1003 Izvirni znanstveni članek/Article (1.01) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 82 (2022) 4, 1003—1015 Besedilo prejeto/Received:05/2022; sprejeto/Accepted:12/2022 UDK/UDC: 271.2(470):929Grivec F. DOI: 10.34291/BV2022/04/Malmenvall © 2022 Malmenvall, CC BY 4.0 Simon Malmenvall Podoba ruske pravoslavne kulture v delih Franca Grivca The Image of the Russian Orthodox Culture in the Works of Franc Grivec Povzetek: Čeprav slovenski akademski prostor ne slovi po sistematičnem pozna- vanju vzhodnega krščanstva, je na tem področju primerno izpostaviti teologa in zgodovinarja Franca Grivca (1878–1963), dolgoletnega profesorja na ljubljan- ski Teološki fakulteti. Pomemben del njegovih objav pomeni recepcija dveh medsebojno prepletenih razsežnosti ruske kulture: zgodovine pravoslavne Cer - kve na vzhodnoslovanskem ozemlju in znamenitih religioznih mislecev 19. sto- letja (Aleksej Homjakov, Fjodor Dostojevski, Vladimir Solovjov). Na takšen način je želel prispevati k intelektualnemu razvoju uniatskega gibanja znotraj katoliške Cerkve svojega časa, v katerem je katoliške Slovane, to pomeni tudi Slovence, prepoznaval kot nenadomestljive povezovalce Zahoda z Vzhodom. Grivec opo- zarja na prelomnico v ruski zgodovini, ki se je zgodila v času imperatorja Petra Velikega na začetku 18. stoletja, ko je postala z ukinitvijo moskovskega patriar - hata Cerkev podrejena državi. Tako je bila med drugim oslabljena njena inte - lektualna in družbena moč, ki se je delno dvignila šele s kulturnim razcvetom v 19. stoletju. Tu se Grivec najgloblje posveča Solovjovu kot zagovorniku sinteze med papeško avtoriteto in odrešenjskim poslanstvom ruskega naroda. Glede Homjakova izpostavlja, da je njegova veličina v »idealnem spajanju verske misli in odločno religioznega življenja«, medtem ko Dostojevskega prikazuje kot »naj- globljega psihologa med ruskimi pisatelji«. Ključne besede: Franc Grivec, recepcija ruske kulture, pravoslavje, uniatstvo, zgo- dovinska teologija, zgodovina visokega šolstva Abstract: Although the Slovene academic environment is not known for its syste- matic knowledge of Eastern Christianity, Franc Grivec (1878–1963), a theolo- gian and historian, a long-time professor at the Faculty of Theology in Ljubljana, stands out as a notable exception in this field. A significant part of his published work is dedicated to the reception of the two mutually intertwined dimensions of the Russian culture: the history of the Orthodox Church on the East Slavic territory, and the famous religious thinkers of the nineteenth century (Aleksey Khomyakov, Fyodor Dostoyevsky, Vladimir Solovyov). By doing so, this author 1004 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 aimed to contribute to the intellectual development of the Uniate movement within the Catholic Church of his time, in which he claimed the Catholic Slavs, i.e., Slovenes included, to be irreplaceable mediators between the West and the East. Grivec brings attention to the turning point in Russian history that took place in the time of the Emperor Peter the Great at the beginning of the eighteenth century, when the Moscow Patriarchate was abolished and con- sequently the Church was made subordinate to the state. This weakened its intellectual and social power which was partly restored only with the cultural revival in the nineteenth century. Here, Grivec devotes his deepest endeavours to Solovyov as the advocate of synthesis between the Papal authority and sal- vific mission of the Russian nation. In the case of Khomyakov, he stresses that his greatness is in “the ideal fusion of religious thought and decisively religious life,” while he portrays Dostoyevsky as “the most profound psychologist among Russian writers.” Key words: Franc Grivec, reception of Russian culture, Eastern Orthodoxy, unioni - sm, historical theology, history of university education 1. Uvod 1 Članek osvetljuje pomemben vidik raziskovalnega dela katoliškega duhovnika, teologa in zgodovinarja Franca Grivca (1878–1963), dolgoletnega profesorja na ljubljanski Teološki fakulteti in prvega Slovenca, ki je skozi celotno akademsko udejstvovanje – od začetka 20. stoletja do začetka šestdesetih let – sistematično preučeval vzhodno krščanstvo in teološko misel slovanskega sveta. 2 Cilj članka je, analizirati Grivčevo recepcijo dveh medsebojno prepletenih razsežnosti ruske kulture: recepcijo zgodovine pravoslavne Cerkve na vzhodnoslovanskem ozemlju in recepcijo znamenitih religioznih mislecev 19. stoletja (Homjakov, Dostojevski, Solovjov). Analiza omenjene snovi temelji na primerjalnem in kontekstualnem pristopu intelektualne zgodovine 3 in zgodovinske teologije, po svoji metodologi- ji ponuja preplet med zgodovinopisjem in upoštevanjem teološkega osmišljanja stvarnosti. Članek poskuša odstreti najzgodnejše in razmeroma celovite zglede 1 Članek je nastal v okviru temeljnega raziskovalnega projekta „Slovenska intelektualna zgodovina v luči sodobnih teorij religije: od ločitve duhov in kulturnega boja do komunistične revolucije (J6-3140)“, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 2 Splošno in vsaj nekoliko romantično sklicevanje na slovansko vzajemnost je resda tvorilo eno od bolj prepoznavnih značilnosti slovenskega narodnega gibanja (Vodopivec 2006). Pomenljivo je, da sta na prehodu iz 19. v 20. stoletje slovanske vezi poudarjala tako liberalni kakor tudi katoliški politični tabor (Perovšek 2019). Vredno je omeniti, da se je kot mednarodno priznani poznavalec moderne ruske književnosti v približno istem obdobju kakor Grivec za teološko in zgodovinsko področje uveljavil slov - enski literarni zgodovinar Janko Lavrin (1887–1986), ki je deloval v Veliki Britaniji (Grdina 2018). 