ŽENA IM DOH servisi samo Din 75'-! l-9/ž Servisi za vino, vodo in liker iz belega ali bar-vanega stekla rožnate, modre, zelene ali rumene barve, zelo fina izdelava. Cena za vse 3 servise samo Din 75'-, posamezni servisi po . . Din 25'- Veselje in ponos vsake gospodinje! Ako blagu ne ustreza, ga zamenjamo ali vrnemo denar. Naš bogato opremljeni katalog raznovrstnega blaga po res nizkih cenah pošljemo na zahtevo brezplačno. - 4 1 500/ž Jedilna garnitura za 6 oseb, fini beli porcelan z različnimi ornamenti in zlatim robom aH pa samo z zlatim robom, po želji kupca 26 kosov te Din 300'-, 21 kosov Din 200 - 1-504/ž Garnitura za belo kavo za 6 oseb, fini inozemski porcelan z lepimi rožastimi orna- Din 85'- menti, samo 1-504 A/ž Garnitura za črno kavo za 6 oseb, fini inozemski porcelan, dekoiiran ali z zlatim robom, izjemno Din 60'- 1-25 ž Garnitura, vrč (1 V, litrski) in 6 kozarcev po Vj litra, fino brušeno steklo, moderno dekorirano Din 63 - 1-24/ž Garnitura, steklenica (litrska) in 6kozarcev po '/„litra, fino brušeno steklo, moderno dekorirano Din 70 - ista garnitura za liker . Din 50'- 1-26/ž Garnitura, steklenica (litrska) in po '/io litra> nizka> moderna in praktična oblika, bogato okrašena z modernim dekorom . Din 70'-ista garnitura za liker . Din 50-- 1-552/ž Stekleni krožnik za sadje ali slaščice, 28 cm premera .....D»" 12'" H^^B 1 jR > M HHli ' » l-j 1 m IPHi Hai*a> ^ksanäriia, Cene (voznina, kabina in popolna oskrba) od din 5.000—. Za informacije in prospekte se obrnite na Ju g o s 1 o v e n s k i Lloyd, Zagreb, Gunduličeva 3 (Teleton 32-ji, 32-52. — Brzojavke: Plovidba) ali pa na vodilne potniške agencije. Pomlad prihaja in vse se preraja! ***** 1 ^-'tCm^-t,,1 Tudi Vi morate skrbeti, da se Vaš organizem prerodi z zdravo in dobro prebavo. Zato uživajte redno „ETA" ovsene kosmiče, ki Vam urejajo prebavo želodca, krepi;o mi-"Ce 'n Jačijo kosti. Za borih Din 7 - dobite v vsaki špecerijski trgovini zavitek dobrih, krepčilnih „ETA" ovsenih kosmičev. HERSAN ČAJ deluje dobro pri boleznih želodca, jeter Im ledvic. Pomaga ori arteriosklerozi in hemoroidih. Lajša muke in bolečine pri revma-tlzmu in orotinu. Blaži težave pri mesečnem perilu in meni. Odpravila motnie pri debeljenluin napravi človeka vitkega. Dobiva se v vseh lekarnah. Reg. S. št. PRESENETLJIVA NOVA IZNAJDBA PUDRA ! Način „vetrenja na zraku" napravi puder desetkrat fineiši. Lepota, kije VIDETI PRIRODNA in ne „umetna" Puder za lice, napravljen po senzacionalnem novem načinu. Puder je tako lahak, da plava po zraku. Tak je nov »na zraku prevetreni« puder Tokalon. Puder je neviden na licu. Ne daje videza olepšavanja ali izumet-nicenja, temveč videz naravne lepote. V njem ni zrnatih grudic, ki bi zamašile znojnice ter povzročile nastanek zajedalcev in peg. In tako fin je »na zraku prevetreni« puder Tokalon, da se obdrži na koži 8 ur. Konec je blestenja nosa in mastne kože. Neprestano pudranje ni več potrebno. Niti dež, veter ali potenje ne more pokvariti sveže polti, ki jo daje ta puder. Vzemite še danes »na zraku prevetreni« puder Tokalon, da dobi Vaša lepota nov čar. Ako niste naravnost navdušeni, se Vam denar vrne. Priporočamo Vam, da preberete drugo stran te številke. Tvrdka Kastner & Ohler v Zagrebu Vam nudi izredno cenen nakup porcelana in steklenine. Kadar potrebujete vozičke, šivalne stroje, navadna in motorna kolesa, se obrnite na tvrdko S. Rebolj & drug, Ljubljana. Bolniki so povsod. Zato je nujno potrebno, di se pazi na urejeno prebavo. Zdravniki priporočajo D ar mol odraslim in otrokom. Tudi pri večkratni uporabi ne pride v navado. Uporabljajte pri zaprtju dobro odvajalno sredstvo D a r m o 1. Dobi se v vseh lekarnah. Reg. 25.801/37. Naročnice, ki še niso nakazale naročnine za prvo polletje, prosimo, da še danes nakažejo 35 din. PARFUM FORVIL PARIS Odmeoi iz sveta kozmetike. Kozmetični salon so pred kratkim ustanovili v neki ženski blaznici v ameriški državi Illinois. Uprava blaz-niee upa, da bo kozmetika tej ali oni bolnici pomagala vrniti duševno zdravje. Svojo trditev utemeljujejo ondotni zdravniki s tole razlago: samozavest pripravi človeka v prijetno duševno razpoloženje. Negovana in prikupna zunanjost daje ženski prijetno samozavest, in tako upajo zdravniki, da bodo bolnice s pomočjo vedrejšega razpoloženja hitreje okrevale. Za majhen denar dobite porcelan in steklenino. — Prečitajte drugo stran te številke! arom .barvo izdatnos Franck «oje*^ ALI HOČETE BITI PRIVLAČNI ? Uporabljajte Odo-ro-no, ki odvira neznosno potenje pod pazduho. Odo-ro-no spada v toaleto negovane žene kakor čiščenje zob. Odo-ro-no ohrani svežost kože in varuje obleko. Proizvaja se v dveh ja-kostih: „Regulär" (rdeči), enkratna uporaba varuje 3 do 7 dni — „Instant" (brezbarvni) za občutljivo kožo, zadostuje za 2 do 3 dni. Steklenice s praktično gobico na zamašku se dobivajo v vseh strokovnih trgovinah. ODO RO PO Žena in tujski promet (Nadaljevanje.) Na kmete prihajajo letoviščarji navadno iz mesta. Gospodinja se hudo moti, če misli, da bo letoviščarjem posebno ustregla, če jim bo čimbolj gosposko kuhala. Narobe! Letoviščar je vesel, da se otrese mesta in mestne prehrane. Lepo obdelan in dobro založen zelenjadni vrt ga bo navdušil mnogo bolj kakor pa najbolj vabljiva izložba mestnega slaščičarja. Tega ne smemo pozabiti in zato moramo skrbeti, da imamo na vrtu zmerom dovolj sveže in dobre zelenjave. Gospodinja, ki se hoče resno ukvarjati z letoviščarji, naj si oskrbi gredo za beluše, gredo za rdeče vrtne jagode in nekaj malinovih grmov. Z ničimer ne bo mogla letoviščarjem tako ustreči, kakor z domačim svežim sadjem. Časih postreže gospodinja tujcem lahko tudi s pristno domačo jedjo, na primer z žganci, ki naj jih zabeli s presnim maslom, ali pa z mlečnim močnikom. Izprememba je vsakemu človeku ljuba in če vse leto nisi jedel pravih domačih žgancev, se jih boš lotil z večjim veseljem kakor najboljše pljučne pečenke. Mnogi mestni ljudje se navdušujejo tudi za surovo zelenjavno hrano. Gospodinja naj se s tujcem posvetuje in potlej mu lahko časih ponudi namesto prikuhe solato iz surove špinače ali pa nastrgan vrtni korenček. Solato iz špinače napraviš takole: špinačne liste dobro operi, potlej jih zreži na tanke, tanke rezance, ki jih malo osoliš in po-kapaš z oljem in limonovim sokom. Pazi, da ti na vrtu nikoli ne zmanjka mesečne redkvice, ki jo imajo vsi mestni ljudje posebno radi in ki ti odleže za malice. Serviraj jo s presnim maslom in črnim, domačim kruhom. Da, kruh! To je posebno poglavje. Mnoge gospodinje namreč mislijo, da se bodo letoviščarjem posebno prikupile, če jim postrežejo s pekovskim kruhom in s pekovskimi rogljiči! Kje neki! Pametna gospodinja naj speče pristen, domač črn kruh in potlej bo videla, s kakšno slastjo se ga bodo lotili letoviščarji. Bel, pekovski kruh in rogljiče dobijo letoviščarji v mestu in najbrže boljšega, kakor ga morejo nuditi naše gospodinje na kmte- tih. Domačega kruha pa mestni ljudje najbrže niso več videli, odkar so zapustili domačijo. Gospodinja, ki ima doma tudi govejo živino, naj pazi, da bo imela vsak dan nekaj latvic kislega mleka. Vsak teden po enkrat pa naj pripravi sladko smetano, če ji le ostaja kaj mleka. Letoviščarji bodo z največjim veseljem uživali gozdne rdeče jagode s sladko stepeno smetano! In kislo mleko z domačim črnim kruhom jim pojde bolj v slast kakor katerakoli mesna večerja. Gospodinje, ki se mislijo še letos ukvarjati z letoviščarji, naj že zdaj poskrbijo, da bodo imele v poletnih mesecih dovolj domače kuretnine. Mladih piščancev ne more biti nikoli dovolj. Z njimi bo gospodinja ustregla še tako razvajenim letoviščarjem, obenem bodo pa nji v korist, ker so zanjo cenejši kakor pa kupljene pečenke. (Dalje prihodnjič.) Vrtna dela meseca majnika. Grah si nasadila gotovo že prejšnji mesec. Ker pa nam prav ta zelenjava mnogo odleže in nam pomaga k mnogo-vrstnejšemu jedilniku, ti svetujemo, da ga nasadiš v drugič. Ko boš obrala aprilski grah, bo majski začel zoreti. Pravilno je, da nasadimo in sejemo razno povrtnino zmerom na druge grede. Če si imela lansko leto grah na tej gredi, ga vsadi letos na drugo, ker boš tako zemljo bolje izrabila. Te dni na-> sadi tudi kumare in dinje. Dinje ti bodo najbolje uspevale v topli gredi. Zdaj presajaj tudi kolerabo, zelje, papriko, paradižnike in vse druge vrste zelenjave. Konec maja moraš zelenjavo že opleti in okopati, ob suši pa zalivati. Zeljnate glave zalivaj po dežju z razredčeno gnojnico. Dobro storiš, ako zemljo, kamor si presadila razno zelenjavo, na tanko pokriješ s konjskim gnojem. Aprilski grah okopaj in podpri s šibjem. Če dalij doslej še nisi vsadila, stori to čimprej! Kočljiva možitev. Vdovec v zreli moški dobi se je tako zaljubil vame, da se bojim nesreče, če mu zakon odre-čem. Je državni uradnik, v 57. letu. Dober, odkritosrčen in soliden človek, dober gospodar in za svoja leta kar lep mož. Poznava se že osem let. Njegova pokojna iena je bila moja najboljša prijateljica. Iz tega zakona je več otrok. Najstarejši so že polnoletni in preskrbljeni, mlajša dva sta v uku in mora skrbeti oče le še za obleko in za obutev. Najmlajša dva pa sta sedaj v Mladinskem domu, od koder hodita tudi v šolo. Po poroki pa naj bi jih vzela domov. Je pa tudi še 2dietna hčerka, ki stalno boleha. Zdravila se je že po raznih sanatorijih, pa brez uspeha, tako da so že tudi zdravniki obupali nad njenim ozdravljenjem. Prav zaradi nje se najbolj bojim te možitve. Jaz sem tridesetletno dekle s fakultetno izobrazbo, pa že več let zaman čakam na namestitev. Živim pri svoji mami in opravljam prav vsa dela brez izjeme v hiši in na vrtu. Ko mi je bilo 20 let, sem se prvič zaljubila v 46letnega gospoda, pa sem bila grdo prevarana in izdana. Od tedaj se nisem navezala na nikogar več. Tega gospoda pa imam rada, pa sama ne vem zakaj in kako. Kaj naj storim? Ali bom srečna v tem zakonu, posebno v slučaju, da dobim tudi sama otroka, po katerem tako zelo hrepenim? In kako bo s pokojnino? Ali sem upravičena jaz do nje ali bolna hčerka? In še to: ali naj se obrnem do kakšnega grafologa? Za Vaš odgovor in Vaš nasvet Vam botti zelo hvaležna. Neimenovana. Odgovor. Kakor že toliko drugim, tudi Vam ne moremo povedati drugega kakor to, da se naprej pač nikdar ne more vedeti, kako bo ta ali oni zakon srečen ali nesrečen. Ko bi bil kje človek, ki bi mogel na to vprašanje res nezmotljivo odgovoriti, bi romali k njemu ljudje z vseh koncev in krajev sveta. Slaven bi bil in bogat, kakor doslej še nihče na tem božjem svetu. A ker takega človeka ni in ga menda tudi nikdar ne bo, mora pač vsak prizadet človek sam izku-šati, da to najtežje in najkočljivejše vprašanje razvozlja in reši, kakor se pač najbolje da. Ker Vi svojega snubca poznate že toliko let, se Vam ni bati, da bi se po poroki pokazale zna-čajne izpremembe, ki bi ogražale Vašo srečo. Pač pa morate vestno preudariti, ali je Vaša ljubezen do njega dosti velika, dosti močna, da se ne bo že ob prvih neizogibnih neprilikah in nevšečnostih izprevrgla v mrinjo in odpor. Zavedati se morate tudi tega, da je biti druga mati lepa, vzvišena naloga, ki pa je včasih tako težka, da ji more biti kos le nadpovprečna žena. Ljubiti svoje otroke, zanje delati in se zanje žrtvovati ni težko, saj je to vsaki materi že v krvi. Boriti se za ljubezen tujega otroka pa je včasih zelo, zelo težko. Otroci svojo mačeho po večini že z nezaupanjem sprejmejo. Vsaka graja, vsako svarilo, celo vsak nasvet dvojno boli: saj ga je izrekla mačeha in o mačehah so vendar slišali že toliko slabega. Dosti potrpljenja, še več pa ljubezni je treba, preden si ta druga mati osvoji te upornike. Kadar si jih je pa osvojila, tedaj se je oklenejo z vsem svojim ljubezni žejnim srcem. In to je potem mačehi v največje veselje, v najlepše zadoščenje, kakršnega ji ne more nuditi niti telesno materinstvo. Glede pokojnine pripominjamo, da bi se porazdelila na Vas in na bolno hčerko. Poročile so se naročnice: gospodična Mici Brile jeva z gospodom Antonom Ci-mermanom iz Dobrunj, gospodična Ljubica Cajnkova z gospodom Vilibaldom Žolgerjem iz Celja, gospodična Janja Horvatova z gospodom Djurom Bogdanovičem iz Studencev, gospodična Štefanija Mačkova z gospodom Adalbertom Nase jem iz Zemuna in gospodična Angela Vrtovškova z gospodom Markom Prpičem iz Zagreba. Iskreno čestitamo! Hol^SI &O im, OMJZICJO oJli pei ììjOl cLom . , . Ce iščete kaj barvastega za bluzo, za pisano perilo, za spomladansko ali poletno obleko ali pa blago za lične zavese, za pohištvo ali za čajno mizico: vselej je Indanthren najhvaležnejši. Dobi se v najmičnejših vzorcih, ne obledi niti na najhujšem soncu in se da brez skrbi prati. Barve se prav nič ne izpremene. Ampak bodite, prosim, previdni, gospa, in zahtevajte, da Vam vselej pokažejo znano varnostno znamko Indanthren Nad nedeljsko Ljubljano raznaša poredni aprilski veter turobno zvonjenje. Gospa dvorna dama Franja Tavčarjeva, največja naša žena, se poslavlja od svojega ljubljenega rojstnega mesta ... S šestimi vranci se vozi po onemelih ulicah med neprekinjenim špalirjem množic, ki se s spoštovanjem in z bridko zavestjo težke izgube klanjajo pred kovinsko krsto, v katero je Usoda tako nenadoma zaprla delavne in darežljive roke, zlato, zvesto srce in vedro, vedno nasmejano lice voditeljice slovenskega ženstva, dobrotnice študentov, bolnikov in siromakov, mamice dece nebogljene in brezskrbnih učenčkov ... * Prva, pritajena pomlad diha nad romantično Poljansko dolino, ki pozdravlja in za vselej sprejema v svoje mirno in toplo naročje prijazno in ponosno vlastelinko z Visokega ... Gospa Franja je prišla na oddih, s katerega ni več povratka. Emil Leon, njen ljubljeni, slavni soprog in nekdanji tovariš v borbi, jo je bil iz dela in boja poklical k sebi, ker je vedel, da je že tako potrebna počitka in da ga bo njeno nemirno, kipeče srce našlo samo pri njem, pod temnimi, tihimi oboki... * Zadnjič mi je nekdo pokazal sliko, veliko skupinsko fotografijo daleč izpred vojne, še iz prejšnjega stoletja. Sliko z dijaškega kongresa. Nešteto mladih, nadobudnih, bojevitih slovenskih študentov, ki so pozneje vplivno in krepko posegli v življenje našega naroda, in v sredi med njimi lep, značilno rezan, iskreno smehljajoč se obrazek mlade gospe Franje dr. Tavčarjeve, ki je tedaj ob svojem možu kot njegova neumorna, zvesta pomočnica stopila v areno kulturnih, socialnih in političnih bojev ... * Mislim, da je bilo tik pred vojno, ko nas je Igorček, najmlajši Tavčarjev, povabil popoldne na Fužine gledat, kako bo papa, župan ljubljanski, pod gradom lovil sulce. Študentki smo se na bregu molče prerivali okrog znamenitega ribiča, ki je pripravljal trnek in ga potem s tako krepko kretnjo zalučal v temnozelene valove, da je kar zabrnelo po zraku. Tišina. Gospod župan srepo gleda v vodo. Bo kaj? Nič. Še enkrat sikne vrvica. Spet nič. Zdaj se gospod dr. Tavčar obrne k mladim gledalcem in nestrpnim pričakovalcem. «Boste videli, paglavci, kako ljubljanski župan ujame sulcal» V dveh, treh minutah se kapi- talna riba s poslednjimi silami premetava po peščenem produ... «Zdaj pa pojdimo tjakaj, kjer bog roko ven moli, tam nas čaka mama, da nas bo malo podprla!...» Okrog velike mize: samozavestni, ostrobesedni, šaljivi gospod župan kot komandant cele čete dijačkov in ob njem prijazna, zgovorna gospa županja, ki je je sama skrb, kako bo brž nasitila toliko lačnih kljunčkov ... * Potem se tako iskreno spominjam šolskega izleta z licejka mi v Poljane, gledat Šubičevino, in potem na grob pisatelja nesmrtne Visoške kronike in bujnega Cvetja v jeseni, v muzej Emila Leona, kjer nas tako izredno ljubeznivo in gostoljubno sprejme in pogosti gospa Visošca, Visoška gospa se bo odpočila . . . 