Boris Jesih
S l o v e n sk a n a r o d n a m a n jš in a v R epubliki A v st r iji. 
K ra tek p r e r e z z g o d o v in s k e g a r a z v o ja in o z n a k a
TRENUTNEGA POLOŽAJA1
Uvodna opomba
Slovenska narodna manjšina v Republiki Avstriji živi v dveh zveznih deželah: v 
Koroški in Štajerski. Danes šteje na Koroškem nekaj deset tisoč ljudi, na Štajerskem pa 
nekaj tisoč; deloma pa brez priznanega manjšinskega statusa Slovenci živijo razseljeni 
tudi v drugih delih Avstrije. Danes na splošno velja, daje bilo dvojezično ozemlje ob 
podpisu Avstrijske državne pogodbe leta 1955 ozemlje tako imenovanega obveznega 
dvojezičnega šolstva - po uredbi iz leta 1945 (veljalo je do leta 1958) - ki se je kot tako 
znotraj 62 občin ohranilo vse do leta 1973. Takrat so na Koroškem spremenili občinske 
meje oziroma zmanjšali število občin.
Danes slovenska manjšina živi v 41 občinah nekdanjega ozemlja dvojezičnega 
šolstva, kije po uredbi o obveznem dvojezičnem šolstvu iz leta 1945 veljalo v političnih 
okrajih Celovec dežela, Beljak dežela, Velikovec, Šmohor ter tudi v obeh največjih 
mestih, Celovcu in Beljaku. Število prebivalstva v njih se je namreč večalo tudi na 
račun prebivalstva z dvojezičnega ozemlja.2 Na nek način je potrdila to tezo tudi od­
ločba avstrijskega ustavnega sodišča iz leta 1989, ki je omogočila prijavo k dvoje­
zičnemu pouku tudi v Celovcu.3 Sicer pa je poselitveni prostor slovenske narodne 
manjšine v Republiki Avstriji širši od zgoraj opredeljenega dvojezičnega ozemlja, kar je 
posledica razseljevanja pripadnikov manjšine v druge dele Avstrije.4
1. Koroški plebiscit
Po razpadu avstro-ogrske monarhije leta 1918 oziroma po koroškem plebiscitu 
19205 je slovenski narod ostal razdeljen med štiri države: Italijo, Avstrijo, Madžarsko in
1 Pričujoče poglavje je bilo v besedilo vključeno kot zadnje, saj je bilo sprva mišljeno, da bo položaj 
slovenske narodne manjšine v Avstriji obdelal avstrijski del komisije. Problematika slovenske manjšine v 
Avstriji je bila vseskozi deležna izredno velike pozornosti slovenskih, avstrijskih in tudi znanstvenikov iz 
drugih držav. To se ni spremenilo vse do današnjih dni. Zato bomo ob predstavitvi posameznih problemskih 
sklopov opozorili le na najpomembnejša dela, ki se z njimi ukvarjajo, posebno to velja za obdobje do leta 
1938. Pa tudi sicer se v obsegu besedila lahko opremo samo na glavne mejnike položaja in trenutnih odprtih 
vprašanj slovenske narodne manjšine v Republiki Avstriji, zavedajoč se pri tem, da bodo številna pomembna 
vprašanja zgolj omenjena oziroma izpuščena.
2 O spremembah občinskih meja leta 1973 na Koroškem glej podrobneje v: Ralf Unkart; Glantschnig Ge­
rold; Alfred Ogris, Zur Lage der Slowenen in Kärnten. Klagenfurt 1984.
3 Primerjaj VfSlg 12.245/1989
4 Več glej v: Jernej Zupančič, Slovenci v Avstriji. Ljubljana 1999.
5 Problematika koroškega plebiscita je predmet številnih znanstvenih razprav vse do današnjih dni. Opo­
zorimo samo na najpomembnejše: Kärntner Volksabstimmung 1920. Wissenschaftliche Kontroversen und 
historisch-politische Diskussionen anläßlich des internationalen Symposiums. Klagenfurt 1980, 1981; Kärnt­
ner Volksabstimmung 1920. Vorausetzungen. Verlauf. Volgen. Wien 1981; Koroški plebiscit. Razprave in
takrat "matično" Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (po letu 1929 Kraljevino 
Jugoslavijo). V skladu z oblikovanjem nacionalnih držav na ozemlju Avstro-Ogrske je 
bilo pričakovati, da bo tudi Koroška (oziroma vsaj njen južni del, katerega prebivalstvo 
je bilo večinoma slovensko) pripadel Državi/Kraljevini SHS. Takratna narodna vlada v 
Ljubljani pa ni ukrepala niti politično niti vojaško, ter tako zamudila priložnost, da brez 
večjih težav doseže vključitev južne Koroške v okvire svojih meja. Ko so se nemške 
meščanske stranke organizirale in se je na stran nemških nacionalistov postavila tudi 
avstrijska socialdemokracija, so se možnosti za samoodločbo Slovencev na Koroškem 
znižale na minimum.
Nastajajoča avstrijska država se je ubadala z vprašanji definiranja svojih meja ozi­
roma z vprašanjem nacionalno-državnega konstituiranja, saj je bila možnost združitve z 
Nemčijo kot državo nemškega naroda izključena. Meja z Madžarsko je bila določena, 
na meji z Italijo pa Avstrija - tudi zaradi mednarodnih političnih razmer - ni imela 
nobene možnosti; Italijaje kot "vojni plen" dobila svoj del Koroške. Prav tako so bile 
trdno določene meje s Češkoslovaško (kljub temu, da je v tej državi ostalo največje 
število nemško govorečih). Še najbolj nedorečena je bila meja na jugu, ki že v stari 
državi ni bila upravno določena.
Ob koncu vojne in takoj po njej so v boj za meje najprej vojaško posegli prostovoljci 
pod vodstvom majorja, kasnejšega generala Maistra. Slednji je zasedel celotni s Slo­
venci večinsko naseljeni del Štajerske, prostovoljci pa so zasedli tudi Mežiško dolino in 
del Podjune. To je povzročilo oborožene spopade z obrambnimi formacijami avstrijske 
strani. Po mobilizaciji, izvedeni v Sloveniji, je leta 1919 posredovala vojska Kraljevine 
SHS in zasedla celotni južni del Koroške, vključno s Celovcem in z Gospo Sveto. 
Nemška stran seje vojaško organizirala in si povrnila del ozemlja. Očitno je bilo, da se 
meje z vojaškimi boji ne bo moglo določiti.
Vprašanje meja se je reševalo na mirovni konferenci leta 1919 v Parizu. Načelo 
mirovne konference je sicer bilo, da se meje med državami uskladijo z mejami med 
posameznimi narodi, v primerih, ko do takega dogovora ne more priti, pa se meje v 
skladu z voljo prizadetega prebivalstva začrtajo v meddržavnem plebiscitu.
Jugoslavija - na mirovni konferenci je imela tri predstavnike - je zahtevala mejno 
črto, ki bi potekala od Šmohorja preko pogorja med Dravsko in Ziljsko dolino, Osoj- 
skega jezera, Osojskih tur in Štalenske gore. Na mirovnih pogajanjih v Parizu je bila pri 
svojih mejnih zahtevah neuspešna. Odločilno pri tem je bilo vsekakor stališče Zdru­
ženih držav Amerike, ki so zagovarjale mejo na Karavankah, pa tudi italijanska politika, 
kije imela pri tem svoje geopolitične interese, predvsem po tistem delu Koroške, ki ji je 
pozneje tudi pripadel, to je območju Kanalske doline.
Senžermenska mirovna pogodba med silami antante in Avstrijo, kije bila odločilna 
za določitev meje z Avstrijo in ki so jo podpisali 10. septembra 1919 (veljati je začela
16. 7. 1920), je določila, da Jugoslaviji pripada Mežiška dolina, Avstriji Ziljska dolina z 
Beljakom, Italiji pa Kanalska dolina. Čeprav je po vojni kazalo, da bo na Štajerskem 
vsaj radgonsko območje pripadlo Jugoslaviji, so se morale jugoslovanske enote s tega 
območja prav tako umakniti. Mirovna pogodba je potrdila obmejno črto, ki sojo zasedle 
slovenske vojaške enote neposredno po koncu vojne, mejo pa je dokončno določila tri­
partitna komisija, sestavljena iz predstavnikov Avstrije, Jugoslavije in velesil. Za Ko­
članki. Ljubljana 1970; Janko Pleterski, Koroški plebiscit 1920. Poskus enciklopedične razlage o koroškem 
plebiscitu. Ljubljana 2003; Die kämtner Volksabstimmung 1920 und die geschichtsforschung, Leistungen, 
Defizite, Perspektiven. Klagenfurt 2001; Luka Sienčnik, Koroški plebiscit 1920. Maribor 1987; Arnold 
Suppan, Jugoslawien und Österreich 1918-1938. Bilaterale Außenpolitik im europäischen Umfeld. Wien, 
München 1996.
roško je določila, da se izvede plebiscit pod mednarodno kontrolo (člena 49 in 50 sen- 
žermenske mirovne pogodbe).
Plebiscitno ozemlje je bilo razdeljeno na dve coni. Cona A je obsegala južni del 
Koroške v obsegu 1.768 km2 , cona B pa Celovec z neposredno okolico - 352 km2. Meja 
med obema conama je potekala po tako imenovani živi narodnostni meji. Upravo v coni 
A je med pripravami na plebiscit prevzela SHS, v coni B pa Avstrija.
Glasovanje v coni B bi bilo izvedeno samo v primeru, če bi se večina v coni A od­
ločila za Kraljevino SHS. Na podlagi štetja iz leta 1910 je bilo preračunano, daje na Ko­
roškem živelo 66.463 Slovencev oziroma jih je toliko kot občevalni jezik navedlo slo­
venščino, od tega v plebiscitni coni A 50.837. Celotna cona je štela 73.488 prebivalcev.
Priprave na plebiscit so potekale zelo intenzivno. Plebiscitna propaganda je bila za 
tisti čas izjemno raznolika in je v marsičem spominjala na sodobni volilni boj. V pro­
pagandi je avstrijska stran poudarjala prednosti avstrijske politične ureditve (demokra­
tična republika v primerjavi z jugoslovansko monarhično ureditvijo pod srbskim 
vodstvom), geografsko in gospodarsko povezanost, prav tako pa je koroškim Sloven­
cem obljubljala zagotovitev vseh pravic. Avstrija je torej v plebiscitni propagandi sta­
vila na socialni in politični položaj, manj pa na etničnega, saj se je zavedala, da je 
večina prebivalstva na plebiscitnem ozemlju slovenskega. V ta kontekst spada tudi 
izjava koroškega deželnega zbora 12 dni pred plebiscitom: slovesna obljuba o varovanju 
nacionalne in jezikovne posebnosti slovenskih prebivalcev za vse večne čase.
Jugoslovanska propaganda pa se je po drugi strani omejila na etnične vidike odlo­
čanja, še več, na Koroškem sploh ni dovolila socialistične in komunistične propagande.
Na odločitev slovenskega delavstva na Koroškem so nedvomno vplivali tudi sočasni 
dogodki na delavskih demonstracijah v Ljubljani, ko so spomladi 1920 oblasti s stav­
kajočimi delavci obračunale z orožjem in je bilo v spopadih ubitih 14 demonstrantov.
Plebiscit je bil izveden 10. oktobra 1920. Volilna udeležba na plebiscitu je dosegla 
izjemnih 95,97 odstotka. Za Jugoslavijo je na ozemlju cone A glasovalo 15.279 (40,96 
odstotka), za Avstrijo pa 22.025 (59,04 odstotka) volilnih upravičencev. Pravna posle­
dica tega rezultata je bila, da do glasovanja v coni B sploh ni prišlo. Celotno plebiscitno 
ozemlje je ostalo v okviru Avstrije. Po razglasitvi rezultatov je bila meja določena (s 
poznejšo korekcijo po skoraj dveh letih v Libeličah: krajani se niso sprijaznili z mejno 
črto in so z vztrajnostjo dosegli, da je bila leta 1922 meja premaknjena tik za vas; v 
zameno je Avstrija dobila ozemlje na levem bregu Drave).
Vlada Kraljevine SHS je sicer od veleposlaniške konference v Parizu zahtevala, naj se 
meja določi po reki Dravi, območju, kjer je bila dosežena rahla večina za Kraljevino SHS, 
vendar je bila njena zahteva zavrnjena, ker je bila v nasprotju s plebiscitnimi določili. Na 
pripravo in izvedbo glasovanja je bilo takrat in pozneje v političnih in strokovnih analizah 
na jugoslovanski strani izrečena vrsta pripomb (članstvo italijanskega predstavnika v 
plebiscitni komisiji, prekratek rok do dneva glasovanja, odsotnost jugoslovanskih enot v 
coni A, določitev pravice glasovanja nekoroškemu nemškemu prebivalstvu in določitev 
stalnega prebivališča na Koroškem, sestavljanje volilnih imenikov ipd.). Vendar nave­
dene in druge pomanjkljivosti niso odločilno vplivale na izid plebiscita. Tako vprašanje 
državnopravne korektnosti plebiscita ni odprto, vprašanje veljavnosti plebiscita pa v 
meddržavnih odnosih med sosednjima državama ni bilo nikoli sporno.
V literaturi, ki je analizirala rezultate plebiscita, so se izoblikovale tri glavne teze o 
odločilnih razlogih za njegov izid. Pmz gradi zaključke na dejstvu, da je na rezultat 
odločilno vplivala politika avstrijske socialdemokracije, ki se je priključila nemškim 
meščanskim strankam v prizadevanjih, da bi bila Koroška vključena v novo avstrijsko 
državo, druga vidi glavni razlog v gospodarskih razlogih oziroma v tem, da je bila 
Koroška kot enoten gospodarski prostor bolj povezana z Avstrijo kot z novo državo; in
tretja, po kateri naj bi na odločitev o glasovanju vplivala tudi t. i. (regionalna) deželna 
koroška zavest. Nedvomno, je da je v vsakem od teh razlogov del resnice, težko pa bi 
rekli, kateri od njih je najbolj odločilno vplival na volilni rezultat.
Danes ni nobenega dvoma o tem, da je na rezultat plebiscita odločilno vplivalo to, da 
je plebiscit poleg etnične pomenil tudi politično odločitev, saj so se prebivalci odločali 
tudi o tem, v kakšnem tipu države bodo živeli. Pri tem se jim je zdela novo nastala 
avstrijska republika kot ekonomsko naprednejša in razvitejša država privlačnejša od 
konservativne, dinastično vodene, nerazvite in zaostale Jugoslavije ter pretežno pra­
voslavne Kraljevine SHS. Hkrati pa je pomenil plebiscit tudi ločitev koroških Slovencev 
od ostalega dela slovenskega naroda, kije poslej tudi fizično živel v različnih državah.
Ne glede na dejstvo, da so bili prav Slovenci tisti, ki so odločilno prispevali k temu, da 
je Koroška pripadla avstrijski republiki, je rezultat plebiscita pomenil delitev prebivalstva 
po etničnem kriteriju, ki ga ni bilo mogoče preseči vse do današnjih dni. Če ugotavljamo, 
da je za slovensko stran danes plebiscit (tako v znanosti kot tudi večinoma v politiki) 
sprejemljivo zgodovinsko dejstvo, je glorifikacija plebiscita na koroški strani v celotnem 
obdobju, predvsem ob vsakoletnih proslavah 10. oktobra, še danes prispevek k 
poudarjanju etnične delitve med obema narodoma na Koroškem. Čeprav je bilo še ob 70- 
letnici plebiscita na Koroškem iz ust najbolj odgovornih slišati izjave, da se plebiscitnih 
proslav udeležujejo tisti, ki ljubijo Koroško, za ostale pa je tako vseeno, je v devetdesetih 
letih prišlo do nekaterih poskusov, da bi v plebiscitne proslave vključili tudi predstavnike 
slovenske narodne manjšine, kar pa ni spremenilo karakterja posameznih proslav.
2. Od plebiscita do anšlusa6
Slovenci v Avstriji, ki so po letu 1920 ostali v južnih predelih Koroške in Štajerske, 
so postali narodna manjšina. Kmalu seje pokazalo, da plebiscitne obljube nemške strani 
ne bodo uresničene. Položaj vseh narodnih manjšin v Avstriji je bil od takrat urejen na 
podlagi določb členov 62-69 senžermenske mirovne pogodbe z Avstrijo, ki je vsebovala 
posebno podpoglavje o manjšinski zaščiti. Členi 62-69 so pripadnikom etničnih, ver­
skih in jezikovnih manjšin v Avstriji zagotavljali enakopravnost pri demokratičnih 
svoboščinah in nekatere posebne pravice in ugodnosti za ohranitev njihovih značilnosti, 
in to v zasebnem življenju, gospodarstvu, tisku, na javnih zborovanjih in pri organizi­
ranju, pred sodišči, v šoli, pri sprejemu v javne službe in pri opravljanju raznih poklicev 
ter rabi javnih fondov za izobraževanje, prav tako pa tudi pri verskem in dobrodelnem 
delovanju. 69. člen je tudi določal, da so manjšinska določila pogodbe pod neposrednim 
nadzorom Društva narodov in se brez njegovega soglasja niso smela spremeniti. Posa­
mezne članice Društva narodov so imele pravico opozarjati na kršitve v mirovni po­
godbi opredeljenih zaščitnih določb. Pogodba je še danes (z izjemo 69. člena) inkor- 
porirana v avstrijski pravni sistem.
6 Isto kot pri opombi 1: Tone Zorn, Slovenci v Avstriji, v: Slovenci v zamejstvu. Ljubljana 1974; Isti, 
Stališča koroških strank glede kulturne avtonomije za koroške Slovence v letih 1925-1968, v: Zgodovinski 
časopis 3-4. Ljubljana 1971, 271-277; Theodor Veiter, Die slowenische Volksgruppe in Kärnten. Geschichte, 
Rechtslage, Problemstellung. Wien 1936; Andreas Moritsch, Das projekt der Kulturautonomien für die 
Slowenen in Kämten, v: Das Gemeinsame Kämten/Skupna Koroška 11, Klagenfurt 1991, 176-180; Koroški 
Slovenci v Avstriji včeraj in danes. Ljubljana 1984; Hanns Haas; Karl Stuhlpfarrer, Österreich und seine 
Slowenen. Wien 1977; Koroški Slovenci, Enciklopedija Slovenije 5. Ljubljana 1991, 290-304; Avguštin 
Malle, Die slowenischen Organisationen im politischen, wirtschaftlichen un kulturellen Leben der kämtner 
Slowenen in der ersten Republik, v: Das gemeinsame Kämten/Skupna Koroška 9. Klagenfurt 1980, 135-147; 
Janez Stergar, Vprašanje koroških Slovencev v jugoslovansko-avstrijskih odnosih od plebiscita do anšlusa, v: 
Slovenski vestnik 10. 5-4. 7. 1986.
Novonastala država je v svoj pravni red prevzela tudi 19. člen Temeljnega držav­
nega zakona. Gre za tisti del stare avstrijske ustave iz leta 1867, ki je bil sprejet že v 
monarhiji in govori o enakopravnosti vseh narodov (plemen) avstrijskega dela monar­
hije, enakopravnosti jezika in ureditvi enakopravnosti v deželah, v katerih živi več 
narodnih skupnosti (plemen). Člen 19 Temeljnega državnega zakona je prav tako kot 
določila senžermenske mirovne pogodbe še vedno del avstrijskega pravnega sistema.7
Na šolskem področju so oblasti odpravile vse slovenske šole, ki jih je med zasedbo 
uvedla jugoslovanska uprava in ponovno uvedle tako imenovane utrakvistične šole, ki so 
na Koroškem obstajale že v monarhiji. Tovrstne šole so imele dvojezični karakter, kije v 
prvi vrsti rabil raznarodovanju Slovencev. Slovenski jezik je bil le pomožni učni jezik, pa 
še to samo v prvih dveh razredih, v vseh naslednjih pa je bilo učenje slovenščine neob­
vezno; ves pouk je potekal le v nemškem jeziku. Slovensko šolsko društvo je v priza­
devanjih za obnovo slovenskih zasebnih šol vložilo pritožbo tudi pri Društvu narodov. 
Koroški Slovenci so se glede šolskega vprašanja v skladu z določili senžermenske 
mirovne pogodbe dvakrat neuspešno pritožili na Društvo narodov (1923 in 1934). Leta 
1934 je bilo na Koroškem 43 utrakvističnih šol, le v sedmih pa je potekal prostovoljni 
pouk slovenskega jezika. Vsi poskusi, da bi prišlo do reorganizacije manjšinskega 
šolstva, so bili neuspešni. Pogajanja o šolskem vprašanju leta 1934 in 1937 so bila ne­
uspešna. Po letu 1938 so nacisti (brez posebnega odloka) odpravili pouk v slovenskem 
učnem jeziku, med leti 1941 in 1945 pa je bil slovenski jezik v šoli sploh prepovedan.
Poseben problem na šolskem področju je predstavljalo tudi dejstvo, da se je po 
plebiscitu iz Koroške izselil ves kvalificirani učiteljski kader.
Podobno kot učitelji seje iz Koroške po plebiscitu morala izseliti tudi večina druge 
intelektualne elite koroških Slovencev, vključno z večjim delom duhovnikov, prav tako 
pa je Koroško zapustil tudi tisti del delavstva, ki seje na glasovanju odločal za Jugosla­
vijo. Na to dejstvo je 14. avgusta 1921 Avstrijo v svoji noti opozorila tudi Jugoslavija.
Rezultat plebiscita in priključitev Koroške Avstriji sta na Koroškem vzpodbudila 
razmah nemškonacionalnih organizacij. Nemška stran seje začela temeljito pripravljati 
za dokončno "rešitev" koroškega vprašanja. Delovanje slovenskih društev je uradna 
oblast ovirala, prav tako tudi njihove prireditve; prihajalo je tudi do fizičnih napadov na 
posameznike iz vrst slovenske narodne manjšine. Slovencem so očitali iredentizem, 
večji del koroške politike je njihov obstoj razumel kot nevarnost trdni meji. Določila 
senžermenske mirovne pogodbe so ostala le črka na papirju. Spomnimo na znano izjavo 
A. Lemischa, ki je mesec dni po plebiscitu napovedal, da bo treba v eni generaciji 
Koroško ozdraviti slovenskega elementa, kot tudi na poziv nemškega nacionalističnega 
učiteljskega društva Deutscher Schulverein, s katerim so zahtevali narodno enotnost 
dežele. Agresivno protislovensko delovanje seje močno stopnjevalo.