3 Intelektualna zgodovina se je kot posebna veja (post)modernega zgodovinopisja in sorodnih humanističnih ved uveljavila v drugi polovici 20. stoletja, njeni glavni vodili sta preučevanje idej v sood - visnosti od družbeno-kulturnega ozadja nekega določenega obdobja in prostora ter diskurzivna ali jezikovna razsežnost izražanja idej. Za utemeljitelja intelektualne zgodovine veljata Quentin Skinner (1969) in John Pocock (1987), profesorja Univerze v Cambridgeu. 1005 Simon Malmenvall - Podoba ruske pravoslavne kulture v delih Franca Grivca preučevanja in vrednotenja posameznih odsekov ruske kulture pri uglednem pred - stavniku slovenske katoliške inteligence v prvi polovici 20. stoletja, obenem pa s svojo zgoščenostjo daje osnovni pregled njegove recepcije ‚ruske tematike‘ in tako odpira možnost za nadaljnje raziskave. Upoštevajoč napete odnose med Rusijo in zahodnim svetom v sodobnem času, je osvetljevanje poglavij ruske kulture pri znanem slovenskem avtorju, ki je bil do nje tudi kritičen, toliko bolj dragoceno z vidika medkulturnega in medkonfesionalnega dialoga. 2. Grivčev biografski in tematski okvir Franc Grivec 4 se je rodil leta 1878 v vasi Veliki Lipovec pri Žužemberku, leta 1902 je na Bogoslovnem učilišču v Ljubljani diplomiral iz teologije in prejel mašniško posvečenje, čez tri leta pa je na Teološki fakulteti v Innsbrucku dosegel naziv dok - torja teologije. Med letoma 1906 in 1916 je v ljubljanskem škofijskem semenišču opravljal službo prefekta in obenem predaval filozofijo in osnovno teologijo na Bogoslovnem učilišču. Od leta 1920 dalje je kot redni profesor novoustanovljene Teološke fakultete v sklopu Univerze v Ljubljani pokrival področji ekleziologije in vzhodne teologije. Na Teološki fakulteti je predaval in raziskoval vse do smrti leta 1963. Zaradi zaslug na področju teologije in zgodovinopisja in zaradi širjenja ideje o slovanski vzajemnosti ga je leta 1948 Karlova univerza v Pragi ob svoji šeststo - letnici imenovala za častnega doktorja. Čeprav slovensko akademsko okolje zara- di svoje majhnosti in tradicionalne umeščenosti v srednjeevropski kulturni krog ne slovi po sistematičnem poznavanju vzhodnih različic krščanstva in dežel, ki so (bile) z njimi neposredno povezane, je prav na tem področju vredno izpostaviti izjemnega posameznika, kakršen je bil Franc Grivec. Kot dolgoletnega profesorja, ki je postavljal temelje univerzitetnemu teološkemu študiju na Slovenskem, ga je na podlagi njegovega bogatega raziskovalnega in pedagoškega dela mogoče označiti kot največjega slovenskega strokovnjaka za nauk o Cerkvi (ekleziologijo), za vzhodnokrščansko teologijo in za misijonarsko delovanje svetih bratov Cirila in Metoda. (Malmenvall 2021, 202) Pomembno razsežnost Grivčevega opusa pomenita tudi preučevanje zgodovine in duhovnih tokov ruske pravoslavne Cerkve in odkrivanje teološke misli modernih ruskih pisateljev in filozofov, zlasti Alekseja Stepanoviča Homjakova (1804–1860), Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega (1821–1881) in Vladimirja Sergejeviča Solov - jova (1853–1900). 5 Grivčevo raziskovanje ruske cerkvene in kulturne zgodovine je pionirsko, saj pomeni prvo znanstveno osvetlitev pravoslavja na vzhodnoslovan- skih tleh in ruskih (literarnih) klasikov moderne dobe s teološkega zornega kota v slovenskem jeziku in v slovenskem akademskem prostoru (Malmenvall 2021, 203). Med njegovimi tovrstnimi deli so najvidnejša: Vzhodno cerkveno vprašanje (1909), 4 Pregledni intelektualni biografiji Franca Grivca: Benedik 2003; Dolinar 1993. 5 Pregledne študije o teološkem in družbenem udejstvovanju Homjakova: Zavitnevič 1902; Košelev 2001. Monografski obravnavi religioznega vidika pri Dostojevskem: Berdjaev 1923; Scanlan 2002. Pregledi življenja in teološke misli Solovjova: D‘Herbigny 1911; Müller 1956; Vasilenko 2004, 54–101. 1006 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 Vladimir Sergejevič Solovjev (1917), Dostojevskij o pravoslavju in katoličanstvu (1918a), Fjodor Dostojevskij in Vlad. Solovjev (1931), O teologiji A. S. Homjakova (1934), Od sv. Tomaža Akvinskega do Vladimira Sergejeviča Solovjeva (1960), od- lomki iz monografije Pravoslavje (1918b) in odlomki iz druge izdaje monografije Cerkev (1943). Primerno je omeniti, da je Cerkev Grivčevo prebojno delo na po- dročju ekleziologije 6 in obenem prvi pregled katoliškega nauka o Cerkvi v sloven- skem jeziku. Že zgoraj naštete objave potrjujejo, da se je v danem kontekstu Grivec največ posvečal Solovjovu, v katerem je prepoznaval zagovornika zedinjenega krščanstva oziroma sinteze med papeško avtoriteto in odrešenjskim poslanstvom ruskega naroda (Malmenvall 2018, 953–955). V tem duhu je pri Grivcu opazna zvestoba uradnemu stališču katoliške Cerkve takratnega časa, ki še ni poznala ekumenizma v sodobnem pomenu, saj se je v razmerju do pravoslavnih struktur zavzemala za tako imenovano uniatsko metodo, to je: za vrnitev in vključitev ,vzhodnih razkol - nikov‘ v katoliško Cerkev kot edino pravo Kristusovo Cerkev ob ohranitvi njihovih liturgičnih in pravnih posebnosti. Slovenski avtor je to stališče nadgrajeval z idejo o katoliških Slovanih kot posrednikih med Vzhodom in Zahodom. (Malmenvall 2018, 953–955; Zajc 2018, 902–904; 913; Trontelj 2019, 48–49; 51–53) 3. Rusko (državno) pravoslavje in možnost unije Posebno vrednost ruske vernosti Grivec potrjuje s kulturnozgodovinskim pregle - dom življenja pravoslavne Cerkve med vzhodnimi Slovani (1918b, 50–87), ki je najobsežnejši del njegove monografije z naslovom Pravoslavje. Slovenski avtor poudarja uniatski potencial ruskega krščanstva, saj so bili po njegovem Rusi »do 19. stoletja v bogoslovju odvisni od Grkov, a niso bili tako sovražni proti katoliča- nom« (13), med 10. in 13. stoletjem, to je: v kijevskem obdobju vzhodnoslovan- ske zgodovine, pa naj bi ob prevladi »krščanskega duha in dobrodušnega ruskega značaja« sploh izražali strpnost do katoliškega sveta. 