Simon Gregorčič V gorenji soški dolini, dobre tri ure severozahodno od Tolmina, leži prijazni trg Kobarid. Od vseh strani obdajajo to kotlino mogočni gorski velikani. Na vzhodu je Krnsko gorovje, na jugu Matajnr in Mija, na severozahodu pa grebeni Stola. V tem trgu je prometno središče za gorenje Posočje, kjer se stekajo doline, vodeče na severu proti Bovcu, na jugu proti Čedadu in na zahodno stran proti gorskim vasem Benečije. Tu v Kobaridu se ustavljajo ljudje, ki mislijo potovati v eno izmed omenjenih smeri. Mi pa krenimo čez most preko Soče za Koba-ridom in pojdimo po levem bregu reke navzdol. V pičli uri smo v vasi Kobarid H 22 Libušnje. Že s poti proti Kobaridu po drugi strani reke nas je po-zdravljala iz daljave cerkvica sv. Lovrenca pod Libušnjem. Okrog nje je pokopališče, kjer počiva eden naših najboljših. pesnikov, Simon Gregorčič, čigar stoletnico rojstva smo obliajali meseca oktobra. Napotimo se od cerkvice aavzgor po pobočju gore. V dobri uri pridemo v gorsko va-sico Vrsno in stopimo v skrom-no hišico v gornjein koncu va-si, kjer se pravi pri Pomolčku. Pod to strelio je bil rojen dne 15. oktobra 1844 deček, ki so tnu dali še isti dan pri krstu v libnšenjski farni cerkvi ime n^.---n^ijuimm o ¦ i j x • ¦ ^S^aSMtSŠSHBF Vrsno, rojstna vas bvojo mladost je sam naj- "IIUB..... J^ indomS.Gregorčiča lepše opisal v svojin pesmih, «fc»MSJfil kjer pravi, da je veselo pope- »2<^M^^B»te»....i val kot pastirček po planinah, ko je pohajal za svojimi ovčicami. V domači šoli so kaj kmalu spoznali, da ima mali Šimenček bistro glavo, in poslali so ga 1. 1852. v mestne šole v Gorico. Bog ve, koliko-krat je dijaček Simon prepotoval pot ob Soči, od Kobarida mimo Tolmina in Kanala v Gorico in nazaj. Gotovo so se mu že takrat vzbujale v srcu misli, ki jih je pozneje tako lepo izlival v lahno-tekoče pesmi. Vsega tega domotožja in te ljubezni do domače zemlje in svojega naroda kot dijaček še ni znal izraziti. Kar pa je že kot otrok in mladenič občutil, to nam je pozneje povedal v prelepih-pesmih, ki so šle tndi drugim do srca. Malo je pesnikov, ki bi jih ljudje tako radi prebirali kot Gregorčiča. V teli krajih skoraj ni bilo liiše, pa če je bila še tako revna, da bi ne imela Gregorčicevih ijesmi. Knjigo so hranili kot hišno svetinjo. Ko so v prvi svetovni vojni morali prebivalci vasi na pobočju Krna zapustiti te kraje in oditi v begunstvo, so mnoge družine vzele s seboj poleg najpotrebnejših življenjskih potrebščin samo še dve knjigi: molitvenik in Gregorčičeve pesmi. V pesnikovih prerokbah so našli tolažbo in iipanje v boljše čase, ki jih bo še doživljal na svoji zemlji naš narod. ^ Ko počivamo pri Po-molčku, se zamislimo v življenje našega pesnika. Po končanih srednjili šolah, kjer je bil skoraj vedno odličnjak, je odšel v semenišče, da bi se kot duhovnik vrnil k svo-jemu Ijudstvu, ga učil, vzgajal, tolažil in mu tudi drugače pomagal k lepši bodočnosti. Kot kaplan je dobil prvo službeno mesto blizu svo-jega domačega kraja, v Kobaridu. Pozneje je odšel kot kaplan v Rihemberk na Vipavskem. Čeprav so ga imeli ljudje tu radi, si je vendar želel nazaj časov, ki jik je preživljal med svojimi prijatelji pod sivim Krnom. Lepo je izrazil 23 ^^— to hrepenenje v pesmi »Nazaj v planinski raj«. V Rihemberku je zložil večino svojih najlepših pesmi. Ker je začel bolehati, ni mogel uresničiti svoje želje in nadaljevati šolanja na vseučilišču, kamor se je že vpisal. Leta 1882. je izdal svoje pesmi v knjigi, ki je bila kaj kmalu razprodana. Z izkupičkom za svoje pesmi je podprl tudi oeeta, da je rešil domačo hišo dolgov. Zaradi bolehnosti se je pesnik preselil iz Rihemberka in sprejel vikarsko službo na Gradišču pri Prvačini. Tu je kupil nekaj zem-ljišča in si sezidal hišico, kjer je prebival, ko se je moral zaradi bo-lehnosti odpovedati službi in sto-piti v pokoj. Pozneje pa je to po-sestvo prodal in odšel v Gorico, da bi imel bliže zdravniško pomoč. Po triletnem bivanjn v mestu ga je dne 16. novembra 1906 zadel med sveto mašo mrtvoud in 24. novem-bra 1906 je nehalo biti srce pevca naše Goriške, ki so mu vzdeli ime »goriški slavček«. Na njegovo željo so ga pre-peljali nazaj v ljubljeni planinski raj, k Sv. Lovrencu pod Libušnjem, da bo počival med svojimi rojaki. Veličastna je bila ta njegova zad-nja pot. Zastopniki naroda iz vseh krajev in ogromna množica doma-činov je lzkazala mrtvemu pesniku zadnjo čast. Njegove preroške pesmi pa bodo v vseh časih dvigale narod in vzbujale v njem upanje y lepšo bodočnost, ali kot pravi pesnik sam: Le vstani, borni narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je vstajenja dan!