10. IV. 1938 Gospa Tavčarjeva s svojim soprogom sama vsa mlada, vesela in nasmejana med licejskim drobižem ... * Smeh in smehljaj gospe Tavčarjeve: to je bilo sploh nekaj posebnega. Večkrat sem nalašč šel čez cesto, samo da sem lahko spoštljivo snel klobuk pred to markantno damo, in to le zaradi nasmehljaja, s katerim je odzdravila in tako ljubko, nepozabno okitila svoj prijazni, glasni: Doben dan! Pa se zato nisem nič čudil, da je imela toliko uspehov v svojem delavnem in borbenem življenju. In da smo jo vsi, tudi taki, ki so jo kot javno delavko poznali samo na videz, tako spoštovali in radi imeli. . . * Pravile so mi gospe, njene tovarišice iz dr-uštev (teh je pa toliko, namreč društev, da bi jih menda res težko vse naštel), kako je znala pokojna gospa kot predsednica voditi seje. Brž ko se je kje pokazalo škodljivo nesoglasje, ko so se hotela uveljaviti sebičnost ali osebna poračunavanja, je že našla lek proti temu društvenemu osatu in s svojo iskreno ljubeznivostjo, dobrovoljnostjo, toplo besedo in zasluženo avtoriteto odstranila vse ovire na poti k svetlim ciljem ... * Pred dobrimi tremi meseci sem ji z gospo Sičevo nesel prvo številko novega «Zvončka». Sprejela naju je — pre-Ijubeznivo kakor vselej vsakogar — v svoji delovni sobi. (Nadaljevanje.) «Da, da», se je Lovre trkal na prsi. «Toda vendar boli.» V nedeljo je stopil župnik na prižnico in ostro pogledal ljudem v oči. «Ne sodite, da ne boste sojeni», je navezal na besede iz evangelija. «Samo eden je, ki vidi vsa naša dejanja, gleda v dušo slehernega človeka!, ne lastite si njegove sodbe!» Lovre je razumel. Čutil je, kako se vaščani na skrivaj ozirajo po njem. Tudi oni so razumeli. Toda zaprli so se vase, da jim nič več ni bilo brati na obrazu. Vendar je bilo Lovretu laže v duši. Tiste dni je po dolgem času zopet srečal Jožico. Postala je na klamcu in ga plaho pogledala v oči. Lovre je ves zmeden .stal pred njo. «Ali si ti pospravljala moje stanovanje?» se je domislil. «Da. Kaj pa je?» Lovre je potegnil iz žepa robec in ga ji je pokazal. «To si ti pozabila?» «Da, saj res.» Mečkala je belo platno in rdela do ušes. «Nič te ne vidim.» «Saj sem vedno doma.» Da? Toda zdelo se mu je, da se mu po ženini smrti neK&m izogiblje. Kadar sta se imela srečati na klancu, je krenila čez vrt. Pogledal ji je v oči. Zdelo se mu je. da so ji skaljene od neke misli. «Ali tudi ti tako misliš kakor drugi, Jožica?» Težko mu je bilo izreči, a je vendar izrekel. «Ne, jaz nič ne mislim», je zatrepetala in uprla pogled v tla. V violetni baržunasfi domači halji je sedela za pisalno mizo ob telefonu, po katerem se je visoka gospa, ki zadnja leta zaradi bolnih nog ni mogla — kakor prej vedno — povsod osebno «zraven biti», ves dan vezala s svetom, inlervenirala, svetovala, sklicevala in vabila. Njen obraz je bil svež, ves mladosten pod bujnim vencem lepih belih las, oči živahne. Visoka leta so prav do zadnjih dni prizanesla tej veličastni dami. Vir iskrene zgovornosti in živega zanimanja za vse, kjer je le mogla pomagati, se je zdel neusahljiv. Posebno privlačno pa se je znala pogovarjati, kramljati, in to seveda čisto po domače. Zato se je obiskovalec, tudi če je imel opraviti samo čisto oficielen obisk, le težko poslovil od blage, naravno dobrodušne gospe. In je vsakdo, če je ves žalosten in obupan potrkal na njena gostoljubna vrata, odšel od te narodne mamice ves pomirjen in potolažen, saj je vendar vselej tudi najbednejšemu in najnesrečnejšemu še kje odprto ozko okence, skozi katero bo že zdaj zdaj posijal vsaj neznaten žarek toplega sončka ... * Čisto jasno je zunaj ljubljansko nebo ... Gotovo tudi na Visoko sveti mirna, hladna mesečina. Za ta prvi tihi večer brez obiskov, brez skrbi, brez nasprotnic. Za večni večer z Emilom Leonom. Visoška gospa se bo odpočila ... P. Karlin. Nato se je naglo poslovila in skoraj tekla po klancu navzdol proti vasi. Lovre je dolgo gledal za njo. «Edina», mu je zapelo v srcu. Nenadoma se je zdrznil v sebi. .. Drugo jutro navsezgodaj je iznova odšel iz vasi. 8. Spočetka je Lovre zanikal vsako čustvo do Jožice. Izogibal se je celo misli nanjo. Dva meseca je blodil po deželi in poizkusil prevarati samega sebe. Njegova notranjost se ni dala prevarati. Dekletova podoba mu je vedno pogosteje stopala pred oči. Vpraševal se je, ali ga ona res ljubi. Da, saj to mu je bilo jasno. Prenerodno je skrivala svoje občutke. Spomnil se je dni, ko so ga zaman iskali njeni hrepeneči pogledi. Na svatovščini je jokala. Katrica je razumela njene solze, om jih takrat ni razumel. Šele zdaj se mu je odpiralo spoznanje za spoznanjem. Majhne, ničeve stvari, a vendar usodne. Razmišljanje, ki ga je vedno živeje spominjalo rajne žene. Pred oči mu je stopala njena iztežka zadrževana mržnja, pekoča bolest od poročnega dne. Zdaj je vedel, zakaj je tako silila iz bolnišnice. Razumel je njen čudni nasmeh, ko je bila Jožico odslovila. Dan, ko se ni mogla več premagovati in je izbruhnilo iz nje, še ni bil pozabljen. Jožica je bila usodna za njeno življenje. Mučil ga je občutek, da dela greh in skruni spomin na ženo, ako misli na Jožico. Kakor da si s tem nalaga neko krivdo. Nemogoče, da bi pozabil na vse, kar je bilo, ako ne pozabi tudi na dekle, ki je bilo v usodni zvezi s Katričinim življenjem in njeno smrtjo. Pač. mogoče je bilo. Na svetu je vse mogoče. Zopet ga je prignalo v vas. Odprl je sobo in se ozrl po stenah, ki so bile prej tako polne spominov. Spoznal je, da je ženina podoba do konca pobledela. Izginila je kot vonj po posušenih cveticah in po ugaslih svečah. Pozabil je na živo, temna zavesa pozabi jen j a je polagoma zagrnila tudi mrtvo. Na njeno mesto- je stopila Plate tt i ne toke Otrok, te roke poglej! Od dela so žulje dobile, da so ti kruh delile! Otrok, te roke poglej! Medle so vse in drhte, zate, otrok, se boje. Otrok, poglej te roke! Se ko poslednjič se bodo oklenile, bodo za tebe prosile. Boris Rihteršič. Jožica. Nje mu ni bilo več mogoče pozabiti. Zavračal je občutek greha. Ali sta mar on in Jožica res česa kriva? Iz Katričinega nesrečnega značaja sta se izkotili nesreča in smrt. Ta misel je bila kakor nov mejnik v njegovem življenju. Pot za njim se mu je zdela z rožicami postlana. Bilo je prvič, da se je otresel misli na preteklost. Jožici je bilo treba pokazati, da tudi on misli na., j o. Dve uri je čakal, da jo je prestregel na klancu. To pot se ni zmenil za Jiudi. «Jožica, zakaj se me izogiblješ?» «"Saj ni res.» Razumela je. Bolj po očeh ko po besedah. Videti je bito, da drhti od presenečenja in radosti. «Kdaj pa kdaj bi lahko pospravila v mojem brlogu.» Bila je na moč zmedena: odkrito, zvesto so ga gledale njene oči. «Kaj porečejo ljudje?» «Mar mi je ves svet!» Lovre je razumel, da bi se mu bila najrajši privila v naročje. Le nečesa ni mogel razumeti. Nemira in čudnega lesketanja, ki ga je bil opazil v njenih očeh. Tako težko je bilo uganiti, kaj se skriva v njeni duši. Če bi bila to Katrica, bi mu bila v svoji strastni čudi vse razodela. Jožica pa je molčala. Čakal je ob nakovalu, da bo prišla plaha, se mu nasmehnila in nato krenila po stopnicah. Slišal bo njene stopinje, kako drsajo sem in tja po sobi. Prišla bo večkrat, nanesla bo prilika, da se bosta čimdalje bolj odkrila drug drugemu. AH naj jo mar že v prvi sapi vpraša, če mu hoče postati žena? Toda ni je bilo. Kazalo je, da se ga celo izogiblje. Io ga je vznemirjalo in jezilo. «Hvala, ker si prišla», jo je pozdravil zasmehljivo, ko sta se zopet našla. Tresla se je pred njim. Ali se ga mar boji? To bi se mu zdelo celo žaljivo. «Saj nisem utegnila», je rekla. «Ne pravi mi, da nisi utegnila», se je rahlo razburil. «Ali se me mar bojiš?» «Zakaj bi se te bala?» «■Ne vem. Vse kaže. Če nečeš drugače, pridi, kadar mene ni doma. Kovačnica je zmeraj odprta.» Poslovil se je in mu je bilo grenko. Ali ni bil preoster z njo? Ozrl se je, še je stala na mestu. Šele tedaj se je okrenila in počasi odšla proti domu. Lovre je zažvižgal predse. In nato je prišla. Smuknila je v vežo in po' stopnicah, da je s pogledom iztežka ujel rob njenega krila. Gonil je meh. a je zdaj pa zdaj prenehal in prisluhnil bosim nogam, ki so drsale zgoraj po podu. Šum metle, ropotanje mize in stolov. V rjavem obrazu mu je gorel smeh in mu širil usta. Ko je odhajala, je stopil na prag. «Hvala, Jožica!» «Saj se nimaš čemu zahvaljevati», mu je odgovorila. Ni se ustavila niti za minuto, očividno se je bala ljudi. Stopil je v sobo in zagledal ženino fotografijo, ki je bila obrnjena v steno. Vzel jo je v roko, zapekel ga je bežen spomin, nato se je nasmehnil. Odprl je skrinjo in skril ženino podobo pod staro obleko. Od tistega dne je imel Jožico za svojo. Najrajši bi jo bil imel neprestano pred očmi. Mučila ga je ljubosumnost, ki je prej v tolikšni meri nikoli ni poznal. Bolelo ga je, ako je kdorkoli govoril z dekletom. V noči je stal v sadovnjaku in tiščal kamen v pesti. Najrajši bi ga bil z vso močjo zalučal v fanta, ki je stal pod njenim oknom. Premagal se je in se vrnil domov. Toda ni zaspal do jutra. Ob prvem dnevu jo je pričakal pri koritu. «Kdo je bil snoči pod tvojim oknom?» Dekletu so se tanke ustnice nategnile v nevše-re*' izraz. «Če si vohal za njim, zakaj me vprašuješ?» Lovre jo je gledal v oči. Kaj se skriva v njenih zenicah ? «Mislil semi, da si drugačna.» «Kakšna? Ali sem mar že omožena, da bi z nikomer več ne smela govoriti?» Lovre jo je gledal, kakor da je ne razume. Imel jo je za plaho, ponižno dekle, zdaj je nenadoma v novi luči stala pred njim. Ni vedel, kaj naj si misli. Za trenutek mu je pobralo besedo. (Dalje prihodnjič.) Otilija Špur: a dolgih, težkega dela polnih treh letih! Samo štirinajst dni, kvečjemu tri tedne oddiha. Služkinja sem. Daleč od doma. Tri leta že v tej službi. Delam za brata, da lahko študira. Tri leta že, neprestano, brez oddiha. Vsak dan. Vsako jutro začnem o poli petih in končam opolnoči. Kuham, perem, likam, čistim sobe, pomivam — vse, kar mora biti opravljenega pri gospodi, gre skozi moje roke. Postale so trde, rdeče, otekle in razpokane. Dva otroka sta v hiši. Otroci zahtevajo še večjo skrb in delo kakof odrasli. Povrhu imam pa še križ s staro gospo. Gospodova mati je. Naj sem v kuhinji, pralnici ali pri pospravljanju sob, povsod mi je za petami. «Ali bi mi mogli oprati to, zame skuhati ono, očistiti mojo sobo, čevlje?» Že z obraza ji berem in tudi na pamet vem že vse njene želje in zahteve, ko se s sklenjenimi rokami postavi predme. Kaj hočem? S starimi ljudmi je pač križ, še nadležnejši so ko otroci. In vse to traja že tri leta. Pa kako dolgo bo še trajalo? In vse to le za tri sto dinarjev mesečne plače, ko zasluži moj gospodar na mesec deset tisoč! Včeraj, ko sem mu po> treh letih odpovedala službo, ker čutim, da bom omagala pod težo dela, je klečal pred mano in me prosil usmiljenja, kakor prosi berač bogataša. Za celih sto dinarjev mi bo zvišal plačo, če ostanem. Njegova žena ne sme o tem nič zvedeti. Pravi, da je nesrečen zaradi nje, saj se ne briga ne za otroke, ne za dom. Nič ne oporeka, ko mu tožim, kako sem izmučena, da kljub zvišani plači ne bom zmogla več dela itd. Nič več ko toliko sem dosegla, da pojdem danes na tritedenski dopust. Za vsako leto samo en teden. Pa Bog bodi zahvaljen vsaj za to. Plačal mi je tudi pot domov in nazaj. Njegova žena — vrag naj jo vzame — je regljala kakor sraka. Kaj je treba služkinjo tako razvajati! Bila je ljubosumna, češ, saj njen mož ljubi bolj mene ko njo, ki mu je žena. Zdaj se peljem na oddih in križ čez vse te čvekarije! Seveda, samo za tri tedne. Za vsako leto samo po en teden. Doma sem! Po dolgih treh letih nekaj dni oddiha! Tu je zopet mala Zalka, ki me komaj pozna, tako malokdaj se vidiva. Pravi, da je mati odšla v mesto. V zadnji sobi stanuje Ruzka, slabo ji je in mati je šla menda po zdravnika. Že v veži sem zaslišala bolestno stokanje iz njene sobe. Tiho sem vstopila. Kar oblečena leži na postelji in