7 Takrat je namreč »velika razdalja od Carigrada in ogromna obširnost Grkom branila, da Rusije sploh nikoli niso mogli tako gosto prepreči s svojimi mrežami, kakor so Bolgarijo in Srbijo« (51). Poznejša stoletja so pod vplivom tatarske nadvlade in ruskega boja za samostojnost prinesla pomembno spremembo z vzpostavitvijo vodilne vloge Moskve kot nosil- ke avtokratske državne oblasti in zaščitnice pravoslavja, ki je na vse tuje pobude, tudi na bizantinske teološke ideje, gledala nezaupljivo. To je po eni strani krepilo 6 Grivec v svoji Cerkvi opozarja na takrat nekoliko zapostavljeno razsežnost Cerkve kot organizma, »Kris - tusovega telesa« na zemlji. Podobo telesa je prav v letu druge izdaje Grivčeve Cerkve na ravni cerkven- ega učiteljstva (znova) povzdignil papež Pij XII. (1939–1958) v encikliki „Mystici corporis Christi“ (1943), še bolj pa se je ta podoba uveljavila v dogmatični konstituciji drugega vatikanskega koncila (1962–1965) o Cerkvi „Lumen gentium“ (1964). V tem pogledu lahko Grivec velja za nekakšnega predhodnika dru - gega vatikanskega koncila. (Malmenvall 2018, 945) 7 Vredno je omeniti, da sodobnejše raziskave jasno prepoznavajo takratno strpnost ali vsaj dvoumni odnos do katoliške Cerkve, ki so ga nadgrajevale dinastične povezave s katoliškimi vladarji: Malmenvall 2019; Kostromin 2013. 1007 Simon Malmenvall - Podoba ruske pravoslavne kulture v delih Franca Grivca ruski verski nacionalizem, ki se je posebej izrazil ob zavrnitvi florentinskega koncila po letu 1440 in z oblikovanjem gesla o Moskvi kot ‚tretjem Rimu‘ v 16. stoletju, obenem pa je vzdrževalo pripravljenost na pragmatično vojaško in gospodarsko sodelovanje s katoliškimi deželami, kakor se je kazalo zlasti v obdobju carja Ivana IV. Groznega (1547–1589). (52; 57–59) Slovenski raziskovalec nadalje pojasnjuje, da se je tesna povezava med Cerkvi- jo in državo v ruski zgodovini najizraziteje pokazala v času imperatorja Petra I. Velikega (1689–1721), ko je bil ukinjen moskovski patriarhat in vzpostavljen Sveti sinoda pod vodstvom državnega ministra ali nadprokuratorja (rus. обер- прокурор). Ta uvedba je sledila zgledu protestantskih deželnih Cerkva in je bila v službi Petrovih sekularno-racionalističnih načrtov, da bi Rusija postala svetovna velesila. (59–61) »Ruska sinoda pa je v odločnem nasprotju z duhom Kristusove Cerkve, v nasprotju s cerkvenimi tradicijami, celo v nasprotju s pravoslavnim kon- servativizmom in formalizmom.« (61) Na podlagi omenjenih okoliščin Grivec trdi, da se je »novejša ruska kultura razvijala brez pravoslavja« in da je nastal »prepad med Cerkvijo in inteligenco«. Od tod naj bi pravoslavje poglabljalo nesoglasja v ruski družbi in s tem posredno »netilo razvoj skrajnih revolucionarnih teorij ter izzvalo [oktobrsko] revolucijo« (86) 8 . Po Grivčevem mnenju odvisnost ruske Cerkve od države in kot posledico tega njeno ‚otopelost‘ v moderni dobi blaži razvoj teo- loške znanosti. To naj bi bilo povezano s širšo kulturno ustvarjalnostjo, zlasti na filozofskem in literarnem področju, tudi če pri odpiranju krščanskih tem – tu ima - ta kot najbolj prepoznavna misleca prvo mesto Homjakov in Dostojevski, poteka dodatno ograjevanje od katoliške vere. (69–71; 105–106) V luči predstavljenega se Grivčev temeljni pristop v Pravoslavju ne razlikuje bi- stveno od njegovih drugih objav, povezanih z rusko kulturo: celotno vsebino ume- šča v kontekst podobnosti in razlik s katolištvom, da bi tako pripomogel k razvoju uniatskega programa katoliške Cerkve svojega časa. Pomenljivo je, da zadnje po - glavje Pravoslavja nosi naslov „Zedinjenje“ in celovito posreduje uniatski pogled na katoliški odnos do pravoslavne Cerkve (106–117). V tem pogledu izstopa misel o načelni in zgodovinski ,nestrpnosti‘ grškega pravoslavja na eni in o večji široko- grudnosti ruskega na drugi strani v razmerju do katoliškega nauka, iz tega pa po - sredno izhaja, da je ruska Cerkev potencialno dovzetnejša za prihodnje zedinjenje pod papeževim okriljem. Podobno izstopa avtorjevo prepričanje o notranji osla - belosti ruskega verskega in kulturnega življenja zaradi dolgoročnih učinkov reform Petra Velikega, ki so prinesle podreditev Cerkve državi. Primerno je izpostaviti Grivčevo stališče, oblikovano že leta 1909 v članku Vzhodno cerkveno vprašanje: 9 najzaslužnejši mož za širjenje zavesti o potrebnosti zedinjenja s katoliško Cerkvijo 8 Primerljive ugotovitve glede povezave med odsotnostjo cerkvene samostojnosti v razmerju do države in širjenjem revolucionarnih idej izražata že filozof Nikolaj Berdjajev (1874–1948) in teolog in zgodovinar Georgij Florovski (1893–1979): Malmenvall 2017; Berdjaev 1990. 