Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 2 Martin Peter Kastelic UDK 821.131.1.09-31Svevo I. Ljubljana DOI: 10.4312/jis.68.2.111-124 1.01 ZENO COSINI – (NE)ZANESLJIVI PRIPOVEDOV ALEC SVOJEGA ŽIVLJENJA Osrednje vprašanje, s katerim se soočimo ob branju romana Zenova zavest (1923) italijanskega pisate- lja Itala Sveva (s pravim imenom Ettore Schmitz) (1861–1928), je vprašanje (ne)zanesljivosti glavnega pripovedovalca Zena Cosinija. Predstavili bomo nekatera naratološka teoretska izhodišča, ki obravna- vajo pojem (ne)zanesljivosti, kot tudi v ožjem smislu, ko to teorijo apliciramo na Svevov roman. Raz- iskave, ki so bile narejene na področju (ne)zanesljivosti in ki jih predstavljamo, so interdisciplinarne narave in spadajo v polje postklasične teorije pripovedi, čeprav je nastavke zanje postavila že klasična naratologija. Zato se z vprašanjem (ne)zanesljivosti pripovedovalca ukvarjamo tudi v navezavi na delo dveh klasičnih naratologov, in sicer Gérarda Genetta (1930–2018), znotraj katerega je relevanten tri- hotomični koncept pripovedne resničnosti, in Mieke Bal (1946–), ki posebno pozornost posveča foka- lizaciji, ter Urija Margolina (1942–), ki se v svojih novejših študijah neposredno ukvarja s konceptom (ne)zanesljivosti. Svevov roman Zenova zavest zaznamuje večravninska nezanesljivost in fokalizacij- ska kompleksnost osrednjega pripovedovalca. V postklasičnem določanju (ne)zanesljivosti najdemo (ne)zanesljivost v vseh treh fazah: semantični, pragmatski in psihološki fazi. Pri Zenu pripovedoval- cu meje med njegovim intencionalnim zavajanjem in neintencionalno zavedenostjo niso preprosto določljive kot tudi ne prototipske značilnosti nezanesljivega pripovedovalca, kar odraža zapletenost delovanja zavesti kot take in poskusov njenega predstavljanja. Ključne besede: naratologija, (ne)zanesljivi pripovedovalec, fokalizacija, Italo Svevo, Zenova zavest 1 Uvod v (ne)zanesljivost Presojanje (ne)zanesljivosti je nekaj, kar je inherentno človekovemu delovanju. Ocena (ne)zanesljivosti je tako sestavni del vsakodnevnega življenja. Če ocenju- jemo, da je nekaj zanesljivo, pomeni, da vnaprej predpostavljamo, da ne more biti napačno ali da nas ne more zavesti, hkrati pa na podlagi takšnega zaupanja JIS_2_2023_FINAL.indd 111 JIS_2_2023_FINAL.indd 111 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 112 Martin Peter Kastelic sprejemamo naše odločitve ter načrtujemo in uresničujemo naša dejanja. Takšne- mu ocenjevanju (ne)zanesljivosti je podvržena tudi besedna komunikacija, kar lahko opazujemo med drugim na osnovi pripovednih književnih besedil, kot bo razvidno iz pričujoče razprave, v kateri se bomo posvetili predvsem vprašanju (ne)zanesljivosti znotraj literarnega oziroma fikcijskega univerzuma. 1.1 (Ne)zanesljivost pripovedovalca Koncept (ne)zanesljivega pripovedovalca vpelje Wayne C. Booth v svoji knjigi The Rhetoric of Fiction (1961: 158). Nezanesljivega (za razliko od zanesljivega) pripo- vedovalca opredeli kot pripovedovalca, ki ne govori in ne deluje v skladu z normami dela, to pa so norme implicitnega avtorja (tj. neke vrste moralno vrednostna oprede- litev in intencionalen »vpis« prepričanj konkretnega oziroma zgodovinskega avtorja (Zupan Sosič 2017: 259)). Ocena (ne)zanesljivosti literarnega besedila je v nekem smislu proces drugega reda, saj o (ne)zanesljivosti lahko sklepamo na podlagi posa- meznih ravni besedila. Ocenjevanje je kompleksno in multidisciplinarno, saj poteka prek uporabe kriterijev, signalov in verifikacijskih metod, ki so univerzalni, odvisni od konteksta ali pa so kombinacija obojega. Interpretaciji besedila glede (ne)zaneslji- vosti se lahko približamo iz smeri zanesljivosti, kar lahko poimenujemo hermenev- tika zaupanja, ali pa iz smeri nezanesljivosti, kar lahko poimenujemo hermenevtika dvoma v duhu Paula Ricoeurja (Ricoeur 1970: 32; Felski 2011: 216). V naratoloških raziskavah sicer prevladuje slednja, ki izhaja iz suma oziroma nezaupljivosti, pozna- mo pa tudi naratologe, ki izhajajo iz primata zaupanja (Margolin 2017: 34–35). Ocenjevanje (ne)zanesljivosti literarnega pripovedovalca se v klasični naratologiji umešča znotraj koncepta t. i. »narativne resničnosti«. Ta se deli na i) zgodbo (fr. histoire), tj. vsebino pripovednega besedila, ii) pripoved (fr. récit), tj. pisno ali ustno besedilo, ki podaja zgodbo, in iii) pripovedovanje (fr. narration), tj. pripove- dno dejanje sámo in sklop realnih ali fiktivnih okoliščin, v katerih poteka (Genette 2007: 15; Koron 2014: 87). Takšna trihotomična delitev »pripovedne resničnosti« izhaja iz pripovedne teorije Gérarda Genetta, ki trdi, da brez pripovednega dejanja (pripovedovanja) ni pripovednega besedila (pripovedi), včasih pa tudi ne pripove- dne vsebine (zgodbe). Če pripovedovalca ocenimo kot nezanesljivega, se pomen pripovednega dejanja še poveča, kajti od pripovednega dejanja ni odvisen več le obstoj pripovedi, temveč tudi zgodba, o kateri pripoved »poroča« (Genette 2007: 14). Genette tako s konceptom (ne)zanesljivosti dodatno poudari pomen pripove- dovalca, ki še toliko bolj zaznamuje »pripovedno resničnost«, če se izkaže, da je nezanesljiv. Genette se namesto na posamezne ravni osredotoča na razmerja med pripovedjo in zgodbo, pripovedjo in pripovedovanjem ter zgodbo in pripovedova- njem. Pripoved s poudarjanjem njej imanentne logike izvzame iz referencialnih interpretacij in povezav z zunanjo realnostjo (Koron 2014: 88), saj: »je edino pripoved tista, ki nas na eni strani obvešča o dogodkih, o katerih poroča, na drugi pa o aktivnosti, ki naj bi jo ustvarjala oziroma ki naj bi odgovarjala za njen JIS_2_2023_FINAL.indd 112 JIS_2_2023_FINAL.indd 112 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 113 Zeno Cosini – (ne)zanesljivi pripovedovalec svojega življenja nastanek: povedano drugače, naše poznavanje prvih in druge je lahko samo nasprotje neposrednega, torej nam mora biti nujno posredovano prek pripovednega diskurza, saj so dogodki predmet diskurza, aktivnost pa pusti sledi, znamenja ali dokaze, ki jih je mogoče določiti in interpretirati /.../ Zgodbo in pripovedovanje lahko torej spozna- mo le tako, da nam jo posreduje pripoved sama« (Genette 2007: 16–17). 