enaiMSHBiF . i ^ A IMISBSili VELESEJMI Sobota, 22. septembra 1962 . Štev. 37, leto XX V OKVIRU RAZMIŠLJANJA O DRUŽBENI AKTIVNOSTI ŽENSK Ugleden gospodarstvenik mi je dejal, da je postala beseda integracija — moda. Namesto, da bi jo obravnavali kot nujno, perspektivno gospodarsko potrebo, ki ima svoje zakonitosti, jo skušamo s kampanjo poenostaviti. Nič kolikokrat doslej se je pokazalo, da s kampanjo lahko dosežemo pomembnejšo akcijo v enostavnejših stvareh, medtem ko s stvarmi, ki zahtevajo temeljitejših premislekov in tudi izračunov, ne kaže hiteti za, vsako ceno. Rezultat je zaradi površnosti, poenostavljanja in iluzij, ki jih praksa zavrača, veliko manjši kot pa smo pričakovali. Toda, da ne bo nesporazuma. Nismo proti združevanju! Se več: smatramo, da so različne oblike sodelovanja in združevanja potreba razvijajoče se industrije. Bojimo se samo, da v nekaterih primerih preveč hitijo, da vidijo vso rešitev v najbolj dokončni obliki sodelovanja — v združitvi podjetij. Vprašujemo se namreč, če je treba združevati takoj, že v začetku? Morda je treba tudi takoj, vendar na osnovi izračunov, natančnejših kalkulacij, ki naj dodobra osvetlijo prednosti in tudi slabe strani takojšnjega združevanja. Bojimo se, da ni v kampanjskem združevanju preveč iluzij, poenostavljanj. Res je, da ima združeno podjetje nenadoma več skladov, da je možna večja smotrnost pri razširjanju, toda to podjetje je postavljeno hkrati tudi pred večje organizacijske težave in obveznosti. Stvar namreč ni tako preprosta kot dvakrat dve je štiri, namreč — enkrat več. Petsto in petsto delavcev na iztrošenih strojih ne pomeni še enkrat več dohodka, kajti rentabilnost v gospodarstvu se, kot je znano, a na kar preradi pozabljamo, ne oblikuje zgolj po številu zaposlenih, ampak predvsem po ustvarjenem dohodku na posameznega proizvajalca. Če govorimo o gospodarskem sodelovanju kot o nujnosti, potem to govorimo predvsem zaradi tega, ker nam razvoj industrije v svetu potrjuje ugotovitev, da' se s čim nadrobnejšo delitvijo dela doseže večja proizvodnost, večji dohodek. Prav zato tudi ni slučajno, da je problem sodelovanja postal letos, v času delne nasičenosti notranjega trga in potrebe po izvozu, zelo aktualen. Zakaj ta dolgi uvod precej znanih dejstev? Predvsem zato, ker smo opazili, da v marsikaterem razgovoru nanj pozab- INTEGRACIJA Ijajo, da so nekateri oblastveni forumi postali nestrpni in bi radi prehiteli spoznanja in voljo kolektivov. Prihajamo celo . do takšnih skrajnosti, da nekateri delovni kolektivi preko znancev iz različnih forumov zvedo, da bodo združeni s tem ali onim kolektivom, da se pripravlja področna združitev sorodne industrije. V bližnji preteklosti smo imeli dovolj primerov, da smo hiteli z združevanjem trgovine, gostinstva, manjših obrtnih podjetij in zdaj ugotavljamo, da nismo dosegli nobenih ekonomskih, niti družbenih uspehov. Ni večjega dohodka, razvoj samoupravljanja je bil najmanj zaustavljen, če ni celo nazadoval. Ker smatramo, da je kooperacija in združevanje ekonomski in družbeni problem, ju je treba tudi tako obravnavati. Pred vsako takšno odločitvijo je treba pripraviti nadrobne ekonomske analize. Ne samo direktor in ožja uprava, slednji proizvajalec mora biti seznanjen z vsemi vidiki in ocenami sodelovanja in združitve. Le tako se lahko zares zavestno odloči. Predvsem odveč so pomisleki nekaterih predstavnikov oblasti, da se delovni kolektivi ne bodo pravilno odločali, da. bodo nalašč kljubovali združitvi, čeprav bodo zanjo govorili vsi ekonomski razlogi. Takšne pomisleke imajo v glavnem nekateri ljudje iz vodstva podjetja, ki vidijo n združitvi nevarnost za svoje položaje in tudi dohodke. Položaj delavcev pa se z združitvijo bistveno ne spremeni predvsem še, če ne posežemo v samoupravne pravice. Zato tudi delavci ne bodo nasprotovali argumentiranim razlogom združevanja. Nasprotovali pa bodo nečemu drugemu: če bodo pri združevanju okrnjene njihove samoupravne pravice, če združitev pomeni nazadovanje samoupravljanja, če združitev razumejo kot miloščino nekoga, ki naj jih rešuje, oni pa imajo občutek, da so dobro gospodarili, ali pa, če jim hočejo po vsej sili priključiti delovni 'kolektiv, ki je doslej slabo gospodaril, oni naj pa odslej rešujejo njegovo usodo. Pred vsako združitvijo bodo delavci hoteli vedeti predvsem to, kaj bodo z njo pridobili? Kajti izboljšanje obstoječega, svetlejša perspektiva, to je gospodarski — boljši pogoji upravljanja in gospodarjenja, to je družbeni smisel združevanja. Prav zaradi tega ni nevarnosti, da bi se delavci odločali navkljub vsej logiki. Nevarne pa se nam zdijo nekatere tehnokratske rešitve, ko menijo, da je glavni problem združevanja — kadrovski. Slišali smo: če predhodno rešite kadrovski problem, potem z združevanjem ni težav. Če poveste upravnemu vodstvu obeh Podjetij, kakšna mesta in materialni položaj bodo imeli v združenem podjetju, potem gre združitev zlahka. Samo ob tem se postavlja zelo bistveno vprašanje — ali združujemo Podjetja zaradi dobrega počutja vodstvenih kadrov, ali zaradi boljših pogojev gospodarjenja? Takšno gledanje pomeni poleg čistega tehnokratizma tudi popolno nepoznavanje ekonomskega bistva. Pri združevanju ne gre za nekakšen ekonomski Porod brez bolečin, ampak gre za veliko bolj bistvene stvari. Počutja, prestiži posameznikov ne morejo biti odločilni argumenti. Prav tako so zelo majavi argumenti, na naglico skrpane »analize« različnih gospodarskih odsekov. Povsem jasno je — to smo z novim gospodarskim sistemom, s samoupravljanjem tudi hoteli — da bodo vse dobre in slabe posledice gospodarjenja nosili predvsem proizvajalci. In ker so sodelovanje, kooperacija, ali po najnovejšem — integracija predvsem gospodarski akti, prepustimo proizvajal-cem, da o njih sami odločajo. Če bodo imeli na razpolago dobre analize, če bodo dobro seznanjeni s perspektivami gospodarjenj a, prodaje, razvoja, potem bodo kot še vselej doslej — ubrali najboljšo pot. VINKO TRINKAUS ZA VEČJO povezanost MED PODJETJI IN KOMUNO l!|lllll!llilllllllllllllll[llllll! llilWllllli!llllllilllllllllilllllllllllll!lllllllllll!ll!! Illllll!ll!l!!!!li!!!l!llllllll lii!!ll!!!!!!l!!H!!llt!l!l!l!llll!lll!i!l!!!!!!ii!li!!l iiinim Zaposlovanje žensk je v Sloveniji izredno dinamično, saj narašča relativno hitreje kot zaposlovanje moških. Vendar pa udeležba žensk v organih oblasti, v družbenem in delavskem samoupravljanju močno zaostaja za njihovim prispevkom v gospodarstvu. Občutno premalo jih je v organih, ki upravljajo s sredstvi, ustvarjenimi v proizvodnji. Predvsem pa jih manjka v ljudskih odborih, kjer smo po udeležbi žena na zadnjem mestu v državi. Prav zato so rešitve mnogih važnih problemov potisnjene v ozadje. Nerešeni ovirajo ali celo onemogočajo večjo družbeno aktivnost žensk. Te ugotovitve so pomembne zlasti sedaj, pred volitvami v ljudske odbore. mini Če za primer vzamemo kranjsko občino, ki je med industrijsko najbolj razvitimi v državi, opazimo, da je po sodelovanju žensk v vodstvih političnih in družbenih organizacij na predzadnjem mestu med slovenskimi občinami. Zato ni čudno, da so v družbene dejavnosti, ki naj razbremene ženo kot gospodinjo in mater, doslej prav v tej občini vlagali zelo malo sredstev. In še ta ne najbolj smotrno. Predlog, naj bi v centru mesta odprli obrat družbene prehrane, na ljudskem odboru gotovo ne bi odložili za nedoločen čas z utemeljitvijo, da so druge stvari bolj potrebne, če bi bilo v' tem odboru več žena, ki te probleme bolj poznajo in jih tudi bolj občutijo. Tako pa imajo v mestu, ki ima že skoraj 22.000 prebivalcev, en sam obrat družbene prehrane. Ne glede na razvitost in značaj gospodarstva so po vseh občinah poglavitni vzroki za politično in družbeno neaktivnost žensk: nizka strokovna usposobljenost, preobremenjenost z gospodinjskimi opravili in zastarela pojmovanja. KVALIFIKACIJA JE IZHODIŠČNO VPRAŠANJE DRUŽBENEGA POLOŽAJA ŽENSK Prav pomanjkanje strokovne usposobljenost je ovira, da bi se ženske hitreje vključevale v samoupravne organe in organe oblasti; zapira jim tudi pot do odgovornejših in vodilnih mest v proizvodnji. lllllilllllllllllll!lllllllllllllllllll!lllllllill!IIIIIIW Se vedno prevladuje — naj si bo v šolah ali gospodarskih organizacijah — tradicionalno gledanje na izbiro poklicev za ženske. Vzemimo to pot primera iz Maribora: na gradbeni odsek tehnične srednje šole se je prijavilo več deklet kot fantov. Kljub temu, da je vodstvo šole dokazovalo, da gradbena stroka ni za ženske (branijo se jih tu- di gradbena podjetja), so družbene organizacije vendarle uspele, da so vzeli v šolo tudi dekleta, vendar so jih sprejeli le toliko, kot fantov. Ali: v tekstilni industriji ugotavljajo, da je zanimanje moških za to stroko vedno manjše. Vendar so kljub temu šele sedaj uspeli, da imajo v tekstilni srednji šoli tudi razred za dekleta. Prav v tekstilni stroki pa se ob kvalifikaciji žensk pojavlja še problem reor-ganizaieje dela. Velja načelo, da mora mojster razen tega, da delo organizira in nadzoruje, biti tudi mehanik, ki popravlja stroje (čim bolj so zastareli, tem bolj se njihovo delo suče predvsem okrog tega). Prav zato je v tekstilni industriji mojstrstvo domena moških. Razmere same, predvsem pa nov strojni park, bodo prisilile tudi tekstilno industrijo, da bo ločila delo mehanika od dela mojstra, obenem pa usposobila za mojstre in tehnologe, kakor koli jih bodo že imenovali, tudi ženske. Primerov delovnih mest v gospodarskih organizacijah, ki »niso za ženske«, je še več kot preveč. Treba pa bo prelomiti s staro miselnostjo in poiskati vse možnosti, da se poveča število strokovno zahtevnejših delovnih mest tudi za ženske. Ob tem se pojavlja še eno vprašanje. KAM Z ŽENSKO DELOVNO SILO, KI SE SPROŠČA Z VEDNO VEČJO AVTOMATIZACIJO IN KAKO ZAPOSLITI MLADINO? Za rešitev tega problema bi bilo potrebno izdelati podrobnejše načrte, kot jih predvidevajo občinski družbeni plani. Pri zaposlovanju bo treba upoštevati tudi terciarne dejavnosti: turizem, gostinstvo, servisne službe itd. Vendar pa bo zato potrebno predvideti ustrezne usposabljanje kadrov. Avtomatizacija gospodarstva menja profile poklicev tudi za ženske in gospodarske organizacije bi morale imeti izdelano perspektivno kadrovsko politiko za te potrebe. S tem, da bodo ženske na delovnih mestih enakopravne z moškimi proizvajalci, bo odpadlo neperspektivno gledanje na njihovo zaposlovanje, ki se pojavlja v nekaterih gospodarskih (Nadaljevanje na 2. strani) RAZMIŠLJANJA OB PLENUMU OSS LJUBLJANA DOBRI PRAVILNIKI - DOBRO UPRAVLJANJE »Ne bomo več govorili o tem, kaj naj bo in kaj naj ne bo v pristojnosti ekonomskih enot, kajti čas je že, da pristojnosti prenašamo na ekonomske enote!« Takšen je motto razgovorov v sindikatih ljubljanskega okraja. To misel je močno poudaril tudi zadnji plenum okrajnega sindikalnega sveta. Takšen poudarek je bil potreben zato, ker še marsikje čutimo ohlapen odnos do decentralizacije upravljanja in gospodarjenja. Dobre primere upravljanja in gospodarjenja v ekonomskih enotah lahko zasledimo predvsem v velikih gospodarskih organizacijah. Toda tudi pri njih še marsikje zasledimo željo, da bi se z racionalnim gospodarjenjem ukvarjali predvsem strokovnjaki in vodilno osebje. Samoupravljanje pa je v znatnejši meri zapostavljeno v manj razvitih podjetjih. Razumljivo je, da je tako tudi zaradi tega, ker imajo manjša podjetja manj strokovnega kadra, manjšo izbiro kadrov in so zaradi tega subjektivne sile šibkejše. V manjših podjetjih pa je upravljanje in gospodarjenje enostavnejše, kajti v teh podjetjih fi-nalizirajo vrsto proizvodov, kar ima za posledico večjo enostavnost v ugotavljanju stroškov. H ■ ■ ■ ■ ■ ■ a a i a a ■ a m m a a a a S a .aaaaaaa - Jaz nimam srca, da bi mogel pritisniti - P« naj SeK™'°rotirai° ■ •• „,AVrn tvankatura: MILAN MAVER BBlBIBBBBBBBBBBBSBBBBBBSBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBSSil l I I K 6 I E * B a m a a m g 3 B B m V enem in drugem primeru je važno predvsem to. ali so se v podjetjih že zavestno odločili — da bodo sistem samoupravljanja izpeljali do kraja. Ni namreč dovolj, če spremenimo pravilnik o delitvi dohodka tako, da v njem pojasnimo, kako smo podjetje razdelili na več ekonomskih enot, kako oblikujemo dohodek na prihranku surovin, boljši kakovosti itd. Vse to bi namreč lahko storili tudi brez decentralizacije. Bistvo samoupravljanja namreč ni v tem, da v pravilnik o delitvi osebnega dohodka vstavimo nekaj zelo splošnih in* demokratičnih določil o pravicah samoupravljavcev, temveč da izdelamo takšen sistem pristojnosti in pravic, ki bodo vzpodbujale in omogočale slehernemu upravljavcu razvijati svoje sposobnosti in želje po gospodarjenju. Za to mora biti potem tudi primerno nagrajen. Ni dovolj le to, da v splošnih določilih povemo: dohodek se oblikuje v ekonom-:i enoti« in »neposredni pro-"-lialci imajo pravico predlani spremembe v gospodarje-1«, temveč je potrebno zago-iti predvsem praktične mož-ii uveljavljanja teh pravic. Nekaj časa smo se sicer lah-1 predajali iluzijam, da so vari v podjetju krenile močno s prej, da pa to ni bilo vsebo-ano v pravilnikih podjetij. Po ialjšem obdobju pa ugotavljamo, da pri tem ne moremo ostati, čeprav predvidevamo, da bo dogajanje prehitevalo zapisane določbe. 7. izdelovo pravilnikov namreč zaradi tega ne smemo odlašati. V tem seveda ni narekovana želja po birokraciji, po dolgih, . zamotanih pravilnikih. Smatramo namreč, da je to potrebno zaradi tega, ker pri uveljavljanju materialnih in upravljalnih pravic nastajajo manjši spori, ki jih je mogoče reševati le na osnovi napisanih določil. Ce teh ni, so možna zelo samovoljna tolmačenja s strani vodstev podjetij. Dogaja se na primer, da so obljubljene nagrade za večjo storilnost. racionalizacije, izume zmanjšane, da se doho- tNadaljevanje na 2. strani) RAZMIŠLJANJA NA TEMO: PROBLEMATIKA DELOVNE SILE RAZMIŠLJANJA O DRUŽBENI AKTIVNOSTI ŽENSK Za večjo povezanost med podjetji in komuno SPREMENJENE SILNICE Ll V GIBANJU ZAPOSLOVANJA ^iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiMiiiiiiimBniinHuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuuffluiiiiininaiMniiiiiuiiiiiuiiiiiiiiiiiiniiiiiinnimiaiiuiiffliumii^ Prehod od administrativno planskega in cen- | | tralistično usmerjanega sistema gospodarjenja v | | svobodnejši sistem, čigar mehanizem se v čedalje jj | večji meri giblje po načelih in zakonitostih ekono- j I mičnosti in rentabilnosti, razkriva v povsem novi j | podobi celo vrsto ne le strogo gospodarskih temveč j g hkrati tudi širših družbenih problemov; rekli bi j g lahko — poraja nove kvalitete v celotnem družbe- | | nem življenju. Zato tudi ne more biti naključje, I g da prav v tem prehodnem obdobju vedno pogosteje 1 g načenjamo problem delovne sile. illl»llllllll!lll!llllllllllllll!llllllllll!ll||llll* (Nadaljevanje s 1. strani) organizacijah. Zgrešeno je namreč dajanje raznih ugodnosti delavkam za to, ker so ženske. Pa naj si bo to skrajšan delovni čas, ukinjanje nočnega dela, ki bi zaradi proizvodnje bilo potrebno itd. (Z ukinjenjem nočnega dela so namreč ponekod ženske premestili z lažjih kvalificiranih in dobrih delovnih mest na slabša in jih s tem ekonomsko prizadeli.) Ženskam je z ustavo in zakoni zagotovljena osnovna zaščita pri materinstvu. Ta zaščita bo tudi ostala in se ne bo zmanjševala. Vendar pa vsaka pretirana zaščita žensk ne škoduje samo proizvodnji, temveč tudi njim samim, ker jih postavlja v neenakovreden položaj z moškim. S tem pa je ogrožena tudi njihova eksistenca. Če naj se ženske uveljavljajo kot proizvajalke, potem jim je treba omogočiti, da bodo čim bolj ustrezale pogojem proizvodnje. Konflikte, ki ob tem nujno nastanejo, pa je treba reševati izven gospodarskih organizacij z ustanavljanjem dejavnosti, ki bodo ženske razbremenile gospodinjskih del. MATERIALNA BAZA ZA DRUŽBENE SLUŽBE NAJ BO V KOMUNI Ne kaže pozabiti, da je realno samo takšno programiranje javnih služb za pomoč družinam, ki so vsklajene s proizvodnjo. Razvijajo naj se torej tam, kjer delavci živijo in kjer jih potrebujejo; poslujejo pa naj na ekonomskem računu. Praksa je namreč pokazala, da so na primer otroške varstvene ustanove, ki so začele poslovati na ekonomskem računu, zainteresirane, da sprejmejo čim več otrok, in tako z izkoriščenimi zmogljivostmi pocenijo usluge. Pre-okreniti je torej treba tudi sistem financiranja otroških varstvenih ustanov, iz občinskih sredstev pa dajati le za socialno šibke družine, predvsem za ma-tere-samohranilke. Obvelja naj načelo, da lahko samo večja produktivnost na delovnem mestu in večja strokovnost razbremenita ženske v gospodinjstvu ter jim omogočita, da koristijo v ta namen organizirane javne službe. SINDIKATI NAJ BI REŠEVALI VPRAŠANJA KOMPLEKSNO V gospodarskih organizacijah so predvsem sindikati poklicani, da izdelajo jasne koncepte za reševanje problemov, ki zadevajo proizvajalce, predvsem ženske, in da le-te politično razgibajo, da bodo na zborih volivcev postavljale v ospredje probleme, ki jih najbolj zadevajo. V kranjski občini na primer ugotavljajo, da so ženske, ki predstavljajo polovico zaposlenih, pasivne v političnih organizacijah, da se strokovno ne izpopolnjujejo, ker med drugim ni v zadostni meri urejeno varstvo otrok. Ne samo to. v -Iskri« so na primer, da bi rešili varstvo otrok, skrajšali tam, kjer delata mož in žena v izmenah in se manj a vata pri varstvu, delovni čas vsakemu za eno uro. Vsak dan imajo zato 537 ur izpadov v proizvodnji. Perspektivna rešitev pa ni v skrajšanju delovnega časa, temveč v otroških varstvenih ustanovah. Če ne bi v gospodarskih organizacijah teh stvari reševali izolirano, temveč bi zanje zainteresirali tudi druge činitelje v občini, bi jih kmalu uredili in proizvajalci — tudi tisti, ki imajo otroke — bi bili enakovredni tistim, ki jih nimajo. KONFERENCE ZA DRUŽBENO AKTIVNOST ŽENSK — JAVNE TRIBUNE DRŽAVLJANOV Eden od družbenih činiteljev, ki opozarjajo na reševanje teh problemov, so prav konference za družbeno aktivnost žensk. Zaradi vse večjih pravic in dolžnosti komune pri neposrednem reševanju gospodarskih in družbenopolitičnih vprašanj, je zlasti pomembno delo konference v občinah. Programe dela so občinske konference sicer napravile, niso pa mnoge — kljub jasnim smernicam, ki jih je dala za vsebino in metode dela republiška konferenca — poiskale še dovolj uspešnih načinov dela, takih namreč, ki predstavljajo vrstni red v proučevanju najaktualnejših problemov na teritoriju občine. Vprašanja, ki zavirajo družbeno-politično aktivnost in strokovno usposabljanje žensk, so občinske konference sicer načenjale, premalo pa so pri svojih razpravah združevale vse činitelje, ki so neposredno zainteresirani, da se problemi žensk in družine kot družbeni problemi rešujejo hitro in uspešno. Kot javne tribune državljanov morajo ne samo z dosledno analizo in dokumentacijo opozarjati na te probleme, temveč tudi skrbeti, da se bodo nadalje obravnavali v organizacijah SZDL. družbenih organizacijah, predvsem pa v ljudskih odborih, kjer se lahko dokončno rešijo. UDELEŽBA ŽENSK V LJUDSKIH ODBORIH NAJ BO ODRAZ NJIHOVE AKTIVNOSTI V KOMUNI Z združitvijo strokovne in družbene aktivnosti žensk se bodo spremenila tudi zastarela subjektivna pojmovanja, da ženske niso sposobne za družbenopolitično udejstvovanje tako pri moških kot tudi pri ženskah. Cesto se dogaja, da se na volitvah ženske same ne volijo. Družbeno-politična aktivnost ne pomeni samo potrebe po večjem odstotku žensk v organih oblasti in družbenega upravljanja. Gre predvsem za večjo družbeno-politično aktivnost žensk, da se bodo odločneje zavzemale za reševanje tistih problemov, ki jih bolj poznajo in bolj občutijo. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da zahtevajo sodobna proizvodnja in družbenoekonomski odnosi od proizvajalcev in upravljavcev večjo strokovnost in politično razgledanost. N. L. Čeprav v našem gospodarskem mehanizmu še niso začeli v celoti delovati ekonomski odnosi, pa je pospešeni razvoj proizvajalnih sredstev, postopno vključevanje vsega našega gospodarstva v mednarodno delitev dela, predvsem pa postopno uveljavljanje načela dohodka v delitvi sredstev med družbo in gospodarskimi organizacijami in znotraj njih samih že bistveno začel spreminjati doslej veljavne relacije med ponudbo in povpraševanjem po delovni sili. Tako lahko zasledimo več primerov, da posamezne gospodarske organizacije zapirajo vrata novim delavcem, da so drugod morali odpustiti nekaj članov delovnega kolektiva, da so ponekod spet morali posamezne obrate v celoti prekva-* iificirati. Če pa bi iz vseh teh posameznih pojavov v sedanjem obdobju gospodarskega razvoja hoteli izluščiti tisto, kar je skupnega, bi sinteza o spremenjenih ekonomskih in družbenih silnicah, ki oblikujejo odnose med ponudbo in povpraševanjem po delovni sili, razkrila v prvi vrsti upadanje stopnje zaposlovanja. V dokaz temu lahko navedemo tudi nekaj dovolj ilustrativnih statističnih podatkov. Tako se je na primer v prvem polletju letošnjega leta zmanjšal tempo zaposlovanja kar za 43°/o v primeri z istim časovnim obdobjem v minulem letu. Toda, ali ne bi navsezadnje mogli pripisati tega upada stopnje zaposlenosti tudi trenutnim motnjam na ' relaciji ponudba— povpraševanje po delovni sili. Lahko bi, brez dvoma, vendar pa iz meseca v mesec konstantno upadanje te stopnje — zaradi te konstantnosti in spričo dejstva, da je obdobje sezonskega zaposlovanja že zdavnaj minilo, lahko z vso gotovostjo pričakujemo enako tendenco upadanja tudi v drugem polletju — govori v prid nečemu drugemu. Namreč temu, da je sedanji upad stopnje zaposlovanja posledica delovanja novega gospodarskega mehanizma, uveljavljanja načela delitve dohodka in postopnega uveljavljanja ekonomskih odnosov ne samo med gospodarskimi organizacijami, temveč tudi v njihovem internem poslovanju in gospodarjenju nasploh, da je nanj vplival tudi prenos pravic in dolžnosti gospodarjenja na neposredne proizvajalce. Ali z druginti besedami povedano : v samoupravnih organih in upravnih vodstvih gospodarskih organizacij je že začelo prevladovati spoznanje, da podjetje ne more biti socialna ustanova. Zaposlovanje zaradi zaposlovanja pa ne more prinesti kakih večjih ekonomskih uspehov in je' zaradi tega v svojem bistvu taka sociala laži sociala. Pozitivne rezultate v gospodarjenju more iskati delovni kolektiv predvsem v povečani storilnosti obstoječe delovne sile, v modernizaciji proizvodnih postopkov, v boljši organizaciji dela in v številnih drugih notranjih rezervah. Če pa upoštevamo medsebojno vplivanje že delujočih in na novo nastajajočih ekonomskih odnosov v gospodarstvu in v celotnem družbenem življenju, potem je treba dodati še to, da bo bržčas v našem gospodarstvu ta upad stopnje zaposlovanja vsaj še nekaj časa konstanten, vse dotlej, dokler se ne bi bistveno razširile kapacitete slovenskega gospodarstva. Da pa je ta tendenca upadanja stopnje zaposlenosti do danes še sorazmerno nizka — čeprav jasno zaznavna — lahko pripišemo dejstvu, da so ekonomski odnosi v gospodarjenju komajda dobro začeli delovati. S širšega družbeno-ekonomske-ga stališča osvetljena tendenca upadanja stopnje zaposlovanja pa lahko skriva v sebi tako pozitivne kot negativne elemente razvoja. Kadar jo spremljata porast produktivnosti in dvig narodnega dohodka, pomeni progresivno pot v razvoju gospodarstva, v obratnem smislu izrazito degresijo, lahko pomeni prelivanje viškov delovne sile na enem področju gospodarske dejavnosti v druga, lahko pa je tudi to izločanje viškov v brezposelno delovno silo. Zato se toliko bolj upravičeno vsiljuje vprašanje, kaj pomeni ta pojav za slovensko gospodarstvo. Čeprav z rezultati gospodarjenja v prvem polletju letošnjega le--ta še ne moremo biti v celoti zadovoljni — narodni dohodek in produktivnost nista naraščala skladno z realnimi možnostmi — pa vendarle lahko označimo tendenco upadanja stopnje zaposlovanja kot pozitiven element v novem gospodarskem in družbenem razvoju. To nam potrjujejo tudi podatki zadnjih nekaj mesecev o dvigu produktivnosti, povečani proizvodnji in porastu narodnega dohodka. Razen tega pa moremo tudi ugotoviti, da je vzporedno z upadanjem stopnje zaposlovanja v zadnjem obdobju prišlo tudi do zaznavnih premikov v obsegu porasta zaposlenosti med posameznimi panogami oziroma v dejavnostih gospodarstva in da so se tako začela izravnavati nekatera dosedanja neskladja. Tako se je na primer v prvem polletju letošnjega leta obseg zaposlovanja gospodar- skih dejavnosti zmanjšal le za 0,8 e/o v primerjavi z istim obdobjem minulega leta, v negospodarskih dejavnostih pa celo za 1,9 %>. Od kod tolikšna razlika? Razložimo si jo lahko le s tem, da se je v zadnjem času tudi v javnih ustanovah in družbenih službah začelo uveljavljati načelo dohodka pri formiranju in razdeljevanju sredstev, da kolektivi v teh službah v vedno večji meri sprejemajo