9 Članek je bil objavljen v Voditelju v bogoslovnih vedah, prvi znanstveni reviji na področju teologije v slovenskem jeziku. Revijo je med letoma 1898 in 1916 izdajalo Lavantinsko bogoslovni učilišče v Mari - boru. O značilnostih in pomenu Voditelja in o delu urednika Franca Ksaverja Lukmana (1880–1958), poznejšega profesorja na ljubljanski Teološki fakulteti in prvega slovenskega patrologa: Matjašič Friš 2007. 1008 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 v modernem času je Vladimir Solovjov, ki je to vprašanje »tako globoko pojmoval kakor še noben Rus pred njim«. K pospešitvi dela za edinost naj bi pripomoglo tudi večje zanimanje zadnjih papežev za pravoslavno vprašanje – npr. Leona XIII. (1878–1903) z okrožnico „Grande munus“ iz leta 1880, z apostolsko konstitucijo „Orientalium dignitatis“ iz leta 1894 in z okrožnico „Praeclara gratulationis“ iz is - tega leta. (1909, 45–50) Zanimivo je, da si slovenski raziskovalec prizadevanje za unijo predstavlja tudi kot sredstvo kulturnega boja 10 katoliške Cerkve svojega časa proti vse močnejši sekularni kulturi, kakor omenja na koncu članka: »Od nas je odvisno, ali se bode asimilacija med vzhodom in zapadom vršila na podlagi ver- skega indiferentizma ali pa na krščanski podlagi; od nas je odvisna zmaga prave krščanske kulture in krščanskih idej na vzhodu.« (260) Grivčeva podpora uniatskim idejam se tako kaže kot izraz odgovornosti izobraženega kristjana do prihodnjih rodov, ki naj pričuje o verodostojnosti svojega lastnega nauka. 4. Idejno ozadje ruskih mislecev Za razumevanje kulturnozgodovinskega konteksta Grivčeve obravnave ruskih mi- slecev je smiselno izpostaviti njihovo umeščenost v skupino tako imenovanih ne- akademskih teologov, ki so delovali zunaj uradnega okvira Ruske pravoslavne Cer- kve in njenih visokošolskih ustanov. Z obujanjem cerkvenega izročila in z družbeno angažiranimi objavami so odločilno vplivali na rusko krščansko misel 19. stoletja in pripomogli k utrditvi novega nastopa laiške teologije, katere velik del se je po- svečal poglabljanju v naravo Cerkve. Za nekatere neakademske teologe je značilno tudi to, da so po smrti zasloveli v mednarodnem prostoru kot velika imena ruske klasične literature. Med njimi je poleg Solovjova vredno omeniti vsaj še Alekse- ja Stepanoviča Homjakova, Nikolaja Vasiljeviča Gogolja (1809–1852) in Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. (Malmenvall 2021, 204; Hondzinskij 2017, 368–389) Kakor drugi predstavniki filozofsko-literarnega kroga slovanofilov iz sredine 19. stoletja, ki so zagovarjali posebnost ruske zgodovinske poti v razmerju do preo- stale Evrope, tudi Aleksej Homjakov pri obravnavi pravoslavne Cerkve izpostavlja podobo telesa ali organizma. Tu uporablja pojem složne povezanosti ali zbornosti (rus. соборность), ki je rdeča nit njegove osrednje teološke razprave Cerkev je ena. (rus. Церковь одна, okrog 1845). (Homjakov 1995, 39–56; Hondzinskij 2017, 172–173) S tem poudarja sprejemanje cerkvenega izročila na podlagi ljubezni do Boga in do bližnjega, katere sad je usklajenost med laiškim in hierarhičnim delom istega ,telesa‘ Cerkve (Malmenvall 2021, 205). Po Homjakovu naj bi prav zbornost delovala kot protiutež dvema ,stranpotema‘ v razmerju do apostolskega in patri- 10 Začetke kulturnega boja na slovenskem ozemlju, ki je bil na prehodu iz 19. v 20. stoletje tesno prepleten s političnim uveljavljanjem slovenske narodne zavesti in z osebnostjo Anton Mahniča (1850–1920), obravnava monografska študija zgodovinarja Egona Pelikana (1997). Pelikanovo raziskavo dopolnjuje izčrpna monografija slovenskega teologa Jožka Pirca (1986), posvečena katoliškemu družbenopolitičnemu gibanju na prelomu stoletja v luči nazorov Aleša Ušeničnika (1868–1952), profesorja na ljubljanski Teološki fakulteti in glavnega katoliškega filozofa ter idejnega vodje katoliškega družbenega udejst - vovanja na Slovenskem pred drugo svetovno vojno. 1009 Simon Malmenvall - Podoba ruske pravoslavne kulture v delih Franca Grivca stičnega krščanstva: tako katoliški zunanji ,prisili‘, zgoščeni v pravno-racionalistič- nem razumevanju vere in skorajda neomejeni papeški oblasti, kakor tudi prote - stantski ,praznini‘, zgoščeni v individualnem razlaganju Svetega pisma in okrnje - nosti zakramentalne prakse. (Malmenvall 2021, 205–206; Peškov 2017, 58–60; 63; 66; 68; 71) Ena ključnih značilnosti teološke razsežnosti Dostojevskega, ki se v največji meri kaže romanu Bratje Karamazovi (1879–1880), je njegova izvirna antropologija (Ghini 2017; Magaril-Il‘eva 2020), poglobljeno prikazovanje duševnih in duhovnih iskanj posamezne osebe v razmerju do drugih oseb in do družbenega okolja. Do - stojevski o Bogu govori tako, da se posveča človeku, ki ga označuje za ,največjo skrivnost‘, od tod pa se porajata priznanje človeške šibkosti in odrešilna moč bož- jega usmiljenja, medsebojno prepletena dinamika notranjega ,pekla‘ in ,nebes‘ (Malmenvall 2021, 206). Vez med posamezno osebo in Kristusom med drugim zadeva pojmovanje resnice, ki je za pisatelja vedno živa in osebna ter se po zgledu božjega Sina razodeva prek svobodne odločitve za nesebično darovanje sočloveku (Malmenvall 2021, 206–207). To najbolje povzema evangeljska prilika o pšeničnem zrnu (Jn 12,20-24), v jedru katere je nauk o potrebnosti asketskega prečiščevanja in sprejemanja trpljenja ali ,umiranja‘ samemu sebi kot prvega pogoja