»Prvi korak na poti do petja, ki ga je storil primitivni človek pri delu, je obstajal v tem, da je te polživalske glasove spreminjal in jih vzporejal v določne, delu primerne posledke, da čuvstvo notranjega osvobojenja, ki mu ga ti glasovi že nudijo, ojači in če le mogoče dvigne do pozitivnega ugodja.«22 Tako so nastale prvotne delavske pesmi, sestoječe iz' nezmiselnih glasovnih vrst, pri katerih prihaja edinole glasbeni učinek v poštev kot pomožno sredstvo za ritem telesnega gibanja. Potreba, spraviti v medsebojni sklad oba načina ritmov, telesa in glasu, je nujno izvirala iz skupne odvisnosti od dihanja.23 Rastoče duševno življenje, tesno zvezano s kulturnim razvojem, je vzbujalo nujno nove potrebe in novo čuvstveno in miselno izražanje. Delavske pesmi so dobivale vsebino, še povsem prozaično, sestoječo iz ukazov, izpod-bujanj delavskega vodje in dogovora delavcev v zboru24 in s tem prejemale v tem ritmičnem ogrodju vedno jasnejšo, določnejšo vsebino. Delavska pesem je skoro neopazno prehajala — pri narodih na nizki kulturni stopinji še vedno prehaja ¦.— v obredno pesem radi najožje zveze dela z verskimi obredi v vsakdanjem življenju (pri poljskem delu, pri pripravah za daritve, pri prošnjah itd.)2* pri posameznih narodih in je na njih razvojni poti do samorodnega kulturnega življenja prejemala vase vse posebne kulturne znake in ž njimi svoj specifični značaj. Godba, petje in ples, za enkrat še nerazdružljiva celota, zadobivajo polagoma čisto umetniško tvorbo, ki se kaže predvsem v bogatejši figu-raciji telesnih gibanj, v vsebinskem poglob-ljenju besedil in v izrazitejši metodiki na-pevov. Zgodilo se je to najprej in največ pri plesih in pri plesnih in obrednih igrah, kjer ritem ni bil več vkovan v mehanično' ročno delo in njega gibanje, marveč svobodnejše, le duševnemu ugodju in srčnim potrebam služeče premikanje teles ob sprem-ljevanju pesmi in godbe. Prvotno je bil ples igračkasto prestopicanje brez smotra, iz čuvstva svobode in radosti porojen, sčasoma pa je njega mimični pomen (sveti plesi, plesi zmage itd.) vlival ritmu čuvstvene vrednote. »Ritem je sila,« pravi Nietzsche,2r' »ki ustvarja nepremagljivo slast vdati se mu, sodelovati, ne le korak nog, tudi duša sama sledi taktu —- najbrže, tako so sklepali, tudi duša bogov! Poizkusili so jo torej potom ritma prisiliti in nad njo gospodovati.« Iz čuvstvenega izražanja naravnih gibljajev je ples porajal ves svoj čar, ki ga je ohranil in poglabljal vse do naših dni.26 28 Biicher, 395. 23 P rim. tu in naslednje: Biicher, 396 sL 21 Glej primere v Biicherju 178 si. in 411 si. 23 Die frohliche Wissenschaft, Leipzig 1887, 105. - Biicher, 431. 26 Prim. naše kolo kot izraz veselja. Osamosvojitev lirike se začenja, kakor dokazuje Biicher,27 povsod z 1 j ud s k o obliko plesne pesmi, najprej tako, da telesna gibanja plešočega in pa spremljajoči glasbeni instrument podajajo ritem, v katerega vplete posameznik (plesovodja, pri verskih plesih svečenik) improvizirano pesem, ki jo gledajoči ali plešoči zbor spremlja z vzkliki in refreni. Ritmika glasov prejme svojo metriko od gibanj nog28 in se ž njimi najtesneje spoji. Ob nadaljnjem razvoju se petje s spremljevanjem godbe oddeli od plesa. Muzikalni čut se je medtem zadostno razvil, da lahko udejstvuje izročilo obstoječih in ustvarjanje novih melodij. Toda beseda je z napevom še najožje zvezana, da tvori poslednji stalnejši del. Dar improvizacije je še vedno zelo živ, pevec in pesnik sta povečini ena in ista oseba, a le nadarjenemu se posreči iznajdba novih melodij. Tretja