pravice in dolžnosti samostojnega gospodarjenja. Podobne premike pa lahko zasledimo tudi v obsegu zaposlovanja v posameznih dejavnostih gospodarstva. Tako se je na primer zaposlovanje v primarni dejavnosti gospodarstva dvignilo v primerjavi s prvim polletjem minulega leta za 0,3 «/o, v sekundarni za 0,4, medtem ko je obseg zaposlovanja v terciarni dejavnosti narasel kar za 3,3 o/o. In čeprav še ne moremo trditi, da se je s tem že izoblikovalo v gospodarstvu ravnovesje med posameznimi dejavnostmi, pa vendarle lahko rečemo, da so se dosedanja tolikokrat in vedno znova poudarjena neskladja vendarle začela izravnavati. Z gospodarsko ekonomskega stališča lahko potemtakem zaključimo, da so bile spremembe v strukturi in obsegu zaposlovanja pozitivne. Vendar pa se tem še ni rečeno, da so že a priori tudi s širšega družbenega aspekta. Treba si je namreč med drugim odgovoriti še na vprašanje, ali ne povzroča zmanjševanje obsega zaposlovanja po drugi strani tudi pojav odvečne delovne sile in s tem brezposelnost. Podatki nam na zastavljeno vprašanje odgovarjajo takole: v primerjavi s prvim polletjem minulega leta se je letos sicer absolutni obseg brezposelnosti dvignil za 20,6 %. Ta porast pa je za več kot 68 % manjši, kot pa se je v letošnjem letu zmanjšal obseg zaposlovanja, tako da lahko v celoti zavrženo tezo, da naj bi »gospodarjenje s kadri« in uveljavljanje načela ekonomičnosti pri zaposlovanju povečalo stopnjo brezposelnosti. A tudi sicer ne moremo govoriti o pravem izločanju odvečne delovne sile kot brezposelne delovne sile in o družbenem problemu brezposelnosti. Tako na primer velja v svetu za kritično mejo, če je razmerje med zaposlenimi in brezposelnimi 100:4. Naše razmerje v prvem polletju letos pa je označeno s 100:1,77! Razen tega pa je treba dodati, da so v od stotku zajeti tudi vsi tisti, ki se šele bodo prvič zaposlili. Če pa že prihaja v posameznih gospodar skih organizacijah ali panogah gospodarstva do izločanja viškov de lovne sile, je le-to praviloma orne j eno samo na mlajše delavce, ki so se šele pred časom zaposlili ali pa nastopajo ti viški iz vrst tistih, ki so zaradi takšnega ali drugačnega vzroka sami prekinili delovno razmerje in se hočejo za posli ti v kakem drugem podjetju ali pa sploh spremeniti svoj osnov ni poklic. Zato tudi pri nas uve Ijavljanje ekonomskih odnosov v gospodarskem sistemu in s tem posredno vse bolj racionalno go spodarjenje s kadri v ničemer ne krši načel socialističnega huma nizma. BOJAN SAMARIN lllllllinillllllllllllllllllllllllllllllllffillllllllffifflllllllllllllllllllffiifiliiliiiiiiii^ ..... RAZGOVOR Z NIKOM KAVClCEM, GENERALNIM DIREKTORJEM SPLOŠNE GOSPODARSKE BANKE LR SLOVENIJE »Z večjo poslovnostjo lahko pomagamo gospodarstvu« Prizadevanja in ukrepi za stabilizacijo našega gospodarstva med drugim zahtevajo tudi to, da bančni zavodi čim bolj prilagodijo svoje poslovanje potrebam gospodarskih organizacij. Postati morajo njihovi poslovni partnerji: taki partnerji, ki bodo znali s kreditno politiko učinkovito in elastično usmerjati poslovanje gospodarskih organizacij v čimbolj rentabilno proizvodnjo. Letos ustanovljena Splošna gospodarska banka LR Slovenije naj bi poskrbela predvsem za večjo poslovnost pri delu bančnih zavodov, za boljše gospodarjenje z bančnimi in vsemi drugimi družbenimi sredstvi, ki so na razpolago v naši republiki. Kako ta banka izpoljnjuje svoje poslanstvo? Na naša vprašanja je odgovoril tovariš Niko Kavčič, generalni direktor Splošne gospodarske banke LRS. Republiška gospodarska banka posluje komaj nekaj mesecev. Ali lahko pojasnite, kakšne so bile značilnosti njenega poslovanja v tem razdobju? »Po splošnih načelih naše kreditne politike republiške gospodarske banke kreditirajo predvsem potrebe komunalnih bank. Ti zahtevki so zelo številni. Naslednja izmed naših osnovnih nalog pa je izvajanje kreditne in investicijske politike v republiškem merilu. V ta namen so bila naši banki dana v upravljenje sredstva republiških skladov. Glede na načela resolucije o gospodarskem razvoju LR Slovenije ta sredstva aktivno povezujemo še z ostalimi investicijskimi sredstvi, katera se uporabljajo na področju ‘ naše republike. Da bi bilo izvajanje omenjenih načel čim bolj učinkovito, se naša banka zavzema za politiko združevanja investicijskih sredstev. Pre-nekatere investicijske naložbe (Kombinat Velenje, »Iskra« itd.) bomo namreč zmogli le z združenimi sredstvi« V našem gospodarstvu se v zadnjem času kaže težnja po združevanju podjetij, da bi dosegli cenejšo proizvodnjo in ustvarili pogoje za uspešnejši nastop na zunanjem tržišču. S kakšnimi metodami in sredstvi bo splošna gospodarska banka LRS v prihodnje podprla ta razvoj? »Za perspektivno politiko in za konkretno prakso našega zavoda je značilno, da smo dosledno zavračali vse zahtevke tistih gospodarskih organizacij, ki so zahtevale sredstva za kreditiranje nedovršene in neidoče proizvodnje. Prav tako smo zavrnili prošnja nekaterih gospodarskih organizacij, ki so zahtevale kredite zato, da bi lahko prekomerno razširile kreditiranje domačih kupcev. Drugače rečeno: z doslednim izvajanjem take politike bo Splošna gospodarska banka LRS razpolagala s sredstvi za kreditiranje proizvodnje za izvoz, oziroma bo lahko kreditirala tista podjetja, kjer so zavoljo organizacijskih, tehnoloških in drugih ukrepov podani pogoji za večjo in cenejšo proizvodnjo ter za racionalnejše izkoriščanje proizvodnih zmogljivosti« V našem gospodarstvu se kažejo precejšnje težave zaradi premajhne in predvsem neažurne preskrbe domačih proizvajalcev z materiali in nadomestnimi deli, kar zelo neugodno vpliva na povečanje izvoza. Ali bo vaša banka razpolagala z deviznimi sredstvi, da bi s kratkoročnimi in drugimi krediti odločneje vplivala na povečano dinamiko izvoza? »V zvezi z deviznim poslovanjem v okviru republiških poslovnih bank bo treba v marsičem dopolniti ali spremeniti dosedanjo zakonodajo. Pri formulaciji potrebnih pravnih osnov sodeluje tudi naša banka. Značaj prave poslovne banke bo namreč lahko imela šele tedaj, če bo lahko prevzemala tudi devizne posle: v povezavi z domačimi denarnimi zavodi in neposredno z inozemskimi bankami. Ko bodo urejene vse pravne formalnosti, računamo, da bo naša banka razpolagala vsaj s tistimi sredstvi, ki slovenskim gospodarskim organizacijam že zdaj pripadajo v okviru tako imenovane retencijske kvote. Zgolj to, da bi z njimi upravljala republiška banka, bi pripomoglo k večji ažurnosti poslovanja.« S precejšnimi težavami jr v zadnjem času prodrla ideja, da inozemski kupci lahko kreditirajo naš gospodarski razvoj. Mislimo na primer Tovarne nogavic Polzela. Ali se namerava Splošna gospodarska banka LRS v bodoče zavzemati za to, da bi prišlo do več podobnih aranžmajev, ko bi inozemski kupci kreditirali modernizacijo naših podjetij, zagotavljali preskrbo s surovinami in tako prispevali k povečanju našega izvoza? »Nedvomno: ko bo s predpisi urejeno devizno poslovanje republiških bank, si bomo prizadevali, da bi s sklepanjem neposrednih aranžmajev s tujimi zavodi in drugimi partnerji zagotovili devizne kredite za potrebe naše industrije, da bi jo opremili in pripravili za konkurenco na svetovnem tržišču. Prav to bi še najbolj vplivalo na povečanje koeficienta obračanja našega materialnega potenciala, pri čemer zelo zaostajamo za gospodarsko razvitimi državami.« MILAN GOVEKAR Dobri pravilniki -dobro upravljanje (Nadaljevanje s 1. strani) dek pozameznika oblikuje zelo povprečno. Vse to pa natančno izdelani pravilniki preprečijo-Izdelani sistem pristojnosti i” nagrajevanja je najboljša vzpodbuda za res prizadevno upravljanje in gospodarjenje. Podobne stvari je mogoče ugotavljati tudi pri združevanju podjetij. Nedvomno je, da J8 treba zaradi koristnosti združevanja že pred združitvijo zvedeti natančne pogoje, ki ji" združitev daje razvoju in predvsem obstoju samoupravljanja-Ne moremo se namreč strinja« s tem, da bi imelo združevanje za posledico tudi okrnitev samoupravljanja. Ker združevanje podjetij zahteva gospodarske koristi, je nujno, da je tudi potem, ko je več podjetij združenih, samoupravljanje še nadalje decentralizirano, seveda d° primerne meje. Decentralizacija-upravljanje in združevanje si namreč ne nasprotujejo. Prav v sklopu takšnega pri' zadevanja pa ima pomembno mesto delitev dohodka. Pri tem je zlasti za zaposlene, pa tudi za gospodarske organizacije važna delitev osebnega dohodka-Prizadevanja po čim bolj vzpodbudni delitvi osebnega dohodka so že zdaj pokazala nekatere uspehe, vendar lahko trdimo, da sistem delitve dohodka še vedno ni dovolj izoblikovan. Prav v zadnjem času pa ponekod vznikajo želje, da bi prešli na izpopolnjeno nagrajevanj0 po točkovnem sistemu. Kljub temu, da ponekod govorijo o takšnem nagrajevanju kot o novosti-pa je vendarle vprašanje, ali h1 to korak nazaj, kajti tak način nagrajevanja uveljavlja skupinsko nagrajevanje, katerega sm° pravkar prešli z nagrajevanjem po učinku. Takšni primeri pomenijo, če zasledujejo samo skupinsko nagrajevanje, odstopanje od že uveljavljenih meril-kakor pomenijo nekateri drug1 primeri tudi špekulacijo. Tako je s primeri delitve osebnega dohodka v občasnih obdobjih, ki so včasih četrtletja, polletja i° tudi vse leto. V takšnih primerih dobijo posamezniki le plačo in gibljivi del po preteku določenega obdobja. Ti pravilnik1 prav gotovo ne vsebujejo dobrih meril delitve in pomenijo marsikje izmikanje kontroli in preglednosti. Druga slabost takšnih pravilnikov o delitvi osebnega dohodka pa je v tem, da ne vzpodbujajo prizadetih tovarišev k večji delavnosti, temveč jih pripravljajo do tega, da iščejo honorarni zaslužek drugod. Ti pravilniki so včasih tudi plod strahu, da bi bili posamezni tovariši, ki so upravičeni do večjega zaslužka, zaradi visokih prejemkov javno ali kako drugače grajani. Vrednost dobrega pravilnika o delitvi osebnih dohodkov je v tem, da upravičuje in zagotavlja pravično mero plačila za storjeno delo, ne gle' de na to kolikšna je vsota seveda če predstavlja resnično pravilno nagrado za opravljeno delo. Ker smo ljudje do delitve dohodka in posebej osebnega dohodka zelo občutljivi, je pozornost tej delitvi zelo umestna-Prav v zadnjem času lahko opazimo, da so nastopile težnje V° nekakšnem izravnavanju pl®c tudi tam, kjer takšno izravnavanje sploh ni umestno. Prav zato lahko trdimo, da je odnos do delitve osebnih dohodkov v ekonomskih enotah pomanjkljiv V nekaterih primerih lahko g°' vorimo tudi o stagnaciji, kar P® ie povsem v odvisnosti od razvoja ekonomskih enot v celo«- Zahteva po tem, da ne odlašamo s prenašanjem pristojnosti na ekonomske enote, je torej povsem umestna. Tudi pomisleki. da ponekod ni pogoj ev za prenašanje pristojnosti «3 ekonomske enote ali celo za njihovo oblikovanje, so iz trte zvi' ti. Takšne pomisleke imajo zl®' sti tam, kjer nastopajo rekonstrukcije. Tovarn v rekonstrukciji pa ni malo. Praktično ni tovarne, v kateri takšna ali drU' gačna rekonstrukcija ne bi bil® v teku ali pripravi. Vse je tore) odvisno le od tega, s kakšnihj posluhom bodo znali sindik®« usmerjati in vzpodbujati želi® proizvajalcev — gospodarjev. v težnjah proizvajalcev je nedvomno mogoče opaziti hoten!® po napredku, torej po padali' njem uveljavljanju decentralizacije upravljanja in gospodarjenja. To željo pa je potrebno podkrepiti le z dejstvi, torej s preciziranimi pristojnostmi pravicami, iz katerih izhajajo tudi dolžnosti. viktor Sirec e 1 i 1 j ] I I ] I : j At Inženirji so - ^imimiidaHHfflnrafflHmminiiimifflHiiiiiiiiiHiHiiiiiiiiniiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiniiiiiijiiiiHHmiiBiiniiiiiiifniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiHiiHiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Leto za letom dajejo naše visoke in višje šole | J na stotine novih inženirjev in obratnih inženirjev, {g | vendar jih je v slovenski industriji še zdaj tako j | malo, da so glede na število zaposlenih med repub- H | likami na predzadnjem mestu. Bolj kot sama ta B | ugotovitev so vznemirljivi vzroki in posledice. Šele E g v njihovi projekciji je videti, da gre za kompleks- 1 | no, zamotano vprašanje, ki bo vsako leto bolj pe- 1 | reče za našo industrijo in ekonomiko. KSHiiHiniiliffiaMiiiiiniiiMniiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiniiiiiiiiiiiiiiHiiiniiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiHiiiiiminminiiiiiniiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiniiiiiniimiiiiiiiiiiiinmiiHnHmft Mariborsko društvo inženirjev in tehnikov je zbralo zanimive podatke: industrijska podjetja mariborskega okraja imajo 1800 delovnih mest, ki zahtevajo fakultetno izobrazbo, ustrezno Pa jih je samo 280 zasedenih. Vsa druga so izpolnjena z niže kvalificiranimi strokovnjaki, Predvsem s starimi, izkušenimi Ploj stri. V skupnem številu zaposlenih je inženirjev samo 2,24 odstotka. Verjetno bi prišli v drugih okrajih do podobnih ugotovitev, saj na primer vsa naša lesna industrija zaposluje reci in piši štirinajst inženirjev. Po podatkih mariborskega društva inženirjev in tehnikov je v slovenskih tovarnah samo 270 strojnih, 275 metalurških in 270 kemičnih inženirjev ... Na splošno velja, da se iz fakultet, ki vzgajajo kadre za proizvodnjo, samo 20 do 25 °/o diplomantov zaposli v tovarnah. Ostali se lotijo dela, za katero niso zadosti specializirani; dolgoletni in drag študij pa bodisi samovoljno ali v sili razmer obesijo na klin. Veliko se jih za-Posli tudi v drugih republikah. »MAISTERVVIRDSCHAFT" Vzrokov je več. Mimo tistega, ki ga najpogosteje slišimo v gospodarskih organizacijah, namreč, da naše strokovne šole ne dajejo ustreznega znanja, da so neživljenjske, je še drug Vzrok, ki je za gospodarstvo Usodnejši: konservativnost in Primitivizem v proizvodnih kolektivih, kjer vodilna mesta zasedajo mojstri. Zelo karakterističen primer je tovarna pohištva v Novi Gorici: Vse doslej so solkanski mizarji, ki so se tam zaposlili, zavračali visoke strokovnjake, češ če smo bili doslej sposobni voditi proizvodnjo in dobro gospodariti, bomo tudi poslej. Če so že sprejeli ljudi s fakultetno izobrazbo, jim niso zaupali odgovornejših del, niti priznali primernih osebnih dohodkov, tako da so si drug za drugim hitro poiskali novo službo. Kljub velikim proizvodnim kapacitetam, kljub največjemu izvozu pohištva v Sloveniji in čeprav se pripravljajo že na tretjo rekonstrukcijo, s katero nameravajo povečati in do konca industrializirati Proizvodnjo, imajo v podjetju samo enega arhitekta. Sicer pa se podobne reči dogajajo v vsej naši lesni industriji. Proizvodno vodstvo je v nokah mojstrov. Le-ti pa ohranjajo obrtne metode dela ter Povzročajo zaradi svoje konservativnosti in primitivizma velike težave novim obratnim inženirjem. ki jih vzgaja Višja lesna šola. »Cehovska miselnost" zapira strokovnjakom z visoko izobrazbo vrata tudi v drugih industrijskih panogah. Skoraj neverjetno je, da na Primer prva diplomantka Visoke tekstilne šole v vsem mariborskem tekstilnem bazenu, ki sodi hied največje v državi, ni v Svoji stroki dobila dela. SIROKOSRČNOST BREZ PRIMERE To odklanjanje fakultetno izobraženih ljudi v industriji zavzema že groteskne oblike. Ne gre za osamljene primere, da je tovarna vseskozi štipendirala študenta, ko pa je diplomiral, je odslovila z motivacijo, da inženirjev ne potrebujejo več in ga razvezala tudi povračila štipendije. V elektroindustriji, gradbeništvu, kemični in tekstilni industriji srečujemo te pojave. Neredko se tudi zgodi, da na Primer podjetje štipendira svojega tehnika do diplome na fakulteti, potem pa ga zaposli na ^arem delovnem mestu. Je kaj čudnega, če po kratkem času "fluktuira" v drugo goscodar-*ko organizacijo, kjer dobi po- večanemu strokovnemu znanju primernejšo zaposlitev? KADROVANJE PROBLEM ŠTEV. 1 Vse gospodarske organizacije morajo imeti ali bi vsaj morale imeti tako sistemizirana delovna mesta, da bi jih zasedli delavci, ki bi na teh mestih največ pomenili za proizvodnjo in gospodarjenje. Te sistemizacije so zrcalo tistih, ki so jih sestavljali, njihove proizvodne in gospodarske razgledanosti. Toda kako naj na primer mojstri kljub svoji dolgoletni praksi vedo, katero delo naj prepustijo inženirjem, če jim še to ni znano, kaj jim da fakulteta? Pri sistemizaciji pa imajo vodilni mojstri besedo... Namenoma karikiramo, da je laže razumeti, zakaj sedi ogromno naših inženirjev v planskih oddelkih, opravljajo nadzorno službo, dela v laboratorijih, skratka opravljajo posle, ki bi jih lahko opravljali''tehniki ali delavci z nižjo strokovno izobrazbo, namesto da bi se ukvarjali z znanstvenim delom v razvojnih oddelkih, proučevali tržišče, izboljševali delovno organizacijo in druga dela, ki zahtevajo naj-večjo strokovnost. Nepravilno kadrovanje povzroča fluktuacijo fakultetno izobraženih ljudi iz podjetja v podjetje, pogosto iz ene veje panoge v drugo vejo ali celo iz panoge v drugo panogo. Tako na primer najdemo strojne inženirje v komercialnih službah, gradbene inženirje v prehranski industriji in podobno. Kakšen smisel je imel potem študij in za študij porabljeni denar in kako to posilno poklicno preusmerjanje vpliva na samo gospodarstvo? VSAKDO GRE RAJE NA BOLJE Nepravilna zaposlitev in premajhno zaupanje do visokih strokovnjakov nista edina vzroka njihovega fluktuiranja v industriji in bega v druge službe ali v druge republike, ki jih primerneje zaposlujejo in jih ne ovirajo pri uveljavljanju modernih proizvodnih principov; često je fluktuacije kriva tudi sama delitev osebnih dohodkov. Brez prepričanja lahko verjamemo, da v delovnih kolektivih, kjer je strokovno vodstvo v rokah mojstrov, ki podcenjujejo fakultetno izobrazbo in menijo, da lahko brez inženirjev vodijo proizvodnjo, tudi delitev osebnih dohodkov ni stimulativna za delavce z na j višjimi kvalifikacijami. Pravilnik o delitvi osebnih dohodkov v Tovarni pohištva v Novi Gorici že kaže tendence po uravnilovki v prejemkih mojstrov in inženirjev ter tehnikov. Podobno je na primer tudi v ljubljanskem Toplovodu. Mojstrova obračunska postavka znaša v konstrukcijskem oddelku 42.000 dinarjev, inženir dobi ob nastopu službe 37.000 dinarjev, predstojnik konstrukcijskega oddelka, ki je prav tako inženir, toda obvezno mora imeti večletno prakso za seboj, pa je do zdaj dobival samo petsto dinarjev več kakor mojster. Zdaj so razpisali že štiri natečaje za nekaj vodilnih mest, pa ostajajo prazna prav zaradi destimulativnega nagrajevanja. Prehajanje iz panoge v panogo ima tudi tukaj svoje vzroke. IZGOVORI... IZGOVORI... Že vsa povojna leta poslušamo pritoževanje gospodarskih organizacij, da te strokovne šole od najnižjih do najvišjih ne dajejo ustreznega znanja in da z novinci kljub vsem njihovim šolskim diplomam nimajo kaj početi, ker so v praksi tako rekoč neuporabni. S tem izgovorom, ki seveda ni brez osnove, še sedaj opravičujejo svoje nezanimanje za strokovnjake z visoko šolsko izobrazbo in zahtevajo, naj fakultete osvojijo načela življenj- inženirjev ni skosti v učnih načrtih. V sklopu naše šolske reforme so zato predvidene tudi spremembe v univerzitetnem študiju. In sicer v najkrajšem času, kolikor niso že izvedene. Prej pa bi morala industrija, ki najbolj negoduje nad učnimi načrti, povedati, kaj pravzaprav želi. Toda ta izraža svoje želje tako pavšalno in površno, da je po njih težko karkoli reformirati v strokovnem šolstvu. Svet za strokovno šolstvo LRS in Gospodarska zbornica LRS sklicujeta posvete, na katerih naj bi se skupno s predstavniki gospodarskih organizacij pogovorili o kadrovskih vprašanjih, o profilih strokovnjakov, ki jih potrebuje naša industrija in znanju, ki naj jim ga daje šola. Običajno pa prihajajo na te posvete člani kolektivov, . ki teh problemov niti v grobem ne poznajo in se nameravajo v prihodnje ukvarjati z njimi. Kako naj bodo takšni posveti plodni in kako naj dajo kakršnekoli zdrave in koristne predloge za ureditev šolskih vprašanj ? Predvsem večja podjetja, ki zaradi samega proizvodnega procesa potrebujejo več in morda tudi boljše strokovnjake, pa se često tem vabilom sploh ne odzovejo. Med drugim leti ta očitek na vse večje delovne kolektive v Celju! Ob takšnem odnosu bosta pač šola in tovarna težko našli skupno govorico, ki pa bi bila še kako potrebna. BUMERANG, KI NAS ŽE TEPE Ogromne milijarde so šle že za rekonstrukcijo naših tovarn in za modernizacijo proizvodnje. Se več jih bo treba, da se znebimo obrtniškega dela v naših tovarnah, ki so se večidel razvile iz obrti. Dve tretjini naše industrije je zastarele, od celjske Cinkarne do tovarne dušika v Rušah in kovinske industrije v splošnem, toda ob sedanjem kadrovanju bo proces modernizacije dolgotrajen in morda celo tvegan do določene mere, ker modernizacija ne terja samo novih strojev, ampak temeljito proučitev tržišča pred njihovim nakupom, pravilno proizvodno orientacijo in predvsem resno in temeljito proučitev delovne organizacije in nenehno izboljševanje tehnoloških postopkov, da se proizvodnja kakovostno izboljša in poceni s povečano storilnostjo in s smoirnun izkoriščanjem strojev ter surovin. Vsem tem problemom pa ljudje z majhno strokovno ižobrazbo kljub bogatim delovnim izkušnjam ne morejo biti kos. Zahteve po znanstvenem delu v tovarnah — vse to namreč že sodi v aplikativno znanost — niso megalomanske, niti prazno govoričenje, ampak jih narekuje naša ekonomika in želja po plasiranju domačih proizvodov tudi na tujih tržiščih. Pravimo: industrija gradbenega materiala je zastarela. Treba jo je modernizirati. V isti sapi, ko gradbena industrija temu pritrjuje, pa se brani inženirjev in tehnikov, ki naj bi ji to pomagali izvesti. Na prste lahko preštejemo ljudi v opekarnah, ki so končali vsaj srednjo strokovno šolo. Če jih ni v Prekmurju, je to deloma razumljivo, ker ta predel ni industrijsko razvit, toda še v Košakih pri Mariboru ni v opekarni tehnika ... Vodstvo manjših obratov je izključno v rokah mojstrov, ki ljubosumno čuvajo svoj položaj zaradi osebnih koristi in primitivne samozaverovanosti v svoje delovne sposobnosti. To »cehovstvo" mojstrov v industriji gradbenega materiala zmanjšuje interes za strokovno šolanje v tej smeri. Vodstvo srednje gradbene šole v Ljubljani je že resno razmišljalo, ali ne bi kazalo za nekaj let zapreti oddelek za industrijo gradbenega materiala v tej stroki, čeprav objektivno — primanjkuje specializiranih tehnikov. Podobne probleme bi našli še v usnjarski in kemični industriji. V tovarnah usnja bi bilo treba izboljšati tehnološki postopek, organizacijo proizvodnje in komercialno službo, inženirje pa neradi sprejemajo. Počasen razvoj in premajhen vpliv fakultetno izobraženih strokovnjakov na proizvodnjo sta tudi tu tesno povezana. OBROBNI ZAPISEK Večkrat slišimo, da si industrija želi tehnikov, ne inženirjev in da se zgraža nad tem, ker absolventi srednjih strokovnih šol nočejo v proizvodnjo, ampak nadaljujejo študij. Vodstva nekaterih srednjih strokovnih šol pa trdijo nasprotno, namreč da njihovi absolventi ne dobe dela. Baje nastaja že problem, kam z absolventi ruške TSS kemijske stroke, dalje TSS rudarske stroke v Slatini Radencih, težave z zaposlovanjem pa imajo tudi absolventi ljubljanskih srednjih strokovnih šol. Podobne kontradiktorne sodbe slišimo o inženirjih: industrija trdi, da jih je preveč, statistike kažejo, da jih je premalo. Hkrati, kose pojavlja »hiper-produkcija« strokovnjakov v nekaterih strokah, odpiramo nove šole... Ali ne kaže vse to, da si končno moramo priti na čisto glede planiranja kadrov z našo industrijo po dejanskih potrebah, da ne bomo negospodarno trošili denarja za študij, industrija pa bo zaradi zavračanja ljudi, ki naj bi jo postavili na noge sodobne proizvodnje, capljala za časom in potrebami. Iluzorno pa je pričakovati, da bodo že šole praktično dovolj usposobile svoje diplomante. Že s tem, da jim dajo ustrezno teoretično izobrazbo, veliko opravijo, praktično usposabljanje bodo tudi v prihodnje prevzemale tovarne. Gre pa za to, da točno določijo zahteve do kadrov z visoko in višjo strokovno izobrazbo, da iih potem pravilno zaposlijo in postavijo načela odgovornosti za delo, ki jim ga zaupajo. MARIOLA KOBAL POSLOVNO ZDRUŽENJE »INGRA« ZAGREB IN NJENIH 17 ČLANOV ® 54 GRADBIŠČ * V16 DRŽAVAH Poslovno združenje »Ingra« Zagreb vključuje 17 velikih podjetij. To so proizvajavci industrijske in elektroenergetske opreme, podjetja za projektiranje, konstrukcijo in razna zemeljsko raziskovalna dela. Ustanovitev tega združenja je narekovalo spoznanje, da je za vse njihove izdelke naš domači trg postal premajhen. Računali so, da bodo s skupnimi prizadevanji lažje prodrli na inozemska tržišča. Tamkaj pri velikih investicijskih delih najraje sprejemajo take ponudnike, ki lahko sami oskrbijo potrebna zemeljska raziskovalna in pripravljalna dela, projekte, gradbena dela in potrebne stroje. Problem, s katerim se je mo- žen j e pa je zaživelo in posre-ralo