spreobr - njenja, dajanja ,sadu‘ v medčloveških odnosih in dopolnitve v večnosti (Spidlik 1986, 57). Teološko razsežnost Vladimirja Solovjova najbolj poglobljeno kažeta ekleziolo - ški razpravi Veliki spor in krščanska politika (rus. Великий спор и христианская политика, 1883) in Rusija in vesoljna Cerkev (fr. La Russie et l‘Eglise universelle, rus. Россия и вселенская Церковь, 1889). Za Solovjova je osrednji intelektualni cilj ves čas ostajal enak: poiskati celovitost znanja in življenja kot odsotnost na- sprotij med vero in razumom. Tu posebno mesto zaseda želja po vnovični edinosti med vzhodnim (pravoslavnim) in zahodnim (katoliškim) delom iste vesoljne Cer- kve, katere temeljna ali mistična edinost se kaže v nadaljevanju skupnega apostol- skega nasledstva. (Malmenvall 2015, 348–349) Bistvo ekleziologije Solovjova je mogoče zajeti z ugotovitvijo, da je ,resnično‘ Kristusovo Cerkev prepoznaval že v svoji lastni pravoslavni Cerkvi, v kateri pa je pogrešal ‚osrednji in vesoljni organ‘ po zgledu papeške oblasti. Težišče Cerkve tako ni v nebesih, temveč na zemlji, ka- tere ,središče‘ (prenovljena papeška oblast) naj vodi ,preobrazbo‘ človeške družbe v svetovnem merilu. (Hondzinskij 2017, 382; 384; Vasilenko 2004, 54; 56–57; 76) Tovrstne prenovljene družbe ne omogoča le cerkvena hierarhija pod vodstvom papeža, temveč tudi svetovna država pod vodstvom ruskega imperatorja, ki naj postane posvetna ,roka‘ papeževe duhovne oblasti. Ideal vesoljnosti Cerkve se tako pri Solovjovu prenaša tudi na vesoljnost posvetne oblasti, ki naj bi skupaj s Cerkvijo verniku pomagala k svobodnemu uresničevanju krščanskih načel v druž- benem življenju. (Malmenvall 2018, 946) Prav svobodna pripadnost vesoljni Cer - kvi čim večjega deleža človeštva je za Solovjova tisti pogoj, ki omogoča nadgradi - tev mističnega vidika Cerkve z zunanjim in kot posledica tega grajenje svetovne krščanske družbe, pripravljene na Kristusov drugi prihod (947). 1010 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 5. Ruski misleci in cerkveno vprašanje Franc Grivec se v svojem članku iz leta 1934 z naslovom „O teologiji A. S. Homja- kova“, objavljenem v Bogoslovnem vestniku, pa tudi pri obravnavi drugih ruskih mislecev skoraj izključno posveča ekleziologiji. Posebej omenja življenjski zgled Homjakova, ki je krščanstvu priboril ugled med takratno rusko laiško inteligenco: predtem si ni predstavljala, da je pravoslavje združljivo z visoko izobraženostjo porajajoče se meščanske družbe. Po drugi strani slovenski raziskovalec svari pred ,senčno‘ razsežnostjo slovanofilstva – pred predsodkov polno protikatoliško usme - ritvijo. Korenina protikatoliške drže naj bi bilo prepričanje o mesijanskem poslan - stvu Rusije v prizadevanju za rešitev krščanstva pred vse bolj sekularno družbeno elito, pred ozko juridično-racionalnim katolištvom in pred notranje izpraznjenim protestantizmom. (1934, 20–22) Kakor v omenjenem članku se Grivec tudi slabo desetletje pozneje v svojem priročniku Cerkev ruskemu mislecu posveča s podob- nimi poudarki in sklepi. Grivec med drugim Homjakovu očita, da so pod njegovim vplivom ruski teologi moderne dobe začeli napadati katoliško pojmovanje Cerkve, ki v medsebojno neločljivo povezavo postavlja njen duhovni in pravni vidik. Da bi se od tega čimbolj razlikovali, so pravoslavni pogled ,omadeževali‘ z nejasnim razlikovanjem med kleriki in laiki. Tu naj bi zadostovala vez njihove medsebojne ljubezni, predvsem pa naj bi preprostemu ljudstvu kot nosilcu ,konservativnega načela‘ pripadalo poslanstvo ohranjanja pravovernosti, to pomeni, da so škofje na cerkvenih zborih zgolj zastopniki vere svojega ljudstva. (1943, 26; 91–92; 113–114; 162; 359) Slovenski preučevalec teološko misel Homjakova umešča v kontekst pra- voslavja kot celote, ki nima enovitega hierarhičnega vodstva in je razcepljeno na posamezne regionalne ali nacionalne Cerkve: »Sedanje stanje vzhodne Cerkve brez vidnega vesoljnega edinstva indirektno pospešuje idejo nevidne Cerkve.« (282) Članek „Vladimir Sergejevič Solovjev“, ki ga je Grivec leta 1917 objavil v sloven - ski katoliški intelektualni reviji Čas, pomeni prvo celovitejšo osvetlitev omenjene- ga ruskega misleca v slovenskem jeziku (Malmenvall 2021, 210). To je jedrnato besedilo, v katerem avtor bralca seznanja z življenjsko potjo in z idejami Solovjova, »preroka cerkvenega zedinjenja«, ki »se ni mogel zadovoljiti z ozkimi mejami za- ostalega in separatističnega ruskega pravoslavja« (Grivec 1917, 254). Mogoče je opaziti, da Grivec v tem besedilu filozofski in pesniški plati Solovjova ne namenja posebne pozornosti (Malmenvall 2018, 947). Rdeča nit Grivčevega besedila je ekleziologija in s tem povezano vprašanje (ponovne) edinosti med katoliško in pravoslavno Cerkvijo (Grivec 1917, 254–256; 258). Grivec ob razlaganju Solovjova poudarja, da pravoslavna Cerkev sama po sebi ne uči herezij, saj za uradno dok - trinarno avtoriteto priznava zgolj sedem vesoljnih cerkvenih zborov iz 1. tisočletja krščanstva, ki jih sprejema tudi katoliška stran. Poleg tega za njimi ni bilo novih cerkvenih zbori, ki bi jih pravoslavna Cerkev razglasila za vesoljne. Tako naj bi ve- ljalo, da so vse doktrinarne izjave proti katoliški Cerkvi zgolj zasebno mnenje po - sameznih pravoslavnih teologov ali teoloških šol, katoliška stališča, zlasti spor Fi- lioque glede izhajanja Svetega Duha, pa naj bi bil del pričakovanega ,dogmatične- ga razvoja‘, ki