I ako je klical z županskega prestola njen dolgo letni načelnik Janez Nep. Hradecki, čigar »je bilo srce goreče za čast in prid in blagorstvo Ljubljane, ljubice nebes in sreče« (Prešeren). Ljubljana, bodi bela! Po njeni lepoti je hrepenel in vse storil, da bi jo povzdignil ob času njenega po nižanja po potresu mestni župan Ivan Hribar. Pre- stvaril je Ljubljano v moderno mesto. Ljubljana, bodi bela! Njene preurejene ulice in trgi, njeni mostovi in njen stari stražnik grad so najvid nejši dokazi, kako skrbi za lepoto Ljubljane sedanji predsednik dr. Dinko Puc ob navdihu prenovitelja Kraljevih Hradčanov, ljubljanskega rojaka arhitekta Jožefa Plečnika. Ljubljana, bodi bela! — je zaklical pred 78 leti ži- rovski kaplan, brezovški rojak Jernej Lenček (SBL I 634), ko je jel izdajati koledar »Slovenski romar«. Iz njegove raznovrstne tvarine nas zanimajo članki, ki zadevajo našo Ljubljano. V prvem letniku 1857 pre kipeva rodoljubni pisatelj za njeno lepoto s pesmijo »Beli Ljubljani se limbar poda«. Za kratkim, jedrna tim člankom Petra Hicingerja »Zgodba Ljubljanskega mesta« slede »Nektere vošila«, najprej »Ljubljanča nom«. V uvodu »voščilom« piše Lenček: »De bi Ljub ljana, ki se bela, to je lepa imenuje, v svoji notranji in zunanji podobi vedno lepši prihajala, ter domačim in ptujim prav prijetna postala. Zatorej vosi svojemu ljubljenimu mestu nektere premembe, poprave in na prave, ktere, če ne naglo, naj bi se vsaj s časoma go tovo speljale.« Svoja voščila je objavil v 13 točkah. Ker utegnejo zanimati ljubitelje Ljubljane, jih navedemo tu s pri pombami ali dobesedno ali vsebinsko po vrsti. 1. V prvi točki je Lenček vzel na piko Marijin trg, »ki je skoraj središče Ljubljanskega mesta«. Na srcu mu je bilo prenovljenje in ozaljšanje frančiškanske cerkve. Ta želja se mu je izpolnila. Uravnane so bile stopnice do cerkve, v stopniških zakotjih zasajen park, pročelje cerkve ozaljšano s freskami domačega umetnika frančiškana o. Aleksandra Robleka, njeno sleme poveličano s kipom M. D. Na Marijinem trgu je Lenčka v oči bodla mesnica, Štrukljeva iz Šiške, poleg Bučarjeve prodajalne, ki je imela nazadnje ravno streho, a na njenem sprednjem robu za okras in reklamo vrsto buč. V kotu med Bu- čarjevino in Ljubljanico so ženske prodajale kruh (Podkrajšek). Na Marijinem trgu so se utaborili bra njevci s sadjem in pečenim kostanjem, ob sejmih pa Gorenjci z domačim suknom, gorenjskimi preprogami in raševino. Na mestu mesnice, »ki se na tem kraju kar nič ne spodobi«, si je želel Lenček lepo visoko hišo. Od 1905 stoji tam Prešernov spomenik, za njim je visoka hiša italijanske zavarovalnice. Mimo njiju pa se je odprl izpred mosta direkten dohod na šent- petrski nasip. Kakšna je bila ona stran Marijinega trga med špi- talskim mostom in Gledišno (zdaj Wolfovo) ulico? Ondotni vrtec, ki mu je pisatelj želel, da bi se spre menil v lep, zal, prijazen vrtec z lepo ograjo, je bil povod naslednji jako zanimivi opazki: »Sploh pa naj bi se v mestu in predmestjih vrtne ograje tako speljale, da bi se noter videti zamoglo; zakaj le taki vrti kinčajo mesto; nasproti pa so s če loma narejene ali zidane ograje človeškemu očesu ne- vošljivke in v mestih celo nepristojne.