1 Genette ločuje pripovedovalce glede na to, kakšno vlogo imajo na a) pripovedni ravni in b) kakšno povezavo imajo z zgodbo. Na pripovedni ravni uvede koncepta i) t. i. ekstradiegetskega oziroma »prvostopenjskega« pripovedovalca, ko je pripo- vedovanje zunajzgodbeno, in ii) t. i. intradiegetskega oziroma »drugostopenjske- ga« pripovedovalca, ko je pripovedovanje znotrajzgodbeno. Pripovedna instanca takšne prvostopenjske pripovedi je po definiciji ekstradiegetska, pripovedna in- stanca takšne drugostopenjske oziroma metadiegetske pripovedi pa intradiegetska (Genette 2007: 238–239). Na ravni zgodbe Genette uvede koncepta i) t. i. hetero- diegetskega pripovedovalca, ko je ta odsoten iz zgodbe, ki jo pripoveduje, in t. i. ii) homodiegetskega pripovedovalca, ko je ta prisoten kot oseba v zgodbi, ki jo pri- poveduje. Slednjega ločuje še na avtodiegetskega, ko je pripovedovalec tudi junak lastne pripovedi, in opazovalca, ko je pripovedovalec udeležen v zgodbi kot priča. 1.2 Fokalizacija in (ne)zanesljivost S pripovedovalcem je tesno povezan koncept fokalizacije, ki ga prvi uvede Gérard Genette, nadgradi pa Mieke Bal. »Fokalizacija je posredovanje in hkrati “manipu- lacija” pripovednih informacij oziroma njihovo usmerjanje skozi oči, ki so lahko tudi pripovedovalčeve.« Ločujemo tako »subjekt govora, tj. pripovedovalca, in subjekt gledanja, tj. fokalizatorja« (Zupan Sosič 2017: 185). Mieke Bal uvede dva tipa fokalizatorja, tj. i) pripovedovalec-fokalizator in ii) lik-fokalizator. Pri prvem gre za t. i. zunanjega, ne-na-lik-omejenega/vezanega fokalizatorja oziroma EF (ang. external focalizer), pri drugem pa za t. i. lik-fokalizator, ki je znotraj zgodbe tudi akter oziroma CF (ang. character-bound focalizer) (Bal 2017: 135–136). Bal uvede tudi t. i. fokalizacijske ravni, ko se sprašujemo, kdo pravzaprav omogoča, da nekdo lahko nekoga gleda, tako da govorimo o i) fokalizaciji na prvi ravni in ii) fokalizaciji na drugi ravni oziroma t. i. »vstavljeni fokalizaciji« (ang. em- bedded focalization). Prav s fokalizacijskimi ravnmi Bal prikaže, da ni bistvene razlike med t. i. i) tretjeosebno in ii) prvoosebno pripovedjo. V primeru prve je fokalizacija likov, ki so označeni s CF, vpeta znotraj vseobsegajoče fokalizacije pripovedovalca EF, ki vseskozi fokalizira. V primeru druge pa zunanji fokalizator – ponavadi gre za t. i. »starejši jaz« – od zunaj podaja videnje pripovedovanega, v katerem nastopa kot akter oziroma kot »mlajši jaz«. Na trenutke »starejši jaz« prepušča pogled lastnemu »mlajšemu alter egu«, tako da ta fokalizira na drugi ravni. V primeru tretjeosebne pripovedi je tako pripovedovalec EF na prvi rav- ni, zato oznaka EF1, fokalizacija lika/ov pa poteka na drugi ravni, zato oznaka 1 Vsi prevodi iz tujih virov so delo avtorja tega članka razen navedka v razdelku 3.3, ki izhaja iz nedavne slovenske verzije Svevovega romana (Svevo 2018). JIS_2_2023_FINAL.indd 113 JIS_2_2023_FINAL.indd 113 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 114 Martin Peter Kastelic CF2. V primeru prvoosebne pripovedi je takšen »starejši jaz« na prvi ravni in zato označen s CF1, »mlajši jaz« pa na drugi, z oznako CF2. Razločevanje posame- znih ravni fokalizacije ni vedno enoznačno, saj v primeru večravninskih oziroma kompleksnih fokalizacij prihaja tudi do prekrivanj, ko lahko pride do posamičnih primerov t. i. i) dvojne fokalizacije (ang. double focalization) in ii) dvoumne foka- lizacije (ang. ambiguous focalization), kar lahko označimo pri prvi kot EF1+CF2 za tretjeosebno oziroma CF1+CF2 za prvoosebno pripoved, pri drugi pa kot EF1/ CF2 za tretjeosebno oziroma CF1/CF2 za prvoosebno pripoved. Pri takšni prvo- osebni pripovedi gre za posebno vrsto fokalizacije, saj imamo opraviti z vpraša- njem spomina. Spominjanje je samo po sebi dejanje »videnja« preteklosti, ki pa kot dejanje poteka v sedanjosti, zato gre pogosto za pripovedno dejanje, v katerem iz ohlapno povezanih elementov sestavimo zgodbo, da bi se jih lahko spomnili in morda o njih tudi pripovedovali. Spomini so v razmerju do zgodbe nezanesljivi, in ko jih enkrat ubesedimo, jih tudi sporočilno in retorično oblikujemo, da se z njimi lažje poveže publika, na primer terapevt, sodnik itd. Pripoved, ki se je nekdo spo- minja, tako ni enaka pripovedi, ki jo je nekdo izkusil (Bal 2017: 145). 1.3 Različne ravni (ne)zanesljivosti Na kakšen način lahko ocenimo, ali je pripovedovalec (ne)zanesljiv? Ko govorimo o konkretnem pisnem diskurzu, se (ne)zanesljivost tako i) pripovedovanega (ang. narrated) kot ii) pripovedovanja (ang. narration) lahko ocenjuje, ne da bi se mo- rali osredotočati na iii) pripovedovalca (ang. narrator) – najsi gre za resničnega ali fiktivnega –, ki takšen diskurz proizvaja. Še več, ocena (ne)zanesljivosti proizvajal- ca diskurza nastane na podlagi naše ocene (ne)zanesljivosti samega diskurza. (Ne) zanesljivost je tako prisotna na vseh treh ravneh. Prva in primarnejša smer analize poteka hierarhično in zajema najprej i) semantično fazo, ki zajema pripovedovano (»kaj?