ga pravoslavna Cerkev prav zaradi ločenosti od Rima in zaradi svoje 1011 Simon Malmenvall - Podoba ruske pravoslavne kulture v delih Franca Grivca razdrobljenosti na regionalne ali nacionalne Cerkve ni bila sposobna nadaljevati. (256–258) Kljub dejstvu, da Solovjov ni in ne more biti osrednja tematika Cerkve, je skupaj z Aleksejem Homjakovom, do katerega Grivec zavzema bistveno bolj polemično stališče, največkrat omenjeni avtor – naveden je kar devetkrat (1943, 20; 26; 39; 54; 96–97; 115–117; 190–192; 267–268; 362–363). V tem kontekstu se slovenski avtor posebej ustavlja pri potrebnosti priznavanja papeža kot naslednika aposto- la Petra: »Negacija papeževe nezmotnosti vede k absurdnosti. Odvzemite Cerkvi središče Rim, in edinstvena čreda in vojska Kristusova razpade v ločene pokrajin - ske (državne) Cerkve, zasužnjene po narodnih, državnih in zemskih elementih.« (267–268) Grivec skupaj s Solovjovom opozarja na doktrinarno ,okamenelost‘ pravoslavne Cerkve (Arko 2003, 206–207). Odkar je ločena od katoliške, naj bi obstajala kot skupnost formalno povezanih, a dejansko razdrobljenih regionalnih ali nacionalnih Cerkva, ki so zaradi izgubljene umeščenosti v univerzalno in pod papeževim vodstvom povezano cerkveno oblast prisiljene zgolj ohranjati dedišči - no 1. tisočletja enotnega krščanstva. V obsežnem in primerjalnem članku „Fjodor Dostojevskij in Vlad. Solovjev“, ki je bil leta 1931 11 objavljen v Bogoslovnem vestniku, slovenski raziskovalec poudar- ja, da imajo literarna dela ruskega pisatelja »v sebi velike duhovne nevarnosti. Ni vsakemu dano, da bi se po tako globokih dvomih in padcih mogel dvigati k luči Kri- stusovi.« (1931, 102) Grivec dodaja, da je »toplo krščansko sočutje do vseh poni- žanih in teptanih odlična svetla stran Dostojevskega« (104). Temeljno krščansko usmeritev in obenem interpretativno odprtost literature Dostojevskega podkre - pljuje z ugotovitvijo, da Dostojevski »postavlja svoje junake drugega proti drugemu, in junaki […] disputirajo o najvišjih vprašanjih: o Bogu, o nesmrtnosti, o svobodi, o zlu, o sreči človeštva. […] Jedro njegove umetnosti je ognjevita borba idej.« (103) S to ugotovitvijo je slovenski profesor že napovedal ,polifoničnost‘ romanov Do- stojevskega; o tem je pozneje obširno pisal znameniti ruski literarni teoretik Mihail Mihajlovič Bahtin (1895–1975) (Bahtin 2007; Malmenvall 2018, 951–952). Grivec v študiji o Dostojevskem in Solovjovu izpostavlja prijateljske vezi med obema Rusoma, plodovitost njunega intelektualnega dialoga in ,preroško‘ napo - ved ruske družbene katastrofe pod podobo revolucije (1931, 101–102; 105; 107– 111; 113). Ideje ruskega pisatelja, izražene bodisi v njegovih literarnih delih bodi - si v publicističnih ali dnevniških zapisih, so za Grivca zanimive toliko, kolikor omo- gočajo povezanost z idejami Solovjova kot glasnika cerkvene edinosti (213–214). V tem pogledu slovenski preučevalec zavrača ‚subjektivistično bogoslovje‘ Dosto- jevskega, ki je nagnjeno k ruskemu verskemu nacionalizmu, k obsojanju vsega, kar prihaja od zahodnega krščanstva, in k zmanjševanju pomena cerkvene hierarhije in razumskega poglabljanja v verske resnice, skladnega s cerkvenim izročilom (Gri- vec 1931, 106–107; 114–116; 131–136; Malmenvall 2018, 952). »Z Dostojevskim je tudi Solovjev veroval v visoko poslanstvo ruskega naroda. A to ni več ponosno mesijanstvo edinega resničnega krščanskega naroda-bogonosca, marveč dolžnost 11 Grivec je to besedilo sestavil ob petdeseti obletnici smrti Dostojevskega. 1012 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 ponižnega delovanja za spravo s katoliškim zapadom, ponižno priznanje svoje omejenosti in svojih napak.« (Grivec 1931, 138–139) Tudi v starejšem članku iz revije Čas, objavljenem leta 1918, ki ga je Grivec v celoti posvetil Dostojevskemu in ga naslovil „Dostojevskij o pravoslavju in katoli - čanstvu“, se kažeta skoraj enako razumevanje in enako vrednotenje ruskega lite- rata. To se opira tako na prepričanje, da je Dostojevski ‚najgloblji psiholog med ruskimi pisatelji‘, kakor tudi na predpostavko, da je glavna razlika med katoliško in pravoslavno Cerkvijo v (ne)priznavanju papeške avtoritete. Od tod naj bi izhajalo enostransko povzdigovanje nevidne oziroma mistične razsežnosti Cerkve na pra- voslavni strani, in temu je pod vplivom slovanofilov in ruske ljudske vernosti pod- legel tudi Dostojevski. (Grivec 1918, 1–3; Malmenvall 2021, 214) Grivec osrednji prispevek ruskega pisatelja, kakor pri Solovjovu, prepoznava na področju eklezio- logije, saj trdi, da je glavna ideja Dostojevskega, najočitneje izražena v nedokon - čanem romanu Bratje Karamazovi, »ideja Cerkve ali ideja svobodnega vsečlove- škega edinstva, svetovnega bratstva v Kristusu« (Grivec 2018, 4). Pri tem opozar - ja na odrinjenost cerkvene hierarhije v njegovih literarnih in publicističnih delih, v katerih ima pri predstavnikih Cerkve resda vodilno vlogo meništvo, a ne kot pravna, temveč zgolj kot moralna avtoriteta, »kot šola in zgled krščanskega življe - nja«. Za Dostojevskega je namreč nosilec pravovernosti in božje izvoljenosti ruski narod: »Kdor veruje v Boga, veruje tudi v božje ljudstvo. Moč žive vere in duhov - na sila ruskega ljudstva je edina zmožna spreobračati brezverce.