razvojna doba prične z opuščanjem glasbenega spremljevanja. Lirično pesništvo samorodno ustvarja vedno nove pesmi, ustvarjajo jih posamezniki na že znane ali na popolnoma nove napeve, ki prehajajo v skupno last: to je doba takozvane narodne poezije. . . Zadnjo razvojno stopnjo znači čista (»umetna«) lirična poezija, ker se tu izvrši popolna ločitev besedila in n a p e v a. Tako nastane na eni strani pesem, sloneča izključno na besednem ritmu (»vezana beseda«), na drugi pa čista glasba brez besedila. Pesnik in komponist se popolnoma ločita in ustvarjata povse samostojno.29 PESEM IN TI. ANTON VODNIK. Pesem: ne klasifikacija besedne umetnosti, temveč — zadnje sladkosti njene in naše simbol svetal: materina uspavanka... Iz globine svojega življenja dvigajo razsvetljene roke kristalno spanje od okna do okna med zvezde, visoko nad jutro, odkoder bodo njegove rože prišle... Pred vrati angeli s srebrnimi rokami lomijo kruh ... 27 O., c. 422 si. 28 Prim. besedo »stopice«! 29 »Ves ta razvoj se da na tipičen način dognati v zgodovini grške lirike. Prvo stopnjo predstavlja zborno pesništvo s svojimi himnami, pajami, diti-rambi, prozodijami, partenijami itd., ki se vse prilagojajo ritmičnim zahtevam plesa. Predsta-viteljica druge razvojne dobe je melična lirika, ki so jo peli le s spremljevanjem glasbe. Obe se dvigneta pri Grkih že zgodaj do umetniške oblike, medtem ko se drugod vzoblikujeta le na ljudski način. V razvoju sledi samo peta pesem (brez glasbe) in preko te samostojna glasba na eni (4»tX*j aSkipiz, -b:\-f} v.&dpio:r)^ na drugi strani le govorjeno pesništvo (4iA7j Troirp-.c).« — Biicher, 424 pod Črto. 32 Prečudno daleč gre beseda, da je našla svet iz mraka, da je videla vrtove, ki jih je duša vzela v svoje roke in jih stisnila na prsi, bele od meseca sanj iz bridkosti po sebi in njem ... Radost je dvignila kelih, zaklicala v tujino in je beseda prišla, svetla, svetlejša: iz temnega poslanstva v borbi za kruh in grob — in je zaplesala iz pomladi v pomlad: Pesem, pesem: v bliskih, ki jih angeli nosijo v najglobljem hramu sveta, se je videla duša, zakrila oči si, zapela, zapela lepoto svojo ... Besedne umetnosti izrazno sredstvo: najtesnejša razdalja od naših duhovnih oči do našega srca, od srca do sveta in zadnjih zvezd, ki gredo skozi božje roke in dvignjene roke bratov in sester ... Najbolj vroči spoj duše in njenega življenja, življenja mojega in tvojega, življenja in sveta in Boga. Oči, ki se odpro iz stiske krvi v daljo krog sebe, iz tesnobe duše v svoj večni soj. Naše kot dihanje, pogled in kretnja. Blizu nam kot lastna roka, ki jo je duša prižela nase. Beseda: kako nas vzame iz sebe in nas da spet nam nazaj, ko je kakor v hipu preletela zvezde nad enim izmed naših vrtov, ki jim je vrtnar in jutro. V njej stoji kot v blisku svet pred nami, da se uzremo v svoji zadnji dalji, a se isti hip že vrnemo iz nje kot romar, ki je pokleknil na koncu sveta v templju najbolj sinjem... a smo vendar vedno kakor v sredini sveta in večnosti, nepremakljivo v sebi kot v hipu, a istočasno neskončno daleč kakor v muziki, od koder se vračamo nazaj kakor v sanjah, v svojo svetlobo nazaj... Beseda: obrisna kot slika, neskončna kot muzika. Obsegljiva kot kip, nezgrabljiva kot soj. Dih krvi, smehljaj od zvezd ... Življenje pojoče besede je doživetje. Doživeti: iz večnosti uzreti samega sebe, prijeti se za roke in se voditi na bregove studencev, ki iz vseh pomladi teko... Objeti se, vzeti se na roke in stehtati svojo lastnost in skrivnost. Darovati se in se spet prejeti kot neskončen dar iz