se zvija v krčih. Postelja so deske, zbite v podobi ležišča, na njih je za dober naročaj slame, počez pa so nametani stari, nerabni predpasniki in cunje, ki ji služijo za blazino, rjuho in odejo. Ni me slišala, ko sem vstopila. Njeno stokanje je preglušilo škripanje vrat. — Ruzka, ti je zelo slabo? — sem jo vprašala in se rahlo dotaknila njenega vročega čela. — Ne bom dočakala jutra... ko bi le otrok prišel živ na svet... je stokala. V na pol polomljeni zibki ob peči je zajokala mala Marica. Prosila je jesti. Malo starejša Zefka jo tolaži, >da nimajo ne kruha, ne mleka. Dala sem jima pomaranč in nekaj peciva, ki mi je ostalo od poti. Ruzka je s težavo vstala. Mati in babica morata priti vsak čas. Vedno si je hotela še kje naprositi in izposoditi najpotrebnejše, zdaj pa ne more več nikamor in niti poštene brisače nima za babico. In rjuh ali spodobnega ležišča zase in za otroka, ki pride na svet... ničesar ni! Zadnje štiri dni je prala in čistila sobe pri Lepoški, morala se je prebiaditi, da jo sedaj mučijo taki krči. Mati je prišla brez babice. Prinesla je praške, ki so ji pomagali, da so krči popustili. Na pol deseto se pomika kazalec na uri. Mati je ravno prišla od Ruzke. Zaspala je. Upajmo, da bo mir to noč. Tudi mi se spravljamo spat. Še slišim, kako piska okrog vogalov sever. Tudi mati že spi. Jaz pa mislim na svojega gospoda tam v velikem mestu, mislim na njegovih deset tisoč dinarjev, ki jih ima na mesec, na njegovo noro ženo, na Ruzko in njenega moža, ki je postal pijanec, odkar se je vrnil od vojakov, in mu je žena vsako leto rodila otroka — same hčerke, nobenega sina. A tako rad bi imel sina... Zdi se mi, zdaj, zdaj bom zaspala še jaz... * »Mati, mati, pomagajte!» Zdi se mi, da nekdo vpije. Predramila sem se. Tudi mati sedi na postelji. Ruzka vpije. Otroka kričita z njo vred. Mater je strah, ne morem je preprositi, da bi šla pogledat. Pravi, da se ji smili. Rajši pojde ven v vihar in sneg klicat njenega moža. Ruzka neprestano vpije po pomoči. Samo na pol sem se oblekla in v mrzličnem strahu tekla k njej. Luč nažigam, roki se mi pa treseta, da mi vse pada na tla. Sedaj razumem mater. Bojim se. Prvič v življenju sem sama z žensko v takem stanu. Groza me je. Najrajši bi pobegnila še jaz kam, da bi ne videla nikoli več tistih steklenosvetlih, na pol blaznih oči. Zamašila bi si ušesa, da bi ne slišala tistih obupnih klicev po pomoči. Toda sedaj ne smem misliti na svoj strah. Pomagati moram trpeči ženi. Toda kako? Ko bi vsaj tako sama ne bila z njo! Kakor blisk se je pognala Ruzka s postelje. Sredi sobe stoji. Izpulila bi si lase, da je nisem o pravem času zgrabila z vso močjo za ukočene prste, ki jih je divje vlačila po glavi. Za zapestja jo držim trdo kakor s kleščami. Zdi se mi, da se kosava, katera bo močnejša. Ruzka cvili tako kakor zunaj veter. Od časa do časa se vsa skrči in vidi se ji, da napenja poslednje moči, da bi se mi iztrgala iz rok. Zdi se mi, zdaj zdaj se bo zagnala vame, me podrla na tla in se maščevala nad mane za vsako bolečino, ki jo trpi. Strah pred to mislijo mi daje novih moči. Stiskam jo za zapestja, da mi pokajo kosti v prstih. Prosim jo, naj se umiri, da bo kmalu bolje. Vroče mi je. Hočem klicati mater, ker me je strah. A ne, naj ostane tam. Trinajstkrat je trpela sama iste muke. Nečem, da bi jih gledala zdaj • še na drugih. Stiskam zobe in si grizem ustnice, da Zlate materine roke, ki so vedno pri delu pozabljam na strah in Ruzko. Zdi se mi, da se je zagrizla vame bolečina, ki jo trpi ona; da grabijo mene krči, ona pa me drži za rote, medtem ko se z vsem obupnim naporom branim biti mati. O Bog! Kaj se godi z mano? Ali me ne zapušča zavest? Ponovni krč, ki stiska Ruzko, me drami v zavest. Minila je ura, odkar sem sama z njo. Niti dvajset let še nimam, pa se mi zdi, da sem se kar postarala v tej uri. Pozabljam na vse, kar se godi okrog mene, zavedam se samo enega, kar se tako živo zajeda v mojo dušo: rajši vse drugo, samo mati naj ne bom nikdar! Kakor neka daljna, sladka pesem se pretaka ta misel v meni. Tuljenje vetra okrog razbitih šip v oknih se mi zdi kakor pesem, ki ponavlja mojo misel in me zazibava v sen. Zeli se mi, da se celo Ruzkino jadikovanje sklada z mojo mislijo. Samo mati naj ne bom nikdar!... Ropotanje v veži in trkanje na vrata me zdrami iz moje zasanjanosti. «Babica je tukaj!» Skoraj z nejevoljo me ustavlja, ko sem se hotela izmuzniti iz sobe. Prisostvovati moram še zadnjemu prizoru. Samo še en krčevit krik uboge Ruzke, in že se razlega po tesni sobi medlo vekanje novorojenčka. «Sin je!» zavpije babica skoraj nezavestni materi tik pod uho. «Bog bodi zahvaljen ... sedaj pa rada umrjem!» za-šepeta Ruzka. Pa vendar ni umrla. «Mleka, dosti mleka potrebuje ženska spočetka», naroča babica, ko se odpravlja. Ne varčujem s prihranki, ki sem jih prinesla materi in očetu. Ruzka je sedaj bolj potrebna vsega. * Sinček ima že 14 dni, pa še vedno ni krščen. Ne morejo mu najti boire. Vsi ji odgovarjajo: «Za drugo bi si poskrbeli poprej, pa potem za otroka!» Danes ga nesemo h krstu. Toliko mi je še ostalo denarja, da plačam župnika in vtaknem otroku še kakšno desetico pod povoj, kakor je navada. Huda zima je. Veter divja in praši sneg v obraz, da komaj rijemo naprej. Za Jožka je krščen. Župnik neče denarja, iz globokega hlačnega žepa privleče svetal petdesetak in ga porine otroku pod povoj. Doma je mati pripravila skromno pojedino in s tem se je končalo vse, kar bi bilo posebnega v zvezi z Jožkovim rojstvom. Odpravljam se nazaj v službo. Namesto da bi se doma odpočila, sem doživela eno spoznanje več, spoznanje, ki me bo mučilo morda vse življenje. Življenje, ali si sploh vredno življenja? Mela Koren: ati strmi v listek, ki ji trepeta v roki. Izprva ne more razumeti. Preveč preprosto je napisano na njem: «Odšel sem. Stori mi to uslugo, pa me ne išči in ne pričakuj! Tvoj mož.» Mahoma ji stopi pred oči zadn:i večer. Prosil jo je za deset dinarjev. Rad bi si kupil nekaj cigaret in šel s tovariši v kavarno. Ker mi jih ni dala, sta se sprla kakor že tolikokrat. «Moral bi razumeti, da mu jih nisem mogla dati», misli Kati. Samo dvajset dinarjev še imam, do sobote pa je še pet dni. Franckovi čevlji so v popravilu. Treba jih bo plačati. In masti tudi ni več.. .V dolgove ne smemo zabresti... Lahko bi razumel... Zaradi tistih prepirov bi vendarle ne smel kar tako, brez slovesa oditi... Vedno je bil povod zanje le denar, sicer... In morda bi se sčasoma vse skupaj le spremenilo ... na boljše.» Ura v zvoniku bije pol. Kati se zdrzne, si gre z roko počasi preko čela, potem pa se naglo okrene in gre k štedilniku. Zakuri in pristavi vodo za kavo. Medtem ko se voda počasi greje, se Kati oblači. Še vedno misli na svojega moža. Zadnje čase je bil zelo nestrpen. Včasih je tudi na najlepše vprašanje samo zagodrnjal in včasih je brez vsakršnega povoda vzrojil, \edela je, kaj ga je težilo. Toda kako naj bi mu pomaga;a? Saj bi tako rada... Že leto dni dela v tovarni, o prostem času dela doma, revščina pa je vkljub temu vsak dan hujša... Morda ga je težila tudi misel, da zdaj ona namesto njega preživlja družino. Toda saj ona ni kriva, da se je vse tako izpremenilo in da je on sam, njen mož, že leto dni brez dela! Voda v loncu prekipi. Kati skoči k štedilniku, odmakne lonec in nasuje vanj kave. Malo še počaka, da kava povre, potem pa potegne lonec čisto na rob štedilnika, da se ustavi. Iz miznice vzame hleb črnega kruha, si ga velik kos odreže, zamota v papir in položi na mizo. V vrček nalije kave in malo mleka, potem pa gre k sobnim vratom in jih odpre. «Vida, Tonček! Sedem je ura. Čas je, da vstaneta. Minka, v omari imaš že vse pripravljeno za kosilo. Samo prevri in zabeli... In glej, da ne pozabiš na francosko lekcijo, da ne bo spet opominov iz šole... in Francku pomagaj pri računanju. Poštevanke še zdaj ne zna!» Vrata pusti priprta, se vrne v kuhinjo in si obleče plašč. Vsa zaspana pricapljata za njo Vida in Tonček. Minka v sobi prične ugovarjati. «Francku lahko ata pomaga pri računanju. Jaz mu ne bom.» Kati za trenutek obstane. «Ata ni doma.» «Kam je pa šel?» se začudeno ozre iznad umivalne posode Tonček. Kati ne odgovori takoj. V kuhinji je tišina. «Ne vem», pravi nato počasi Kati. «Kdaj pa pride nazaj atek?» «Ne vem... Bo že prišel nekoč.» Še nekaj hoče reči, pa se premaga. Z mize vzame v papir zaviti kruh in si ga stlači v žep. «In nikar se ne prepirajte! Adijo.» Odhajajoč, že med vrati, se spomni. «Saj res. Masti ni več. Minka, pošlji Francka k teti Tini v mesto po pol kile. V soboto ji vrnem. Ne pozabi!» Kati skoraj steče preko stopnic. Ko pride na ulico, se naglo ozre na uro v zvoniku. Pet minut je še do sedme. Do tovarne pa ima dobre pol ure hoda. Kati hiti skozi ulice. Na vogalu se zadene v nekega mimoidočega. Komaj se utegne opravičiti. Za boga, mudi se! V tovarni zahtevajo točnost. Kati skoraj teče. Med potjo misli na svoje otroke. Zdaj bodo od jutra do večera čisto prepuščeni samim sebi. Do zdaj je še šlo nekako. Le dva ali trikrat se je zgodilo, da je šel oče za nekaj dni od doma iskat si zas.užka. Sicer je bil doma, pa je včasih inalo nadzoroval Francka pri učenju in Minki pomagal pri kuhi. Zdaj pa... Kati strese z glavo. Ne upa si misliti dalje... Toda tudi na to se bo treba sčasoma privaditi... Na Vido bi se lahko zanesla. Ali naj je vzame iz šole?... Ne bo šlo. Zdaj je pred malo maturo. In tako rada hodi v šolo. Vedno tiči v knjigah, delo doma je ne veseli... Minka? Otrok je še. Kadar očeta ni bi.o doma, je bilo v stanovanju vedno vse narobe. Kdo bi pospravljal, če pa je prijetneje z otroki na dvorišču biti žogo? Kako bo...? Pravkar zatuli sirena, ko se Kati vsa zasopla ustavi pred vrati tovarne. Njen prodirni pisk jo zbudi iz za-mišljenosti. «Za boga, tudi krompirja ni več! Če Minka tega o pravem času ne zapazi, bo tekel Francek v mesto samo po mast. Kaj bo potem Vida pripravila za večerjo?» Ko se domisli, da je še nekaj koruznega zdroba v predalu, se pomiri. Vida ga bo že iztaknila. * Stroji enakomerno brne. čolniček šviga z bliskovito naglico sem in tja. Tok, tok, tok... Dvestokrat v minuti švigne sem in tja in tke, prepleta niti, da se stapljajo od minute do minute v vedno daljši pas, ki se v slabi dnevni svetlobi motno svetlika. Iz stroja se vali težka, temnordeča, skoraj črna svila. Same od sebe se nasmehu j e jo oči, kadar se ujamejo z njeno rdečo lepoto. Ves čas, kar jo Kati tke, je v njej tiha želja: «Da bi nekoč mogla nositi obleko iz tele svile!» Na tihem je čestokrat upala, da morda že danes ali jutri ali po jutrišnjem dobi njen mož kako službo. Potem bi jim bilo laže. Lahko bi si kupila svilo za obleko. Od tovarne bi jo dobila po režijski ceni. Danes se Katine oči — prej tako željne in polne upanja — srečujejo z njeno temno lepoto docela mrtvo. Tok, tok, tok ... kati se zdi, da brne stroji: nič več, nič več, nič več... Kati bi jokala. Toda sram jo je. Tu na njenem oddelku, kjer dela osemdeset žensk, starih in mladih, nikoli ni videla nobene jokati. Vsaka zase prenaša svojo bolečino. Toda one imajo morda koga, s katerim se o svojih težavah lahko pomenijo. Ona, Kati, zdaj nima nikogar! Ko pa se spomni, da sta si z možem v zadnjih mesecih postala prav za prav čisto tuja, da med njima že zdavnaj ni bilo več tako ko prejšnja leta, vidi, da je bila prav za prav tudi ves ta zadnji čas čisto osamljena. Vendar ji je ob misli, da se njen mož morda nikoli več ne vrne, težko. Kako bi ne bilo težko po možu ženi, ki ji je komaj dva in trideset let! In ona, Kati, ni starejša! Tok... tok... Kakor ta lepa rdeča svila je bilo do zadnjih časov življenje z njim. Nekoč bodo to svileno lepoto po-svaljkale in raztrgale tuje roke, kakor so tuje roke posegle v njeno življenje, ga posvaljkale in razbile. * Preteče nekako dva meseca. Kati v opoldanskem odmoru pravkar zauživa s seboj prineseno kosilo, ko stopi k njej strojnik Miha. «Kati, jutri stopimo v štrajk», ji reče na pol tiho in sede tik nje na balo blaga. «Štrajk?» se preplaši Kati. «Da. Vsi so že obveščeni o njem. Le nekaterim nismo povedali... Saj veš ... nekaj jih je, ki vsako, tudi najnedolžnejšo besedo gorko neso ravnatelju.» Kati razmišlja. «Če ne uspemo, nas vse skupaj vrže na cesto.» «Ne, Kati. Če bomo mi držali skupaj, tega ne bo mogel storiti — in pa... saj sama veš, da tako ne moremo več živeti dalje. Poglej sebe. Drugim ne gre bolje. Janko zasluži komaj sedem sto dinarjev, pa jih je deset. Pri Podlogarjevih jih je devet. In tudi samo sedem sto dinarjev. Ančka, ki ji je pred leti v jami ubilo moža, mora preživljati troje otrok in jetičnega brata. S šest sto dinarji! Kamor pogledaš ... vsi, kar nas je tu, ne zaslužimo niti za črn kruh. Že dolgo prosjačimo pri podjetniku... Ampak nič! Vse same obljube!» Kati prikimava, toda še vedno se boji. «In če se konča slabo... za nas?» «Ne, ne sme se! Samo da držimo vsi skupaj... Tako itak ne moremo več živeti...» «Da, tako se ne da več živeti!» Kati misli na Francka, svojega najmlajšega. Najrajši ga ima, Tako podoben je njenemu možu. V zadnjih. mesecih je postal bled in suh. Zdravnik mu predpisuje neke praške in dobro hrano. Da, rada bi mu jo dajala... toda saj mu včasih niti kruha ne more dati. Premalo zasluži... Strojnik Miha jo opazuje in se nasmehne. «Tebe, Kati, je večina določila, da prideš v stavkovni odbor. Hočeš? Eno žensko moramo imeti, ko vas je skoraj polovica vseh delavcev v tovarni. Misliš, da ne?» «Ampak...» Kati je presenečena. «Saj se na vse skupaj prav nič ne' razumem.» «Izbrali so te, Kati. Vendar ne boš odklonila? Saj vse skupaj ni nič posebnega. In enkrat mora vsakdo pričeti. Pridi zvečer k «Dalmatincu», tam se bomo kaj več pomenili.» Ne da bi počakal njenega odgovora, ji trdno stisne roko in gre. Kati obsedi na bali blaga, se s komolci opre ob kolena, glavo stisne v dlani