«), nato ii) pragmatsko fazo, ki zajema pripoved (»kako?«), na koncu pa iii) psihološko – vedênjsko-kognitivno in psihoanalitično – fazo, ko opredelimo značil- nosti pripovedovalca (»kdo?«). Druga smer analize pa poteka retroaktivno, ko na podlagi našega oblikovanega mnenja o pripovedovalcu vzročno sklepamo o pra- gmatski in semantični fazi. Tudi Uri Margolin (2017: 36) opiše obe smeri ocenjeva- nja (ne)zanesljivosti, to je od semantične faze do psihološke in obratno ter opozori na nevarnost cirkularnosti, posebej pri premočnem retrogradnem sklepanju s psiho- loške na druge ravni pripovedi. Ob odsotnosti dodatnih zunanjih in neodvisnih po- datkov o pripovedovalcu, kar je v fikciji nekaj neizbežnega, se nikakor ne moremo izogniti določeni krožnosti pri sklepanju o (ne)zanesljivosti. V nadaljevanju tako predstavljamo ocenjevanje (ne)zanesljivosti po zgoraj našte- tih ravneh. Predhodno velja omeniti, da se troravninskosti Genetta in Margolina prekrivata, in sicer Genettovo pripovedovanje (fr. narration) vsebuje Margolinova pripovedovanje (ang. narration) in pripovedovalca (ang. narrator), medtem ko Margolinovo pripovedovano (ang. narrated) vsebuje Genettovi zgodbo (fr. histoi- re) in pripoved (fr. récit) (za ponazoritev glej prikaz 1). JIS_2_2023_FINAL.indd 114 JIS_2_2023_FINAL.indd 114 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 115 Zeno Cosini – (ne)zanesljivi pripovedovalec svojega življenja Genette Zgodba Pripoved Pripovedovanje Margolin Pripovedovano Pripovedovanje Pripovedovalec Prikaz 1: Genettova in Margolinova trihotomična delitev »pripovedne resničnosti« in nju- no medsebojno prekrivanje 2 (Ne)zanesljivost glede na posamezne ravni 2.1 (Ne)zanesljivost pripovedovanega (Ne)zanesljivost pripovedovanega (ang. narrated) spada na semantično raven ozi- roma raven vsebine, saj ocenjujemo resničnost in veljavnost trditev glede področ- ja, ki se nahaja v dejanskosti ali fikciji. Glede na osnovne funkcije trditev, ki so i) poročanje (ang. reporting), ii) razlaganje (ang. interpreting) in iii) vrednotenje (ang. evaluating) (Phelan in Martin 1999: 88–109), lahko razdelimo tudi teoret- ske osnove ocenjevanja (ne)zanesljivosti pripovedovanega. Tako lahko skladno z Margolinom ločimo tri osnovne modalitete, in sicer i) aletsko (gr. aletheia, res- nica oziroma razkritje), ii) epistemološko (gr. episteme, znanje) in iii) aksiološko (gr. axios, vrednost). Na i) aletski ravni so lahko trditve resnične, lažne ali pa nedoločljive. Resničnost trditev določajo štirje pogoji, ki so a) resničnost posa- meznih trditev, b) konsistentnost, c) koherentnost in semantična relevantnost ter d) celovitost ali razumljivost informacij. Aletsko maksimalno zanesljivo pripoved torej določajo naslednji štirje pogoji: aa) vse trditve so resnične, bb) ni inkonsis- tentnosti med trditvami, cc) koherentnost pripovedi je maksimalna in dd) informa- cije so popolne, vsaj glede glavnih dogodkov. Na ii) epistemološki ravni so trditve posledica sklepanja ali interpretacije oziroma hermenevtike ter so lahko veljavne ali neveljavne in možne ali nemožne. Na iii) aksiološki ravni pa trditve ocenjujemo z vrednotenjem dejanj, dogodkov ali oseb glede na določene vrednostne siste- me, kot so etični, estetski, utilitarni, intelektualni in drugi. Ocenjevanje slednjih poteka na osi primeren ali neprimeren oziroma sprejemljiv ali nesprejemljiv. Če sklenemo, trditve v pripovedi so lahko aletsko, epistemološko in/ali aksiološko (ne)zanesljive (Margolin 2017: 39–40). 2.2 (Ne)zanesljivost pripovedovanja (Ne)zanesljivost pripovedovanja (ang. narration) se odvija na pragmatski rav- ni, tj. ravni pripovednega dejanja oziroma njegove izvedbe, ko ocenjujemo, ali ta v svoji ustrezni oblikovanosti in komunikacijskem statusu zadošča nekaterim osnovnim zakonitostim t. i. komunikacijskega sodelovanja. Pri oceni (ne)zane- sljivosti komunikacije se Margolin nasloni na Griceovo komunikacijsko teorijo, ki je zajeta v njegovih štirih maksimah. Te so: i) maksima kvalitete (ang. quality), JIS_2_2023_FINAL.indd 115 JIS_2_2023_FINAL.indd 115 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 116 Martin Peter Kastelic tj. resnicoljubnosti, ii) maksima kvantitete (ang. quantity), tj. informativnosti, iii) maksima relacije (ang. relation), tj. relevantnosti, in iv) maksima načina (ang. manner), tj. jasnosti. S kršenjem naštetih maksim prihaja do t. i. zbujanja (ne)zanesljivosti (ang. unreliability engendering violations). Kršenje maksim kva- litete in kvantitete lahko povežemo z napačnim (ang. miss-) in premajhnim (ang. under-) poročanjem, razlaganjem in vrednotenjem Jamesa Phelana in Mary Patri- cie Martin (1999: 88–109). Kršenja maksim relacije in načina povezujemo z re- toričnimi in stilističnimi značilnostmi pripovedovanja. Za oceno (ne)zanesljivosti pripovedovanja pa so pomembne še t. i. metanarativne izjave oziroma metalepse, to so izjave drugega reda, ki se nanašajo na sama dejanja ali procese pripovedne produkcije oziroma jih komentirajo. Poleg pragmatske oziroma komunikacijske ravni poteka ocenjevanje (ne)zane- sljivosti tudi z vidika zasnove oziroma ekspozicije pripovedi, katere funkcija je uvajanje bralca v pripovedno resničnost posameznega literarnega dela. Poznamo različne načine in časovne razporeditve podajanja oziroma zasnove pripovedi, ki lahko sami na sebi ustvarjajo nezanesljivost pomenov in napotujejo k nezaneslji- vemu viru pripovedi, tj. pripovedovalcu, katerega nezanesljivost je tako ekspozi- cijske narave (Petterson 2017: 109–129). 