J91_______________________________________TRI PESMI BENA JONSONA NAŠ DALJNI BLIŽNJI SVET Janez Menart TRI PESMI BENA JONSONA Najslavnejše obdobje angleške književnosti je nedvomno obdobje angleške renesanse, v kateri sta najbolj zablesteli dramatika in poezija. Poleg Shakespeara je v tem času, malo pred njim in malo še za njim, vse do nasilne ukinitve gledališč s strani puritancev leta 1642 delovala še cela vrsta imenitnih renesančnih dramatikov, ki so bili domala vsi tudi poeti. Med njimi je bil eden največjih Shakespearov prijatelj in častitelj, kakih deset let mlajši Ben Jonson (1573-1637). Mnogi raziskovalci angleške književnosti so mnenja, da bi obveljal za največjega poeta renesančnega obdobja na Angleškem, če ne bi bilo Shakespeara, zelo verjetno prav Benjamin Jonson. Bil je silak in nadvse radoživ; prostovoljec v bojih proti Špancem na Nizozemskem; enkrat obsojen na smrt zaradi dvoboja, v katerem je ubil nekega soigralca, drugič zaradi neke igre v nevarnosti, da mu bodo porezali ušesa, a obakrat pomiloščen. Na koncu pa je zaradi svoje velike slave postal celo dvorni pesnik. Baje se je za šalo dal pokopati v krsti, ki so jo v grob spustili navpično. Bil je zelo razgledan, pravi učenjak, obenem pa največji dramatik med Shakespearovimi sodobniki in prvi angleški književnik, ki je izdal svoja zbrana dela. Napisal je šestnajst celovečernih iger, predvsem satiričnih komedij, za dvor pa še posebej nad trideset tako imenovanih »mask«, nekakšnih zabavnih iger s petjem in plesom. Poleg dramatike je na veliko pisal tudi pesmi. V poeziji je obvladal vse mogoče zvrsti : lirične pesmi, elegije, epistole, ode, epigrame, ljubezenske pesmi, nagrobne napise; veliko pa je tudi prevajal, predvsem še iz latinščine in grščine. Njegove pesmi so izšle v treh knjigah z naslovi »Epigrami«, 1616, »Gozd«, 1616, in »Podrast«, 1640. V tej zadnji je objavljena tudi zelo znana hvalnica v spomin Shakespeara, ki smo jo prav zaradi pogostega citiranja v literaturi uvrstili tudi v naš skromni izbor Jonsonovih pesmi, v katerega sta uvrščeni še žalostinka za umrlim sinom, kot primer pesnikove lirične moči, in pesem o peščeni uri, ki je zanimiv primer že zgodnje slikovne poezije. Janez Menart 292 SPOMINU mojega predragega, avtorja te knjige, gospoda Williama Shakespeara, in tega, kar nam je zapustil* Ne da v zavist, Shakespeare, bi zvabljal svet s tem, ker za sloves tvoj do dna sem vnet, trdim: tvoj opus je tako blesteč, da sploh ni moč hvaliti ga preveč. To vsi priznajo. Ne bi pa želel, da po tej poti bi ti hvalo pel. Po poti tej le topoumnež gre, ki trobi to, kar je že slišal kje; le vnet častilec, ki slavi tjavdan, ker prava vrednost je uganka zanj; le spreten podlež, ki tako pentlja, da iz pohvale graja se zazna -vse to je, kot da cipica v nebo kovala bi brezmadežno gospo. A ti si nad vsem tem. ti sam stojiš: s tem nič ne pridobiš, nič ne zgubiš. No, naj začnem. O, duša naših dni! Aplavz, blišč, čudo odrskih luči! Moj Shakespeare! Glej, ne bom ti hvale pel kot Spencerju in Chaucerju, ne del Beaumontu, naj za grob ti prostor da : brez groba spomenik si do neba, in živ si, dokler opus tvoj živi, da svet lahko ga bere in časti. Da te ne štejem mednje, um mi brani: veliki so - a ne ob tvoji strani! Saj če bi hotel biti v sodbi zrel, za primerjavo tvoj doseg bi vzel in rekel, da si vse zasenčil jih - Lylyja, Kyda in Marlowow stih. Ker po latinsko si bolj malo znal, še manj pa grško, tam ne bom iskal primer v tvoj prid, temveč le rekel: »Hej, naj Ajshilos, Euripid, Sofoklej, Pakuvij, Kordovčan spet ožive, da slišijo koturn tvoj, ko gre in stresa oder; ali, če imaš na nogah sokus, da ti sam v koš daš naduto Grčijo in vzvišen Rim 293 TRI PESMI BENA JONSONA in vse, kar zraslo je iz njunih cim. Britanija, glej, tvoj ponos je on, ki mu Evropa dolžna je poklon! Ne le za vek, on je za vekomaj! Ko muzam vsem cvetel je šele maj, je kot Apolon nam prišel razvnet uho s slastjo Merkurjevih besed. Celo Narava je, ponosna nanj, nosila rada kroj njegovih sanj, kostum iz verzov kot ulit po njej, da um noben ne bo mu kos poslej. Bodičast Aristofan, Plaut blesteč in fin Terene - ne vlečejo nič več: v pozabi prašni njihov smeh leži, kot da življenjske sile v njih sploh ni. A vse le ni Narava; saj pero, moj mili Shakespeare, šteje prav tako. Res, da poet za snov Naravo ima, obliko pa ji šele spretnost da. Kdor res živ stih napisati želi, (kot si jih ti), ta se pri tem spoti: na nakovalu muz ga sem in tja obrača, da