spoprijeti novo združenje, dovalo koristne rezultate samo je bil: kako uspeti v konkurenci številnih drugih ponudnikov. Prvo je bilo treba zbrati ponudbe in naročila investitorjev. S tem se je spoprijel »Ingrin« možganski trust,: strokovnjaki za najrazličnejše tehnološke, komercialne, pravne in druge zadeve. Tem po potrebi pomagajo še strokovnjaki iz posameznih podjetij. Po vseh teh pripravljalnih tehnično-komercialnih poslih, se — če so uspešno zaključeni in pogodbe sklenjene — začno dela v okviru članic združenja. Vsak prispeva tisto, kar lahko da in za kar se je zavezal. Če je potrebno, podjetja vključijo še svoje kooperante. Eksperti »Ingre« med potekom investicijskih del opravljajo potrebni tehnični nadzor, da bi se izognili nepotrebnim zastojem in reklamacijam. Rezultat takega načina posredovanja investicijskih del za tujino je več kot razveseljiv. Doslej je »Ingra« odprla 54 gradbišč v 16 azijsko-afriških državah. Precej uslug pa je posredovala tudi na latinsko-ame-riška in evropska tržišča. Če bi hoteli omeniti najvažnejšega gradbišča, ki jih je odprla »Ingra«, bi vsekakor morali omeniti cementarno v Adis Abebi, ki bo dajala letno 70.000 ton cementa. V tej državi članice »Ingre« gradijo in opremljajo še dve hidrocentrali. V Gani, Gvineji, Maliju ureja »Ingra« več tovarn živilske stroke; predvsem podjetij za predelavo sadja in sočivja. V Pakistan je »Ingra« dobavila 160 daljnovodnih stebrov, v Indiji gradi tri hidro-centrale, cementarno za 75.000 ton letne proizvodnje, ureja 200 velikih vodnjakov... Za Zahodno Nemčijo je prevzela montažo velike industrijske hale v Dortmundu. Za Vzhodno Nemčijo je izdelala projekte za rafinerijo nafte ter dobavila del potrebne opreme itd. Članice poslovnega združenja »Ingra« odkrito povedo, da se zgolj organiziranemu nastopanju v okviru združenja lahko zahvalijo, da so dosegle dosedanjo razvojno stopnjo. Zdru- zato, ker je znalo zadovoljiti ekonomske interese ustanoviteljev in članov. Člani »Ingre« (med njimi so tovarne »D j uro Djakovič,« »Rade Končar«, »Prvomajska«, »Metalna«, »Energo-invest«, »Geoistraživanja«, »Ju-goturbina« itd.) so namreč navzlic članstvu v združenju obdržali popolno samostojnost in tudi sami sklepajo komercialne in druge posle. Se več: za tisti del proizvodnje, oziroma dejavnosti, za katero »Ingra« ni zainteresirana, se še pcsebe.i povezujejo z najrazličnejšimi drugimi podjetji. Tako na primer obstaja koristno poslovno tehnično sodelovanje med »Metalno« in »Litostrojem«. Tovarna »Djuro Djakovič« se je z nekaterimi sorodnimi podjetji povezala v poslovno združenje »Vagonogradnja« itd. »Ingra« dandanes predstavlja na evropskem, pa tudi na svetovnem tržišču enega največjih poslovnih partnerjev za sprejem in izvajanje raznih investicijskih del. Včlanjena podjetja namreč, preračunano v devize, ustvarjajo letno več kot 200 milijonov dolarjev deviz. Res je, da so se v »Ingro« včlanila predvsem specializirana podjetja. Take gospodarske organizacije tudi najhitreje prerastejo potrebe domačega tržišča. Prav zavoljo dosedanje specializacije včlanjenih podjetij tudi ni prišlo do kakršnega koli pomembnejšega poslovno-tehničnega sodelovanja med temi podjetji, oziroma xdo združitev podjetij. Vse svoje interese, kot c omenjeno, so predvsem komercialni, članice združenja zadovoljujejo s sedanjo obliko sodelovanja. S tem pa ni rečeno, da »Ingra« ne bi predstavljala ničesar poučnega za veliko vrsto naših podjetij, ki se branijo specializacije in poslovno tehničnega sodelovanja. Skupni interesi namreč vedno obstajajo. Večja je delitev dela, več jih je in bolj vidni so. Zatorej kaže, da se je treba teh problemov lotevati premišljeno in z zaupanjem. Primer »Ingre« dokazuje. da dobri rezultati ne izostanejo. -mG DELOVNI INŠPEKTORJI NA GORIŠKEM UGOTAVLJAJO Kršitve socialno-pravnih pravic zaposlenih »V več manjših gospodarskih organizacijah na Goriškem grobo kršijo našo delovno zakonodajo ..." je bila osnovna ugotovitev občinskih inšpektorjev dela v Novi Gorici, ki so pregledali okoli 50 obrtnih, gostinskih in trgovskih podjetij. Kršitve sicer niso namerne, temveč posledica nepoznavanja predpisov ter mlačnega odnosa do dela vodilnih uslužbencev v DELAVSKA enotnost Ustanovljena 20. novembra 1941 List Izdaja republiški svet ZSJ za Slovenijo. Glavni In odgovorni urednik: VINKO TRINKAUS Urejuje uredniški odbor: Petei Dorniki Sonja Gašperšiči Milan Maveri Janez Voljč. Tehnični urednik Janez Šuster Naslov uredništva In uprave. Ljubljana! Kopitarjeva ul. 2. poštni predal 313-VL telefon uredništva: 33-722 ln 30-672 -Račun pri Narodni banki v Ljubljani štev. NB 60H1/1-365 — Posamezna številka stane 20 din - Naročnina je: četrtletna 250i polletna 600 ln letna 1000 din — List tiska CZF -Ljudska pravica- — Poštnina ntačana o gotovini nekaterih podjetjih. Pomanjkljive notranje predpise imajo predvsem manjša podjetja in to predvsem predpise o medsebojnih odnosih, delovnih razmerjih, higiensko-tchnični zaščiti itd., ugotavljajo med drugim inšpektorji dela. Le slaba četrtina pregledanih podjetij ima kolikor toliko urejeno notranjo zakonodajo, ki je pravzaprav osnova za pravilno poslovanje. Notranji pravilniki so v večini organizacij zelo pomanjkljivi, drugje pa jih sploh nimajo. Nerazumljivo je, da so šle prejšnje zbornice mirno preko teh problemov in pomanjkljivosti. Prav tako jim tudi sindikati in oblastni organi niso posvečali skoraj nobene pozornosti in so le tu in tam urejali nekatere posamezne primere. Ker ni nihče ničesar ukrepal, so se kršitve ponavljale in večale. Zvezni in republiški predpisi točno določajo, kakšne ko-misije morajo imeti gospodar -ske organizacije. Prav tako so tudi določene naloge teh komisij, vendar pa so v vrsti manjših podjetij na Goriškem komisije le formalni organi, ki sproti ne izpolnjujejo svojih nalog, ne razpravljajo in ne ukrepajo o posameznih problemih. Tudi delavski sveti podjetij so največkrat indiferentni do napak in samovolje. Najslabše je menda v gostinstvu. Na to nedvomno precej vpliva specifičnost dela, glavni vzrok pa je nizka strokovna usposobljenost. zaposlenih. Od pregledanih 18 gostinskih podjetij imajo le štiri svoje pravilnike o higiensko-teh-nični zaščiti, še slabše pa je z drugimi pravilniki, ki jih ponekod sicer imajo, vendar so največkrat samo prepisani od drugih organizacij, ne da bi jih vsaj prilagodili svojim razmeram. Drugje pravilnikov sploh nimajo. Zato ni čudno, da delajo ponekod posamezniki tudi Po 14 in 15 ur dnevno, ne da bi za to prejemali 50 % nadomestilo. Prav tako nimajo pravilno plačanega nočnega dela in dela ob praznikih. Po pregledih je mogoče ugotoviti, da ima ie pet gostinskih podjetij urejeno plačevanje nadurnega dela. Dogaja se tudi, da nekateri delavci delajo tudi ves mesec brez dneva oddiha in gredo Potem za štiri ali pet dni na oopust. V nekem bovškem podjetju je delavec delal ves teden Po 16 ur dnevno, naslednji teden pa je bil prost. Vse to ka-5e’ da imajo podjetja delovni cas skrajno neurejen. Posledica take slabe organizacije pa je seveda veliko obolenj in slaba kvaliteta dela. Nič dosti bolje nj v obrti in trgovini, čeprav imajo tu vsaj urejen delovni čas. Kričeči so predvsem primeri v zvezi s sprejemanjem in odpuščanjem delavcev. Tako na primer v novogoriškem hotelu Sabotin ter kanalskem hotelu Soča o odpustih sploh ne izdajo odločb. Celo v tako velikem podjetju, kot je Agromotor v Šempetru, odloča o sprejemanju in odpuščanju delavcev direktor in 'komisija v glavnem le potrjuje njegove odločitve. Večina podjetij pa o odpustih izdaja tako pomanjkljive odločbe, da se prizadeti sploh ne ve-do_ kam pritožiti. Skoraj vse odločbe so namreč brez pravnega pouka. Inšpektorji za delo se zavze-majo, da bi sindikalne organi-zacije skupaj z organi občin temeljito proučile položaj v podjetjih, pomagale stvari urediti in se lotile organiziranega izobraževanja zaposlenih. Ce pa tudi taka pomoč ne bi zalegla, bi bilo nujno poostriti kazensko odgovornost posameznikov. Precej bi lahko pomagala tudi organizirana pravna služba v občinskih središčih, o čemer je bilo že precej govora, vendar ni še nobenih konkretnih rezultatov L. K. 1 inEHII*ElfflEiilPB**IElEIEIi!l!llE!l1llI' kAIEIDOSkOP s Z odločbo ljudskega odbora so odredili strokovni šoli 1 prodajo inventarja. Imenovali so tudi komisijo za licitacijo g in v njej kot člane »ta višje« z občine. Potem so prodajali g kot le kaj. a Najprej si je tajnik občine (ta sicer ni bil član komi- g sije, ampak »odredbodajalec«) zvozil domov že kar sedem || mesecev pred licitacijo tisto, kar je bilo njemu všeč. Nato 1 so delili zasebnim gostilničarjem, pa tudi nekaterim znan- a cem, končno pa so še člani komisije, po dobrem zgledu g ostalih, pred javno licitacijo poskrbeli vsak zase. V šoli 1 so imeli namreč precej porcelana, drobne kuhinjske opre- 1 me, jedilnega pribora, žimnic in postelj, toda ko so začeli g s prvo javno licitacijo, je vse tisto, kar je bilo kaj vredno, fl že izginilo. Komisija je vse tisto, kar so že prej odpeljali, m sicer že tudi prej ocenila, kot pravijo, vendar se je izka- g zalo pozneje, da precej bolj po domače. Razen zasebnih g interesov sta imeli čast doživeti »prioriteto« pri nakupu le M dve lovski organizaciji in eno družbeno gostišče. Na ostali 1 družbeni sektor pa so pozabili in z razpisom licitacije na §J krajevno običajen način (preko oglasnih desk) poskrbeli, g da tega kapitala ne bi »izvažali« iz komune. Toda, ko so začeli z javno licitacijo, je začelo nepred- g videno pokati... Ljudje so namreč vedeli, da je bilo ne- J kdaj na šoli vsega več. Zato so na dražbi povedali nekaj jj krepkih tisti, ki jim je bilo precej sicer obljubljeno, ven- jj dar tudi že prej prodano drugim. Začele so krožiti govori- S ce in za njimi tudi javna vprašanja na zborih. Člani ko- gj misije so se prali in metali krivdo drug na drugega. Za- g deva bo vsak čas pred sodiščem, prizadeti pa trmasto iz- jj javljajo, da so »pred zakonom čisti«, da niso ničesar g ukradli in se zapletajo v izgovorih kot: vzel sem tudi jaz, jj kar sem videl, da je vzel oni... Hram učenosti na hribu pa je ostal prazen in ople- 1 njen. Vse tisto, kar so rodovi skrbno zbirali in dinar za jj dinarjem znašali, da je nastala šola, se je sesulo. Solo so jj zaprli zaradi novega načina finansiranja, ker ni bilo sred- jj štev. Toda stavba in inventar bi lahko morda počakala g kakšno leto, kaj pravite? 1 Pred zakonom smo »čisti« m m I I 76:5 za birokracijo Včasih govorimo pri nas le o ostankih birokracije — o nečem, kar je že skoraj povsem izginilo, toda še vedno naletimo na pojave, ki nas bridko nasmejejo. Niti najmanj ni čudno, da je birokracija najčešče prisotna v bankah. Ob birokraciji v finančnem poslovanju pač največkrat nemočno skomignemo z rameni in se z njo sprijaznimo. To bi nemara storili tudi tokrat, (e ne bi bilo nesorazmerje v korist birokracije tako veliko, kot je izraženo v naslovu. Gre namreč za pet dinarjev stanovanjskega prispevka od terenskega dodatka. To je najbolj drastični primer majhnega bančnega nakazila na naslov občine, v kateri delavec, ki je sezonsko zaposlen v drugi občini, stalno biva. Stroški takega nakazila pa so 76 dinarjev. Od tega stane tiskovina 6 dinarjev, torej več kot pa je nakazani znesek. Sedemdeset dinarjev pa stane bančna usluga. Ce pa bi govorili še o izgubi časa, bi bil znesek še precej večji. V s-*-' e l a I 1 g Podjetje mori. namreč vsak mesec posebej obračunati gj jj ta stanovanjski prispevek za vsakega zaposlenega posebej, g jj prav tako pa še tudi znesek stanovanjskega prispevka od m f osebnega dohodka in še kakšen prispevek. V podjetju, ki g jj nam je posredovalo ta problemček, imajo 112 takih pri- g merov, med katerimi je veliko takih, ki ne presegajo zne- | ska 70 dinarjev, kolikor stane bančna usluga. Nedvomno takšni mesečni zneski občinskim ljudskim g odborom, ki so do njih upravičeni, ne pomenijo pomemb- g nega proračunskega dohodka, pa čeprav gre število za- | poslenih v drugih občinah v stotine. AH torej ne bi bilo M veliko primernejše in veliko bolj praktično, če bi te da- g jatve nakazovala prizadeta podjetja enkrat letno in skup- g ne zneske opremila s podrobno dokumentacijo? i Na ta način bi podjetja prihranila letno okrog 100.000 g g dinarjev. B jj 1 H KRONIKI TEDNA SO PRISPEVALI: I == m 1 1. Občina Trebnje, Kmetijsko-gospodinjska šola Mala Lo- I ka — MILOŠ JAKOPEC g 1 2. Gradbeno podjetje Obnova, Ljubljana — V. Sirec iiiiiHiinimnnnnHnniiinniniiiniiiiimimniininniTnmnmiiinnniiiHminimiiinniiitnmiiimiTiimiinmnniiiimmnmnnniiiiminiiiiiinfflmimmTiimmnmrmnnmTmnmnn '■ ■;v: 'f■'*>; : - j Okorni rudarski prsti vodijo svinčnike, vid in sluh pa željno vpijata znanje... Pogled v dvorano Doma Svobode v Krmelju, kjer se 30 rudarjev teoretično usposablja za naziv konstrukcijskega ključavničarja V BOJU ZA LJUDI IN PROIZVODNJO • Lani je v Krmelju, majhnem rudarskem naselju Spodnjega Posavja završalo: »Rudnik bodo zaprli!« • Rudnik ni imel več bodočnosti, zaloge so bile premajhne, tržišče pa je krmeljski premog odklanjalo. • Nato se je začela velika bitka za ljudi in za novo proizvodnjo. 350 rudarjem je bilo treba preskrbeti nov kruh in jih usposobiti za novo delo. • Kakor čez noč so v Krmelju zrasli novi obrati, kraj pa se je spremenil v učilnico. Okorni rudarski prsti so pričeli voditi svinčnike, vid in sluh pa sta željno vpijala znanje za nove poklice. • V Krmelju je nemogoče postalo mogoče. Mogoče zato, ker je šlo za ljudi, s katerimi gradimo, in za ljudi, za katere gradimo. Ljudje, sredstva in prekvalifikacija so tri velike komponente te zgodbe. Ekonomičnost in rentabilnost kopanja premoga v Krmeljskem premogovniku je pričela pred leti šepati. Najsi so jih strokovnjaki še tako obračali, številke so bile črne, bolj črne kot krmeljski premog. Rudnik je lani sicer še bil rentabilen, toda na skladih so ustvarjali zgolj sredstva za amortizacijo. Zapreti rove prej ali slej — je bila črna napoved, razum pa je narekoval: boljše prej kot slej! Ko so začeli resno razmišljati o preusmeritvi proizvodnje, to je bilo konec lanskega leta, so iskali nekaj, kar bi imelo osnovo v dosedanjih rudniških obratih. Močno razvita remontna delavnica za popravila strojev in rudniških naprav je dala pobudo za preusmeritev v kovinsko stroko. Prva pogajanja s Plamenom iz Krope o proizvodnji vijakov so bila brezuspešna. S pomočjo Republiške obrtne zbornice so nato iskali proizvode kovinske stroke, ki jih na tržišču primanjkuje. Pokazalo se je, da čevljarska in konfekcijska industrija potrebujeta precej izdelkov kovinske galanterije, ki jih na tržišču ni dovolj. Toda izračuni so pokazali, da bi takšen obrat zahteval preveč investicijskih naložb in da bi zmanjkalo sredstev za soudeležbo. V aprilu letos so se začeli pogovarjati z Metalno iz Maribora. Junija pa je ljudski odbor občine Sevnica po sklepu delavskih svetov Metalne in Krmeljskega rudnika že ustanovil v Krmelju obrat kovinskih konstrukcij kot samostojno ekonomsko enoto Metalne. To je bil prvi korak od premoga h kovini. V juliju letos je pričela v manjšem žebljarskem obratu v Krmelju poizkusna proizvodnja čevljarskih žebljev. Strojno opremo je prispeval kolektiv Plamena iz Krope. Tudi to je bil korak od premoga h kovini. Marca so v novem obratu Konfekcije Lisca, ki je dobil prostore v Krmeljskem gradu, začeli priučevati prve skupine delavk. V obratu izdelujejo intimno žensko perilo. To je bil korak od premoga k svili. Preden so novi obrati v Krmelju stekli, je bilo treba opraviti brez števila potov in pretehtati vsak korak in ukrep. Prvo in osnovno vodilo v težavnem razdobju preusmeritve je bilo: vsem članom kolektiva zagotoviti zaposlitev, nove poklice in jih zanje usposobiti. Enainpetdeset članov kolektiva je na svojo željo odšlo drugam. Sprejeli so jih delovni kolektivi v Sevnici in rudniki Zasavskega premogovnega bazena. Vsi ostali pa so našli zaposlitev v Metalni, Žebljarskem in konfekcijskem obratu, rudniški opekarni, pri zapiranju jam, Kremenu in kmetijski zadrugi. S sredstvi ni bilo posebnih težav. Republiški organi so prispevali iz rezervnega sklada 168 milijonov dinarjev za preusmeritev proizvodnje, republiški in občinski zavod za zaposlovanje v Sevnici sta prispevala skupaj 11 milijonov din za prekvalifikacijo članov kolektiva, novih 15 milijonov sredstev pa v ta namen še vedno zelo nujno potrebujejo. V razdobju 3-mesečne prekvalifikacije dobivajo vsi člani kolektiva osebne dohodke v povprečju zadnjih treh mesecev prejšnje zaposlitve. Kot delovne prostore za no- ve obrate so uporabili dosedanje rudniške stavbe ter jih tu in tam malo preuredili. Strojno opremo za Liscin obrat je prispevala matična tovarna, prostore v krmeljskem gradu pa so preuredili z združenimi močmi. Strojno opremo za žebljarski obrat je prispeval kolektiv Plamena iz Krope. Obrat Metalne je prevzel osnovna sredstva od rudnika, prispeval nekaj svojih sredstev, obratna sredstva pa bo posredovala Gospodarska banka. Prekvalifikacija je v zadnjih štirih mesecih izpremenila ves Krmelj v eno samo veliko učilnico. Povprečna starost rudniškega kolektiva se na srečo vrti okoli 35 let, zato je bilo to težaško delo precej olajšano. Inštruktorje so dali kolektivi Plamena iz Krope, Lisce iz Sevnice in Metalne iz Maribora. V Lisci Med rovnico za kopanje premoga v jami in orodjem za obdelavo kovine je precejšnja razlika. Prvi dan praktičnega pouka so se rudarji učili uporabljati pilo. Inštruktorji so imeli polne roke dela, saj so jim njihovi učenci, ki so se z veliko prizadevnostjo lotili priučevanja, pogosto nosili svoje izdelke v oceno. Na sliki: inštruktor ocenjuje izdelke in opozarja na napake in v žebljarskem obratu se pr1' učujejo ljudje na delovnih me' stih, za proizvodnjo v obratu Metalne pa so morali okoli 100 nekdanjih rudarjev usposobiti S prekvalifikacijo. Prva skupin® 30 rudarjev je v treh meseci11 opravila teoretični del prehvali' fikacije za elektro varilce (za praktični del na žalost ni bil® na razpolago orodij) in je v prvi*1 dneh septembra že opravila izpite. Druga skupina 60 rudarjev je v prvih dneh septembra Prl' čela s 3-mesečno teoretično in praktično prekvalifikacijo _ za naziv konstrukcijskega ključavničarja. Krmeljski Dom Svobode se je izpremenil v učilnico za teoretični pouk, nekdanjo žaS° pa so na hitro obzidali in pridobili dvorano za praktično poučevanje. V dveh skupinah P° 30 ljudi se rudarji naizmenom® teoretično in praktično usposabljajo. Inštruktorji iz Metal® ^ svoje učence zelo pohvalijo. Fr®^ vij o, da bosta vztrajnost in Prl' zadevnost, kakršne ni primer®: brez težav lahko nadomesti pomanjkljivo predizobrazbo. V žebljarskem obratu sto) ob strojih starejše žene in rudarji invalidi ter kujejo žeblj^j Priučevanje še ni končano, kiju temu pa izdelajo vsak da 200 kg čevljarskih žebljev — t(T liko kot dopušča polna zmogli1' vost strojev. Ko bodo uvedli del v dveh izmenah, bodo izdel® na leto 120 ton žebljev in jih celoti izvozili. Obrat Metalne šele nastaj®; Ob nekdanji rudniški separac1^ varijo kovinsko konstrukcij nove 104 m dolge in 18 m širok proizvodne dvorane. Vsak d® prihajajo novi stroji in oprehV Metalna Maribor je že poskrbel^ za naročila in za prodajo 3 tržišču. 2100 ton vitkih jekleni* konstrukcij bodo izdelali v tem obratu vsako leto, po vrednos pa za skoraj 100 odstotkov v"e. kot premogovnik v najbolj®1 ,letih. 20. novembra, za dan rm publike bo stekla redna Pr°lZ' vodnja, ko bo vse dograjeno, P, bo obrat Metalne lahko zapo®11 240 ljudi. . j Takšna je zgodba o poti premoga do kovine, do svile 1 brokata. Krmeljski rudar j° s pomočjo vse družbe in s ® delovanjem in pomočjo mnoS1 organov in kolektivov prehod v manj kot 6 mesecih. Rdeča 3 . te zgodbe se prepreda s-se mnoge komune in predele na republike. Volja človeka SraCL telja je premagala vse težave ovire, karbidovka in črni Pf®, mogov prah pa bosta v Krm1 elju prav kmalu spomin. samo še obledeti ( V n 1; s s b n j I 1 i c s t l ) ] POVPREČNI DRŽAVLJAN NA NAJVEČJI SEJEMSKI PRIREDITVI V JUGOSLAVIJI: B a 3 D i Obiskovalec razočaran — Množica strojev, ki utrujajo obiskovalca — To je vse — Vprašujemo se, kaj je to res vse? a ne bom koga razočaral, ■ vendar ko sem obiskoval * “ zagrebški velesejem, tako iz leta v leto, sem imel vedno občutek, da so na eni s trati ostali obiskovalci s svojimi željami in potrebami, a na drugi strani razstavljale! — komercialisti. A stara praksa pravi, če so bili zadovoljni razstavljalci, so tarnali obiskovalci in obratno, kajti jasno nam mora biti, da velesejem, Pa naj bo to zagrebški ali katerikoli drugi, ne smemo gledati z isti-tii očmi obiskovalca in razstavljal-ca. Lahko se zgodi, da bodo razstavljalci na moč zadovoljni (ker bodo sklenili pogodbe), a na d ruti strani bo razočaran obiskovalec, ker je od velesejma veliko več Pričakoval. Nekaj takega lahko trdimo za letošnji zagrebški velesejem, kajti Zgodilo se je prav to. Zato tokrat Poglejmo to največjo sejmsko Prireditev v Jugoslaviji skozi naočnike »navadnega« obiskovalca, ki Ima svoje želje in potrebe, kot večina med nami. Zagrebški velesejem že več kot Pol stoletja velja za enega najpo-tiembnejših prikazov jugoslovanskega gospodarstva. To še posebno Mja za leta po zadnji vojni, ko je velesejem dobil nove in velike Razstavne prostore, kjer imajo svoje razstavne paviljone tudi številke tuje države. Letos je velesejem spet odprt. Glavna novost, kot v šali radi poudarjajo obiskovalci, je hov moderen paviljon Italije, ki čaje res veličastno sliko. Obiskovalec je razočaran, utrujen, kot pet ali šest ur hodi od paviljona do paviljona, od razstav-ijalca do razstavljalca. Letošnji zagrebški velesejem je Pred štirinajstimi dnevi odprl Predsednik republike. V prvih informacijah je bilo poudarjeno, da Pa njem sodeluje kar 36 držav s štirih celin ali 6088 podjetij, od katerih je 1168 domačih in 4920 tujih. Od tujih držav so največje razstavne prostore zavzele ZSSR, ŽDA in Zahodna Nemčija, zastopane pa so tudi nekatere druge evropske države ter nekaj afriških 'n azijskih. Pozornost obiskovalcev so posebno pritegnili paviljoni afriško-azijskih razstavljalcev, od katerih jih 10 tokrat prvič razstavlja na zagrebškem velesejmu. Taki so bili prvi podatki, zdaj lahko to sejmsko prireditev tudi kritično ocenimo, saj kritiko po mnenju obiskovalcev v polni meri tudi zasluži. A ponovno moramo poudariti /\ in ne smemo pozabiti, da ■Z. % moramo sejem ocenjevati iz dveh vidikov. Prvi je ko-Ptercialno poslovni, kjer se na mestu sklepajo pogodbe za razstavljene proizvode, a drugi vidik je kamen j en gledalcu, ki naj si na sejmu ogleda razvoj industrije Različnih držav, njene proizvode, ki bi jih slej ko prej imel rad v svoji lastnini. Prav gotovo je zadnji zagrebški ''elesejem pomembnejši za gospodarstvenike, saj dobiva čedalje °°lj izrazito komercialni značaj, tiedtem ko pogostejši obiskovalci tipaj ujej o z glavami in se čudijo, kako da spričo razvoja naše do-tiače industrije izbira blaga ni pestrejša. , Prejšnja leta so veliko pašo za cči predstavljali proizvodi široke P°trošnje inozemskih razstavljal-Cey, tako da so bili ti sejmi v največji meri le sejmi obiskoval-c®v. Grupe ljudi so se ustavljale Pred različnimi radioaparati, tele-tizorji, magnetofoni in drugimi tehničnimi pripomočki ter si seve-Čp ob vsem tem želeli, da bi bilo tiogoče te proizvode kupiti tudi doma. Danes je večino teh proizvodov mogoče dobiti na domačem ;r8u, opažamo celo, da je neka-erih proizvodov že preveč in da je možnost že odprla, žal pa tiso vsakomur še dane možnosti, d.P bi si te stvari nabavil. Morebi-1 je to slučaj, toda dozdeva se PPm, da so naše letošnje težave z devizami in možnosti manjšega voza spoznali tudi v nekaterih Phodnih državah in so nam tako P°kazali mnogo manj potrošnih Proizvodov kot prejšnja leta. Naj-le so šli Američani, ki so se Povsem odrekli komercialnemu sPehu razstavljenih predmetov, ^tipak so skušali s slikami neka-t?rih drobnih proizvodov prikaza-*’ kako Američan preživlja svoj prosti čas. Morda je krivo tudi dolgoletno ~PPoredje velesejmov, da smo se koraj do sitega nagledali strojev, dp se ne ustavljamo več pred raz- ličnimi stružnicami in dosežki moderne proizvodne industrije, da smo za stroje že precej otopeli in da nas kot povprečne obiskovalce zamiga predvsem tisto, kar je najbolj neposredno zanimivo za naše življenje. Nevešče oko obiskovalca tudi ne razloči med tehničnimi novitetami različnih žerjavov, buldožerjev, gradbenih in kmetijskih strojev, razstavljene tipe avtomobilov je mogoče videti na naših cestah in tako ne predstavljajo kake posebne novosti. Toliko o prvih vtisih obiskovalca, ki ga ne zanimajo komercialni vidiki velesejma. Za obiskovalca je seveda najbolj zanimivo tisto, kar vidi, in to, kar bo lahko v bližnji bodočnosti nabavil. In ravno v tem, koliko se je možnost nabave izboljšala od lanskega do letošnjega zagrebškega velesejma, ravno v tem je videti največji zastoj. Številna podjetja, ki iz leta v leto razstavljajo proEvode za široko potrošnjo, kažejo v razmaku več let le zelo majhen napredek. Tudi pomanjkljivost, da ni skoraj nikjer posebej naznačeno, kateri proizvod je nastal v zadnjem razdobju, kdaj ga bodo začeli proizvajati v večjih serijah, kje ga bo mogoče nabaviti, tudi vsega tega obiskovalec na razstavnih prostorih ne more opaziti. Zdi se nam, da je vsaj tričetrt razstavljenih predmetov mogoče videti v naših izložbah in trgovinah (to za sedaj prav gotovo ni pohvalno), da pa je ostala četrtina težko dosegljiva in namenjena predvsem za nadaljnjo obdelavo in izvoz. Tako se gotovo upravičeno bojimo, da nekaterih zares lepih desenov blaga ne bo mogoče nabaviti v naših trgovinah, da bo zares atraktivna in moderna konfekcija ljubljanske tovarne Angora le vzorec na velesejmu, do katerega se bo potrošnik le težko dokopal. ATismo se mogli znebiti vti-I sa, da so zastopniki pod-1 A jeti j na velesejmu od vrveža utrujeni, da se umikajo v svoje kabine in si krajšajo čas s turško kavo ali konjakom. Le redkokdo pa misli na reko obiskovalcev, ki se vali mimo razstavljenih predmetov. Le redkokdo iz te množice si zbere toliko poguma, da povpraša zastopnika, če bo proizvod kmalu na trgu, kakšna bo njegova cena, kajti praviloma za razstavljene proizvode ni mogoče zvedeti cen v prodaji. Iz slabih izkušenj preteklih let tudi ne vemo, če bodo vsi razstavljeni predmeti prišli v industrijsko predelavo, saj smo v preteklosti velikokrat imeli priliko občudovati predmete, ki so postali zaradi samo enokosovne izdelave zanimivi predvsem za muzej, ki bi zbiral samo razstavljene, nikoli izdelane proizvode. In še eno značilnost lahko obiskovalec opazi. Nekatera zelo re-nomirana podjetja, ki izdelujejo zelo iskano blago, na sejmu sploh ne razstavljajo. Pojasnila pri sosedih so zelo kratka, a prepričljiva: »Zakaj bi razstavljali in plačevali drag razstavni prostor, če pa imajo vso letošnjo proizvodnjo že prodano.