v red.
Eazven da so tako hitri, so tudi močni ; šest takih psov vleče po pet do po šest centov blaga.
Kedar so na poti, tedaj dobi vsak, navadno zjutraj, samo po pol ribe, a z večera se nekoliko bolje nahranijo.
Gorje jim, ako se polenijo; gospodar vzame bič, p0či ž njim na levo in na desno, na dolgost in povprek, ter mahoma zopet dirjajo.
V Kamčatki naredé po zimi tako imenovane „pasje postaje." Ako šest psov vleče blago, ki ima preko šest centov, iu v treh dneh prehodijo 40 do 45 milj, odpočijejo potem četerti dan v takej postaji ter dobé tudi nekoliko več hrane.
A zdaj da vidimo, kakšne sani imajo Kamčadalci?
Te kamčatske sam so proti pasjej moči in bregovitim tlom tako dobro in umételjno narejene, da svojej nalogi popolnoma ustrezajo ter si boljših niti misliti ne moremo.
Podobo imajo podolgaste košare, ter tudi res nijso nič druzega nego košara, spletena od protja. Ta košara je zopet od vseh stranij povezana in prepletena z jermeni, ter je tako močna in čversta, da, ako tudi se vsa košara zvija, ipak se tako lehko ne potare. Košara je nasajena in z jermeni dobro privezana na dve spredaj zakrivljeni drevesi.
Cele te sani nijso preko 16 funtov težke, a nes6, kakor je uže bilo rečeno, po 5 do po 6 centov blaga.
Kamčadalci imajo še drugo korist od teh psov. Stare pse in sploh vse, ki nijso za rabo, pobijó in oderò, ter imajo kožo, od katere si narejajo obleko, ki je topla in traje po štiri leta. Obleka od pasjih kož je za Kamča-dalce več vredna, nego obleka od bobrove kože. Zatorej se tudi radi bahajo s tako obleko, ter zabavljajo drugim, ki je nemajo. Ako hoče kedó v prepiru svojega protivnika v nič devati, pravi mu: „paglavec! ti pa le molči! kje si ti še bil, ko smo jaz in moji dedi nosili kuklanke od pasjih kož."
Iz vsega tega se vidi, kako potrebna, kako koristna je ta žival tem prebivalcem, vidi se, da je kamčatski pes Kamčadalcem pravi dar božji.
Velik si in predober o Bog, a velikost in dobrota Tvoja kaže se nam v Tvojih delih.
(Po Brehrnu posi. I. T.)
't-fiS
Umeri je 28. dné pretečenega meseca ob 8. uri z večera po vseh slovenskih pokrajinah velespoštovani in slavni gospod
Dr. E. H. Costa,
dež. odbornik, predsednik „Slovenske Matice," ud c. k. dež. šolskega sveta itd., itd.
ljubljenec slovenskega naroda in dika naše domovine. Bil je ves čas zvest podpornik „Vertčev," ki ga nij samo materijalno sam podpiral, nego tudi vsestransko priporočal in širil mej slovensko mladino. Otroci, spominjajte se često njegovega imena!
Bog mu daj večni mir in pokoj in večna luč naj mu sveti !
Drobtine.
(Veverice) so škodljive mladim ptičem, tega se je prepričal lanske pomladi neki kmet na Nemškem. Cul je v bližnjem gozdu milo čivkanje mladih ptičic; ko bližej stopi, videl je, kako je veverica štirim ptičkom, ki so bili v gnjezdu, kljunčke popolnoma odgrizla. Ubogi ptički so morali poginiti.
(Hvaležnost.) V Londonu je nedavno umeri imovit tergovec, po imenu Lloyd, ki je nečemu gospodu Holmesu ostavil v svojej oporoki 20 funtov sterlingov (po našem novcu preko 200 gld.), „ker me je — tako piše sam v oporoki — v mladosti jedenkrat pošteno našeškal, a to mi je bilo ves čas mojega življenja verlo koristno."
Kratkoöasnioe.
* Sosed je soseda tožil za neki dolg ter sodniku pokazal dolžno pismo.
stvari-
Ta pregleda papir ter vidi, da je dolžno pismo tudi na drugej stràni prepisano. „Čemu je prepis na ónej stràni?" vpraša sodnik kmeta. „I nu, mislil sem, Če izgubim pervo dolžno pismo, imel bodem óno na drugej stràni."
*	„Lansko zimo," pripovedoval je neki lažnjivec, „padem tako nesrečno na ledu, da se mi je takoj glava odtergala od telesa. Hočem jo vzdigniti, ali glej, uže je bila pri-merzla na ledu. Hitro tečem domóv, zgrabim sekiro, odsečem glavo, ter jo položim zopet na njeno pravo mesto. Glava se zopet priraste k telesu, in evo me zdravega in čverstega!"
*	„Francek, kje si, pojdi berzo sem, da miprineseš tobaka!" reče oča najstarejšemu sinu!
Francek: Jaz ne grem, recite Jožku.