« Glede vrtnih ograj v Ljubljani le ni še vse tako, kakor si je želel Lenček. So tu nekatere starejše stavbe z visokimi zidanimi ograjami, ki jim manjka samo še strelnic, pa bodo prave trdnjave. Rajni starina Ivan žan je pravil, da je bil krog I. 1842. ob špitalskem mostu proti sedanji VVolfovi ulici nekak stolp. V njegovem pritličju je imel svojo delavnico neki padar (Bader, izprva topličar, naposled brivec, zoboderec, ranocelec). Kakšen je bil Marijin trg leta 1738., kaže spodnji del Metzingerjeve slike sv. Florijana v šentpetrski cerkvi (I. Vrhovnik, IMK 1905, 171). Sliki trga iz Valvasorjeve dobe, oziroma iz srede 19. stoletja sta na str. 24/25 lanske »Kronike«. 2. »Naj bi se v Gledišnih (zdaj VVolfovih) ulicah stara, nerodna hiša pod štev. 39, imenovana »zum R6sselwirth« odkupila, odpravila in s tem silno obiskovana ulica razširila in zlepšala.« Reselbirt je segal s svojim 1. 1874. imenovanim »vagonom« skoraj do srede ulice (Iv. Prijatelj, Janko Kersnik, VI 125). Na izvesku se je zibal na zadnjih nogah belec z napisom »zum VVeissen Rossel«. Auer, lastnik te gostilne — imenovala se je po njem tudi LJUBLJANA, BODI BELA! + IVAN VRHOVNIK KRONIKA 75 76 KRONIKA Okolica Marijinega trga sredi 19. stoletja »pri Auru« — je varil tu in pozneje na Zelenem hribu pivo, ki je bilo na dobrem glasu. Staro parstoletno hišo so podrli leta 1898. Na mestu nje, toda umak njena v stavbno črto, je zrasla hiša, naposled last pok. dr. Ivana Oražna, ki jo je zapustil dijaštvu ljub ljanskega vseučilišča (Staroslav, Gostilne 33). »Vošilo« pod št. 2. se je do pičice izpolnilo, čudno, da je Lenček prezrl podobno prometno oviro v so sednji, zdaj šelenburgovi ulici, kjer je za njega dni imela gostilna »pri zlati zaponi« izrastek, moleč do srede ulice. »Zapono« so porušili leta 1878. Njena naslednica je Schleimerjeva hiša (ib. 41). 3. Nekaj posebnega je predlagal Lenček za olep- šanje »Zvezde«, pišoč: »De bi se v zvezdnim drevo redu, v osmerih, že obstoječih razdelkih, kjer zdaj rožnate gomilice stoje, začeli spominki za deželo za služenih mož postavljati; kar bi bilo deželi v slavo, mestu pa tudi v zimskim času poseben in obstoječ kinč ljubljeniga drevoreda.« V gaj slave, v slovensko Valhalo pod milim nebom, je Lenček želel, da bi se preobrazila »Zvezda«. Žal, da se ni. Celo njen zasaditelj župan Hradecki ni do segel spomenika, pač pa Radecki, ki se je zasidral sredi »Zvezde« leta 1860., drugič 1882., in vztrajal tam do prevrata. 