2.3 (Ne)zanesljivost pripovedovalca 2.3.1 (Ne)zanesljivost pripovedovalca glede na intencionalnost (Ne)zanesljivost pripovedovalca (ang. narrator) ocenjujemo na podlagi predho- dnega mnenja o (ne)zanesljivosti pripovedovanega (ang. narrated) in pripovedo- vanja (ang. narration). Ocena (ne)zanesljivosti pripovedovalca je ocena njegove duševnosti, saj se sprašujemo o pripovedovalčevih vedênjskih, čustvenih in kogni- tivnih sposobnostih, ki so potrebne za tvorjenje zanesljivih trditev. Ocena pripove- dovalčeve duševnosti retroaktivno zaokroži vnovično vrednotenje pripovedovanja in pripovedovanega. Pripovedovalec je tako osrednja pripovedna kategorija tako v širšem komunikacijskem smislu (značilnem za postklasično teorijo pripovedi), ki pripovedovanje pojmuje kot proces komunikacije na osi »avtor–bralec« oziroma »pripovedovalec–pripovedovanec«, kot tudi v ožjem naratološkem smislu (zna- čilnem za klasično teorijo pripovedi), ki pripovedovanje pojmuje kot pripovedo- valčevo produkcijo pripovedovanega. Pripovedovanec (ang. narratee) je novejši koncept, ki označuje besedilni konstrukt znotraj širšega komunikacijskega modela resnični avtor→implicitni avtor→pripovedovalec→pripovedovanec→implicitni bralec→resnični bralec. Najlažje ga prepoznamo, če hkrati nastopa tudi kot zgod- beni lik, čeprav le v vlogi poslušalca. Predstavlja drugo stran komunikacijske osi, tj. dramatično drugo osebo, h kateri pripovedovalec usmerja in glede na katero ureja svojo pripoved. Pripovedovalec je torej »posrednik« oziroma »vodnik« in gibalo pripovedi (Zupan Sosič 2017: 159–161). JIS_2_2023_FINAL.indd 116 JIS_2_2023_FINAL.indd 116 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 117 Zeno Cosini – (ne)zanesljivi pripovedovalec svojega življenja (Ne)zanesljivost pripovedovalca lahko skladno z Margolinom razlagamo tudi s po- močjo koncepta »intencionalnosti« (ang. intentionality). Intencionalnost je strogo fenomenološko gledano temeljna značilnost zavesti v smislu »zavest je vedno zavest o nečem«. V primeru nezanesljivosti v naratološkem smislu pa je intencionalnost mišljena kot »zavestno« (zavajanje) oziroma »nezavedno« (zmotljivo in zasleplje- no) udejanjanje zavesti (Margolin 2017: 53). Fenomenološka definicija intencional- nosti je torej bazična, pri njej pa se vsako doživljanje in delovanje, tudi zavedeno in zaslepljeno, pojmuje kot intencionalno, medtem ko v naratologiji obravnavamo koncept (ne)zanesljivosti kot »zavestno« oziroma »namerno« delovanje. Vsako takšno pripovedovalčevo nezanesljivost lahko tako razdelimo na i) intencionalno in ii) neintencionalno, tj. glede na pripovedovalčevo (samo)zavedanje ali odsotnost le-tega v zvezi z nezanesljivo naravo lastne pripovedi, pri čemer lahko prvo nada- lje razdelimo na a) igrivo oziroma ironično in b) zavajajoče (Margolin 2017: 53). Pripovedovalca torej lahko razvrstimo na t. i. lestvici intencionalnosti, in sicer gle- de na to, ali gre za i) zmotljivega (ang. fallible), ii) zaslepljenega (ang. deluded) ali pa iii) zavajajočega pripovedovalca (ang. deceptive narrator) (Petterson 2017: 109–112). Prva dva spadata torej v polje odsotnosti intencionalnosti, tretji pa v polje intencionalnosti. V posameznih literarnih delih redko srečamo čiste prototipe teh kategorij nezanesljivih pripovedovalcev, pač pa lahko pri nezanesljivih pripovedo- valcih opazujemo različne stopnje razvitosti in prepletov oziroma razmerij posa- meznih kategorij nezanesljivosti. Tako je na primer zmotljivi pripovedovalec redko povsem zmotljiv. Lahko je zmotljiv, hkrati pa je tudi zavajajoč. Njegova zmotljivost je lahko moralne narave, in ta je hujša od faktične. Lahko je pameten, a se vseeno zmoti in pozneje kljub svoji inteligenci ne preseže svoje zmote. Zmotljiv pripovedo- valec morda nima namena zavajati, a so pripovedovanci lahko tako zaslepljeni (ali blodnjavi), da mu vseeno verjamejo, in jih tako nehote zavede. Lahko pa je pripo- vedovalec neinteligenten in ga ostali zmotno odpišejo, na koncu pa vseeno dokaže svojo vrednost in druge preseže. Včasih je težko potegniti mejo med zmotljivostjo in zaslepljenostjo. Recimo kot v primeru dokazovanja obstoja nadnaravnih pojavov. Če do takšnih pojavov pride in pripovedovalec zagovarja njihov obstoj, se izkaže za zanesljivega, če pa jih zanika, se izkaže za zmotljivega. Če do takšnih pojavov ne pride in pripovedovalec izreka pomisleke o njihovem obstoju, se izkaže za zanes- ljivega, če pa verjame v njihov obstoj, se izkaže za zmotljivega, ko neuspešno išče in preverja podatke, ali pa blodnjavega, če slepo in brez preverjanja verjame vanje. Meja med zaslepljenim in zavajajočim pripovedovalcem prav tako ni vedno očitna, saj velja rek, da moraš, preden lahko zavedeš druge, znati zavesti samega sebe. Vse- eno gre pri zavajajočem pripovedovalcu za zavestno podajanje napačnih informacij z namenom vplivati na prejemnika takšnih informacij. 