V protislovenskih aktivnostih je posebej izstopala (v nekem smislu obstaja in deluje 
še danes) osrednja protimanjšinska organizacija Kärntner Heimatdienst - KHD/Koroška 
domovinska služba. Organizacija seje leta 1924 preimenovala v Kärntner Heimatbund 
KHB/Koroška domovinska zveza. Poleg protislovenskih aktivnosti je del njihovega 
delovanja usmerjen proti socialdemokratski stranki Avstrije. Privrženci KHB so v ple­
7 Leta 1996 so poslanci Liberalnega foruma in Zelenih na pobudo poslanca Liberalnega foruma Karla 
Smolleja vložili predlog o reformi člena 19. Gre za zastarela določila, ki jih avstrijski parlament že desetletja 
namerava spremeniti. Bistvo predloga je bilo v uzakonitvi možnosti iztožljivosti manjšinskih pravic s strani 
manjšinskega zastopstva; po tem členu to sedaj velja le za posameznike. Drugi del novega člena pa bi kon­
kretno določal obveznosti glede dvojezičnih vrtcev. Čeprav je na začetku postopka kazalo, da bo predlog na­
letel na pozitiven odmev tudi pri drugih strankah, se je pozneje izkazalo, da ga avstrijska politika ni pri­
pravljena podpreti.
biscitnem in poplebiscitnem času tudi fizično napadali koroške Slovence. Predvsem pa 
je organizacija nastopala proti načrtovani kulturni avtonomiji slednjih. Med drugim se 
je zavzemala za načrtno kolonizacijo južne Koroške z nemškimi družinami iz rajha, za 
prikrojevanje jezikovnih podatkov ljudskih štetij itd. Že pred anšlusom leta 1938 je zbi­
rala vplivne koroške naciste. Po njem je osrednji tajnik organizacije - poznejši vojni 
zločinec Alois Maier Kaibitsch (med voditelji najdemo tudi H. Steinacherja in J. F. 
Perkoniga) - postal član deželne vlade in pooblaščenec za manjšinska vprašanja. 
Organiziral je izseljevanje koroških Slovencev (leta 1942 je bilo izseljenih okoli 200 
slovenskih družin); pod okriljem nacističnih oblasti je organizacija delovala do konca 
druge svetovne vojne. Po plebiscitu so bili v vodstvu organizacije zastopani pripadniki 
vseh strank. Od avstrijskih strank v prvi avstrijski republiki je delovanju KHB naspro­
tovala edino Socialdemokratska stranka Avstrije, ki je leta 1924, potem, ko je na vo­
litvah v deželni zbor izgubila večino, iz njega tudi izstopila. Pod okriljem nacističnih 
oblasti je KHB deloval vse do konca druge svetovne vojne. Neposreden rezultat delo­
vanja KHB je tudi t. i. vindišarska teorija, ki jo je utemeljil koroški zgodovinar Martin 
Wutte. Poskušal je dokazati, da na Koroškem poleg Slovencev živi tudi posebna etnična 
skupina, neke vrste mešano ljudstvo (schwebendes Volkstum) z lastno regionalno iden­
titeto, kar naj bi neposredno pomenilo, da politične organizacije tega dela prebivalstva 
ne morejo zastopati. Čeprav je bila ta teza kasneje znanstveno ovržena, se ideja o vin- 
dišarjih kot posebni skupini v različnih oblikah - to so tisti Slovenci, ki so prešli k 
nemškemu kulturnemu krogu ipd. - pojavlja vse do danes. Teorija je neposredno vpli­
vala na določitev kategorij pogovornega jezika, ki ga v Avstriji ob popisih prebivalstva 
uporabljajo od t. i. nacističnega popisa, in je kot taka rabila predvsem za diskriminacijo 
koroških Slovencev in za omalovaževanje njihovih manjšinskih zahtev.
Določil senžermenske mirovne pogodbe prva avstrijska republika ni oziroma jih je 
pomanjkljivo izvrševala. Tako seje manjšina leta 1922 pritožila Društvu narodov, ker 
oblasti niso bile pripravljene obnoviti ukinjenih javnih dvojezičnih šol, prav tako pa 
niso dovolile ustanovitve dveh zasebnih slovenskih šol. Na slab položaj koroških Slo­
vencev je Avstrijo leta 1923 z memorandumom opozorila tudi Jugoslavija. Manjšinsko 
vprašanje je bilo tudi tema pogovorov avstrijskega kanclerja Ignaca Seipla v Beogradu 
leta 1923, vendar takratna jugoslovanska politika vprašanja ni posebej izpostavljala.
Poskus rešitve odprtih vprašanj so bila pogajanja o kulturni avtonomiji. Do njih je 
prišlo tudi po vzoru zahtev za kulturno avtonomijo nemške manjšine v nekaterih evrop­
skih državah (Estoniji, na Danskem) in pod neposrednim vplivom nemške manjšine v 
Jugoslaviji. Pogajanja so potekala med leti 1925-1930. Na dejstvo, d aje do pogajanj 
sploh prišlo, je imela odločilen vpliv tudi Socialdemokratska stranka Avstrije, ki je po 
izstopu iz Kärntner Heimatdiensta leta 1924 imela do manjšine pozitivnejši odnos. Ne­
uspešna pogajanja so nemške politične stranke leta 1929 v deželnem zboru s posebno 
izjavo prekinile, za neuspeh pa obtožile Slovence. Očitno je šlo za njihovo nepri­
pravljenost, da bi dosegli rešitev, ki bi zadovoljila tudi slovensko stran. Koroški Sloven­
ci naj bi v pogajanjih pristali na subjektivni kriterij določanja narodne pripadnosti (na 
tako imenovani narodnostni kataster), osnovno nerešeno vprašanje pa je slej ko prej 
ostalo šolsko vprašanje, saj Slovenci niso pristali na predlagano dvojno obliko šolstva, 
na katerega sami ne bi imeli nobenega vpliva.
Kljub opisanemu vzdušju so koroški Slovenci obnovili svoje politične, gospodarske 
in kulturne organizacije. Izhajati je začel list Glas pravice, ki sta ga izdajala Valentin 
Podgorc in duhovnik Jurij Trunk. Trunk seje tudi zaradi težav, ki jih je imel kot manj­
šinski aktivist, pozneje izselil v ZDA. 5. marca 1921 so Slovenci obnovili delovanje 
Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem - njegov 
prvi predsednik je postal Ferdo Kraiger - ki se je pozneje preimenovano v Politično in
gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem. Glasilo Koroški Slovenec, ki ga je iz­
dajalo društvo, je vse do napada na Jugoslavijo leta 1941 izhajalo tudi s pomočjo Jugo­
slavije in češke manjšine na Dunaju. List je v skladu s politiko Političnega in gos­
podarskega društva za Slovence na Koroškem pisal predvsem o prizadevanjih manjšine 
za dosego pravic na kulturnem in šolskem področju, po letu 1934 pa v skladu s politično 
usmeritvijo svojega izdajatelja tudi nekritično povzemal elemente ideologije stanov­
skega (Dolfiissovega) režima. Od leta 1926 izhaja tudi cerkveni list Nedelja.
Prav tako so že leta 1921 ustanovili oziroma obnovili Zvezo slovenskih zadrug, kije 
postala pomembna gospodarska opora koroškim Slovencem in je že takrat združevala 33 
zadrug oziroma hranilnic. Znotraj nje je do leta 1941, ko sojo nacisti razpustili, delovalo 
36 hranilnic in posojilnic, štiri živinorejske in dve blagovni zadrugi, zadružna elektrarna 
in vzajemno protipožarno društvo. V delovanju pa je tako kot ostale slovenske orga­
nizacije in društva naletela na vrsto ovir, ki sojih postavljale deželne oblasti. Tako so leta 
1924 zvezi kot poslovni jezik prepovedali uporabljati slovenščino, ves čas pa so jo 
poskušali priključiti oziroma združiti z nemškimi zadrugami. To je poleg izredno slabega 
splošnega gospodarskega položaja na Koroškem oteževalo njeno delovanje.
Istega leta je delovanje obnovila osrednja prosvetna organizacija koroških Sloven­
cev, Slovenska krščanskosocialna zveza. Pred plebiscitom je na Koroškem delovalo 68 
prosvetnih društev. Zveza je uspela ponovno obnoviti le del. Leta 1934 se je preime­
novala v Slovensko prosvetno zvezo; leta 1936 je zaradi prepovedi delovanja poli­
tičnega in gospodarskega društva prevzela tudi politično zastopanje manjšine. Obnovi­
tev prosvetne organizacije je omogočila nadaljevanje kultumo-prosvetnega delovanja 
med koroškimi Slovenci. Med obema vojna je na Koroškem delovalo med 40 in 50 slo­
venskih prosvetnih društev.
Politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem je pod imenom Koroška 
slovenska stranka samostojno nastopalo na občinskih, deželno- in državnozborskih vo­
litvah in na volitvah v Koroško kmetijsko zbornico. V primerjavi z drugo republiko je 
bilo nastopanje na volitvah relativno uspešno. Koroška slovenska stranka je leta 1921 
nastopila na prvih volitvah v avstrijski državni zbor (hkrati so bile tudi volitve v deželni 
zbor) in osvojila 9.883 glasov, kar ni zadostovalo za izvolitev poslanca. Na hkratnih 
volitvah v obeh volilnih okrajih (zgornja in spodnja Koroška) pa je dobila 10.720 glasov.
V volilnem okraju zgornja Koroška je osvojila 2.884 glasov, kar ni zadostovalo za man­
dat, v volilnem okraju spodnja Koroška pa je prejela 7.836 glasov, kar je bilo dovolj za 
izvolitev dveh poslancev v deželni zbor (Ferdo Kraiger in dr. Franc Mišič, ki gaje zaradi 
zapletov z državljanstvom zamenjal župnik Vinko Poljanec). Na volitvah v koroški de­
želni zbor leta 1923 je Koroška slovenska stranka dobila 9.868 glasov in dva poslanca, dr. 
Franca Petka in Vinka Poljanca, na hkratnih volitvah v državni zbor pa je stranka osvojila 
9.333 glasov. Na občinskih volitvah leta 1924 so slovenske liste osvojile 8.709 glasov in 
dobile 231 občinskih odbornikov, skupaj s kompromisnimi (mešane nemško slovenske) 
listami celo več kot 10.000 in še 50 odbornikov več; skupaj so Slovenci imeli tudi 15 
županov. Na deželnozborskih volitvah leta 1927 sta bila z 9.578 glasovi izvoljena Ivan 
Starc in dr. Franc Petek, na hkratnih državnozborskih volitvah pa je slovenska lista 
osvojila 9.334 glasov, kar je bilo premalo za izvolitev lastnega poslanca. Občinske 
volitve leta 1928 so samostojnim slovenskim listam prinesle preko 9.000 glasov in okoli 
250 odbornikov. Na deželnozborskih volitvah leta 1930 je Koroška slovenska stranka 
osvojila 9.250 glasov, izvoljena sta bila Ivan Starc in dr. Franc Petek; prvega je pozneje 
zaradi sklepa avstrijske škofovske konference, da se morajo duhovniki umakniti iz po­
litike, nadomestil tretji kandidat na listi, Janko Ogris. Na hkratnih državnozborskih vo­
litvah so volilci Koroške slovenske stranke po sklepu stranke podprli Krščansko socialno 
stranko. Leta 1932 so na volitvah v večini koroških občin (v nekaterih občinah niso volili)
slovenske liste skupaj s kompromisnimi listami osvojile nekaj manj kot 9.000 glasov in 
259 odbornikov. Zadnje demokratične volitve v prvi avstrijski republiki so bile prve vo­
litve v kmetijsko zbornico leta 1932, na katerih je slovenska Kmečka zveza/Bauernbund 
prejela 2.572 glasov in dobila tri zastopnike (Franc Mayer, Anton Grili in Vinko Polja­
nec). Po razpustitvi demokratično izvoljenega koroškega deželnega zbora leta 1934 je re­
žim stanovske države med 36 poslanci koroškega deželnega zbora imenoval tudi dva Slo­
venca (Karel Miki in Albert Breznik); v tem zboruje koroško cerkev zastopal slovenski 
prelat dr. Rudolf Bitimi. Koroška slovenska stranka oziroma Politično in gospodarsko 
društvo tudi zaradi svoje ideološke usmeritve in prilagajanja politični klimi v državi ni 
uspelo postati zbirna organizacija manjšine. Vse večji del Slovencev se je povezoval 
predvsem s socialdemokrati in komunisti. Pa tudi v okviru stranke je v tridesetih letih vse 
večji vpliv imela frakcija, ki je podpirala sodelovanje s Krščansko socialno stranko.
Slovenci so nastopali tudi na listah nemških avstrijskih političnih strank in volili 
njihove politične stranke, predvsem Krščansko socialno stranko, socialdemokrate in 
komuniste. Tako je bil na primer slovenski socialdemokrat Anton Falle med leti 1921- 
1927 in 1930-1934 poslanec v avstrijskem državnem zboru. Zaradi svojih izjav o 
nujnosti zaščite slovenske manjšine seje moral zagovarjati v koroškem deželnem zboru. 
Leta 1935 je bila zaradi poskusa izdajanja slovenskega lista Kam? in komunistične 
dejavnosti na sodišču obsojena skupina, ki jo je vodil Karl Prušnik. Preko slovenskih 
članov so imeli koroški komunisti tesne politične zveze z jugoslovanskimi in sloven­
skimi komunisti. Najbolj odmeven rezultat tega sodelovanja je vsekakor izjava treh 
komunističnih strank iz leta 1934 o rešitvi slovenskega narodnega vprašanja, kije pred­
videvala tudi pravico Slovencev do samoodločbe, prav tako pa tudi pravico do odce­
pitve od imperialističnih držav Jugoslavije, Avstrije in Italije.
Nedvomno je politični razvoj v Avstriji (elementi državljanske vojne med avstro- 
fašisti in nacisti) v 30. letih vplival tudi na koroške Slovence. Del manjšine je očitno 
pričakoval, da bo v stanovski državi, ki je bila po neuspelem nacističnem puču v 
Avstriji proglašena leta 1933, mogoče lažje urejati odprta vprašanja. Kljub prepričanju 
slovenskega političnega vodstva in nekaterim zunanjim znakom, kot so prizadevanja 
dunajske vlade, da uredi nekatera kulturna vprašanja, je bila realnost drugačna. Bist­
venega napredka ni bilo, saj so se bile slovenske organizacije na Koroškem o svojem 
položaju prisiljene pogajati s KHB, ki je tudi v stanovski državi dirigiral odnos do slo­
venske narodne manjšine. Tako so na njegovo pobudo v listu koroških Slovencev mo­
rali opustiti samo slovensko poimenovanje krajev (1936), Politično in gospodarsko 
društvo za Slovence na Koroškem pa je bilo v skladu s splošno prepovedjo delovanja 
vseh političnih organizacij v Avstriji leta 1934 prepovedano.
Položaj manjšine se med drugim najbolj očitno odraža v njenem številčnem stanju. 
Tako seje položaj slovenske narodne manjšine na Koroškem (z izjemo popisa 1939) 
odražal tudi na vseh popisih v prvi avstrijski republiki. Hkrati so popisi tudi metoda, s 
katero se manipulira o številu pripadnikov manjšine v nekem okolju. Značilnost avs­
trijskih popisov je, da vse do danes ne ugotavljajo narodne pripadnosti, temveč se bolj 
opirajo na jezikovno-kultume značilnosti prebivalcev. Tako so ob popisu leta 1923 po­
vpraševali po družinskem jeziku, ob popisu leta 1934 pa so ugotavljali pripadnost k 
kulturnemu krogu. Ob popisu leta 1923 so tako našteli 37.292 Slovencev, leta 1934 pa 
le še 26.796. O tem statističnem padcu največ pove podatek, daje bilo na primerljivem 
teritoriju leta 1910 še 95.735 popisanih Slovencev. Na metodologijo, izvedbo in rezul­
tate je bilo izrečenih obilo pripomb, tako s strani slovenskih organizacij kot tudi s strani 
nekaterih avstrijskih političnih strank, predvsem socialdemokratov. Po podatkih zaseb­
nih štetij in cerkvenih podatkov je bilo število Slovencev kar nekajkrat višje, to je med 
90-100.000. Kritike o popisih je na nek način potrdilo tudi nacistično ljudsko štetje leta
1939, v katerem so spraševali po maternem jeziku. Popis je bil očitno izveden v skladu 
z načrtom, da se temeljito pripravi seznam tistih, ki jih je treba iz Koroške izseliti. 
Slednje seje potrdilo že leta 1942, ko so nacisti začeli izseljevati koroške Slovence.
Ob oceni položaja slovenske narodne manjšine na Koroškem lahko zaključimo, da 
so koroški Slovenci, za razliko od Slovencev na avstrijskem Štajerskem, uspeli preživeti 
kot narodna manjšina (tudi ob izdatni materialni podpori ljubljanskih oblasti), in da so 
imeli razvito večino elementov, potrebnih za ohranitev etnične identitete. To jim je 
uspelo kljub nedorečenemu pravnemu položaju, neuresničevanju mednarodnopravnih 
obvezujočih določil senžermenske mirovne pogodbe in kljub dejstvu, da jih je ple­
biscitna meja ločila od narodnega telesa. Prav tako so morali po plebiscitu obnovitvi 
oziroma na novo ustanoviti vse politične, kulturne, gospodarske in druge organizacije, 
pa tudi način organiziranja javne šole je bil v prvi vrsti namenjen lažji germanizaciji.
Po anšlusu leta 1938 so bili koroški Slovenci izpostavljeni nacističnemu terorju, po 
napadu na Jugoslavijo leta 1941 so bile prepovedane vse njihove organizacije, nacisti pa 
so s pomočjo domačih nacionalistov pripravili program izselitve koroških Slovencev.8 
To je med drugim leta 1942 privedlo do oboroženega partizanskega odpora koroških 
Slovencev v povezavi s partizanskim gibanjem v Jugoslaviji. Odpor je pomemben tudi 
zaradi tega, ker je bil to najbolj razširjen odpor proti nacistom na ozemlju rajha, ka­
terega sestavni del je takrat bila Avstrija.9
3. Po letu 1945
3.1. Obnovitev političnega in društvenega delovanja
Ob koncu druge svetovne vojne so koroški Slovenci pričakovali združitev z "ma­
tičnim narodom". Že kmalu je bilo jasno, kljub diplomatskim prizadevanjem, da do tega 
ne bo prišlo. Splet različnih okoliščin je vplival na to, da je Avstrija ohranila meje 
izpred anšlusa.1 0 Avstrija je bila ponovno vzpostavljena z Avstrijsko državno pogodbo 
leta 1955; za urejanje manjšinskega vprašanja je ključen njen 7. člen, ki je še danes te­
melj pravic slovenske manjšine na Koroškem in avstrijskem Štajerskem.
16. maja 1945 so delegati 95 koroških odborov OF izvolili Pokrajinski narodno­
osvobodilni odbor OF za Koroško kot naj višji upravni organ za slovensko Koroško, v 
katerega so bili izvoljeni tako slovenski kot avstrijski predstavniki. Za predsednika je bil 
izvoljen dr. Franc Petek. PNOO je v posebni deklaraciji pozval k skupnemu delovanju 
za demokratično prihodnost, mir, blagostanje in za svobodo v okviru demokratične Ju­
goslavije. PNOO je kljub dejstvu, da angleška oblast ni priznavala OF za slovensko 
Koroško, postal pogovorni partner z angleškimi zasedbenimi oblastmi.1 1 Stranke so 
nasprotovale enotnemu organiziranju manjšine v OF, zato so ves čas poskušale vplivati 
na poglobitev neenotnosti znotraj manjšine. Na to je verjetno vplivalo tudi priporočilo 
POOF svojim članom, naj na deželno- in državnozborskih volitvah na Koroškem leta 
1945 podprejo KPÖ, kar je bistveno vplivalo na to, daje stranka osvojila tri deželni- in
8 Glej npr. Narodu in državi sovražni. Pregon koroških Slovencev 1942. Volks- und staatsfeindlich. Die 
Vertreibung von kämtner Slowenen 1942. Celovec/Klagenfurt 1992, v: Die Vertreibung der Kärntner Slo­
wenen. Pregon koroških Slovencev 1942-2002. Celovec 2002.
9 Glej tudi Bogdan Žolnir; Mile Pavlin, Protifašistični odpor. Koroška od začetka vstaje do konca leta 1943. 
Ljubljana 1994.