« (5) Članek „Od sv. Tomaža Akvinskega do Vladimira Sergejeviča Solovjeva“, ki je bil objavljen leta 1960 v Zborniku Teološke fakultete, nasledniku revije Bogoslovni ve- stnik, je kronološki in vsebinski sklep Grivčevega preučevanja ruskega misleca (Mal- menvall 2018, 952). Kljub splošnemu odobravanju Grivec opozarja na slabosti teo- logije Solovjova. Trdi, da je bil Solovjov »že od mladeniških let pod vplivom prote- stantske nemške filozofije in mistike. Poleg tega je bil trdno prepričan o objektivni resničnosti svojih vizij Sofije, svetovne duše. S to nejasno mistiko je zamegljeval svojo idejo cerkvene edinosti«, ki jo je dodatno »obremenjeval z idejo krščanskega cesarstva in jo s tem odtujeval moderni miselnosti« (Grivec 1960, 32). Obravnavano Grivčevo besedilo je toliko bolj pomenljivo zato, ker ekleziologijo Solovjova umešča v širši kontekst katoliških prizadevanj za doktrinarno in pravno zedinjenje oziroma unijo pravoslavja s katolištvom – od koncila v Lyonu leta 1274 in florentinskega kon- cila leta 1439 vse do papeža Leona XIII. (1878–1903) in do Grivčeve sodobnosti (20–25). S tem Solovjova pravzaprav razglaša za katoliškega misleca, ki je del več- stoletnega uniatskega gibanja. Še več, s takšnim pristopom Grivec uokvirja tudi svo - je dolgoletno preučevanje ruskega misleca, saj ga ves čas dojema prav v luči svoje lastne podpore uniatskih nazorov in slovanske vzajemnosti. (Malmenvall 2018, 953) 6. Sklep Grivčevo raziskovanje ruske kulturne zgodovine pomeni prvo znanstveno osvetli - tev vzhodnoslovanskega pravoslavja in ruskih (literarnih) klasikov moderne dobe 1013 Simon Malmenvall - Podoba ruske pravoslavne kulture v delih Franca Grivca s teološkega zornega kota v slovenskem jeziku in v slovenskem akademskem pro- storu. Grivcu se ruska kultura kaže kot večplastna in prepojena s krščanskimi vpli - vi, obenem pa do nje zavzema kritičen odnos in ves čas zagovarja katoliški Cerkvi oziroma uniatskemu gibanju predano stališče. Tako Grivčev zgodovinski pristop upošteva aktualna vprašanja, ki pa jih vselej pojasnjuje z umeščanjem v njihov iz- virni in razvojni kontekst. V tej luči ni presenetljivo, da objavljena besedila Franca Grivca o ruskih temah niso in ne želijo biti faktografsko neosebna, temveč poleg nujne empirične podlage, ki slovensko (akademsko) javnost prvič seznanja z do takrat neznanimi dejstvi, prinašajo angažirano pripoved o preučevanih osebno- stih in pojavih. Pri vrednotenju ruskega pravoslavja poudarja okoliščino, da se je protikatoliška drža, enako kakor tudi krščanska vera sama, med vzhodne Slovane razširila po posredovanju bizantinskega cesarstva (‚po tuji krivdi‘). Utrdila se je šele v 15. in 16. stoletju po padcu Konstantinopla z nastopom ideje o Moskvi kot ‚tretjem Rimu‘, to je, zaščitnici vseh pravoslavnih kristjanov. Ta ideja je vzpostavila rusko nezau- panje tako do grškega pravoslavja kakor tudi do evropskega Zahoda. V vrsti svojih del Grivec opozarja na strukturno prelomnico v ruski zgodovini: zgodila se je v času imperatorja Petra Velikega, ko je v-bil ukinjen moskovski patriarhat in kot posledica tega je bila Cerkev podrejena državi, s tem pa sta bili med drugim osla - bljeni njena intelektualna ustvarjalnost in družbena moč, ki sta se delno dvignili šele s splošnim kulturnim razcvetom v 19. stoletju. Ključno sestavino uniatskega programa katoliške Cerkve pri vključevanju ruskega pravoslavja pa medtem Grivec prepoznava v medsebojnem spoznavanju, v dobri (verski) izobrazbi in v nadaljnjem raziskovanju pravoslavnih tem. Pri tem katoliškim Slovanom zaradi njihove zemlje- pisne in jezikovne bližine pripisuje poslanstvo povezovalcev Zahoda z Vzhodom. Vredno je omeniti, da si slovenski raziskovalec prizadevanje za unijo predstavlja tudi kot sredstvo kulturnega boja katoliške Cerkve takratnega časa proti vse moč- nejši ‚brezbožnosti‘ v liberalni in socialistični obliki. Grivčeva obravnava ruskih mislecev, ki jih razume kot odsev intelektualnega preporoda v ruski pravoslavni Cerkvi moderne dobe, ima dve ključni značilnosti: raziskovalec se pretežno posveča njihovi ekleziologiji, vse to pa vrednoti v luči pri - zadevanja za edinost kristjanov. Od tod sledi, da Grivčeva teološka in katoliška težnja ,izpodrivata‘ Grivca kot zgodovinarja in filologa, s tem pa slabita celovitost in uravnoteženost njegovih raziskav. Grivčeve erudicije tako ni mogoče ločevati od Grivca kot ekleziologa in katoliškega duhovnika svojega časa. (Malmenvall 2018, 953–954) Kljub zavezanosti katoliškemu stališču Grivčeva tovrstna dela oprede - ljuje pohvalno vrednotenje iskrene iskalske vneme in življenjskega zgleda obrav - navanih ruskih avtorjev. Pri Homjakovu izpostavlja, da je ‚veliki buditelj‘ ruske pravoslavne samozavesti, njegova veličina je v ,idealnem spajanju‘ verske misli in religioznega življenja. Dostojevskega prikazuje kot ‚najglobljega psihologa‘ med ruskimi pisatelji, njegova najsvetlejša plat je ‚toplo krščansko sočutje do vseh po - nižanih in teptanih‘. Solovjovu pa pripisuje položaj ‚največjega ruskega filozofa‘ in ‚glasnika vesoljne cerkvene edinosti‘ in ga razglaša za katoliškega misleca, ki je del večstoletnega uniatskega gibanja. S teološkega vidika je najbolj povedna in drzna 1014 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 Grivčeva podpora stališču Solovjova, da je uradna pravoslavna dogmatika zaradi svoje zgodovinske in pravne ,okamenelosti‘ v temelju skladna s katoliško, pomemb- nejše razlike naj bi izhajale iz posameznih neobvezujočih teoloških mnenj, ki pa so se na krščanskem Vzhodu uveljavila zaradi kulturnih in zgodovinskih okoliščin. (2021, 216–217) Reference Arko, Alenka. 