mu pravo skladnost da. A trud kdaj hvalo, kdaj posmeh rodi; saj pesnik se rodi in naredi; tak si bil ti. - Obraz očeta, glej, živi v potomcih. In tako kot prej žarita zdaj duh Shakespearov in slog iz gladkih verzov in blestečih vlog: vsak stih njegov kot kopje se nam zdi. ki stresa ga pred ljudskimi očmi. O, moj labod z Avone! Kaj bi dal. da spet bi k nam na Temzo priveslal in s teh bregov spet vzletal do neba, kot si nekoč Elizi do srca. A, stoj, že vidim te, kako postal si zvezda sredi nebesnih višav! O, sij nam, zvezda pesniških imen, vzpodbujaj, karaj velost naših scen, ki, komaj še medlijo, kar te ni, in le iz tvojih del love svoj sij. Janez Menart 294 PRVOROJENCU O, zbogom, fantek, ki sem te izgubil! Moj greh je bil, da sem preveč te ljubil. Na posodo si moj bil sedem let, zdaj te, svoj dolg, Usodi vračam spet. Žal, oče sem! Saj, kaj naj sicer jočem nad tem, kar vredno je zavisti žgoče: še mlad ušel si krutostim sveta, vsaj bedi dni, ki starost jo pozna. Počivaj, sinko! Naj blag mir te krije, ti, biser, Jonsonove poezije! A jaz prisegam, nad teboj ihteč: kar ljubil bom, ne ljubil bom preveč. PEŠČENA URA Glej sipki prah, ki kakor nit v tej uri tu na dno skoz vrat odteka; lahko v njem zreš prej živo bit, zaljubljeno telo človeka? Ki v ljubice plamenu zoglenel kot vešča je v pepel? Da, in še v smrti - kot življenje pogreznjeni v trpljenje - miru ne najde koprnenje. Prevedel Janez Menart OPOMBE SPOMINU itd. Uvod v knjigo Shakespearovih zbranih komedij, historij in tragedij, London, 1623. Spencer - Edmund, 1552- 1599, angleški pesnik, avtor zbirke Pastirjev koledar in pesnitve Vilinska kraljica. Chaucer Geoffrev, 1340-1400, največji angleški srednjeveški pesnik, avtor pesnitve Canterburvskih zgodb. Beaumont Francis, 1584-1616, Shakespearov sodobnik, avtor vrste znanih tragedij in komedij, naj za grob ti prostor da - se nanaša na neko elegijo v čast Shakespeara, kjer njen avtor W.Basse predlaga, naj se Spencer, Chaucer in Beaumont v grobu malo stisnejo, da bo prostora še za Shakespeara. Lyly John, Thomas Kyd, Christop-her Marlow - trije zelo slavni angleški pesniki in dramatiki, malo starejši Shakespe- 295 TRI PESMI BENA JONSONA arovi sodobniki. Pakuvij - rimski dramatik.( Ob njem je v prevodu zaradi verzne stiske izpuščen dramatik Akcij). Kordovčan - filozof in dramatik Seneka, ki je bil rojen v Kordovi. koturn - visok čevelj, ki so jih nosili antični igralci, da so bili višji. sokus - lahke copate za antične komične igralce, kar zraslo je iz njunih cirn - cima je manj znana beseda za brst, kal; bolj živa je v glagolu »izcimiti se«. Apolon - grški bog pesništva. Merkur - rimski bog govorništva, kroj njegovih sanj - verze, s katero je opeval naravo. Aristofan, Plaut, Terene - antični komiki, a vse le ni Narava itd. -ni vsa vrednost v tem, da je Shakespeare verno, zvesto opisoval naravo, temveč to, kako se je pri tem umetniško izražal, vsak stih njegov kot kopje se nam zdi itd. -besedno poigravanje s Shakespearovim imenom (shake = stresati, speare = kopje). labod z Avone - reka, ki teče skozi tedanjo vas Stratford na Avoni. Reka še danes slovi po številnih labodih, na Temzo - v London. Elizi - kraljici Elizabeti. (V izvirniku je za njo imenovan še kralj Jakob). PRVOROJENCU. Jonsonovemu prvemu sinčku, ki je sedemleten umrl za kugo leta 1603, je bilo prav tako ime Benjamin. (Kot zanimivost: Med kugo je bil Jonson na deželi. Ponoči se mu je prikazal sin Benjamin že v podobi odraslega moža, s krvavim križcem na čelu, kakor od sablje. O tem je takoj zjutraj povedal svojemu gostitelju Camdenu. ki ga je skušal pomiriti, da je bila prikazen le plod domišljije. Toda medtem je prispelo pismo Jonsonove žene z žalostno novico o sinčkovi smrti). O, zbogom fantek! - v izvirniku je temu dodano še »moje desne roke«, kar je dobesedni prevod imena Benjamin,v pomenu desni, pravi, srečni, da sem preveč te ljubil - antično vraževerno prepričanje je bilo, da prevelika sreča vzbudi pri bogovih ljubosumje, ki jo zato uničijo, na posodo - splošno antično prepričanje je bilo, da usoda življenje ljudem le posoja, ne podarja za stalno, kar vredno je zavisti -primerjaj izrek: Kogar bogovi ljubijo, umrje mlad. biser Jonsonove poezije (v izvirniku: najboljši primerek /izdelek/) - Jonson tu besedo »poiesis« uporabi v dobesednem pomenu »izdelek«, saj izhaja iz glagola »poiein« = delati, ne ljubil bom preveč -se nanaša na Martialov epigram: Moli, da ti tisto, kar ljubiš, ne bo preveč pri srcu!