10 Več glej v poglavju Obdobje med 1945-55.
11 Avguštin Malle, Die Position der kämtner Slowenen im Nationalitätenkonflikt, v: Rumpler Helmut; Burz 
Ulfried, Kämtnen. Von der Deutschen Grenzmark zum österreichischen Bundesland. Wien 1998 (dalje: 
Avguštin Malle, Die Pozition ...), 494-519.
en državnozborski mandat.1 2 To je vplivalo tudi na napetosti znotraj manjšine, ki so že 
leta 1945 dodatno vzpodbudile ustanovitev neke vrste vzporednih slovenskih oziroma 
Avstriji zvestih "slovenskih organizacij” pod imenom Zveza avstrijskih Slovencev/Bund 
der österreichischen Slowenen, pri ustanovitvi katere sta sodelovali SPÖ in ÖVP. De­
lovanje organizacije je zamrlo konec leta 1947; z istim namenom je bila leta 1947 usta­
novljena tudi že omenjena Zveza domovini zvestih južnih Korošcev/Bund der Heimat­
treuen Südkärntner, in sicer kot prva povojna protislovenska organizacija, ki pa so jo 
nekateri šteli v krog Avstriji zvestih slovenskih organizacij.1 3
Začasna Koroška deželna vlada je ob soglasju vseh strank sklenila uvesti obvezne 
dvojezične šole v 62 občinah južnega dela Koroške. Na to so nedvomno vplivala tudi 
pogajanja o Avstrijski državni pogodbi. Uredba je na nek način pomembna še danes, saj 
je bil z njo določen teritorij dvojezičnega ozemlja.1 4
V obdobju po letu 1945 je prišlo do obnovitve oziroma ustanovitve večine najbolj 
pomembnih organizacij koroških Slovencev. Vzporedno s propadom prizadevanj za 
priključitev Koroške je prišlo do politične delitve med koroškimi Slovenci. Tako so se 
pripadniki slovenske narodne manjšine na Koroškem po drugi svetovni vojni do leta 
1955 politično organizirali predvsem v okviru dveh osrednjih organizacij: krščansko 
demokratskega (konservativnega) Narodnega sveta koroških Slovencev - NSKS 1 5 in 
bolj levo usmerjene Zveze slovenskih organizacij na Koroškem - ZSO, ustanovljene 
leta 1955. Od leta 2003, po političnem razkolu znotraj NSKS, deluje še tretja organi­
zacija, to je Skupnost koroških Slovencev in Slovenk, in sicer z ambicijami, da bi po­
stala ena od osrednjih organizacij.1 6
Ko je bilo na pariških pogajanjih leta 1949 jasno, da do sprememb meja in do pri­
ključitve Koroške k Jugoslaviji ne bo prišlo, je katoliški tabor med koroškimi Slovenci 
28. 6. 1949 ustanovil Narodni svet koroških Slovencev - NSKS. Do tedaj enotna Osvo­
bodilna fronta za slovensko Koroško oziroma tik pred NSKS ustanovljena Demokratična 
fronta delovnega ljudstva je tako poslej zastopala samo še levo usmerjeni tabor koroških 
Slovencev.1 7 Ustanovitev NSKS je pomenila obnovitev predvojnega konservativnega 
tabora med koroškimi Slovenci, v katerem je (sicer večinoma skrito očem javnosti) "našla 
svojo besedo tudi politična emigracija iz Ljudske republike Slovenije".1 8 To je nedvomno
12 Dušan Nečak, Volitve na Koroškem, Ljubljana 1982, 76 in dalje.
13 Tone Zorn, Politična orientacija koroških Slovencev in boj za mejo v letih 1945-1950, Ljubljana 1968, 
90-105.
14 Več glej npr. Theodor Domej, Der Konflikt nach dem Krieg, v: Austria Slovenica (Andreas Moritsch 
izd/Hrsg), Die Kärntner Slowenen und die Nation Österreich. Klagenfurt/Celovec, Ljubljana, Wien 1996, 
107-111.
15 NSKS se v svojih dokumentih ideološko ne opredeljuje, vendar lahko na primer leta 1997 v poročilu 
"Volksgruppenreport”, ki ga izdaja Center avstrijskih narodnosti, ki je zelo blizu NSKS, beremo, da NSKS 
združuje "tradicionalno bolj katoliško usmerjene koroške Slovence" (Volksgruppenreport, Wien 1997, 21).
16 ZSO se v zadnjem času opredeljuje tudi kot levoliberalna opcija znotraj koroških Slovencev. Očitno tako 
poskuša opredeliti in tudi razširiti krog naravnih zaveznikov v politiki, tako v ožjem kot tudi širšem poli­
tičnem okolju. Glej tudi Boris Jesih, Politična participacija narodnih manjšin. Primer koroških Slovencev. 
Ljubljana2003, dis. (dalje: Boris Jesih, Politična ...).
17 O politični razdelitvi koroških Slovencev po drugi svetovni vojni imamo na voljo nekaj zelo podrobne 
literature, omenimo samo: Tone Zorn, Politična orientacija koroških Slovencev in boj za mejo v letih 1945— 
1950, Ljubljana 1968, dis; Dušan Nečak, Koroški Slovenci v drugi avstrijski republiki. Ljubljana 1985, (dalje: 
Dušan Nečak, Koroški ... ); Avguštin Malie, Organizacije, društva in ustanove slovenske narodne skupnosti na 
Koroškem. Poskus opredelitve njihove zasidranosti in vpliva med Slovenci na Koroškem. Celovec 1997 
(dalje: Avguštin Malle, Organizacije ...).
18 Avguštin Malle, Koroški Slovenci v drugi avstrijski republiki, v: Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in 
danes. Ljubljana 1985, 78.
vplivalo na nadaljnji politični razvoj organizacije, ki je kljub temu od srede 60. let 
vzpostavila tvorne odnose z Jugoslavijo oziroma s Socialistično Republiko Slovenijo. 
Čeprav je bil po drugi strani do srede 60. let tudi odnos NSKS do Slovenije precej 
hladen in so "oblasti" v Sloveniji okoli 15 let zavračale NSKS kot "izdajalce" skupnih 
ciljev vsenarodne OF in "razdiralce" enotnosti koroških Slovencev",1 9 nekatere raz­
iskave kažejo, da ta odnos že ob nastanku NSKS le ni bil tako hladen, saj obstaja kar 
nekaj indicev, da je ustanovitev NSKS materialno podpirala takratna slovenska po­
litika.20 Odnosi z Jugoslavijo oziroma s Slovenijo so se dokončno normalizirali z 
obiskom skupne delegacije obeh osrednjih organizacij leta 1965 v Sloveniji, do katerega 
je prišlo na povabilo Izvršnega sveta SR Slovenije novembra 1965. Pozneje pa so bili 
odnosi med Slovenijo in obema organizacijama večinoma enakopravni.
NSKS so po dejavnosti blizu še Krščanska kulturna zveza, Koroška dijaška zveza, 
Mohorjeva družba, Slovenski atletski klub, Slovenski koroški skavti in skavtinje, Kato­
liška mladina, Katoliško moško gibanje. Katoliška otroška mladina, Katoliška prosveta. 
Katoliško žensko gibanje, Enotna lista, Koroška solidarnost in še nekatere druge orga­
nizacije. Jalovost političnega sodelovanja z avstrijskimi političnimi strankami je vzpo­
redno s krepitvijo samostojnega političnega nastopanja pri NSKS sredi 60. let in zaradi 
razočaranja s politiko strank pri ZSO v začetku sedemdesetih let privedlo do preorien- 
tacije v politiki do strank. To se je odrazilo tako, da se je NSKS preusmeril k politiki 
samostojnega političnega nastopanja na volitvah, in sicer sprva preko občinskih list, na 
deželni ravni pa pozneje preko Koroške enotne liste. Vzpodbujal je tudi razvoj različnih 
konceptov avtonomnega zastopstva koroških Slovencev, bodisi preko etnične zbornice 
ali kake druge oblike.2 1 Vzporedno pa tudi k temu, da se sprejme zakonodaja, ki bo 
omogočila izvolitev slovenskega poslanca v deželni zbor. Glede na uvodno ugotovitev o 
povezanosti NSKS s Koroško enotno listo, je NSKS v 80. letih podprl tudi njene po­
vezave z Zelenimi in pozneje, v 90. letih, povezave Enotne liste z Liberalnim forumom.
Zveza slovenskih organizacij - ZSO je bila ustanovljena leta 1955, tik pred pod­
pisom Avstrijske državne pogodbe in mednarodnopravno obnovitvijo Avstrije. Kot 
osrednja organizacija je dejanska naslednica Demokratične fronte delovnega ljudstva - 
DFDL, čeprav sta obe organizaciji nekaj časa obstajali hkrati. Kot nestrankarski "parla­
ment koroških Slovencev" je ob ustanovitvi izhajala iz vsebinske in organizacijske širine, 
protinacistične in (vsaj formalno) demokratične usmerjenosti. Ustanovitelji ZSO so za­
vrnili "pozicije samostojne nacionalne stranke", izkusili pa so že, da v prvi polovici 50. let 
povezovalna Demokratična fronta delovnega ljudstva ni uspela prebiti politične izolacije 
(naprednega dela) manjšine. Že DFDL je leta 1953 zavrgla misel, da bi kot stranka 
nastopila na deželnozborskih volitvah. ZSO je od vsega začetka poudarjala, da hoče biti
19 Janez Stergar, Narodni svet koroških Slovencev, v: Ilustrirana zgodovina Slovencev. Ljubljana 2001.
20 Po izjavah Boga Gorjana naj bi ta leta 1952 kot generalni konzul v Trstu prepeljal takratnega predsednika 
Joška Tischlerja ilegalno čez takratno italijansko-jugoslovansko mejo v Slovenijo, kjer naj bi se ta dogovoril o 
sodelovanju med NSKS in Slovenijo. Gorjan bi naj tudi pozneje predal finančno pomoč NSKS. Do podobnih 
ugotovitev je prišel tudi angleški zgodovinar Robert Knight, ki je ugotovil, da je NSKS v obdobju do 1952 
finančno podpirala Velika Britanija, pozneje pa naj bi to prevzela Jugoslavija (povzeto po Stellungnahme des 
Zentralverbandes slowenischer Organisationen im Ermittlungsverfahren des Bundeskanzleramtes (GZ600. 
963/33-V7/98 für die Bestellung des Volksgruppenbeirates fü r die slowenische Volksgruppe). Rokopis. 
Celovec 1988 (dalje: Stellungnahme ...), 35; primerjaj tudi Bogo Gorjan, Mojih petdeset let v politiki. Ljub­
ljana 2001 in Janez Stergar, Slovenija in koroški Slovenci 1920-1959, v: Janko Ogris, Življenje in delo. 
Celovec 2001,43-86.
21 Že na deželnozborskih volitvah leta 1965 je NSKS po dvanajstih letih nastopil s svojo listo, ki jo je ime­
noval Koroška volilna skupnost. Ta nastop predstavlja začetek razhajanja med NSKS in ÖVP glede na­
stopanja na volitvah.
zbirna organizacija. V ZSO so včlanjene naslednje organizacije: Slovenska prosvetna 
zveza (SPZ), Slovensko šolsko društvo, Strokovno pedagoško združenje, Zveza sloven­
skih žena, Zveza koroških partizanov, Zveza slovenskih izseljencev, Slovensko planinsko 
društvo Celovec in Društvo Vinzenz Rizzi.22 Dosledno pa je zavračala samostojno na­
stopanje na volitvah, zagovarjala integracijo v politične stranke večinskega naroda "in pri 
tem mislila zlasti na Socialistično stranko Avstrije" 23 Tako je bila po letu 1956 tako v 
dnevni politiki kot tudi na volitvah vedno bolj v soglasju s SPÖ.24 Integracija v Socia­
listično stranko pa organizaciji ni prinesla tistih rezultatov, ki si jih je želela, tudi zato, ker 
je SPÖ dopuščala samo individualno članstvo v stranki, nikakor pa ne organizacije kot 
celote. Se najbolj odmevna je bila na volitvah leta 1970 izvolitev podpredsednika ZSO 
Hanzija Ogrisa na listi SPÖ v koroški deželni zbor. Na začetku 70. let pa je hkrati za kar 
nekaj časa prišlo do odmika politike ZSO od političnih strank; neposreden povod so bile 
nemškonacionalistične reakcije ob sprejemu Zakona o dvojezičnih topografskih napisih 
leta 1972. Dokončen negativen odnos do SPÖ pa je povzročil dogovor treh v koroškem 
deželnem zboru zastopanih političnih strank o popisu prebivalstva posebne vrste in na 
podlagi tega sprejeta manjšinska zakonodaja. Tako je ZSO že leta 1975 pred deželno- 
zborskimi volitvami pozvala volilce, naj ne volijo parlamentarnih strank, temveč kveč­
jemu KEL ali KPÖ.
Leta 1985 je ZSO sprejela Akcijski program, v katerem je ponovno opredelila izho­
dišča svojega delovanja ter se opredelila kot nadstrankarska zbirna narodna organi­
zacija, katere naloga ni v tem, da " vodi volilni boj za eno ali drugo stranko, pač pa boj 
za narodne pravice" 26
Popolnemu zamrtju delovanja KOKS-a in hkratni krepitvi zahtev NSKS po javno­
pravnem zastopstvu oziroma neke vrste etnični zbornici za koroške Slovence kot nado­
mestilu za KOKS in kot novi obliki organiziranja narodne skupnosti v začetku devet­
desetih let prejšnjega stoletja je ZSO nasprotovala. Tudi na račun zmanjšanja politične 
in druge podpore s strani uradne Slovenije je reagirala tako, da je začela iskati nove 
rešitve, ki so se kazale v večji aktivnosti v okviru Sosveta za slovensko narodno 
skupnost pri Uradu avstrijskega zveznega kanclerja, v okviru dela avstrijskih političnih 
strank (socialdemokrati, zeleni) in pa v iskanju oziroma sprejemanju novih konceptov 
sobivanja, ki se kažejo v multikulturnih in interkulturnih konceptih. To pa je hkrati po­
menilo, da seje z "ohlajanjem" odnosov s političnimi dejavniki v Sloveniji hote ali ne­
hote povečevala tudi "odvisnost" ZSO od avstrijskih oblasti. Zato seje ZSO leta 1996 
odločila za ponovno spremembo programa. Program je bil nedvomno reakcija na vse 
bolj napete odnose znotraj narodne skupnosti.
V programu, sprejetem na občnem zboru leta 1996 je ZSO - podobno kot leta 1965 - 
izpostavila, da osnova njene narodne in politične koncepcije izhaja iz tega, da so 
pripadniki manjšine enakopravni avstrijski državljani in imajo do države enake obvez­
nosti kakor vsi ostali državljani, "gredo pa nam tudi enake pravice kakor vsem ostalim. 
Pri tem še posebno opozarjamo na stališče sodobne evropske manjšinske zaščite, da 
načelo enakosti pred zakonom in enakosti pravic državljanov v narodnostnih vprašanjih 
ni zgolj deklaracija formalne enakosti, ampak vsebuje tudi jamstvo manjšini za dejansko
22 Podatke povzemamo po gradivu z izrednega občnega zbora leta 1998. Gradivo hrani Arhiv INV.
23 Avguštin Malie, Organizacije ...,35.
24 Marjan Šturm; Feliks Wieser, 30 let ZSO na Koroškem. Koroški koledar 1985, Celovec 1985 (dalje; 
Marjan Šturm; Feliks Wieser, 30 le t...), 35.
25 Ibid., 37.
26 Akcijski program 1985. Zveza Slovenskih organizacij, Celovec 1984, 11.
jezikovno in kulturno enakopravnost".27 Iz teh razlogov je ponovno zavrnila oblikovanje 
lastne narodne politične stranke.
Zaradi notranje - (spor z NSKS glede organiziranja manjšine) in tudi zunanjepo­
litičnih razmer (zmanjšanje politične in materialne podpore s strani Slovenije) se je v 
devetdesetih letih spremenil odnos ZSO do strank. Znotraj ZSO obstajajo po njenih 
lastnih navedbah naslednje politične opcije: opcija znotraj Socialdemokratske stranke - 
opcija samostojnih občinskih odbornikov - Civilno družbena, opcija Zelenih in Ko­
munistična opcija.28
Politični koncept interkulturalizma in multikulturalizma je v Sloveniji večinoma na­
letel na nerazumevanje. Po drugi strani so posamezne slovenske politične stranke polo­
žaj zamejstva in še posebno koroških Slovencev obravnavale ozko strankarsko politič­
no, manjšina je neredko postala instrument dnevne politike, brez resnejšega namena, da 
se kaj bistvenega spremeni. Nekoliko je tako stanje presegla ustanovitev posebne komi­
sije pri takratnem Odboru za mednarodne odnose Državnega zbora Republike Slovenije, 
kar je (čeprav težko) le pripeljalo vsaj do nekaterih skupnih osnov za odnos Slovenije 
do zamejstva. 27. junija 1996 je bila sprejeta posebna Resolucija o položaju avtohtonih 
slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in dru­
gih dejavnikov Republike Slovenije,29 v kateri je med drugim tudi zapisano, "da Repub­
lika Slovenija pozdravlja prizadevanja manjšinskih političnih organizacij v posameznih 
sosednjih državah za demokratično izvoljeno skupno zastopstvo. Podpira tudi napore za 
zajamčeno zastopstvo predstavnikov avtohtonih manjšin v zakonodajnih in drugih poli­
tičnih ter upravnih telesih" (2. poglavje, I.). Sama resolucija je verjetno možni skupni 
imenovalec, čeprav je bila sprejeta deloma tudi ob nestrinjanju predvsem levega dela 
zamejskih organizacij, ki svojih stališč v dialogu s posameznimi slovenskimi političnimi 
strankami niso uspele uveljaviti. Rezultat tega je bil tudi, daje ZSO na občnem zboru 
leta 1998 sprejela posebno Resolucijo o odnosih s Slovenijo, v kateri je poudarila, da 
slovenska država ne priznava avtonomnosti in politične subjektivitete manjšinskih orga­
nizacij in kritizirala enostransko razumevanje diskusije o skupnem zastopstvu s strani 
uradnih pripadnikov Republike Slovenije.30 Na istem občnem zboru se je zavzela tudi
27 Slovenski vestnik, Celovec 18. 1. 1996.
28 Stellungnahme..., 23-25.
29 (Ur. 1 . RS 36/1996). Pred sprejemom resolucije oziroma njenim dokončnim oblikovanjem je bil v Držav­
nem zboru RS pripravljen poseben posvet v organizaciji INV, ki je ob sodelovanju predstavnikov vseh manj­
šinskih organizacij vplival na dokončno besedilo resolucije. Rezultati posveta so bili objavljeni v: Manjšina 
kot subjekt. Zbornik referatov in razprav. Ljubljana 1996.
30 Resolucija, sprejeta na izrednem občnem zboru ZSO 9. 5. 1998 O odnosih z Republiko Slovenijo: 
"Republika Slovenija je 27. julija 1996 v posebni resoluciji državnega zbora opredelila svoj odnos do slo­
venske narodne skupnosti na Koroškem. V uvodnem odstavku se obvezuje za "polno spoštovanje samo­
stojnosti avtohtonih manjšin", in pravi, da ima trden namen, prispevati k "njihovemu vsestranskemu razvoju".
V drugem poglavju resolucije je zapisano med drugim, da ... "Republika Slovenija priznava avtonomnost in 
politično subjektiviteto avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah".
Izredni občni zbor ZSO ugotavlja, da merodajni zastopniki Urada za Slovence po svetu in drugih za urejanje 
odnosov med RS in slovensko manjšino na Koroškem pristojnih organov ter posamezni merodajni pred­
stavniki RS teh načelnih smernic resolucije državnega zbora v svojem delu niso upoštevali. Prav obratno, od 
državne osamosvojitve Slovenije naprej seje morala ZSO ukvarjati s političnimi pritiski, ki sojih imenovani 
izvajali proti samostojnosti ZSO, s političnim pritiskom so bili povezani finančno, in to s tako nepriza­
nesljivostjo, da so začeli ogrožati samo substanco ZSO. Leta 1991 je bil delež podpor, ki jih je Slovenija 
namenila manjšini na Koroškem, za ZSO štirikrat večji kakor leta 1997. Pri tako nizkem deležu je zdaj tako, 
da ZSO danes kljub racionalizacijam, ki jih je že izvedla, lahko samo še zasilno izpolnjuje svoje organi­
zacijske dejavnosti. S takim odnosom do ZSO seje Republika Slovenija oddaljila celo od načela enakosti in 
enakopravnosti, ki označuje odnos Republike Avstrije do obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev. To
za depolitizacijo slovenske kulturne dejavnosti, ki bi naj tako ustrezala pluralnim in več­
plastnim interesom širših slojev manjšine. Poleg poziva Sloveniji je ZSO k sodelovanju 
pozvala tudi NSKS, "da bomo lahko skupno uresničili zastavljene cilje",3 1 in predlagala 
ponoven sklic KOKS-a. Ob vključitvi zelo velikega števila organizacij je tako leta 1999 
prišlo do oblikovanja tako imenovanega novega KOKS- a.
Obe osrednji organizaciji koroških Slovencev sta organizirani kot društvi, njuno 
zastopanje manjšine ves čas priznava tako avstrijska država kot tudi država matičnega 
naroda. Vsaka od obeh organizacij je do leta 2003 izdajala svoj tedenski časopis (ZSO - 
Slovenski vestnik, SV\ NSKS - Naš tednik, NT), ki sta se leta 2003 združila v skupni 
tednik z imenom Novice, in še vrsto drugih publikacij. Ob tem sta razvili še široko 
razvejano društveno in interesno organizacijsko strukturo.32
Po podpisu Avstrijske državne pogodbe sta obe osrednji organizaciji izročili 
avstrijski zvezni vladi (kot tudi diplomatskim predstavnikom velesil in Jugoslavije) 
Spomenico o odprtih vprašanjih manjšinskega varstva ter 7. člena Avstrijske državne 
pogodbe; spomenico so v celoti ponovili ob dvajsetletnici podpisa ADP leta 1975. 
Oblikovanje skupne spomenice lahko na nek način označimo kot začetek skupnega
stanje je nevzdržno in postavlja na laž deklarativno priznavanje k avtonomnosti, k politični subjektiviteti 
slovenske manjšine in k pomoči njenemu vsestranskemu razvoju.
V resoluciji državni zbor dalje "pozdravlja prizadevanja manjšinskih političnih organizacij za demokratično 
izvoljeno skupno zastopstvo" in "podpira tudi napore za zajamčeno zastopstvo predstavnikov avtohtonih 
manjšin v zakonodajnih in drugih političnih ter upravnih telesih".
Odkar je akutna razprava o oblikah združevanja sil za jezikovno in kulturno enakopravnost, si ZSO prizadeva 
za poživitev Koordinacijskega odbora koroških Slovencev kot realistične oblike sodelovanja slovenskih 
osrednjih organizacij, ki sta obe utemeljeni na načelih avstrijskega društvenega prava in sta obe od avstrijske 
vlade tudi priznani kot demokratično legitimni zastopnici koroških Slovencev. Hkrati je ZSO v preteklem 
delovnem obdobju vložila precej napora v delovanje Sosveta slovenske narodne skupnosti pri Uradu avstrij­
skega zveznega kanclerja, ki je danes najbolj reprezentativna in hkrati edina oblika zastopstva predstavnikov 
ne samo slovenskih, temveč tudi drugih avtohtonih manjšin v državno-konzultativnem telesu. Uspešno 
sklepanje o skupni spomenici avstrijskih manjšin je vidna posledica teh prizadevanj.