4. Ne le »Zvezdi«, tudi njenemu sosedu Kongres nemu trgu je Lenček želel povzdigniti lepoto. Uga jala mu ni njegova južna stran. Namesto ondotnih, »malo pristojnih« hiš, ki naj bi se odkupile, naj bi se postavil dostojnejši in obširnejši deželni dvorec. Izginile naj bi hiše dveh gostilnic, v Peklu in pri Meti na griču ter med njima kavarna in pivarna Fischer (gl. sliko v KSM 1934, 270), t. j. štev. 30 stara, zdaj 13 (Lavrenčič), št. 31 zdaj 14 (Elbert), št. 32 zdaj 15 (dr. Bleiweis). Ako bi se zaželeno večje poslopje ne moglo takoj sezidati, naj bi se ohranilo stavbišče za prihodnost. Ako bi se bil uvaževal Lenčkov nasvet, bi se realka ne skrivala v Vegovi ulici, ampak bi po kazala svoje lepo lice Kongresnemu trgu. Novi de želni dvorec, danes poslopje univerze, je namreč po potresu zrasel na prostoru starega. Trg sam pa je postal po načrtu prof. Plečnika zares kinč bele Ljub ljane. 5. Lenček: »De bi se čevljarski most v lep, če mo goče v železen, vezan, viseči most prestvaril.« Namesto starega, lesenega, onemoglega mostu je dobila Ljubljana že deset let nato, 23. X. 1867, nov, železen most, izdelan v fužinah na Dvoru. Stal je 30.000 gld. in so ga v spomin na nekdanjega mest nega župana preimenovali v Hradeckega most; a novo ime se ga ni prijelo. Sedanji železobetonski čev ljarski most je iz leta 1931., stari železni most pa služi od istega leta prometu Kodeljevega mimo pri silne delavnice do Zaloške ceste pri Leonišču. 6. Tudi naslednje Lenčkovo voščilo ni ostalo brez uspeha: obnova znamenja M. D. na trgu sv. Jakoba. Marijin kip, umetniško delo J. V. Valvasorja (1681), ki je sameval od 1844 v cerkvi sv. Jakoba pri zad njem oltarju na moški strani pod oknom, se je dvig nil leta 1870. na vitki steber; v spremstvu so mu kipi zavetnikov ostalih mestnih župnij. Prvotno je steber stal pred velikimi vrati cerkve. 7. Dalje časa — nad 20 let — je minilo, da se je uresničila sedma Lenčkova želja. Stolna cerkev je bila namreč proti severu, od škofije pa skoraj do se menišča, zastrta s hlevi, ki jih je bil dal sezidati v francoskih časih v škofiji stanujoči maršal Marmont. Pod njihovo streho je bila konjarna za 24 konj s kaščo v nadstropju, hlev za 8 glav goveje živine in lopa za vozove. Med hlevi in cerkvijo je bila »ozka, pa zelo obiskovana ulica« brez imena; hudomušni Kongresni sredi 19. stoletja KRONIKA dr. Jakob Zupan ji je dejal Mingrelija in Kakacija. Lenček je torej predlagal: »Zavoljo nekterih . .. reči naj bi se (ulica) nekoliko razširila in bi se pogled na stolno cerkev odperl«. Tako Lenček. Knezoškof Ivan Zl. Pogačar pa je 1881 ukazal, naj se hlevi kar podro. Z njimi vred je izginila vsa nesnaga, ki jo je krilo hlevsko obzidje in konec je bil zavetišču mo ralnih neredov. Na hlevskem stavbišču je danes lepo urejena terasa z zložnim stopniščem po vsej dolžini. Na stebrišču prehoda iz škofije v cerkev je vzidan spomenik v bližini padlih mučenikov Lundra in Ada miča. V spodnjem delu pridobljenega trga stoje lope stalnih branjevk zelenjave in sadja. Ves javni pro stor pa je po vsej pravici dobil ime Pogačarjev trg. 8. V tej točki je Lenček razodel želje zaradi Kranj ske hranilnice, muzeja in licejske knjižnice. Kranjska hranilnica, započeta leta 1822., je izprva poslovala v Galletovi (sedanji mestni) hiši na Mest nem trgu št. 2. Leta 1840. se je preselila na Poljane, oziroma na Semanji (zdaj Krekov) trg (Andrejka, Trg. vestnik 