« , Na prvi pogled bi lahko tako odločitev karakterizirali, skrbno gospodarijo. Toda izkušnje prav v zadnjem času kažejo, da se ja marsikatero trdno uspavano podjetje znašlo v velikih težavah in da se danes na vse načine skuša reševati s tem, da si vztrajno išče novih kupcev, ki bi ga razbremenili prekomernih zalog. R&z; stavljanje na velesejmu namreč ni le stvar prodaje, je tudi komercialna dalekovidnost stalnega opozarjanja, da smo v proizvodnji napredovali, da je treba v bodoče bolj računati na razstavljene proizvode in če je zanimanje zanje izredno veliko, da je treba njihovo proizvodnjo povečati. TRIJE KRITIČNI ODGOVORI... »Razočarali so me nekateri razstavljale!,« pravi Jože Snešek iz Ljubljane, »ko so hoteli pokazati preveč, a na drugi strani so pokazali mnogo premalo čuta za kulturno ureditev svojega razstavnega prostora.« je že ena ugotovitev, ki ni I posebno v čast tej sejemski prireditvi, če pogledamo -A- gamo Matico iz Zagreba, ki ima pred vhodom v svoj paviljon z velikimi črkami napisano EXPORT-IMPORT, ki je tako ure- dila svoj razstavni prostor, da obiskovalca neprijetno preseneti. Kopica razmetanih košar daje vtis, da v podjetju res nimajo nikogar, ki bi jih na tako malomarnost opozoril. Seveda, če bi taka opozorila kaj zalegla, kajti na naše vprašanje, zakaj imajo tako malomarno urejen razstavni prostor, je predstavnik podjetja samo skomignil z rameni. V tekstilni industriji smo napravili že velik korak naprej, a vendar je na zagrebškem velesejmu razstavljenih nekaj takih vzorcev, ki bi se jih prav gotovo sramovali pred desetimi leti. Kdo AMERIČANI — ŠIROKE LINIJE IN PREPROSTOST Racionalno izkoriščanje prostega časa, to je tema, ki so ji Američani namenili celoten svoj paviljon. A ker v Ameriki delajo le 40 ur na teden (tako vsaj zagotavljajo ob vstopu v paviljon), imajo tako dovolj prostega časa, ki ga morajo seveda koristno porabiti. Res, paviljon je nekaj posebnega, tu ni tiste načičkanosti in utesnjenosti, ki je žal tako značilna za druge paviljone. Dovolj je prostora, tako da ima obiskovalec ob vstopu v paviljon celo občutek, da je vse skupaj za Američane celo malo preskromno. A videz vara, kajti nikomur drugemu od razstavljalcev ni uspelo s tako domislico prikazati odseva časa. neki bd to kupoval, se vprašujejo obiskovalci, le v tovarni, kjer bi si tako vprašanje morali postaviti prvi, so na to pozabili. Takih kritičnih mnenj bi lahko nanizali še obilo, a raje navedimo edino pohvalno, ki so nam jo povedali učenci ene od zagrebških osnovnih šol, ki so bili navdušeni nad razstavnimi prostori afriških in azijskih ‘držav. turizem? Preprosto zato, ker se mi zdi, da bi prav tako preprosto in prisrčno tudi mi lahko nekaj pokazali, če že ne kaj drugega, pa vsaj naše naravne lepote. Sploh pa se je naš turizem tudi tokrat kaj slabo obnesel. Paviljoni so aranžirani togo, večkrat brez čuta za estetsko oblikovanje in fa-buliranje. Ker pa se je končno videlo, da bodo paviljoni, ki so namenjeni turizmu, kaj siromašni, če bodo obloženi samo s slikami, so se organizatorji odločili, da k sodelovanju povabijo tudi nekaj podjetij, ki imajo s turizmom vsaj nekaj zveze. A tudi ta »kooperacija« se je kaj slabo obnesla. nekaj res pristnega za deželo, ki razstavlja. Tako naravno, kot so se predstavili Američani, bi se vsaj v enem paviljonu lahko tudi mi. A kaj takega ni mogoče najti, celo paviljoni namenjeni našemu turizmu, ki bi morali biti resnična propaganda, so kaj borni. Le nekaj fotografij in prospektov, to je turizem, propaganda zanj. Zakaj dajem ob stran ameriškega razstavnega prostora naš Manjše podjetje iz Plitvičkih jezer razstavlja slamnate hišice v obliki kope, a ko se je vlila prva ploha, je na dno hišice prikapalo kar precej vode. Druga turistična zanimivost, ki naj bi popestrila naš turizem na zagrebškem velesejmu, so čolni, vendar pa so po izjavah predstavnika podjetja tako dragi, da posameznik nanje res ne sme niti pomisliti, medtem ko bodo tudi podjetja, ki jih bodo kupila, gotovo redka. KAJ PA IZVOZNE MOŽNOSTI, PROIZVODNO SODELOVANJE ... otovo je pravilna misel po M ' sameznikov, ki so si ogle-8 TTdali velesejem, namreč tr- * ditev, da nam ta sejemska prireditev ne bo kdo ve kako izboljšala izvoznih možnosti, kaj šele, da bi nam odprla vrata, kot so organizatorji pred pričetkom sejma obljubljali. Je-že res, da na upravi sejma venomer po navijajo, da še niti ena sejemska prireditev do danes ni pokazala že v prvih dneh take žive aktivnosti v sklepanju pogodb kot prav letošnja, a to žal velja le za sklepanje pogodb med domačimi pro izvajalci, medtem ko je število sklenjenih z inozemstvom kaj borno. In zakaj vse to? Kaj niso naša podjetja na sejmu drobila svoje sile? Končno, kaj pa so proizvajalci napravili, da bi enotno nastopali ter tako res bili močan kolektiv? Saj so celo primeri, da tudi pogodbenice na sejmu nastopajo razcepljeno in tako drobijo svoje sile. In potem, če na sejmu ne nastopajo enotno niti vse pogodbenice, kaj se ni potem izjalovil tisti veliki načrt, ki je poudarjal, da se bo na letošnjem sejmu čutilo močno sodelovanje med znanostjo — industrijo — izobraževanjem. Vprašanje, kaj je tu kakšno sodelovanje, je tako skoraj odveč. Občutek se mi vriva sam po sebi. Pri nas je še vedno močno zakoreninjena miselnost, ki bi morala biti že stokrat preživeta — sodelovanje na sejmih in velesejmih je še vedno več ali manj samo moda. Se vedno se ne zavedamo, da so sejmi tudi tržišče, ki bi ga v bodoče morali razstavljalci jemati bolj resno, kot je bila praksa do sedaj. Pred leti, ko smo hodili med razstavnimi prostori, ne samo na zagrebškem velesejmu, marveč tudi mnogih drugih, -predvsem manjših — takrat smo poleg razstavljenih predmetov videli tudi kak diagram, ki nam je poleg novosti v proizvodnji približal tudi kolektiv, saj so nam diagrami prikazali kako posamezni kolektivi povečujejo proizvodnjo, kako teče prodaja itd. Zdaj smo te diagrame opustili, ker nam enostavno ne kažejo več prave slike, kot razstavljalci radi poudarjajo. Kaj ni to opravičilo? Občutek imam, da bi si bili taki diagrami iz leta v leto čedalje bolj podobni. To' pa ni pohvalno, zato tudi takih diagramov na razstavnih prostorih ni več opaziti. Če bi zdaj vsa ta obiskovalčeva zapažanja recenzirali, bi kaj kmalu lahko opazili, da vse skupaj še zdaleč ni rožnato. Obiskovalec je razočaran in to kljub temu, da mu razstavljalci srečnih obrazov pripovedujejo, kako lepo se letos sklepajo pogodbe. j z razgovora s tujim državlja- ■ nom iz Avstrije sem izvedel, ■M. da pač tudi tam vedo, v kakšnih težavah smo se znašli. Pa je človek postavil vprašanje. — So težave res tako velike in nepremostljive, kakšni pa so gospodarski uspehi? Enostavno, tudi na taka vprašanja na velesejmu ne dobiš odgovora. Organizatorji so na to pozabili, vse skupaj je premalenkostno. Ali je to res taka malenkost, ali ne bi bilo bolje, če bi obiskovalec tudi lahko kje prebral, kakšne so letošnje naloge in uspehi. A tega napisa ali česa podobnega ni nikjer. Ni to propaganda, to je seznanjanje obiskovalcev in obenem tudi lahko zelo koristna primerjava. Končno, koga pa bo vse to zanimalo, so gotovo razmišljali organizatorji. Obiskovalec seveda lahko razmišlja drugače, po svoje o tem, da so letos na sejmu na marsikaj pozabili in med njimi celo na take stvari, ki so bile v prejšnjih letih še vzgledno urejene. Če je sejem res samo komercialna prireditev, potem je tako postopanje organizatorjev še do neke mere opravičljivo. A organizatorji zagotavljajo, da je njihov namen drugod — prireditev približati tudi obiskovalcem. Če je namen res tak, potem samo lahko ugotovimo, d& ni bil dosežen. Obiskovalec je razočaran JANEZ G0VC • DOLENJSKA: Samo formalna združitev prav nič ne pomeni Pred dnevi je mlad delavec na strehi Kapiteljske ulice 7 v Ljubljani popolnoma nezavarovan pleskal žlebove. In zaščita na delovnem mestu? Variacije na temo: akontacije V nekaterih kolektivih (ti žal niso tako redki) delavci še vedno dobivajo namesto po merilih obračunane osebne dohodke le akontacije. Nekje pravijo, da niso v stanju sproti izračunati, koliko so pretekli mesec zaslužili, drugod pa menijo, da kljub temu, če so izračunali mesečne zaslužke, teh niso v stanju izplačati. Samo dva primera: V kamniškem trgovskem podjetju člani kolektiva v posameznih poslovnih enotah zelo dobro vedo, za koliko so presegli planirani promet, kolikšen je čisti odohodek posamezne enote, vendar v upravi menijo, da se za ves kolektiv to še ne da izračunati. Zato prejemajo mesečne akontacije, ki pa so v zelo majhni vzročni zvezi z gibanjem prometa in stroškov. V enem izmed večjih industrijskih kolektivov pa pravilnik o delitvi osebnih dohodkov zelo točno določa merila za ugotavljanje osebnih dohodkov v posameznih ekonomskih enotah. Zelo jasna so tudi merila glede deleža posamezne ekonomske enote pri »kompleksnem učinku podjetja«, kot ga imenujejo. Računi na primer kažejo, da je stopnja kompleksnega učinka E E 20 v mesecu juniju 25,46 %, EE 22 pa isti mesec le 8,49 "/o. Vendar dobijo vse EE enako — 13 %> akontacijo na kompleksni učinek. Pa spet utemeljitev: Podjetje proizvaja tako imenovane sezonske artikle. Ena enota trenutno proizvaja na zalogo, izdelki drugih enot pa gredo takoj v promet. Ker pa so osebni dohodki zaposlenih odvisni od prodanih izdelkov, bi torej enota, ki nekaj mesecev proizvaja za skladišče, ta čas prejemala le minimalne dohodke, ostali, ki prodajajo trenutno konjunkturne izdelke, pa bi sprejemali visoke osebne dohodke. Čemu jih ne bi izenačili? K taki utemelji-. tvi samo še vprašanje, čemu potem pravilnik o delitvi osebnega dohodka? -Ij PROBLEMI KAMNIŠKE TRGOVINE NA VRSTI JE MODERNIZACIJA Marsikateri kupec, ki je kupoval v poslovalnici »Metka« v Kamniku, se je že vprašal, kaj je v tistih 350 predalih, ki zavzemajo celo steno sorazmerno velikega lokala, pa jih nikoli nihče ne odpre. Prazni so. Zakaj? Enostavno zato, ker je oprema v tem pa tudi v večini ostalih kamniških trgovskih lokalov preživela svoj čas. Pred osmimi meseci so se dotedanja tri trgovska podjetja v Kamniku združila v eno. Namen je bil ekonomičnejše poslovanje in izboljšanje kvalitete preskrbe potrošnikov. Ker potrošniki na zunaj še ne čutijo dovolj prednosti nove organizacije trgovske mreže, smo se v upravi Splošnega trgovskega podjetja zanimali za položaj kamniške trgovine v novih pogojih. Marsikdo je seveda po reorganizaciji trgovskih podjetij pričakoval, da se bodo kar takoj pojavili moderno urejeni lokali. Toda temu ni bilo tako. Lokali so še vedno taki, "kot so bili. Novemu podjetju je doslej uspelo urediti in sodobno opremiti le lokal za prodajo elektromateria-la v potrošniškem centru na Grabnu. V občinskem proračunu stoji, da bodo letos za ureditev trgovske mreže iz proračuna porabili 40 milijonov dinarjev, vendar se je zdaj s temi sred- • ŠMARTNO PRI LITIJI: stvi nekje zataknilo in se bodo, kot kaže, trgovska podjetja modernizirala le v okviru lastnih sredstev. Predvidevajo, da bodo letos lahko investirali okrog 10 milijonov dinarjev. S temi sredstvi bodo uredili lokale »Usnja«, Železnine, Knjigarne in delikatese. Nekaj časa pa bo še ostalo odprto vprašanje špecerijskih lokalov, ki pa nekateri res ne ustrezajo več sodobni trgovini. Temu dokaz je nova samopostrežna poslovalnica ljubljanske »Prehrane« v Kamniku, za katero je bilo v začetku precej govora, da ne bo imela prometa, češ da je preveč od rok. Vendar je ta sodobno urejen lokal kmalu pritegnil mnogo potrošnikov in sedaj pobira že eno desetino prometa vse kamniške trgovino. Kolektiv novega trgovskega podjetja se je močno, zavzel za povečanje produktivnosti. V zadnjem času je promet na enega zaposlenega močno poraste!, n. pr. v špecerijskih poslovalnicah znaša sedaj že 850.000 din mesečno na zaposlenega. K temu je seveda pripomogla tudi kvaliteta postrežbe, uvedli so tudi dostavo blaga na dom. Marsikaterega kupca motijo neenotne cene istemu blagu v posameznih poslovalnicah. To pa trgovsko podjetje utemeljuje z različnimi režijskimi stroški posameznih lokalov, ki poslujejo kot samostojne poslovne enote? Čeprav je letos predvideni promet za 63 9o večji od lanskega tn kljub temu, da sta del prorpeta pobrali tudi Prehrana in nova črpalka Petrola, je kolektiv kamniškega trgovskega podjetja izpolnil v 6 mesecih letni plan celotnega dohodka z 48,3 %. F. S. Konfekcijska in trikotažna proizvodnja doživljata težke čase. Tržišče je zasičeno z blagom, majhni, slabo opremljeni obrati, ki so v zadnjih letih rasli kot gobe po dežju, pa stežka zmagujejo konkurenco. Marsikje iščejo rešitev v združevanju. Tako so storili tudi v novomeškem okraju, kjer se združujejo Belokranjka, Pletiljstvo iz Dobove in Beti iz Metlike. Predvsem Belokranjka in Pleti j stvo Dobova sta v težavah zaradi precejšnjih zalog. Kaj smo dosegli z združevanjem treh obratov, ki bodo imeli odslej skupno prodajno in nabavno službo? Ti, ki so mislili, da bo samo z združitvijo vse urejeno, so se prezgodaj oddahnili. Z združevanjem zaradi »mode« bomo iz treh majhnih revežev ustvarili velikega reveža. S tem, da' smo omenjene tri obrate združili, je opravljena šele formalna plat naloge. V Belokranjki je na primer šepala prodajna služba. Treba bo skrbno proučiti, zakaj se je prpdaja njenih izdelkov ustavila, in ugotoviti, če so proizvajali izdelke, kakršne je tržišče zahtevalo. Morda niso ustrezale surovine, morda kroj izdelkov? Kaj pa, če so cene previsoke? Mnogo takšnih vprašanj bo treba proučiti in poiskati vzroke problemov ter jih hitro odpravljati. Sele potem in tako bo združitev koristna. Če pa bomo, kot doslej, ugotavljali le: trg je zasičen, potrebna je rekonstrukcija, storilnost je prenizka in podobno, ne da bi skušali najti rešitev, združevanje ne bo kar samo po sebi uredilo in odpravilo vseh dosedanjih težav. Brez dvoma bodo v vseh treh obratih po združitvi laže reševali takšne probleme tudi zaradi boljfie kadrovske zasedbe, TEŽAVE Z IZVOZOM Med zasavskimi industrijskimi organizacijami, ki izvažajo svoje izdelke na inozemska tržišča je tudi kolektiv Industrije usnja, krzna, konfekcije in lahke obutve. V tovarni si sicer prizadevajo, da bi izvoz še povečali, vendar doslej bistvenejših uspehov v teh prizadevanjih niso dosegli. Letošnji izvoz celo precej zaostaja za doseženim izvozom v lanskem letu. Iz dosedanje analize izvoza iz Industrije usnja, krzna, konfekcije in lahke obutve v Šmartnem izhaja, da bi bil izvoz letos neprimerno večji, če bi bilo na voljo zadosti surovin. Primanjkuje namreč govejih in jagnječjih kož ter kož divjačine. Delen vzrok za težave v zvezi z doba- vo surovin iz inozemstva je nedvomno zakasnela dodelitev potrebnih deviznih sredstev in nepravočasna dobava surovin. Težava je pa tudi v tem, ker v podjetju nimajo na voljo potrebnih diviznih sredstev, da bi kupili v inozemstvu potrebna pomožna sredstva, ker domača pač niso zadosti kvalitetna, poleg tega pa so še dražja od uvoženih. Vse kaže, da do konca leta Industrija usnja, krzna, konfekcije in lahke obutve iz Šmartnega pri Litiji ne bo dobila zadosti potrebnih surovin, v veliki meri zlasti tistih iz uvoza, ki služijo potem tudi v veliki meri za izdelavo proizvodov za izvoz. (k) Po lovu (Foto: B. Borovič) saj so majhni obrati zlasti na Dolenjskem s kadri močno revni. To pa je tudi edina prednost, ki si jo lahko obetamo pri združevanju »revežev«. Vsebina in namen združevanja pa mora biti vedno in povsod v boljšem izkoriščanju zmogljivosti in kadrov, v cenejši proizvodnji, v boljši obdelavi tržišča, v večji storilnosti, skratka v ekonomskih elementih, kakršne zahteva nas gospodarski »istem. C. • ZASAVJE: Pred volitvami V vseh štirih zasavskih občinah — v Trbovljah, Hrastniku, Litiji in Zagorju ob Savi —■ končujejo s pripravami za ustanovitev komunalnih skupnosti socialnega zavarovanja. Zdaj so sredi priprav na volitve skupščin. Tri zasavske občine — Trbovlje, Hrastnik in Zagorje ob Savi — so se odločile za skupno komunalno skupnost, občina Litija pa bo skupaj z občino Ljubljana - Moste - Polje ustanovila enotno komunalno skupnost. Za izvedbo volitev v skupščino za občine Trbovlje, Hrastnik in Zagorje ob Savi so imenovali enotno volilno komisijo. Domenjeno je, da bodo organizacije Socialistične zveze in sindikati poskrbeli, da bodo najkasneje do 25. oktobra zbori zavarovancev, kjer naj bi prvenstveno razpravljali o porabi sredstev skladov socialnega zavarovanja in o analizah nezgod in bolezni v posameznih gospodarskih organizacijah. 4. oktobra pa naj bi predvidoma na območju vseh treh občin izvolili skupščino komunalne skupnosti socialnega zavarovanja. V občinah Trbovlje, Hrastnik in Zagorje ob Savi bodo na 571 zavarovancev volili po enega člana skupščine. Sredi priprav na ustanovitev komunalne skupnosti socialnega zavarovanja so tudi v Litiji, kjer bodo volili skupščino skupno z občani občine Ljublja-na-Moste-Polje. Volitve so tu predvidene za 7. oktober. O pripravah na ustanovitev komunalnih skupnosti socialnega zavarovanja in o pripravah na volitve članov novih skupščin te dni živahno razpravljajo v vseh štirih zasavskih občinah. V Zagorju ob Savi so n. pr. sklenili, da bodo pripravili posvet s predstavniki organov delavskega samoupravljanja in z vodstvi podjetij, na ' katerem bodo razpravljali o organizaciji zborov zavarovancev in volitvah. Dogovorili so se pa tudi, da bodo na vsakem zboru zavarovancev obravnavali konkretne probleme okrog socialnega zavarovanja v vsaki posamezni gospodarski organizaciji. (k) , • »RUDA« IZOLA: POVRNJEN UGLED Izolska opekarna »Ruda« je v minulih dveh letih preživljala hudo krizo. Nakopičene zaloge zidne opeke so presegle vsa pričakovanja in slabo vskladi-ščeni izdelki so grozili podjetju z najhujšim. Če k temu dodamo gilillllllllllllllllllllllllilllllllllllMIlilllillBlIlllllllllllllllilililllllillillllllllllllllililllllilllllM ........................Illlll...................Illllllllllllllllll.. © POSTOJNA: | PREMISLIMO, PRIMERJAJMO IN UKREPAJMO 1 Na območju okrajnega ljudskega odbora Koper bosta dve komunalni skupnosti — ena za dolnje in ena za gornje območje. Komunalna skupnost gornjega območja bo združevala občine: Postojna, Sežana, Ilirska Bistrica in Herpelje. V tej skupnosti bo predvidoma okoli 15.000 aktivnih zavarovancev in okoli 3400 upokojencev. Ker je do volitev v skupščino ie še kratek čas, posvečajo sedaj glavno pozornost kadrovskim pripravam. Novo skupščino prav gotovo čakajo težke naloge, predvsem pri čim-boljšem izkoriščanju sredstev socialnega zavarovanja, ureditvi higensko-teh-nične zaščite, delovnih pogojev zaposlenih, nezgod pri delu in podobno. Izdatki zdravstvenega zavarovanja so namreč v postojnski občini letos v prvem polletju dosegli že kar 155 milijonov, kar je za 2 milijona več kot v vsem 1959. letu. Če primerjamo te izdatke z bruto osebnimi dohodki, znašajo toliko, kot skupaj vsi bruto osebni dohodki vseh zaposlenih v trgovini, gostinstvu in komunali. Podobno je tudi s številom izostankov po dnevih zaradi nesreč in bolezni. Tako je zabeleženih v prvem polletju 41.934 dni izostankov zaradi bolezni in nesreč, kar je skoraj toliko kot v vsem 1955. letu. To kaže. da je bilo v letošnjem prvem polletju odsotnih dnevno povprečno vsak dan 269 delavcev in uslužbencev, kar predstavlja približno 139 milijonov dinarjev izgube narodnega dohodka. Če povemo torej bolj nazorno, lahko rečemo takole: zaradi nesreč in bolovanja so v postojnski komuni letos v prvem polletju izgubili toliko narodnega dohodka, kot sta ga v tem obdobju ustvarili podjetji Transavto in LIV Postojna. Če hočemo govoriti o vzrokih takega stanja, moramo seveda pogledati predvsem delovne pogoje zaposlenih. Zbrani podatki kažejo, da je lani 17 gospodarskih organizacij porabilo v ta namen 82,203.000 dinarjev, od tega več kot 52 milijonov za novogradnjo delavnic, sanitarij in podobnega, okoli 2 milijona za tehnično zaščito pri strojih in napravah, skoraj 19 milijonov za osebna zaščitna sredstva, 4,5 milijona za ventilacijske in druge zaščitne naprave ter več kot 4 milijone dinarjev za razne druge potrebe, kot na primer mleko itd. Vse to torej kaže, da si kolektivi prizadevajo izboljšati delovne pogoje, seveda pa je še vedno nekaj gospodarskih organizacij, ki_ pravijo, da za to nimajo sredstev. Kaže pa, da imajo prav v teh visoke izdatke zaradi neurejenega okolja, torej izdatke zaradi izostankov z dela zaradi bolezni zaposlenih. Če primerjamo število nesreč pri delu, so povprečno v postojnski komuni pod okrajnim povprečjem, razen nekaterih podjetij kot na primer »Javor« Pivka, Gozdno gospodarstvo Postojna, Žagarsko podjetje Postojna in nekatera druga, ki ta povprečja prekoračujejo. Po drugi strani pa marsikaj pove predvsem podatek, da je med ponesrečenci največ nekvalificiranih in polkva-lificiranih delavcev ter da se ponesrečijo največ mladi in neizkušeni delavci, to je delavci, ki še nimajo zadosti prakse. To prav gotovo opozarja, da bo treba več pozornosti posvetiti vzgoji in priučevanju hovosprejetih delavcev. To so nekateri izmed problemov, o katerih bo prav gotovo kazalo najprej razmišljati in kjer čaka novoustanovljeno komunalno skupnost prvo odgovorno delo. LOJZE BAJC IIIBIIllll!!lllllllllllllllllllllll!lilllllilll!l!lllllllll!llllll[|lllllllll!illllllllllllllllll!llll!lllllllll!lllllll!lillllllllllli[|lllllllllll še očitek, ki je podjetju povzročil največ škode, češ da vsebuje opeka »Rude« preveč solitra, ki pospešuje luščenje ometa kmalu po dograditvi stanovanjskih ali drugih objektov, ter končno očitek, da opekarna nima zadovoljivega strokovnega vodstva, zares ni težko razumeti zrahljanih poslovnih vezi z večino odjemalcev — gradbenih podjetij v okraju in izven njega. Bilo je tudi čedalje več glasnih predlogov o likvidaciji podjetja ali o priključitvi »Rude« k domačemu gradbenemu podjetju. Toda kolektiv »Rude«, ki ima zastran ustaljenosti delovne sile zavidljivo mesto v koprskem okraju, je že konec preteklega leta začel odločen spopad — na eni strani z notranjimi problemi — kadrovskimi in predvsem problemi tehničnega značaja, na drugi strani pa so sprejeli program, ki naj bi ponovno povrnil ugled njihovim izdelkom. Za sodelovanje so zaprosili tudi Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij LRS, ki je po nadvse ugodni analizi gline in opečnih izdelkov priporočil nekatere izboljšave v tehnološkem postopku, da bi tako neoporečno trdnost in kvaliteto opeke lahko uveljavili tudi pri odjemalcih. Tako sedaj opeko po določenem razdobju sušenja krtačijo in s tem izločijo ves soliter. Razen tega so se povsem odpovedali zaostalemu modularnemu sistemu ter so z dopolnitvijo novih vrst modelov zidne opeke zelo povečali asortiment izdelkov. Medtem so do- polnili tudi del stare opreme z novimi napravami, zaradi izredno povečane storilnosti pa so opustili tudi predvideni program zaposlitve nove delovne sile od sedanjih 57 , delavcev na 84-Namreč