ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 2 . 189—201 189 B o g o G r a f e n a u e r PROBLEM MIGRACIJ V ZGODOVINI SLOVENCEV Referat na 25. zborovanju slovenskih zgodo­ vinarjev v Murski Soboti, 1. oktobra 1990. 1. OPREDELITEV POJMOV »MIGRACIJE« IN NJENIH TIPOV V ZGODOVINI SLOVENCEV Migracije (selitve opaznega števila ljudi iz enega geografskega prostora v drugega — bodisi posamič, bodisi v skupinah, bodisi začasno, bodisi trajno — pomenijo nasploh v zgodovini človeštva izredno pomembne procese.1 Naj spomnim le na štiri procese te vrste, ki so bistveno spremenili položaj v Evro­ pi oziroma položaj Evrope v svetu: na t. i. »neolitsko agrarno revolucijo«, ki je vzporedno s širjenjem novega prebivalstva širila iz Bližnjega vzhoda preko Balkana na kontinent prvo poljedelsko civilizacijo; notranje migracije v okvi­ ru rimskega imperija kot pot do romanizacije obsežnih področij zahodne in srednje Evrope (z zmago latinske »koiné« kot sredstva sporazumevanja med ljudmi različnega izvora in jezikov) ; t. i. »preseljevanje narodov« od 4. do 7. stoletja, ki pomeni - izhodišče za začetek nastajanja skoraj vseh današnjih evropskih narodov, najprej v obliki ohlapnejših etničnih skupnosti, nato kot izhodišče za oblikovanje modernih narodov (res da po različnih poteh in ne le po enotni, kot domnevajo različne filozofske šole in teorije); medkontinentalne migracije zadnjih stoletij, ki so »evropeizirale« obe Ameriki in Avstralijo po daleč prevladujoči množici današnjega prebivalstva in s tem povsem spreme­ nile položaj »Evropejcev« v svetu (seveda gre za nastanek povsem novih člo­ veških • prostorov, saj se delež prebivalstva Amerik v svetovnem prebivalstvu bistveno spremeni od 2,2 % /11 milijonov/ okrog 1500 preko 1,1 % /30 milijo­ nov/okrog 1800 na 10,5 % /182 milijonov/ pred 1914, pri Severni Ameriki — ZDA in Kanada — se razmerje v istih časih spreminja celo od 0,2 % /1 mili­ jon/ preko 1,1 % /10 milijonov/ na 5,8 % /100 milijonov/ to je 29-krat hitrejši razvoj kot rast populacije sveta v tem času.2 Teorija nasploh deli migracijske tipe po vzrokih glede na različne človeške značaje (razlike v razmerju do zemlje in do potovanja), glede na socialne vzro­ ke (politična preganjanja, odvzem pravic različnim skupinam), verske vzroke (preganjanja drugovercev ali njihova ogroženost), gospodarske vzroke (privlač­ nost večjega zaslužka ali boljšega načina življenja v mestu), nato glede na tra­ janje (sezonske migracije ob transhumantni paši ali ob sezonskih poljskih de­ lih; začasne ob namenu vrnitve domov in trajne), glede na prisilo ali svobodo selitev (pri prisili ne gre le za dobesedno prisilno naseljevanje, npr. sužnjev v antiki ali kaznjencev v Avstraliji, marveč tudi za posledice barbarskih vdo­ rov ali plenilnih pohodov in pustošenja, npr. ob turškem napredovanju na Balkanu), s čimer se povezujejo tudi kriteriji množičnosti (posamič, v masah), spontanosti (npr. evropske migracije v obe Ameriki v 19. stoletju) ali državne organizacije (npr. na Ogrskem v 18. stoletju po osvojitvi izpod turške oblasti) in še kakšnih podrobnih nians.3 1 L. Dollot, Les migrations humaines, Paris 1958; C. Dupeux, Les migrations, San Franci­ sco 1975 ; Migrations in Post-War Europe, Izd. J. Salt In H. Clout, London 1976. 2, Za razmerja pred odkritji Colin Me Evedy, The Penguin Atlas of Modem History (to 1815), str. 8—9 in 84—85, za okrog 1910 pa W. Wöllmann v Raum und Bevölkerung In der Welt­ geschichte II, Ploetz, Würzburg 1956, 199—275. 3 Prim. lit. v op. 1. 190 В- GRAFENAUER: PROBLEM MIGRACIJ V ZGODOVINI SLOVENCEV V slovenskem zgodovinopisju in geografiji so bila v zvezi z migracijami obravnavana predvsem tri vprašanja — slovanska naselitev (ob vprašanju, ko­ liko staroselcev je mogoče domnevati za proces njihovega stapljanja s prise­ ljenci), dolgotrajni proces srednjeveške agrarne kolonizacije (kot vzrok zmanj­ šanja nekdanjega slovenskega ozemlja približno za dve tretjini do konca sred­ njega veka) in obdobje modernega izseljevanja, zlasti med 1870 in 1914." Poleg tega je bil — že v novejšem času — obravnavan problem urbanizacije (premik prebivalstva s podeželja v mesta).5 O različni tipologiji migracijskega gibanja ni globalnih analiz, le ob posameznih primerih obstoje študije, ki bi jih bilo mogoče uporabiti v tem delu. Stvar je toliko lažje razložljiva, ker so gotovo tudi slovenski napori pri obravnavanju teh stvari vsaj delno povezani z antro­ pogeografsku smerjo, ki se je izražala tudi v delu velikega srbskega geografa Jovana Cvijića, pa tudi v različnih srednjeevropskih geografskih šolah:6 Vsaj pri migracijskih gibanjih znotraj kontinenta ali njegovih večjih delov so na­ mreč iskali konstante, ki so stalno vplivale na določene migracijske tokove. Klasičen primer je obravnavanje »metanastatičnih premikanj« na Balkan­ skem polotoku, ki so gotovo njegova posebnost. Medtem ko se drugod v Evropi končuje agrarna kolonizacija praviloma okrog leta 1500 in so bile bistvene etnične spremembe zvezane samo z njo — potem pa se začnejo velike migra^ cije šele z izseljevanji v 18. ali v 19, stoletju in v istem času je bistveni prelom tudi v pospešenem večanju prebivalstva meščanskih krajev (mest ali trgov), je bilo tu drugače. Od druge polovice 14. stoletja naprej se začne tu vrsta novih migracijskih gibanj (po Cvijićevi terminologiji »metanastatičkih kretanja«), ki se v veliki meri izražajo bodisi v sestavi prebivalstva posameznih krajev (npr. v Moravski Srbiji), v jezikovnih spremembah (širjenje različnih variant što- kavskega dialekta) in tudi v etnični pomešanosti prebivalstva v različnih po­ krajinah. Ob iskanju splošnih geografskih zakonitosti pri teh nenavadnih po­ javih v preteklih stoletjih se je Cvijić skušal opreti na dokazljive procese polpretekle dobe, ki jih je pokazalo terensko preiskovanje o izvoru prebival­ stva vsega področja Moravske Srbije in tudi znatnega dela »stare