in gleda za njim, dokler njegova visoka, v hrbtu malce upognjena postava s skoraj čisto osivelimi lasmi ne izgine med stroji. «Tako torej . ..» misli. «Morda bo bolje. Francek bi bil tako zelo potreben boljše hrane... in drugi tudi...» Ko iznova stopi k stroju in ga spravi v tek, je vsa nemirna in razmišljena. * Dvorana pri «Dalmatincu» je nabito polna delavstva. Na zasilno r bi tem odru govori strojnik Miha. Kati, ki stoji v bližini odra, se nemirno ozira po dvorani, v kateri vlada tišina, ki jo seka le krepka in enakomerna beseda strojnika Mihe. »Kmalu konča,» si misli Kati. «In potem... Kako bo?» Prvikrat v življenju bo morala govoriti pred toliko ljudmi!» V dvorani zašumii. Iz gruče od vhodu se zasliši nekaj vzklikov. Strojnik Miha utihne. «Že?» se preplaši Kati in vroč val zajame vse njeno telo. V licih čuti kri. Ne. Strojnik Miha nadaljuje. V dvorani iznova zavlada tišina. Na stotine oči se upira v govornika. Vsak trenutek bo morala govoriti ona. Vse dopoldne je sestavljala svoj govor. Zelo preprost je. Strojnik Miha govori vse drugače. O delu in organizaciji ... ona pa... Ko so ji včera j rekli, da bo morala govoriti tudi ona, se je izprva upirala. Kaj naj pove? Saj prav za prav ničesar ne ve... Samo preprosta žena je, ki se razume na delo, a na nič drugega. «Ne», so ji dopovedovali. «Saj veš dovolj! Veš, kako živimo, veš, da bi radi živeli bo'je in da nam to tudi kot ljudem pritiče.» In, saj ne bo govorila v svojem imenu in zase, temveč v imenu vseh žensk, ki dela :o v tovarni, in naposled tudi v imenu vsega delavstva . .. Seveda ... ne more jih pustiti na cedilu ... zdaj. ko gre za vse ... Vendar ... V dvorani je zopet nastal nemir. Ljudje vzklikajo, ploskajo. Kati se ozre na oder. Strojnik Miha se smehlja in si z roko briše čelo. Potem skoči z odra. «Tako. Kati, zdaj si na vrsti ti!» ji reče smehljaje se. Ko vidi njen nekoliko preplašeni obraz, ji stisne roko. «Kar korajžno! Boš videla, nič posebnega ni.» «Saj se ne bojim», se nasmehne tudi Kati, toda glas se ji malce trese. Ko stopi na oder, je v dvorani še vedno nemir. Kati čaka, da se ljudje pomirijo. Sekunde tega čakanja se ji zde razvlečene v neskončnost. Roke, v katerih drži papir z napisanim govorom, so ji potne in ji rahlo tre-pečejo. Šiloma izkuša zatreti nüh trepet. Nekajkrat se kradoma ozre na Miho, ki stoji skoraj tik nje pod odrom Vselej, kadar se njune oči srečajo, se ji zdi, da bere v njih «le korajžno!», in vselej ji takrat njene roke za nekaj hipov ne trepečejo. V dvorani za silo zavlada tišina. Kati dvigne papir in prične čitati: «Tovarišice in tovariši! Izbrali ste me, da z nekaterimi tovariši in v sporazumu z vami pomagam voditi borbo za izboljšanje neznosnega položaja. Težko nalogo ste mi naložili. Toda od srca sem vesela vašega zaupanja, ki...» Kai i se ustavi. Črke zaplešejo pred njo. V glavi začuti vroč val krvi. Roke ji trepečejo ... «Moram!» se šiloma premaguje in stiska papir v potnih dlaneh. «Ne bom zlorabljala vašega zaupanja. Čutim, eno smo. Mi vsi živimo težko, pa najsi bo to mož ali žena, fant ali dekle. Nas vse izrablja na isti način naš gospodar. Nas žene često bolj, ker nas za isto delo slabše plačuje... V zadnjih mesecih so se vse življenjske potrebščine podražile. Naše plače pa so vedno enake. Še prej nismo mogli z njimi izhajati. Kako bi šele zdaj? Dva dinarja do tri dinarje petdeset na uro. Na mesec zaslužimo tako največ približno sedem sto dinarjev. Kako naj živimo s tem? Sami veste, da je nemogoče... Še za krompir ni in za črn kruh .. . Na vse naše prošnje nam podjetnik odgovarja samo z obljubami... Pa nasiti z obljubami sebe in svoje otroke!... Tovariši, tako ne sme iti več naprej! Nečemo več samih obljub! Obljub ne moreš skuhati za večerjo!... In če nam podjetnik prostovoljno neče zvišati plač, ga moramo k temu pač prisiliti! Če bomo složni, nam to ne more izpodleteti. Saj ne zahtevamo nič nemogočega. Samo za pošteno delo hočemo pošteno plačilo!... Samo kruha hočemo! Kruha za vse in za svoje otroke, da ne bodo hodili lačni okoli in... strgani... in bolni! Mislim da ni med vami nikogar, ki bi tega ne želel in ne hotel doseči! Vaša številna udeležba priča, da ga ni!... "lreba je še, da vztrajamo do kraja! Da smo složni! Da se vsi za enega, eden za vse borimo za svoj cilj — da ga dosežemo, da se skupno borimo za svoj obstanek, za kruh!» Kati preneha in skoči z odra. V dvorani ji ploskajo. Čeprav se ji je glas izprva tresel, je bil na koncu govora miren in krepak. Misel, da je eno z vsemi temi ljudmi, ki jim govori, kar teži njo in tudi nje same,, občutek, da jo razumejo, jo je vso prevzel. «Čisto dobro», ji prikima strojnik Miha. Kati se nasmehne. Neka globoka sreča zajame vso njeno notranjost. Še nikdar ni tako občutila, da ni osamljena. Tu je na stotine ljudi, s katerimi je ne druži samo delo v tovarni, temveč tudi borba za kruh, borba za lepšo bodočnost. Kako je že rekel strojnik Miha? «Lepša bodočnost je naša! Toda ne bo nam sama padla v naročje. Priboriti si jo moramo!» * Tri tedne že traja štrajk. Podjetnik izkuša na vse načine streti odpor delavstva. Sem ter tja že kdo omahuje. Toda še drže skupaj. Za silo so organizirane kuhinje za štrajkujoče. Ljudje iz mesta jim pošiljajo hrano... Vkljub temu.. . vsega že primanjkuje. Kako bo? ... Kati razmišlja in skrb se vse bolj zajeda vanjo. Ničesar več nima, da bi skuhala svojim otrokom kosilo... Toda treba je vzdržati! Saj se mora kmalu končati... tri tedne že traja ... In Kati teka okoli, od jutra do večera. Zbira po mestu hrano za stavku-joče, pomaga pri kuhi... deli hrano. Samo da bi se dobro in kmalu končalo! Včasih jo obide misel, da bi bilo morda vendarle bolje, ko bi ne bili pričeli s štrajkom. Prej je vsaj nekaj zaslužila ... zdaj pa nič ... čisto nič. Moj bog! «Kaj je preveč, če zahtevamo kruha? Samo kruha! ... Ne, ne... ni! Pritiče nam. Saj smo ljudje... vsi skupaj», si dopoveduje in izkuša zaspati. Toda nočno tišino še vedno seka Franckov suhi kašelj, seka njeno srce, in njej je težko, da bi zajokala na glas. v? Strojnik Miha spremlja Kati proti domu. «Nič ne bodi žalostna!» jo tolaži, pa je njemu samemu težko. «Mlada si še in zdrava. Poglej mene...» in dvigne svoje izgarane roke proti njej. «Petnajst let sem delal v tej tovarni, deset let v rudniku in drugje ... zdaj sem na cesti. Star sem in brez vsega...» Kati molči. «Kaj mi pomagajo moje zdrave roke, če nimajo dela!» si misli. «Petdeset nas je zdaj na cesti... zato, ker smo hoteli živeti. Ker smo se borili za kruh ... Kaj za nas ni rešitve?» «Je, Kati! Toda sama ti ne pade v naročje. Potrebne so žrtve ...» Pred hišo se strojnik Miha poslovi. Molče si stisneta s Kati roke. Kati krene po stopnicah proti svojemu stanovanju. Stopa počasi in utrujeno. «Večerjo bo treba skuhati», pomisli. Toda iz česa? Niti krompirja nima več. Trgovec ni hotel več dati na upanje. Kaj naj jim da? Najrajši bi se okrenila in šla ven na cesto, v temo in za vedno izginila v njej. Toda premaga se in odpre kuhinjska vrata. Otroci sede okoli mize. Njeni štirje otroci. Kati vidi samo štiri pare velikih vanjo uprtih vprašujočih oči. Nič ne izpregovori, samo petrolejko privije in jo nažge. «Mama,» se mahoma na pol tiho oglasi Francek, «lačen sem!» Kati se zastrmi v njegov ozki prosojni obraz in še vedno molči. Kaj naj mu tudi odgovori, kaj naj mu da? «Nisi prinesla večerje?» Zdaj se Kati ne more več vzdržati. Stisne obraz v dlani in zaihti na glas. «Saj boste dobili... nekoč bo tudi za vas dovolj ... kruha ...» jeca Kati skozi jok. Otroci jo gledajo in molče. Samo Francku se poto-čijo solze preko lic, ki jih zagrebe v roke, naslonjene na mizo. /KATERI ČAST! Nobena beseda na svetu ne obsega toliko velikega, lepega, svetega, kakor beseda mati, nobena toliko ljubezni, dobrote, zvestobe, požrtvovalnosti, odpuščanja in pozabljanja. Ako bi bil njen otrok, ki se je pregrešil, povsod zaničevan in sojen, na njenem srcu bi zmerom našel pribežališče in odpuščanje. Mati! To je najgloblja beseda, kar jih poznamo, polna darujoče dobrote in blagoslavljajoče ljubezni! Mati! To je dom in blažen mir... Ako vprašaš zvečer otroka: «Kam greš...?», ti odgovori tako samo po sebi razumljivo, kakor mi odrasli tega ne poznamo: «Domov...!» In otrok meni seveda, da hoče domov k materi, zakaj dom in mati mu je isto. Edino mati je vsebina in radost njegovega mladega življenja. In če bi me kdo vprašal: «Kam bi rad?» Samo en odgovor bi vedel: «K materi... domov!» Tam me ne muči nemir vzburkanih dni, tam ni mrzlega, trdosrčnega sveta, tam molči vse hrepenenje, ki muči dušo v samotnih urah. In če se večkrat kakor s kremplji zasadi bolečina v srce... takrat me vleče domov k materi. Mati, kakšna moč je v tvoji roki! Vsaka bolečina se poleže pod božanjem tvoje roke. Materinska ljubezen je čista in globoka in sveta! Od prvega dne, ko si prišel na svet, te objema ta ljubezen, skrbeča in čuječa. Ne pozna utrujenosti, ne miru, ne bremena. O, nekaj čudovitega je mati! Vera Gogala: | e premično jo je gledal, ko je likala perilo in ga z mirnimi gibi zlagala na kup. Včasih se je ozrla proti štedilniku. Toni je sedel bliže k materi. Nenadoma je spoznal, da jo ima od srca rad, še nikoli tega ni začutil tako jasno, skoraj kot bolečino. Majhen deček sem, si je mi-s'il in se opravičeval v srcu. Zdaj, ko mi je oditi, bi ji zelo rad povedal, da mi je draga. Nadvse draga. Ona pa, kakor da ga ne vidi. Zlaga perilo in si briše čelo. Jutri, mu je zvenelo v mladi duši, jutri moram proč od nje. K tujim ljudem. Ves se je zganil od strahu pred nepoznanim. Hudo ga je sknbe o. Tovariši so izginili drug za drugim v mesto in nihče se ni vesel povrnil. Ponosni so, da, proti njemu. Vajenci so in kolo vozijo po mestnih ulicah. Vse ceste poznajo in slaščičarne in park. Njega to vse ne mika. Le čemu mora tudi za njimi? Rajši bi ostal pri materi, pomagal bi ji celo zlagati in likati perilo za tuje ljudi. Toda njegov varuh je pregovoril mater. Vsi so zoper njega. Vsi. Tudi ona je pritrdila. Slišal je njen odgovor v veži, ko se je poslovila od varuha. Potem je zbežal v sobo in jokal za vrati. Neznano ga je dušilo, v mlado življenje je zarezala prva skrb. V postelji jo je prosil in rotil, potem je obnemel in v obupu tiščal pesti k ustom. Mati pa je zaspala. Zdelo se mu je, da spi. Štirinajst dni je tega. Včeraj pa je mati preje'a pismo iz mesta. Pričela je pripravljati za odhod. Ves čas ni enkrat zajokala. Kakor da ji je trudno življenje in prenaporno delo ubilo čustvo zanj. Toni je hodil za njo iz sobe v kuhinjo in čakal le ene nenavadne besede iz njenih ust. Vedel je, da mora nekaj izpregovoriti, preden ga pahne od sebe v tujino in zapuščenost. Šel je za njo na vrt in v drvarnico. Proti navadi ji je pomagal lupiti krompir. Le včasih ga je pogledala, toda njemu se je zdelo, da gleda skozi njega. Malo je govorila, kakor da so vse njene misli osredotočene le na delo. Brez nehanja so se gibale njene roke, vsa govorica je bila v njenih gibkih prstih. Toni ji je tiho očital, vse te dni ji je očital, v vsakem izrazu obraza ji je govoril, da ne dela prav z njim. Toda govoriti si ni upal, ker se je bal tistega pogleda, ki je zrl skozi njega tako žalostno in brez moči. Majhen deček sem še, se je zagovarjal, rad bi dočakal, da bi zajokala iz žalosti, ona pa kakor da me ne vidi. Ali se sploh zaveda, da me bo izgubila? Zvečer sta legla spat. Imela sta skupno posteljo. Dovolj je bila široka za obe slabotni telesi. Toni se je zvil v klobčič in tok njegovih misli se je nadaljeval. Kakor široka struja, ki dere vanj in preko njega, so ga zajemale misli in skrbi, malo telo se je krčilo in upiralo. Mati poleg njega je vzdihnila in ga odela za vratom. Prisluhnil je z radostjo njenemu vzdihu. Za-mežal je. Rah'o se je sklonila čezenj in poslušala dihanje. Čutil jo je nad svojim licem in je otrpnil od pričakovanja. Dolgo je čakal in dih se mu je tresel. Izkušal je počasi sopsti in ustaliti dihanje, kakor bi trdno spal. Takrat se je premaknila in mirno legla na blazino. Razočaran je dvignil trepalnice in g edal v temo sobe. Le čemu si toliko želi njene žalosti? Njemu je tako silno hudo, ona pa mirno leže, si popravi odejo in zaspi. Jutri bo morala že sama ležati in on bo sam nekje v mestu v samotni široki postelji. Zamislil se je v zvezde, ki bodo svetile skozi polkniee v tisti tuji sobi, in strah ga je obšel pred vsemirjem, v katerem se bo izgub jal v tujini, nebogljen otrok, kakor atom v vesoljstvu. Zdrznil se je in kakor iskra mu je šinila radost v malo, razburjeno srčece. Čul je tiho ihtenje kraj sebe. Samo trenutek je obstal, strmenje se je oglasilo v njem. Užival je materino žalost kakor nekaj sladkega, omamno dobrega. Potem ni strpel več. Sunkoma se je obrnil in poiskal z rokami njen obraz, njen vrat. Jokal je sam iz sreče nad njeno žalostjo. Kakor lačen je sprejemal njeno ihtenje, ki je veljalo njemu, sinku. Vse telo je prižel k njej, vsa sila doraščajočega otroka je ležala v drobnih rokah, ki so se oklepale materinih ramen, in v sobah se je čutil presrečnega. Ljubljen je! Dolgo v noč sta ležala objeta in se pogovarjala polglasno, nenehoma, kakor da sta sproščena našla pot drug k drugemu. V jutru ni več zalezoval njenega obraza s preisku-jočimi očmi. Za trdno je vedel, da je ljubljen. Njene nikoli mirujoče roke so poznale spet le delo in pogled ji je drsel preko zloženega perila in se le za kratek ■ trenutek pomudil pri njem. Opoldne sta se poslovila. Ko je voznik odnašal košaro in je Toni zadnjič obstal pred materjo, je skril obraz v njen predpasnik in tiščal vanjo kakor obupan. Ona pa ga je mirno pogovarjajoče odpeljala k vozu in mu popravila lase s čela. Ves je drgetal. Z vsem telesom 'je visel nazaj in ji mahal. Videl je mater kakor temno piko pred hišo in •bel kup perila na mizi se je svetil v soncu. Štiri mesece