nedavna analiza storilnosti v izolski »Rudi« je pokazala presenetljive rezultate: medtem ko znaša v Sloveniji proizvodnost v povprečju 67.009 enot na osebo letno, so v izolski »Rudi« v prvih osmih mesecih dosegli povprečno proizvodnost 103.000 enot na osebo. Vsi omenjeni in podobni ukrepi kolektiva izolske opekarne niso ostali brez odmeva na tržišču. Medtem ko so se uvrstili med najboljše odjemalce domača gradbena podjetja Gradbenik iz Nove Gorice in reško gradbeno podjetje, so dosegli Izolani lep uspeh tudi v izvoznih prizadevanjih. S tržaškimi odjemalci so že sklenili pogodbo za izvoz okrog enega milijo-na zidakov, nedavna pogajanja za prodajo novih količin opeke v Trst pa samo potrjujejo ugodno oceno teh izdelkov v zamejstvu. Bolj kot omenjeni prvi uspehi izolske opekarne doma in na tujem je vsekakor omembe vredno enotno prizadevanje kolektiva kot celote, njegova odločnost, ki je pomenila v primeru izolske »Rude« odločujoč či-nitelj. Vse pobude so bile namreč dejansko izraz volje kolektiva, ki za izboljšanje lastnega gmotnega položaja ter za boljši položaj podjetja v gospodarstvu komune ni štedil z napori in s samoodpovedovanjem. B. B. 1 • ČIPKA IDRIJA: | | Za 190.000 dolarjev izvoza j Idrijske čipke niso znane in cenjene samo na domačem g | trgu, marveč je glas o njih prodrl že daleč v tujino. Naj- % | demo jih že v vseh zahodnoevropskih državah. Razum- m g ljivo, da so Idrijčani spričo ugodnih možnosti plasmaja j J začeli že pred časom razmišljati o organizirani proizvod- = | nji. Realizirali so jo v okviru zadruge, ki zaposluje okoli jj i 30 čipkaric ter ima skupaj trenutno blizu 5000 članic. jg Rast zadruge in povečano proizvodnjo čipk bomo ne- jj J mara najbolje prikazali, če povemo, da je njena realiza- jj | cija v zadnjih petih letih porasla od 2-1 na 150 milijonov |g | dinarjev. Čeprav so možnosti za še večjo prodajo na do- g | mačem in tujem trgu, kaže, da proizvodnje ne bo moč več s | povečevati. V zadrugi je namreč vključena velika večina g | žena in deklet, ki imajo možnost klekljanja. jj Letošnji izvoz čipk bo dosegel vrednost 190 000 dolar- jj | jev. Zadruga izvaža čipke preko Primorja-export in pod- jj | jetja Dom. Med posameznimi državami odjemalkami čipk p | je na prvem mestu Italija. Zadruga bi rada sama nasto- jj | pila na tujem tržišču, ker bi s tem imela večji finančni E | uspeh. Sedaj namreč ne, mora plačevati klekljaric več p 1 kot 35 do 40 dinarjev na uro. 1 Težave so predvsem z uvozom bombaža za klekljanje. jj | Zadruga mora namreč plačevati kar 53-odstolni prometni , g I davek na uvoz. Ob tem ima še razne druge dajatve, ki jj 1 spravljajo proizvodnjo čipk le še tik na mejo rentabilnosti. g§ • RADOVLJICA: Manj nesreč, več izostankov V pripravah za letno konferenco občinskega sindikalnega sveta v Radovljici so organizirali konference po delovnih področjih, da bi se tako čim bolje Pripravili na svoj letni obračun. Najbolje je uspela konferenca o socialnih vprašanjih, predvsem Zaradi zelo kvalitetnega poročila in temeljite razprave. Po podatkih ZSZ v Radovljici se je v vsej občini zgodilo v prvih šestih mesecih letošnjega leta 384 nesreč pri delu in Pa poti v službo ali iz službe. Ptedtem ko je bilo v tem obdobju lani 427 ali 43 nesreč več kot letos. Da je število nesreč Pri delu pri približno enakem številu zaposlenih nižje, je pripisati predvsem prizadevanjem Posameznih podjetij pri organizaciji službe HTV. Vendar pa • -ETA« CERKNO: Težave s kooperanti Njena zgodovina je kratka. Za sabo ima komaj štiri leta življenja. Torej ne moremo govoriti o posebnih izkušnjah kolektiva, ki zaposluje pretežno ljudi kmečkega porekla. Pa vendar lahko rečemo, da je ETA že našla svoj prostor pod soncem. Poznajo jo ne le v Sloveniji, marveč tudi v drugih republikah do najjužnejše točke Makedonije. Njeni glavni proizvodi so kuhalniške in štedilniške plošče, gospodinjski in industrijski cevni grelci, infra grelci, termična stikala itd. Vsa njena proizvodnja je vezana na kooperante. Med najpomembnejšimi je Muta iz bližine Dravograda, torej oddaljena približno 250 km od Cerknega. In prav pri Muti se začenjajo težave kolektiva. Muta namreč dobavlja ETI odlitke, ki jih potem obdelujejo. Toda njene kapacitete so preskromne, da bi z njimi lahko krila vse potrebe ETE, ki jih ni malo. Tedensko namreč rabi 15 do 20 ton odlitkov. Čestokrat morajo njeni kamioni čakati, da pridejo odlitki iz Proizvodnje ter jih potem takoj posredovati delavcem v ETI, ki čctkajo nanje. Spričo težav v dobavi se večkrat prekine delo na tekočem traku. V ETI iščejo izhod iz težav. Upoštevati je namreč treba, da je to podjetje v razvoju in da bo že v bližnji prihodnosti potrebovalo Še znatno več odlitkov kakor sedaj. Zato menijo, da je treba najti kako perspektivno rešitev. Muta je sama pripravljena pomagati s svojim tehničnim kadrom. Najboljša rešitev bi bila kooperacija s kakim bližnjim podjetjem, katerega kapacitete so zadostne za kritje vseh potreb po odlitkih. Razmišljajo o novogoriškem Gostolu. Vendar dlje od prvih stikov še ni Prišlo. Čas pa teče in pritiska. ETI-ni proizvodi nimajo hvaležnih odjemalcev le no domačem trgu. Zanje so pokazali zanimanje tudi tujci in prve količine že Potujejo prek meja. Nujno je torej podjetju omogočiti nemoten potek proizvodnje. L. K. so kljub temu izostanki z dela zaradi nesreč letos znatno večji. Tako je letošnje povprečje na eno nezgodo 16 delovni dni bolovanja, medtem ko je lani bilo samo 14 dni. Na konferenci so obravnavali podatke za 26 pomembnejših podjetij v občini, iz katerih je razvidno, da se stalež bolnikov v občini iz leta v leto veča. Razen tega so razpravljali še o stanovanjskih problemih, nočnem delu žena, zaposlovanju mladine, o kršenju predpisov zakona o delovnih razmerjih itd. Sklepe in mnenja s te konference bodo. sedaj obravnavali še na letni konferenci ObSS. N. B. • KOPRSKO: Gozdni požari pustošijo kraške gozdove Ne mine dan, da gasilska društva in člani LM ne bi požrtvovalno gasili gozdnih požarov, ki jih hkrati na več območjih Krasa zanetijo bodisi neprevidni turisti ali pastirji ter predvsem lokomotive opoldanskih vlakov, ko je spričo letošnje izredne suše možnost gorenja največja. Tako so požari opustošili samo v minulih treh mesecih okrog 45 gozdnih območij, pretežno novih gozdnih nasadov ter znaša škoda po površni oceni več deset milijonov dinarjev. Koprska požarna obramba ima sicer svojo opazovalnico na Slavniku, vendar tudi to mnogo ne zaleže, saj se domala vsak požar razširi z izredno hitrostjo. Najbolj pa je zastran gozdnih požarov ogroženo območje Zazida in Rakitovca ob progi Pulj—Divača, kjer zaneti največ požarov lokomotiva opoldanskega brzega vlaka. Kljub številnim intervencijam pristojnih organov, naj bi lokomotive opremili z varnostnimi rešetkami, doslej železnice niso še ničesar ukrenile. Pravijo, da bi kazalo spremeniti sistem zavarovanja gozdnih pasov ob železnici, da bi se tako povečala odgovornost železnice do gozdnih površin. Namreč DOZ izplačuje na račun odškodninskih zahtevkov velika sredstva, kar pa bi s poostrenim kriterijem zavarovanja lahko preprečili. -sky • KANIŽARICA: Letos končati rekonstrukcijo Delovni kolektiv rudnika rjavega premoga v Kanižarici pri Črnomlju ima že več let velike težave predvsem zaradi idaijenosti od železniške Pro" ; in nedokončane rekonstruk-je, ki so jo začeli že pted ti. Končana rekonstrukcija bi omenila za ta kolektiv ne romno velik napredek in Pre' lostitev marsikatere sedanje :žave. Zato so organi deJav-tega samoupravljanja m :vo sindikalne podružnice sUe- ili da z rekonstrukcijskimi eli res ne smejo več ati in da je treba rekonstiuk-ijo končati do letošnjega dne-a republike. Pri tem Jim bo omagal tudi občinski ljudski dbor Črnomelj, ki Jim je omo-očil, da so pri Splošni gospo- arski banki v Rubijam najeli osojilo v znesku okoli 50 mi-ionov dinarjev m jih hsrati udi oprostil plačevanja prora-unskega prispevka. Razen te-pa si prizadevajo, da bi tuc.i ami izkoristili vse notranje re-erve predvsem s tem, da bi nižaii število izostankov in po-■ečali produktivnost dela. V. n • CRENSOVCI: Vaščani in dvorana V Crenšovcih si že nekaj let prizadevajo dokončno urediti dvorano v zadružnem domu. Le-',us se jim bo želja uresničila. Dobili so materialno pomoč, vsa dela pa bodo opravili prebivalci sami prostovoljno. S. S. • RUDNIK TRBOVLJE: V avgustu 101.000 ton premoga V mesecu avgustu so rudarji iz Rudnika rjavega premoga Trbovlje-Hrastnik ne samo dosegli, pač pa tudi presegli predvideni proizvodni načrt. Proizvodni plan je predvideval proizvodnjo 92.080 ton rjavega premoga, nakopali pa so kar 101.000 ton premoga. S tako produkcijo so presegli tudi operativni plan podjetja, ki je predvideval proizvodnjo 96.000 ton premoga. V mesecu avgustu so bile razmere v jamah v trbovljsko-hrastniškem rudniku ugodne, ob koncu meseca se je pa delno zmanjšala proizvodnja, zaradi nekaterih objektivnih težav, ki pa jih bodo v kratkem odpravili. Omeniti velja, da je proizvodnja v mesecu avgustu po-1 tekala kljub vsemu normalno, čeprav je bilo precej članov kolektiva na letnem dokustu. L. • GROSUPLJE: 6000 dincujev več na zavarovanca Pregled o izkoriščanju sredstev socialnega zavarovanja na območju podružnice zavoda za socialno zavarovanje v Grosup- . lju kaže, da so se izdatki v letošnjem prvem polletju v primerjavi v lanskim znatno povečali. Tako so lani v tem obdobju izdali nekaj več kot 62 milijonov dinarjev, letos pa okoli 89 milijonov. Izdatke za izgubljene dneve zaradi bolezni in nesreč pri delu so povečali za okoli 5 milijonov dinarjev, hkrati pa tudi ambulantne preglede in storitve, tako da so izdatke na posameznega zavarovanca povečali od okoli 15.000 dinarjev na okrog 21.000 dinarjev na zavarovanca. Tako povečanje seveda ni v skladu s sedanjimi ukrepi in razpravami za zmanjšanje izdatkov socialnega zavarovanja. Dosedanje razprave zavarovancev so pokazale, da bi se s: skupnim prizadevanjem in skrbnim varčevanjem dalo izdatke znatno znižati, ne da bi bili prizadeti zaverovanci. ki sp te pomoči potrebni. Omeniti še kaže, da so se povečali izdatki sklada kmetijskih zavarovancev in da so bili v prvem polletju kar za okoli 5 milijonov večji kot dohodki. V. D. • CERKNICA: Brest in Tisa sta se združila 2e pred meseci so se predstavniki vseh petih lesnoindustrijskih podjetij v cerkniški občini dogovorili, da bodo združili podjetja Brest Cerknica, Tisa Rakek, Jelka Begunje, Gaber Stari trg in Elektrožaga Nova vas v eno podjetje s sedežem v Cerknici. Prvega septembra sta se združila Brest in Tisa. Računajo, da bo združitev zelo ugodno vplivala na povečanje proizvodnje. Podjetje Tisa, ki se je že dolgo pripravljalo na graditev obrata družbene prehrane, samskega doma in na razširitev prostorov, bo sedaj lahko pričelo z deli. Za gradnjo samskega doma in obrata družbene prehrane so dobili kredit v znesku 16 milijonov dinarje-’. Gradbei-na dela je prevzelo Splošpo gradbeno podjetje Gradišče iz Cerknice. MaD Sovjetski kozmonavt German Titov se je med svojim obiskom pri nas v nedeljo mudil tudi na bovškem letališču. Po vseh krajih so sovjetskega kozmonavta naši prebivalci navdušeno sprejeli • JESENICE: Sprejem gostov iz Srbije Vlak Bratstva in enotnosti je pripeljal svoje goste tudi na Jesenice. Jeseničani so jih pričakali in pozdravili na Cankarjevem trgu. Srečanje med nekdanjimi znanci je bilo nadvse prisrčno. Dobrodošlico jim je najprej zaželel predsednik občinskega odbora ZB Jesenice Ciril Triler. Goste je sprejel tudi predsednik občinskega ljudskega odbora, v imenu bivših izseljencev pa jih je pozdravil tovariš Korene. Po slavnostnem sprejemu so Jeseničani povabili goste na svoje domove. Ob slovesu so jim izročili pozdrave tudi za tiste, ki se pohoda Bratstva in enotnosti niso mogli udeležiti. S. Torkar • PTUJ Še nove oblike dela SPŠ Pred nedavnim so v Ptuju predstavniki sindikata in Delavske univerze okraja Maribor razpravljali o izobraževanju sindikalnih kadrov, predvsem pa še o organizaciji sindikalne politične šole. V Ptuju so ustanovili sindikalno politično šolo, kot prvo tako v Jugoslaviji leta 1960. Ta šola je nastala iz potreb in želje, da bi usposobili čim več dobrih političnih delavcev. Dosedanje izkušnje kažejo, da je prvenstvene važnosti predvsem pravilen izbor kadra za šolo in da prav pri tem marsikatera podjetja nimajo dovolj razumevanja, nekatera pa sploh nič. Vendar prav uspehi šole vplivajo na to, da je tega razumevanja vedno manj in da podjetja pošiljajo res svoje najboljše člane kolektiva v to šolo. Doslej so obiskovalci šole na seminarjih sodelovali tudi v debatnih krožkih in pri pogovorih z našimi predstavniki političnega in gospodarskega življenja. V bodoče predvidevajo, da bi slušatelji poglabljali svoje znanje tudi v interesnih krožkih in z raznimi praktičnimi deli kot so na primer: sestavljanje statističnih poročil, zapisnikov in podobno. Vsekakor pa bo treba ob urejanju ostalih problemov poskrbeti tudi za materialno stran te šole. Anica Žnidaršič • DOBROVNIK V PREKMURJU: Gradnja šele Te dni opravljajo v Dobrovniku v Prekmurju zadnja 'dela na novozgrajenem dvonadstropnem šolskem poslopju. Razen sredstev, ki jih je prispevala' občina Lendava in prostovoljnega dela prebivalcev, so dobili znaten del sredstev tudi iz republiškega sklada za dvojezično šolstvo. Š. S. ® ŽELEZARNA JESENICE: ¥ avgustu dobro prodajali V jeseniški železarni so v avgustu prodali za okoli 3.018 milijonov dinarjev izdelkov, torej več kot predvideva načrt, po katerem bi morali prodati vsak mesec za 3.003 .milijone dinarjev izdelkov, da- bi letni načrt izpolnili. Izpolnitev načrta prodaje v avgustu pomeni še toliko večji uspeh, ker je to mesec letnih dopustov. Največjo , vrednost prodaje so dosegli pri pločevini, ki so jo prodali za okoli 1.376,6 milijona dinarjev, od tega največ debele pločevine in fine pločevine, kjer so dosegli tudi največjo prodajno ceno, in sicer povprečno 156.33 dinarja za kilogram. Tudi profilno železo je šlo dobro v prodajo, saj so za okoli 2,865.000 kilogramov profilov iztržili okoli 369.9 milijona dinarjev. Izmed ostalih izdelkov so prodali največ vlečene žice in hladnovalja-nih trakov. Najvišjo povprečno ceno so dosegli pri elektrodah, in sicer 324,21 dinarja za kilogram. Planirane prodajne cene niso dosegli le pri srednjih profilih, tanki in fini pločevini, vzmeteh in pri vlečenem jeklu. -jn- • GORIŠKA: Ztiovi šolski prostori V nedeljo so na Goriškem odprli dve novi šoli, in sicer v Kanalu in Ajdovščini. Novi šoli sta za Goriško pomembna pridobitev in predstavljata lep doprinos k ureditvi materialnega stanja v šolstvu, ki je precej pereče. Šolo v Kanalu, ki jo bo obiskovalo okoli 400 učencev, so zgradili z denarno pomočjo anhovske cementarne in Soških elektrarn ter sredstvi občinskega ljudskega odbora. Ima 10 sodobno opremljenih učilnic ter vse potrebne pritikline za nazoren pouk. Skupaj so vložili okoli 115 milijonov dinarjev. Še 37 milijonov pa bo stala gradnja telovadnice, ki jo bodo postavili ob.novi šoli. Šola v Ajdovščini, ki so jo prav tako izročili namenu v nedeljo, bo rešila zelo pereč problem šolskih prostorov v tem mestu, ki je sicer pred nekaj leti že dobilo novo šolo, a je odločno premajhna za nemoten pouk. V njej bodo imeli pouk višji razredi osemletne šole. Sedaj je na Goriškem v gradnji še šola v Anhovem. V bližnji prihodnosti pa nameravajo graditi novi šoli tudi v Tolminu in Šempetru, kjer so prav tako zelo velike težave s šolskimi prostori. L. K. » ŽELEZARNA JESENICE: Priprave na polletno sindikalno konferenco Jeseniški žel czarji se pripravljajo na svojo polletno sindikat no konferenco, na kateri bodo pregledali dosedanje, delo in ugotovili, kako so uresničevali sklepe in priporočila lanske sindikalne konference. Prav gotovo se je kolektiv Železarne v letošnjem prvem polletju srečeval s precejšnjimi težavami, tako subjektivnega kot objektivnega značaja, med katerimi so nedvomno tudi nekatere notranje slabosti, ki izvirajo še iz preteklih let in jih ni moč takoj odpraviti, predvsem še, ker manjka odločnosti in doslednosti ter smelih organizacijskih posegov. Na polletni konferenci bodo razpravljali torej na osnovi gospodarskih pokazateljev o nalogah in vlogi sindikalne organizacije v Železarni. Spregovorili bodo tudi o vlogi in odgovornosti posameznikov pri ustvarjanju materialnih dobrin in o kontroli, ki je nujno Dotrcbna, da bi lahko izboljšali delo in odstranili čim več subjektivnih vzrokov. -jn- 7apo/NELA TURISTIČNA RAZGLEDNICA - Turistično društvo v Podpeči je uredilo skromen bife pod skednjem v neposredni bližini iezera. Čeprav kmetu, lastniku, plačujejo visoko mesečno najemnino, obiskovalci Podpeškega jezera le redaosclaj lali m dobijo tu okrepčilo. Tudi edino gostišče v Podpeči so kar sredi sezone zaprli zaradi letnih dopustov (z dovoljenjem OoLO Ljubljana-J Vič-Rudnik) ■umi!* Ko smo že na pragu nove sezone Predvsem: tiste pomisleke, ki ste jih pripovedovali nekateri stari, še vedno nepokvarjeni in nezmoderni-zirani svobodaši, čež da televizor nima pravzaprav nič skupnega z domačim društvom, da se človek čisto drugače plemeniti ob Miklovi Zali na domačih odrskih deskah, pa čeprav narahlo poškripavajo, da je vaš pevski zbor nekaj čisto drugega kot, no, kako ste že rekli... Te pomisleke bo treba vreči v staro šaro. Na žalost, je že tako. Čas in njegova moda sta naredila v starem dobrem kulturniškem življenju neusmiljen karambol. Objavili so namreč, da se že vsak tretji Slovenec hoče prištevati med gledalce televizije in da se je dobra tretjina le-teh »vštulila« v vrste društev in ustanovila nekakšne klube, kjer zdaj malikujejo televizor. Navsezadnje, zakaj pa m? V Zidanem mostu so ljudje pripovedovali, da je televizor pravzaprav edina zveza med podeželjem in mestom, da pomeni zanje razvedrilo, kulturo, zabavo in tudi izobraževanje. Včasih da se po oddajah zapletejo v dolge pomenke. Tudi drugod pripovedujejo o podobnem. V Ljutomeru pa na primer pripravljajo posebne televizijske večere, s spremnimi besedami ob oddajah, z debatami na koncu. Ljudje prihajajo, se zanimajo, se zapletajo v pogovore, pripovedujejo o svojem mnenju. Sicer pa, ali ne bi v resnici kazalo nekoliko bolje televizor izrabiti v klubu? Navsezadnje pa le ne kaže podcenjevati, kar pripovedujejo, namreč, da se več kot tretjina televizijskih gledalcev zbira v klubih. Nekdo je napravil posrečeno pri- pombo: televizor je kot vodovodna pipa: samo odpreti je treba, pa teče. Če je že čas priznal televizijo in če je televizor že postal klubska oprema, potem je res vredno iz tega narediti nekaj več. Se posebno zaradi tega, ker so marsikje ugotovili, da se ljudje kaj kmalu naveličajo televizorja, če je program v klubu od ponedeljka do ponedeljka — izjema je seveda torek, ki je rezerviran za eksperimentalno pavzo naše televizije — prepuščen samo domišljiji ekrana. Resda pa ob vsem tem ostane še vedno skromna želja: dal bog naši televiziji takšna ušesa, ki bi znala prisluhniti tudi željam gledalcev. Pa, so zadnjič pripomnili v postojnskem klubu, ki bi zaznala tudi potrebe. Toliko, ko smo ravno že na pragu nove sezone. IIIIIIIIIIIIIIIIIEIIIIIIIIlillllllllBIBIIIIIIIIIIIIIlllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllilllllillllllllllllllllllllllllll«^ Ali bomo čez osem mesecev znova stali pred neznanko: KAM Z MLADINO? Kmalu bomo stali pred novimi problemi, a mi še vedno govorimo o problemu, ki se nanaša še na minulo šolsko leto, ki se je zaključilo že pred štirimi meseci. Govorimo o težavah, kam z mladino, ki je končala osemletno obvezno šolanje ... Te misli so bile poudarjene na zadnji seji republiškega sveta za šolstvo. Pravilna je trditev, da ta problem še danes ni v celoti rešen. Pri tem pa se vsiljuje vprašanje, kdaj ga bomo sploh lahko v celoti rešili. Sekretariata sveta za šolstvo LRS in sveta za strokovno izobraževanje sta že v začetku letošnjega leta proučevala problematiko vpisa letošnjih abituri-tentov osemletk na poklicne, strokovne in druge šole tako imenovane druge stopnje. Ze takrat se je razkrilo, da bo število abituritentov tolikšno, da bo problem kaj težko premostiti. Da pa je prišlo do tako naglega povečanja dotoka mladine z osemletk, je po eni strani posledica močno naraslega števila rojstev otrok v prvih povojnih letih, po drugi strani pa je to spet posledica reformnih prizadevanj v obveznem šolstvu, saj vsa zadnja leta vedno večje število učencev zaključi obvezno šolanje v osmem razredu osemletke. Najbolj zgovorno o tem govore številke: leta 1960 11.288 učencev, ki so uspešno zaključili osemletno obvezno šolanje, naslednje šolsko leto se je številka dvignila že na 14.980, v minulem šolskem letu pa je število tistih, ki so uspešno zaključili osemletko, doseglo celo številko 17.790. Toda s tem problem še ni v celoti zaključen. Še vedno namreč precejšen del mladine izpolni šolsko' obveznost v sedmem, šestem, ali celo v katerem izmed nižjih razredov. In medtem ko se za tiste, ki končajo osemletko, še nekako najdejo prosta učna mesta v poklicnih, strokovnih in drugih šolah druge stopnje, pa za slednje skorajda ni prostih učnih mest, kjer bi se lahko usposobili za svoje bodoče poklice. Tako se ne morejo ne zaposliti ne nadaljevati šolanja v rednih šolah. Rešitve pa — končati osemletko, saj zakonska določila omogočajo, da vsi tisti, ki do petnajstega leta niso dokončali osemletke, nadaljujejo šolanje še do 17. leta starosti — se le v manjšini oprimejo. Tako je bilo ob koncu pravkar minulega šolskega leta teh učencev že 8190. Šele sedaj si lahko ustvarimo končno mnenje o številu tistih, ki so pred dobrimi štirimi meseci zapustili osemletke. Bilo je skupno 25.980 učencev. Ob tem številu pa se je z vso ostrino vsiljevalo vprašanje — kam z vso to mladino? Če se zdaj najprej pomudimo pri strokovnih in splošno izobraževalnih šolah druge stopnje, moremo ugotoviti, da so sprejele v prve letnike precej več kandidatov, kot pa smo morda pričako- vali. V prve letnike gimnazij se je tako vpisalo 326 učencev več kot lani, v šole za usposabljanje učiteljskega kadra 184 in v druge strokovne šole za gospodarstvo in družbene službe 768 učencev več kot lani. S tem pa so tudi v veliki večini primerov do kraja izrabili ne samo proste, temveč tudi skrajne kapacitete šolskih prostorov. Kljub tako povečani kapacitete pa se je na te šole še vedno prijavilo za približno 3000 dijakov več, kot pa so jih le-te mogle vpisati. Bržčas je del le-teh kasneje res dobil prosta mesta na vajenskih in industrijskih šolah, toda del izmed njih je ostal na cedilu, kajti medtem ko so se prijavljali na eni šoli in čakali na sporočilo iz tajništev, so na drugih že zamudili prijavni rok. Zdaj, ko že lahko ocenimo dejanski vpis letošnjih abituritentov osemletk in ko nam je več ali manj znano število tistih, ki se jim je posrečilo vpisati se na eno izmed šol, lahko ugotovimo, da so bile največje razlike med prostimi kapacitetami in številom prijavljenih kandidatov na tistih šolah, kjer izobražujejo predvsem žensko mladino za bodoče poklice. Naj jih kar naštejemo: administrativne šole, ekonomske šole, zdravstvene šole. Njihove kapacitete so vse premajhne, da bi lahko zadostile izredno velikemu zanimanju zlasti med žensko mladino. To lahko razberemo že iz podatkov o letošnjih prijavah na vpis. Od 3000 zavrnjenih kandidatov je bilo kar 70 % deklet. Temu nasprotno pa so ostale neizkoriščene kapacitete na večini tako imenovanih industrijskih šol. Da bi se omilil letošnji problem izredno velikega števila abiturientov osemletk in premajhnih šolskih kapacitet poklicnih, strokovnih in drugih splošno izobraževalnih šol druge stopnje, je bil še pred koncem minulega šolskega leta sprejet sklep, da bodo industrijske šole odprle svoja vrata tudi navzven in sprejele v prve letnike učence ne oziraje se na trenutne in perspektivne potrebe ustanoviteljev, s tem da bodo seveda stroške za šolanje teh učencev prispevale prizadete politično teritorialne enote iz svojih skladov za šolanje. Toda izkazalo se je, da je zanimanje mladine za tovrstne šole razmeroma majhno, kar še posebej velja za nekatere poklice s težjimi delovnimi pogoji, kot so na primer poklici metalurg, rudar, kmetijski delavec. Tako so nekatere šole, lahko jih kar naštejemo: metalurška kovinarska šola v Ravnah na Koroškem, rudarska šola v Velenju, kmetijski šoli na Grmu m v Celju ter še nekatere druge, ostale z nepopolno zasedenimi kapacitetami, pa čeprav so vpisovale tudi dijake z nedokončano popolno osemletko. Kolikšno je število mladine, ki se je odločila za vajenske šole, še ne moremo zagotovo reči. Pouk v prvem letniku vajenskih šol se bo namreč začel v januarju prihodnjega leta, tako da bo marsikdo še lahko sklenil vajensko pogodbo in se vpisal na eno izmed vajenskih šol. Vendar pa kljub vsemu lahko pričakujemo, da bo število učencev na vajenskih šolah letos vsaj za približno 500 manjše kot v zadnjih letih, ko se je nanje vpisalo povprečno po 5800 učencev na leto. Torej lahko tudi na tovrstnih šolah zasledimo manjši interes med mladino kot pa so trenutne zmogljivosti šol in tudi potrebe gospodarstva, Z nekolikanj optimizma lahko pričakujemo, da se bo od letošnjega števila abiturientov osemletk vpisalo na vajenske, industrijske, poklicne, strokovne in druge šole druge stopnje približno 17000 učencev. Ob tem pa bo ostalo še vedno skorajda 800 abiturientov osemletk brez možnosti, da letos nadaljujejo svoj študij v šolah, in precejšnje število tistih, ki so zaključili obvezno šolanje v nižjih razredih osemletk. Torej še vedno precej več otrok kot prostih učnih mest. Morali bodo tako ostati doma. In kar je najbolj pereče, prav v času, ko se formira njihova osebnost, bodo ostali prepuščeni sami sebi in pogosto tudi vplivu ulice. Zato je še toliko bolj treba opozoriti na še vedno ne dovolj izkoriščeno možnost. Namreč na zaposlovanje te mladine v gospodarskih organizacijah. Zakonska določila omogočajo, seveda, če so otroci zdravi in z nekaterimi olajšavami pri delu, da se zaposli tudi tista mladina, ki še ni izpolnila osemnajstega leta. Tako bi se lahko del mladine praktično usposabljal za svoje poklice na delovnih mestih, teoretično izobraz- • bo pa bi si lahko pridobil v izobraževalnih centrih podjetij. Žal pa je ta pot strokovnega usposabljanja mladine pod osemnajstim letom skorajda v celoti neizkoriščena, bodisi zaradi nerazumevanja gospodarskih organizacij bodisi zaradi nerazumevanja staršev oziroma drugačnih želja mladine. Tako eno z drugim in novo vprašanje: kam prihodnje leto z abiturienti osemletk? J. G. V slovenjegraškem umetnostnem paviljonu so minulo nedeljo odprli I. jugoslovansko razstavo »Gozd in les v likovni umetnosti«. Prvo nagrado na tem natečaju je žirija podelila akademskemu kiparju Slavku Tihcu za njegovo delo Spomenik mrtvemu drevesu. Na sliki: LOV (intarzija) IV. nagrada na natečaju, avtor Ante Zupan iz Zagreba, ocene informacije Učbenik? S priročniki za pouk teoretičnih glasbenih predmetov smo v Jugoslaviji še precej dobro založeni — če-prav ne ravno najbolje na Slovenskem (z izjemo začetniških »uvodov v glasbo«, ki jih mrgoli že od nekdaj in so skoraj vsi skraja bolj ali manj brezupni). Ker pa v takem primeru jezik ni nepremostljiva ovira in potrebujemo — nujno potrebujemo! — mnogo za zdaj še nedosegljivih del, smo si za silo še kar pomagali. Seveda je bilo treba tudi te vrzeli sčasoma izpopolniti, zato je bila Škerjančeva »Harmonija« že pred izidom dobrodošla: pričakovali smo namreč mnogo več kot knjigo vaj in pravil. Avtor je znan poznavalec tega področja, z zanimivimi in samosvojimi pogledi nanj in Državna založba Slovenije je zadela pravo, ko mu je posvetila pisanje takega dela. Zdaj, ko je knjiga pred nami, zapušča precej nedoločen vtis. (Ne zaradi prepogostih tiskarskih škratov, ti so menda kar obvezni!?) Njena naloga, trdi pisec, »bo dosežena, če bo bralec odnesel jasnejšo sliko o mnogoobličnosti harmonije in napotke za samostojno razvijanje v njegovi in-venciji javljajočih se harmonično kreativnih sil.