2003. Franc Grivec in vzhodna teologija. V: Edo Škulj, ur. Grivčev simpozij v Rimu, 195–212. Celje: Mohorjeva družba. Bahtin, Mihail M. 2007. Problemi poetike Dostoje- vskega. Prev. Urša Zabukovec. Ljubljana: Lite- rarno-umetniško društvo Literatura. Benedik, Metod. 2003. Franc Grivec – profesor. V: Edo Škulj, ur. Grivčev simpozij v Rimu , 7–25. Celje: Mohorjeva družba. Berdjaev, Nikolaj A. 1923. Mirosozercanie Dostoe- vskago. Praga: YMCA-Press. – – –. 1990 [1937]. Istoki i smysl‘ russkogo kommu- nizma. Moskva: Nauka. D‘Herbigny, Michel. 1911. Vladimir Soloviev (1853–1900): un Newman russe. Pariz: Gabriel Beauchesne. Dolinar, France. 1993. Franc Grivec. Bogoslovni vestnik 53, št. 3:247–263. Ghini, Giuseppe. 2017. Imago Dei anthropology in Dostoevsky’s The Brothers Karamazov. Church, Communication and Culture 2, št. 3:206–219. Grdina, Igor. 2018. Detajli na portretu generacije: Grivec, Prijatelj, Lavrin. Bogoslovni vestnik 78, št. 4:889–900. Grivec, Franc. 1909. Vzhodno cerkveno vprašanje. Voditelj v bogoslovnih vedah 12:221–260. – – –. 1917. Vladimir Sergejevič Solovjev. Čas 11, št. 6:249–263. – – –. 1918a. Dostojevskij o pravoslavju in katoli - čanstvu. Čas 12, št. 1/2:1–9. – – –. 1918b. Pravoslavje. Ljubljana: Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. – – –. 1931. Fjodor Dostojevskij in Vlad. Solovjev. Bogoslovni vestnik 11, št. 2/3:97–142. – – –. 1934. O teologiji A. S. Homjakova. Bogoslov- ni vestnik 14, št. 1:1–25. – – –. 1943. Cerkev. 2. izd. Ljubljana: Ljudska knji- garna. – – –. 1960. Od sv. Tomaža Akvinskega do Vladimi - ra Sergejeviča Solovjeva. Zbornik razprav Teološke fakultete v Ljubljani 10:19–35. Homjakov, Aleksej S. 1995. Sočinenija bogoslo- vskie. Sankt Peterburg: Nauka. Hondzinskij, Pavel V. 2017. Cerkov‘ ne est‘ akade- mija: Russkoe vneakademičeskoe bogoslovie XIX veka. Moskva: Izdatel‘stvo PSTGU. Kostromin, Konstantin A. 2013. Cerkovnye svjazi Drevnej Rusi s Zapadnoj Evropoj (do serediny XII v.): Stranicy istorii mežkonfessional‘nyh otnoše- nij. Saarbrücken: LAP Lambert Academic Publi- shing. Košelev, Vjačeslav A. 2001. Aleksej Stepanovič Homjakov: Žizneopisanie v dokumentah, rassu- ždenijah i razyskanijah. Moskva: Novoe litera- turnoe obozrenie. Magaril-Il‘eva, Tat‘jana. 2020. Bogoslovie Dostoe- vskogo v ponimanijah Berdjaeva. Dostoevskij i mirovaja kul‘tura 3, št. 3:117–139. Malmenvall, Simon. 2015. Iskanje edinosti in vesoljnosti Cerkve: ekleziologija Vladimirja Solovjova in Georgija Florovskega. Bogoslovni vestnik 75, št. 2:347–360. – – –. 2017. V iskanju idejnih predpogojev za uspeh boljševiške oktobrske revolucije. Bogoslovni vestnik 77, št. 3/4:671–686. – – –. 2018. Ekleziologija Vladimirja Solovjova v delih Franca Grivca. Bogoslovni vestnik 78, št. 4:943–956. – – –. 2019. Onkraj geografskih in kulturnih meja: podoba ‚drugega‘ v staroruskem potopisu na ozadju katoliško-pravoslavnih odnosov. Bogo- slovni vestnik 79, št. 3:713–725. – – –. 2021. Franc Grivec in začetki akademskega proučevanja ruske teološke misli na Sloven - skem. Šolska kronika 30, št. 2–3:201–221. Matjašič Friš, Mateja. 2007. Voditelj v bogoslovnih vedah in njegov urednik dr. Franc Ksaver Luk- man. Studia Historica Slovenica 7, št. 3/4:909– 924. Müller, Ludolf. 1956. Das religionsphilosophische System Vladimir Solovjevs. Berlin: Evangelische Verlagsanstalt. Pelikan, Egon. 1997. Akomodacija politične ideolo- gije katolicizma na Slovenskem. Maribor: Ob- zorja. Perovšek, Jurij. 2019. Slovenci in slovanski svet. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. 1015 Simon Malmenvall - Podoba ruske pravoslavne kulture v delih Franca Grivca Peškov Aleksej A. 2017. Ekkleziologija A. S. Homja- kova v ocenke akademičeskogo bogoslovija XIX – načala XX vv. (v kontekste svjatootečeskogo nasledija I–III vv.). Trudy Nižegorodskoj duhov- noj seminarii 15:57–98. Pirc, Jožko. 1986. Aleš Ušeničnik in znamenja časov: katoliško gibanje na Slovenskem od konca 19. do srede 20. stoletja. Ljubljana: Družina. Pocock, John G. A. 1987. The Concept of a Langua - ge and the Métier D’Historien: Some Conside - rations on Practice. V: Anthony Pagden, ur. The Languages of Political Theory in Early-Modern Europe, Ideas in Context, 19–38. Cambridge: Cambridge University Press. Scanlan, James P. 2002. Dostoevsky the Thinker. Ithaca: Cornell University Press. Skinner, Quentin. 1969. Meaning and Understan - ding in the History of Ideas. History and Theory 8, št. 1:3–53. Spidlik, Tomas. 1986. The Spirituality of the Chri- stian East: A Systematic Handbook. Kalamazoo: Cistercian Publications. Trontelj, Nik. 2019. Franc Grivec – ekleziolog in učitelj na Teološki fakulteti UL. V: Bogdan Kolar, ur. Učitelji Teološke fakultete za ustanovitev in ohranitev Univerze v Ljubljani, 47–73. Ljubljana: Teološka fakulteta. Vasilenko, Leonid I. 2004. Vvedenie v russkuju religioznuju filosofiju: Kurs lekcij. Moskva: Pravoslavnyj Svjato-Tihonovskij Bogoslovskij in- stitut. Vodopivec, Peter. 2006. Od Pohlinove slovnice do samostojne države: Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljublja- na: Modrijan. Zajc, Neža. 2018. Uvod v osebno teologijo Franca Grivca: širina in namen Grivčevega preučevanja slovanske pismenosti. Bogoslovni vestnik 78, št. 4:901–914. Zavitnevič, Vladimir Z. 1902. Aleksej Stepanovič Homjakov. Trudy Homjakova v oblasti bogoslo- vija. Kijev: Tipografija I. I. Gorbunova.