ZSO ugotavlja, da druga slovenska osrednja organizacija, NSKS, pojmuje "demokratično izvoljeno skupno 
zastopstvo" drugače kot ZSO, in si prizadeva za druge oblike "zajamčenega zastopstva predstavnikov avto­
htonih manjšin" v avstrijski družbi. Za ZSO je to legitimen izraz političnega pluralizma na Koroškem.
Da je prišlo zaradi kolizije interesov v vprašanju pojmovanja t. i. "skupnega zastopstva koroških Slovencev" 
do pat-pozicije, je ena stvar. Iz te pat-pozicije se morata rešiti obe slovenski osrednji organizaciji z do­
govarjanjem, tako pač, kot je to običajno v vsaki družbi, ki hoče biti demokratična. Druga stvar pa je, da se 
merodajni zastopniki Republike Slovenije v tej koliziji interesov, v javnosti zavzemajo za tisto pojmovanje 
"skupnega" in "zajamčenega" zastopstva, ki ga zastopa ena izmed slovenskih organizacij, namreč NSKS. S 
tem prevzemajo vlogo stranke v notranjemanjšinskih odnosih, zapuščajo državniško pozicijo, otežujejo raz­
plet notranje-manjšinskih vozlov in so soodgovorni za hromitev slovenskih političnih struktur na Koroškem. 
Izredni občni zbor ZSO zato poziva Vlado Republike Slovenije, naj skrbi za upoštevanje resolucije Državnega 
zbora o odnosih do manjšin in zahteva od pristojnih organov, da se v urejanju odnosov do slovenskih 
organizacij na Koroškem ravnajo po načelih ekvidistance, enakopravnega obravnavanja, transparentnosti, pre­
verljivosti, z eno besedo, da do manjšine namesto strankarskega razvijejo državniški odnos.
Samo tak - državniški - odnos do manjšine na Koroškem bo ustrezal tako smernicam resolucije slovenskega 
Državnega zbora kakor tudi pluralistični politični in kulturni strukturi slovenskega prebivalstva na Koroškem 
in preseganju neproduktivne pat-situacije med manjšino na Koroškem." (Dokument hrani Arhiv INV).
31 Cilji ZSO. Rokopis, Celovec 1998.
32 Na voljo imamo kar nekaj zelo podrobnih pregledov organizacijske strukture koroških Slovencev, na 
primer Nada Vilhar; Janez Stergar (in drugi), Organizacije, društva, ustanove in glasila koroških Slovencev v 
Avstriji v letu 1991, v: Vestnik koroških partizanov 3-4/1991, 1-2/1992, 3— 4/1992, 1-2/1994. Ljubljana 
1991-1994 (dalje: Vilhar/Stergar 1991-1994); Avguštin Malie, Organizacije.
koordiniranega nastopanja obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev.33
Skupne zahteve avstrijski vladi oziroma takratnemu avstrijskemu zveznemu kanc­
lerju Kreiskemu sta ZSO in NSKS podali tudi v leta 1979 izdelanem Operacijskem 
koledarju obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev. Obe osrednji organizaciji sta 
oblikovali skupni Koordinacijski odbor koroških Slovencev - KOKS, v katerem uskla­
jujeta odprta vprašanja, obe organizaciji pa imenujeta svoje predstavnike v Sosvet za 
koroške Slovence pri Uradu avstrijskega zveznega kanclerja.
Če smo bili do leta 1980 priča ugotovitvam o sodelovanju obeh osrednjih organiza­
cij v smislu tako imenovane "akcijske enotnosti" - organizaciji sta se utrdili kot edini 
legitimni zastopnik koroških Slovencev, pri čemer nazorske in ideološke razlike v poli­
tičnem boju v delovanju organizacij niso imele prednosti in so propadli tudi poskusi 
oblikovanja tako imenovane "tretje sile" znotraj koroških Slovencev,34 se je to konec 
80. let prejšnjega stoletja začelo spreminjati in so razlike med obema osrednjima orga­
nizacijama postale vse bolj očitne. Nedvomno tudi kot posledica napovedujočih se 
političnih sprememb v Jugoslaviji in Sloveniji. Odnose med osrednjima organizacijama 
koroških Slovencev je zaznamoval spor med njima, ki se je na zunaj kazal predvsem 
okoli tega, na kakšen način naj manjšina politično organizirano deluje in tudi, kako naj 
si zagotovi ustrezno politično participacijo znotraj avstrijske družbe in njenih institucij.
V bistvu pa je nedvomno šlo tudi za poskus politične prevlade enega tabora nad drugim 
in nenazadnje za kontrolo nad ne tako zanemarljivimi finančnimi sredstvi, ki jih za 
delovanje manjšine namenita tako slovenska kot tudi avstrijska država.35
Za 90. leta so za odnose znotraj slovenske manjšine značilna predvsem notranja 
obračunavanja oziroma diskusije o tem, kakšne oblike organiziranja in delovanja bodo 
prevladale. Poleg notranjega manjšinskega diskurza ter oblikovanja novih političnih 
razmer v ožjem in širšem političnem okolju je prišlo v tem obdobju do niza predlogov 
za novo ureditev zaščite in položaja slovenske manjšine (posledično tudi drugih) v 
Avstriji; predloge so oblikovale bodisi različne manjšinske organizacije bodisi Avstrija 
sama. Delovanje KOKS-a je popolnoma zamrlo, hkrati pa se je krepila zahteva NSKS 
po javnopravnem zastopstvu oziroma neke vrste etnični zbornici kot nadomestilu za 
KOKS. ZSO je temu nasprotovala in je tudi na račun zmanjšanja politične in materialne 
podpore s strani Republike Slovenije začela iskati nove rešitve, ki so se kazale v večji 
aktivnosti v okviru Sosveta pri Uradu avstrijskega zveznega kanclerja in v integraciji v
33 V poglavju "Soodločanje manjšine" je zapisano: "Ureditev manjšinskega vprašanja se pa predvsem v de­
mokraciji ne sme omejiti zgolj na mednarodno obveznost, temveč mora vsebovati tudi soodločanje manjšine. 
Brez obveznosti, daje treba pred vladnimi sklepi vprašati prizadeto manjšino, bi ostal pravni položaj manjšine 
skrajno negotov. Zato je naravno in potrebno, da se zagotovi koroškim Slovencem pri ukrepanju o njihovih 
zadevah soodločanje. Nemudoma pa bi bilo treba /.../ ustanoviti pri Uradu zveznega kanclerja in pri Uradu 
koroške deželne vlade vsaj poseben narodnostni referat / .../ Namen tega urada oziroma referata je, da zastopa 
koristi državljanov slovenske narodnosti in njihovih organizacij pri vseh državnih, deželnih in samoupravnih 
organih in opozarjana pomanjkljivosti v izvajanju zaščite po določilih Državne pogodbe ter predlaga mere za 
odpravo teh pomanjkljivosti. Da vlaga zahteve, pritožbe, predloge in ugovore za uvedbo upravnega postopka 
po lastni pobudi ali na prošnjo stranke ali poseže v tekoči upravni postopek kot zakoniti intervenient na vseh 
stopnjah ter vlaga pritožbe ali tožbe zaradi nepravilne odločbe /.../ /.../ Vsa ta določila v zaščito 
narodnostnega značaja in narodnostnih pravic naj bi končno postala vsebina posebnega manjšinskega zakona, 
ki naj preko ustavno zajamčene individualne enakopravnosti državljanov slovenske narodnosti uresniči 
enakopravnost slovenske narodne manjšine kot celote in upošteva našo zahtevo, da hočemo koroški Slovenci 
živeti kot enakopravni med enakopravnimi." Spomenica koroških Slovencev 1955, 7.
34 Glej na primer Danilo TUrk, Aktualnost koroškega manjšinskega vprašanja danes, v: Koroški Slovenci v 
Avstriji včeraj in danes. Ljubljana 1985, 124-129.
35 Več glej Boris Jesih, Politična 74 in dalje.
avstrijske politične stranke. Posledično so se slabšali odnosi med obema osrednjima 
organizacijama, ki sta praktično prekinili večino medsebojnega dialoga, razen v zelo 
redkih primerih, ponavadi o vprašanjih delitve finančnih sredstev. Krog se je na nek 
način sklenil z ustanovitvijo novega Koordinacijskega odbora konec leta 1999, ko seje 
tako praktično po desetletju brezplodnega razpravljanja in nezmožnosti sodelovanja 
med obema osrednjima organizacijam koroških Slovencev zopet vzpostavila možnost 
skupnega koordiniranega političnega sodelovanja.36
Od manjšinskih organizacij moramo omeniti še dunajski Center avstrijskih narodnih 
skupnosti - CAN, v katerega je včlanjen NSKS, prav tako pa tudi organizacija štajerskih 
Slovencev Društvo člen 7 za štajerske Slovence. Center ima nedvomno določen vpliv v 
delu manjšinskih političnih struktur, saj je njegov "ustanovitelj" in tudi ena od glavnih 
gonilnih sil vplivni nekdanji državnozborski poslanec Karel Smolle. CAN poudarja 
potrebo po reformah političnega organiziranja slovenske narodne manjšine na Koroškem. 
Njegova dejavnost pa je v zadnjem času omejena predvsem na informativno dejavnost, 
tako objavlja informativne brošure in poročila o avstrijskih manjšinah (Volks­
gruppenreport).37 Od leta 1992 deluje Politično-upravna akademija - PUAK, sicer organ 
EL, ki naj bi skrbela za izobraževanje slovenskih občinskih odbornikov in nudila pomoč 
pri izdajanju občinskih listov, kijih izdajajo slovenske liste v nekaterih občinah.-’8
Na gospodarskem področju je pomembna Zveza Bank (do leta 1996 Zveza slo­
venskih zadrug, v katero je po podatkih iz konca 90. let včlanjeno sedem kreditnih za­
drug s 15 podružnicami, šest blagovnih zadrug, dve drugi zadrugi ter 33 fizičnih in 
pravnih oseb.)39
Svojo vitalnost manjšina poleg tega kaže v obstoju treh založb, dveh knjigarn, dveh 
tednikov, dveh mesečnikov ter vrste drugih periodičnih publikacij. Pomemben je obstoj 
lastnih raziskovalnih institucij (Slovenski znanstveni inštitut, Narodopisni inštitut Urban 
Jarnik).
Če upoštevamo še kulturno, športno pa tudi cerkveno organiziranost, lahko ugoto­
vimo, da imajo Koroški Slovenci kljub majhnemu številu presenetljivo visoko stopnjo 
"institucionalne popolnosti" ("institutional completeness"), kar pomeni, da so z lastnimi 
institucijami zastopani na skoraj vseh področjih družbenega življenja. To seveda ne 
velja v isti meri za vsa področja.40 Pri tem moramo poudariti, da sta bila delovanje in 
obstoj teh organizacij tako v preteklosti kot še danes pogojena z izdatno materialno 
pomočjo Jugoslavije oziroma Slovenije.41
Del koroških Slovencev je politično organiziran v okviru slovenske politične stranke 
z imenom Enotna lista - EL. Predhodnica EL je bila ustanovljena pod imenom Koroška 
enotna lista - KEL leta 1974, ustanovila pa stajo NSKS in Klub slovenskih občinskih 
odbornikov za nastop na deželnozborskih volitvah leta 1975. Že leta 1979 se je KEL 
registrirala kot politična stranka. Sam začetek nastajanja politične stranke je nedvomno 
povezan z obnovitvijo samostojnega strankarsko-političnega nastopanja dela koroških 
Slovencev, ima pa ta proces tudi neposredno zvezo s prekinitvijo političnih navez med
36 Več glej Boris Jesih, Politična ..., 77-78.
37 Doslej so izšla že štiri taka poročila, na izid novega poročila pa še čakamo (Volksgruppenreport 1996, 
1997, 1998, 2000).
38 Več o posameznih organizacijah glej npr. Vilhar/Stergar 1991-1994; Avguštin Malle, Organizacije ..., 
večina pa je predstavljena tudi v posameznih geslih Enciklopedije Slovenije.
39 Povzemamo po Enciklopedija Slovenije 15, Ljubljana 2001, 299.
40 Manjine i prekogranična suradnja u alpsko-jadranskom prostoru (poročilo dežele Koroške). Verzija na 
hrvatskom jeziku. Zagreb 2002.
41 Glej tudi Janez Stergar, Republika Slovenija in zamejstvo 1945-2002, v: Acta Histriae 11, Koper 2003, 
99-128.
NSKS in ÖVP v drugi polovici 60. let. To možnost je nakazal že samostojni nastop 
slovenske Koroške volilne skupnosti na deželnozborskih volitvah leta 1965. Listo je v 
bistvu vložil NSKS.42 Po opustitvi kandidature na volitvah leta 1970 je leta 1975 do­
segla največji uspeh v zgodovini obnovljenega samostojnega nastopanja. V tem obdobju 
je imela tudi najširšo bazo med koroškimi Slovenci, saj so jo na teh volitvah nedvomno 
podprli tudi številni pristaši ZSO, čeprav je do kandidature prišlo ob nasprotovanju 
organizacije. Nenazadnje je bil prvi kandidat dr. Pavel Apovnik, še ne dolgo prej tudi 
sam podpredsednik ZSO. Rezultat, ki ga je KEL dosegla (6.130 glasov) je bil samo za 
okoli 1.500 glasov prenizek, da bi bil Apovnik izvoljen v koroški deželni zbor. Samo­
stojno je KEL kandidirala tudi na deželnozborskih volitvah leta 1979. Tudi rezultat 
KEL na volitvah leta 1975 je bil eden od razlogov, da so tik pred volitvami spremenili 
volilni red za deželnozborske volitve, kar je prineslo bistvene spremembe. Gradiščanska 
frakcija Avstrijske ljudske stranke seje namreč pritožila na Ustavno sodišče Avstrije, da 
volilni red, po katerem je celotna dežela eno volilno okrožje, ni v skladu z avstrijsko 
ustavo. Avstrijsko Ustavno sodišče je pritožbi ugodilo. Na podlagi tega so tudi na Ko­
roškem spremenili volilni red.43 Število volilnih okrožij so povečali z enega na štiri, ki 
so jih razdelili tako, da je bilo dvojezično ozemlje razdeljeno na dva dela, oba z ve­
činskim nemško govorečim prebivalstvom. S povečanjem volilnih okrožij in z nespre­
menjenim številom poslancev deželnega zbora (zaradi števila prebivalstva na Koroš­
kem, ki je večje kot 500.000 oseb, bi lahko zvišali število poslancev od 36 vse do 48, 
torej do 1/3) je zakonodajalec ohranil enako politično podobo v deželi, malim strankam, 
še zlasti slovenski listi in KPÖ, ki bi lahko dosegli mandat, pa je pot v deželni zbor 
popolnoma zaprl 44 Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da je bila sprememba volilnega 
reda izvedena tudi zaradi te možnosti, saj je sprememba najbolj prizadela prav Koroško 
enotno listo. Koroška enotna lista seje glede volilnega reda pritožila na Ustavno sodišče 
oziroma je izpodbijala veljavnost deželnozborskih volitev leta 1979. Avstrijsko ustavno 
sodišče je pritožbo KEL-a zavrnilo. KEL je svojo pritožbo argumentirala z dejstvom, da 
je do spremembe volilnih okrožij prišlo tik pred volitvami, kar ni v skladu z določili o 
varstvu manjšin. Ustavno sodišče je po eni strani izhajalo iz tega, da mednarodno- in 
ustavnopravne zaščitne norme v korist koroških Slovencev ne predvidevajo nobene 
izrecne garancije za parlamentarno predstavništvo, kot tudi ne določene ureditve volilne 
pravice, nikjer pa naj tudi ne bi bila zahtevana posebna razdelitev volilnih okrajev.45
Kljub odločitvi Ustavnega sodišča pa tudi avstrijski pravni strokovnjaki ugotavljajo, 
da odsotnost predstavništva narodnih manjšin v avstrijskih predstavniških telesih pred­
stavlja diskriminacijski efekt, ki ga sami po sebi omogočajo etnično "nevtralni" zakoni, 
kar pa je v nasprotju z zapovedjo enakih možnosti v političnem procesu.46
42 Slovenska volilna skupnost je dosegla za tiste čase in razmere zavidljivih 4.272 glasov in povzročila kar 
nekaj burnih razprav med koroškimi političnimi strankami (več glej npr. v Dušan Nečak, Koroški ..., 159 in 
dalje).
43 Gesetz vom 18. Mai 1979, mit dem die Landtagwahlordnung 1974 geändert wird, LGB1, Nr. 49/1979.
44 Več glej tudi Dušan Nečak, Volitve na Koroškem po drugi svetovni vojni. Ljubljana 1982; Boris Jesih, 
Avstrijske politične stranke in manjšinsko vprašanje. (Magistrska naloga) Ljubljana 1992 (dalje: Jesih, 
Avstrijske ...).
45 Peter Pemthaler, Modell für eine selbständige politische Vertretung der Kärntner Slowenen auf der 
Grundlage eines Minderheiten Wahlrechtes zum Landtag, v: Europa Ethnica, 4, Wien 1985, 193.
46 Joseph Marko, Autonomie und Integration. Rechstinstitute des Natinalitätenrcehte im funktionalem Ver­
gleich. Wien, Köln, Graz 1995, 476; o tem glej tudi Theo Öhlinger; Peter Pemthaler, Projekt eines Volks­
gruppenmandats im Kärntner Landtag, rechtssystematische Untersuchung der Mitwirkungsmodelle von 
Volksgruppen in Europa und Vorschläge zur legistischen Umsetzung in der österreichischen Rechtsordnung. 
Wien 1997
V začetku 80. let seje KEL začela povezovati z naprednim delom zelenega gibanja 
v Avstriji. Rezultat tega sodelovanja je bil skupen nastop na volitvah v deželni zbor leta 
1983. Koroška enotna lista je v povezavi z alternativno listo kandidirala v vseh štirih 
volilnih okrožjih. To ji je uspelo predvsem zaradi skupne kandidature z Zeleno alter­
nativo, saj ji je zato uspelo pridobiti zadostno število podpisov za kandidaturo. S 
skupnim nastopom na državnozborskih volitvah leta 1986 je po podpori Alternativni 
listi Avstrije na deželnozborskih volitvah leta 1983 Koroška enotna lista samo potrdila 
sodelovanje z delom avstrijskega zelenega gibanja.47
Leta 1991 se je Koroška enotna lista preimenovala v Enotno listo - EL in v bistvu 
združila Koroško enotno listo in Klub slovenskih občinskih odbornikov.
Enotna lista si poleg nastopanja na volitvah vse bolj prizadeva delovati kot politična 
stranka tudi v obdobju med volitvami. Že nekaj časa si prizadeva za reformo volilnega 
reda, po kateri bi bila omogočena izvolitev slovenskega poslanca v koroški deželni 
zbor, saj trenutni volilni red za volitve v deželni zbor majhnim političnim strankam ne 
dopušča niti najmanjše možnosti. V enakem položaju je na Koroškem še nekaj strank 
(Liberalni forum, Zeleni, Združeni zeleni). Če seje v obdobju sodelovanja z Zelenimi v 
okviru EL začel izoblikovati program, ki je bil prepoznaven tudi po drugih elementih, 
ne samo po etničnem, potem je danes etnični element tisti, ki jo najbolj označuje, saj se 
predstavlja kot stranka koroških Slovencev "v kateri imajo prostora ljudje z različnimi 
svetovnimi nazori, krščanskodemokratskimi, socialnodemokratskimi, liberalnimi, 
itd.".48 Torej se predstavlja kot neke vrste antiideološka stranka, ki si prvenstveno 
prizadeva za interese manjšine in v zvezi s tem tudi za odpravo gospodarske zaostalosti 
teritorija, na katerem manjšina biva.
Glavni očitki ZSO političnemu delovanju preko etnične stranke, kot je Enotna lista 
je, da v modemi družbi, kot je avstrijska, pripadniki slovenske manjšine sodelujejo pri 
modernizaciji te družbe. Zato je zavrnila koncept narodne skupnosti, ki bi bila orga­
nizirana kot politična stranka, kar je kontraproduktivno posebej na Koroškem, v na­
rodno skupnost pa prinaša sovraštvo in razprtije. Tak koncept sprejema ZSO le na ob­
činski ravni 49
NSKS je tja do konca 60. let videl politično oporo v Avstrijski ljudski stranki, ki jo 
je na volitvah podpiral oziroma pozival svoje člane, naj jo volijo. To je veljalo za vse 
vrste volitev, z izjemo občinskih. Tako so se še do konca 60. oziroma do začetka 70. let 
na nadregionalnih volitvah "trudili za sodelovanje z Avstrijsko ljudsko stranko”.50 Po­
sledice tega odnosa se čutijo še danes, kar se odraža tudi v tem, da ta del slovenskih 
volilcev še vedno voli ljudsko stranko, verjetno pa tudi druge politične stranke. Posebej 
pridejo od časa do časa do izraza vezi med posameznimi vidnimi člani NSKS in SPÖ.5 1 
Formalno je v odnosu do avstrijskih strank NSKS bolj ali manj samostojen, če izvza­
memo že omenjene povezave, ki jih je v skupnih nastopih na volitvah vzpostavila EL.
ZSO je bila vedno bliže SPÖ, enako lahko trdimo tudi za KPÖ, v zadnjem času pa 
tudi za stranko Zelenih. Čeprav tudi tukaj ne moremo govoriti o neki trdni povezanosti, 
nam tudi današnja struktura ZSO (vedno bolj) daje podobno sliko. V tem okviru velja
47 Več glej v Boris Jesih, Možnosti političnega povezovanja manjšine z novimi političnimi gibanji v Avstriji. 
Raziskovalna naloga. Ljubljana 1988.
48 Primerjaj predstavitev na www/elnet.at.
49 Marjan Sturm, Poročilo na občnem zboru ZSO 20. 1. 1996, 8-9. Rokopis hrani Arhiv INV.
50 Prim. Reginald Vospernik, v: Zvest domu, narodu in Bogu, 40 let Narodnega sveta koroških Slovencev, 10 
let smrti dr. Joška Tischlerja. Celovec 1989, 57.