Srbije« (Kosova in Metohije): Za ves ta čas je posplošil konstantne tokove selitev iz hribovskih predelov (zlasti Črne Gore in Hercegovine) v nižinske (»župne«) predele porečja Donave in Save (pa tudi na drugi strani v Primorje in na oto­ ke). Vpliv širjenja in upada turške oblasti mu je bil sicer tudi viden faktor, vendar le kratkotrajen in manj pomemben. Podobo je bilo mogoče preskusiti le ob zgodovinskih virih, ki so pričali o teh tokovih v dobi širjenja turške oblasti in njenega obstoja in učinkovanja. Viri za ta vprašanja so bili za naš prostor prvič na široko uporabljeni ob na­ stajanju druge knjige Zgodovine narodov Jugoslavije. Pripeljali so do značil­ nega, v knjigi nerazrešenega vprašanja. Sintetična podoba »selitev in etničnih sprememb v jugoslovanskih pokrajinah od 15. do začetka 19. stoletja« (712— 723) je ostala v glavnem zavezana le Cvijićevi metodologiji, s tem pa je prišla v nasprotje z drugačnim rezultatom obravnavanja teh vprašanj ob regionalni zgodovini v isti knjigi. Tako je za razpravo o knjigi, organizirano junija 1960 na Cetinju, predložila ožja redakcija tudi poseben referat o »migracijah v ju­ goslovanskih deželah od XV. do XVIII. stoletja in njihovem pomenu za nadalj­ nji narodnostni razvoj« (besedilo, ki sem ga pripravil, je bilo objavljeno le v 4 Pregled z literaturo do 1968 v Gospodarska In družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog (= GDZS1) I, Ljubljana 1970: P. Blaznik, B. Grafenauer, M. Kos, Fr. Zwitter, Ko­ lonizacija in populacija, str. 29—127. 5 GDZS1 I, str. 108—114; v. Melik, Rast mestnega prebivalstva pred prvo svetovno vojno, Ekonomska revija 7, 1956, str. 193—210; J. Pleterski, Položaj Slovencev pred prvo svetovno vojno, Studije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, Maribor 1981 (prva objava 1967), str. 193 -̂ 214. : 8 Sinteza: J. Cvijić, Balkansko poluostrvo 1 južnoslovenske zemlje I, Beograd 1922 (v fran­ coščini Paris 1918); razprave o delu v zborniku ob 50-letnicl smrti: Naučno delo Jovana Cvijića, Beograd 1982. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 . 2 191 ciklostilu v srbohrvaškem prevodu).7 V njem sem zoper shematično podobo navedenega besedila podal tipološko sintezo regionalne zgodovine, ki je poka­ zala časovno razporejene tri različne tipe migracij: ob širjenju turške oblasti in območja turških vpadov individualni beg prebivalstva in naseljevanje ljudi, ki-so se v novi okolici z njo hitro stopili; po uveljavitvi turške oblasti obdobje skupinske kolonizacije privilegiranih skupin (naseljevanje turškega prebival­ stva zlasti v mestih, vojaškega pastirskega prebivalstva s posebnimi privilegiji pa ob mejah; ko so te skupine izgubile po širjenju območja cesarstva svoje pri­ vilegije, so se z istimi pravicami naseljevale na drugi strani državne meje na habsburškem in beneškem ozemlju); od 18. stoletja dalje vnovič individualno seljenje (tu veljajo Cvijićeve ugotovitve) razen ponekod, kjer država pospešuje novo agrarno kolonizacijo (npr. naseljevanje nemškega prebivalstva v Slavo­ niji in v Banatu). Za poznejše etnične spremembe je najpomembnejša brez dvoma opisana skupinska kolonizacija (privilegiji in verske posebnosti so ohra­ njevali skupinsko povezanost in s tem postali tudi odločilni faktorji za po­ znejšo etnično nehomogenost s temi procesi zajetih prostorov). Seveda je bila to pobuda za podobne razmisleke o kolonizacijskih procesih tudi v slovenski zgodovini, tem bolj ker je razprava o »migracijah«, ki jo je za mednarodni zgodovinski kongres v San Franciscu 1975 organizirala »mednarodna komisija za študij socialnih gibanj in socialnih struktur« prav tako opozorila na vpra­ šanje tipologije migracij v različnih obdobjih in prostorih.8 Relativna homogenost slovenskega etničnega ozemlja seveda dokazuje, da migracijski tipi balkanskega tipa v turški dobi za zgodovino Slovencev niso bili pomembni, saj so nas res oplazili le prav na robovih. Vendar velja tudi v naši zgodovini upoštevati v bodoče različne tipe migracij in morda tudi upo­ rabo različnih skupinskih oblik naseljevanja v večji meri, kot je bilo to v do­ sedanjem zgodovinopisju. Pri kriterijih te tipologije gre najprej za razlike glede na značaj prostora v zvezi z obsegom njegove naseljenosti (ali gre po­ temtakem predvsem za doselitev v malo naseljen prostor, za pregon starejšega prebivalstva ali za doseljevanje z asimilacijo starincev). Delno je to zvezano tudi z vprašanjem, ali gre za naseljevanje le na že ustvarjeno kulturno zem­ ljišče, ali se spreminja le njegova boljša izkoriščenost spričo uvajanja novih gospodarskih tehnik, ki omogočajo preživljanje večjemu številu ljudi, ali pa gre sploh za ustvarjanje novega kulturnega zemljišča s krčenjem gozdov ali drugačnih oblik anekumene.9 Vsaj v dveh obdobjih — ob srednjeveški koloni­ zaciji in ob organizaciji obrambe proti »turškim« vpadom iz Bosne pa se po­ stavljajo tudi vprašanja o uporabi posebnih skupinskih oblik naseljevanja (bodisi s posebnim socialnim ali tudi posebnim etničnim značajem). Omejil se bom le na kar se da kratek pregled teh oblik, razdeljenih po poglavitnih raz­ ličnih časovnih obdobjih migracij v okviru zgodovine Slovencev.} V predslo- vensko zgodovinsko obdobje našega prostora pri tem ne segam. Najprej o na­ selitvi naših slovanskih prednikov (v dveh časih in smereh — okrog 550 skozi Moravska vrata s severovzhoda, okrog 590 skozi Panonijo z vzhoda s podporo 7 Zgodovina narodov Jugoslavije П. (red. B. Gralenauer Itd.), Od začetka 16. do konca 18. stoletja, Ljubljana 1959. poglavja o zgodovini jugoslovanskih dežel v Osmanskem cesarstvu, zla­ sti pa V. Cubrilovič, Selitve in etnične s p r e m e m b e . . . od 15. do začetka 19. stoletja, str. 712— 723; kritični prikaz B. Grafenauer, »Migracije v jugoslovanskih deželah od XV. do XVHI. sto­ letja in njihov pomen za nadaljnji narodnostni razvoj«, je bil objavljen za simpozij na Cetinju junija 1960 v 200 ciklostilnih Izvodih (v srbohrvaškem prevodu J. Ferluge) ; upal sem, da bo po­ budu kakega turkologa, da bo začel s preverjanjem novih tez na podlagi virov (ki jih sam ne morem uporabljati zaradi neznanja jezika). Vendar se to nI zgodilo, kljub temu, da je težko pristopno besedilo doživelo doslej mnogo različnih priznanj v metodološkem pogledu. Zaradi tega uporabljam priložnost, da besedilo objavljam v tej številki ZC. Nekatera vprašanja s tega področja so bila obravnavana v referatih v . kongresa zgodovinarjev Jugoslavije 1969 na Ohridu, ki so bili delno objavljeni v JIČ-u 1969, št. 4, in 1970, št. 1-2. 