Oča: Nu, Jožek, le hitro sem, da mi pojdeš po tobaka!
Jožek: Zakaj bi jaz šel, Ivanko naj gre!
Ivanko: Oča! ne prosite ju, saj vidite, da ne gresta, pojdite rajši sami.
Oča vzame šibo ter vse tri do dobrega pretepe. Drugi krat nij bilo očetu več treba prositi, da mu otroci store to ali óno. Samo mignil je, in vsi trije so bili takój pripravljeni, izpolniti očetovo željo.
*	Pride soseda k sosedi, ki je baš krape pekla ter je prosi, da bi tudi ona v njenej uže vročej masti svoje krape spekla. Soseda jej dovoli. Ko so bili krapi pečeni, zahvali se jej in reče: „hvala vam, soseda ! , Kedar bodem jaz zelje kuhala, prinesite vi pleče (šunko), da se vam izkuha v mojem želji, ter vam tako vsaj nekoliko po-vernem vašo prijaznost in dobroto,"
Uganke.
1)	Mati s hčerjo, in mati s hčerjo, in stara mati z vnuko, pa vseh skupaj jih je samo troje. Kako je to ?
2)	Je drobno, za jedno roko, kljun jeklen, rep lenén.
S) Kosmatinu glavo odrežem, serce iz-derem, dam mu piti in začne govoriti.
4)	Raslo, vzraslo, iz germa prilezlo, mej rokami se povalilo, mej zobmi se začutilo.
5)	Okroglo je in belo, vsemu svetu omilelo. Kaj je to?
6)	Priklanja se in priklanja, a ko domóv pride, nasloni se.
7)	V hosto gre, domóv gleda, domóv gre, v hosto gleda. Kaj je to?
8)	Po gorah hodi suknja in kožuh. Kaj je to?
9)	Cesto me pričakujejo in prosijo; a jedva se prikažem, vse beži.
10)	O gerdem vremenu se moram sprehajati, o lepem se v kotu dolgočasim. Kaj je to?
11)	Po leti v kožuhu, po zimi gol.
12)	Dve materi imati po pet sinov, vsem je jednako ime.
13)	Cern se gre kopat, a rudeč iz kopeli pride. Kaj je to?
14)	Sestra k bratu was hodi, a brat pred njo beži. Kaj je to ?
(Odgonetke uganek v prihodnjem listu.)
Rešitev uganke v I. listu „Vertca."
Polž pride deseti dan z večera verhu zida, ker deveti dan pride 9- črevljev visoko, deseti dan pa 3 = 12.
Prav so jo rešili: Gg. Ant. Žnidar-šič v Premu; Dragotin Martelanec, uč. v Bark oli ; A. O. in Gabrijela Piskar v Ljubljani.
Nekaterim gg. naročnikom v pomislek.
Mnogo naših čest. gg. naročnikov nam piše, da je jezik v „Vertcu" sicer lep, čist in pravilen, a vendar otrokom in prostemu ljudstvu, ki ga tudi rado čita, nekako previsok in težko umeven. Zaradi tega žel6 nekateri naročniki, da bi se „Vertec" deržal svoje prejšnje, slovenskemu ljudstvu bolj navadne pisave. — Uredništvo rado ustreže tej občnej želji čest. gg. naročnikov, ako je upati, da se potem „Vertec" mnogo bolj razširi mej narod slovenski, osobito mej slovensko mladino, katerej je dakako v pervej versti namenjen. Prosimo, da nam o tej stvari objavijo še drugi prijatelji našega lista svoje odkritoserčno mnenje. „Ure d."
MR*" Vse one čest. gg. lanske naročnike, ki so pervi in drugi list „Vertca" prejeli, prosimo uljudno, da nam ali blagovoljno vernejo obä lista, ali nam naročnino pošljejo.
„Uredništvo.
LISTNICA.. Gg. L. U. v Ambrasu: Storili »mo vse, kakor nam ste naročili. Priporočajte „Vertec" prijateljem In znancem, bai v Vašem kraji ga mladina jako malo čita. Serčen Vam pozdrav, ki tako rodoljubivo podpirate naše domače slovstvo. — A. F. P. : Odzdravljamo ter prosimo za razširjevanje „Vertca" mej naio dobro slov. mladino. — J. Z. v K. : Vai» pesenca nij godna za natisk, ker je preveč slična onej, ki je bila v skakalnici pr. leto. Pošljite kaj druzega in boljšega. — A. M—c. v Ljubljani: Prida na versto. — J. B. in M. X. v R. : Kedar pride naročnina, pošljemo „Vertec."
Obrazec za risanje.
Slišal sem od mnogih stranij, da podobo, ki vam jo je „Vertec" prinesel v zadnjem listu, rišete uže verlo dobro na papir in na pločice. Zatorej vam je denašnji „Vertec" prinesel drug obrazec, da se urite r risanji, dokler vas zopet z novo podobico ne razveseli.
Izda tel j, založnik in urednik Ivan Tomšič. Tiskala Klein in Kovač (Egro va tisk.) v Ljubljani,