je že v mestu. Slaščičarne pozna in park, le s kolesom ne vozi. S tovariši se je družil, pa je spoznal, da nima rad njih družbe. Tudi časa mu ni preostajalo. Danes je njegov god. Varuh v mestu mu je podaril dvajsetdinarski novec. Toni se je svetil od zadovoljstva. Takoj je mis il na mater. Vneto je vrtel kovanec v mali dlani in ga božajoče prekladal iz roke v roko. Takrat ga je gospodinja poklicala in mu izročila zavoj, ki ga je prinesel poštar. Toni je zažarel. Od matere. Za god! Raztrgal je papir in planil k svoji postelji, da v celoti sam uživa vse presenečenje, ki mu ga bo nudila poši jka od matere. V zavoju je bila nova srajca, topla, živobarvna srajca, kakršno nosijo drugi vajenci v mestu. Zavriskal je in pri priči slekel suknjič in umazano de'ovno srajco. Z veseljem je pregledal zapestja in ovratnik na srajci in se vrtel po dvorišču v brezmejnem občudovanju samega sebe. Čudil se je, da nihče ne opazi novosti na njem.. Poskočil je, ko ga je poslovodja v sosedni delavnici poslal po cigarete. Ni švignil po cesti kakor običajno. Malomarno je korakal, na lahno je mahal z rokami, kakor de- lajo drugi vajenci, užival je dostojanstvo dečka, ki sme počasi in brezobzirno stopati sredi ceste in nositi živobarvno srajco. Celo požvižgaval je. Prodajalka mu je odštela cigarete in se zatopila nazaj v ročno delo. Toni se je domislil varuhovega daru. Privlekel je iz žepa novec in ga ljubkujoče pogledal. «Prosim, ali bi mi izmenjali dvajset dinarjev, gospa?» Prodajalka ga je pogledala iznad naočnikov in mu brez besedi odštela drobiž. Toni je vzhičen poslušal prijazni žvenket in se radostil svojega premoženja. Potisnil je dvajsetdinarski novec pred žensko za časopisi in zbiral dinar za dinarjem v drobno pest, dokler ni bila polna. Prodajalka se je sklanjala čez svoje ročno tlelo, kakor da fanta ni več pred oknom. Že je odhajal, ko se je spomnila nanj in mu prijazno poki-uiala. Petem je zaklicala za njim kakor v nenadni skrbi: «Hej, fantič, ali si mi dal dvajset dinarjev?» Toni je obstal in se zmedel. Seveda jih je dal. Na podstavek pred okencem je položil denar in ona ga je vzela. Kakopak. Dal ga ji je. Prodajalka se je sklonila z obrazom k okencu in ga otipavajoče gledala v oči. Niti najmanj se ni spominjala, da bi bila vzela novec s podstavka. Toda verjela je fantu. Izrazito prepričanje je bilo v otroškem pogledu, ko ga je poklicala nazaj. Pomirila se je in vzela načeto ročno delo v roke. Toni pa je pričel razmišljati. Nič več se ni spomnil, kako je položil denar pred žensko. Vsega je prevzel žvenket drobiža, ki ga je vsipal v pest. Pred hišo je postal. Čemu se žena ne spomni, da ji je dal denar? Pričel je preiskovati žepe. Verjel si je, in vendar je iskal v žepih. Zgrozil se je ob dotiku nečesa trdega v prsnem žepu. Pa saj ni mogoče. Seštel je drobiž in ga položil na stopnico pred seboj. Potem je segel še enkrat do prsi in otipaval okroglino v žepku. Dvajsetdinarski novec! Brez dvoma. Le kako je mogel? Zmedlo se je v spominu. Zardel je od sramu. Na dlani se je svetil dvajsetdinarski novec. Torej je imela žena prav! Čudno neugodno občutje se ga je polastilo. Kakor negotov strah ga je stisnilo v duši. Poskočil je in pritekel zasopel k prodajalki za okencem. «Res sem se zmotil, gospa. Tu je denar. Ne vem, kdaj sem ga le mogel vtakniti v žep. Res ne vem. Zdaj sem ga našel. Ampak res ne vem, da sem ga spravil nazaj. Držal je dlan še za trenutek ljubeče na novcu kakor v slovo, potem je odhitel po cesti. Prodajalka je pog.edala za njim iznad naočnikov. Potem je pokimala in zbrano spravila denar v predalnik. Toni je drugi dan prejel od matere pismo. Ko ga je prečital, je obsedel nepremično z grozo v očeii. Potem je zgrabil novo srajco in ji segel v žep, v levi prsni žep, čeprav je bil prepričan, da sega v praznino. Denarja ni bilo več. Od včeraj ga ima že prodajalka za okencem. Dvajsetdinarski novec! Njen, njen. materin novec! Njen težko prihranjeni denar! Njena ljubezen je bi'a v tistem novcu, vsa tista shranjena, tiha, ihteča 1 ubezen, ki jo je spoznal Toni tisti večer. Divje je zaihtel brez solz, kakor obupan se je oziral po sobi in mečkal suknjič. Njen denar, in on ga je zavrgel, njeno sladko darilo, s katerim ga je hotela presenetiti v levem prsnem žepku! Prodajalka ga je poslušala. Neverjetno je gledala iznad naočnikov. Ni se več spominjala tega prestrašenega obraza. Dosti dečkov prihaja vsak dan. Ah, da. Tisti fant od včeraj, ki je vrnil dvajset dinarjev. Da. Da. Prav si napravil, res pošten deček. Malo takih. Hihitala se je zadovoljno. Toni pa je zardeval od bojazni in ji v zlogih dopovedoval, naj mu vrne denar. Potem ga je šele razumela in je postala resna. Tak si torej, fant. Mislila sem, da si pošten. Zdaj pa taka pravljica ! Naslonila se je na stol in nadaljevala ročno delo. Okence pred Tonijem je bilo zaprto. Toni je stal dalje in z vročimi očmi zrl v žensko. Zatulil bi vanjo, da bi ga hotela poslušati in mu verjeti. Saj mu ni toliko do denarja, ampak materin novec je bil. Slišite, mati si ga je prihranila, pritrgala, mati njegova! Ženska za okencem je prisluhnila temu drhtečemu glasu. Slišala je besedo mati. Tako trepetajoče, tako obožujoče je izgovoril to besedo. Brez besedi je odpr'a predalnik in mu vrnila svetli denar. Okence je zaprla in se zamislila. Toni pa se je vračal po cesti, skozi mokri soj je gledal novec. Materin denar! Gledal ga je in ga božal. -/ v Laja ljuba mama ! Že vsa leta, odkar so tudi pri nas uvedli praznovanje materinskega dneva, Ti pišem za ta dan po nekaj vrstic. A danes mi je tako, kakor da bi Ti ne bila še nobenkrat pisala. Šele zdaj, odkar so položili v zibelko moje prvo dete, Te popolnoma razumem. In zdaj bi Te tako rada prosila, da mi odpustiš, kar sem Ti v nevednosti hudega storila, bodi z besedami, bodi z dejanji... Mlado, prešerno dekle sem bila, ko si nekoč rekla sosedi, meneč, da Te ne slišim: «Oh, nič ne de, če mi zdaj ne verjame! Prej ali slej pride čas, ko bo spoznala, da ji nihče na svetu ne želi tako dobro kakor mati!» Moja ljuba mama, to spoznanje se mi je razodelo, odkar sem sama postala mati. In zdaj vem, da v materinem srcu ni prosfora za druge želje kakor za eno samo: da bi bilo mojemu otroku dobro. Mlado, prešerno dekle sem bila, ko si mi rekla, da moraš varčevati; v meni je pa kljubovala razposajena mladost in sem Ti odgovorila: «Varčevanje je lastnost duš, zbitih od življenja!» O, ljuba mama, zdaj me je življenje že zbilo in varčujem na vseh koncih in krajih, da bi bilo kdaj mojemu detetu bolje. Mlada in prešerna žena sem bila. In ko so mi ljudje pravili, da si se po mojem slovesu bridko zjokala, sem sama pri sebi pomislila: «Da, rada me ima, a mož me ima še tisočkrat rajši!» Zdaj vem, da je ni ljubezni na tem svetu, ki bi mogla biti močnejša od mate.rine. In je tudi ni ljubezni, ki bi bila manj sebična. Kadar sem se vrnila iz urada domov, si mi postregla z večerjo, Tvoje oči so me sočutno pobožale in tiho si vprašala: «Ali si trudna? Takoj Ti pripravim posteljo!» Zdaj pa ni nikogar, ki bi me kdaj vprašal, ali sem trudna in ali naj mi pripravi posteljo. Zdaj moram biti zmerom spočita, da strežem drugim ... Vse to sem Ti morala povedati za materinski dan. In vem, da si mi v svoji brezmejni milosti in dobroti že davno vse odpustila. Meni pa je tako srčno žal, da nisi pri meni, da bi Te mogla kdaj vprašati, ali nisi trudna in ali bi Ti ne mogla s čim postreči... A. Fr. B. Klemenčič Marija: q- tistem neprijetnem marčevem dnevu je močan jug podil po nebu razcefrane, temnosive oblake, se trgal med vejami dreves in izpre-minjal sneg v umazano čorbo. Zapletal se je v krilo drobcene Ančke, se ji zaganjal pod preširoko, raztrgano jopo in stresal njeno borno telesce. Ančka je šla iz šole. Že davno so odhiteli drugi otroci. Nalašč se je skrila v trgu za zidom Štefančeve hiše, da so se odpodili naprej. Zdaj tava sama po snežni brozgi. Njen obrazek je ves droben in modrikast, globoko pod obokanimi obrvmi pa gorijo oči. Čuden izraz je v očeh tega drobnega, sedemletnega otroka. Bol in upor se prelivata v njih, kakor begajo misli za ozkim čelom. Domov? Ne, tja ne! Nikoli več domov! Neče več v tisto kočo pod klancem. Tam je mačeha. Tn njene oči sršijo vanjo, kakor bi jo zbadale z iglami. Počasi je tavala noga, široko razprte so zrle oči v umazano cesto pod sabo, iz njih, preko lic, pa se je utrinjala solza za solzo. Prešla je odcepek steze, vodeče domov, in tavala dalje v mrak, ki je padal in postajal čedalje globlji. Niso je plašile nočne sence. Ljubše so ji bile od tistih domačih sten, ki skrivajo mačehino zlobo. Zdrznila se je. Stala je pred prvimi hišami v vasi, ki je do nje priromala. Sovražne pošasti so se ji zdele, kljub luči, ki je iz njih oken sevala v noč. Kakor preplašena ptica se je ozirala okoli. Zagledala je ob hlevu prve hiše odprta vrata listnjaka. S trepetajočim srcem se je splazila vanj, boječ se laježa psov, plašeč se tistih razsvetljenih oken. Tiho je tipala v temo, dotipala se je više med listje in se zarila vanj. Drgetalo je revno telesce v hladu in v utrujenosti. Duša pa je bila en sam vroč, trpeč klic po materi, po ljubezni. Padle so utrujene veke in zakrile žalostne oči... Okoli oglov pa je tulil jug in sikal skozi špranje listnjaka. Drugo jutro so dete zbudili koraki in glas žene, ki je klicala preko dvorišča v hišo. Skrčilo se je Ančki srce v strahu, da jo najdejo, da jo pretepajo ali odvedejo k mačehi, ki bo še huje udarila. S pritajenim dihom je čakala, da je žena odšla v hišo. Skozi špranjo je videla, da nese v roki poln lonec mleka. Splazila se je iz svojega skrivališča. Hiteti ni mogla; odmrli so ji malone udi, vsa je bila izčrpana. Klecajoč se je splazila za listnjak, od tam pa prešla njivo in travnik in se obrnila proti bližnjemu gozdu. Privlekla se je skozi snežno brozgo do njega in se sesedla za bukovim drevesom. In zdaj? V šolo! Tam bi bilo toplo. Pa čuti, da ne bo mogla. Čepelo je drobno bitje za širokim deblom, prosilo in pritajeno stokalo predse, prosilo — samo ne vedoč, koga... Na gozdni stezi so obstali koraki, šimonova Micka je prisluhnila tožečim glasovom. Prestrašili so jo bili, vendar se jc polagoma približala. Začudena je obstala nad trepetajočim otrokom. «Ti si? Ferjanova? In kaj delaš tu? Vsa si premočena!» Še bolj se je skrčilo dekletce ob deblu, blede ustne so se krčevito stisnile in niso več tožile. Micka jo je prijela za komolce in jo dvignila. Prestrašeno so se vanjo ozrle Ančkine oči, pa ker ni videla sovraštva, se ni upirala. Pustila je, da jo je Micka odvedla s seboj proti trgu. Na vprašanja je odgovarjala komaj z gibom glave in z žalostnim pogledom. Ustne so ostale stisnjene. Utrujena jo je pripeljala Micka v I. razred. Učiteljica j ' sedela za mizo in kazala deci slike. Pozvonilo še ni. «Našla sem jo v gozdu, gospa. Vsa je premočena. Povedati pa mi ni ničesar hotela.» Obstale so gospenje oči na drgetajočem telescu in se srečale s tistimi velikimi otrokovimi. Tudi v njene je legla žu- lost. Poznala je življenje dekletovo. Brž je poslala enega izmed fantov po hčerkino obleko, po copate in nogavice. Skuhali so ji čaja in dali prigrizka. Govorila je potem gospa in prigovarjala otroku, pa je našla vratca v njegovo srce. Dvignile so se veke, da so zasijale globoke oči. Iz njih sta privrela dva potočka, prav iz dna duše. Ustne so se razklenile in izpovedale vso bol in nesrečo. Govorile so o domu, o mačehi, o mukah, o včerajšnjem romanju in trpljenju ... Tiho je bilo v razredu, v dušah vseh je ležala žalost. Poslali so slugo po ženo, da bo dala odgovor. Prišla je, zajetna, z lokavimi, hinavskimi očmi. Dekle je zanikrno, potepuško in potuhnjeno, je presodila. Saj se to zdaj vidi, ko niti domov spat ne pride več. Okoli se potepa in ji sramoto dela. Kaj more ona za to, če je otrok od prej razvajen. Sama otroka ne bo razvajala. S studom jo je poslušala gospa in ji zabranila vsako nadaljnjo besedo. Vso grdoto in grešnost njenega srca je prikazala. Nad otrokom bo odslej čuvala šola. Pazi naj, kako bo ravnala z njim! In če ne bo pomagalo, bo govorila sodni ja. Sovraštvo se je kresalo v lokavih očeh, toda ost je bila odbita. Ponižnejša je postala na videz Ferjanka. počasi se je odzibala iz razreda. Na ustnah pa ji je lepela kletev . .. • In Ferjanova Ančka hodi zopet domov. Gospa ji je v šoli obljubila, da ji zdaj ne bo več hudo. Res je. Mačeha ne dviga več tako pogosto roke nad njo. Tudi kruha ji da. ker ji ga mora dati. Toda njene besede so še vedno trde v sovraštvu in njene oči so še vedno muka za dete. Ančka pa je tiha. Ni je skoro čuti. Kadar se ji ni treba mučiti z delom, ki je mnogokrat pretežko zanjo, ali kadar je sama doma, sedi v kotu na hišnem pragu. Takrat je nekoliko sreče v njenih očeh. Podpira si bledi obraz z rokami in zre za oblaki, ki beže po nebesni sinjini. Takrat zaživi njena duša in je polna sanj o sreči in o materi, ki bi rada šla k njej... Fot. Cv&to Švigelj Pomlad preprosto in elegantno K 7822 K 7822. Obleka iz pralnega blaga, ki se lahko naredi iz najrazličnejšega progastega blaga (blago za srajce, umetna svila ali bombažasto blago). Vrezana je iz cela in ima zgoraj naplečnik, pri katerem morajo iti proge vodoravno: prav tako tudi pri plaši, ki je spredaj pripeta z gumbi. Spodaj je obleka razširjena z gubo. Za-vratnica in usnjeni pas morata biti enake barve. Blaga potrebujemo (za velikost I) 2.80 m, če je 80 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih I. II in III po 22 dinarjev. K 7898. Moderna obleka s čipkastim plaščem, nova in okusna sestava, na katero bomo to poletje večkrat naleteli. Obleka, ki je iz tiskane umetne svile, ima ob levi rami nabran životek in kratke nabrane rokave. Krilo je iz treh pol in ima spredaj na sredi všit zvončasti del, ki se navzgor zožuje. Čipkasti plašč se zapenja samo z zanko na en gumb, in sicer v pasu, kjer je sestavljen. Blaga potrebujemo (za velikost I) za obleko 2.90 m, če je 92 cm široko, za plašč pa 2.85 m, če je 90 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih I, II in III po 22 din. Obleka in vijmo dopoduléo K 7925. Moderna poletna obleka z jopico iz belo- in čr-nobarvnega blaga, ki je zmeraj tako priljubljeno. Temnejšo stran blaga porabimo za obleko, ki je ob vratni izrezi rahlo nabrana, svetlejšo pa za jopico, ki je brez vsakega gumba ali pa kakšne druge spane. Pas je črn ali pa iz istega blaga kakor obleka. Blaga potre-buj?zr.