8 Poleg del v op. 1 glej še M. Ekmedžlč, Internacionalni 1 interkontinentalni migracioni po­ kreti iz jugoslovensklh zemalja od kraja 18. vijeka do 1941. godine, Godišnjak Društva istor. BiH 20, 1972/73, str. 101—136. 11 GDZS1 I, poleg op. 4 zlasti poglavja o vrstah zemljišča in načinih proizvodnje. 192 В- GRAFENAUER: PROBLEM MIGRACIJ V ZGODOVINI SLOVENCEV Obrov), ki se je v drugem delu svojega referata ne bom dotikal:1 0 Gre za na­ selitev sicer ne »praznega«, a relativno redko naseljenega prostora (o starosel­ cih pričajo njihovi neposredni sledovi v arheologiji in dediščina v krajevnih in drugih imenih, pa tudi različni vplivi na poznejši slovenski razvoj, bodisi v planinski živinoreji, bodisi v nekaterih kulturnih izročilih, bodisi ob dvojnem vplivu na slovenski poznejši razvoj — aktivnem v vnovičnem širjenju krščan­ stva v 8. stoletju, pasivnem pa ob socialni preslojitvi z novimi barbarskimi go­ spodarji kot pospešku pri preskoku iz plemenske družbe v teritorialno »držav­ no« organizacijo).111 Trditev o naselitvi novega prebivalstva v relativno redko naseljen prostor dokazuje več vrst zgodovinskih virov: Najprej gre že za ne­ posredna pričevanja, pripovednih virov o etnosu (Sciavi), ki dotlej tu ni bil znan, in o njegovem širjenju kot novega pojava (zlasti podatki ob slovansko- romanski meji v Furlaniji in o slovanskem širjenju v Istri).12 To dopolnjuje relativna redkost slovanskih arheoloških najdb v primerjavi z antičnimi. Arhe­ ologi soglasno podčrtujejo tudi pričevanje arheoloških najdb o izrazitem kul­ turnem prelomu v našem prostoru okrog leta 600 (glede različnosti arheolo­ škega blaga iz pozne antike in iz zgodnjeslovanskega obdobja — glede »ka- rantanske«. in »ketlaške« kulture).13 Relativno redkost zgodnjesrednjeveške naseljenosti dokazuje tudi poznejše širjenje naselitvenega prostora in zgostitev njegove poseljenosti v srednjem veku (o tem neposredno pričajo viri ne le za freisinško Loško gospostvo, marveč tudi viri za razvoj slovanske naselitve v Istri ter o razvoju slovenskega prostora med morjem in Karnskimi Alpami).14 Na to sem želel opozoriti le zaradi nezdružljivosti podatkov virov z venetskimi in podobnimi legendami in njihovim vpiivom na javno mnenje, ki ga more razložiti samo neuravnovešenost politične presoje spričo preloma z vsem izro­ čilom slovenske politične misli, pa seveda tudi prelomom z zgodovinskim miš­ ljenjem nasploh (kje so časi, ko je prihajala med Slovence Staretova Obča zgodovina v 30-52.000 izvodih med družinskimi mohorjevimi knjigami, ki jih je bralo nekajkrat več ljudi!). Kvalifikacijo teh teorij puščam ob strani, nji­ hova ocena pa razsodnim in razgledanim ljudem pri nas ne bi smela biti več io poieg GDZSl I (op. 4) še B. Grafenauer, Nekaj vprašanj iz dobe naseljevanja Južnih Slo­ vanov, ZC 4, 1950, str. 23—126, posebej 39—49 in 57—62, Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov (izd. B. Grafenauer s komentarjem), Maribor 1988, poleg tega za širši okvir B. Grafenauer, Etnična struktura in zgodovinski pomen jugoslovanskih narodov v srednjem veku, ZC 19—20, 1965—1966, 103—114, in 21, 1967, str. 7—48 (izšlo tudi v nemščini Die ethnische Gliederung und die geschicht­ liehe Rolle der westlichen Südslawen im Mittelalter, Ljubljana 1966, in v srbohrvaščini JIC 1966, st. 1/2. str. 5—36, v nekoliko skrajäani obliki). 1 1 B. Grafenauer, Die Kontinuitätsfragen In der Geschichte des altkarantanlschen Raumes, Alpes Orientales v, 1969, str. 55—85, v istem zborniku tudi še več drugih razprav. 1!\ O tem so zbrani podatki virov z ustreznim komentarjem v moji izdaji Pavla Diakona, Zgodovina Langobardov, Maribor 1988 (delno v neposrednem komentarju k posameznim omem­ bam v besedilu vira, poleg tega pa v sklenjeni razpravi, str. 321—375). 1 3 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveâka arheološka slika karantenskih Slovanov, Ljubljana 1979; J. Gisler, Zur Archäologie des Ostalpenraumes vom 8. bis 11. Jahrhundert, Archäologisches Korrespondenzblatt 10/1, 1980, str. 85—98; S. Ciglenečki, Höhenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jh. im Ostalpenraum, Ljubljana 1987; A. Pleterski, Etnogeneza Slovanov, Arheo, posebna štev. 1990, in Vprašanje kulture naših prednikov v zgodnjem srednjem veku, Traditiones 19, 1990, str. 39—46. 1 4 M. Kos, O starejši slovanski kolonizaciji v Istri, Razprave SAZU, 1. razr., 1, 1950, str. 53— 32; B. Grafenauer, Proces doseljavanja Slovena na zapadni Balkan i u Istočne Alpe, Posebna izd. ANU BiH XII, 1969, str. 29—55, posebej 40—46. 