« Toda kljub temu, da je posvetil priročnik spoznavanju, ne obvladanju tvarine, se mu je zdelo nujno doda- ti nekaj harmonskih nalog ter posvetiti dve tretjini celotnega obsega »Diatoni-ki« ter »Prehodu iz diato-nike v kromatiko«, se pravi snovi, ki jo lahko najdemo v slehernem učbeniku. To, kar bralca podobnih knjig dandanes najbolj zanima, »Novejši harmonski sistemi« ter »Vloga osebnosti« pri razvoju harmonije, se pravi skica zgodovinskega razvoja harmonskih problemov (tudi v svetovni literaturi neobdelano ali vsaj premalo obdelano področje!) ter kažipot skozi sodobne — pa je prikazano kar najbolj na kratko, informativno in sumarično. Tako je obstala Škerjančeva »Harmonija« na razpotju: za akademski študij je preveč navezana na osnovnošolsko znanje, za srednješolskega je preveč strnjena, ljubiteljem in poznavalcem, ki bi z zanimanjem segli po njej, pa nudi premalo za svoj naslov in namen. Vrhu tega motijo bralca okorni izrazi (»stopanje« ali »korakanje« glasov, »področne« naloge, instrumentalni »stav« — da o »predklasi-ki«, ki pač ne bi smela zaiti v seriozno pisano knjigo, sploh ne govorimo) ter trditve, ki so historično nevzdržne (»Ker je glasba prvenstveno lirična umetnost, se je v romantičnem okolju najlepše razvijala in so bila takrat ustvarjena najpomembnejša dela.-«). B. L. L M. Škerjanc: HARMONIJA MfflM /rrw Saša — prepovedane igre Med dobro sprejetimi in hkrati dobro ocenjenimi filmskimi deli na letošnjem festivalu v Pulju je bil tu-Imrrrcln- film »Saša«, ki ga je iz-delalo podjetje Avala film, VBHSki scenarti ie napisal Vlasti-mir Radovanovič, režiral pa lilm 9° 7® Radenko Ostojič, ki mu je to prvo celovečerno filmsko delo. Film posega v obdobje minule vojne in je zanimiv zlasti po svojem vsebinskem konceptu, po svojstvenem psihologoziranju. Scenarist se je namreč želel vživeti v duševnost mladega človeka, v bistvu še otroka in skušal dojeti njegova prva spoznanja in občutja vojne. Svoje junake: Popa, Asa in Dolgega, ki so še gimnazijci, nemirni, mladostno prisrčni, naivni in otroško svojeglavi, postavi pred tvegana, človeško odgovorna in hkrati velika dejanja. Brez premislekov in poglabljanja v vsakdanje dogajanje, ko na ulicah umirajo prvi talci in borci, brez razmišljanja o vojni, njenih vzrokih in posledicah, brez vsakršne tuje vzpodbude in kakršne koli organizacije prehajajo junaki iz šolskih klopi k sabotaži, od igre s kartami v nevarno igro s sovražnimi policisti, od igre z električnim vlakom k ubijanju sovražnika. Vse kar se dogaja okrog njih pa tudi v. njih samih, je tako enostavno in brčz vsake načrtnosti, brez težjih duševnih pretresov in tragičnih zapletov. In prav v tem je nekaj nesprejemljivega, neprepričljivega, nekaj kar bi filmu sicer dalo poudarek večje psihološke poglobljenosti in življenjske verjetnosti in s tem tudi večje vsebinske vrednosti. Sicer pa je »Saša« povsem sprejemljiv film, domiselno delo in hkrati pretresljiva in resnična podoba vojne in življenjske iz-maličenosti človeka. Solidno je izdelan, dovolj dinamičen in pester v prepletanju dogajanj, hkrati pa nam je predstavil tri mlade igralce, ki so si s svojo prisrčnostjo, sproščenostjo in doživeto igro pridobili gledalce in kritike. I. B. 16 črnobelih grafičnih listov Letošnjemu programu ljubljanske Male galerije bi težko kaj očitali; saj je v prijetnem nasprotju s tistim, kar bi lahko imenovali »mednarodni likovni snobizem«. Po odličnem Makucu je spet ta teden na sporedu grafika domačega umetnika Marjana Pogačnika. Rezultati tihega, skritega in za večino povsem neznanega dela so združeni v 16 črnobelih grafičnih listih, ki so nastajali od 1948 do danes. V njih je Ljubljančan Pogačnik, diplomant umetnostne zgodovine in likovne akademije prehodil pot, ki je po enem svojem aspektu značilna za generacijo, kateri pripada. To je postopen razvoj od realističnega upodabljanja do abstrakcije znakov in simbolov, ki ima pri Pogačniku izredno zanimivo obliko. Od lirično ilustrativnih listov leta 1948 do sedanjih abstraktnih jedkanic gre njegova pot in pri ogledovanju njegovih zadnjih del se ne morem znebiti občutka, da je na njih razpadel neki precizen, čeprav hladen mehanizem, ki pa ga umetnikova roka obenem že z izbrušenim občutkom za lepo in očesu ugodno ureja v pravljične, črno bele sestave. Vsekakor je Pogačnik eden izmed redkih naslednikov romantikov in pozorni opazovalec bi na njegovih zgodnjih listih sem pa tja lahko našel daljnjo sorodnost s asketsko potezo na-zarencev iz začetka prejšnjega stoletja; tudi nekaj M. Schvoinda je zraven. Njegov svet so kmečki pejsaži, stare kovačije, močvirsko listje, potopljeno drevo na produ, poezija zimske noči... torej svet, ki je globoko intimen. Vendar bi ne smeli reči, da se umika umetnik od življenja — nič bolj kot večina današnje slovenske likovne umetnosti, ki se je opredelila prav s svojim odnosom do stvarnosti. F. Z. Marjan Pogačnik v Mali galeriji telesa a t v Z C O J A Š POR T O D R 1 H" SPLETKE Pravijo, da so naši kotalkarji eni izm,ed najbolj pridnih in požrtvovalnih športnikov, saj skozi vse leto vadijo dvakrat dnevno. Poleg tega pa se tudi sliši, da v tem športu o marsičem — pa tudi o tem, kdo bo prvi — odločajo mamice pridnih, nič hudega slutečih mladih kotalkarjev. Malo pred napovedanim letošnjim državnim kotalkar-skim prvenstvom, ki bi moralo biti v začetku septembra, so časopisi objavili vest, da si je Peter Peršin, najresnejši konkurent sedanjemu državnemu prvaku Fra-neku Klemencu, zlomil roko. Peter je dobil mavec, kmalu pa ga je snel in si roko ovil z elastičnim povojem. To je bil povod, da so se najožji sorodniki Katjuše Derende — Klemencove partnerke — podali v bolnico in ugotovili, da si Peter sploh ni zlomil roke. Zahteva,li so, naj se državno prvenstvo izvede ob določenem dnevu, vendar zaman. Časopisi so objavili, da je prvenstvo preloženo na 23. september, ker si je Peter Peršin zlomil roko. Nekateri pa menijo, da je odbor za kotalkanje nalašč preložil prvenstvo, da bi se tako izognili nemškemu sodniku — ki' slovi kot objektiven človek ■—• da bi tako dobili drugega sodnika in s tem dali Petru Per-šinu in njegovi partnerki Tjaši Andree — to je svojima varovancema — večje možnosti za prvo mesto. Dodati moramo še, da predlanskim, ko se je poškodovala Katjuša Derenda, nihče ni pomislil na to, da bi prvenstvo preložili. Kje! Verjetno je prišla poškodba Katjuše nekaterim kot naročena! No, če so vse te spletke resnične, in če imajo še danes mamice kotalkarjev na svojih vajetih ves kotalkar-ski šport, potem se nikar ne čudimo, če se bodo jutri na državnem kotalkarskem prvenstvu morda celo »streljali«, kot to zatrjujejo nekateri zlobni jeziki. »ZNAJDI SE!« Moderni oho: Ni več denarja, se zopet izneverja! Še najmlajši nogometaši, ki so komaj podpisali pogodbe s klubi zveznih lig in dobili privolitev, da smejo ojačati svojo prehrano v katerikoli restavraciji, že pričenjajo z malverzacijami. Moramo imeti nekaj drobiža za drobne izdatke, si mislijo in iščejo poti. In glej način: prvoligaš dobi pravico, da poje kar hoče in kolikor hoče v dobri restavraciji za tri tisočake dnevno. Po pogodbi dobi poleg tega še 20.000 dinarjev mesečno in vsaj del tega denarja naj bi priromal v roke staršem. Tako mladi nogometaš enkrat na dan — ali pa še to ne — popije v domenjeni restavraciji malinovec za 50 di- narjev in podpiše natakarju »bon« za »porabljenih« 3000 dinarjev. Natakar mu izplaka 2500 dinarjev, ostalih 500 dinarjev pa je običajna provizija. Tako se »boni« kopičijo in restavracija jih vsakega prvega t) mesecu pošlje klubu. Vendar, to ze samo 75.000 dinarjev mesečno poleg denarja, ki ga nogometaš dobi na podlagi pogodbe. In to delajo samo tisti najmlajši, za katere se potegujemo in Pogosto pravimo, da so »finančno »nepokvarjeni.« SIJAJNA BILANCA EVROPSKEGA ATLETSKEGA PRVENSTVA BEOGRAD NAS JE NAVDUŠIL ... Svečan zaključek VII. evropskega prvenstva v atletiki je bil v marmornatih dvoranah hotela »Metropol« v Beogradu. Tekmovalci in povabljenci so izražali svoje navdušenje nad odlično uspelim atletskim prvenstvom v vseh mogočih jezikih sveta. Trije orkestri so ubirali plesno glasbo — tango, čardaš, valček, twist — vse, karkoli je kdo želel slišati in plesati. Borci z atletskih stez, zmagovalci in poraženci, so prijateljsko kramljali. Komentirali so minule dogodke, dosežene rezultate, neizkoriščene možnosti. Čestitali so drug drugemu, se pogovarjali in si obljubljali, da se bodo ponovno srečali, ponovno med seboj tekmovali... ZADOVOLJNI SMO... Končna bilanca evropskega atletskega prvenstva v Beogradu je res sijajna. Na stadionu JLA so bili doseženi oziroma izenačeni trije svetovni rekordi, sedem atletinj in en atlet pa so poskrbeli za osem novih evropskih rekordov. Za nameček je preko tisoč tekmovalcev iz 28 držav izboljšalo 68 nacionalnih rekordov. Med slednjimi so tudi Jugoslovani: Jocič (troskok — 15,68 m), Lešek (palica — 4,55 m), Simičeva (400 m — 56.4), Stamejčiče va (peteroboj — 4.544), Olga Gere z novim državnim rekordom v skoku v višino in naša ženska štafeta 4 X 100 m (46.7). Bera teh močno zaželenih lovorik je res izredna. Z nastopom naših tekmovalcev smo lahko več kot zadovoljni. Res je, da smo bili nad nekaterimi malce razočarani, res pa je tudi, da nas je še več naših atletov nadvse prijetno presenetilo, saj še nikoli poprej nismo imeli na tako veliki preizkušnji toliko finalistov in odličnih mest med najboljšimi na naši celini. NIHČE SE NI PRITOŽIL V masi, ki se je na zaključni slavnosti pomikala po prostorih hotela »Metropol«, je nekdo z užitkom srebal hladno limonado. Okoli njega se niso trlj ljudje. Direktor : tekmovanja VII. prvenstva Evrope v atletiki, organizator vsega tistega, ki je v tehničnem pogledu navduševalo vse prisotne, začenši od starta pa do nepozabnega spektakla na zaključni svečanosti — Luče Žitnik — je počival. »Upam, da je bilo vse v redu,« je menil skromni organizator. »V kolikor sem dobro obveščen, se nihče ni pritoževal nad organizacijo tekmovanja. V teku šampionata sta bila najtežja tretji in peti dan. Uspelo nam je, da smo za mete izračunali točen čas njihovega trajanja in tako smo premagali najzahtevnejšo oviro. To je bilo plod dvoletnega študija. Z velikim zadovoljstvom moram povedati, da so vsč komisije in celokupen aparat, ki je delal pri organizaciji prvenstva, izpolnil svoje naloge. To je bil kolektiv ene same želje, uspeti in tekmovalcem nuditi najboljše pogoje za dosego čimboijših rezultatov. Vsi upamo, da smo v tem uspeli.« Pa ne samo to. Več kot uspeli so in vse prisotne presenetili, navdušili... NEPOZABNI SPOMINI Olga Connoly, olimpijska zmagovalka iz Melbourna, je bila v Beogradu kot opazovalka. »Ko sem gledala tekmovanje, čudovit stadion, izredno organizacijo, se pogovarjala z mnogimi starimi znanci, sem gorela od želje, da tudi sama stopim na bojišče. Toda..., čas teče. Verjemite, iz Beograda odhajam z nepozabnimi spomini. Videla sem mnogo atletskih tekmovanj, na mnogih sem tudi sam tekmovala, toda Beograd je prekosil vse. Take organizacije nisem videla še nikjer. Beograjčani so prekosili tudi Američane. Doseženi rezultati so izvrstni!« minimum o dolgoprogaših Na sprejemu v hotelu »Metropol« je bil tudi bivši francoski dolgoprogaš,. slavni atlet Allain. O letošnjih evropskih zmagovalcih na dolge proge je menil Allain takole: »Ko govorim o današnjih šampionih, naj mi oni oprostijo, kajti vedno pomislim na slavne stare atlete: Zatopeka, 1 IIII!II!1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII1IIIIIIIIII1IIIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII!IIII n IZENAČENI SVETOVNI §§ REKORDI n MOŠKI: §§ 400 m zapreke: Morale I n (Italija) 49,2. n ŽENSKE: EE krogla: T. Press (SZ) H 13,55, 400 m: Itkina (SZ) 53,4. 1 EVROPSKI REKORDI = MOŠKI: =E 400 m zapreke: Morale (Italija) 49,2. n ŽENSKE: n n 100 m: Hyman (V. Brita- =E nija) 11,3, Heine (Nemčija) 11,3, 200 m: Heine (Nemčija) 23,5, 400 m: Itkina (SZ) 53,4 4 X 100 m: Poljska 44,5. 800 m: Kran (Nizozem- ska) 2:02.8, krogla: T. Press (SZ) S 18,55. M J§ JUGOSLOVANSKI M REKORDI MOŠKI: §f troskok: Jocič 15,68, 55 palica: Lešek 4,55. Es s ŽENSKE: EE §§ 400 m: Simič 56,4, n EE 4 X100 m: 46,7, višina: Gere 1,76, peteroboj: Stamejčič 4,544 g 1 !IIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIlllllllJjlUIIIII]!IIUII|]pillllllll| I Kuca, vašega Mihaliča. Na žalost, takih imen danes ni več. Toda vseeno so današnji mladeniči sijajni in oprostite mi, če se vedno spominjam preteklosti, kajti njej pripadam tudi sam.«. »Kateri dolgoprogaš vam je bil najbolj všeč na PEA?« »Najgloblji vtis je v meni pustil zmagovalec na 5000 m Anglež Tulloh. To je atlet, ki dokazuje, da se ne teče samo z nogami, marveč tudi z glavo. Je odličen taktik in nepopustljiv borec. Tak tekmovalec lahko premaga tudi atlete z boljšimi rezultati, kot pa jih ima sam. Tulloh je to dokazal v Beogradu.« »Pa Bolotnikov?« »Ali pričakujete, da bi lahko rekel kaj slabega o sovjetskem zmagovalcu? Bolotnikov je fenomenalen tekmovalec, svetlih perspektiv. Njegova zmaga na 10.000 metrov to najbolje dokazuje. Da ni zmagal tudi na 5000 m, je kriva njegova napačna taktika. Če bi začel prej s finišem bi Anglež, težko uspel osvojiti prvo mesto.« »Kaj pa maraton?« »Pustite maraton. Z njim me vežejo težki trenutki, zato ne želim govoriti o njem,« je končal Allain in se izgubil v gneči veselih francoskih atletov. PRIŠLA SEM S TEM NAMENOM... V trenutku, ko se je Tamara Press drugič povzpela na najvišjo stopnico zmagovalnega odra, da prejme zlato medaljo, je postala prva tekmovalka VII. evropskega šampionata, ki je osvojila dve zlati medalji. Dosegla je prvo ijnesto v suvanju krogle in metu diska, ter na ta način dokazala, da je v teh dveh ^disciplinah neprekos-ljiva. Na sprejemu v »Metro-polu« so jo novinarji vprašali, če je že pred samim tekmovanjem računala na obe medalji. »Sem,« je odgovorila Tamara. »S tem namenom sem tudi prišla v Beograd.« »In katera disciplina je bila težja?« »Ni bilo lahko niti s kroglo niti z diskom. Vendar me je disk bolj utrudil in tako sem v tej disciplini težje osvojila prvo mesto.« »Kaj imate raje, disk ali kroglo?« Takole je Franc Cervan dosegel enega največjih uspehov naše atletike na PEA — sedmo mesto v Evropi na 10.000 m »Oboje enako.« »Boste na olimpiadi v Tokiu tudi zmagali?« »Še nisem srečala tekmovalca, ki bi lahko predvideval svojo zmago že za dve leti vnaprej.« DOBRA ŠOLA... Organizacijski komite XVIII. olimpijskih iger, ki bodo leta 1964 v Tokiu, je poslal v Beo-" grad svoje predstavnike, da si ogledajo evropsko prvenstvo. »To, kar smo videli v Beogradu na stadionu JLA in v atletskem mestu, je prekosilo vsa naša pričakovanja,« so de- jali vsi delegati organizacijskega komiteja olimpijskih iger v Tokiu. »Bili smo na olimpijskih igrah v Rimu, toda v Beogradu smo videli in se naučili precej več. Pred nami je silno težka naloga, če hočemo, da bo naša organizacija v Tokiu še boljša. Vaši prijazni domačini so nam dali obširne in natančne odgovore na preko sto vprašanj. Nekatere izkušnje iz Beograda bomo vsekakor uporabili v Tokiu. Videli smo vse objekte. Beograd nas je močno navdušil s svojim življenjem, arhitekturo in ljudmi. Iskreno vsem čestitamo!« jpillIllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIH DVAJSET MINUT Z MAJDO IN ANKO ANKELE »ČE BI IMELI ZVEZO PRI NAS« Anka Ankeletova Majda, naša najboljša alpska smučarka, se je letos vpisala v drugi letnik Visoke šole za telesno kulturo v Ljubljani. Med študenti in profesorji je znana kot ena izmed najbolj veselih, simpatičnih in vedno nasmejanih deklet, ki na izpitih dobro odgovarja. Poleg tega, da je neprekosljiva smučarka, vsi njeni prijatelji vedo, da je tudi odlična rokometašica in plavalka. Skratka, športnica brez primere. Bil sem vesel, pa tudi malo presenečen, ko sem Majdo našel na domu v Kranju, kjer živi s svojimi starši, bratom in sestro Anko. »Bal sem se, da si kje na dilcah pod Prisojnikom ali pa na Češki koči, ko pa vem, da tudi poleti ne miruješ.« »Veš, letos imamo kranjski smučarji smolo. Samo pomisli, od pomladi sploh nisem bila več na snegu, niti na kakšnem suhem treningu, ki smo jih imeli vsa prejšnja leta na Bledu ali v Kranjski gori. Tako kaže, da bom spet na dilcah šele 29. novembra.« »Kako to . ..?« »Do lanskega leta je marsikateri trening priredila !Smučarska zveza Slovenije, sedaj pa ie ta naloga padla na klube. No, rezultate vidiš. Precej klavrno, se ti ne zdi?« »Pa še kako! In kaj ti društvo pravzaprav nudi za tvoje prizadevanje in zavidljive uspehe?« »Od klubo dobim samo dilce, gole diice. Za vse ostalo moram poskrbeti sama. Seveda, če hočem. Jaz pa hočem, kot vidiš,« se je veselo nasmejala Majda. »JJoš šla na olimpiado?« »Norme so tako težko dosegljive, da so za nas vse skoraj izven naših moči. Samo pomisli, pogoj, da gremo na olimpiado je, da dosežemo na velikem tekmovanju v Kitzbiihlu ali v Badgasteinu eno izmed prvih dvajsetih mest. To pomeni, da bomo lepo ostali doma!« »Majda, kje pa smučaš najraje?« »Zelo mi je všeč na Jahorini. Tam je zares lepo. Precej manj rada smučam v Kranjski gori, kajti Vitranc ni primeren niti za trening in še manj za nedeljske smučarje. Teren je preozek in prestrm ter premalo za- varovan. Na treningu je treba včasih »spustiti«, tam pa ni nobenemu pametnemu človeku do »spuščanja«. Na vprašanje, kaj misli nasploh o smučarskem športu pri nas, je Majda dejala: »Prepričana sem, da bi bilo vse skupaj precej drugače, če bi imeli centralno smučarsko zvezo, pri nas v Sloveniji. Morda bi se situacija spremenila tudi v primeru, če bi se »tam doli« rodil kak dober smučar, kajti potem bi verjetno ocenjevali smučarski šport pri nas v Sloveniji precej drugače.« »Boš letos spet državna prvakinja ...?« »Rada bi bila, ampak ne vem, kako bo! Kristina Fancdl, ki sedaj študira v Ljubljani, dobro napreduje.« Majdina sestra Anka ima komaj petnajst let. Njen kojniček številka 1 je rokomet. Sedaj hodi v prvo gimnazijo, pa še vedno najde dovolj časa za žogo in tudi v atletiki se rada pomeri. Lani je skočila v daljino 4,60 m in tako osvojila naslov gorenjske pionirske prvakinje v skoku v daljino. »Anka, kdo te je navdušil za rokomet?« je bilo moje prvo vprašanje. »Majda in brat Janez.« »Igraš rokomet že dolgo?« »Začela sem z dvanajstim letom,« je skromno dejala Kranjčanka Anka, ki je kljub temu, da je še pionirka, najboljša igralka pri kranjski Mladosti. Pravijo, da je bila Anke-ietova Anka na zadnjem mladinskem rokometnem državnem prvenstvu najučinkovitejša igralka v svoji vrsti, saj je na primer na odločilni tekmi s Hrvatsko sama dala vseh šest golov. »Hodiš rada na treninge?« »Rada. Treniram skupaj s sestro Majdo. Običajno trikrat tedensko. Enkrat od tega imamo kondicijski trening. Seveda brez žoge.« Precejšnja skrivnost, mlade športnice je v njenih izredno močnih in priciznih strelih. Pravijo, da se v tem lahko meri z najboljšimi moškimi strelci. Njena velika želja je, da bi mlada ekipa kranjske Mladosti še vnaprej igrala v Sloveniji tako pomembno vlogo, kot jo je zadnja leta. IlllllllllllllllllllllllllllJllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllNMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIN GUZD ŽALUJE 37 Nisem odgovoril. Vedel sem, da se v okolici potikajo ljudje, med katerimi bi se utegnil najti ta ali oni, ki bi me skušal ubiti. V gozdovih in po vaseh so se skrivali četniki, vedel pa sem tudi, da se ne bodo odločili tako zlepa, da bi se po snegu približali cesti, po kateri so pogosto hodile partizanske enote. Ker so morali vedeti, da sem oborožen, bi bilo treba vse natanko preudariti, preden bi se odločili za karkoli v zvezi z menoj. Za vsak primer sem z bruni okrepil vrata in vso hišo tako preuredil, da bi se laže branil. Na podstrešju sem pripravil zaklonišča, narahlal sem žeblje v deskah na svislih, da bi jih zlahka odslonil in skozi režo potisnil puškino cev. Iz starega skrivališča v gozdu nad hišo sem prinesel strelivo in kakih deset ročnih bomb. Vrata so bila zapahnjena, odprl sem jih šele potem, ko sem. si s podstrešja ogledal človeka, ki je stal pred hišo. Po zaslugi starke, ki je vsako kosilo in večerjo spremenila v pravcato gostijo, sem se vidnt? popravljal. Pognali so tudi lasje, gosti kot ščetka. Novka je hranila britev svojega pokojnega moža. Skoraj štiri desetletja jo je imela v skrinji, ponudila mi jo je, naj se obrijem. Veselila se je, ker se mi je počasi vračala zdrava barva v lica in tudi nekdanja moč. Od nekod je Novka prinesla stoletni koledar in zgodovino starega veka. Brskal sem po obeh knjigah, vendar samo takrat, kadar nje ni bilo doma, ker so bile njene zgodbe mnogo bolj zanimive. Toliko vsega je vedela, poznala je vse ljudi daleč naokoli. Z veseljem je pripovedovala, ko je spoznala, da jo res rad poslušam. Očitati sem si začel, da zapravljam čas. Bližal se je dan, ko naj bi se Jasna vrnila iz bolnišnice. Hkrati sem trezno preudar- jal: močan moram biti, če hočem nadaljevati boj. Zato sem čakal in zbiral podatke o Milovanu. Izvedel sem, kje so ga videli in kaj pripovedujejo o njem, nikakor pa nisem mogel doumeti, zakaj je postal »pu-ščavnik«, ld se skriva pred vsemi in pred vsakomer. Čeprav nisem pripovedoval, so ljudje vendarle izvedeli, da se je Nikola obesil pri samostanu. Nekega dne je prišla njegova mati. Brez besede je vstopila in se mi približala, ni mi ponudila roke. Ob tem sem bil presenečen, ker je pri nas drugačna navada, pa tudi storil ji nisem ničesar. »Prišla sem, da mi boš povedal, kako se je zgodilo,« je rekla. »Tisto z Nikolo?« sem jo vprašal. »Da, z mojim nesrečnim sinom.