2.3.2 Druge kategorije (ne)zanesljivega pripovedovalca Poleg delitve pripovedovalca glede na stopnjo intencionalnosti poznamo še neka- tere druge pomembne kategorije (ne)zanesljivosti, ki doprinesejo k panoramske- mu pregledu obravnavane tematike. Eno ključnih delitev je podala Vera Nünning JIS_2_2023_FINAL.indd 117 JIS_2_2023_FINAL.indd 117 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 118 Martin Peter Kastelic (2017: 83–108), ki ločuje tri oblike nezanesljivosti, in sicer i) razliko med pri- povedjo in dejstvi v pripovedovanem (zgodbi), ta pa je lahko a) intratekstualna (razkorak med diskurzom in občutji, besedami in dejanji) ali b) ekstratekstualna (razkorak med elementi zgodbe in splošnim znanjem ali implicitnimi teorijami osebnosti), ii) pomanjkanje iskrenosti, ki kaže na razkorak med pripovedjo in ver- jetji oziroma prepričanji pripovedovalca, ter iii) nekompetentnost pripovedovalca oziroma nesposobnost razumevanja in razlaganja svojih občutij ter podajanja ra- zumljive pripovedi. Rimmon-Kenan kot vire za nezanesljivost pripovedovalca vidi v i) osebni vplete- nosti pripovedovalca, ii) v pripovedovalčevem omejenem znanju in iii) pripove- dovalčevi problematični vrednostni lestvici (Rimmon-Kenan 2005: 103–106). V tem duhu tudi Biti (1987: 16) z naslonitvijo na distanco, ki jo tematizira Genette (2007), ločuje med i) pripovedovalcem »razsodnikom«, ki je »obseden« s pred- metom svojega pripovedovanja, in ii) »oddaljenim« pripovedovalcem, ki je od predmeta svojega pripovedovanja distanciran in vanj ni tako vpet. Riggan (1981: 171–183) ločuje štiri prototipe nezanesljivega pripovedovalca, in sicer i) pikara (špa. pícaro oziroma potepuh, slepar, navihanec), ii) blazneža, iii) naivneža in iv) klovna. Podobno navaja standardne primere nezanesljivih pripove- dovalcev tudi Zupan Sosič (2017: 174), in sicer: i) psihični bolnik (norec), ii) po- sebnež na razvojni stopnji otroka, iii) otrok, iv) naivnež, v) lažnivec, vi) hinavec, vii) slepar in viii) moralno vprašljivi pripovedovalec. 3 (Ne)zanesljivost v romanu Zenova zavest Zadnji Svevov roman Zenova zavest se danes v italijanski literarni vedi obravnava kot ključni roman iz »obdobja krize« na prehodu v 20. stoletje, predvsem v smislu krize vrednot ter načinov spoznavanja in predstavljanja resničnosti, ki so bili v velja- vi v 19. stoletju. Svevu se pripisuje, da je »spravil v krizo« tradicionalno pojmova- nje romana, s tem ko je »avtorjevo samozavedanje« in »razumevanje mehanizmov pripovedovanja« pripeljal do skrajnih meja ter »uničil« iluzijo, prisotno v delih bolj tradicionalnih avtorjev (Briosi 2020: 34). Čeprav je bil Svevo dolgo časa prezrt in spregledan, danes uživa status enega ključnih avtorjev italijanskega modernizma, vidno mesto pa zaseda tudi v širši evropski zavesti, predvsem znotraj književnosti Srednje Evrope. V slovenščini imamo dva prevoda Svevovega romana (v izvirniku naslovljenem) La coscienza di Zeno, in sicer kot Zeno Cosini v prevodu Silvestra Škerla (1961) in kot Zenova zavest v prevodu Gašperja Maleja (2018). 3.1 Zenova zavest – pripovedne ravni in fokalizacija Če uporabimo Genettovo terminologijo, lahko Zenovo zavest »klasično« oprede- limo kot dvoravninsko pripoved. Pripovedna instanca na prvi stopnji je doktor S., JIS_2_2023_FINAL.indd 118 JIS_2_2023_FINAL.indd 118 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 119 Zeno Cosini – (ne)zanesljivi pripovedovalec svojega življenja zdravnik-psihoanalitik, ki v predgovoru zapiše, da objavlja »memoarske« zapiske svojega pacienta Zena Cosinija, ker je ta predčasno zapustil terapijo. Zeno Cosini je pripovedna instanca na drugi stopnji, ki popisuje pretekle in polpretekle dogodke (tj. do začetka terapije), kot so nezmožnost prenehati kaditi, odnos z očetom, poroka, ljubezenska afera ter družinska in poslovna tragedija, ki ji prisostvuje. Ti dogodki v obliki ločenih poglavij predstavljajo jedro njegove pripovedi. Roman se zaključi v obliki »dnevniških zapisov« in končnega sovpadanja zgodbe in pripovedi (tj. od prekinitve terapije do t. i. pripovedi »zdaj«), ko se Zeno znajde v novi realnosti, ki jo prinese izbruh vélike vojne. Z vidika pripovednih ravni imamo tako na prvi ravni doktorja S., ekstradiegetskega in homodiegetskega pripovedovalca, hkrati pa tudi intradiegetskega pripovedovanca – saj so v osnovi Zenovi zapiski namenjeni boljšemu začetku in poteku terapije –, ki se nam predstavi v vlogi »nepooblaščenega urednika in založnika« Cosinijevih spominov; pacienta in pripovedovalca, ki je kot tak intradiegetski (in homodiegetski) pripovedovalec na drugi ravni ter kot nastopa- joči junak v svojih spominih (oziroma mladosti) metadiegetski junak na tretji ravni. Mieke Bal (2017: 36) govori o t. i. primarnem in vstavljenem oziroma uokvirjenem tekstu. Primarno pripoved pripoveduje okvirni pripovedovalec doktor S., medtem ko vstavljeno oziroma uokvirjeno pripoved pripoveduje primarni pripovedovalec Zeno Cosini. Fokalizacijo bi zato lahko skozi naratološko optiko Mieke Bal oprede- lili kot: doktor S. kot okvirni pripovedovalec-fokalizator svojo primarno pripoved (prva raven) »prepusti« uokvirjeni pripovedi primarnega (akterja in) pripovedoval- ca-fokalizatorja Zena Cosinija »starejšega« (druga raven), ki jo v nadaljevanju (tre- tja raven) »prepušča« (v glavnem) samemu sebi, liku-fokalizatorju Zenu Cosiniju »mlajšemu«. Razlikovanje med Zenom »starejšim« in Zenom »mlajšim« tako ni vedno enostavno, saj pogosto prihaja do prekrivanj, ko ne vemo, kdo od njiju prav- zaprav fokalizira, tako da imamo dvojne in