1 5 Opozorim naj le na mojo izd. Pavla Diakona (op. 12) ter na zbornik tega gradiva v Arheo 10/1990, Venetovanje. Zbornik »Z Veneti v novi čas« (ur. I. Tomažič v samozaložbi, Wien), Ljub­ ljana 1990, navajam le zaradi korektnosti polemike, sicer je namreč vsa njegova vsebina brez prave vrednosti. Napačno branje venetskih napisov — dokazano s transliteracijo treh gramati- kalnih tablic — se ne da braniti le z golim ponavljanjem starih napak in trmastim vztrajanjem pri njih. Inzistiranje na veljavnosti razlage toponimov po vnanji podobnosti zunaj metodološke problematike raziskave kontinuitete in zunaj znanstvene jezikoslovne diskusije ne zasluži vno­ vičnega obravnavanja (njegovo vrednost označuje klasični spovednikov odgovor na vprašanje grešnice, ali je hud greh njena ošabnost zaradi lepote: »zmota ni greh«). Sapo pa jemljejo re­ snemu opazovalcu razprave poskusi sklicevanja na vire, ki pa so v direktnem nasprotju z nji­ hovim besedilom. Kako je mogoče Jordanesovo sporočilo o Venetih med Visio in Dnjestrom »na levi strani venca visokih gora« (Karpatov okrog Dacije!), »-ki se razprostira proti severu«, na­ vajati kot poročilo o Slovanih-venetih »v sami Italiji«? Kako je mogoče iz sporočila legende o sv. Kolumbanu, da je. »nameraval iti v dežele Venetov, ki se imenujejo tudi Slovani, da bi razsvetlil njihovo slepo pamet z evangeljsko lučjo«, pa je po pouku Gospodovega angela »spo­ znal, da ni primerno potovanje k temu plemenu za širjenje vere« in je zaradi tega »počakal v onem kraju (=Bregenz!). dokler se ni odprla pot v Italijo«, kar neposredno kaže, da so bili Veneti zunaj Italije, kot dokaz za obstoj »Slovencev-Venetov« »v Italiji«? Kako je mogoče po- ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • f 103? K vprašanju tipologije pa nas navaja predvsem skoraj tričetrt tisočletja' trajajoče obdobje srednjeveške kolonizacije v okviru fevdalne družbe. Ves рск tek srednjeveške kolonizacije kaže — že od prvega sporočila o naselitvi Slo­ vanov v notranjosti Istre okrog leta 800 naprej 1 6 — da gre v največji meri za* naseljevanje na nenaseljenem (pašniškem ali prej z gozdom pokritem) ali' redko naseljenem zemljišču v okviru uveljavljanja gospodarskih interesov zemljiških gospodov po gospodarskem učinku njihove zemljiške posesti. Hkrati z zemljiščem so sicer od kralja pogosto prejemali tudi tam naseljene poljedelce, ki so tako prehajali v podložništvo, a le redko je šlo tudi za možnost pregona (kot se omenja v listini Karla Velikega o »Eporestalu«, češ da se lahko ljudje, ki tod prebivajo in ne žele prevzeti ustreznih služnosti do novega samostan­ skega zemljiškega gospoda, »svobodni odselijo«).17 . . . Pri tej kolonizaciji relativno praznega prostora se kaže večkrat uporaba po izvoru ali tudi jeziku (etnosu) povezanih skupin. Izmed številnih primerov jih navajam le nekaj: »Slovane« okrog 800 v notranjosti Istre, »Bavarce«, »Ko­ rošce« in »Slovane« na Loškem gospostvu že po urbarju 1160 (Notitia bonorum de Lonca), naselitev Slovencev v več desetinah krajev v območju »stradae Hungarorum« v Furlaniji po 967 na gospostvu oglejskega patriarha, naselitev nemških kolonistov v obmejni pušči proti Hrvaški na Kočevskem od srede 14. stoletja naprej itd.18 Povezanost te vrste skupin in njihov izraz v strukturi podeželskega prebivalstva sta bila le relativno trajnega pomena. Skoraj v vseh primerih je prišlo sčasoma do stopitve z okoliškim prebivalstvom. Drugačnih — socialnih ali pravnih — skupinskih oblik je bilo v sloven­ skem kolonizacijskim prostoru le malo in z eno izjemo niso imele etnogenet- skega značaja ali posledic, drugače kot pri prepletanju Hrvatov, Srbov in Mu­ slimanov ali Makedoncev, Bolgarov, Turkov, Grkov in Albancev.19 V tem po­ gledu je slovenski zgodovinski prostor razvojno drugačen. Brez takšnih izrazov so ostale skoraj vse takšne srednjeveške skupine prebivalcev, ki jih je obrav­ navala dosedanja historiografija. O vaških županih je ne glede na njihov prvotni dvignjeni položaj v okviru vasi in sorazmerno številčnost v nekaterih okoliših (npr. v uradih gospostva Laško po urbarjih 13. stoletja) pokazal Hauptmannov razplet problematike njihovega razvoja, da je bila Peiskerjeva teorija o njih kot o posebni gospodarski ali celo etnični gospodujoči plasti ne­ utemeljena.20 . Drugače je s kosezi, ki so bili gotovo poseben socialni sloj s posebnim pravnim položajem (to kažejo njihova sodišča) in vsaj v Karantaniji s poseb- ročilo Pavla Diakona (po Sekundu Iz Tridenta) o vpadu Bavarcev »v deželo Slovanov« (In Scla- borum provinciam, 593) oziroma »napadu na Slovane« (super Sclavos«, 595) razvezatl kot »go­ vor« o Slovencih »kot o narodu«(!) . И Ima »svojo urejeno In bogato državo«? Kako je mogoče postaviti rojstni kraj sv. Hieronima »v današnjo Slovenijo«, ko je po lastnih sporočilih rojen v Dalmaciji v Stridonu ob meji s Panonijo in ta meja nikjer ne teče na današnjih s lovenskih t leh (F. Bulic, Izabrani spisi, 1984, Stridon, str. 87—198, prvič objavljeno 1920)? S kakšnim »poudar­ kom prevaja s lovenske (slovanske) besede v latinščino«, pa morajo dokazati šele naši venetski avtorji, preden bo treba pokazati njihovo napako (zaenkrat zadošča le smeh na take bose trdit­ ve — kot na omenjeno domišljavost o lepoti). In.kako je mogoče spremeniti Mojzesa iz Korene v Mihaela, čas njegovega (ali interpoliranega?) zapisa o Slovanih v Dakiji ter njihovi osvojitvi Traklje in Makedonije in prodora v Ahajo in Dalmacijo prestaviti iz 7.-8. stoletja v leto 430 in vse skupaj povezati z Veneti na slovenskih tleh (gl. L. Niederle, Slovanske starožitnostl 11/(1, Praga 1906, str. 175 in 415)?! 1 8 Rižanski zbor (A. Petranović, A. Margetić, K. Bratož), v Prispevki k zgodovini Kopra, Ljubljana 1989, str. 81—83; za zgodovinski komentar gl. navedbe v op. 14 (M. Kos, B. Grafenauer) ; B. Grafenauer, zgodnjefevdalna družbena struktura jugoslovanskih narodov in njen postanek, 2 £ 14 i960 35 95 " Fr.' Kos, Gradivo I, 275, formula v sicer nepristni listini, prefalzificirani v 10. stoletju. * P. Blaznlk, Urbarji freisinške škofije, Srednjeveški urbarji za Slovenijo IV, Ljubljana 1963, str. 127 si.; za naselbine v Furlaniji M. Kos, K postanku slovenske zapadne meje, RZDHV V—VI, 1930, str. 336—375, posebej 365—373. 1 9 Gre za prostore mešanja Hrvatov. Srbov in Muslimanov (»Turkov«) s središčem v B o ­ sni in v prostoru nekdanjih Vojnih krajin, ter Bolgarov, Turkov, Grkov in Albancev v Vardar­ ski, Pirinski, Egejski Makedoniji in južni Albaniji — za Makedonijo v tradicionalnem obsegu do balkanskih vojn. Za zgodovinske strukture pri nastajanju te vrste mešanosti ozemlja prim. B. Grafenauer, Proučevanje problematike posameznih manjšinskih skupnosti, v zborniku Narodne manjšine. Ljubljana 1990, str. 17—30. 