1934, 110). Dotedanji dve hiši — po ljansko krilo prej v Kukovi posesti in semanjetržno, prej last Hubenfeldove rodbine — sta se strnili v eno pritlično poslopje. Lenček piše, da je čedno, a naj bi se dvignilo vsaj za eno nadstropje. To se je zgodilo krog leta 1860. in je tu vztrajala hranilnica do leta 1881., ko si je omislila nov dom v Knafljevi ulici. V hiši nekdanje Kranjske hranilnice, dvignjeni v dva nadstropja, posluje danes finančno ravnateljstvo. Na Semanjem trgu je zanimalo Lenčka še eno po slopje, tisto pod Gradom, »kjer so zdaj le za semenj majhne štacune.« Pozneje so bila tam stanovališča; v enem je bival mestni stražnik Dreiteufel (Fr. Ma- selj-Podlimbarski, Zbrani spisi, L, Opombe 444); bili so tamkaj pleskarji; ob ponedeljkih so shranjevale ondi bezoviške perice perilo (Podkrajšek). Po Lenč- kovi želji naj bi se tudi to poslopje »zvikšalo« in obrnilo »v kako občjo potrebo« n. pr. za muzej, »ki je v šolskim poslopji, kjer že tako prostora primanj kuje, tako nepristojno razdeljen« — arheološki od- Okolica Mesarskega mostu In Ajdovega zrna sredi 19. stoletja 77 Zazidanost Ajdovščine sredi 19. stoletja. (Sredi trga steber sv. Trojice) delek bil je v pritličju v desnem krilu, prirodoslovne zbirke pa so bile shranjene v prvem nadstropju. Ali naj bi našla tu zavetje znamenita licealna bukvar- nica«, ki tiči zdaj v šolskem poslopju na kraju, ki je zaradi ognja v največji nevarnosti. Tu se vidi jasno, kako velik in dalekoviden je Len ček v svojih voščilih; na srcu sta mu bila dva tako važna zavoda, muzej in licejska knjižnica. Na tem stavbišču stoji od 1898 Mestni dom. Narodni muzej je dobil svojo hišo 1. 1888., le knjižnica, muzej tiska nih del slovenskega duha, še danes nima lastne strehe. Poleg tega poslopja je bila ledenica, ki je Lenček ni vzel v misel. Omenja se leta 1766. s pripombo, da so pred Frančiškanskimi vrati v jarku pri mestni le denici rasle murbe (m. a.). 9. Boljšo zvezo »zvitega, dolgega in tesnega« pred mestja sv. Petra s kolodvorom je predlagal Lenček v devetem »vošilu«. V ta namen naj bi se odkupila in podrla ob hišnem bloku »Ajdovega zrna«, ravno pred vhodom v »strmo Blatno vas« (sedanjo Prečno ulico) stoječa stara Lovšetova hiša (v njej so pro dajali Kranjčani mlinske kamne) in razširila pot proti postaji. Ta hiša je bila po potresu zamenjana z novo. V isti točki je sprožil Lenček tudi zvezo Mesar skega (zdaj Zmajskega) mostu s kolodvorom. Od stranila naj bi se Urbasova, po domače Irgličeva hiša, kar se je zgodilo leta 1883. (Staroslav, Gostilne 26). Mesto se je po tamkajšnjem polju znatno raz širilo in dobilo ob novi Resljevi cesti svoje prve mo derne vile. 10. S šentpetrskega predmestja je Lenček krenil na Dunajsko cesto, kjer so kratile njeno lepoto »niz ke hišice kočice št. 70, 71, 72« — med njimi krčmar pri Križu (Kreuzvvirt). Po odkupu naj bi te skaze izginile s površja. Na njihovem stavbišču bi se podalo veliko poslopje, še bolj pa »prost, obširen, odprt prostor«, segajoč od bolnišnice (sedaj Kmečke po sojilnice) do evangeljske cerkve (1851) in od mitnice 78 KRONIKA (v sedanji žiličevi hiši) do velike Medijatovkine hiše, ozaljšan z znamenjem presv. Trojice. Ta predlog, ki bi pridobil Ljubljani na prostoru Ajdovščine tako po trebni trg, se ni uvaževal, pač pa prvi. Na stavbišču navedenih kočic je trgovec Luka Tavčar sezidal krasno poslopje leta 1868. (ne 1878.). Zdaj posluje v njem kavarna Evropa. Pogled na Ajdovščino iz ok. 1. 