~ (Za velikost II) 5-50 m, ce je 92 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi d velikostih I, II in III po 22 dinarjev. K ?910. Poletna obleka z ogrinjalom, ki ga letošnja moda zelo priporoča. Blago je volneno in srednjemodre barve. Obleka je urezana iz cela in ima obliko plašča. Prednja robova obleke segata precej drug čez drugega; zgoraj sta zapog-njena nazaj kot zavihka, medlem ko sta od pasu navzdol speta z gumbi. Zavihka in ovratnik sta obrobljena z moderno dvobarvno plaso (zelene K 7910 in rožnate barve). Z enako plaso obrobimo lahko tudi kratka rokava. Tudi veliki okrasni cvet ob levi rami je zelen in rožnat. Ogrinjalo ima ob vratu prešite pokončne gube, ki mu dajo pravo obliko. Nosi se pod ovratnikom in zavihki obleke. Blaga potrebujemo (za velikost III) 3'?0 m, če je 130 centimetrov široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih I. II in III po 22 dinarjev. 'OVi de Mintela mode K 7912. Volnena obleka iz ko-ruznorumenega blaga. Vrezana je iz cela in ozaljšana z votlimi gubami. Prepasana je z rjavim usnjenim pasom. Blaga potrebujemo (za velikost II) 3-60 m. če je 80 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih 17, I in 11 po 22 dinarjev. M 2701 M 2701. Popoldanski plašč iz črnega volnenega krepa, ki ima obliko obleke. Zadaj je gladek in po sredi sešit, spredaj pa nabran z vstavljenimi deli yivolka. Vratna izreza je obrobljena s pikejem, na levi rami je pri-šita bela roža. Blaga potrebujemo (za velikost 1) 2-40 m, če je 130 cm široko. Veliki kroj •cUltra> se dobi v velikostih 17 in I po 22 dinarjev. K 7912 K 7938. Poletna obleka iz svetlega blaga, ki jo posebno povzdignejo okraski iz ažurja. Bluza je kimonska, krilo je sestavljeno iz dveh pol. Usnjeni pas ima spredaj štiri čopke. Blaga potrebujemo (za velikost II) 2-70 m, če je 80 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih I in II po 22 dinarjev. MlodostnLsIpg K 7922 K 7922. Mladostna poletna obleka iz rožaste umetne svile. Životek je nekoliko nabran. Spredaj je beli naprsnik ozalj-šan z loki. Rokavi so tričetrtin-ski in spodaj v presledkih nabrani. V pasu, kjer je prišito krilo iz petih pol, je zavezana ptepasica (šerpa). Blaga potrebujemo (za velikost 1) 3.25 m, če je 92 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih 1? in I po 22 dinarjev. M 271«. Ohlapen športni plašč brez pasu, pri katerem je pokončni ovratnik urezan hkrati s prednikoma in z obema rokavoma. Žepi so poševno našiti. Plašč se zapenja na en sam gumb. Kosmato blago je rjavkastorumene barve in ga potrebujemo (za velikost 111) 2.80 m, če je 140 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi o ve-K 7918 likostih III in IV po 22 din. M 2710 K 7918. Kozaška obleka iz črnega pletenega blaga z belimi pikami. Krilo in jopica sta vsako zase. Nekaj novega sta vzvišena vratna izreza in podaljšek za gumbnice. Krilo je sestavljeno iz dveh pol in ima spredaj globoko gubo. Gumbi so ideči, rdeč je tudi usnjeni pas. Blaga potrebujemo (za velikost III) 3.60 m, če je 76 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih I, II in III po 22 dinarjev. K 782"> K 7825. Kmečka obleka, ki je prao primerna ludi za zelo vitke. Obleka je okrašena z žametastim trakom in z belim naborom. Beli predpasnik je oialjšan spodaj s širokim čipkastim vložkom. Blaga potrebujemo (za velikost IV) 4-10 m, če je 80 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih II, III in IV po 22 dinarjev. K "850. Mladostna kmečka obleka. Rdeč, do vratu zapet životek. bela bluza z nabranimi rokavi, ki so prevezani z barvastim trakom, modro enobarvno krila in predpasnik iz blaga z a narodno nošo. Blaga potrebujemo (za velikost la) 2-50 m modrega, 90 cm rdečega, 1-75 m belega in 1-60 m pisanega, če je 80 cm široko. Veliki kroj «Ultra se dobi v velikostih la, I in II po 22 dinarjev. M 2686 M 2686. Jopica, ki jo nosimo h kmečki obleki, in sicer na dva načina. Blago za narodno nošo je ena stran, enobarvna bombažasta flanela pa druga. Vsako jopico naredimo zase in ju potem sešijemo. Jopica se zapenja na šest dvojnih gum- bov. Nosimo jo lahko do vratu zapeto ali pa z majhnimi zavihki. Blaga potrebujemo (za velikost II) po 2-15 m flanele in blaga za narodno nošo, če je 80 cm široko. Mali kroj «Ultra-» se dobi v velikostih I, II in III po 14 dinarjev. Obleke 2 jopico in bluzo B 2522 S 1709. Mladostna obleka z jopico po najnovejšem kroju iz blaga moderne rjastorjave barve. Jopica je brez ovratnika in ima spredaj obramnik in ob strani žepe ter je prepasana z ozkim pasom iz istega blaga. Krilo je sestavljeno iz treh pol in ima na levi strani gubo. Blaga potrebujemo (za velikost JI) 2-50 m, če je 140 cm Široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi o velikostih I in II po 22 dinarjev. S 1 ?li. Zelo mladostna obleka z jopico iz dveh vrst blaga. Krilo, ki je sestavljeno iz dveh pol, je iz sivomodrega in belokockastega blaga ter ima spredaj gubo. Jopica iz enobarvnega sivomodrega blaga po modernem kroju ima ovratnik z zavihki. Za velikost 1 potrebujemo 85 cm kockastega in l'50m enobarvnega blaga, če je 140 cm široko. Veliki kroj «Ultra» se dobi v velikostih 1? in I po 22 dinarjev. B 2522. Bluza v kroju srajce, ki ima preprosto športno obliko in se da ob vratu tudi visoko zapeti. Zadaj ima na-plečnik. Takšna bluza iz pralne svile ali pa iz džerseja se lepo poda vitkim, pa tudi manj vitkim. Blaga potrebujemo (za velikost II) 2-20 m, če je 80 cm široko. Mali kroj «Ultra» se dobi v velikostih 1?, 1, II, III, IV in V po 14 dinarjev. B 252?. Bluza v kroju teloo-nika iz črtastega blaga, ki je primerna zlasti za močnejše postave. Oba konca pasu, ki sta prišita pod poševno progastim delom bluze, se zapenjata zadaj z zaponko. Blaga potrebujemo (za velikost VI) 2-80 m, če je 80 cm široko. Mali kroj «Ultra» se dobi o velikostih IV, V in VI po 14 dinarjev. S 171 I B 2527 V MOJEM DOMU JE DOMAČNOST iiiliuÄ Podstrešna sobica Ko sem bila še uboga strojepiska s 600 dinarji plače, sem morala stanovati v skromni podstrešni sobici. Stene so bile zamazane, tla tudi, oprava črviva in polomljena, edino železna postelja je bila dobra. Kupila sem nekaj desk in brezposeln mizar mi je napravil omaro za obleko in polico za knjige ter popravil mizico in stol. Tudi stene mi je pobelil in pod poskobljal. Iz kretona sem si napravila zagrinjalo, s katerim sem zastrla kot, kamor sem postavila umivalnik, in naredila iz istega blaga tudi posteljno pregrinjalo in za-store. Prav tako sem si sama naredila tudi preprogo in pred-posteljnik. V tej sobici sem stanovala več let in sem se v njej prav dobro počutila, pa tudi prijateljice so rade prihajale k meni, češ da se nikjer tako prijetno ne kramlja kakor pri meni. M fi 3 r J J J Ženske imamo rade kaj posebnega seveda, če veliko ne stane. Tako si za majhen denar lahko napravite lično svetilko za posteljno omarico. Kupite o trgovini preprosto stojalo in pritrdite nanj po svojem okusu oblečeno punčko, kot senčnik pa ji dajte v roko dežniček, za katerega dobite v vsaki papirni trgovini poseben prosojni papir, ki je namenjen nalašč za senčnike. Napravite iz žice dva večja in dva manjša obroča, izmed katerih morata imeti manjša obroča manjši premer, kakor ga ima krogla. Na te obroče prišijte barvast papir, pa vam bo v spalnici svetil Jupiter. Za delavne ročice. Kadar je materin ali sestrin god pred durmi r * 1 1 P S3 S? m © o Menda smo osi ljudje takšni, da radi odlašamo, zato se prav pogosto zgodi, da moramo za skromno mamico ali sestrico, ki najbolj cenita ročno delo, narediti na hitro primerno darilce. Za tak primer prinašamo vzorec za dva potrebna in pripravna predmeta. Brez blazinice za šivanke in bucike in brez škarij, ki jih spravlja redoljubna šivilja v tulec, pač ne more biti nobena ženska. Vzorec za blazinico se nahaja na sosednji sliki v naravni velikosti, prav tako manjši cvet za tulec. Blazinico zna pač vsaka narediti. Tulec za škarje pa delamo takole: Dva pra-vokotnika iz lepenke, z zaokroženimi vogali prevlečemo na obeh straneh tako, da je vrhnja stran gornjega kosa lepenke vezena. Prevleka je iz platna, lahko pa tudi iz vzorčastega blaga. Ko sta obe lepenki prevlečeni, ju spojimo na treh straneh z blagom, četrta stran pa ostane odprta. Kvačkan prtič Kako velik je ta prtič, je odvisno od tega, s kako debelo nitjo ga kvačkamo. Nit pa seveda ne sme biti predebela, zlasti ne preralilo sukana, pa tudi svila za takšno vrsto dela ni primerna. Najprimernejši je koačkanec Mez bele ali pa ekri barve. Prtič, ki ga kvačkamo po narisku, pričnemo pri prvi ravni p o dolžni vrsti, zobčaste dele pa naredimo nazadnje vsakega zase. za ve ike i n ma e Pomarančni puding s kremo Stepemo štiri jajca z 10 dkg sladkorja, dodajamo polagoma 10 dkg moke. 4 dkg raztopljenega presnega masla ter olupek in sok od ene pomaranče. S to zmesjo napolnimo namazano in z moko potreseno posodo za puding, jo dobro zapremo in kuhamo v sopari nekako tri četrti ure. Kuhani puding vzamemo iz sopare in ga pustimo 2—3 minute v posodi, nakar jo odpremo in serviramo puding z vinsko kremo. Solata »riviera« Pol kilograma makaronov nalomimo na 1—2 cm dolge koščke, jih skuhamo v slani vodi in dobro odcedimo, da so skoraj popolnoma suhi. Ohlajenim makaronom pridenemo četrt kilograma račje konzerve in potem vse skupaj dobro premešamo. Nato primešamo 20 dkg dobre majoneze, kateri smo poprej pride ja li žlico paradižnikove mezge ali pa omake. To solato serviramo v školjkah ali pa v skledi in jo po vrhu okrasimo z zelenim peteršiljem, s trdo kuhanimi jajci in s kaprami. Ocvrte kruhove rezine Mlečno štruco narežemo na rezine, ki jih namočimo z obeh strani najprej v mleku, potem pa dobro napojimo v razžvrkljanem jajcu, nakar jih na maslu ocvremo, da so lepo svetlorjave. Ko so ocvrte, jih potresemo s sladkorjem in ponudimo še tople s kom-potom. Tudi h kavi se rezine dobro podajo. Janezek in njegova momica vrhu? Prava, zaresna pipa. Z velikim razočaranjem v srcu je vzel Janezek pipo. še zahvaliti se je pozabil. Toda kmalu se je potolažil. Ali ga bodo gledali fantje, ko bo prikorakal z rokami v žepu, s pipo v ustih po vasi! Vtaknil je pipo v usta in odšel. Ne morete si misliti, kako so mu bili vsi nevoščljivi, saj si kaj takega niti oni. ki hodijo že v šolo, ne morejo privoščiti. Moško je korakal po sredi ceste in pihal kakor velik. Oni, ki ga je največkrat nabil, ga je zdaj milo prosil, naj mu dovoli, da enkrat «potegne». Milostno mu je dovolil, ampak samo malo. Tudi drugim je dal, saj ni bil tako trdega srca, ko je videl, kako se jim cede sline. In tako so kadili «pipo miru». Vmes jim je pravil, da je stric pri njih, ki zna delati krasne aeroplane in zmaje in še vse mogoče reči. Če bodo prav pridni, jim ga bo enkrat pripeljal pokazat! Ko je prišel domov, so bili že vsi zbrani pri večerji. «Kje imaš pa pipo?» ga je vprašala mama. «Veš, pojedli smo jo!» «Kdaj si pa še videl, da bi kdo pipo pojedel?» Janezek in striček sta si veselo pomežiknila: «No, seveda, saj je bila vendar iz — čokolade!» Jana "~ i'li' V* i1*!"» 1 i**i ~ 'ii ' i 1 I** ^ 'i ' 1 i" ^ ' ** Zadnjič se je pri Boštjanov ili ustavil poštar in prinesel pismo. Mama si je brž obrisala roke v predpasnik in ga razburjena odprla. «O, Jezus, Marija,» je zaklicala možu, «pomisli, Andrej pride na obisk!» — «Juhuhu,» je za-vriskal Janezek, ki je čepel na pragu, «striček pride! Kaj misliš, mama, kaj mi lepega prinese? Ali kmalu pride?» Mama je komaj sproti odgovarjala radovednemu fantiču, in ko ji le ni dal miru, ga je zapodila na vrt po peteršilj. Zvečer, ko je Janezek že sanjal, sta imela mama in oče važen razgovor. Andrej je bil materin brat, ki so ga bili poslali v mesto v šole. Postal je «jezični dohtar» in je prišel vsako poletje k sestri na počitnice. Z Janezkom sta bila velika prijatelja i* zato se ga je fantiček tudi tako razveselil. Ko je prišel veliki dan, je šel oče s kolesljem na kolodvor. Janezek in mama sta pa pražnje oblečena čakala doma. Ko je pridrdral voz na dvorišče. sta oba stekla ven in padla v objem ljubega strička. Izpraševanja ni bilo ne konca ne kraja, oče je bil že izpregel, ko se je mati spomnila, da mora peljati gosta v hišo. Posedli so okrog mize in pričela se je pojedina kakor na velike praznike. Janezek je ves čas nemirno pogledoval strička. Kaj tokrat res nima nič zanj? Sicer je bil že njega samega hudo vesel, pa vendar! Po kosilu je vzel striček Janezka na kolena: «Oh, kako si že zrastel, zdaj si pa res že pravi junak! Ali si bil kaj poreden zadnje čase?» Janezek je hitel zatrjevati, da ne, in je proseče pogledoval mamo, da bi ne izdala njegovega zadnjega greha. Ampak striček je imel dobre oči in je hitro zapazil, da nekaj ni ' v redu. Z jokajočim glasom je potem Janezek povedal, kako je v grmovju kadil srobot, da mu je bilo potem tri dni slabo. «No, ravno prav,» je dejal stric, «jaz sem ti pa tudi nekaj takega prinesel.» In peljal je fanta s seboj v sobo, odprl kovčeg, in kaj je bilo na JANEZKOVA PIPA 60 LETNICA ZOFKE KVEDROVE 22. aprila je preteklo 60 zim, odkar se je rodila v Ljubljani naša najzanimivejša pisateljica, ognjevita Zofka Kvedrova. Še čisto mlada se je s starši preselila v Loški potok, kjer je njen oče, hud svobodomisiec, dobil službo