2 0 Lj. Hauptmann, Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu, Ljubljana 1954; B. Grafenauer, Vprašanja županov itd., Naša sodobnost 3, 1955, str. 1125—1136; S. Vilfan, v GDZS1 II, 1980, str. 18 do 58 (pri vseh z literaturo od Peiskerjeve županske teorije naprej). 194 B. GRAFENAUER: PROBLEM MIGRACIJ V ZGODOVINI SLOVENCEV nim mestom v njeni zgodnjefevdalni državni organizaciji, ker sicer ne bi neke pravice prejšnjega zbora svobodnjakov ostale njihovemu zboru (pristajanje na novega grofa oziroma vojvodo) ob prehodu od polvazalne kneževine v položaj frankovske grofije (med 817 in 828) ; sloj se je postopno razkrojil med 13. in 16. stoletjem, ko je v tem smislu izginil med podložniki in so se ohranile le še ne­ katere šibke skupine s predvsem formalnimi razlikami od drugih podložnikov.21 Zgodovinsko in po številu je sloj gotovo najpomembnejši in relativno najmoč­ nejši v razmerju do drugega prebivalstva. Sicer sta vidni predvsem še dve veliki skupini — v območju Savinjske marke (sem je Hauptmann na nek način skušal povezati tudi zagorski koseški urad ter koseze vzhodno in južno od Ljubljane) ter na severozahodnem Gorenjskem križke koseze in blejsko-bo- hinjsko skupino. Hauptmann je gledal v kosezih tudi neke vrste kolonizacijsko obliko.!22 Prvotno skupino je gledal le v karantanski skupini v zgornjem Po- dravju in Pomurju (pa tudi tu je opravičeno spoznal v nekaterih naselbinah kraje, ki so nastajali že v drugem kolonizacijskem obdobju (po okrog 1100 ali 1200). Vsi drugi, ki smo proučevali to vprašanje, smo bili glede te teorije skep­ tični (M. Kos, J. Zontar, jaz sam in S. Vilfan, če pustimo Malovo povsem dru­ gačno teorijo ob strani).23 Moram pa priznati, da se mi v zadnjem času, ko se vnovič vračam k temu vprašanju ob pripravljanju komentarja k izdaji briksen- ških urbarjev za blejsko gospostvo in skušam urediti naše danes precej boga­ tejše znanje o kosezih, kot smo ga imeli pred štiridesetimi leti, ko sem dokon­ čal rokopis Ustoličevanja, kaže Hauptmannova teorija vendarle drugačna po svoji možnosti vsaj za področje Savinjske marke, ki je bila od svojega na­ stanka skozi poldrugo stoletje v rokah karantanskih dinastij, ki bi mogle upo­ rabiti takšno skupinsko kolonizacijsko obliko s priznavanjem koseških pravic. Vse je seveda še odprto, a zdelo se mi je, da moram povedati v tem pogledu svoje dvome.24 Za razvoj srednjeveške kolonizacije prav v Pomurju in zlasti severno od Mure je bila pomembna organizacija posebnega sloja »strelcev« in njihovih naselbin kot varuhov meje z obeh strani dosti širokega pasu obmejne pušče, ki je bila do druge polovice 12. stoletja gotovo brez organizacije zemljiških go­ spostev, pa tudi sorazmerno redkejše naseljena. Sami »strelci« (o njih je zbral podatke za štajersko stran Milko Kos, postojanke ogrske »stražne krajine« proti zahodu pa sta obravnavala pri nas Ivan Škafar in Ivan Zelko) seveda 21 Iz v resnici že nepregledne literature o kosezih navajam le skromen izbor najpomemb­ nejših avtorjev za današnje stanje problematike: P. Puntschart, Herzogseinsetzung und Huldi­ gung in Kärnten, Leipzig 1899, str. 144—203; Lj. Hauptmann, čigar raziskava se začenja 1915, Sta- roslovanska družba in obred na knežjem kamnu, Ljubljana 1954, str. 75—126, kot sklep tega raz­ iskovanja; E. Klebel, Von den Edlingern in Kärnten, AVGuT 28, 1942; B. Grafenauer, Ustoliče- vanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Ljubljana 1952, str. 320—383, Deset let proučevanja ustoličevanja koroških vojvod, kosezov In države karantanskih Slovencev, ZC 16, 1962, str. 176—209 (in zemljevid naselbin kosezov v GDZS1 II, v pril.) ; H. Ebner, Von den Edlin­ gern in Innerösterreich, AVGuT 47, 1956; W. Fresacher, Das Ende der Edlinger In Kärnten, Kla­ genfurt 1970, in Die Freisassen in Kärnten, 1974; S. Vilfan, Koseščina v Logu itd., Razprave SAZU, 1. razr. 5 (Hauptmannov zbornik), Ljubljana 1966, str. 179—215, in GDZS1 2, 1980, str. 279— 353 na različnih mestih. 22 Za selitev kosezov Iz Bleda v Bohinj je postavil to teorijo že v razpravi die Herkunft der Kärntner Edlinger v VSWG 21, 1928, širše pa jo je uporabil v knjigi 1954 (op. 21). 2 3 M. Kos v svoji Zgodovini Slovencev od naselitve do reformacije, Ljubljana 1933, J. Zon­ tar, K zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča, Slovenski pravnik 52, 1940, str. 285—295, drugo glej v op. 21. Navedeni skeptiki so seveda priznavali poznejši nastanek koseških naselbin v posameznih primerih, a le kot izjemo (tako že B. Grafenauer v Ustoličevanju za nekaj kra­ jev). 2 4 Glavni vzrok za dvom je z ene strani spoznanje, da so bile po vsem videzu sprva na Koroškem vse skupine kosezov — tudi one, ki so bile pozneje zvezane z različnimi gospostvi — zvezane s knezom/vojvodo, kar po njihovi vlogi ob ustoličevanju vendar družbeno dosti dviga njihov položaj (po Vilfanovi sodbi vsaj v bližino plemstva, čeprav je po moji sodbi to vsaj po formalnem kriteriju plemenitosti v smislu frankovske države pretirano ali celo nemogoče: raz­ lika je bila gotovo v neposesti zemljiškega gospostva). Z druge strani se zdi, da so imeli kosezl v Savinjski krajini — in le tu so imeli poleg Karantanije večji obseg — drugačen značaj; po Hauptmannovem mnenju naj bi spadali v to skupino tudi zagorski kosezi (po organizacijski strukturi so gotovo enaki savinjskim, v Kranjsko na] bi prešli kot dota Sofije Vlšnjegorske ob možitvi s Henrikom Andeškim). pa tudi kosezi okrog Ljubljane, kjer je gospostvo prešlo v roke Spanhajmov gotovo po papeški zmagi v boju za lnvestlturo, po Hauptmannovi (res nedokaz­ ljivi, kar pa ne pomeni neverjetnosti!) domnevi enako iz rok Višnjegorskih kot Laško gospo­ stvo In še kaj v okviru Savinjske krajine. V ta okvir gotovo ne spadajo kosezi od Križ do Bo­ hinja, ki so bližji koroškemu tipu. Do razrešitve tega vprašanja ostaja ves problem seveda od­ prt, vendar sem danes mnogo bližje priznanju Hauptmannove teorije, kot sem bil nekdaj. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 195 niso neposredno vplivali na kolonizacijski razvoj, toda prostor med njunima črtama med Muro in Rabo je bil v veliki meri napolnjen s slovenskimi kolo­ nisti od 12. stoletja naprej, kot je pokazal zlasti Milko Kos v svoji dvakratni razpravi o tem vprašanju (zlasti na podlagi analize krajevnih imen).25 Med takšnimi skupinskimi oblikami prebivalstva s posebnimi nalogami in pravicami so pustili trajno sled le izrazi tokov, zvezani s širjenjem Osman- skega cesarstva. To res ne velja za prvi val posameznih beguncev na postojnski Kras, ki ga kažejo že urbarji okrog leta 1500, ker je hitro poniknil med svojo okolico.26 Podobno se je stopila s sosedstvom tudi raztresena naselitev uskokov na Ptujskem polju, ki je zapustila le različna družinska imena (tudi Šalamun, Jančar, Stupan itd.). Pač pa se je trajno vtisnila v naselitvene in etnične struk­ ture skupinska naselitev pastirskega vojaškega sloja v Žumberku in nekaj belokranjskih vaseh ob Kolpi, ki so jih povezovale vojaške naloge in posebne pravice, sredi 16. stoletja, ker je bilo to ozemlje po teritorializaciji Vojne kra­ jine po letu 1600 vključeno v to novo vojnoupravno enoto in ob odpravi Vojne krajine 1881 pridruženo Hrvaški.27 Ze v srednjem veku so se začele tudi drugačne, individualne migracije z gospodarskimi podlagami. V podeželju velja to za nekatere posebne dejav­ nosti (furlanski fužinarji, nemški rudarji v Idriji ipd.), poleg tega pa gre za dve vrsti tokov v meščanska naselja: z ene strani za selitev iz bližnje podežel­ ske okolice, z druge za priseljevanje trgovcev in pozneje denarnih mogočnikov iz tujine. Prav ta tip migracij se je uspešno uveljavljal v okviru merkantili- stičnega gospodarstva in začetkov kapitalističnega gospodarstva v 18. stoletju, še posebej po lomljenju fevdalnih organizacijskih oblik (zlasti z osebno svo­ bodo kmečkega prebivalstva v naših deželah s patenti 1782) ter po velikem gospodarskem prelomu sredi 19. stoletja. Nova migracija se do 1914 izraža se­ veda zlasti v izseljevanju. Naše stoletje pa je prineslo v zvezi s spremembami gospodarskih struktur ter posebej prometa povsem nove oblike sezonskih in vsakodnevnih migracij (z razliko med krajem zaposlitve in prebivanja), pa tudi nasploh je bistveno spremenilo gibljivost prebivalstva (po podatkih štetja 1981 je živelo v republiki Sloveniji 47,23 % prebivalcev drugje, kot so bili rojeni, čeprav je šlo pri 39,6 % le za selitve znotraj republike, 7,56 % je bilo priseljen­ cev od drugod v Jugoslaviji, 1,3 % iz »tujine«, ki pa je lahko tudi slovensko zamejstvo). Podoba ni popolna, ker statistika ne zajema slovenskih izseljencev iz ustreznega obdobja drugje v Jugoslaviji in v tujini. To so gotovo v primer­ javi s sredo prejšnjega stoletja poteze popolnoma novega sveta in načinov nje­ govega življenja.28 2. SREDNJEVEŠKE MIGRACIJE NA SLOVENSKEM29 V srednjeveških migracijah, ki jih začenjam z nastajanjem zemljiških go­ spostev — saj o prejšnjem dogajanju poznamo le temeljne obrise — lahko raz- 2 9 M. Kos, Urbarji salzburške nadškofije, Srednjeveški urbarji za Slovenijo I, Ljubljana 1939 (zemljevid in komentar v besedilu), R. Härtel Sagittarii und Schützen in den Ostalpenlän­ dern, Mitteil. d. Ges. für Salzburger Landeskunde 112—113, 1974, str. 289—324; o naseljevanju prim, poleg salzb. urbarjev in tam navedene literature še M. Kos, Kolonizacija med Dravo in Babo, pa krajevna imena na -ci, Svet med Muro in Dravo, Maribor 1968, str. 256—264, kjer se sklicuje na svoje prejšnje delo in na Fr. Kovačiča, Doneski k starejši zgodovini Murskega polja, CZN 15, 1920. m M. Kos, Urbarji Slovenskega Primorja II, Srednjeveški urbarji za Slovenijo III, Ljublja­ na 1954, str. 96—98. 27 Zbornika: Vojna krajina, ur. D. Pavličević, Zagreb 1984, in Vojne krajine u jugosloven- skim zemljama u novom veku do Karlovačkog mira, ur. V. Cubrilovic, Beograd 1989 — tu je str. 291—303 pregled slovenske historiografije (delo V. Simonitija) ; najpomembnejša avtorja o Žum­ berku in Marindolu sta pač J. Mai in F. Moačanin. 2 8 Statistični letopis SR Slovenije 1983, str. 73. 2 9 Pri naslednjem besedilu gre seveda predvsem za povzetek rezultatov dela predvsem M. Kosa in P. Blaznika, podrobnejša literatura do okrog 1968 je navedena v GDZS1 1, 1970 (op. 4). Glede na nekatere nove metodološke koncepte prim, tudi B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 2, Ljubljana 1965, in S. Vilfan, Die deutsche Kolonisation nordöstlich der oberen Adria und ihre sozialgeschichtlichen Grundlagen, v Die deutsche Ostsiedlung des Mittelalters als Pro­ blem der europäischen Geschichte, Vorträge und Forschungen ХЛПП, Sigmaringen 1975, str. 567— 604. 196 в - GRAFENAUER: PROBLEM MIGRACIJ V ZGODOVINI SLOVENCEV likujemo tri procese v razmerju do naših sosedov — na severozahodu in severu razmerje do Bavarcev kot predstavnikov Nemcev in obenem poglavitnega obli­ kovalca nemškogovorečega prebivalstva v današnji Avstriji, na zahodu med Alpami in morjem ter v Istri razmerje do romanskega sveta, na severovzhodu razmerje do Madžarov. Med temi tremi problemi je seveda zgodovinsko daleč najpomembnejše bavarsko-slovensko razmerje, saj se je v njegovem okviru slovensko ozemlje, okrog leta 900 zmanjšano na okrog 60.000 km2, skrčilo do 15. stoletja na okrog 24.000, medtem ko je prešlo okrog 36.000 km2 v teku sred­ njeveške kolonizacije v nemški (po današnji terminologiji avstrijski) etnični prostor. Pri tem gre za prirođen izraz gospodarskega razvoja postopnega na­ stajanja kulturne podeželske pokrajine s kmečkim prebivalstvom različnega izvora. Slovensko ozemlje med Donavo na severu in Kolpo ter Jadranom na jugu, med zahodnim' robom Panonske ravnine in povirjem Drave je bilo od okrog leta 800 v oblasti frankovske države, ki jo je v 10. stoletju