1660. glej »Kroniko« 1934, 39. Znamenje sv. Tro jice, postavljeno 1693 na sredi prostranega trga, je prišlo novi hiši v senco, 1. 1930. pa je bilo prestavljeno na Kongresni trg. 11. Lenček je opozoril Ljubljančane na razgledi- šče, »ki je na zveršini tivoljskega griča nad Cekino- vim gradam in Šiško, — na kupi, kjer se nar lepši razgled krog in krog razprostira, — veliko lepši kot na Rožnici,* na gradu, ali na Golovcu. . . Nektera drevesca (smrečje) zakrivajo to pripravno zveršino, ki se v podobi trivogelne kupe čez visočino Ljubljan skega gradu, Golovca in Rožnice vzdiguje. Naj se le drevesca odpravijo in hitro se bo pokazal nar lepši razgled v bližnjo Ljubljano in lepo okolico Ljubljan sko; pa tudi krog in krog v ravnotne in gorate da ljave lepe kranjske dežele.« Veliko vrednost te razgledne točke so v Lenčkovem smislu ocenili že ustanovitelji Slov. plan. društva, ko so 25. VIII. 1894 kupili gozdno parcelo, da postavijo * Ob tem imenu se j'e pok. pisatelj ustavil. Hotel je dati pod črto pregled zgodovine tega imena, a mu je stvar končno narasla v gradivo za posebno razpravo. (J. Rus.) tamkaj razgledni stolp. Po naročilu občnega zbora z dne 10. VI. 1928 je odbor parcelo ponudil v nakup mestni občini, prihodnjega leta pa je na prvi seji no vega občinskega sveta senator g. Ivan Hribar pred lagal, naj bi se postavil razglednik. Le obžalovati je, da ta točka iz niza Lenčkovih voščil še ni našla od meva pri Ljubljančanih. Mestna občina je ugotovila, da bi 30 m visok stolp železne konstrukcije stal 390.000 Din. (Po našem mnenju bi bila višina 15 m čisto zadosti.) Ker pa po mnenju Zveze za tujski pro met stavba še ni aktualna, je bila zadeva odložena. 12. V predzadnjem »vošilu« se je Lenček zavzel za cerkev sv. Krištofa; ob njej naj bi se sezidal »farovž«, kjer bi bival kak upokojeni duhovnik, ki bi vsak dan sv. mašo bral za žive in mrtve. Sv. Krištof je prejel več, kakor je Lenček želel. Saj je v njegovi okolici zrasel del mesta s preko 5000 prebivalci. In ko je imei že nekaj let stalno službo božjo, je dobil leta 1934. samostojno župnijo, žal, da ne pod svojim imenom. Svoja voščila sklepa »Slovenski romar«: »De bi Ljubljančani vedno bolj skerbeli za snažnost po me stu; tako tudi za zunanjo lepoto hiš in cerkva.« Fino estetično čuvstvo je vodilo J. Lenčka (1827 do 1861), da je podal Ljubljančanom svoja iskreno ljubezen razodevajoča voščila. Kaj bi rekel Lenček, ko bi zdaj stopil med nas in si ogledal svojo ljub ljenko Ljubljano, vso prenovljeno po potresu in po vojni? Glede poslednje svoje točke bi dal Ljubljan čanom pač popoln absolutorij.