51 Da so take povezave obstajale, dokazuje na primer izstop funkcionarjev NSKS iz SPÖ leta 1976 (Warasch, 
Smolle).
posebej omeniti tudi posebno slovensko frakcijo znotraj SPÖ, ki je, kot smo videli, zelo 
tesno povezana z ZSO. Po letu 1965 je to bilo očitno tako v dnevni politiki kot tudi pri 
volitvah, "saj je v njej videla stranko odvisnega človeka, to je stranko delavca, malega 
in srednjega kmeta, stranko socialnega, kulturnega in gospodarskega napredka".52 Lah­
ko bi rekli, da je do prekinitve tesnejših odnosov prišlo leta 1974, ko je oportunizem 
SPÖ do manjšine dosegel višek in je takratni predsednik ZSO dr. Franci Zwitter de­
monstrativno izstopil iz SPÖ. Neposreden povod je bil dogovor treh avstrijskih par­
lamentarnih strank, da izvedejo posebno štetje za pripadnike slovenske in hrvaške 
manjšine v Avstriji, in sicer kot pogoj za izpolnitev člena 7 Avstrijske državne pogodbe. 
Vsekakor s tem niso bile pretrgane vse vezi med ZSO in SPÖ, vendar so se poslej 
ohranjale preko individualnega članstva. Dejstvo pa je, da v individualnem članstvu z 
izjemo deželnega poslanca v obdobju 1970-1974 (Hanzi Ogris) Slovenci niso dosegali 
vidnejših funkcij in vloge v okviru koroške SPÖ. Kot smo ugotovili za obdobje do leta 
1985, več kot polovica pripadnikov slovenske manjšine na dvojezičnem ozemlju voli 
SPÖ, za časa B. Kreiskega je ta številka presegala dve tretjini slovenskih volivcev.53 
Šele leta 1990 so se z zgoraj opisano ustanovitvijo posebne frakcije slovenskih socia­
listov v okviru koroške SPÖ ponovno začele krepiti institucionalne vezi med social­
demokrati in ZSO. Eden glavnih pobudnikov ustanovitve je bil takratni predsednik SPZ 
Tomaž Ogris, pa tudi današnja predsednica DESKAN, Ana Blatnik (prvi predsednik je 
bil Tomaž Ogris) je aktivna v ZSO.54
Po drugi strani pa se to ne odraža niti v strankini hierarhiji niti na politični ravni, saj 
slovenski socialdemokrati ne morejo uveljaviti svojega kandidata za deželnozborskega 
poslanca. Še najštevilčnejše so Slovenci zastopani v okviru SPÖ na občinski ravni, kjer 
je po njihovih podatkih kar 162 dvojezičnih občinskih odbornikov, kar osem pa jih za­
seda županska mesta (povzemamo po www.volksgruppen.spoe.at).
Posamezni pripadniki narodne skupnosti so bili v preteklosti in so še danes aktivni v 
okviru drugih političnih strank, od katerih ima poleg SPÖ slovensko sekcijo tudi KPÖ. 
Prav tako pa so posamezni predstavniki slovenske narodne manjšine na Koroškem 
aktivni v okviru tako imenovane desete zvezne dežele, ki predstavlja organizacijsko ob­
liko sodelovanja avstrijskih narodnih manjšin v stranki Zelenih.
3.2. Samostojni nastopi na volitvah
Po letu 1945 je del slovenske narodne skupnosti samostojno ali v povezavi z 
drugimi strankami bolj ali manj redno nastopal na občinskih volitvah, volitvah v deželni 
zbor ter na nekaterih volitvah v državni zbor in zbornice.55 Ne glede na obe uspešni 
koaliciji EL z drugimi strankami za državnozborske volitve še zmeraj velja, daje največ 
realnih možnosti za uspeh še vedno na občinskih volitvah in volitvah v Koroško kme­
tijsko zbornico.
Eden glavnih problemov samostojnega nastopanja na volitvah je tudi v tem, da volil­
na zakonodaja, razen na občinskih volitvah in volitvah v kmetijsko zbornico, praktično
52 Več v Marjan Sturm; Feliks Wieser, 30 le t....
53 Več glej v: Jesih, Avstrijske ..., 147 in dalje.
54 Primerjaj tudi Arbeitsgemeinschaft Österreichische Volksgruppen in der SPÖ/Delovna skupnost Avstrij­
ske narodnosti v SPÖ. Klagenfurt/Celovecl992.
55 Dušan Nečak, Die Wahlen in Karaten nach dem zweiten Weltkrieg. Jahrbuch für Zeitgeschichte. Wien 
1978; Dušan Nečak, Volitve na Koroškem po drugi svetovni vojni. Ljubljana 1982; Dušan Nečak, Volitve v 
kmetijske zbornice na Koroškem po drugi svetovni vojni, v: Zgodovinski časopis 1-2, Ljubljana 1974, 195— 
116; Janez Stergar, Pregled samostojnega nastopanja Slovencev na koroških volitvah 1861-1976. Koroški 
koledar 1979,97-103; Boris Jesih, Avstrijske ..., 169-173; Boris Jesih, Politična ..., 169-173.
ne omogoča izvolitve slovenskega predstavnika v enakopravnem volilnem boju z drugi­
mi kandidati, razen seveda na listah drugih strank, kjer pa so ponavadi Slovenci po­
stavljeni "za vzorec" in na mestih, kjer nimajo skoraj nobene možnosti za izvolitev.
Nastopi na občinskih volitvah
Največ možnosti za uspeh na volitvah imajo koroški Slovenci na občinskih volitvah. 
Slovenske stranke so s svojimi listami kandidirale na vseh občinskih povojnih volitvah. 
Pregled uspešnosti nam do leta 1970 kaže stalno padanje glasov slovenskih list, po tem 
letu pa beležimo porast, ki se je na zadnjih občinskih volitvah ustalil pri 56 občinskih 
odbornikih.
Nastopi slovenskih list na občinskih volitvah na Koroškem po letu 1945
1950 - 32 slovenskih 1st, 4756 glasov, 75 odborn kov
1954 - 28 slovenskih 1st, 4076 glasov, 58 odborn kov
1958 - 24 slovenskih 1st, 3685 glasov, 40 odborn kov
1964 - 21 slovenskih 1st, 3361 glasov, 37 odborn kov
1970 - 17 slovenskih 1st, 2514 glasov, 25 odborn kov
1973 - 19 slovenskih 1st, 3908 glasov, 40 odborn kov
1979 - 23 slovenskih 1st, 4463 glasov, 44 odborn kov
1985 - 22 slovenskih 1st, 4879 glasov, 44 odborn kov
1991-25 slovenskih 1st, 5074 glasov, 50 odborn kov
1997 - 23 slovenskih 1st, 5527 glasov, 56 odborn kov
2003 - 24 slovenskih 1st, 5632 glasov, 52 odborn kov
Čeprav občinske volitve najbolj od vseh volitev nagovorijo slovenskega volilca in je 
samostojni nastop na njih še najbolj realen, je treba posebno pri teh volitvah upoštevati, 
da se slovenski volilci odločajo tudi za stranke večinskega naroda, oziroma da slovenski 
kandidati kandidirajo na njihovih listah in so na njih tudi izvoljeni. Če primerjamo 
število glasov, ki jih dosežejo posamezne občinske liste skupaj, in pa tistega, ki ga na 
deželnozborskih volitvah dosega EL, precej hitro ugotovimo, da je tudi med Slovenci 
interes za volitve na občinski ravni večji kot za volitve na drugih ravneh. Prav tako so 
občinske volitve še vedno priložnost, da ob siceršnjih različnih pogledih na samostojno 
nastopanje na volitvah med obema osrednjima organizacijama, obe vidita nastop na njih 
kot koristen za celotno narodno manjšino.
Nastopi na državnozborskih volitvah
Leta 1949 je kandidirala slovenska Demokratična fronta delovnega ljudstva, ki je 
osvojila le 2.088 glasov, kar je bilo seveda veliko premalo, da bi lista dosegla kakršen 
koli uspeh. Leta 1953 pa je kandidirala Krščanska demokratska stranka, ki z 3.668 
glasovi, kolikor jih je osvojila, prav tako ni dosegla uspeha. Leta 1983 je Koroška 
enotna lista nastopila v koaliciji z Zeleno alternativno listo Avstrije. V isti koaliciji je bil 
leta 1986 takratni predsednik KEL Karel Smolle kot predstavnik manjšin izvoljen v 
avstrijski parlament. Koalicija je pred volitvami leta 1990 razpadla. Leta 1995 je Enotna 
lista nastopila na državnozborskih volitvah v koaliciji z Liberalnim forumom. Po od­
stopu enega od poslancev LF je od junija 1998 do oktobra 1999 v avstrijskem par­
lamentu funkcijo državnozborskega poslanca ponovno opravljal Karel Smolle.
Nastopi na deželnozborskih volitvah
V drugi avstrijski republiki so za razliko od prve do sedaj propadli vsi poskusi, da bi 
s samostojnim nastopom na volitvah v koroškem deželnem zboru dobili slovenskega 
poslanca. Leta 1949 sta kandidirali dve slovenski listi, in sicer Krščanska ljudska 
stranka in Demokratična fronta delovnega ljudstva, ki sta skupaj osvojili 6.739 glasov 
ali 2,7 odstotka. Leta 1953 je Krščanska demokratska stranka osvojila 3.982 glasov ali 
1,5 odstotka, Koroška volilna skupnost je leta 1965 osvojila 4.272 glasov ali 1,6 
odstotka. Najbližje samostojnemu mandatu so bili Slovenci leta 1975, ko je Koroška 
enotna lista (KEL) osvojila 6.130 glasov, kar je bilo za nekaj sto glasov premalo za 
dosego mandata. Tudi po številu prejetih glasov je bil to eden največjih uspehov pri 
samostojnem nastopanju na volitvah. KEL je nastopila tudi na volitvah leta 1979 in 
osvojila 4.279 glasov.
Stranka je leta 1989 v koaliciji z Alternativno listo in z gibanjem proti ločevanju v 
šolah pod skupnim imenom Anderes Karnten/Drugačna Koroška kandidirala tudi na 
deželnozborskih volitvah. Lista je nastala z namenom, da bo po nekajletnih prerekanjih 
okoli dvojezične šole na Koroškem ustvarila boljšo klimo v deželi v smeri sožitja, 
enakopravnosti in demokracije. Lista s 5.796 osvojenimi glasovi prav tako ni uspela 
prodreti v koroški deželni zbor.
Že pod imenom Enotna lista/EL je stranka nastopila tudi na volitvah leta 1994 in 
osvojila 3.324 glasov. Leta 1999 je EL nastopila v volilni koaliciji pod imenom De­
mokratie 99. Pri deželnozborskih volitvah je treba upoštevati, da zaradi majhnim, še 
posebno pa manjšinskim strankam nenaklonjenega volilnega reda, Enotna lista prak­
tično nima nobenih možnosti, da bi osvojila zadostno število glasov za uvrstitev v 
koroški deželni zbor. Poleg tega pa posebno na deželnozborskih volitvah naj večji del 
slovenskih volilcev voli ostale politične stranke.
Slovenci tako kot pri občinskih volitvah tudi na deželnozborskih volitvah volijo tudi 
druge stranke, predvsem Socialdemokratsko stranko Avstrije, Avstrijsko ljudsko stran­
ko, Zelene in Komunistično stranko Avstrije. Vendar vidnejšega uspeha, razen na de­
želnozborskih volitvah 22. 2. 1970, ko Slovenci niso samostojno kandidirali na stran­
karskih listah, slovensko govoreči kandidati niso dosegli. Na teh volitvah je bil za man­
datno obdobje 1970-1974 za poslanca v koroškem deželnem zboru, in sicer na listi SPÖ, 
izvoljen podpredsednik ZSO Hanzi Ogris. Do danes je to še vedno edini aktivni 
slovenski politik, ki je do sedaj dosegel uspeh na volitvah v koroški deželni zbor.
Volitve v Kmetijsko zbornico
Slovenci so uspešno samostojno nastopali na vseh volitvah v koroško kmetijsko 
zbornico. V 23. 11. 1947 nanovo oblikovano Koroško kmetijsko zbornico je deželna 
vlada brez soglasja Slovencev imenovala tri zastopnike. Na volitvah leta 1951 je slo­
venska lista pod imenom Kmečka gospodarska zveza prejela 1.931 glasov in osvojila 
dva mandata. Na volitvah leta 1956 je lista prejela 1.581 glasov, kar je zadostovalo le za 
enega zastopnika. Na volitvah 19. 11. 1961 je prejela 1.821 glasov in en mandat, na 
volitvah 1966 1.289 glasov in en mandat, na volitvah 1971 1.335 glasov in enega za­
stopnika, na volitvah 1976 - pod imenom Skupnost južnokoroških kmetov - 1.413 gla­
sov in enega zastopnika, pod istim imenom so kandidirali tudi na volitvah 15. 11. 1981, 
kjer so prejeli 1.625 glasov in enega zastopnika, na volitvah 16. 11. 1986 sta bila na 
slovenski listi izvoljena dva zastopnika, ki sta prejela 1.945 glasov. Na volitvah 1. 12. 
1991 1.932 glasov (Janko Zwitter in Ignac Domej) in na volitvah 16. 11. 1996 1.960 
glasov in prav tako dva zastopnika (J. Zwitter in I. Domej). Na volitvah leta 2001 je
osvojila 1.983 glasov in prav tako dva mandata (I. Domej, Franc Jožef Smrtnik).
Na zadnjih volitvah v kmetijsko zbornico je prišlo do spremembe, saj potem, ko sta 
bila oba zastopnika v kmetijsko zbornico vsak iz enega političnega pola, na kandidatno 
listo ni bil uvrščen zastopnik, ki ga je podpirala ZSO. Po mnenju nekaterih je bila tako 
izgubljena možnost, da bi v kmetijski zbornici Slovenci imeli tri zastopnike. Nekateri 
slovenski kmetje na volitvah v Koroško kmetijsko zbornico nastopajo tudi na listi so­
cialdemokratov.
3.3. Šolstvo kot osnova za preživetje manjšine
Po podpisu Avstrijske državne pogodbe 15. maja 1955 seje odnos avstrijskih oblasti 
do Slovencev na Koroškem močno spremenil. Po podpisu so bile obnovljene orga­
nizacije, kot je Kärntner Heimatdiesnt/KHD in Schulverein Südmark, katerih glavna 
dejavnost je bila naperjena proti slovenski manjšini,56 kar je bilo še posebno prisotno na 
šolskem področju. Če je z ustanovitvijo Zvezne gimnazije za Slovence leta 1957 kazalo, 
da se bodo razmere na šolskem področju začele urejati, je sočasno že bila pripravljena 
akcija za demontažo obvezne dvojezične šole. Njene posledice so bile verjetno do danes 
naj večji udarec za manjšino v drugi avstrijski republiki, prišlo je namreč do odprave 
obveznega dvojezičnega šolstva. Uredba o obveznem dvojezičnem šolstvu je bila 
označena kot prisila, ki je bila sprejeta pod pritiskom zasedbenih oblasti. Čeprav so 
deželne oblasti to trditev zavrnile, je bila po organiziranih šolskih stavkah obvezna 
dvojezična šola leta 1958 odpravljena. Poslej so bili dvojezičnega pouka deležni samo 
tisti učenci, ki so jih starši k temu predhodno prijavili, pa še to samo v prvih treh 
razredih. Z organizacijo šolskih stavk in napovedjo širših demonstracij so prisilili ko­
roško deželno vlado, daje že leta 1958 izdala odlok, s katerim so starši dobili pravico, 
da svoje otroke iz dvojezičnih šol izpišejo. Odloku je sledil strahovit pritisk na starše za 
odjavo otrok. Tako seje od 12.774 otrok od dvojezičnega nemško-slovenskega pouka v 
osnovnih šolah odjavilo 10.588. Kljub tudi avstrijskim ugotovitvam o nezakonitosti 
odloka je dunajski parlament leta 1959 sprejel zakon o manjšinskem šolstvu, ki je do­
končno odpravil obvezno dvojezično šolstvo. Dogajanje je vplivalo na odnose med 
državama. Jugoslovanska vladaje že 4. 10. 1958 z noto uradno protestirala zoper do­
godke na Koroškem, v kateri je poudarila, da odlok zmanjšuje dosedanje pravice na 
področju šolstva in daje v nasprotju s členom 7 Avstrijske državne pogodbe. Avstrijska 
vladaje 11. 10. 1958 z noto zavrnila jugoslovanski protest, Jugoslavija pa je z novo no­
to 3. 11. 1958 izrazila nezadovoljstvo nad avstrijskim odgovorom, opozorila na obstoj 
in aktivnost nacionalističnih organizacij na Koroškem in pozvala avstrijsko vlado, naj 
sprejme ustrezne ukrepe za preprečitev takega razvoja dogodkov. Pred sprejetjem 
zakona leta 1959 je Jugoslavija izročila Avstriji Memorandum o vprašanju slovenske 
manjšine na Koroškem. Tik pred sprejetjem zakona v dunajskem parlamentu je Jugo­
slavija še enkrat protestirala z noto, v kateri je opozorila na nepripravljenost avstrijskih 
oblasti za sodelovanje z manjšino, na protimanjšinsko delovanje posameznih organi­
56 Že dve leti po podpisu Avstrijske državne pogodbe leta 1955 je bil KHD kljub izrecni prepovedi pro­
tislovenskih organizacij v členu 7 ADP ponovno obnovljen (24. 1. 1957). Danes KHD sestavlja po lastnih 
izjavah več organizaij s približno 25.000 člani. Povezuje se tudi z drugimi skrajno desnimi organizacijami v 
Avstriji; prek svojih članov ima neposreden vpliv na nekatere avstrijske politične stranke (Svobodnjake in 
Avstrijsko ljudsko stranko, deloma tudi na Socialdemokratsko stranko Avstrije). KHD je bil pobudnik skoraj 
vseh ukrepov avstrijskih oblasti v škodo koroških Slovencev. O dejavnosti in protislovenski naravi te in še 
nekaterih drugih organizacij glej več med drugim v Handbuch des österreichischen Rechtsextremismus. 
Dokumentationsarchiv des österreichischen Widerstandes. Wien 1993; Martin Fritzl, Der Kärntner Heimat­
dienst. Celovec 1990.
zacij, katerih dejavnost bi Avstrija morala v skladu s 7. in 9. členom ADP prepovedati. 
Ob sprejetju zakona je Jugoslavija dne 21. 4. 1959 protestirala še z eno noto. Jugo­
slovanski državni sekretar za zunanje zadeve Koča Popovič je 13. 4. 1959 v svojem 
govoru v zvezni skupščini obžaloval, ker avstrijska stran ni bila pripravljena ustvariti 
razmer za normalno življenje manjšine, kar bi bila tudi vzpodbuda za boljše razume­
vanje in tesnejše sodelovanje med državama. Protesti niso bili uspešni.57
Šolski sistem je do danes doživel še nekaj bistvenih sprememb. Najbolj bistvena je 
vsekakor bila ločitev šolarjev po jeziku, ki jo je leta 1988 prinesel novi šolski zakon. 
Povod zanj je bila ponovno akcija "koroških domovinskih organizacij". Leta 1983 je po 
iniciativi KHD Svobodnjaška stranka Avstrije vložila zakonski predlog o ločenih 
osnovnih šolah, na podlagi katerega je deželna šolska komisija izdelala t. i. šolski 
model, ki so ga koroški Slovenci ob široki solidarnostni podpori strokovnih in drugih 
krogov v Avstriji odklanjali. Leta 1987 je bila priprava novega modela zaupana zvezni 
pedagoški komisiji, ki je pripravila nov model. Osrednje organizacije koroških Slo­
vencev so predlagane rešitve ves čas zavračale. Priprava reforme zakonodaje je sprožila 
val protestov v Sloveniji, ki so se odražali tudi v stikih na meddržavni ravni. O tem 
vprašanju sta govorila zvezni sekretar za zunanje zadeve Raif Dizdarević in avstrijski 
zunanji minister Alois Mock v okviru rednega letnega sestanka zunanjih ministrov 
Jugoslavije in Avstrije v Gradcu 20. 11. 1987. V pogovorih, ki so po časopisnih poro­
čilih potekali v sproščenem in prijateljskem ozračju, sta ministra ob strani pretehtala 
tudi položaj slovenske manjšine na Koroškem. Ministra sta izrazila različni stališči do 
načrtovane spremembe šolske zakonodaje, vendar je bilo poudarjeno, da bo vprašanje 
rešeno z dialogom leta 1987. Pred srečanjem je na tiskovni konferenci predlagani model 
zavrnil veleposlanik A. Stanič v upanju, da se ne bo sprejel brez soglasja manjšine. Še 
isti mesec je o tem v zvezni skupščini še enkrat govoril Raif Dizdarević, kije predlagani 
zakonski predlog označil kot ločevanje v deželi, z vsemi posledicami, kijih ima takšna 
politika. Večje bilo protestov v Sloveniji. Posebne izjave so sprejeli Predsedstvo Slo­
venije, Republiška konferenca SZDL in številni drugi organi. Slovenija je v med­
sebojnih stikih s Koroško večkrat opozorila na to vprašanje. Slovenski strani je Diz- 
darević obljubil, da bo vprašanje odprl na konferenci o varnosti in sodelovanju.58
Avstrijski parlament je leta 1988 šolski zakon sprejel tudi ob soglasju slovenskega 
poslanca na listi zelenih v avstrijskem parlamentu, v Jugoslaviji pa so notranjepolitična 
vprašanja postajala važnejša od zunanjepolitičnih in tudi manjšinskih. Prav prvo pomeni 
tudi zarezo v delovanju obeh osrednjih slovenskih organizacij, ki sta se v politični 
strategiji vedno bolj odmikali druga od druge. Predvsem levi politični pol je ob izredno 
močni solidarnostni podpori skoraj vseh delov avstrijske družbe glasovanje slovenskega 
poslanca za sporni šolski zakon sprejel kot nesprejemljivo.