dvoumne fokalizacije. Že sama večrav- ninskost pripovedi (doktor S., Zeno »starejši« in Zeno »mlajši«) in fokalizacijska kompleksnost (Zeno pripovedovalec-fokalizator in Zeno lik-fokalizator ter dvojne in dvoumne fokalizacije) sta jasen signal višje stopnje nezanesljivosti, ki – para- doksalno – izpričuje višjo stopnjo iskrenosti, saj odpre možnosti prevpraševanja, kdo pripoveduje in kdo fokalizira ter s tem ponudi možnosti poglobitve v strukture doživljanja sebe, svojega jaza in zavesti kot take. 3.2 Zenova (ne)zanesljivost – semantični, pragmatski in psihološki vidiki Pri Margolinovem postklasičnem določanju (ne)zanesljivosti Zenove zavesti lahko to storimo v treh krožnih fazah, in sicer v semantični, pragmatski in psihološki fazi. V semantični fazi ocenjujemo trditve o pripovedovanem glede na njihovo aletsko, epistemološko in aksiološko modaliteto. V Zavesti se prepletajo vse tri modalitete, vseeno pa so poudarjene zlasti trditve iz zadnjih dveh. Aletske trditve so tako v glavnem nedoločljive, saj ne moremo z gotovostjo trditi, ali so resnične ali lažne, saj nimamo možnosti, kot jo ima doktor S., pa še ta je ne izkoristi, čeprav – kot nam pove Zeno – v nekem trenutku preverja njihovo resničnost, tako da želi govoriti z nekaterimi od vpletenih oseb. Kljub temu pripovedovalcu ne moremo JIS_2_2023_FINAL.indd 119 JIS_2_2023_FINAL.indd 119 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 120 Martin Peter Kastelic očitati, da v svojih trditvah ni konsistenten, koherenten in celovit, kar pa so tudi pogoji za maksimalno zanesljivost pripovedi. Prevladujejo epistemološke trditve, ki so veljavne, saj predstavljajo Zenov legitimni pogled, niso pa vselej edine mo- goče, o čemer nas na začetku opozori doktor S., ko pravi, da je pripoved polna neresnic. Pri aksioloških trditvah meje med primernostjo in neprimernostjo ter sprejemljivostjo in nesprejemljivostjo niso več tako jasne oziroma postajajo vedno bolj zabrisane, v nekaterih primerih, zlasti v poglavju o zakonski nezvestobi, pa jih lahko označimo za neprimerne in nesprejemljive, kljub pogostemu izražanju občutka krivde pripovedovalca. Po drugi strani pa je tistih nekaj trditev doktorja S., ki iz »maščevanja« objavi Zenove zapiske, z aletskega vidika resničnih, a prej nedoločljivih, z epistemološkega vidika možnih, a neveljavnih, z aksiološkega pa neprimernih in nesprejemljivih, saj ni govora o nikakršni zaupnosti med terapev- tom in pacientom ter o varovanju podatkov slednjega. In že tu se pokažeta določe- ni stopnji paradoksa in ironije romana Zenova zavest. V pragmatski fazi se lahko osredotočimo na pripovedovanje, ki ga skladno z Gri- ceom ocenjujejmo glede na njegove kršitve maksim kvalitete, kvantitete, relacije in načina. V Zenovi zavesti so kršene vse prej naštete maksime. Za kvaliteto ozi- roma resnicoljubnost se na koncu izkaže, da je povezana zagotovo s premajhnim, delno ali pa tudi v celoti z napačnim poročanjem, razlaganjem in vrednotenjem, če vzamemo Phelanovo in Martinovo (1999: 88– 109) razdelitev, medtem ko je kvantiteta oziroma informativnost prej povezana zlasti s premajhnim, delno pa tudi napačnim poročanjem, razlaganjem in vrednotenjem. Relacija in način, ki sta tesno povezana s stilom in retoriko, sta vrhunsko izpeljana, a zato nič manj neza- nesljiva, zlasti z uporabo številnih metaleps, ko pripovedovalec bralca vseskozi vabi, naj se vendarle skuša postaviti v njegove čevlje, hkrati pa tudi z nadvlado retoričnih sposobnosti nad zgodbo samo. V psihološki fazi si na podlagi predhodne analize pripovedovanega in pripove- dovanja lahko ustvarimo vtis o samem pripovedovalcu. Skladno s konceptom intencionalnosti lahko sklepamo na dva možna pogleda na Zena Cosinija. Prvi je, da Zeno Cosini doživi napredek in se iz zmotljivega in zaslepljenega »Zena mlajšega« prelevi, zlasti tekom zadnjega, »dnevniškega« poglavja, v zavajajo- čega »Zena starejšega«, ko ta jasno izkaže svojo intenco po preživetju, ko po izbruhu vojne postane čez noč vojni dobičkar, in to na tako preprost in lahek način, da bi lahko rekli, da je pravzaprav našel svoje poslanstvo, medtem ko se je v preteklosti zaman trudil dokazati sebi in drugim svojo trgovsko žilico. Drugi pogled na Zena, ki se nam utrne ob ponovnih branjih in razumevanjih romana, pa je, da je bil Zeno pravzaprav zavajajoč ves čas, zlasti takrat, ko postavlja pod vprašaj svojo vlogo v družinski oziroma poslovni tragediji, povezani s svakom Guidom Speierjem, in to ne glede na opozorilo doktorja S., ki je tudi sam pog- lavje zase, kar se tiče zanesljivosti, na samem začetku romana. Stalno pripo- vedovalčevo zavedanje in udejanjanje zavajanja za Sveva ni nenavadno, saj je žanr »psihološke detektivke« ubesedil tudi v nekaterih drugih delih, kot je npr. v kratki zgodbi Umor v ulici Belpoggio. JIS_2_2023_FINAL.indd 120 JIS_2_2023_FINAL.indd 120 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 121 Zeno Cosini – (ne)zanesljivi pripovedovalec svojega življenja 3.3 Drugi vidiki Zenove (ne)zanesljivosti Z vidika ekspozicijske (ne)zanesljivosti Svevo tako tudi z zasnovo romana doseže t. i. procesno/parcialno ekspozicijsko nezanesljivost (Petterson 2017: 121), ko s preobratom na koncu romana razberemo prehod od zaslepljenega fokalizatorja »Zena mlajšega« k zavajajočemu fokalizatorju »Zenu starejšemu«, paradoksalno pa takšen prehod, značilen za razvojne romane oziroma Bildungsromane (ti sle- dijo razvoju glavnega junaka od