« »Bolan je bil. Je že tako s tifusom, da si bolnik na vsem lepem zaželi konec. Tudi njemu se je zgodilo tako,« sem počasi govoril. »Na njegovem grobu sem bila. Pravijo, da se je obesil, potem ko sta se vidva sporekla,« mi je segla v besedo, hkrati pa me je gledala nekam čudno, morda sovražno in tudi roteče. Misli torej, da sem jaz kriv smrti njenega sina, toda — v takih primerih mati nikoli ne pride h »krvniku«, sem preudarjal. Zaradi nečesa drugega je prišla. Vznemiril sem se, natančno sem ji popisal, kako se je zgodilo. Videl sem, kako se trese. »Kdo je ubil Smiljo in Dušana?« sem ji nenadoma vrgel v obraz. »Ti! Ti si ju ubil!« je kriknila in iztegnila roke, kakor da se brani. »Dobro veš, da jaz nisem kriv!« sem postal tudi jaz glasnejši. »Tvoj Nikola je vedel, kdo je to storil!« Umikala se je, kakor da je udarec vsaka moja beseda, »Preklet bodi! S teboj hodi nesreča in smrt. Hudič si in krvoses!« 6UZ0 ŽALUJE 38 »Zaman me preklinjaš. Nekaj te teži, ti skrivaš greh, ne jaz,« sem ji odvrnil in stopil k njej. »Bog naj te ubije, sveti Vasilij naj te spremeni v kamen. Prekleta bodi sled za teboj in vse, kar je tvoje!« je vpila, kakor da jo- je nenadoma obsedla blazna misel. Spoznal sem, da tako ne prideva nikamor. »Pomiri se in sedi, na prekletstvo nič ne dam,« sem ji tiho rekel. »Zakaj si prišel? Kaj hočeš tu?« je bila še vedno silno razburjena. Od blizu sem ji pogledal v oči. Prebledela je, spet jo je spreletel drget. Spoznala je, da so ji proti volji ušle te besede. »Poiskal bom tistega, ki je ubil Smiljo in Dušana,« sem ji odgovoril počasi in s poudarkom na vsaki besedi. Molče je stala ob steni. Opazil sem, da se je ozrla po ležišču, kakor da želi sesti. Očitno se je le z največjo težavo obdržala na nogah. »Sedi,« sem ji rekel, »sedi in povej, čemu si prišla!« »Prišla sem, ker hočem vedeti, zakaj si mi sina spravil v grob!« je odgovorila za spoznanje mirneje. »Nisem kriv njegove smrti, to tudi sama dobro veš.« »Zakaj si silil vanj? Saj si videl, da je bolan!« »Zato, ker bom vpraševal povsod in silil v vsakogar, kdor kaj ve o tem!« »Kdo naj bi vedel?« »Milovan! Povej mu, da hočem govoriti z njim!« sem poudaril in ji gledal v oči. Otrpnila je in se zgrozila. »Ne! On ni kriv, Milovan ne ve ničesar! Njega ne boš nikoli...« Omahnila je, jok jo je dušil. »Mar ne bi prišla! S tem si le potrdila moj sum.« Obrnila se je in stekla iz hiše. Nisem šel za njo. Naslednje jutro sem se odpravil proti Morači. 14 V Kolašinu sem našel Beciča. Vesel je bil, da sem si opomogel in da sem spet podoben človeku. Na področnem poveljstvu je posredoval, da sem dobil prepustnice in vse potrebno zase in za Jasno. Naglo sem šel proti samostanu. Mrzlo je bilo, ivje se mi je nabiralo na obleki. Stopal sem po uhojeni gazi. Ponekod sem opažal kapljice krvi, po čemer sem sodil, da so tod pred kratkim nosili ranjence. Partizansko bolnišnico si najprej našel po krvavi sledi v snegu. Pod težo snega so se veje nagibale k tlom. Globeli in kotanje so izginile v zametih, pod snežno odejo so se čudno zaoblili sicer strmi hribi in vzpetine. V snegu sem bral sledove volčjih krdel, lahkonogih srn in lisic, sploh divjadi. Misli so se ustavljale ob sledovih in dragem, vendar so se vedno iznova vračale k Jasni. Gledal sem sneg in razmišljal, ali bo Jasna dovolj močna, da mu bo kos. Ko sem s pogledom sledil stopinjam volčjega krdela, sem se stresel ob misli, kaj bi se zgodilo, če bi Jasna ponoči sama hodila po samotnem hribu in bi jo napadli volkovi... Ob pogledu na sledove srne sem se domislil, da je Jasna nekako podobna tem lahkonogim gozdnim bitjem. Potem sem gledal v duhu, kako jo obletavajo ptiči... Videl sem naju, kako tesno objeta stopava po snegu in se sklanjava pod vejami z ivjem, od nekod pa sije sonce ... Njegovi žarki se odbijajo od naju in od lesketajočega se snega, da se vsepovsod krešejo iskre. Mračilo se je že, ko sem prišel do samostana. Snega je bilo čedalje manj, pri samostanu ga je skoraj povsem zmanjkalo, šel sem mimo slapu, ki je'bučal in razprševal kot prah 5UZ0 ŽALUJE 39 drobne kapljice. Skale ob njem je pokrival led, visoko zgoraj pa so se risali na nebu samostanski zidovi. Za hip sem občudoval nenavadno lepoto, potem pa sem se zagnal v strmi breg proti vhodu. Našel sem jo v isti sobi. Sedela je pri peči in prebirala knjižico. Ni se ozrla, ko sem vstopil. Poklical sem jo po imenu. Stresla se je, knjižica je v loku padla na pod, ona pa se mi je vrgla v naročje. Gledal sem jo in občudoval njeno podobo. Zdaj je bila precej bolj podobna Smilji, po nečem pa tudi meni — glavo so ji pokrivali gosti kratki lasje. Popravila se je, zaznaval sem njene prejšnje oblike, čeprav je bila malce bolj suha kot v brigadi. »Prišel si! Kako se imaš? Mislila sem ...« Govorila je in me gledala. Ni vedela, kako bi dala duška svoji radosti. »Lepa si in zdrava,« sem rekel. Zardela je in se ozrla po drugih bolnikih, potem pa so se razklenile njene roke na mojem tilniku. Tudi jaz sem pogledal bolnike, le še polovica je bilo prejšnjih. Stopili so k nama, tudi oni so si že precej opomogli. Vsak je hotel kaj povedati in pojasniti. Kazali so električno luč, nove slamnjače, majhne omare iz nepleskanega lesa in še sto podrobnosti, po katerih sem spoznal, da v bolnici delajo pridne roke. Povedali so, kako so nekega večera šli maskirani na bolniško prireditev in jih je nekdo spoznal. Dobili so ukor, ker se tifusni bolniki ne smejo družiti z ranjenci. Vse to me je zanimalo, vendar sem si želel, da bi bila z Jasno čimprej sama in da bi se pogovorila o tistem, kar je bilo samo za naju. Šla sva iz sobe, povprašal sem jo, kako je z njeno odpustnico. »Nate sem čakala,« je rekla. Takoj sva šla k zdravnici in h komisarju bolnišnice. Dali so ji odpustnico, naslednje jutro bi lahko odšla, še dolgo sva kramljala ob samostanski cerkvi, preden sva se poslovila. Moral sem v Djedjevino, najbližje naselje onstran Morače, ker v samostanu ni bilo prostora za prehodne goste. Ko se je zdanilo, sem že 'stal na samostanskem mostu. Kmalu je prišla, bila je prav tako nestrpna kot jaz. Srečala sva se pod skalami, kjer je bučal slap. Vrgla se mi je v naročje, gledal sem ji v oči, ki so pritrjevale in vabile. Takrat sva se prvič poljubila! Pozabila sva, da stojiva na mostu in da naju od zgoraj gleda stražar. Ko sem se ozrl k njemu, je med smehom nekaj vpil in mahal z roko, vendar zaradi bučanja vode nisva slišala njegovih besed. Jasna je nekaj rekla, pa je tudi njen glas zadušil slap. Bila sva na kraju, kjer ne moreš govoriti. Sicer pa ni bilo treba besed, saj so bile dovolj zgovorne najine oči in roke. Pomahal sem stražarju, objel Jasno čez pas in že sva stopala ob reki. Zapela je. Njen glas se je mešal z žuborenjem zaledenele reke in čudno odmeval v soteski. Jasna je pela o Neretvi in o krvi tovarišev, ki se meša z njeno vodo. Namenoma je izbrala to pesem, da naju je spominjala na vojno, na gorje in žalost, ki je ne smeva. pozabiti. Vedel sem, da bo minilo še mnogo dni, preden se bodo spet srečale najine ustnice. Tisti prvi poljub pri slapu je samo obet srca, samo tančica, za trenutek odgrnjena s skrivnosti ljubezni in hrepenenja. Povedal sem ji, kako sem preživel tiste dneve po najinem slovesu. Poznala je starko, tudi njej je pomagala na svet Novka Italijanka. »Glej no, ,sega, sega1 je torej v tvoji hiši,« se je smehljala. Ob tem sem prvič pomislil, kam bo šla Jasna za tistih nekaj prostih dni. Vedel sem, da je njen oče padel že v prvih dneh vstaje, mati pa ji je umrla kmalu po Smiljini smrti. Tudi Jasnina hiša je bila prazna. V moji je GOZD ŽALUJE 40 živela vsaj dobra starka, na Jasninem domu pa ni bilo nikogar. »Ali bi ostala pri stari Novki, dokler jaz ne opravim, kar moram, preden bova šla v brigado?« sem jo vprašal. »Bi, zakaj pa ne!« je preprosto odgovorila. V mislih sem grajal samega sebe. Le kako sem mogel pomisliti, da bi bilo kaj slabega, če bi bila Jasna pri meni, v moji hiši? Mar sem tak kot vaške stare device, ki bodo zavijale oči in se glasno zgražale, koder naju bodo videle skupaj? V Kolašin sva prispela popoldne, dve uri kasneje sva nadaljevala pot. Do polnoči sva hodila, potem pa sva potrkala na vrata hiše ob cesti in prenočila. Naslednji dan sva že sedela na mojem domu pri kosilu, ki ga je pripravila dobra Novka. Starka je izkoristila vsako priložnost, da je Jasno pobožala po kratkih in gostih laseh. Venomer je ščebetala, včasih naju je s svojo pripovedjo spravljala v zadrego. »Oba sem vaju imela jaz najprej v rokah, sega. Takole sem vaju zibala in vama zraven pela. Tudi plesala sem okoli tebe,« mi je rekla in pokazala čuden ples. Roke je držala od sebe in se pozibavala, potem pa se je sklonila, kakor da jemlje otroka iz zibeli, in se zasukala z njim v naročju. »Tudi na vajini svatbi bom zaplesala, sega. Nočem umreti, dokler ne vidim vajine svatbe.« »Še dolgo boš morala živeti, daleč je tisti dan,« se je smejala Jasna. Zvečer smo se dolgo pogovarjali. Bili smo nekakšna čudna družina, sestavljena iz treh pregnanih, izginulih. Starka se je razživela. Kako lepo bo, je govorila, in kako bo pri naju srečna umrla. Potem sva ji nehote namignila na svojo vrnitev v brigado. Zdrznila se je in sklonila glavo. Videla sva, kako so ji drgetala ramena — neslišno je jokala. Ka- kor bi bila domenjena, sva oba pohitela s trditvami, da bo vojne kmalu konec in da morda »niti ne bova šla nikamor.« Starka pa je vedela, kako je. Njen glas je bil žalosten, čeprav se je vedla tako, kakor da naju hoče pripraviti k prepričanju, da nama verjame. »Sega, želela sem si imeti koga svojega. Vidva nimata nikogar, pa bi lahko bila moja,« je rekla nekoč. 15 Metež se je unesel, prišel je čas, ko sem moral na pot. Jasna me je prosila, naj vzamem tudi njo s seboj, vendar sem imel dovolj razlogov, da ji nisem ustregel. Čez čas sem jo le prepričal, da bi v dvoje teže hodila, čez ramo sem si vrgel lahke krplje, ki sem jih preoblikoval, da so bile pravšnje za moje čevlje. S seboj sem vzel tudi hrane vsaj za pet dni. Starka in Jasna sta stali pred hišo tisto jutro, ko sem odhajal. Po pobočju sem lezel navkreber in kmalu izginil v gozdu. Vedel sem, da je Milovan nekje v bližini svojega doma. O tem sem bil prepričan, saj si je mogel le tako priskrbeti hrano in se pripraviti na zimo. Tudi to sem vedel, da njegovo skrivališče ni kje blizu gorskih vrhov, kamor že prideš težko, kaj šele, da bi tja znosil vse potrebno za daljše bivanje. Razen tega na vrhovih ne moreš kuriti, ker bi vsakdo že od daleč opazil dim. Kje v spodnjem delu pobočja, v gozdovih se prav tako ni mogel skriti, ker odondod ni daleč do vasi in ker ljudje pogosto hodijo v gozd po drva ali pa nastavljajo zanke. Preostal je torej le osrednji, odročni del planin, morda kaka temna globel, kotanja ali votlina v visokem bregu potočne struge. V mislih sem si predstavljal visokoraslega študenta prava s kostanjevimi lasmi, kako čemi kje v zemljanki ali votlini. Nisem mogel doumeti njegovega početja. Nekaj čudnega, hudega, nepojmljivega in zanj usodnega ga je moralo pripraviti do tega, da se je GOZD ŽALUJE 41 umaknil v samoto, da je zbežal od ljudi. »Ali se mene boji?« me je obšlo, pa sem se takoj pograjal zaradi te misli. Zasnoval sem smer svojega pohoda. Namenil sem se skozi gozdove sredi pobočja, skozi najbolj samotne globeli in kotanje med hribi, čez previse in mimo potokov. V mislih sem ponavljal imena: Vražja luknja, Strmenice, Hudičev potok, Gluhi dol, Mrčava, Vilina voda, Prekleti kamen... In dalje: Medvedišče, Volčji potok, Vampirišče ... Ljudsko praznoverje je ustvarilo mnogo teh imen, divja in nedostopna narava je dodala svoje. Mimo vseh teh krajev sem moral, tod je bilo treba iskati Milovana. Za trenutek me je premagala neodločnost. Omahoval sem, ker se mi je zazdelo, da sem si zastavil nalogo, ki ji ne bom kos. Toda brž je zmagala volja, ki se je utrdila v trpljenju in v najtežavnejših razmerah. Nadaljeval sem pot. Štiri dni sem se zaman potikal po planinah. Prenočeval sem v votlinah in zapuščenih planšarskih stajah. Že sem razmišljal, v katero vas naj zavijem, da bi se oskrbel s hrano, ko sem opazil ob studencu, ki se izliva v potok pod Jelenjakom, nekakšen odtis, ki o njem izprva nisem vedel, ali je sled človeške roke ali živalske šape. Drugih sledov ni bilo. Presodil sem, da je tisto sled pustila roka v rokavici brez prstov. Z očmi sem skrbno obredel vsak delček potočnega brega. S kamna ob vodi je nekdo v ravni črti odtrgal lišaje. Vedel sem: človeška noga ali pa šapa težke živali. Previdno sem stopil ob potoku navzgor, ker se mi je zdelo, da bi utegnil kdo priti po eni izmed gazi, ki so jih napravili v snegu ljudje nekaj dni poprej, ko so s hribov vlačili seno k hlevom v dolini. Morda je kdo prišel po taki gazi, sem razmišljal, potem pa je bredel po potoku, da bi zabrisal sled. Napotil sem se, vendar sem kmalu spoznal, da ob potoku ne morem dalje, ker sta bila bregova preveč strma. Name se je usipal sneg, spotikal sem se, zanašalo me je v zamete. V vodo si nisem upal, ker nisem imel primernih škornjev, tako pa bi se ne imel kje posušiti. Odločil sem se za pot naokrog, tam pa sem moral biti še posebej previden, ker sem vedel, da je Milovan — seveda če je to njegova sled, sem razmišljal — vsekakor tako uredil svoje skrivališče, da lahko opazuje okolico in se tudi brani. Pazil sem, da ne bi stresal snega z vej in da ne bi zabredel v kotanjo pod snežnim zametom. Počasi sem brskal po snegu pred seboj in oprezoval izza bukovih debel. Prilezel sem do skale, onstran katere se je pobočje strmo spuščalo proti potoku. Obšel sem jo in po robu strmine prišel do kraja, kjer so stale jelke v gostih skupinah. Obstal ,sem in prisluhnil — nič. Presodil sem, da bom onstran jelovja bržkone prav blizu kraja, kjer mora biti zemljanka. Sklenil sem naglo, iznenada planiti v jelov gozd. Stekel sem, kolikor sem le mogel po visokem snegu. Hropel sem od napora, vendar sem otrpnil, ko sem v nosnice ujel vonj po tobaku. Sneg je škripal — nekdo je bežal, še nekaj korakov: videl sem moža, ki je prizadevno odrival sneg po strmini, da je črn površnik opletal okoli njega. Zagledal sem gaz in uganil, da je to sled od potoka do zemljanke. Mož s črnim površnikom je bil kakih trideset metrov daleč, vsaj še dvajset korakov navkreber je imel do košatega bukovja in do skale med debli. »Stoj, ne boš ušel!« sem zavpil in pomeril. Ozrl se je. Ko je videl, da sem preblizu in da bi bil zaman vsak poskus nadaljnjega bega, je obstal. Ni obrnil puške proti meni. Spoznal sem ga. Bil je Milun Jekič, četnik, ki je pristal na to, da postane vaba zame, in ki je »priznal«, da je ubil Dušana in Smiljo — seveda po mojem razgovoru s starim Žujo, ki GOZD ŽALUJE 42 sem mu bil naročil, kaj naj pripoveduje po vaseh. »Orožje na tla in da se mi ne ganeš!« sem ukazal. Puško je spustil v sneg in si odpel pas. Ne da bi ga spustil z oči, sem lezel proti zemljanki, potem pa sem zavpil, naj pride tudi on. »Ne streljaj, vdam se!« Šele zdaj se je oglasil. »Sem pridi! Lezi na trebuh!« sem vpil, kakor da mu bom zdaj, zdaj poslal kroglo v prsni koš. To bi bil vsekakor tudi storil, če bi se Jekič obotavljal, ker mu nisem smel pustiti možnosti za nenadni napad. Bil je pravi velikan, dva metra visok, z mogočnimi pleči in sila močan. Ce bi se spopadla, bi mu ne bil kos. Presenetil sem ga, zato se je zmedel in jo ucvrl, namesto da bi me skrit prestregel z naperjeno puško. To svojo napako je bržkone spoznal, ker je zdrknil na tla, kakor da ve, da mi ne more več do živega. »Nisem vedel, da si sam,« se je grenko oglasil. Segel sem po samokres in stopil bliže. »Prekrižaj roke na hrbtu!« sem ukazal. V desnici sem držal pištolo, z levico sem snel torbo in odpel jermen, s katerim sem mu ovil roke. Potem sem spravil pištolo za pas in trdno zvezal ujetnika. »Si sam v gozdu?« sem ga vprašal. »Da, da bi me vrag zaradi tega,« je pikro odvrnil. »Na noge in v zemljanko!« sem dodal. S težavo se je prevrnil na hrbet. Zdrsnilo mu je na snegu, ki je popuščal pod njegovo težo. Vstal je in stopil k zemljanki, pokleknil in se zrinil skozi luknjo. Šel sem za njim in počakal, da so se mi oči navadile na temo. IMtlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll lll!!llllll!l!lllllll!lll!!!l!!l!!ll!lllllll!!lllllll!lll!!!l!lll!lllil!llll!!lllllll!llllllll! Poglejmo — v pričakovanju in pripravah na 12. obletnico delavskega samoupravljanja v podjetju »Svila« iz Maribora — kako so gospodarili s sredstvi, ki jim jih je zaupala družbena skupnost v upravljanje. Oceniti vitalnost, sposobnost, aktivnost in sploh mesto in položaj nekega kolektiva v ožji ali širši družbeni skupnosti, zahteva, da se naredi prerez skozi celotno življenje kolektiva. Potrebno je oceniti njegovo urejenost, organiziranost v poslovanju, smer in stopnjo razvoja v materialnem in političnem smislu, njegovo izvodnji, s katerim se lahko pohvali le malokatero podjetje. In vendar se kolektiv ni ustavil niti pri tej številki. Že v letu 1961 je proizvodnja dosegla 3,200.000 m2 in enak obseg proizvodnje je postavljen za nalogo tudi za 1962. leto. Vsi ti rezultati so bili doseženi pri strojnem parku, ki je že močno iztrošen in ki v vseh letih ni doživel večjih razširitev, razen delne mehanizacije in izpopolnitve v zadnjih nekaj letih. In koliko ljudi je ustvarjalo to proizvodnjo. Se v letu 1950 je zahtevnejšem asortimentu, je utrl na tržišču sloves kvalitete svilenih izdelkov z zaščitnim znakom »Svile«. Vse dosežke na proizvodnem področju ni mogoče izražiti v številkah. V tem obdobju so v hitrem tempu osvajali proizvodnjo tkanin iz vedrio novih vrst. vlaken, vedno sodobnejšega asortimenta, ki danes ne zaostaja več za tkaninami inozemske proizvodnje. Skozi tehnične obdelave strokovnega osebja, skozi roke snovalca, previjalca, tkalca, barvarja in drugih so tekle niti iz viskoze, stanične volne in Kolektiv »SVILE« iz Maribora enovitost, nižjo ali višjo raven demokratizacije v upravljanju in odnosih itd. Vendar pa obstoja pokazatelj in so rezultati, ki služijo za temeljno oceno dejavnosti in družbene vloge in značaja vsakega kolektiva. To so gospodarski rezultati, ki jih kakšen kolektiv v svojem poslovanju dosega. Brez pretiravanja lahko namreč trdimo, da edino le dober kolektiv lahko dosega ugodne gospodarske uspehe ter da tem uspehom morajo biti predpogoj ugodni rezultati na ostalih področjih dejavnosti kolektiva. Dobri ali slabi gospodarski rezultati pa so tudi ocena ene od osnovnih in največjih pridobitev delovnega kolektiva, de« lavskega upravljanja. Ali lahko kolektiv »Svile« nosi ime »dobrega kolektiva«? Kakšno mesto sploh zaseda ta kolektiv v komunalni skupnosti in v državnem merilu? Naj vam o tem govore nekateri rezultati, ki jih je kolektiv v obdobju 12-letnega dela dosegel. Po podatkih, s katerimi razpolagamo, lahko ugotavljamo, da je kolektiv dosegel največje uspehe na področju proizvodnje. Leta 1950, to je pred 12 leti, je znašala proizvodnja v tem podjetju 1,400.000 m2, leta 1955 so dosegli proizvodnjo že v višini 2,800.000 m2. V letu 1960 je kolektiv prvič v svoji zgodovini dosegel proizvodnjo 3 milijonov m2. Desetletno obdobje nam prikazuje izreden tempo v pro- 1960. letu ter v 1961 dosegel višino 309 milijonov dinarjev. Temu primerno so se zvišali osebni dohodki od 17.600 din v letu 1959, na 22.200 dinarjev v 1960. letu in 27.900 din v 1961. letu. V prvem polletju letošnjega leta znašajo povprečni mesečni dohodki že 28.300 din. Ob vsem tem pa se je kolektiv pokazal kot realen, dober gospodar, ki je hitreje kot svoje osebne prejemke večal sredstva za razvoj podjetja. Skladi podjetja so v letu 1959 znašali 27 milijonov dinarjev, v letu 1960 že 70 milijonov dinarjev in v 1961. letu že 176 milijonov dinarjev. S takim gospodarjenjem .je kolektiv uspel izvršiti nekaj pomembnih investicij. Sem lahko prištevamo novo poslopje in moderno opremo pogonskih obratov, skoraj v celoti uresničeno modernizacijo oplemenitilnice in lanskoletno skoraj 150 milijonsko vlaganje v obratna sredstva podjetja. Po vseh teh rezultatih je pri slehernemu članu kolektiva še Preden se odločite za nakup kuhinjskih stolov in miz, salonskih stolov, foteljev in ostalega kosovnega pohištva zahtevajte katalog in cenik podjetja 'jAvtro ☆ LESNA INDUSTRIJA, PIVKA LESNA INDUSTRIJA »JAVOR«, PIVKA proizvaja tudi kvalitetno priznane vezane in panel plošče v Inči gospodarskih rezultatov podjetje zaposlovalo 614 ljudi, kar pomeni, da je en zaposleni na leto proizvedel 2316 m2 tkanin. V letu 1955 je število zaposlenih 575 ljudi, vsak posameznik je proizvedel tedaj na leto že 4857 m2 tkanin. V letu 1960 je bilo zaposlenih 581 ljudi, dosežena proizvodnost pa je bila izražena v 5220 m2 tkanin na zaposlenega. V 1961. letu je na vsakega od 577 zaposlenih odpadlo že 5553 m2 tkanin. Kvaliteta proizvedenih tkanin je leta 1952 bila še slaba. Od celotne proizvedene količine je 29 °/o vseh tkanin bilo defektnih. Leta 1955 je bilo defektno še 15 °/o celotne proizvodnje, v letu 1960 in 1981 pa le 8 %. Lep uspeh, dosežen pri vedno milijone niti iz drugih surovinskih osnov. Strokovno vodstvo proizvodnje in delavci, ki so se v tem obdobju vrstili pri strojih, so v tem času naglo razvili tovarno svilenih tkanin. Solidna organizacija poslovanja, občutek odgovornosti za razpoložljiva sredstva in delovna disciplina, vse to je pripomoglo k temu, da kolektiv v zadnjih letih dosega večje rezultate tudi v ekonomičnosti poslovanja. Še v letu 1954 je znašal skupni dohodek vsega poslovanja 1.600,000.000 dinarjev. Čisti dohodek podjetja se je ob ugodnejši delitvi in vedno boljših rezultatih v zadnjih letih zvišal od 150 milijonov v letu 1958, na 205 milijonov v 1959. letu, na 218 milijonov v ena velika želja in skrb: kako čimprej modernizirati tkalnico in s tem delavcu dati v uporabo moderno, visokoturažno statev, ki jo glede na visoko doseženo proizvodnost dela, ekonomičnost dela in kvaliteto tudi zasluži. Novi milijoni metrov sodobnih tkanin so bili rezultat in opravičilo te investicije. S takimi gospodarskimi uspehi se kolektiv »Svile« v komuni Maribor-Tezno po svojem solidnem poslovanju dostojno uvršča v sredo industrijskih velikanov komune, kot sta tovarna avtomobilov in Metalna. V državnem merilu pa je dosežena organizacija dela, dosežena stabilnost, kvaliteta, sodobnost asortimenta in ekonomičnost poslovanja našega kolektiva, najvišje merilo, po katerem se ocenjuje kolektive vse druge svilarske industrije. In to je na kraju najboljši odgovor na vprašanje: Ali lahko nosi ta kolektiv ime »dobrega kolektiva«. • plemenite in slepe furnirje • lepljene sedeže in naslone • lesno ambalažo S žagan mehki in trdi les Vse izdelke podjetja »JAVOR« lahko dobite v vseh prodajalnah podjetja »SLOVENIJA LES« in v poslovalnicah »JAVOR«, Pivka: Ljubljana, Gosposvetska cesta 13 Zagreb, Brača Oreški 15 Beograd, Nebojšina 7 PREDSTAVNIŠTVO PODJETJA »JAVOR« — Split, Spinčičeva 27 M-112 — Bukov stol — tapeciran — lužen na oreh — naravno poli* tiran !llll!!lllll!l!lllll!!llllllll!!llllllllllllllllllllllllllllll lll||llllllllllllllllll||||||||||||!l|||||||||||i|||||||||||||||||i||||||||||!l||||||||||||||l!|!!ll!!lllllll!llll!!ll!ll|lll!llllllllllil|lllll!!llllllllllll!l!lllllll!ll!lllll!!llllllllllllll Prodajni servis LJUBLJANA, Cigaletova ulica vam nudi bogato izbiro modnih novosti tekstila in konfekcije Pred dvanajstimi leti je bilo rojeno ime »NO FO TEKS<< DOBRO DESETLETJE JE ZA NAMI O novomeški tekstilni industriji so bili napisani nepre- brodenimi začetnimi težavami, zadnjem času, ko stopa v velja-gledni stolpci; časniki so pripovedovali o njenem hitrem uvajanje nove proizvodnje, pri- vo nov zakon o socialnem zava-vzponu leto za letom in danes ga menda ni med nami, ki učevanje neizkušenih kadrov, rovanju, so to 4 milijoni dinar-si ne bi predstavljali tovarne »Novoteks« kot samoumeven pridobivanje prvih izkušenj, je jev, ki jih bo moral odšteti ko-mozaiku naših skupnih gospodarskih naporov, v letu 1959 realizacija v pri- lektiv od svojega skupnega do- ‘ mer j avl s predhodnim letom za hodka. 