božjih rok... Ljubiti se. Videti se kot bliske, ki jih angeli nosijo skozi svoje dvore, ki so od vekomaj naši. Videti sebe, kakor nas sanja smrt... Goreti in zreti svoj odsvit, ki gre skozi daljne vrtove po rože za nas. In vedeti, da sta naši roki nagnjeni v nas kakor v večnost, odkoder bosta blesteli na vekomaj. Mistično sprejemanje samega sebe iz naših rok, ki so šle kakor brez nas v globočino sveta po nas, prej samim sebi nevidne. Stopiti v žarišče rož in zvezda, dvigniti na roke večer in jutro svojega dneva. Iti v spremstvu živih in mrtvih po sebe-nevesto. Najti se, imeti se. Do-živeti: srečati samega sebe, iti poslej s seboj tesno tesno skozi svojega videnja blisk od vzhoda do zahoda ... Nujnost doživetja je: razodeti se, da si ohrani duša svetlo ravnovesje v sebi, med seboj in svetom. Da ne zatemni v občestvu sester, da spet in spet osvetli svojo pot od vseh k sebi in postane sama sebi nezgrešljiva... Doživetje je stvariteljsko, zato je njegova volja usmerjena v porajanje novih večnostnih vrednot, živih kot naše življenje, ki jih je dvignilo v luč rojstva iz nas, da žive izven nas vso v sebi zbrano, urejeno, v sebi stehtano bitnost, s smerjo iz sebe samih... Zato je umetnina organizem, ki ima v sebi vso polnost življenja. Sankcija njenega poslanstva pa je, da je izraz večnostne zavesti enotnosti naše osebnosti, osvojitev našega bistva, prižganega v onostranosti... Zato je vsaka umetnina stopnjevanje neskončnosti našega življenja, pomnoževanje vrednot sveta za večnost. Ker le osebnost ima v sebi njeno ceno, ki nas bo odrešila k sebi v Bogu. Njo, vso tako tesno osredotočeno v svoje središče, v zgneteno napetost svoje zavesti, more zajeti v izraz le lepota, vidno razodeta nam po umetnosti. Njena zadnja globočina je skrivnost našega lastnega bitja. Lepota je ethos umetnine. UMETNOST IN ŽIVLJENJE. MIRAN JARC. Doživetja so, ki njih cena odtehta groz-ničavo osamelost dolgih let, ponižanja in razžaljenja najdragocenejših podob v podzemskem gradu človekovih skrivnosti, strahotno zavest časnosti in kljuvajoče ihte-nje poblaznelega jaza, ki ga, napuhnjenca, tro in vrtinčijo neznane sile vesoljstva. Doživetja so izven časa — in vendar jih je rodil čas, izven jaza — in vendar jih doživlja povsem določeni poedinec, lijejo nad kalnim območjem volje in moči — in vendar so vzplapolala iz obupnega trenja teh dveh svetov, —pomaknjena so v večnost miru in so poveličanje prebujenega, žrtvujočega se — človeka. Ta doživetja so — strmenje Talesa, gledanje Danteja, vodoravnost Dostojevskega, ki je v Aljoši poljubil zemljo ob pripevanju zborov zvezda. Zagonetno je rojstvo teh božanskih hipov. Otroški sijaj poje iz oči takega zamaknjenca, besede — če se sploh še katera odzove izza obzorij belega molčanja — so čudežno preproste, jasnost in enovitost pračloveka jim vdaja čarovit sijaj. Telo je kakor struna in je kakor piščal in spet kakor stih. Oblika je vtelešen duh, oblike sploh več ne ločiš od vsebine, snovi ne več od duha, zemlje ne od nebes. Aljošin poljub je spojil teh dvoje carstev, med kateri sta že pred romantiko budizem in židovstvo izkopala prepad, strašen v svoji navidezni nepremostljivosti, nad katerim pa so že Grki razpeli odličen obok plemenitih linij, dočim so klasiki položili z enega brega na drugi breg sonet in jambe, krščanstvo pa je nad tem brezdnom zgradilo spravno piramido, ki združuje v sebi veličastno strmenje egipčanskih spomenikov, na kateri blesti križ kot tajno znamenje najvišjega razodetja. Koprnenje po pesmi je žeja po harmoniji, po vsemiru, po doživetju 33 a