otroštva do odraslosti, npr. Umetnikov mladostni portret [1916] Jamesa Joycea, Čarobna gora [1924] Thomasa Manna, Varuh v rži [1951] Jeroma D. Salingerja itd.), lahko zbudi občutek prehoda iz smeri nezane- sljivosti v zanesljivost. Na podlagi orisa nezanesljivosti Vere Nünning (2017: 83–108) je za Zenovo za- vest značilen predvsem razkorak med dejanskimi in izpovedanimi prepričanji, čustvi in motivi glavnega pripovedovalca Zena, kar se razkrije zlasti proti koncu romana. Njegova nezanesljivost ne izhaja iz njegove nezmožnosti podajanja razumljive pripo- vedi, saj se nasprotno izkaže za nadvse spretnega »vodnika«. Če že, bi ga za nekom- petentnega lahko označili predvsem zaradi nepoznavanja lastnih občutij v mladosti zaradi nezrelosti, kar mu je kot mlademu človeku onemogočalo, da bi na dogajanje v življenju imel panoramski pogled. Zeno svojo nezanesljivost intratekstualno izpri- čuje kar sam, ko nas s pogosto uporabo ironije napeljuje k dejstvu, da verjetno prav nobena izpoved, tudi njegova ne, ni v celoti objektivna. Vendar pa paradoksalno to ne pomeni, da v svoji nezanesljivosti ne išče resnice, še več, da je mestoma tudi preveč iskren, na kar pa nas nasprotno s svojo sumničavostjo opozarja doktor S., nekakšen ekstratekstualni glasnik razuma, ki nas želi obvarovati pred pripovedovalčevimi laž- mi, hkrati pa nas tako tudi on na nek način zavede že na samem začetku. Še več: vprašanje, ki se (lahko) postavlja, je, kdo je končni (glavni) pripovedovalec. Ali je to dokor S.? Ali je to Zeno Cosini? V osmem poglavju v pismu z dne »24. marca 1916« pride do sovpada Zena pripovedovalca in Zena junaka. »Od lanskega junija se nisem več dotaknil te knjižice. In zdaj mi iz Švice piše doktor S. in me prosi, naj mu pošljem, kar sem si zabeležil. Prošnja je nenavadna, vendar nimam nič proti, da mu pošljem tudi to knjižico, iz katere bo jasno razbral, kaj si mislim o njem in o nje- govem zdravljenju.« (Svevo 2018: 437) Zakaj bi Zeno poslal takšno pismo doktorju S.? Torej, kdo je pisec teh vrstic? Če je to Zeno, kdo je potem doktor S.? Ali ta sploh obstaja? Če ni Zeno, in je te vrstice v prvoosebno pripoved pretvoril doktor S., kaj to pove o vsem prej napisanem? Kakšni so torej doktorjevi posegi v »izvirno« Zenovo besedilo? Ali gre morda v celoti za nekakšno (ekstradiegetsko) metalepso? Zeno je vsekakor pripovedovalec, ki je skladno z razdelitvijo Rimmon-Kenan (2005: 103–106) osebno vpleten pripovedovalec in je zato po Bitiju (1987: 13–14) »obseden« s predmetom pripovedovanja, hkrati pa z ironijo ustvarja vtis »oddalje- nosti«. Po Rimmon-Kenan (2005: 103–106) ustreza tudi kriteriju pripovedovalca, čigar nezanesljivost izvira iz problematične vrednostne lestvice in je tako moralno vprašljivi pripovedovalec (Zupan Sosič 2017: 174), a to ne pomeni, da ga lahko kot takega tudi odpišemo, saj z neprestanim samo-razkrivanjem in vračanjem na JIS_2_2023_FINAL.indd 121 JIS_2_2023_FINAL.indd 121 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 122 Martin Peter Kastelic vprašanja krivde razpira témo moralnosti v več možnosti interpretacij. Pri dolo- čanju prototipskosti Zena kot nezanesljivega pripovedovalca nas ob upoštevanju klasifikacij Riggana (1981: 171–183) in Zupan Sosič (2017: 174) vznemirja dile- ma, zakaj se je Zeno v razmeroma poznih letih odločil za psihoanalitično terapijo, kar bi lahko pomenilo pripovedovalca, ki je v duševni stiski. Hkrati pa ga v pri- povedovanju o lastnem življenju lahko prepoznamo kot pripovedovalca naivneža v luči njegove nezrelosti zaradi mladosti, spričo zavajanja pa kot pripovedovalca pikara oziroma sleparja, ki se pretvarja, da je psihični bolnik. Ne glede na to, katera vizija pripovedovalčeve nezanesljivosti bi lahko obveljala, lahko zaključimo z mislijo, da je Svevo metanarativno obračunal tudi s svojima prvima dvema romanoma – o Svevu se namreč govori, da je vseskozi pisal en in isti roman, – s tem, ko je pravzaprav naslovnega junaka Zena odrešil samomora zaradi težnje po resnicoljubnosti za vsako ceno, kot se je to zgodilo z Alfonsom Nittijem v prvem romanu Življenje, kot tudi nesrečne, skoraj zasvojene ljubezni do ženske, ki je za Emilija Brentanija iz drugega romana Senilnost na koncu pomenila duševno smrt, medtem ko v Zenovi zavesti Zeno razdor z ljubico preživi in živi svoje življenje nemoteno naprej. 4 Zaključek Morda se na prvi pogled zaključki analize glede (ne)zanesljivosti pripovedovalca Zena Cosinija zdijo nedoločljivi in nas zato toliko bolj napotujejo k neposrednemu branju romana Zenova zavest, v katerem pa je ravno nedoločljivost velika kvalite- ta. Z njo se odpira večkratno in večplastno prevpraševanje poročanja o dogodkih v življenju posameznika, zanesljivost spomina in razlag, ki se oblikujejo skozi čas, ter tudi vrednotenja lastnega življenja in posameznih dejanj oziroma dogodkov v njem. Zenova zavest je torej pripoved o zavesti in njenih zakonitostih. Zavedenost in zavajanje sta, kot smo videli, intrinzični značilnosti Zena pripo- vedovalca. Morda je bila zanj to edina strategija preživetja v svetu, kjer ni nič zanesljivega ali pa je zanesljivost le navidezna, ko se kršijo tudi osnovni kodeksi zaupnosti. V luči njegovih prvih dveh romanov, Življenje (1892) in Senilnost (1898), lahko razmišljamo tudi o nasprotju zavajanja, natančneje o tem, kam je pripeljala resnicoljubnost in s tem »samozavajanje« za vsako ceno naslovna junaka Alfonsa Nittija v prvem in Emilija Brentanija v