Leta 1989 je avstrijsko ustavno sodišče ugodilo pritožbi slovenske družine in prak­
tično razširilo pravico dvojezičnega šolstva na območje celome Koroške, kar je omo­
gočilo ustanovitev javne dvojezične šole v Celovcu.59 S posebno odločbo pa je ustavno 
sodišče leta 2000 omogočilo dvojezični pouk tudi na predšolski stopnji in v četrtem raz­
57 Več glej Dušan Nečak, Avstrijsko-jugoslovanski odnosi po drugi svetovni vojni s posebnim ozirom na 
manjšinsko vprašanje, v: Koroški Koledar 1979, Celovec 1978, 58-66; Vera Klopčič, Vključenost manjšin­
skega vprašanja v uradne meddržavne stike med Avstrijo in Jugoslavijo. Ljubljana 1985 (dalje: Vera Klopčič, 
Vključenost...), 15-19.
58 Odmevi v Avstriji in Jugoslaviji so zbrani v: (ur.) Silvo Devetak: Majda Šulc; Boris Jesih, Šolstvo za 
Slovence na Koroškem - sožitje ali ločevanje? Ljubljana 1988.
59 Odločba avstrijskega ustavnega sodišča VfSlg. 12.245/1989.
redu na ljudskošolski stopnji.60 Poudariti je treba tudi problem dvojezičnih vrtcev 
(slednjih ADP izrecno ne predvideva, a so glede na cilj tega člena logični), ki delujejo 
večinoma na zasebni osnovi in zelo težko pridobijo status javnih zavodov. Na področju 
predšolske vzgoje je trenutno 16 dvojezičnih vrtcev, od tega polovica zasebnih.6 1
Posebno v zadnjem desetletju se je število prijav k dvojezičnemu pouku ob hkrat­
nem padcu znanja slovenščine otrok ob vstopu v šolo povečalo, kar gre deloma tudi na 
račun tega, da tudi nemško govoreči prebivalci Koroške v vse večjem številu prijavljajo 
svoje otroke k dvojezičnemu pouku 62 Poleg gimnazije deluje v Celovcu od leta 1991 
tudi Dvojezična trgovska akademija, prav tako pa od leta 1989 v Šentjakobu v Rožu 
tudi Višja šola za gospodarske poklice. V šolskem letu 2001/2002 je bilo na območju 
veljavnosti manjšinskega šolskega zakona (vključno s Celovcem) 65 šol, na katerih je 
bilo k dvojezičnemu pouku prijavljenih 1.838 učencev. Slovensko gimnazijo je v tem 
šolskem letu obiskovalo 477 učencev, trgovsko akademijo 133 in višjo šolo za gos­
podarske poklice 118 učencev. Del šolarjev seje na obeh stopnjah višjih izobraževalnih 
šol učil slovenščino kot dodatni predmet ali tuji jezik. Po poročilu deželnega šolskega 
sveta je v tem šolskem letu na območju celotne Koroške bilo v šoli deležnih na enega 
od zgoraj opisanih načinov pouka slovenskega jezika 3.210 učencev.6- 3
Kljub relativno ugodnim številčnim kazalcem strokovnjaki in predstavniki manjšine 
opozarjajo na številne pomanjkljivosti, kijih ima obstoječi sistem dvojezičnega šolstva. 
Mreža ljudskih šol je sicer zadostna, pouk v slovenščini pa nikakor ne (slovenščine je 
premalo, odrinjena je na poznejše učne ure, učitelji dostikrat niso primemo usposobljeni 
- problem kadra na Pedagoški akademiji); pouk ni učinkovit, ker zanj ni pogojev. 
Odprto je vprašanje imenovanja ravnateljev na dvojezičnih šolah, ki morajo, če hočejo 
dvojezične šole biti uspešne, biti dvojezični. V zadnjih letih se pojavlja problem zapi­
ranja manjših podružničnih dvojezičnih šol, s čimer se bistveno poslabšuje dostopnost 
do primerne jezikovne izobrazbe otrok, slovenščina kot učni jezik se močno margina- 
lizira.64
3.4. Mirna šestdeseta, izbruh nemškega nacionalizma v začetku sedemdesetih let 
ter vpliv manjšinske problematike na odnose med Slovenijo in Avstrijo
Po letu 1960 je Avstrija začela normalizirati odnose z organizacijami slovenske 
manjšine, krepili pa so se tudi odnosi z Jugoslavijo in s Slovenijo. Temu so sledili tudi 
obiski avstrijskega zunanjega ministra dr. Bruna Kreiskega (16.-19. 3. 1960) v Ju­
goslaviji in še istega leta jugoslovanskega predsednika Koče Popoviča na Dunaju (24.- 
27. 11. 1960). Tudi z jugoslovanske strani je bilo ocenjeno, da se odprta vprašanja med 
avstrijsko vlado in manjšino rešujejo uspešno. Že v Beogradu so v skupnem poročilu
60 Jahresbericht iiber das Schuljahr 2001/2002. Erstellt von Thomas Ogris und Dr. Theodor Domej, 71.
61 Od leta 2000 dalje je predšolska vzgoja urejena z Koroškim zakonom za otroške vrtce z dne 12. 7. 2000 
(K-K6F6), Kämtner Landesgesetzblatt, 2001, 37.
62 Vladimir Wakounig, Manjšinsko šolstvo na Koroškem, trendi - vprašanja - perspektive, v: Razprave in 
gradivo 33. Ljubljana 1998, 121-130; isti, Manjšinsko šolstvo v zrcalu občinskega prebivalstva, v: Medet- 
nični odnosi v slovenskem etničnem prostoru III. Ljubljana 2002, 77-103; glej tudi Pavle Apovnik, Pravno 
varstvo slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem. Dobrovo 1999 (rokopis); Vida Obid; Mirko Messner; 
Andrej Leben, Haiders Exserzierfeld. Wien 2002, 64-78. Obid, Messner, Leben: Haiders Exerzierfeld, Wien 
2002,64-78
63 Jahresbericht Uber das Schuljahr 2001/2002. Erstellt von Thomas Ogris und Dr. Theodor Domej, 117-188.
64 Več o tem tudi Vladimir Wakounig, Manjšinsko šolstvo na Koroškem, trendi - vprašanja - perspektive, v: 
Razprave in gradivo 33, Ljubljana 1998, 121-130; glej tudi Pavle Apovnik, Pravno varstvo slovenske manj­
šine na Koroškem in Štajerskem. Dobrovo 1999 (rokopis).
poudarili, da spada ureditev manjšinskega varstva v notranje odnose Avstrije, toda iz­
kušnje iz preteklosti kažejo, daje omejevanje pravic jugoslovanskih manjšin v Avstriji 
neugodno vplivalo na bilateralne odnose. Leta 1962 predsednik ljudske skupščine Miha 
Marinko obišče Celovec.65
Vzporedno s tem je leta 1965 prišlo do normalizacije odnosov med obema manj­
šinskima organizacijama in Slovenijo oziroma Jugoslavijo. Predvsem je šlo za norma­
lizacijo odnosov z NSKS, ki je kljub temu od srede 60. let dalje vzpostavljala tvorne 
odnose z Jugoslavijo oziroma s Socialistično republiko Slovenijo. Čeprav je bil po drugi 
strani do srede 60. let tudi odnos NSKS do Slovenije precej hladen, nekatere raziskave 
kažejo, da ta odnos že ob nastanku NSKS le ni bil tako hladen, saj obstaja kar nekaj 
indicev, da je ustanovitev NSKS materialno podpirala takratna slovenska politika. Od­
nosi z Jugoslavijo oziroma s Slovenijo so se dokončno normalizirali novembra 1965 ob 
obisku skupne delegacije obeh osrednjih organizacij v Sloveniji, do katerega je prišlo na 
povabilo Izvršnega sveta SR Slovenije. Pozneje so bili odnosi med Slovenijo in obema 
organizacijama večinoma enakopravni. Začeli so se tudi medsebojni obiski med po­
litičnimi predstavniki Slovenije in Koroške. Leta 1965 je prišlo do stika na najvišji 
ravni. Na povabilo predsednika Tita in jugoslovanske vlade je Jugoslavijo obiskal 
vršilec dolžnosti predsednika Republike Avstrije in zveznega kanclerja dr. Josef Klaus. 
Ob obisku v Beogradu so v skupnem poročilu poudarili, da jugoslovanska stran ceni 
prizadevanja avstrijske vlade pri reševanju vprašanj naših etničnih skupin in da bi 
nadaljnja izpolnitev člena 7. Avstrijske državne pogodbe še bolj prispevala k utrditvi 
položaja manjšin kot mostu med državama. Podobno sta tudi ob Titovem obisku v 
Avstriji med 13. in 17. 2. 1967 obe strani izrazili zadovoljstvo nad nadaljnjim na­
predkom manjšinskega področja v Avstriji, v ospredju pogovorov pa je bilo vprašanje 
ugotavljanja manjšin. Konec leta 1968 je Jugoslavijo obiskal tudi avstrijski predsednik 
Franz Jonas; takrat je jugoslovanska stran pozdravila avstrijsko pripravljenost, da v 
sodelovanju z manjšino še naprej rešuje odprta vprašanja. V 60. letih ob izboljšanju 
odnosov med državama manjšinsko vprašanje ni bilo obravnavano kot prednostna tema, 
ob ukinitvi vizumov leta 1965 pa je Bruno Kreisky v intervjuju za radio Ljubljana 
izjavil, da mu je zelo dobro znano, da obstajajo še neizpolnjene želje, da pa je vlada s 
svoje strani že doslej veliko storila, da bi tem željam ugodila.66
Ko seje leta 1970 manjšinsko vprašanje znova zaostrilo, so se poslabšali tudi odnosi 
med Jugoslavijo in Avstrijo. Začelo se je z mogočno proslavo 50. obletnice koroškega 
plebiscita, ki je bila predvsem protislovensko in protijugoslovansko obarvana, in s 
skrunitvijo partizanskih spomenikov na Koroškem. Že pred proslavo je glasilo KHD 
R uf der Heimat zapisalo, "da bo zgodovina na Koroškem potegnila končno črto šele 
takrat, ko enega izmed narodov ne bo več" 67
Izbruh nemškega nacionalizma na Koroškem je bil viden tudi na drugih področjih in 
v vsakdanjem življenju. Nedvomno je, da je del avstrijske politike hotel situacijo 
popraviti. V ta kontekst sodi delna rešitev problematike dvojezičnih topografskih na­
pisov. Na to kaže tudi napoved pozitivnih ukrepov ob neuradnem obisku takratnega 
avstrijskega zunanjega ministra Rudolfa Kirchschlägerja v Zagrebu (februarja 1972), 
kjer je napovedal, da bo z avstrijske strani kmalu prišlo do spodbude, ki bo pomagala 
pri reševanju še odprtih manjšinskih vprašanj. Aprila istega leta je Avstrijo obiskal 
predsednik Zveznega izvršnega sveta Djemal Bjedić in zopet so mu pri obravnavanju
65 Dušan Nečak, Avstrijsko-jugoslovanski odnosi po drugi svetovni vojni, s posebnim ozirom na manjšinsko 
vprašanje, v: Koroški Koledar 1979, Celovec 1978, 58-66.
66 Več glej npr. Dušan Nečak, Koroški..., 133-140; Vera Klopčič, Vključenost..., 20-25.
67 Ruf der Heimat. Klagenfurt, oktober 1970, št. 14.
manjšinskega vprašanja zagotovili, da bo Avstrija vedno pospeševala in podpirala 
interese manjšin. Julija 1972 je prišlo do sprejema znanega zakona o dvojezičnih topo­
grafskih napisih.68 Zakon, ki je bil sprejet samo z glasovi socialističnih poslancev, je 
predvidel 205 krajev na južnem Koroškem, v katerih je treba poleg nemških namestiti 
tudi dvojezične topografske napise. Zakon, ki kljub temu, da je pokrival celotno 
ozemlje, nikakor ni bil zadovoljiv za slovensko narodno manjšino, saj je zajemal le dob­
ro četrtino krajev na dvojezičnem ozemlju, je sprožil silovite reakcije nemškona- 
cionalnih sil. Nemški nacionalisti so v nekaj nočeh na silo odstranili vse postavljene 
dvojezične napise.69 Jugoslavija je 6. novembra 1972 z noto protestirala pri avstrijski 
vladi zaradi napada na dvojezične napise na Koroškem, s katerimi so nemški nacio­
nalisti preprečili izvedbo zakona o dvojezičnih topografskih napisih. Avstrija je v od­
govoru na jugoslovansko noto 11. novembra 1973, v kateri je zavrnila jugoslovanske 
trditve in izrazila željo po dialogu z manjšinami ter naštela ukrepe, ki jih je sprejela v 
korist slovenske manjšine v Avstriji (npr. ustanovitev gimnazije, finančno pomoč manj­
šinskim organizacijam in društvom). Jugoslavija je 13. 2. 1973 Avstriji izročila novo 
noto v zvezi z obveznostmi, ki se nanašajo na pravice in zaščito slovenske manjšine v 
Avstriji. Jugoslavija je 17. 5. 1973 Avstriji predala še platformo za bilateralno delo na 
odprtih vprašanjih in konstruktivno pokazala na poti za rešitev manjšinskega vprašanja, 
za izvedbo arhivskega dogovora iz leta 1923 in za vračanje kulturnih dobrin. Avstrija je 
na platformo odgovorila šele čez slabo leto (2. 7. 1974) in v odgovoru zavrnila vse 
predloge in zahteve, hkrati pa zatrdila, da se položaj manjšin v Avstriji ni poslabšal. Z 
noto pa je Avstrija tudi napovedala, da bo varstvo slovenske (in hrvaške) manjšine 
pogojevala z njenim številom. S ponovno noto 27. 12. 1974 je Jugoslavija zavrnila 
avstrijski odgovor kot nesprejemljiv ter zatrdila, da v celoti ostaja pri svojih trditvah. 
Leta 1975 je ob 20-letnici podpisa Avstrijske državne pogodbe Zvezni izvršni svet v 
izjavi za tisk opozoril, da določila 7. člena niso izpolnjena ter da je to razlog za 
poslabšanje odnosov med državama. Avstrijski kancler je izjavo označil za nevzdržno 
in za vmešavanje Jugoslavije v notranje avstrijske odnose, kot tudi za miniranje avs­
trijskega ugleda v svetu, prav tako se je zavzel za trdo politiko do sosede. Odprtih 
vprašanj niso rešili niti ob obisku avstrijskega kanclerja dr. Bruna Kreiskega v 
Jugoslaviji, ki je bil 29. 12. 1975 na Brdu pri Ljubljani - s predsednikom Titom in 
Edvardom Kardeljem - na njegovo iniciativo. Kreisky je priznal Jugoslaviji pravico do 
zaskrbljenosti za njeni manjšini ter zagotovil, da Avstrija ve, da je treba odločbe 
Državne pogodbe izpolniti.70
Najbolj neposredno je stališča Jugoslavije o položaju manjšin in avstrijsko-jugo- 
slovanskih odnosih podal novembra 1976 takratni član predsedstva SFRJ Edvard Kar­
delj v avstrijski reviji P r o fili Kardelj je ob izredno ostrih ocenah položaja slovenske 
manjšine v Republiki Avstriji in zahtevah po ureditvi njenega položaja poudaril, da 
Jugoslavija vidi rešitev spora predvsem v nadaljnjih dvostranskih pogovorih med obema 
državama.
Leta 1976 je prišlo do podpisa tristrankarskega sporazuma, ki je omogočil spreje­
68 BGBl, 27. 7. 1972,270.
69 Več glej tudi Dušan Nečak, Kronologija važnejših dogodkov na južnem Koroškem od septembra 1972 do 
avgusta 1973. Ljubljana 1973.
70 Več glej tudi v: Problem manjšin v jugoslovansko-avstrijskih odnosih (kjer so tudi ponatisnjene izmenjane 
note). Beograd 1977.
71 Profil je intervju objavil 23. 11. 1976 v močno skrajšani obliki. Celotno besedilo v slovenskem jeziku je 
bilo objavljeno v knjigi Problem manjšin v jugoslovansko-avstrijskih odnosih (Beograd 1977), ter tudi v 
slovenskem in nemškem jeziku v zborniku Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes (Ljubljana 1984).
manje manjšinske zakonodaje na podlagi konsenza treh v parlamentu in koroškem de­
želnem zboru zastopanih političnih strank. Na podlagi sporazuma je bilo leta 1976 
najprej izvedeno štetje posebne vrste, istega leta pa sprejeta t. i restriktivna sedmo- 
julijska zakonodaja z izvršnimi uredbami (1977). Gre za tako imenovani zakon o na­
rodnostnih skupnostih, na podlagi katerega so bile leta 1977 sprejete še štiri uredbe, s 
katerimi so bila določena območja, na katerih je treba namestiti dvojezične topografske 
napise; določena sodišča, upravni in drugi organi ter uradi, pred katerimi je slovenščina 
dovoljena kot uradni jezik; določene slovenske oznake za naselja; predvideno obli­
kovanje narodnostnih sosvetov pri avstrijskem zveznem kanclerju.72 Šlo je za najob- 
širnejšo ureditev manjšinske zakonodaje po letu 1955, ki je bila sprejeta v popolnem 
nasprotovanju manjšine. Glavni pomanjkljivosti zakonodaje sta njena restriktivnost, 
predvsem pa njeno neizvajanje.73
Takratni predsednik ZSO Feliks Wieser je tristrankarski sporazum označil kot ne­
demokratičen, neparlamentaren instrument, ki rabi nacionalističnim krogom na Koroš­
kem.74 Opozorimo naj, da so tristrankarski sporazum podpisali tako predsedniki strank 
v deželi kot na zvezni ravni in kot tak zanika znano podajanje žogice iz zveze na deželo 
in obratno. Vpliv strank na Koroškem na manjšinsko politiko pa je že zaradi položaja v 
razmerju političnih sil na Koroškem odločilen. Na manjšinskem področju so se torej tri 
vodilne avstrijske stranke poenotile o osnovnih političnih izhodiščih. Tristrankarski spo­
razum je omogočil koroškim političnim strankam, da so v okviru svojih medsebojnih 
obračunavanj manjšinsko vprašanje postavile na drugi tir. Lahko rečemo, da je manj­
šinsko vprašanje po podpisu tristrankarskega sporazuma prenehalo biti ključno vpra­
šanje predvolilnega boja. S tristrankarskim sporazumom pa so dobile, preko predstav­
nikov Svobodnjaške in Ljudske stranke Avstrije, neposredno pravico do soodločanja 
tudi koroški Heimatdienst in druge protimanjšinske organizacije na Koroškem.75
Pod kakšnim pritiskom je bila avstrijska vlada, kaže na primer dejstvo, da sta se oba 
predsednika osrednjih organizacij koroških Slovencev v italijanskem Vidmu skrivaj 
srečala z avstrijskim zunanjim ministrom Pahrom. Jugoslovanska politika pa je posku­
šala na Avstrijo vplivati tudi preko "tretje sile", predvsem preko prijateljev v socia­
72 Gre za Zvezni zakon o pravnem položaju narodnih skupin v Avstriji (Bundesgesetz von 7. Juli 1976 über 
die rechtliche Stellung von Volksgruppen in Österreich-Volksgruppengesetz (BGBL 118/1976); Uredba 
avstrijske zvezne vlade o sosvetih narodnostnih skupin (Verordnung der Bundesregierung vom 18. Jänner 
1977 über der Volksgruppenbeiräte - BGBl 13/1977); Uredba avstrijske zvezne vlade o določitvi območij, v 
katerih je treba namestiti topografske napise v nemškem in slovenskem jeziku (Verordnung der Bundes­
regierung vom 31. Mai 1977 über die Bestimmung von Gebietsteilen in denen topografische Bezeichnungen 
in deutscher und slowenischer Sprache anzubringen sind - BGBl 69/1977); Uredba avstrijske zvezne vlade o 
določitvi sodišč, upravnih organov in drugih uradov, pred katerimi je slovenski jezik dovoljen kot uradni jezik 
dodatno k nemškemu jeziku (Verordnung der Bundesregierung vom 31. Mai 1977 über der Bestimmung der 
Gerichte, Verwaltungsbehörden und sonstigen Dienstellen, vor denen die slowenische Sprache zusätzlich zur 
deutschen Sprache als Amtssprache zugelassen wird - BGBl 307/1977) in Uredba avstrijske zvezne vlade o 
določitvi slovenskih oznak za naselja (Verordnung der Bundesregierung vom 31. Mai 1977, mit der die 
slowenischen Bezeichnungen für Ortschaften festgestzt werden - BGBl 308/1977).
73 Posamezne uredbe ne veljajo v vseh občinah dvojezičnega ozemlja, tako je po nekaterih podatkih glede 
možnosti uveljavljanj posameznih pravic določiti kar trinajst kategorij dvojezičnih občin. Teritorialno in vse­
binsko restriktivnost posameznih uredb pa je v dveh odločbah izpodbilo tudi avstrijsko ustavno sodišče. Bist­
vo je, daje prišlo do znižanja 25-odstotne klavzule deleža slovenskega prebivalstva, ki ga določa Zakon o na­
rodnih skupnostih, na 10 odstotkov, in sicer za rabo slovenščine kot uradnega jezika pri upravnih organih in 
pri postavljanju dvojezičnih topografskih napisov. Primerjaj odločbo avstrijskega ustavnega sodišča V91/99 in 
V62-63/01
74 Feliks Wieser, Za enakopravnost Slovencev v Avstriji, v: Vestnik koroških partizanov 3. Ljubljana 1982.
75 Več glej v Jesih, Politična ..., 152-154.
listični internacionali. Na neznano dejstvo nas je opozoril dr. Janko Pleterski v svoji 
knjigi Avstrija in njeni Slovenci 1945-1976, v kateri je opozoril, daje takratni jugoslo­
vanski politik Stane Dolanc preko socialistične internacionale, konkretno Willija 
Brandta, poskušal vplivati na avstrijskega kanclerja Kreiskega. V pismu Brandtu 
Kreisky priznava, da je do sporazuma prišlo zato, da bi pomirili nacionalistične tone v 
obeh opozicijskih strankah.76 Sicer pa Jugoslavija uradno manjšinskega vprašanja ni 
nikoli internacionalizirala.