100 odstotkov višja, v primerja- Dokler ti milijoni niso postali vi z izhodiščnim letom, letom prezentni slehernemu članu de-1950 pa za 4,3-krat — kar je re- lovnega kolektiva, predvsem pa zultat že skoraj 500 parov rok. ekonomskim enotam, si kolektiv Vsa ta leta opredeljuje to- ni kdo ve kako prizadeval, da bi varniška kronika s podčrtanim dejstvom: »V tej dobi se je sodelovanje proizvajalcev podjetja tako kamenček v_______________ _ . Danes, ko je minilo polnih dvanajst let od dne, ko se je novomeška tekstilna industrija prvič podpisala z osmimi črkami — NOVOTEKS, ko je teh osem črk postalo hkrati z naslovom simbol za kvaliteto in okusnost prve domače industrije volnenega blaga in kamgarnov. Ko sem pred nekaj dnevi kakšnih 280 delavcev! Leta 1956 prestopil dveri »Novoteksa« ter že 370. Indeks realizacije je to sem imel pri tem v mislih 12 let leto v primerjavi z letom 1950 intenzivnega dela te tovarne, opozarjal na 139-odstotni porast dvanajst let delavskega samo- proizvodnje; z^ uvedbo proizvod- utrdilo> da si danes ne moremo upravljanja, te milijone z zmanjšanjem števila izgubljenih dni prihranil. Kakor hitro pa je začel kolektiv o tem razmišljati, so sledili rezultati. Pravzaprav presenet- plana; do konca leta bo plan vsaka naslednja večja od prejš-dosegla. nje, le težko združimo v prepro- Predilnica mikane preje je stejšo ilustracijo rasti podjetja plan dosegla s 120 odstotki; od' dne, ko je kolektiv izvolil tkalnica pa s 111 odstotki. Vse svoj prvi delavski svet, kot s te številke nazorno opozarjajo primerjavo prvega in tekočega na nadaljnji dvig proizvodnje, leta. hkrati pa so sestavni del gospo- Ta primerjava pa ne govori darjenja v kolektivu, ki z uva- le o osemkratnem porastu pro-janjem boljše organizacije dela izvodnje, o uveljavljanju proiz-— na primer v tkalnici so letos vodnje česane preje, pač pa pri-uvedli sistem dvostrojnega na- poveduje tudi o zmanjšanem čina tkanja — ter z dosledne j- uvozu nekaterih, za volnarsko Šim uvajanjem delovne disci- industrijo neobhodno potrebnih pline lahko dosega takšne re- surovin. Danes predilnica v Me-zultate. tliki ne zalaga s česano prejo Ti rezultati so vsekakor do- samo svojega domačega obrata vzid\VnaaploščaknapročePlSCzrtna- nin jlSvarna^pridoboTna ugle- ^“sodetovanj^ n^os^ednih ^ Zadnjih' treh mesecih je stojni letošnjega jubilejnega le- tkalnice v Novem mestu, pač pa nisom da je 30. avgusta 1950 du kot ponudnik volnenega bla- nrni_vn1ai„_v J 1 nekdanji odstotek 5 padel na ta, saj nam v enakomernem po- s to surovino ze tudi oskrbuje delovni kolektiv izvolil svoj prvi ga — kamgarna — domači tr- p ' . . 2,8, kar je globoko pod povpreč- 1~ ~i r=™mnr, delavski svet ter s tem uresni- govski mreži. Povečana proiz- y tem času, ki sodi k razvoju jem v okraju! To pomeni čisti čil načelo naše revolucije »To- vodnja je terjala nove in nove podjetja, so dobivali samoupnav- prihranek štiri milijone dinar -vame delavcem«, sem se moral investicije, saj je kolektiv vložil ni organi vse večje pristojnosti, jeV) ki so se doslej izgubljali kot domisliti naglice časa, izražene v rekonstrukcijo obratov že le- tako v vodenju proizvodnje kot dopolnilni prispevek v sklade mladinskih ta 1951 kar 16-krat več kot pa Pri gospodarjenju s sredstvi. zavoda za socialno zavarovanje. leta 1950. Upravljanje in gospodarjenje Sovpadnost takšnega načina Nujnost investicij je vsesko- se odraža v nadaljnji proizvod- štednje s celotnim gospodarje-zi zagovarjalo dejstvo, da je ko- nji: leta 1961 zabeleži »Novo- njem se seveda zrcali v rezulta-lektiv dolga leta upravljal z do- teks« 8-krat višjo proizvodnjo tih letošnjega polletja: yy,jvi ______ kaj zastarelimi osnovnimi sred- kot leta 1950; letošnje prvo pol- Predilnica česane preje je korak“‘brigad!« stvi. Naj slabši strojni park je let j e jubilejnega leta pa govori zavoljo pomanjkanja surovin bil v apreturi in v predpripravi s svojimi dosedanjimi rezultati dosegla le 98 in pol odstotka movati druga z drugo, saj je ‘o nadaljnjem poglabljanju proizvodnih, predvsem pa medsebojnih odnosov, ki s prehodom od že malone izkoriščenih notranjih rezerv med strojnimi v preprosti pesmi delovnih brigad: »Pet let! Eno samo, če si mlad, če je čila tvoja sila kot, rastu prikazujejo razvojno pot druge tkalnice v Sloveniji, delovnega kolektiva in proiz- Drugo plat našega kramlja-vodne uspehe novomeške tek- nja pa predstavlja založenost stilne industrije skozi 12 let! domače trgovske mreže, ki ob Številni diagrami proizvodnje, premišljeni politiki izbire raz-produktivnosti, kvalifikacijske- ličnih desenov glede na vse več-ga sestava delavcev, govore o j0 zahtevnost potrošnika, lah-intenzivnem izpopolnjevanju to- ko nudi številnim kupcem pri-varne kot industrije, enakovred- merno blago za vsak okus in za ne tovrstnim industrijam v sve- vsako denarnico. To je pravza-tu. Pravcato morje številk, ki se prav zadnje poglavje kronike, ki človeku" zde kot bi hotele tek- govori o kolektivu novomeške Dvakrat pet let in še dve — tkalnice. Povprečna starost tkal-polnih 12 let je kolektivu »No- nih strojev pa je bila tedaj za-voteksa« resnično kratko raz- okrožena na 36 let. dobje, četudi je prepolno doži- Vrsta številk nas seznanja vetij, ki sodijo v kroniko novo- z diagramom, ki se vzpenja iz . , meškega tekstilnega središča. leta v leto: 1957. leta je v pod- mehanizmi tipljejo zg se neod-Celo več! So sestavni del kroni- jetju že zaposlenih blizu 400 de- kritimi področji štednje, bolj-ke razvoja slovenske tekstilne iavcev; to leto je potrjen inve- šega obračanja dmarja in smo-industrije. sticijski program za izgradnjo trnosti delovne discipline. * nove predilnice česane preje v Ta prizadevnost delovnega Danes je v »Novoteksu« za- Metliki. S 1. novembrom na- kolektiva se kaže v drobni razposlanih 700 ljudi. Novomeški slednjega leta začne predilnica predelnici, ki govori o- izostan-obrat, vsekakor starejšega datu- z obratovanjem. Nov obrat v kih od dela. »Novoteks« je vsa ma pa mlajši obrat v Metliki, Metliki pomeni pomemben ko- leta doslej zaznamoval povpreč-sta tako rekoč na križpotjih, saj rak k popolnejši osamosvojitvi no število .^enih dni enako nrihaiaio semkaj predice in podjetja ter k preusmeritvi nje- povprečju izgubljenih dni v okra-tkalke izpod Gorjancev, iz ob- gove proizvodnje na izdelavo ju. V odstotku: povprečno 5 od-p - - tkanin iz česane volnene preje, stotkov od stalno zaposlenih je Ta proizvod je do tega časa bilo mesec za mesecem na bol-»Novoteks« uvažal. niškem dopustu. Ti izgubljeni Indeks realizacije glede na dnevi so seveda predstavljali za leto 1950 je zdaj 166; za pre- kolektiv precejšnjo izgubo. V moč j a stare »doline gradov«, iz doline Temenice in od obronkov Trške gore. Pred dvanajstimi leti pa je bilo v tovarni vsega skupaj le •hiiiiieiiiiiiiiiiiii tekstilne industrije, saj je naposled le potrošnik tisti, za katerega so bili in še bodo na dnevnem redu tolikšni napori in prizadevanja, pa rastoči diagrami, večja proizvodnja, bogatejše založene tržnice s tekstilnim blagom. 12 let delavskega samoupravljanja je kratka doba. Daljšajo jo številni uspehi, o katerih navadno malo vemo, saj nas kaj radi zanimajo le končni rezultati. Kolektivu pa so prav ti drobni uspehi iz preteklosti zanesljiv kažipot za nadaljnji razvoj, ki zasluži toliko večjo mero pričakovanja, kolikor drznejši je bil ta razvoj v preteklosti. In delovni kolektiv novomeške tekstilne industrije »Novoteks« se je dokaj smelo uveljavil! Il!l!llllll!ll!lllllllllll!'!l!llll!llllll!!!lllllllllllll!ll!lll!!lllllllllllllllllll!lllllllllll!lllllll!l!llllll!llllll!!llll!!!lllll!lll!!lllll!llllll!!llllllllllll!llllllllllllll!lllll!llllll!l|ll ATLETIKA DISCIPLINE, V KATERIH SMO PRAVI MOJSTRI SKOK V VIŠINO MARATON — Ze na začetku popolnoma izčrpan! h HOJA NA 50 KM ŠTAFETE 4 X špricar = 4 X 100 4 X zrezek = 4 X 400 DESETEROBOJ — Cepec! Kako se ve- g H seli, da ima največ točk, §§ g ne ve pa ne, da je vred- g H nost točke ta mesec po- s s razno majhna! IlllllfilllllllllllJIlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllli HUMORESKA STEVAN BULAJIC: Altruist Sedela sva v gledališču, tovariš Drdak in jaz, in filozofirala. O ljudeh in življenju. Drdak je rekel: — Veš, bratec, ljudje so čudni stvori. Sebičneii!... — medtem je požrl velik kos smetanove torte. — Samoljubneži in veliki sebičneži!.— sem potrdil in polizal kremo pri kolaču. — Odvisni so od življenja, življenje jih dela take — je pripomnil Drdak in potegnil krožnik k sebi. — Ljudjem je v krvi, da vedno poiščejo najlažje rešitve. In najkoristnejše... — je dodal in pospravil tretjo baklavo. — Podstavljajo drug drugemu nogo in spletkarijo... — sem vzdihnil, potegnil k sebi še košček šamove rezine, da ne bi ostal dolžan Drdaku, kar sva pač jedla iz istega krožnika. — Volkovi — je okrutno vzdihnil Drdak. — Drug drugega bi požrli! — Roke so mu trepetale medtem, ko si je basal kremo v usta. — Homo homini lupus! — sem vzkliknil in nabodel na vilice doboš torto. — Nihče nima razumevanja za . nesrečo drugih! — je godel Drdak in goltal orehovo potico. — Vsak misli samo na sebe — sem vzdihnil resignirano in žvečil košček marcipana. Drdak me je pogledal, stegnil roko in mi snel z vilic košček češnjeve potice. — Veš, moj sokolič, ljudje so pač tako napravljeni, da prvenstveno mislijo samo nase! Na svoj interes! Na svojo udobnost! Na svoj trebušček — je preklinjal in tlačil v žrelo rumeno »kremšnito«. — Lahko rečemo: to je v človeški naravi — je še dodal. — Tak je fiziološki sestav človeka. Tak je nagon človeške prirode' ... Medtem, ko je govoril, so se moje vilice nezavedno zabodle v okrogli kokosov kolač. — Vedno jim je premalo! — se je raznežil Drdak in nabodel čokoladno rezino. — Vedno bi več in še več!... — Samo, da bi še in še imeli! — sem razočarano godel. Krožnik je bil prazen. Drdak je vzel žličko in postrgal ostanke s krožnika. — Ali bi plačala?! Drdak je nekaj računal na prste ih nato rekel: — Ti plačaj sedem, jaz pet. Pošteno! Veš, medtem, ko si ti govoril, sem jaz štel. Ko sva se poslovila pred vrati slaščičarne, je Drdak še žalostno vzdihnil: — Altruizem! Ideje! Vse to je propadlo. Če bi ga s svečo iskal, ne bi danes nikjer našel pravega altruista. Eh! V Z 3 4 |T~ ki 6 1 8 9 10 T~ ■n 13 * m 15 T~ p m 18 HI 19 ŽF 21 m 22 m 21 24 ■ 25™" 26 2} 28 m 50™ m 31 32 33 34 ■ 35 36 3? 38™ m 39 to 41 M i F BI ti mžRMR Vodoravno: 1. medmet, ki .oponaša glas tekoče vode, 6. ekstrakt, koncentrat, 11. kemični simbol najlažje kovine, 12. lahek konjenik v” vojski, 15. pripovedna pesnitev, 16. reka v Sibiriji, 18. črna ptica, 19. osebni zaimek, 20. znan francoski filmski režiser (»Gospod Hulot na počitnicah«), 22. oblika v stavbarstvu, 23. stara ploskovna mera, 24. grška črka, 24. španski spolnik, 26. trinajsti ali petnajsti dan v mesecu po starorimskem koledarju, 27. konj pritilikave pasme, 29. zelo redka snov, 31. poldrag kamen, 34. obdobje, 35. glasnik, 37. del umetniškega imena prve filmske igralke našega rodu, 38. kazalni zaimek, 39. vojak Napoleonove armade, 41. del kolesa, 42. organsko barvilo, 43. zemeljska smola. HRG PF - ^ ■' ■ ■■ ;)■< \..:h > Navpično: 1. ograja, 2. pokrajina na Hrvatskem, 3. del telesa, 4. požirek, 5. igralna barva, 6. prav takšen, 7. jastreb, 8. sa‘moglasnik in soglasnik, 9. prodajna vrednost, 10. klic, poziv, 13. stenska preproga s cvetličnimi vzorci, 14. soseska, 17. grška boginja modrosti, 19. užitni plodovi listnatega drevesa, 21. hoditi, 23. pesem hvalnica, 27. del noge, 28. mesto in pristanišče v Alžiriji, 29. ulov, 30. upanje, 32. vrsta otoka, 33. moški sorodnik, 35. tekočina v telesu, 36. velika divja mačka, 39. različna soglasnika, 40. kratica evropske republike (na znamkah). REŠITEV PREJŠNJE KRIŽANKE Vodoravno: 1. zavist, 6. omotek, 11. in, 12 prekadim. 15. se, 16. lak, 18. planet. 19. rep, 20. Amor, 22. erar. 23. šoja, 24. Ren, 25. OF, 26. bat, 27. slak, 29. Oton, 31. hote. 34. lek. 35. Oziris, 37. ran. 38. a a, 39. prenašam, 41 le, 42. pritok, 43. atenej. juha vam prinaša srečo Dobitki so: VELIKO NAGRADNO ŽREBANJE KOMBINATU K0HSEHVNE INDUSTRIJE DELAMARIS IZOLA Sodelujte! Sodelujte z več kuvertami! 5hladilnikov 3 televizorji • •........................ ■ • 5 električnih štedilnikov 1000 kolekcij proizvodov »Delamaris« V nagradnem žrebanju lahko sodeluje vsak potrošnik, ki pošlje v kuverti 10 izrezkov zaščitnih znakov »ARGO JUHE« na naslov: »DELAMARIS« nagradno žrebanje Izola. Ti znaki so tiskani na vsaki vrečici in škatlici ARGO JUHE. Vsak potrošnik lahko pošlje več kuverti Žrebanje bo v Izoli 15. novembra 1962. OBVESTILA BRALCEM E NOTNO ST r ‘-Im _ —-I M im dl m ^ mm mmm S ... vx. v p -- ČS c KOPER — LUKA KOPER. Pred 14. dnevi nam je sindikalna podružnica iz naglo se razvijajočega koprskega pristanišča poslala seznam 82 novih naročnikov. V skladu z rastjo gospodarske pomembnosti podjetja LUKA KOPER, se člani kolektiva vse bolj zanimajo za izkušnje drugih in radi o tem bero sestavke v Delavski enotnosti. Sicer pa naj zapišemo, da so naš list znali svetovati svojim delovnim tovarišem Anton Krevelj, predsednik sindikalne podružnice Pavle Savli in naš nekdanji sodelavec iz Raven Franc Čehovin. Prav na tem mestu pa želimo zapisati, da je bilo doslej v koprskem okraju zelo malo naših naročnikov. Glede na število zaposlenih je — na primer v občini Herpelje le 2 CU naročnikov Delavske enotnosti, v občini Ilirska Bistrica 4 v Izoli 3,6 %, v Piranu 4 %, v Postojni 8 %, v Sežani 3,5 % in v Kopru le 2,6 %. Z novimi naročniki iz Luke Koper se je število naročnikov Delavske enotnosti zvišalo na 3.4 % zaposlenih, vendar sodimo, da je to še vse premalo glede na pomembnost in kakovost lista. Res da imajo sindikalne organizacije veliko nalog in »zaradi tega se morda ne utegnejo ukvarjati še s problemom razširjanja sindikalnega glasila, vendar pričakujemo, da bodo znale postaviti poverjeniško mrežo, ki bo sposobna zbuditi več zanimanja za Delavsko enotnost, ki je za vsakega člana sindikata zanimiva, poučna in potrebna. LJUTOMER — Poverjenik tov. Alojzij Filipič iz Invalidskega zavoda v Ljutomeru nam je poslal seznam 15 novih naročnikov, tov. Stane Feuš naročilnico za 6 novih naročnikov, tov. Alojzij Husjan iz »Agrotehnike« pa še za 9 novih naročnikov. MARIBOR — Naša agilna poverjenica iz mariborske PREDILNICE IN TKALNICE tovarišica Olga Simenčič nam je poslala seznam za 12 novih naročnikov. PTUJ — »SADJAR«. Tovariš Alojz Zorec je poslal naročilnico za 14 novih naročnikov. V ptujski občini je precej razširjena Delavska enotnost, vendar pa pričakujemo, da bomo v bližnji prihodnosti lahko še kaj več zapisali o rasti naših naročnikov v že številnih ptujskih podjetjih, ki se presenetljivo naglo razvijajo. LAŠKO — Tajnik sindikalne podružnice rudnika rjavega premoga tov. Vili Kokol nam je poslal 8 novih naročilnic. POSTOJNA — Poverjenik v podjetju »Transauto« tovariš Lojze Bajc, ki poverjeniške posle opravlja z velikim uspehom, .je Spet zbral 6 novih naročnikov. CELJE — »Odpad«. Poverjenica tov. Mija Ivramperšek je povišala število naročnikov za 6. Zdaj prejema DE 46 članov tega kolektiva. LJUTOMER — Dosedanjim poverjenikom, ki so v kratkem zbrali tako lepo število naročnikov v Ljutomeru, sc je pridružila tudi tov. NADA PUCONJA iz Damskega frizerskega servisa. Svoje delo je pričela pri servisih. Novi naročniki so: šiviljski, frizerski, čevljarski, radio in soboslikar-ski servis ter stanovanjska skupnost. Delo tovarišice Puconja je lahko za primer drugim. Prepričani smo, da bo pridobila za naročnike tudi posameznike. KRIŽEVCI pri Ljutomeru — Poverjenik tov Mirko Horvat je zbral 9 novih naročnikov. Iz objav o novih naročnikih v Ljutomeru in okolici je razvidno, kaj pomeni dobro organizirana akcija občinskega sveta pod vodstvom centralnega občinskega poverjenika tov. Feuša. VRHNIKA — Na tem področju, kjer je 3085 zaposlenih članov Zveze sindikata, je vložil sindikalni svet veliko truda v delo za dvig števila naročnikov. Doslej pa rezultati niso bili taki, kot smo pričakovali; na DE jih je bilo tu naročenih le 108. Te dni pa smo prejeli dopis od poverjenika tov. Janeza Orešnika, ki nam pošilja 10 naročilnic za nove naročnike. Upamo, da ta primer ni osamljen in da bodo ludi na Vrhniki člani kolektiva segli po Delavski enotnosti. NEKAJ ZANIMIVIH PODATKOV Konec prvega polletja kaže statistika o številu naročnikov v primerjavi s številom zaposlenih, ki so člani Zveze sindikatov, naslednje: (Navajamo le občinske ljudske odbore, kjer je naročnikov 8 ali več odstotkov.) Ormož 20 %, Medvode 19 %, Kranj 14 c’c, Šentjur pri Celju 13 9c, Gornja Radgona 13 %, Logatec 12 %, Grosuplje 12 %, Ravne 10,9 %, Tolmin 10,7 %, Slovenske Konjice 10.6 Vt, Slovenj Gradec 10 %, Žalec 9,6 %, Dravograd 9 Ve, Domžale 9 %j Tržič 8,8 %, Ajdovščina 8 % in Videm-Krško 8 '■/■. .XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXVXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXVXXXVXXXXXXXXXXVXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX\XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXVXXXXXXXXXXXXXXX Spored RTV Ljubljana za teden od 24. do 30. septembra 1962 XXXXXXXXXVVVtXVXVN»> PONEDELJEK 24. septembra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Španski gradovi — 8.25 Slavko Osterc: Dva odlomka iz opere »Krst pri Savici« — 8.55 Za mlade radovedneže — 9.25 Melodije pariških bulevardov — 9.42 Violist Pal Lukacs predvaja nekaj madžarske glasbe — 10.15 Od tod in ondod — 11.00 Nekaj baletne glasbe —’ 11.30 Z zabavno glasbo vam želimo dober tek — 12.05 Zabaval vas bo Avgust Stanko s svojo harmoniko — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Melodije ob 12.23 — 13.15 Obvestila in zabavna glas- ba — 13.30 Antonin Dvorak: Sekstet za 2 violini. 2 violi in 2 violončela — 14.10 Glasbeni omnibus — 14.35 Naši posiu-šavci čestitajo in pozdravljajo — 15.20 Dvajset minut ob glasbenem avtomatu — 15.40 Literarni sprehod — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Arija skozi stoletja — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svet — 18.10 Popoldanski plesni koktajl — 18.45 Novo v znanosti — Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Z letošnjega festivala v Dubrovniku — 20.40— 20.55 Kulturni globus — 22.15 Pevci Marjana Deržaj, Majda Sepe, Nino Robič ter Ljubljanski jazz ansambel. Kvintet Jožeta Kampiča in Ansambel ' Moj mira Sepeta — 22.50 Literarni nokturno TOREK 25. septembra 8.05 Veseli zbori za dobro jutro — 8.23 Zabavni kaleido-skop — 8.55 Radijska šola za srednjo stopnjo — 9.25 Karel Stamic: Koncert v g-molu za flavto in orkester — 9.45 Narodne iz Poljske — 10.15 Od tod in ondod — 11.00 Skladbe Lucijana Marije Škerjanca — 11.20 Iz arhiva zabavne glasbe — 12.05 Deset minut z Zadovoljnimi Kranjci — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Melodije ob 12.25 — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Znameniti Verdijevi dueti — 14.05 Radijska šola za višjo stopnjo — 14.35 Pesmi in plesi jugoslovanskih narodov — 15.20 Predstavljamo vam domači vokalni kvartet bratov Boštjančič — 15.30 V torek na svidenje — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Po naši domovini — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 V senci broad-wayskih nebotičnikov — 18.50 Narodnozabavni ansambli RTV Beograd — 18.45 S knjižnega trga — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — i9.30 Radijski dnevnik — 20.00 Veliki zabavni orkestri tega tedna — 20.30 Radijska igra — 21.20 Sonata za žveglo in klavir Daniela Purcella, angleškega skladatelja 17. stoletja — 21.30 Melodije, ki jih radi poslušate — 22.15 Večer Rahmaninova — 23.05 Zapoznelim plesalcem — 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje SREDA 26. septembra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Jutranji orkestralni spored — S.55 Pisani svet pravljic in zgodb — 9.25 Iz filmov in glasbenih revij — 9.45 Poje sopranistka Anica Čepe — Stanislav Preprek: Oblaček — Zvezde, ki padajo — Božidar Kunc.: Bojazen — Hrepenenje — Zla-tan Vauda: Češnjev cvet — Pomlad — 10.15 Od to* in. ondod — 11.00 Majhen koncert hollywoodskega simfoničnega orkestra — 11.15 Človek in zdravje — 11.25 Prizori iz starih oper — 12.05 Slovenske narodne pesmi — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Melodije ob 12.25 — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Iz dežele kanjonov — 14.05 Radijska šola za srednjo stopnjo — 14.35 Priljubljeni pevci zabavne glasbe — 15.20 Narodne pesmi iz Bosne in Hercegovine — 15 40 Lahka glasba z orkestrom Tony Leutvviler — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Šoferjem na poti — 17.50 Ko se oglasijo strune kitar — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 »Sonata ob luninem svitu« — 18.45 Ljudski parlament — 19.00 Obvestila — 13.05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Pojoči mozaik — 21.00 Veliki zabavni orkestri tega tedna — 22.15 Janez Matičič: Simfonija v e-molu — 22.50 Literarni nokturno ČETRTEK 27. septembra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 3.03 Meditacija in še dve skladbi Petra Iljiča Čajkovskega — 8.25 Zabavni kaleidoskop — 8.55 Radijska šola za višjo stopnjo — 9.25 Lahek operni spored — 10.15 Od tod ondod — 11.00 Madžarski legendarni < junak »Hary Janos« — simfonična suita Zoltana Kodalyja — 11.25 Majhna prodajalna plošč — 12.05 Igra Kmečka godba — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Melodije ob 12.25 — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Igrata pianist Gyor* gy Cziffra in violončelist Pier-re Fournier — 14.07 Glasbeni omnibus — 14.35 Naši poslu-šavci čestitajo in pozdravljajo — 15.20 Vedra medigra — 15.25 Prizori iz Hoffmannqvih pripovedk — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Koncert po željah poslušavcev — Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 50 minut turizma in melodij — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Četrtkov večer domačih pesmi in napevov —■ 29-45 Melodije starega Dunaja 21.00 Večer umetniške besede Mira Danilova — 21.40 Skladatelja Janko Ravnik in Anton Lajovic — 22.15 Po svetu jazza — 23.05 Melodija, ples m jazz — 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje PETEK 28. septembra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Štiri arije iz opere »Evgenij Onjegin« — 8.30 Zabavni kaleidoskop — 8.55 Pionirski tednik — 9.25 Med suitami — 10 15 Od tod in ondod — 11.00 Marijan Fajdiga: Miniature za pihalni kvartet — 11.10 Fantazija na slovenske narodne pesmi Antona Trosta — 11.20 Veliki zabavni orkestri — 12.05 Pojo in igrajo Beneški fantje — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Melodije ob 12.25 — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Pojo slavni baritonisti — 14.05 Radijska šola za nižjo stopnjo — Hans Fallada: Pripovedka o bratcu — 14.35 V domačem tonu — 15.20 Napotki za turiste — 15.25 Glasbena medigra — 15.29 Robert Schumann: Koncert v a-molu za klavir in orkester — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Solist tega. tedna — Violinist Wolfgang Schneiderhan — 17.45 Za ples vam igra orkester Max Greger — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Charles Gounod in »Faust« — 13.45 Iz naših kolektivov — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19 30 Ralph Vaughan Williams: Fantazija na temo Thomasa Tallisa — 20.15 Tedenski zunanjepolitični pregled — 20.30 Mojstri baroka in klasike v zborovski luči — 21.00 Prisluhnimo zagrebškemu jazz kvartetu SOBOTI 29. septembra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored — 6.30—6.35 Napotki za turiste — 3.05 Po-štarček v mladinski glasbeni redakciji — S. 35 Pet ar Stojanovič: Godalni trio št. 2 v G-duru — 8.55 Radijska šola za nižjo stopnjo — 9.25 Zabavni kaleidoskop — 9.50 Od kola do kola — 10.15 Od tod in ondod — 11.00 Uvertura in dva monologa iz Wagnerjeve opere Večni mornar — 11.30 Dopoldanska vedra ruleta — 12 05 Kvintet Borisa Kovačiča s pevcema — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Melodije ob 12.25 — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Popularne orkestralne skladbe — 14.05 Glasbeni omnibus — 14.35 Naši posl ušavci čestitajo in pozdravljajo — 15.20 Glasbeni inter-mezzo — 15.24 Dubravka Tomšič igra Liszta — 15.40 Trije izpred sto let: Kamilo Mašek, Avgust Leban in Davorin Jenko — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Gremo v kino — 17.50 Ansambel Moj mira Sepeta — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Fran Lhotka: Jugoslovanski ca pričelo - 18.25 Mali klub ljubiteljev popevk — 18.45 Naši popotniki — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Za prijeten konec tedna — 22.15 Oddaja za naše Izseljence — 23.05 Za ples in razvedrilo — NEDELJA * 30. septembra 6.00—8.00 Vedre in poskočne za nedeljsko jutro — 6.80'" 6.35 Napotki za turiste — T-v —7.35 Radijski koledar in Pj1' reditve dneva — 8.00 Mladih' ska radijska igra — 8.35 Mia?’ umetniki za naš spored — S-5!, Glasbeni intermezzo — 9 05 * zabavno glasbo v novi ted«» — 9.47 »Uspavanka matere P®r' tizanke« in drugo od sklada' tel j a Nikole Hercigonje — Se pomnite, tovariši ... — in:^. Promenadni koncert simfonik nega orkestra RTV Ljubljah* — 11.30 Milenko Šober: Medna rodni festival študentskih dališč — 11.50 Zabavni orkeste* RTV Ljubljana - 12.05 N»»’ poslušavci čestitajo in pozdrav ljajo - I. — 13.15 Obvestila » zabavna glasba — 13.30 Za na šo vas — 14.00 Ljubljane« oktet poje pesmi Lovra S®’, narja — 14.15 Naši poslušava čestitajo in pozdravljajo - — 15.15 Ob zvokih zabavn glasbe — 15.30 Vloge Kunc — 16.00 Humoreska te*. tedna — 16.20 Melodije za n« deljslco popoldne — 17.05 Sp?’ na melodija — 19.00 obvesti — 19.05 Glasbene razgledni^ — 19.30 Radijski dnevnik 20.00 Vaša pesem — vaša ™ lodija — 20.50 Športna P° L. čila — 21.00 Colin Horsley. P’),, nist. in Jussi Bjorling. P®' vg jamčita za uro dobre za:L>rV — 22.15 Zabavni ansambli P v Ljubljana — 23.05 Zapleši«1" novi teden