L i s t e k. (Spisal Fr. Črnagoj.) Potres. (Konec.) jena, me je vendar pregovorila, da smo se na torek preselili v Tacenj na Urbanov skedenj, ki je bil nov, ličen in majhen, in tam srao ostali tri tedne. — Toda, predno smo se uredili, kako smo prenašali obleko, posteljno opravo in kuhinjsko orodje sem in tja — — prav kot mačka svoje mlade! — — Zajutrkovali, kosili in večerjali smo pri Ivanu, spali pa v skednji pri Urbanovih. Vendar dolgo tako ni moglo biti. Sklenila sva z ženo, da pojde ona z otroci domov k starišem. Bilo je teden dnij po prvera potresu, ko sem stopal po ljubljanskih ulicah; kar me nagovori prijatelj in ob jednem svak, Janko: »Kaj pa tako zamišljen? — Te je jako streslo?" »Precej me je, precej", pravim mu in pripovedujera mu svojo težnjo. »Sedaj sem pa sklenil, da pošljera ženo in otroke k Čerinu; čakam le še odgovora od tasta." »Nespameten si, da čakaš še-le odgovora! Glej jaz sem bolj praktičen še pisal mu nisem, ampak povezal sern nekaj žimnic in cunj, ženo in šestero otrok pa oddal vse skup včeraj na vlak, danes grem pa sarn za njimi v Zagorje. Zdaj pa napravi ti jednako, pa borao živeli vsi skupaj prav patrijarhalično pod jedno streho!" Ostrrael sem nad toliko ročnostjo prijateljevo, pa uvidel tudi takoj, da bi bilo vendar prevec za Gerina, ako bi dobil dvoje družin na glavo. In res, podal sem se z družino v Zagorje še-le 8, vel. travna, ko se mi je na višjera raestu obljubilo, da pojdem suplirat v Izlake, uro hoda od Zagorja. Bili smo v Gerinovem stanovanji: 1.) Čerin-Cerinka z Malko, Milko in Karlora; 2.) Likar-Likarca z Minči, Anči, Julči, Jankom, Stankom in Bolčkom; 3.) Grnagoj-Črnagojka z Anico in Bolčkom; 4.) Likarjevim v nameček je bila stara njihova teta in meni moja dekla Franica. Brez logaritmov zračunjeno daje to število 19 ne li? 0, ti ubogi, ubogi Gerin! Hudo je razdeval potres, trl in tlacil je ljudi, zavdajal jim skrbij, toda hujši od potresov je bil — potres v Gerinovera stanovanji! Vendar — — — srečno je prestal Gerin ta nbabylon", zdrav je ostal po duhu in telesu in —  zdaj pač sme upati, da ga ne vkloni vsak vihar, ko je prestal najhujše! Toda ,,Raum ist in der kleinsten Hiitte" da, prostora bi že še bilo, toda miru — — miru ne! To je bilo krika in vika, smeha in joka, kar brez programa! Podnevi smo iraeli predpisane ure, kedaj srae kdo biti v kuhinji, v sobi ali na vrtu. Zvečer pa so ženske razvlekle svoje ,,mehove" in posedli, oziroma polegli smo slednji prostorček v sobah. Da se niso po noči nesreče dogajale, gorela nam je večna luč; pa še vkljub temu niso bili redki vzdihi, kakor: »Av to je moja noga!" — — ,,Prismoda, kaj li misliš, da mi stopaš na trebuh!" etc. etc. Hudo pa je bilo, kadar so otroci trčili skupaj. ,,Ata, ata — — Anči pa je rekla, da naj rae Minči nabije, ker sem stopila Julči na noge!" — — kričala je prva, pa kričali so tudi že vsi drugi! Očetje smo kazali svojo avtoriteto, matere so vpile, otroci se drli — — nekateri radi prejetih udarcev, drugi radi kolegijalitete. Oj to je bil koncert, ko je vraes posegla še ,,teta Milka" na glasovirji! ,,Teta Malka" pa tudi ni bila tiho mehkega srca je, pa se je ujedala nad nami, da smo tako neusmiljeni, da pretepavamo otroke! Na uho bodi povedano, da sta še obe teti ,,za oddat" — — — pa obe zorni kot rožni cvet! K jedi smo sedali navadno v dveh partijah: otroci v kuhinji, odrasli pa v sobi. In kake zaloge jedil so se v istem času kuhale! Tašča Gerinka^si je morala naročiti loncev in skled — — večjih dimenzij! — 0, to je bil potres, to! v Slednjič sem dobil dekret. Naložil sem v Smartnem posteljo in zibel in je poslal v Podšentjur. Slovesen je bil moj dohod v Izlake. Soboto opoldne se napotim v družbi Jankota in neke visoke osebe in spe, ki se najraje nazivlje ,,bodoča exelenca", proti novemu domovanju. Sredi pota sta pešala moja spremljevalca. Tu nas dojde voznik, ki je vozil polovnjak vina. Janko ga je poznal še iz prejšnjih časov, zato je bil hitro zraven njega na vozu pred sodom. Exelenca si tudi ni kar nic pomišljal in spretno je zajezdil sod okobal: Kaj je preostajalo raeni? Pac se mi je Bčast" upirala, da bi pripeljal na takem vozu novega učitelja v župnijo, toda ker je voznik švignil z bičem po konjih, skočil sem urno zadaj na soro, da so rai noge ,,svobodno bingljale" in tako sem se slovesno ,,fural" v občino, v kateri mi je bilo poslej delovati! Exelenca na sodu pa je vpil »živijo" in mahal z rokarai ter tako ljudi opozarjal, da se ne vozi kar tako —¦ — kdor si bodi! Nekaj mescev je že od tedaj. Tu v Izlakah žedira in dolg čas prodajam ter premišljam, kako je bilo ravno pred desetimi leti, ko sem čakal — mladostnega ognja poln — tu pri prijatelji na svoje prvo imenovanje učiteljem! Tu je bilo, ko sva pohajala z Jankom po gozdnih potih in sanjala mladostne sanje ter ukrenila marsikatero učeno! Tu je bilo, ko sem dobil list od sestre, da sem pozvan tja na Slemene! Sedaj pa sanjarn sam brez prijatelja, sanjam sanje preteklih dnij, ne prihodnjih! Pač tudi prihodnjih. Cakarn zopet, skoraj ravno tako nestrpno, čakam imenovanja za — — — drugega učitelja, ne za naducitelja! V toliko so se mi izpremenile misli od tedaj, da vem, da sme biti v našem stanu clovek že zadovoljen, če dobi učno mesto kako drugo — a tudi le drugo — ki mu ugaja. Tako mi je potres pretresel vse moje stanje, pognal rae je raed svet, da sem se moral ločiti od ljubih rai prijateljev in tovarišev! wŠibe potresa — — reši nas, o Gospod!"