v tej vlogi zamenjala srednjeveška nemška država. Na severu in v zgornjem Podravju že v 9. stoletju, južneje pa od druge polovice 10. stoletja naprej pa do konca 11. stoletja, se je izoblikovala tudi nova fevdalna družba s temeljnimi organizacij­ skimi oblikami velikih zemljiških gospostev z dvori in hubno preurejenimi va­ škimi naselbinami.30 .Veliki nosilci oblasti v deželah in na teritorialnih zemlji­ ških gospostvih so bili dinastični rodovi največ bavarskega izvora in isto velja tudi za velik del cerkvenih gospodov. Spričo dosti ekstenzivne naseljenosti velikega ozemlja, ki so ga zasedli Ka- rantanci, je bilo še mnogo prostora za poznejšo kolonizacijo domačega slovan­ skega in tujega kmečkega prebivalstva. To je bilo hkrati tudi poglavitno vpra­ šanje za nove frankovske/nemške zemljiške gospode, kajti pridobljena zem­ ljiška gospostva so dajala korist le z delom podložnih kmetov za kultiviranje poljedelske zemlje in organizacijo kmečkih gospodarstev. Vzporedno z nasta­ janjem hubne ureditve vasi se je uveljavljala tudi intenzivnejša obdelava polja (natriletno kolobarjenje s praho), ki je omogočala na istem ozemlju pre­ življanje večjega števila kmečkih ljudi in s tem še povečevala prostor za nove priseljence ali domače koloniste.31 Pri teh procesih gre v podeželju — in tu je živelo do konca srednjega veka v naših krajih 90 do 95 % vsega prebivalstva — do 15. stoletja v bistvu za povsem agrarno naselitev. To nam živo ponazarja loško gospostvo freisinških škofov, za katero imamo na razpolago sorazmerno zgodnje urbarske vire in je poleg tega najbolje raziskano zemljiško gospostvo na slovenskih tleh: v dolinah obeh Sor je bilo leta 1160 157 organiziranih kme­ tij (po Blaznikovi kalkulaciji okrog 865 prebivalcev); v 130 letih do 1291 se je število kmetij povečalo na 748 (3900 prebivalcev), v naslednjih dobrih 200 letih do 1501 pa le še na 757 in ob tem 47 kajž (3975 kmečkih ljudi in 246 prebival­ cev kajž). Zaradi novih gospodarskih možnosti pa je prišlo v naslednjih 130 letih (do 1630) do podvojitve prebivalstva, toda le v obliki kajžarjev in gosta- čev (na 10.000: 879 kmetij, 779 kajž, 115 gostaških bajt).32 V teh pogojih je prišlo do prvega pomembnega naseljevanja nemškega kmečkega prebivalstva že v 9. stoletju (pas ob Donavi od Aniže do Litve, v Pa- nonijo, v manjši meri tudi že v notranjosti Vzhodnih Alp). Vendar je obdobje madžarskih napadov v prvi polovici 10. stoletja ta proces pretrgalo in to kolo­ nizacijo v Panoniji celo uničilo. Poglavitno obdobje kolonizacijskega kultiviranja slovenskega ozemlja in z njim zvezanega priseljevanja nemškega kmečkega prebivalstva pa sega od 3 0 B. Grafenauer, Zgodnjefevdalna družbena struktura (op. 16) In S. Vilfan v GDZS1 2, 1980 v različnih poglavjih, zlasti Zemljiška gospostva, Kmečko prebivalstvo po osebnem položaju in Agrarna premoženjska razmerja. . . . . . . . 31' B. Grafenauer, GDZS1 l, str. 201—250; w. Abel, Geschichte der deutschen Landwirtschaft vom frühen Mittelalter bis zum 19. Jhdt., Stuttgart 1962, str. 12—149; The Cambridge Economic History of Europe, Vol. l : The Agrarian Life of the Middle Ages (ed. M. M. Postan), Cambridge ' 3 2 P. Blaznik, Skofja Loka in loško gospostvo, Skofja Loka 1973, str. 20—40, 126—140, 186— 302, 403—438, pregled na tabeli po str. 430. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 197 srede 10. do 12. (ponekod do 13.) stoletja. To delo je zajelo najprej za poljedel­ stvo prikladnejše ravninske, dolinske in gričevnate predele, ugodnejše tudi po klimi, in šele pozneje gorate s težjim načinom obdelovanja.33 Tako se s tem razvojem zvezana germanizacija ni širila od etnične meje proti notranjosti, marveč je pustila sprva gorski rob na zgornjem Koroškem in zgornjem Štajer­ skem nedotaknjen ter je zastavila v širokih kotlinah in odprtih dolinah na vzhodu in jugovzhodu. Ob starih slovenskih vaseh so nastajale nove nemške, v stare vasi pa so se priseljevali tudi posamezni nemški kmetje. Prvi pojav se izraža v izvoru krajevnih imen: če na Koroškem pustimo pri strani »preva­ jalne pare« (pri njih je lahko izvor slovenski ali nemški), je bilo na ozemlju, ki je bilo po štetju 1900 slovensko, razmerje med krajevnimi imeni sloven­ skega in nemškega izvora 43 : 17, na tedanjem nemškem ozemlju pa 35 : 20.34 Mešanje prebivalcev različne etnične pripadnosti pa kažejo včasih omembe v listinah: 1218 med pričami Sifridus Bawarus in Sifridus Sclavus, 1321 v vasi Tiffen Heindrich der Teudz in der windisch Heindrich in podobno.35 Mešanje te vrste je seglo daleč na vzhod (na danes nemškem ozemlju na Koroškem oko­ liši Brez, Krke, v Celovški kotlini, Laboški dolini, na Štajerskem okoli Gradca, Wildona in Lipnice ter ob državni meji proti Ogrski, na danes slovenskih tleh pa Dravsko polje med Mariborom in Ptujem, Sorsko polje med Loko in Kra­ njem, ob zgornji Savinji, okoli Trebnjega in Smarjete na Dolenjskem in še drugje). O tem pričajo tudi navajanja »bavarskih« in »slovenskih« kmetij, ka­ terih imena izvirajo od jezikovne pripadnosti njihovih hasnovalcev v mešanih področjih (in ne iz razlike v agrarnih sistemih, kot soivčasih trdili).36 Rezultat je bila sorazmerna pomešanost velikega dela slovenskega ozemlja, tudi njego­ vih južnih predelov, za poznejši čas pa je bilo pomembno predvsem prevla- danje nemškega življa v velikih ravninskih in dolinskih jedrih v severnejših predelih. Odkar so se velika ravninska in dolinska naselitvena jedra napolnila, so gospodje pri kolonizacijski dejavnosti uporabljali predvsem domačo delovno silo, ki je bila tudi bolj cenena. Pri migracijah gre sedaj za krajše razdalje iz dolinskih v hribovska področja. Od okrog 1200 naprej se je postopno začelo spričo nove oblike kolonizacije etnično izenačevanje s tem, da začenja prevla­ dovati v vsej pokrajini tisti etnični element, ki je prevladal v starih naselitve­ nih jedrih. Na severu je začel prevladovati nemški živelj, na