Odnosi v 80. letih so bili izjemno napeti. Čeprav je bilo v zgodovini kar nekaj 
poskusov vplivanja na razreševanje manjšinske problematike z nasiljem,77 je posebno v 
70. letih prišlo do vrste nasilnih (terorističnih) akcij, kot so npr. razstrelitve partizanskih 
spomenikov, napad na brambovski spomenik v Škocjanu leta 1977 in pa postavitev 
bombe v Velikovcu, kot tudi vrsta drugih nasilnih akcij. Za večino, z izjemo napada v 
velikovškem muzeju, ko je avstrijska policija aretirala dva jugoslovanska državljana,78 
je značilno, da niso bila nikoli raziskana. Še leta 1994 je pisemsko bombo dobil tudi 
znani slovenski založnik Lojze Wieser. Tovrstna dejanja nikakor niso vplivala na ure­
ditev odprtih vprašanj in na sožitje z nemško govorečo večino na Koroškem.
Jugoslovanska vlada je pred sprejetjem Zakona o narodnih skupnostih avstrijski 
vladi izročila aide memoire v zvezi z reševanjem njenih obveznosti iz državne pogodbe, 
s posebnim ozirom na novelo zakona o popisu prebivalstva in zakona o narodnostnih 
skupinah. Med drugim je bilo v aide memoiru poudarjeno "da /.../ predloga zakonov že 
tako okrnjene manjšinske pravice in zaščite pogojujeta s predhodnim preštevanjem, kar 
predstavlja bistveno odstopanje od črke in duha Avstrijske državne pogodbe". Avstrija 
je trditev zavrnila z argumentacijo, da Jugoslavija o zakonu očitno ni zadosti infor­
mirana. Po sprejetju zakona je Jugoslavija z noto še enkrat protestirala pri avstrijski 
vladi.79 Vendar tako ostrih izmenjav mnenj, kot v sedemdesetih letih, nismo več bele­
žili. Odnosi med državama so se začeli izboljševati. Za odnos jugoslovanske politike do 
manjšin in s tem posredno na jugoslovansko-avstrijske odnose so pomembni sklepi za­
sedanja jugoslovanskega CK v Karadjordjevu leta 1978, ki so predvideli, da se manj­
šinsko vprašanje v mednarodnih odnosih ne postavlja več ultimativno, ter da se vpra­
šanje manjšin enakopravno vključi v vse oblike mednarodnega sodelovanja, še posebno 
na področju gospodarstva in kulture.80
Socialistična republika Slovenija je vse bolj prevzemala vlogo zaščitnice slovenske 
narodne manjšine v Avstriji. Na to je vplivalo tudi, da seje leta 1974 z reformo jugo­
slovanskega ustavnega sistema povečala vloga republik in pokrajin. V ustavi iz leta 
1974 Socialistična republika Slovenija razvija politične, ekonomske, kulturne in druge 
odnose z mednarodnimi organi in organizacijami, ki so pomembni za položaj in razvoj 
slovenskega naroda, ter slovenske narodne skupnosti v zamejstvu. Po nekaterih podat­
kih je v 70. letih v R Sloveniji delovalo kar 36 organov, ki so spremljali in sousmerjali 
slovensko politiko v mednarodnih odnosih in tudi z manjšinami. V naj večji meri sta 
vprašanja manjšin pokrivali Komisija za vprašanja mednarodnih odnosov skupščine SR 
Slovenije ter Komisija za manjšinska in izseljeniška vprašanja pri SZDL, kot najpo­
membnejše telo, ki se je v Sloveniji ukvarjalo z manjšinskimi vprašanji in kot tako
76 Prim. Janko Pleterski, Avstrija in njeni Slovenci 1945-76, Ljubljana 2000, 224— 225.
77 Primerjaj tudi Janez Stergar, Metode prisilnega raznarodovanja koroških Slovencev s poudarkom na čas
po drugi svetovni vojni, v: Koroški koledar 1978, Celovec 1977, 176-180.
78 Prim. npr. Kämmer Tageszeitung 19. 9. 1979.
79 To je bila tudi zadnja nota, ki jo je Jugoslavija v zvezi manjšinskim vprašanjem poslala Avstriji.
80 Vera Klopčič, Vključenost manjšinskega vprašanja v uradne meddržavne stike med Slovenijo in Avstrijo.
INV, Ljubljana 1985.
imelo odločilen vpliv na zunanjo politiko. Samostojne komisije za manjšinska in iz­
seljeniška vprašanja pa so bile ustanovljene na ravni nekaterih občin.8 1
Leta 1980 sta se v Gradcu prvič uradno srečala predsednik slovenskega izvršnega 
sveta Janez Zemljarič in koroški deželni glavar Leopold Wagner. Wagner je prišel na 
obisk v Ljubljano še isto leto. Čeprav je obisk potekal v prijateljskem vzdušju, sta se 
obe delegaciji očitno najbolj razhajali prav pri oceni položaja slovenske manjšine na 
Koroškem. Leta 1985 so vsi trije zbori Skupščine SR Slovenije zasedanje posvetili 
položaju slovenske narodne skupnosti v zamejstvu in kjer so Slovencem v Italiji in 
Avstriji izrazili podporo po celoviti brezpogojni zaščiti v pogojih odprte meje in 
gospodarskega sodelovanja. Nestrinjanje in proteste slovenske strani zaradi razvoja 
šolskega vprašanja na Koroškem v 80. letih smo že omenili.
Čeprav so se odnosi med Jugoslavijo in Avstrijo v osemdesetih letih izboljšali, pa 
velja opozoriti na številne oblike sodelovanja med Republiko Slovenijo in Koroško ter 
še nekaterimi drugimi avstrijskimi deželami, npr. v delovni skupnosti Alpe-Jadran. Še v 
90. letih je deloval t. i. Kontaktni komite med Slovenijo in Koroško (ustanovljen 1985), 
ki je reševal odprta vprašanja in pospeševal sodelovanje. Pa tudi v avstrijski zvezni 
politiki na najvišji ravni so posvečali Sloveniji izjemno pozornost.
Če je za manjšinsko vprašanje še v nekdanji Jugoslaviji veljalo, daje glavno besedo 
pri njegovem urejanju v odnosih z Republiko Avstrijo imela Republika Slovenija, je 
bilo bistveno odprto vprašanje po osamosvojitvi Slovenije, kako v novonastalih razme­
rah ohraniti te pozicije, osnovno vprašanje v okviru tega pa, ali in kako naj Slovenija 
poleg ostalih mednarodnih pogodb prevzame tudi nasledstvo Avstrijske državne po­
godbe. Sukcesija Avstrijske državne pogodbe bi v bistvu utrdila prihodnji status 
Republike Slovenije kot države zaščitnice v odnosu do slovenske manjšine v Avstriji, 
kot tudi njen odnos z avstrijsko državo. Na splošno je v slovenski pravni stroki veljalo, 
da je uveljavitev sukcesije pri vprašanju ADP mogoča in potrebna v okviru mednarod­
nopravnih določil.82 K pristopu k sukcesiji je Slovenijo pozivala tudi slovenska manj­
šina v Avstriji.83
Sukcesija ADP s strani Slovenije sama po sebi sicer za veljavnost pogodbe ne bi po­
menila ničesar, pa vendar Republika Avstrija v nobenem primeru ni bila pripravljena 
sprejeti te slovenske poteze, kar so avstrijski predstavniki večkrat odkrito poudarili. Slo­
venija bi s prevzemom nasledstva sopodpisništva pogodbe na nek način utrdila status za­
ščitnice slovenske manjšine v Avstriji, hkrati pa so se ob spremembi razmerja političnih sil 
v Evropi in končanju hladne vojne pojavile tudi težnje teze o zastarelosti in nepotrebnosti 
pogodbe v novih razmerah. V tem je verjetno bil tudi glavni razlog tako vehementnih 
avstrijskih nasprotovanj. Čeprav je Republika Slovenija ob osamosvojitvi potrdila 
obstoječe meje, seje v avstrijski javnosti v začetku 90. let večkrat postavljala zahteva, da 
bi Slovenija na nek način posebej zagotovila nedotakljivost njenih meja z Avstrijo,84 prav
81 Več glej tudi Vanek Šiftar, Sosedstvo ob državni meji z Avstrijo, v: Narodne manjšine 3. Slovenci v 
avstrijski zvezni deželi Štajerski. Ljubljana 1994, 165-199.
82 Primerjaj: Zabeležka pogovora o avstrijsko-slovenskih odnosih z vidika novih razmer in problematike, ki 
je zaobsežena v Avstrijski državni pogodbi (ADP) v organizaciji Inštituta za narodnostna vprašanja, Ljubljana 
16. 4. 1992; Borut Bohte; Mirjam Škrk, Pomen Avstrijske državne pogodbe za Slovenijo in mednarodno­
pravni vidiki njenega nasledstva. Pravnik 11-12, Ljubljana 1997, 601-631; Samo Kristen, Nekaj pogledov na 
vprašanje nadaljnje veljavnosti Avstrijske državne pogodbe in slovenskega nasledstvenega statusa sopod­
pisnice pogodbe, v: Razprave in gradivo, 36-37, Ljubljana 2000, 95-114.
83 Primerjaj npr. Naš tednik 13. 12. 1991.
84 O tem je razpravljal npr. direktor koroškega deželnega arhiva dr. Alfred Ogris v dunajskem Die Presse 7. 
3. 1992, glej tudi intervju J. Haiderja v Salzburger Nachrichten z dne 30. 3. 1993, kjer govori o ozemeljskih 
pretenzijah Slovenije do Republike Avstrije.
tako pa Avstrijska državna pogodba določa vse temelje za miren obstoj Avstrije tudi v 
razmerju z Republiko Slovenijo, med njimi tudi sedanjo državno mejo. Po drugi strani pa 
je v Sloveniji bojazen pred germanizacijskim pritiskom kljub osamosvojitvi še naprej 
obstajala. Nedvomno je, daje vprašanje sukcesije Avstrijske državne pogodbe v sloven­
ski politiki že v samem začetku bilo ocenjeno kot vprašanje, ki ga v odnosih do Avstrije 
ne gre postavljati za vsako ceno. Temu primerno je to vprašanje slovenska politika 
obravnavala izredno previdno. O tem npr. intervju Peterleta v Delu leta 1993.85 Ponovno 
seje to vprašanje v slovenski politiki začelo omenjati po volitvah v Avstriji leta 1999 in 
uvedbi mednarodnih sankcij zaradi udeležbe Svobodnjaške stranke v vladi. Zaenkrat ni 
videti novih pobud s slovenske strani, da bi se vprašanje ponovno aktualiziralo.
Nekaj časa je bila aktualna t. i. bilateralna pogodba med obema državama o zaščiti 
slovenske manjšine v Avstriji. Osnutek tovrstnega sporazuma je slovensko zunanje mini­
strstvo pripravilo že oktobra 1992. Slovenska stran je osnutek sporazuma predala avs­
trijskemu kanclerju Vranitzkemu ob njegovem obisku v Ljubljani novembra 1992.86 Do 
sklenitve sporazuma ni prišlo. Slovenska politika vprašanju manjšin v sosednjih državah 
po letu 1991 posveča veliko mero pozornosti (na začetku na ravni ministra za Slovence 
izven Slovenije, pozneje Urada pri MZZ, sprejem posebne resolucije v Državnem zboru, 
obstoj posebnega delovnega telesa v državnem zboru ipd.), vendar ji v odnosih z Re­
publiko Avstrijo nikakor ni uspelo urediti svojega statusa v odnosu do vprašanja zaščite 
slovenske manjšine v Republiki Avstriji. Kljub temu, da večjih meddržavnih nespo­
razumov glede položaja manjšine nismo zabeležili, pa so se ocene glede položaja in pro­
blemov slovenske manjšine v Avstriji med obema državama bistveno razlikovale.
Ob osamosvojitvi Slovenije je nova oblast vzpostavila pristne odnose s posameznimi 
organizacijami koroških Slovencev, posamezni pripadniki manjšine pa so aktivno so­
delovali tudi pri prizadevanjih za priznanje in pri vzpostavitvi diplomatskih odnosov z 
Republiko Avstrijo.87 Čeprav danes ugotavljamo, da je odnos Slovenije do organizacij 
slovenske manjšine v Avstriji urejen na podlagi ustavnih in drugih zakonskih določil, pa 
je bilo izgrajevanje odnosa do organizacij slovenske manjšine v Republiki Avstriji za­
pleteno opravilo, dostikrat tudi pod vtisom enostranskih pogledov nanj in vplivom 
notranjepolitičnih razmer v Republiki Sloveniji, ki je nekajkrat prešlo že v vmešavanje 
v odnose med posameznimi manjšinskimi organizacijami.88 Prav tako pa je slovenska 
država z organizacijami slovenske manjšine ohranila konzultacije pred pomembnimi 
bilateralnimi srečanji na državni ravni. Vse od leta 1993 velja to tudi za predstavnike 
štajerskih Slovencev. To je postalo stalna praksa tudi na avstrijski strani, prav tako obe 
državi tovrstne konzultacije v novejšem času uvajata tudi z nemškimi društvi v Re­
publiki Sloveniji.89
85 Glej Delo 30. 10. 1993.
86 Glej Jančar, Slovenska zunanjepolitična nasprotja. Ljubljana 1994, 112-113.
87 Tako je npr. do vzpostavitve diplomatskih odnosov slovensko predstavništvo vodil koroški Slovenec Karel 
Smolle.
88 O tem več v Boris Jesih, Politična..., 67.
89 Npr. obisk slovenskega predsednika Milana Kučana 21. 6. 2002 ob odprtju kulturnega doma v Občicah.
3.5. Slovenci na avstrijskem Štajerskem90
Slovenci na avstrijskem Štajerskem so manjšinsko slovensko prebivalstvo v južnih 
predelih avstrijske zvezne dežele Štajerske, ki je ob razpadu avstro-ogrske monarhije 
leta 1919 in ob oblikovanju avstrijsko-jugoslovanske meje na podlagi senžermenske 
mirovne pogodbe ostalo v okviru avstrijske države. Gre za območje tako imenovanega 
Radgonskega kota ali tudi trikotnika, kot ga nekateri imenujejo (nem. Radkesburger 
Winkel), večinoma v vaseh okoli Radgone (Radkesburg), deloma pa tudi v samem 
mestu ter v okoliških krajih. Statistično manjšina šteje nekaj tisoč oseb, ki večinoma 
govorijo slovenski jezik le v njegovi narečni obliki, z izjemo mlajših izobražencev, ki so 
se samoiniciativno naučili knjižne slovenščine.9 1
Čeprav je senžermenska mirovna pogodba manjšinam v Avstriji zagotavljala dolo­
čeno raven manjšinskih pravic, jih Avstrija Slovencem na Štajerskem - za razliko od 
Koroške, kjer jih je vsaj deloma priznala - sploh ni priznala; prav tako pa manjšina ni 
imela nobenih možnosti organiziranega delovanja. Edina manjšinska organizacija je 
bilo leta 1910 ustanovljeno Slovensko izobraževalno društvo. Njegov predsednik je bil 
ubit leta 1919, društvo pa razpuščeno. Manjšina je tako bivala v pogojih brez razvitega 
kulturnega življenja, brez stikov tako z matičnim narodom kot tudi s koroškimi Slo­
venci, brez kakršnega koli stika s slovenskim jezikom.
Ker je bilo med vojno slovensko prebivalstvo izpostavljeno nacističnemu nasilju, se 
je del njih zaradi tega povezal s slovenskimi partizani. Leta 1945 je bilo tudi nekaj 
poskusov organiziranega političnega delovanja za priključitev k Jugoslaviji, vendar je 
bil pritisk na manjšino prevelik, da bi se lahko temeljiteje organizirala v prizadevanjih 
za priključitev k državi matičnega naroda po koroškem vzoru. Kljub pravicam, zapi­
sanim v členu 7 Avstrijske državne pogodbe, se položaj slovenske narodne manjšine na
90 Čeprav je slovenska manjšina na avstrijskem Štajerskem tudi v strokovni literaturi veljala za zapostav­
ljeno, seje z oživitvijo aktivnosti njenih pripadnikov povečalo zanimanje tudi na strokovnem področju. Tako 
je v zadnjih petnajstih letih o njihovi problematiki izšlo več preglednih zbornikov, kot tudi posameznih 
prispevkov, tako iz vrst avstrijskih kot slovenskih avtorjev.
Glej med drugim: Slovenci v avstrijski zvezni deželi Štajerski. Narodne manjšine 3. Ljubljana 1994; 
Steirische Slowenen, Zweisprachigkeit zwischen Graz und Maribor. Graz 1994; Slowenische Steiermark. 
Verdrängte Minderheit in Österreichs Südosten. Wien, Köln, Weimar 1997; Steirische Slowenen. Öster­
reichische Volksgruppenhandbücher 9. Wien 1996. Janko Malle, Položaj Slovencev na avstrijskem Štajer­
skem, v: Znamenje 17, 1987, 53-64. Wolfgang L. Gombocz, Der Artikel VII - Kulturverein der Slowenen in 
der Steiermark, v: Europa Ethnica 47. Wien 1990, 94-98; isti, Outlawed. The Republic of Austria's 
permannent violations of human rights in Styria, v: Razprave in gradivo 26/27, Ljubljana 1992, 200-237. 
Christian Promitzer, Ideal "čistega narodnega telesa", keonologija izginotja, v: Razprave in gradivo 29/30, 
Ljubljana 1995, 101-110; Mirko Križman, Die slowenische Minderheit in der österreichischen Steiermark 
(Radkersburger Winkel), v: Robert Hinderling; Ludwig M. Eichinger, Handbuch der Mitteleuropäischen 
Sprachminderheiten. Tübingen 1996; Ralf Unkart, Sind die Slowenen in der Steiermark eine eigene Volks­
gruppe? v; Die europäische Dimension des Volksgruppenrechtes / Volksgruppenkongress 1995, Warmbad 
Villach / Volksgruppenkongress 1996, Egg am Faaker See, Klagenfurt 1997.
91 Po podatkih popisa iz leta 1910, ki je popisoval prebivalstvo po pogovornem jeziku, kot vsi avstrijski 
popisi popisujejo še danes, je na avtohtonem naselitvenem območju avstrijske Štajerske bivalo 2.644 oseb s 
slovenskim pogovornim jezikom, na celotnem območju avstrijske Štajerske pa nekaj več kot pet tisoč oseb 
(5.146). Število se je v vseh naslednjih popisih drastično zmanjševalo. Po uradnem popisu leta 1991 naj bi 
govorilo slovenski jezik le še 246 oseb Po ocenah Kulturnega društva člen 7 živi danes vključno z glavnim 
deželnim mestom Gradcem na avstrijskem Štajerskem med 3.000 in 5.000 dvojezičnih prebivalcev. To so 
potrdili tudi podatki iz popisa prebivalstva leta 2001, ko je na celotnem Štajerskem 2.192 avstrijskih 
državljanov kot pogovorni jezik navedlo slovenščino.Tako mdr. Branko Lenart v: Manjšina kot subjekt. Ljub­
ljana 1995.
avstrijskem Štajerskem s tem nikakor ni izboljšal. Kar zadeva odnos Jugoslavije, naj 
spomnimo, da je v odgovoru, ki ga je podala avstrijska vlada na jugoslovansko noto 
1974 (29. 10. 1974), bilo poudarjeno, da s strani Jugoslavije vprašanje štajerskih Slo­
vencev nikoli ni bilo postavljeno. Dejanski odnos do štajerskih Slovencev verjetno ni 
bilo tako črn, ne moremo pa reči, daje bil dober. V političnih stikih med Slovenijo in 
deželo Štajersko se je vprašanje manjšine sicer omenjalo, vendar se je pogovor 
ponavadi končal z odgovorom štajerske strani, daje statistično praktično ni in da tudi ni 
organizirana.92 V Sloveniji so ob razpravah o slovenski manjšini na Koroškem ne­
kajkrat opozorili tudi na dejstvo, da Avstrijska državna pogodba ne govori samo o Slo­
vencih na avstrijskem Koroškem, temveč tudi o Slovencih na avstrijskem Štajerskem, ki 
so prepuščeni sami sebi.93
Grozilo je, da bo manjšina praktično izginila in da tudi znotraj svojih vrst ne bo našla 
dovolj moči za preživetje. Da manjšina vendarle ni izgubljena in da avstrijska teza o 
pomoti, ko je govora o štajerskih Slovencih v državni pogodbi, ne drži, je pokazala konec 
sedemdesetih let skupina mlajših aktivistov, ki je oblikovala idejo o lastni manjšinski 
organizaciji. Skupina je v imenu 19-članskega komiteja predlagateljev iz Radgonskega 
kota predlagala politični oblasti v tedanji jugoslovanski republiki Sloveniji okvirni 
program projekta revitalizacije manjšine. Ideja v slovenski politiki ni naletela na posluh, 
kar je izkazovalo "mačehovski" odnos države matičnega naroda do štajerskih Slovencev 
skozi celotno povojno obdobje. To še posebej drži, če prizadevanja Jugoslavije in 
Slovenije primerjamo s prizadevanji za izboljšanje položaja koroških Slovencev. Kazalo 
je že, daje to bil zadnji poskus obuditve slovenske manjšine na avstrijskem Štajerskem.94
Leta 1988 ustanovljeno Kulturno društvo člen 7 za štajerske Slovence je to de­
mantiralo. Društvo je ob izrednih težavah, med drugim je bila na njegov naslov leta 1994 
naslovljena pisemska bomba, uspelo preživeti in se uveljaviti kot organizacija štajerskih 
Slovencev. Prelomnica v obravnavanju slovenske narodne manjšine na avstrijskem 
Štajerskem je bilo vsekakor znanstveno srečanje Slovenci v avstrijski zvezni deželi 
Štajerski, ki so ga v Mariboru leta 1993 skupno pripravili Slovenska akademija znanosti 
in umetnosti, Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, Univerza v Mariboru in 
Avstrijski inštitut za Vzhodno in Jugovzhodno Evropo oziroma njegova izpostava v 
Ljubljani. Pomen tega srečanja je bil predvsem v tem, da so poleg slovenskih o štajerskih 
Slovencih prvič javno razpravljali tudi avstrijski znanstveniki. Temu je sledil tudi niz 
znanstvenih in drugih prireditev v Avstriji (posebna razstava, vrsta publikacij).95
Čeprav je do priznanja obstoja manjšine s strani štajerske deželne politike še vedno 
velik odpor, lahko rečemo, da je uradna Avstrija na nek način priznala legitimnost 
delovanja Društva člen 7 za štajerske Slovence in s tem tudi obstoj slovenske manjšine 
na avstrijskem Štajerskem. Od leta 1994 si prizadevajo za enakopravno udeležbo v 
Sosvetu za slovensko narodno skupnost pri Uradu avstrijskega zveznega kanclerja. 