občinskega pisarja. Tako se je vedno štela za pristno Potočanko. Loški potok je ime občine ali župnije, obsega naslednje vasi: Travnik, Retje, Hrib, Mali log, Srednja vas, Šegova vas, na sredi podolgovate doline pa strmi grič Tabor s cerkvijo, župniščem, cerkovnikov» hišo, pokopališčem in staro šolo. Ker je bil župan tačas v Retjah. so se Kvedrovi nastanili v tej vasi. Celotni pogled nanjo vam nudi Me-likova Slovenija I. 1935 (143): Uvala Retje. Tu se je razvijala v zdravem zraku bodoča avtorica potoških povesti «Iz naših krajev». Pobudo za pisanje v materinščini ji je dal domači učitelj njenih bratov Alojzija, ki je pred vojno pobegnil v Ameriko, in Viktorja, že dolgo leta urarja v Splitu, Ivan Kovač, rojen v Idriji 20. dee. 1877. Preminul je 8. febr. 1937. kot upokojen uradnik železniške direkcije v Ljubljani. O tem šegavem in dobrodušnem možu glej sonet v «Sokoliču», marec 1937. Kovač mi je nekajkrat omenil, da mu je Zofka, preden se je meseca decembra 1926. zastrupila, sporočila svojo potrtost. Ker pa je bil tedaj na službenem potovanju, ga je pismo prepozno dohitelo, da bi bil mogel preprečiti katastrofo. Večina njenih poslanic se je izgubila. Ena izmed njih, naslovljena nanj, pa naj izide tu z vsemi nedostatki. kolikor jih vsebuje izvirnik. Pričujoče vrstice naj bodo kratek donesek za življenjepis 19 letne mladenke, podjetne in prikupne. Dvoje drugih pisem je objavil Ženski svet. Izvirnike dobi Študijska knjižnica v Ljubljani. A. Debeljak. Dragi Ivane! čudili se bodete čez toliko časa dobiti pismo od — moje roke Ino Lojz je tako izvanredno len, da bi, ko bi hoteli imeti odgovor od njega, morali čakati najmanj pol večnosti. — Iz tega torej razvidite, da je «sestra» doma, tudi knjige ozir. tiste pesmi je dobila. Kaj ne ni tako slabo imeti sestro, ki piše in odgovarja mesto bratov. Kaj hočete! pisali ste, da ste bolni in z bolniki mora imeti človek še posebno usmiljenje. — Pa upam, da vendar ni tako hudo, kaj pa Vam je prav za prav — umreti je še prezgodaj za Vas! Kako se pa sicer imate? — Lojz je bil to zimo že v Kočevji pri Hoff-mannu za «Ierfanta», pa jo je že pripihal domov, zdaj pa doma čas prodaja in mene jezi. — Jaz tudi še nisem dolgo doma, nekaj čez 14 dnij. Bila sem pol leta v Kočevji. Dolgo, kaj ne. Pa kočevskega neznam nič — še manj ko prej, sicer ni Vam pisala kar po «hinder honder», da bi si malo glavo ubijali. No, pa sicer ni bilo slabo v kočevske j stolici, kar dolg čas mi je bilo in mi je še malo. Tukaj v Loškem potoku je pa po starej navadi. Ravno sinoči obiskala sva z bratom prostor, kjer smo pred letom pekli krompir. (Tu manjka ne-nekaj vrst.) ... iz preteklosti velicih mest in enake stvari. Sicer je bilo pa moje življenje ob Rinži kaj revno izvan-rednih dogodkov. Vsak dan dvakrat v pisarno, potem pa malo na sprehod to je bilo vse. Ob nedeljih popoldne šle smo jaz in še dve moji prijateljici, — obe Slovenki, — v Staro cerkev ali pa v Dolgo vas. Zdaj zadnja dva mesca je šel tudi Lojz z nami in potem smo peli slovenske pesmi, da je bilo veselje. Ravno tako nekako se mi je zdelo, ko tisti večer pri nas, ko smo bili v pisarni do polnoči po koncu in jaz naposled nisem mogla najti ključa, da bi šla v svojo sobo. — Kaj pa Vi počenjate ondi v «belej» Ljubljani? — Bolni ste — revček — pa menda ne, da se Vam toži po Idriji. — No, vročinske bolezni menda nemate — ne vem če bi kaj pisali, pljučnica se Vas menda tudi ni lotila in jetka, no jetke Vam tudi ne privoščim. Najbrže bo kaj od kake influence. Malo ste se preveč učili, malo preveč kadili. — Zdaj pa pokoro delate. Skoro bi Vam privoščila, — zakaj se bolj ne pazite! — Pa vsaj zdaj bodo kmalu počitnice in dotlej se boste že popravili. Lipov čaj pijte ali pa bezgovega cvetja naj Vam gospodinja skuha, pa bo. Z našim Lojzom ne vem kaj bo. V prodajalnici se mu ne dopade, iz Kočevja jo je popihal, od drugje bi tudi. Jaz mislim, da bi bilo najbolje, ko bi šel na pripravnico. Kaj pravite bi napravil zrelostno preskušnjo? — Jaz menim ko bi se zdaj v počitnicah malo pripravljal bi bilo že pa to je ravno, knjige mu ne diše predobro, kakor vidim, — pišite mi kaj mislite o tem projektu! Danes je prijetno tu v Retjah. Vsak trenotek se peljejo kaki svatje z godcem mimo. Trije «bajsarji» kakor jim Po-točanje pravijo oglasili so se tudi pri nas in jaz nisem mogla kaj, da se ne bi malo zavrtila. — Tako dobro igrajo! — Lojz je na kegljišči, kjer tiste «krajcarje» pobira, dejal je, da bi Vam cel ris papirja popisal — ko bi tako rad pisal, kakor nerad. Tu v Loškem potoku jako napredujemo, po zimi za Božič dobili smo brzojav, torej če se Vam kaj imenitnega pripeti n. pr. da zadenete na srečko kacih stotisoč gl. naznanite mi kar po žici. Ta teden dobimo vojake «ajnkvartirenga», — celi trije možje, celo en častnik! Na, človek mora biti z malim zadovoljen. — Kaj pa o ženskih, še tako nemilo sodite ko lani? Pa vsaj bi bil pravi čudež, ko bi se bili čez zimo spreobrnili, — možki so trde glave. Mogoče, da pa vendar malo odjenjate, — potem bom tudi jaz nekaj; sicer ne bo pa nič primirja. Smejati se moram že cel čas kar Vam pišem. Pišem namreč v gostilniškej sobi. Mej drugimi prazni tudi «Dolenček» kupico. Poznate ga menda ne. To Vam je tudi original. Možiček sicer sam na sebi ni ravno nenavaden, le dolenjsko narečje, po katerem se ga je prijelo tudi ime ga razloči zmed druzih prebivalcev naše župnije. Dve stari kljuseti ima in polomljen voz, s katerim vozari in se ubija kakor ve in zna. Konji njegovi so vsi polomljeni, slepi, stari ko zemlja a Dolenček ta vedno poje hvalnice o svojem «pramu« in «šiinelnu» vsacemu kedor ga hoče poslušati. Danes povedal je že vse natanko do kg. koliko je že vsak konj speljal, kako teče in kako malo snè, — zadnje je seveda najbolj resnično izmed vsega. Revež je imel danes smolo, odtrgal se mu je za vratom srajčni gumb, — danes na sv. Trojice dan. Kaj sem hotela, vzela sem šivanko in prisila mu druzega, da ne bode v nedeljo kazal «gosle». Pa dobro se mu je zdelo, ko ne vem kaj, razodel mi je celo skrivnost, da bode za sv. Rešnje telo dobil — novo obleko. Ha, ha vidite ljudje me imajo radi. Jaz sem pa tudi kar ponosna, če mi kak tak možiček pravi, da sem «fajn» dekle. Viktor zdaj več ne nagaja doma, uči se za urarja. kakor Vam je morda že znano. Ravno zdaj se pelja zopet ena «ohcet» mimo. Ženin sedi na vozu, ko da je odrevenel, nevesta si pa popravlja lasé, ko da bi se bala, da jih zgubi, mej vsemi se mi godec se najbolj dopade drugi se drže vsi ko prisiljeno zelje. Nevestina bala se je pa peljala malo prej. Vse v smrekcah in trakovih — iz papirja, zadaj se je pa tolpa otrok podila za njimi, da se je kar prašilo, ja tukaj pri nas je «regementno» kadar se kdo ženi. Novic, tacih novic, ki bi Vas zanimale nimam, dijakov v našej dolini ni, druzih znamenitostij Loški potok nema. — 14./VI. Še danes nekaj vrst. Sinoči sva šla z Lojzom že po devetej malo na sprehod proti Bloškej strani. — Cel Čas pogovarjala sva se o Vas — se Vam ni nič kolcalo? — Tako sva Vas vlekla čez zobe kolikor se je le dalo. Lojz mi je pravil, da ste mu večkrat pisali. Odpišite tudi meni kaj. — pa meni ne Lojzu. Lojz ni zaslužil. — 200 i Še enkrat sem prebrala Vašo dopisnico. Torej oči Vas bolé, no jaz sem v prvej naglici spregledala. Proti očem sevè ne pomaga niti lipov ne bezgov čaj, pa mislim, da bo že prešlo. Imate morda egiptovsko očesno bolezen? — No, vsaj moje oči tudi niso dosti prida, ta kratkovidnost me kaj jezi. Pa potrpeti je treba! Ste bili o Veliki noči doma? — Škoda, da sem deklè, gotovo bi prišla sicer pogledat v Idrijo. V gledališče sedaj tudi hodite, kakor mi je pravil brat. Jaz sem tudi v tem oziru prava revica, se vè ženskim je dovoljeno, če nimajo kake stare tete, k večjem ogledovati si gledališče od zunaj, da bi prestopila kaka dekle sama prag tega poslopja o to bi bilo še hujše ko vseh devet naglavnih grehov skupaj. Zato poznam gledališče le iz knjig. Moj Bog kako klepečem! No pa vsaj ženske smo vedno gostih besedij, torej ni taka reč. — Pa še Vi ne skopujte s papirjem, kadar mi odpišete — upam, da kmalu, — če Vam le zaradi očij ne škodi. Zdaj imate gotovo mnogo učenja, ino počitnice so pred vrati. — Pa prosim še jeden pot, poizvedite kaj zbog Lojza, kake so skušnje na pripravnici in ali bi mogel tam kaj napredovati. O velicih počitnicah pridete tako semkaj, vsaj ste lani obljubili, se pa še tedaj ustmeno kaj pomenimo, — za ta mesec bo pa tudi pismeno občevanje za silo. Ja, kje je pa tisti Krže, ki je bil vedno tako navdušen za slovensko stvar. — Vam je kaj znano? — Pa z Bogom sedaj! Kmalu ozdravite oči, pa kaj pišite! Z Lojzom vred Vas prijazno pozdavlja Vaša Zofka. Na zdar! Pozdrav tudi od najinih starišev! — Retje 14/VI. 1897 V ase tataLke IL Vida 'Juv.a.KOva Takole se je stvar začela, da sva se z malim Nejčetom skoraj prej poznala ko z gospo Vido. Seve, Nejče je še danes prepričan, da je tisti Miklavžev angel lansko leto prišel naravnost iz nebes in mu od tam prinesel naročaj igrač, jaz pa da sem suha gospodična, ki se mu včasih nasmejem na cesti in sem tisto popoldne dolgo sedela pri njegovi mamici. Nejče je namreč mladi sinko gospe Vide, nosi karirast pla-šček, ne hodi še v šolo in ga poleg Miklavža in Božička enkrat na leto najbolj na svetu zanimajo žage cirkularke in škropilni avto. Zadeva je pa taka, da vas moram pobliže seznaniti z gospo Vido, ki jo ljubljanske naročnice «Žene in doma» prav gotovo poznajo z odra naše drame, druge smo pa tudi že videle na fotografiji njo in njenega soproga gospoda Jana v lanskem letniku «Prijatelja». L gospo Vido sva bili že dalje časa domenjeni, pa se je prvi pomenek po moji krivdi izmuznil, no, drugega pa nisem zamudila. Pred hišo me je pozdravil Nejče, ki je bil strašansko imeniten, ker je vozil po dvorišču čisto pravega rumenega slona iz gume. Gospo Vido sem pa jaz okupirala kar do večera in mi je povedala, da je bila najprej angažirana v Subotici (saj njeno mamo — priljubljeno igralko tudi poznamo), pa je kmalu prišla v Ljubljano in debutirala kot Anja v Češnjevem vrtu. Nato je bila angažirana v Ljubljani, hkrati je pa obiskovala tudi Dramatično šolo. Še odlično izpričevalo mi je pokazala, ker me je zanimalo, kdo vse jih je učil. Pa tudi gospa Matija Vera ji je dajala ure. Nato sva pregledovali album z njenimi kritikami in njene vloge so rasle pred menoj druga za drugo. «Julija» (saj mi ni treba omenjati, da je igral nesrečnega Romea gospod Jan), «Ofelija» iz klasičnega repertoarja in še cela vrsta znanih odrskih likov: Anica v Halbejevi «Mladosti», Hedvika v lbsenovi «Divji raci», Hilda v «Gospe z morja», Olga Nikola-jevna v «Mladoletju», da omenim najbolj znane poleg mnogih drugih. Njena najlepša in najljubša vloga pa je bila, kakor sama pravi, v Klabundovi igri «Praznik cvetočih češenj». Kako dobro se še spominjam v vitkega, temnopoltega dečka preoblečenega kitajskega dekletca. Njen princ je bil spet gospod Jan. In še to je povedala, kako rada je igrala Sonjo v «Zločinu in kazni» in Marjanico v «Tartuffu» ... Kakor ima gospa Rakarjeva v zakupu vse čarovnice na odru ljubljanske drame, tako je imela do nedavna gospa Vida vse zasanjane, bolehne dečke, pa tudi živahne in podjetne-Letos smo jo videli kot bolnega Petrčka v Goljevi božični igri (tega je igrala že tretjo sezono), ampak mali Nejče ni spoznal v parterju svoje mamice. O, kako čudovita, velika odkritja ga še čakajo! — V «Repoštevu» je bila gospa Vida Gašperček, pred leti Janezek Nosanček in lepa, nežna Snegul-čica tudi. Pa jo poznamo z odra tudi kot elegantno mlado damo; saj se spominjate milijonarjeve hčerke Pavle iz Simfonije 193? in filmske dive Hanče v Ledeni plošči, da omenim vsaj nekatere. Sicer bi pa človek težko prišel do konca, če bi hotel govoriti o vseh njenih vlogah. Tudi Nejčetu se je zdelo za malo, da se mama tako malo zmeni zanj, pa ji je pripeljal slona pokazat in za svojega zajčka je prosil. (Ta zajček je od sile imeniten, ker je droban tako, da ga Nejče kar o pest stisne in ga nese s sabo v posteljo. Kaj mislite, drugače bi mu ga kdo ukradel ponoči.) In je še stisnil svojo belo drobno glavico v mamino naročje ter ji zaupal: «Ti ši moja luba devica Malija.» (Njegova mamica je mnenja, da bo moral to zadevo čez čas preklicati; časi so resni.) — Pred takim argumentom sinovske ljubezni mora vsaka mama odnehati. In Nejček je dobil cukrčkov, da bi se mu zastonj ne kolcalo, kakor pravi. Kavalir pa je: najprej jih je meni ponudil! Proti koncu mi je gospa Vida odprla še predal, ves napolnjen z rokopisi za — ljubljanski radio. Vaši malčki, cenjene bralke «Žene in doma», se prav gotovo še spominjajo bele miške Miki, ki je pred tremi leti hodila po beli Ljubljani, v vse sorte zadeve vtaknila svoj drobni nosek in potem pripovedovala o tem v radijski oddajni postaji. Naslednje leto sta nastopila Jurček in Jerica (gospe Vidi se je pridružila še gospa Nada Gabrijelčičeva), letos pa poslušajo naši malčki «tri godce» (sodeluje še gospodična Maša Slavčeva). Tudi «Desetnico» so igrale letos, ki jo je po narodni pesmi dramatizirala gospa Vida. Preden sem se spomnila na odhod, je bila ura osem. No, po bon-tonu pa res nisem urezana, sem si morala priznati in dolžila sladki čaj in malega Nejčeta, da sem se tako dolgo zamudila. Poprosila sem gospo še za fotografijo in sem vesela, da vam bom z njo vred lahko predstavila tudi Nejčeta, ki je vprav v odločilnem trenutku pri fotografu protestno nabral svoja drobna usteca: «Smejal se pa ne bom!» Zunaj je bila že noč, ko sem se poslovila od prijazne dru-žinice in se je malemu že zehalo v maminem naročju. Naj se še tu gospe prav lepo zahvalim za tisti popoldan in ji povem, da bi jo radi kmalu spet videli na odru v večji vlogi, ki je bo vesela. Na svidenje, Nejče! (Ampak atek trdi, da na odru ne. Kaj