jugu slovenski, ki je asimiliral nemške naseljence ali manjše otoke iz prejšnjega obdobja. To je res trajalo še dolgo, vendar temeljna smer ni bila dvomljiva. Iz mešanega ozemlja sta se oblikovala dva homogena etnična bloka, na jugu slovenski, na severu nemški. Strnjeno slovensko agrarno ozemlje je zajemalo Ziljsko dolino vzhodno od Smohorja in od Beljaka naprej vso Dravsko dolino do črte, ki je potekala nekoliko severno od reke (Osojske Ture, Možberk, Krnski grad, Go­ spa Sveta, Stalen, Djekše in Krčanje na Svinji planini, Led in Labot na Dra­ vi, Sobota in greben Kobanskega ter severno podnožje Slovenskih goric do Radgone). Prvi statistični podatki iz 19. stoletja kažejo, da je etnično stanje doseglo izrazito dozorelost: v slovenskem mariborskem okrožju iz leta 1849 je bilo po Czoernigovem štetju iz leta 1846 94,84 % slovenskega in le 5,16 % nem­ škega prebivalstva (po štetju iz leta 1830 naj bi znašal slovenski delež celo 3 3 Za drugačna stara mnenja, ki so trajala do druge polovice 19. stoletja, prim. U. Jarnik, Andeutungen über Kärntens Germanisierung (Pripombe o germanizaciji Koroške), s studijo in opombami izd. B. Grafenauer, Celovec 1984 (prva objava v Carinthia 1826). „„„„,„„ , „ i o » E. Kranzmayer, Ortsnamenbuch v. Kärnten I, Klagenfurt 1956 : za s lovensko ozemlje daje sam v pregledu str. 216 te številke (ob 39»/. prevedenih parov in 1 "/» imen drugačnega izvora), za nemški del dežele pa navaja tu v čisti obliki le imena slovenskega izvora (in 2 % imen^dru­ gačnega izvora), prevedene pare pa kar prišteva k nemškim imenom (63 7o), ker pa je parov 4 3 % (str. 170 si.), dobimo navedeno razmerje. , ,„„. *,. ,™n „,., no „i . xi «;i.™ * A. Jakséh, Mon. hist. duc. Carinthiae IV/1, Klagenfurt 1906, št. 1770, str. 98 si.; H. Wiess- ner, isto V in , Klagenfurt 1963, št. 600, str. 176. . . . . , „ T T e t , , A , , „ T I T S f *> B. Grafenauer, zemljevid Ш, GDZS1 2, pri str. 320: podlagai Gradivcr II, št. 438, 536, III, št. 20, 22, 47, 54, 208, 211, 212, 261, 262, 270, 284, 374, IV, št. 59 a, 158, 163 268, 406, 440 529, V, št. 298 (večino podatkov je zbral že VI. Leveč v Pettauer Studien Ш, ki so izšle posmrtno 1905). 193 В, GRAFENAUER: PROBLEM MIGRACIJ V ZGODOVINI SLOVENCEV 96,9 % ) . Na Koroškem pa je znašal slovenski delež do etnične meje 89 % vsega prebivalstva, na z uredbo o utrakvističnih šolah leta 1945 priznanem mešanem ozemlju pa celo 97.5 %.37 Vzporedno s tem procesom so nastajali na jugu le še nekateri redki novi otoki z doseljevanjem nemškega poljedelskega prebivalstva. Sredi 13. stoletja so se naselili kmetje iz Pustriške doline v območju zgornje Bače (Rut in Nem­ ška Koritnica) in po 1283 v Soriškem uradu nad zgornjo Selško Soro. Manjši nemški otoki so nastajali do 15. stoletja, v Kanalski dolini in v Beli peči, naj­ pomembnejši pa je bil seveda obsežnejši nemški otok v obmejnem gozdu na Kočevskem med Ribniško dolino in Suho krajino na severu in Kolpo na jugu, ki je nastal ob kolonizaciji pod vodstvom ortenburških grofov v 14. stoletju in se je pozneje z domačo kolonizacijo še nekoliko razširil. Omenili smo tudi doseljevanje tujega prebivalstva v večja mesta po nji­ hovem nastajanju od 12. stoletja naprej. Vendar je to manj pomemben proces. V srednjem veku so se etnična razmerja spreminjala predvsem ob agrarni ko­ lonizaciji. Sama mesta niso spreminjala etnične podobe, razen kolikor se je spremenila podoba njihove soseščine. To velja tudi za slovenski prostor. To je tisti del slovenskega zgodovinskega razvoja, ki neposredno izraža resničnost zgodovinskega temelja za vprašanje irskega kartuzijanca iz Pleterij, kako so mogli Slovenci preživeti kot narod tisoč let brez svoje države. In označbo tega zgodovinskega rezultata v angleški zgodovinski publicistiki kot »čudež«.38 Oba druga dva dela problematike, ki ji skušamo slediti v srednjem veku vsaj v temeljnih značilnostih, sta pa v tem pogledu bistveno drugačna.39 Ob meji romanskega in slovenskega sveta med morjem in Karnskimi Alpami se je izoblikovala meja od ustja Bele v Tagliamento proti jugu na prelomu rav­ nine in predalpskih hribov ter kraških planot do Dobrdobske, oprta pa tudi na potek takratnega langobardskega utrdbenega sistema, ki je zapiral prehod iz hribov v ravnino ob vseh dolinskih vratih. To se je dogajalo od konca 6. do začetka 8. stoletja, pri čemer so imeli nekoliko svojsko usodo le trije prostori (Vipavsko dolino so zajeli Slovani v začetku 7. stoletja, Beneško Slovenijo v začetku 8., porečji Bele in Ziljice pa sta bili pod langobardsko oblastjo od 20-ih let 7. do 30-ih let 8. stoletja). Odtlej se meja do 15. stoletja ni več premaknila niti ш prišlo do romanske agrarne kolonizacije; obratno je to mejo po 1420 še utrdil novi potek vzhodne beneške državne meje (ustaljene po 1516) in za­ hodna meja beneške Slovenije (Slavie) proti Italiji pred vrati Čedada kot de­ želice s posebnim vojaškim in delno upravnim značajem.40 V Istri pa je v raz­ voju, ki je bil nekoliko daljši (od konca 6. do 12. stoletja) prišlo v več etapah (prva okrog 600 v severnem delu prvotne pokrajine, druga okrog 800 v okolišu Buzeta, tretja v postopnem širjenju proti morju, končanem v 12. stoletju pred tržaškim mestnim obzidjem) do slavizacije podeželja (s severa najbrž severno od Mirne), pri čemer je ostal romanski le ozek pas ob morju od Milj pa do ustja Dragonje.41 Meje so se ob novih kolonizacijskih tokovih, ki so zajeli Istro « , , н Л , В * ' „ , 5 г а * е п а о ! г ' z g ° d o v l " a slovenskega naroda 5, Ljubljana 1974, zemljevid str. 204—205 , ^ n r = w - Z g ? d 0 V l n a S i °Y e n £ e v ' L J u b 4 a n a 1979, str. 411), analiza stanja str. 270-275 za Štajerska so r&ifo ™ f n i r f ^ ! r e d r V ° , b j i v , l j e ï P°<îaîM Czoernigovega štetja (za Mariborsko okrožje), za Ko- oreoLF v n ï ï f w ? ¥ % № £ J e l o r l S l n a l n l n P ? l ? t k ? v t e § a š t e t Ja . M se je ohranil v Kozierjevem ?£