Avstrijska vlada je leta 1998 zavrnila predlog razširitve Sosveta za slovensko narodno 
skupnost pri Uradu avstrijskega zveznega kanclerja, kot tudi ustanovitev posebnega 
sosveta za štajerske Slovence, z utemeljitvijo, da ni dokazano, da so v delu manjšine, ki 
živi na Štajerskem, zastopane politične in svetovnonazorske usmeritve, kijih ne bi bilo
92 Več glej Boris Jesih, Odnos avstrijskih in jugoslovanskih (slovenskih) oblasti do slovenske manjšine v 
avstrijski zvezni deželi Štajerski, v: Narodne manjšine 3. Slovenci v avstrijski zvezni deželi Štajerski. 
Ljubljana 1994, 228-234.
93 Glej Vanek Šiftar, Sosedstvo ob državni meji z Avstrijo, v: Narodne manjšine 3. Slovenci v avstrijski 
zvezni deželi Štajerski. Ljubljana 1994, 165-199.
94 Boris Jesih, Politična ..., 71.
95 Primerjaj Slovenci v avstrijski zvezni deželi Štajerski. Ljubljana 1994.
na Koroškem. V sedanji sestavi sosveta za Slovence je predstavnik štajerskih Slovencev 
enakopraven član.
Od leta 1993 v Gradcu deluje pisarna društva, leta 1995 so odkupili hišo, ki so jo, 
tudi s pomočjo Slovenije, leta 1997 obnovili in v njem uredili kulturni dom, ki so ga po 
Avgustu Pavlu poimenovali Pavlova hiša. Društvo je v zadnjih letih razvilo vrsto kul­
turnih in drugih aktivnosti,96 nekajkrat letno pa izdaja dvojezični list z naslovom Signal.
3.6. "Manjšinci" ali enakopravni državljani
Temeljna preokupacija Slovencev v drugi avstrijski republiki je bila usmerjena v 
uresničitev določil Avstrijske državne pogodbe, s čimer bi dosegli pogoje za vzpo­
stavitev enakopravnega položaja z ostalimi državljani Republike Avstrije. Clen 7 ADP 
je slovenski narodni manjšini v Republiki Avstriji zagotovil mednarodnopravno osnovo 
za zagotovitev enakopravnosti z večinskim narodom, pravico do osnovnega pouka v 
slovenskem jeziku, vključno z lastnimi srednjimi šolami, izenačenost slovenskega 
jezika kot uradnega jezika z nemškim, udeležbo v kulturnih, upravnih in sodnih usta­
novah in prepoved protislovenskih organizacij. Prizadevanja za uresničitev določil in 
pravic, zapisanih v Avstrijski državni pogodbi trajajo še danes. Avstriji vse do danes na 
večini teh področij ni uspelo sprejeti ustrezne izvedbene zakonodaje in tako uresničiti 
določil Avstrijske državne pogodbe in s tem manjšine ustrezno zaščititi pred asimi­
lacijo. Poleg državne pogodbe se slovenska narodna manjšina v Avstriji lahko naslanja 
še na različno notranjo97 zakonodajo in mednarodnopravne norme, predvsem na 
Okvirno konvencijo o varstvu narodnih manjšin Sveta Evrope in Evropsko listino o 
regionalnih in manjšinskih jezikih Sveta Evrope.98
Skozi celotno obdobje pa je s predstavniki avstrijskih oblasti prihajalo tudi do 
neformalnih ali polformalnih posvetovanj in razprav, ki so dobivala prizvok, da je 
manjšini omogočeno, da v dialogu s politiko razpravlja o odprtih problemih. Večina 
tovrstnih dialogov seje ponavadi končala na pol poti oziroma na ravni dnevnopolitičnih 
diskurzov trenutnih političnih elit. Še največ je obetala tako imenovana Študijska 
komisija za probleme slovenske narodnostne skupine na Koroškem, ki je delovala od 9.
2. 1973 do 8. 7. 1975. Komisijo so ustanovili po dogodkih okoli zakona o dvojezičnih 
topografskih napisih ("vojna za krajevne napise") leta 1972, sestavljali pa naj bi jo 
predstavniki v deželnem zboru zastopanih političnih strank, predstavniki županov pri­
zadetega območja, predstavniki slovenske manjšine, strokovnjaki, predstavniki Cerkve 
in manjšine. Slovenci so prav zaradi predloga Avstrijske ljudske stranke o pritegnitvi 
KHD sodelovanje v komisiji odklonili. Komisija je o svojem delu izdala tudi posebno 
poročilo, ki je v veliki meri vplivalo na leto pozneje sprejeto sedmojulijsko zakono­
96 Primerjaj npr. Susanne Weitlanner, Časa ne moremo zavrteti nazaj, v: Koroški koledar 2004, Celovec 
2003,97-105.
97 V mislih imamo v prvi vrsti: Zvezni zakon o manjšinskem šolstvu za Koroško (19. 3. 1959) s številnimi 
kasnejšimi spremembami in predvsem reformo dvojezičnega šolstva s segregacijskim šolskim zakonom iz leta 
1988; Zakon o narodnih skupnostih iz leta 1976, z izvedbenimi uredbami iz leta 1977; odločbe avstrijskega 
ustavnega sodišča (o razširitvi teritorija dvojezičnega šolstva na Celovec, o uvedbi dvojezičnega pouka tudi na 
četrto stopnjo ljudskih šol, o razširitvi področja veljavnosti slovenščine kot uradnega jezika in o odpravi 25- 
odstotne klavzule za postavitev dvojezičnih napisov); ustavno določilo iz leta 2001, s katerim se Avstrija na 
načelni ravni priznava k jezikovni in kulturni raznolikosti. Določilo samo ne prinaša obveznosti in je zgolj 
političnega pomena.
98 Avstrija je Okvirno konvencijo o varstvu narodnih manjšin Sveta Evrope podpisala 1. 2. 1995 in rati­
ficirala 31.3. 1998. Prav tako je Evropsko listino o regionalnih in manjšinskih jezikih podpisala 5.11. 1992 in 
ratificirala 28.6.2001.
dajo." Tudi Kontaktni komite, ki ga je avstrijski kancler Kreisky ustanovil septembra 
1973, in so ga sestavljali predstavniki avstrijskih oblasti in koroških Slovencev, so 
slednji zaradi sprejema sedmojulijske zakonodaje zapustili. Kontaktni komite je imel 
kar dvanajst sej, sestavljali pa so ga člani avstrijske zvezne vlade, dva predstavnika 
deželne koroške vlade, po en predstavnik strank, ki je bil izvoljen na deželni ravni in en 
predstavnik strank, ki je bil izvoljen na zvezni ravni, ter po pet predstavnikov osrednjih 
organizacij koroških Slovencev. Kontaktni komite seje ukvarjal predvsem z vprašanji 
oziroma z dilemo, ali naj se manjšinska zaščita ureja po teritorialnem ali personalnem 
principu zaščite.100
Poleg tega pa so pri oblikovanju ali legitimiranju že sprejetih oziroma načrtovanih 
odločitev s strani avstrijskih oblasti obstajale tudi druge posredne ali neposredne oblike 
"participiranja" manjšine. V to zvrst bi veljalo šteti tako imenovano "okroglo mizo", ki 
jo je sklical koroški deželni glavar Haider spomladi 2001 in naj bi skupaj s predstavniki 
manjšine, domovinskih organizacij in političnih strank vzpostavila dialog o odprtih 
vprašanjih,1 0 1 in pa napovedana "konferenca konsenza", ki naj bi legitimirala neizva­
janje odločbe avstrijskega ustavnega sodišča v zvezi z dvojezičnimi topografskimi 
napisi iz leta 2001.
Pri svojih prizadevanjih za dosego enakopravnosti v avstrijski državi je manjšina v 
posameznih obdobjih lahko računala na relativno široko solidarnostno podporo v okviru 
avstrijske družbe. V zadnjih treh desetletjih se je v podporo koroškim Slovencem po­
litično angažiral velik del avstrijskega prebivalstva. Med najbolj odmevnimi tovrstnimi 
angažmaji je bilo vsekakor solidarnostno gibanje v 70. letih prejšnjega stoletja. Po do­
godkih okoli izvajanja zakona o dvojezičnih topografskih napisih in napovedani spre­
membi manjšinske zakonodaje so leta 1973 na pobudo Kluba slovenskih študentov na 
Dunaju in krogov, ki so se zbirali okoli revij M ladje102 in Kladivo,10 3 v Celovcu 
ustanovili tako imenovani Solidarnostni komite za pravice koroških Slovencev. V 
solidarnostnih komitejih (pozneje so podobne komiteje ustanovili tudi v nekaterih drugih 
deželah) so sodelovala številna civilno-družbena združenja in društva, največji uspeh je 
bil uspešno izveden bojkot izvedbe popisa posebne vrste v Avstriji leta 1976.104
Podobne razsežnosti je v obdobju 1984-88 doseglo tudi Gibanje proti reformi dvo­
99 Obširneje o delu Študijske komisije za problem slovenske narodne skupnosti na Koroškem glej med dru­
gim: Dušan Nečak, Študijska komisija za probleme slovenske narodnostne skupine na Koroškem, v: Razprave 
in gradivo, 9/10, Ljubljana 1979, 111-121; Theodor Veiter, Die Kärntner Ortstafelkomission. Wien 1980.
100 Primerjaj Nečak, Koroški ..., 160-161; Ralf Unkart; Gerold Glantschnig; Alfred Ogris: Zur Lage der Slo­
wenen in Kärnten. Klagenfurt 1984, 50-52.
101 8. maja 2001 so tako bili s podpisi potijeni prvi rezultati okrogle mize o narodnostni politiki na Ko­
roškem, ki so med drugim predvideli, da se bo pogovor o manjšinskem zastopstvu v koroškem deželnem 
zboru nadaljeval v pododboru koroškega deželnega zbora. Dokument so podpisali tako predstavniki političnih 
strank, slovenskih organizacij, EL kot tudi KHD (dokument hrani Arhiv INV).
102 Mladje, literarna revija, je izhajala od leta 1960 pa do 90. let. V njej so objavljali različni slovenski 
intelektualci, značilno zanjo je bilo, d aje poleg literarnega ustvarjanja v nekaterih obdobjih delovala izrazito 
politično. (Povzemamo po Enciklopedija Slovenije 7, Ljubljana 1993, 180.)
103 Kladivo, levo usmerjena revija koroških Slovencev, je izhajala med 1970-89. Značilno za njene pisce je 
bilo, da so sodili v generacijo narodnostno prebujene mladine na Koroškem s konca 60. in začetka 70. let 
prejšnjega stoletja. "Kladivarji" so se vključevali v politično življenje koroških Slovencev, večina jih je izšla 
iz socialistične mladinske oziroma dijaške organizacije, pozneje pa so se pridružili ultra levo usmerjeni štu­
dentski zvezi in Komunistični stranki Avstrije ter še nekaterim drugim levičarskim združenjem. (Povzemamo 
po Enciklopedija Slovenije 12, Ljubljana 1998.)
104 Sima Folti, Solidarnostno gibanje za pravice manjšin v Avstriji. Koroški koledar 1979, Celovec, Borovlje 
1979; Messner Mirko, Solidarnostni komite za pravice koroških Slovencev, v: Enciklopedija Slovenije 5, 
Ljubljana 1991, 82.
jezične šole, kije v drugi avstrijski republiki doseglo verjetno najširšo podporo manjšini 
v okviru avstrijske družbe, vanj je bilo med drugim vključeno celotno osebje avstrijskih 
univerz. Avstrijska rektorska konferenca je oblikovala posebno delovno skupino, ki je 
izdelala poročilo o položaju in perspektivah avstrijskih manjšin, le-to je izšlo v posebni 
publikaciji. Komisija je med drugim ugotovila, da je dostop manjšin k središču po­
litičnega sistema zelo težaven in neenakopraven. Komisija je pripravila tudi katalog 
nujnih ukrepov za izboljšanje položaja manjšin v Avstriji, ki so med drugim vsebovali 
tudi predloge o preoblikovanju sosvetov, namesto katerih bi bilo treba ustanoviti prava 
in avtonomna zastopstva. Komisija je opozorila tudi na potrebo spremembe politične 
klime, predvsem pa opozorila na neustreznost, da je manjšinsko vprašanje predmet 
volilnih kampanj.10 5 Gibanje proti obvezni dvojezični šoli je ob sprejemu sporne šolske 
ureditve leta 1988 praktično usahnilo, predvsem pa je med simpatizerji gibanja pustilo 
grenak priokus takratno glasovanje slovenskega poslanca za zakon, saj naj bi šlo za 
napačen kompromis (primerjaj na primer Oblak 1990).1 06
Obe gibanji sta pokazali, da kljub nenaklonjeni politični konstelaciji, manjšina v 
Avstriji lahko ob določenih vprašanjih na svojo stran pridobi relativno velik del 
avstrijske javnosti.
* * *
Čeprav popisi prebivalstva, kot smo ugotavljali tudi za obdobje med leti 1920-1938, 
niso pravi pokazatelj dejanskega statističnega stanja manjšine in nikakor ne edini ka­
zalec položaja njenega dejanskega položaja, naj poglavje zaključimo z nekaj številkami 
iz popisov prebivalstva v Avstriji po letu 1945. Posebej naj poudarimo, da Republika 
Avstrija pri popisih prebivalstva za ugotavljanje pogovornega jezika še vedno uporablja 
kategorije (kombinacije z windisch), ki jih je uvedlo nacistično šteje leta 1939. Po letu
1945 je bilo v Avstriji šest popisov prebivalstva. Vključujoč vse kategorije, so tako leta 
1951 našteli 43.179 prebivalcev slovenskega pogovornega jezika, leta 1961 25.472, leta 
1971 20.966, leta 1981 16.552, leta 1991 14.850 in leta 2001 12.586. Ob številnih 
strokovno utemeljenih kritikah metodologije in izvedbe popisov tako s strani slovenskih 
kot avstrijskih znanstvenikov107 in ocenah različnih raziskav, ki ocenjujejo število 
slovensko govorečih na Koroškem med 60 in 50 tisoč,108 dani podatki sami po sebi 
kažejo na položaj koroških Slovencev v Republiki Avstriji. Čeprav seje njihov položaj 
v marsičem izboljšal, pa so prav zaradi tega, ker se njihovo število od popisa do popisa 
vztrajno manjša, ostali v manjšini tako statistično kot tudi politično.10 9
V zadnjih petnajstih letih je pri uveljavljanju manjšinskih pravic pomembno vlogo 
odigralo avstrijsko ustavno sodišče. Na podlagi odločitev ustavnega sodišča je prišlo do 
razširitve območja dvojezičnega šolstva, do razširitve dvojezičnega pouka na vse štiri 
stopnje ljudske šole, do znižanja 25-odstotne klavzule deleža slovenskega prebivalstva, 
ki ga Zakon o narodnih skupnostih določa za rabo slovenščine kot uradnega jezika pri 
upravnih organih in pri postavljanju dvojezičnih topografskih napisov, na 10 odstotkov.
Na nekatera odprta vprašanja je opozoril tudi Svetovalni odbor o izvajanju Evropske
105 Lage und Perspektiven der Volksgruppen in Österreich. Bericht der Arbeitsgruppe der österreichischen 
Rektorenkonferenz. Mit einem statistischen Ergänzungsheft. Wien 1989.
106 Reihold W. Oblak, v: Macht-Politik macht Schule. Celovec 1990, 245.
107 Primerjaj nap. Zupančič, Slovenci v Avstriji, Ljubljana 1999.
108 Albert F. Reiterer, The Slovene Language in Carinthia- Symbolic Bilingualism, v: Razprave in gradivo 
43, Ljubljana 2003, 186-201.
109 Primerjaj tudi Avguštin Malle, Die Position ..., 516.
okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin pri Svetu Evrope.110 Na ugotovitve v 
poročilu sta svoje pripombe posredovali obe osrednji slovenski organizaciji11 1 in sosvet 
pri Uradu avstrijskega zveznega kanclerja.11 2
Tudi na podlagi teh odločb lahko zaključimo, da Avstriji vse do danes - predvsem 
zaradi nacionalističnih pritiskov na politične stranke - na večini področij, ki so predmet 
varstva v smislu 7. člena Avstrijske državne pogodbe, ni uspelo v celoti sprejeti ustrez­
ne izvedbene zakonodaje, ki bi omogočila ustrezno zaščito manjšine pred asimilacijo. 
Sprejeta zakonodaja je na mnogih področjih pomanjkljiva in se tudi ne izvaja. Zato 
ostaja ta problematika vir večine odprtih vprašanj, s katerimi se ukvarja slovenska 
manjšina v Avstriji.
110 Svetovalni odbor o izvajanju Evropske okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin pri Svetu Evrope 
je poročilo sprejel 18. maja 2001. Poročilo je v bistvu konfrontirano z avstrijskim poročilom o izvajanju 
Okvirne konvencije (glej Advisory Comittee on the Framework Convention for the Protection of National 
Minorities. Opinion on Austria, adopted on 16 May 2002).
111 Obe osrednji organizaciji sta v poročilu opozorili na naslednje ugotovitve:
"Na 3. strani mnenja je omenjen pozitiven razvoj, dosežen z aplikacijo 10-odstotne klavzule na določila o rabi 
manjšinskega jezika na sodiščih. Tu gre očitno za nesporazum, ker za področje rabe manjšinskega jezika pri 
sodiščih na Koroškem v zadnjem času ni bilo nobenih sprememb oz. olajšav ...
Na 30. in 31. strani mnenja opozarja Svetovalni odbor na to, da bi morala Avstrija udejaniti razsodbo ustav­
nega sodišča z dne 4. 10. 2000, ki se nanaša na rabo slovenščine pri upravnih organih. Kljub roku (1. 5. 2001), 
ki gaje postavilo ustavno sodišče, vlada do danes še ni izdala nove uredbe.
Na 31. strani mnenja opozarja Svetovalni odbor na to, da bi morala Avstrija udejanjiti razsodbo ustavnega so­
dišča z dne 13. 12. 2001, ki se nanaša na dvojezično topografijo na dvojezičnem območju Koroške.
Medtem seje delo tako imenovane konference soglasja končalo brez vsakega uspeha. Zvezni kanclerje pred­
lagal dvojezične topografske napise za skupaj 148 naselij, vštevši 91 naselij, ki bi morala biti dvojezično 
označena že po določilih zakona o narodnih skupnostih iz leta 1976 in uredbe k temu zakonu iz leta 1977. Po 
tem predlogu bi se v sklopu realizacije razsodbe ustavnega sodišča povečalo število dvojezično označenih 
naselij le za 57, kar nikakor ni v skladu z vsebino in intencijo razsodbe ustavnega sodišča.
Poleg tega je zvezni kancler zahteval od predstavnikov slovenske narodne skupnosti, da podpišejo izjavo, da 
je s tem člen 7 ADP v celoti uresničen. To za predstavnike slovenske narodne manjšine, ki so vztrajali na na­
čelih pravne države, ni bilo sprejemljivo ...
... Obe osrednji organizaciji koroških Slovencev ugotavljata, da na Koroškem še vedno delujejo organizacije 
in društva, ki razširjajo šovinistično in rasistično miselnost. Na žalost imajo te organizacije tudi močno 
podporo deželnega glavarja dr. Jörga Haiderja in stranke FPÖ. Te organizacije je zvezna vlada tudi povabila k 
sodelovanju pri tako imenovani konferenci soglasja o ureditvi vprašanja dvojezične topografije, kar je 
bistveno prispevalo k temu, da ni prišlo do rešitve v smislu pravne države in odločitve ustavnega sodišča." 
(Citirano po: Stališče k mnenju Svetovalnega odbora Sveta Evrope o izvajanju Okvirne konvencije za varstvo 
narodnih manjšin v Republiki Avstriji, Celovec 2002).
112 Sosvet pri uradu avstrijskega kanclerja je ob poročilu sprejel naslednje sklepe:
"Sosvet za slovensko narodno skupnost, ki je svetovalni organ zvezne vlade in v katerem sta kot zastopniški 
organizaciji slovenske narodne manjšine v Avstriji zastopani Zveza slovenskih organizacij in Narodni svet 
koroških Slovencev, je na svoji seji dne 5. 11. 2002 obravnaval poročilo Svetovalnega odbora o Avstriji in 
sprejel sklep, da vzame to poročilo dobrohotno na znanje in poziva zvezno vlado, da uresniči sugestije in 
predloge poročila.
Nadalje je sosvet sprejel sklep, s katerim poziva zvezno vlado, da nemudoma sprejme uredbo, s katero se 
število članov sosveta zviša tako, da bo v naslednjem mandatnem obdobju zastopan v sosvetu kot enako­
praven član tudi predstavnik štajerskih Slovencev.
Sosvet poziva zvezno vlado, da obnovi razgovore o ureditvi vprašanja dvojezične topografije na podlagi 
odločitve ustavnega sodišča.
Sosvet poziva zvezno vlado, da "nemudoma povzame vse potrebne korake, da ob koncu leta 2002 ne bo prišlo 
do ukinitve celodnevnih radijskih oddaj v slovenskem jeziku." (Citirano po pismu predsednika Sosveta za slo­
vensko narodno skupnost pri Uradu avstrijskega zveznega kanclerja dr. Marjana Sturma Svetovalnemu od­
boru Sveta Evrope, Celovec 2002.)