drugem romanu. Zeno- va odsotnost dajanja pomembnosti stvarem v absurdov polnem življenju se na koncu paradoksalno izkaže kot njegova odrešitev. V horizontu obeh skrajnosti – skrajnega zavajanja in skrajne resnicoljubnosti – se tako ponovno izrisuje Bri- osijeva misel, da je bistvo romana Zenova zavest prikaz človekove zavesti kot take, ki je, skladno z našo tematiko, v svojem bistvu za drugega skoraj vedno kriptična in nezanesljiva. JIS_2_2023_FINAL.indd 122 JIS_2_2023_FINAL.indd 122 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 123 Zeno Cosini – (ne)zanesljivi pripovedovalec svojega življenja Viri Svevo, Italo, 2004: Romanzi e continuazioni. Milano: Arnoldo Mondadori Editore. Svevo, Italo, 2018: Zenova zavest. Ljubljana: Studia Humanitatis. Prev. Gašper Malej. Svevo, Italo, 1961: Zeno Cosini. Ljubljana: Cankarjeva založba. Prev. Silvester Škerl. Svevo, Italo, 2014: Življenje. Celje: Mohorjeva družba. Prev. Dean Rajčić. Svevo, Italo, 2001: Senilnost. Ljubljana: Cankarjeva založba. Prev. Teo Šinkovec. Literatura Bal, Mieke, 2017: Narratology. Introduction to the Theory of Narrative. Fourth Edition. Toronto, Buffalo, London: University of Toronto Press. Biti, Vladimir, 1987: Interes pripovjednog teksta: prema prototeoriji pripovijedanja. Za- greb: Liber. Booth, Wayne C., 1983 (1961): Rhetoric of Fiction. 2nd Edition. Chicago, London: The University of Chicago Press. Booth, Wayne C., 2005: Retorika pripovedne umetnosti. Ljubljana: LUD Literatura. Prev. Nada Grošelj Briosi, Sandro, 2020: Commento a La coscienza di Zeno. Con il testo integrale dell'opera. Roma: Carocci editore. Felski, Rita, 2011: Suspicious Minds. Poetics Today 32/2. 215–234. Genette, Gérard, 2007: Discours du récit. Paris: Éditions du Seuil. Koron, Alenka, 2014: Sodobne teorije pripovedi. Ljubljana: Založba ZRC. Margolin, Uri, 2017: Theorising Narrative (Un)reliability: A Tentative Roadmap. Nünning, Vera (ur.): Unreliable Narration and Trustworthiness. Intermedial and Interdisciplinary Perspectives. Berlin, Munich, Boston: De Gruyter. 31–58. Nünning, Vera, 2017: Reconceptualising Fictional (Un)reliability and (Un)trustworthiness from a Multidisciplinary Perspective: Categories, Typologies and Functions. Nünning, Vera (ur.): Unreliable Narration and Trustworthiness. Intermedial and Interdisciplinary Per- spectives. Berlin, Munich, Boston: De Gruyter. 83–108. Petterson, Bo, 2017: Kinds of Unreliability in Fiction: Narratorial, Focal, Expositional and Combined. Nünning, Vera (ur.): Unreliable Narration and Trustworthiness. Intermedial and Interdisciplinary Perspectives. Berlin, Munich, Boston: De Gruyter. 109–129. Phelan, James in Martin, Mary Patricia, 1999: The Lessons of »Weymouth«: Homodiege- sis, Unreliability, Ethics and The Remains of the Day. Herman, David (ur.): Narratologies: New Perspectives on Narrative Analysis. Columbus: Ohio State University Press. 88–109. Ricoeur, Paul, 1970: Freud and Philosophy. An Essay on Interpretation. New Haven, Lon- don: Yale University Press. Riggan, William, 1981: Pícaros, Madmen, Naïfs, and Clowns. The Unreliable First-Person Narrator. Norman, OK: University of Oklahoma Press. JIS_2_2023_FINAL.indd 123 JIS_2_2023_FINAL.indd 123 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28 124 Martin Peter Kastelic Rimmon-Kenan, Shlomith, 2005: Narrative Fiction. Contemporary Poetics. London, New York: Routledge. Zupan Sosič, Alojzija, 2017: Teorija pripovedi. Maribor: Litera. Zeno Cosini – The (Un)reliable Narrator of His Own Life The key issue when reading the novel Zeno’ s Conscience (1923) by the Italian writer Italo Svevo (who- se real name was Ettore Schmitz) (1861–1928) arises when we try to define its main hero and narrator, Zeno Cosini, and specifically the degree to which he is (un)reliable. Some key theoretical considerati- ons that deal with the concept of (un)reliability will be addressed, and these tools then applied to Sve- vo's novel. The research that has been done in the field of (un)reliability is of an interdisciplinary nature and belongs to postclassical narrative theory. However, since the issue of (un)reliability in general, and especially in the case of Zeno’ s Conscience, is closely related to the concept of the narrator, the analysis will also take into account the findings of Gérard Genette (1930–2018) and his trichotomic concept of narrative reality, Mieke Bal (1946–) and her concept of focalization, and Uri Margolin (1942–) and his more recent classification of (un)reliability, which are all directly relevant to the study of the narra- tor’s (un)reliability. Svevo’s novel Zeno’ s Conscience is marked by multi-layered (un)reliability. In the postclassical definition of (un)reliability, this quality can be found in all three phases when dealing with a narrative text: the semantic, pragmatic and psychological phases. In the case of Zeno, the narrator and main focalizer, the boundaries between his intentional deceptions and his unintentional self-delusions are neither easily definable nor is it straightforward to define the prototypical characteristics of such an (un)reliable narrator. This opens up many possibilities for questioning one's own life and the workings of human consciousness as such. Keywords: narratology, (un)reliable narrator, focalization, Italo Svevo, Zeno’ s Conscience JIS_2_2023_FINAL.indd 124 JIS_2_2023_FINAL.indd 124 18. 09. 2023 14:19:28 18. 09. 2023 14:19:28