mislite?) —eva. B. Lesnikova: gostilni večjega mesta je sedel mladenič morda devetnajstih let. Pred njim je stal vrček piva. Mladenič je bnljil oči v praznino in zakrival obraz z dlanmi. Nekdo je prisedel. «Dober večer!» Mladenič je hladno odzdravil. Tujec si je naročil piva. Zdelo se je, da bi se rad pogovarjal. «No,» je dejal, «danes sem se pa spet pošteno nagaral; sem namreč monter.» Janez se je ozrl in ga pogledal. Srečni človek, imel je delo, lahko si je kaj zaslužil! «Da, in jutri je materinski dan.» «Materinski dan?» je ponovil Janez. «Kaj pa je to?» «No, to je tako neka novodobna reč», je menil tujec. «Ampak je vendar čisto prav, da se pri obilnem delu, pri naglem življenju enkrat na to opozorimo, kaj prav za prav dolgujemo svoji materi. Ali imate še mater?» «Imam!» je dejal Janez kratko in neprijazno. «No, to je dobro», je rekel drugi počasi in potegnil iz vrčka. «Jaz tudi, jaz stanujem pri njej, veste, in moja mati res dobro zame skrbi. Žene nimam; nekoč sem imel neko dekle zelo rad, pa mi je umrla; še zmeraj je ne morem pozabiti. Tudi moja mati jo je rada imela. Da, zoper smrt ni zelišča. To sem tako premišljeval danes popoldne in tole sem kupil za mater, da jo bom jutri, na materinski dan, razveselil. Vem, da si je že dolgo želela takšno torbico. Ali boste tudi vi kaj podarili svoji materi?» Janez je strmel vanj z velikimi, preplašenimi očmi. «Ali imate skrbi in nadloge?» In zdaj je Janez pripovedoval čisto tujemu človeku svojo zgodovino. Zrastel je na deželi, a vedno ga je nekaj vleklo v mesto, kjer je več veselja in zabav in kjer se da, kakor je menil, laže živeti. Njegova mati se je o tem često z njim prepirala. Bil je edini sin. Oče mu je bil padel v vojni. Imel je pa še dve sestri, o katerih je menil, da bosta že lahko opravljali vse delo doma. In tako se je vnel nekega dne prepir. «Moja mati se je z vso svojo voljo uprla moji nameri, jaz pa sem vztrajal pri svojem sklepu. Delaj, kar hočeš, je rekla naposled, toda če zunaj ne najdeš dela in prideš pod kolesa, potem se le ne vračaj kot berač. Tvoj oče bi se v grobu obrnil, ako bi ne storila svoje dolžnosti pri tebi. Jezen sem odšel iz hiše in nisem nikoli več nič slišal o domačih. «Pa ste jim kdaj pisali?» «Ne, čemu! Slabo se mi je godilo. Včasih sem dobil delo, včasih sem moral biti lačen, in zdaj — moja mati je prav povedala, kmalu bom tako daleč, kakor je prerokovala.» «Fant, fant, nikoli ni prepozno, pojdite domov!» Umolknila sta. Nobeden ni zinil besedice. «Kje stanujejo vaši?» «Z vlakom je odtod eno uro daleč,» je zamrmral Janez, «in potem še pol ure peš.» Zaihtel je. «Veš kaj?» ga je mož nenadno tikal. «Da ti ne bo tako težko, pojdem s teboj.» Janez ga je pogledal. Bolesten smehljaj mu je preletel ustnice. Prijel je moža za roko. «Dobro, potem pojdi zdaj spat in jutri ob desetih pridem pote in se bova skupaj odpeljala. Jaz moram zdaj k svoji materi. Kako bo jutri vesela!» Majhna vasica. Konec vasice čedna hišica. Na oknih nekaj cvetličnih loncev. Za oknom star, raztožen obraz. Mati je. Nedelja. Obe hčerki sta ji prinesli kavo in postavili na mizo cvetlico v lončku. «Ker je materinski dan», sta menili in se smehljali. «Ker si vedno skrbela za nas in se trudila, ker bi se ti radi zahvalili, ljuba mati.» In obe sta jo poljubili. Mati je zaihtela, vzela robec, si otrla solze, rekla pa ni nič. Skupaj so pile kavo. Danes ni smela mati nič delati, hčerki nista dovolili. «Zakaj danes je tvoj praznik, mati!» «Moj praznik!» Uvele ustnice so zadrgetale. Enega ni. Trmastega fanta. Kako se mu neki godi? Bog ve, ali ne trpi bede? Nič ne piše, nič ne da vedeti o sebi! Solza za solzo je zdrknila po velih licih. Cerkveni zvonovi so zapeli. Deklici sta vstali. «Le pojdita, le pojdita,» je rekla mati, «danes ne morem z vama, ker me hudo noga boli — že spet me trga.» Nekdo je potrkal. Preslišala je. Potrkal je močneje. Ozrla se je. Kdo bi le u+egnil biti? Šepala je k vratom in jih odprla. Tuj, čedno oblečen mož je stal pred njo. «Pišem se Dobrič», je izpregovoril. «Prinašam vam poročila o vašem sinu.» «O mojem sinu!» Bil je vzklik iz razbolelih materinih prsi. «Moj sin! Kje je?» «Tukaj, mati!» Janez je planil izza plota in objel mater: «Mati, mati, odpusti mi! Izpreobrnil sem se, doma bom ostal in delal. Vesela me boš.» «Kako lep materinski dan je to zame!» je zajokala Janezova mati. «Ali se zdaj lahko zanesem nate?» «Lahko, mati, vesela me boš odslej.» In že naslednji dan je začel udejstvovati svojo trdno voljo. Ita Türk: akor težka mora se je spuščala vse gostejša in gostejša megla nad ulice velemesta. Močne obločnice so jo s težavo prodirale in medlo razsvetljevale prostrane trge in ulice. Zrak je bil vlažen. Po mokrotnem tlaku so hiteli ljudje že v toplih zimskih plaščih. Kljub pustemu vremenu pa se vrvenje po ulicah ni poleglo. Oglasile so se sirene. Uslužbenci raznih tvrdk in delavci so hiteli vsak na svojo stran. Vozovi električne železnice so bili nabito polni. Običajno mrki in trudili obrazi so bili Hdeti kljub neprijetnemu ozračju nekoliko jasnejši. Tu in tam se je zasvetil moder ovitek ... Ob postajališču cestne železnice je stala skupina moških v živahnem razgovoru. «Pojdi, Matija!» je kričal majhen možic čokate postave m rdečega obraza nad svojim sosedom in ga potegnil za rokav. «Pojdi še ti, pravimi Sobota je nocoj, ves teden smo garelli, zdaj bo pa dal vsak za pol litrčka.» «K .Veseli Marički' stopimo, Matijče», je pristopil k visokemu možu mlad šibak bledoličnež. «K .Veseli Marički' gre rad mladi Blažek, četudi ona rajši priseda k čemernemu Matijcu», je klepetal in se mu obesil za komolec. «E, kaj bi take!» se je izkušal rahlo braniti Matija. «Pa pojdimo no, toda ne za dolgo», se je končno vdal in vsi skupaj so zavili v ozko stransko ulico. Kmalu so obstali pred umazano, visokopritlično hišo, iz katere se je čulo glasno govorjenje in petje. v «Le noter, le noter!» jih je že na pragu pozdravil visok ženski glas. «Dolgo se že nismo videli, prijatelji, dolgo, teden dni, in... Oho, Matija, ti tudi! Prav, prav!» «Veš, kar si se oženil, Matija, se mi pa res kar odtujuješ», je hitela govoriti in postavila Štefan na mizo za vrati, kamor so bili posedli. «Ej, prijateljčki, lepo je bilo, ko sva bila še oba prosta, kaj Matija?» je dejala in sedla tesno k njemu, da se ji je nehote odmaknil. «Jaz, mlada natakarica, ti pa, Matija, močen in delaven. Pa že nisva bila ustvarjena drug za drugega. Jaz sem vzela, pa kar za celi dve leti, krčmarja Tomaža, starega dobrodušneža. Bog mu daj dobro; ti pa, Matija, ti si bil bolj idealen! Ha-ha!» ga je sunila s komolcem. «Idealen pa, idealen!» so pritrjevali drugi in se smejali. Matija je čutil, kako mu stopa kri v glavo. Pil je in se smejal z drugimi vred. «Vražja baba, kako je mikavna!» jo je tehtno pogodil Blaž, ko je odhitela še okrog drugih miz. Prinesla tam to, tam ono in se pošalila s tem in onim. Mnogo oči je z naslado spremljalo njeno lepo oblikovano polno postavo in smehljajoče se od temnih kodrov obkroženo obličje. Prešerni smeh je spremljalo rožljanje ključev in drobiža. Matija je pozabil na uro in dom. Nič več se ni odmaknil, ko jc sedla tik njega ... * Po blatni cesti je hitela skozi meglo visoka sloka ženska. V naročju je stiskala dete, drugega je vodila za roko, a za krilo se je je držal kakih pet let star deček v ponošenem jopiču. Deček je večinoma tekel za materjo, ki je stopala z velikim enakomernim korakom in mlajšega skoraj vlekla za seboj. Na obrazu so se ji videli sledovi skrbi in dela. Velike črne oči, ki so morale biti v mladostnem lesku zelo lepe, je mrko upirala predse. Le tu in tam se je ozrla po otrocih, pritisnila dete še tesneje k sebi in nadaljevala pot... Globoko se je oddahnila, ko je prispela v tretje nadstropje velike delavske stanovanjske hiše in stopila v temno kuhinjo, ki je bila tudi spalnica obenem. Položila je dete v košaro in napravila luč. Pogled ji je obstal na za-crneli stenski uri. «Pol sedmih, vsak trenutek mora biti tukaj», si je dejala in se obrnila k otrokom. Dete v košari .ako očarljiva je sveža in nežna koža - kako neizogibno potrebno je milo, ki jo neguje! ELIDA MILA euda beli španski bezeg sne ž n o be ie barve o m a ml\iveg< v o n la je začelo jokati. Stopila je k omari, vzela majhen oskrbljen lonček, napolnila trebušasto steklenico z mlekom, pritrdila cev s sesalcem in ga potisnila malemu kričaču v usta. Otrok se je takoj umiril in pridno pil. «Mamica, meni tudi mleka in kluhab se je oglasila tedaj mala Milenka. Odločno je stresala kodrasto glavico in iz-tegala roke. «Tudi jaz bi jedel in mrzlo je», je priznal nekako bolj možato za dobro glavo večji Milan. «Čakajta, otroka, takoj ko pride tata, pojdem in prinesem vsega», ju. je tolažila in jima dala nekaj skorjic kruha, ki jih je poiskala v omari. Zakurila je, ali drva so bila sveža. Tlelo je in se kadilo, da je bila vsa solzna. Pustila je in odvila plin ter skuhala čaj, da se pogrejejo, medtem pa prisluhnila vsakemu koraku na stopnicah. «Oha, zdaj prihajal» se je razveselila. Koraki so prihajali vedno bliže, a zaškripala so sosedna vrata, se zopet zaprla, in bilo je vse tiho. Bonački je bilo, kakor da ji nekaj pritiska na prsi vedno močneje in močneje. «Pa ne da bi šel zopet...» se je s strahom spomnila. «Ali ne, ne!» Že pol leta, odkar je zagledal mali Jurček luč sveta, je živel le zanjo in za dom. Srečna je bila, dasi je garala ves dan kakor stroj v tovarni za krtače. Prislužila je stanovanje in celodnevno oskrbo-valnino za otroke. Matija ji je prinašal redno vsako soboto skromno, a popolno mezdo, za katero je nakupila potrebnega živeža. Že ono soboto pa se je bil vrnil nekoliko pozneje, a se ji je opravičil, češ da ga je povabil tovariš, da proslavita sinovo rojstvo. Dejal ji je tudi, da mu je posodil polovico svoje mezde, ker mu boleha žena, za najnujnejše. Nič ni slutila Bonačka, še celo odobravala je to dejanje svojega moža in le deloma poravnala dolg pri stari branjevki, kjer si je navadno oskrbela vse. «Mamica, ni, ni tata! Mleka, mamica!» je glasno zajokalo dekletce in v košari je zastokal otrok... Zdrznila se je. Pogledala je na uro: «Osem!» Ni smela več čakati. «Počakajte,» je dejala, «takoj se vrnem», si ogrnila ruto in šla. Ko je prestopila prag branjarije, ji je noga nehote obstala. Namesto stare debeluške je ugledala tuj obraz neznanega dekleta. «Kje pa je gospa?» je vprašala skoraj boječe. «Je bolna», ji je odvrnilo dekle. «Kaj ste prišli plačat? Kar meni izročite!» «Nekaj bi še nabrala», je odgovorila Bonačka in povesila oči v tla, kakor bi jo težila vest. «Nič vas ne poznam», jo je zavrnilo dekle. «Sploh pa zlasti nocoj ne smem dati nič na up, pribite jutri!» jo je odpravilo in se obrnilo k drugim, ne meneč se več zanjo. Bonačka je čutila poglede vseh na sebi, potisnila je robec še bolj na oči in šla. Sredi ceste se je ustavila. Ozrla se je gor v tretje nadstropje. «Mama, mleka!» ji je brnelo po ušesih. Skrčila je pesti. «Najti ga moram, dobiti ga moram!» si je zatrjevala tresoča se od jeze in žalosti. «Kaj če se mu je kaj pripetilo?» jo' je zaskrbelo, ko je zaman begala od zakajenega lokala do lokala. Že se je hotela vrniti, ko je opazila starega Zožnika, dobrega znanca svojega moža, ki se je počasi zibal preko< ulice. «Oho, Bonačka, kaj pa vi tako pozno tod?» se je začudil. «Sobota je nocoj, sobota, in zakaj bi ne?» ji je pomežiknil in se nasmejal. Bonački je bilo, da bi ga najrajši udarila v obraz. Ali premagala se je. «Ne bodi no, ne bodi tak Zožnik, ampak povej mi rajši, ali si kje videl mojega Matijo? Otroci so lačni, a njega ni od nikoder.» «Matija? ... Matija? ... je mrmral in se ji približal, da je čutila smrad po vinu in žganju in se mu nehote odmaknila. «No, ne boj se me, Bonačka, ne boj, saj sva že stara prijatelja», ji je govoril in izkušal ujeti njeno roko. Ali ona ga je pogledala, da je skoraj prestrašen obstal. «No, kaj si že hotela vedeti, Matija, kje bi bil Matija? Hm, Matijče, zdi se mi, da sem ga videl dolgina, ko se je odpravljal k .Veseli Marički'. Vidiš, Bonačka, tu po tej ulici naravnost, pa čez most na desno v ozko ulicoi Tam ga utegneš dobiti», je razkladal. Bonačka ga ni poslušala dalje, ampak je odhitela v označeno smer. Že od daleč je čula cvileče glasove godbe in hripavo petje. Vroč, dušeč val ji je puhnil nasproti, ko je stopila na prag. Nestrpnö je pre^ letela omizja z očmi. Prsi so se ji stisnile, ko je ugledala te zaspane, izmozgane obraze delavcev, med njimi tudi nekaj žena in deklet, razkuštranih in zamazanih. Nihče je ni opazil; v hrupu godbe in petja je zamrl njen korak. «Ni ga, ni mojega Matije!» Kakor težek kamen se ji je odvalilo od srca. Tisti hip pa se je okrenila. V očeh se ji je zameglilo in toliko da se ni opotekla. S široko razprtimi očmi je obstala pred mizo, kjer je med drugimi tesno ob krčmarici sedel njen mož. S srebrno verižico, ki jo je nosil nekoč njen oče, se je poigravala okrogla, tolsta bela roka njegove sosede. «Matija! Ti, Matija!» je kriknila s hripavim glasom. Obrnil se je k njej in jo motril z medlim, topimi izrazom vlažnih oči, a se ni zganil. «Matija, kaj si mi storil! Matija, otroci! Tvoji, najini otroci!» je vrelo iz nje. Hotel je nekaj govoriti, tisti trenutek pa je vstala poleg njega sedeča gospodinja, strupeno^ pomerila visoko postavo tresoče se žene, se sklonila čisto k njemu in mu jela nekaj šepetati. Njegov obraz je vedno bolj rdel. Tedaj se Bonačka ni mogla več premagovati. Sunkoma je planila k mizi bleda od sramu in jeze, pograbila steklenico in jo divje treščila tik ob njeni glavi v steno. Nastal je silen vrišč. Skoraj nič se ni zavedala Bonačka, kaj se godi z njo. Kakor v snu je videla Matijo, kako je stal pred njo ves divji, naravnost strašen. Čutila je, kako so jo prijele trde roke in jo odvedle, ne da bi vedela kam. * Tiho so zdeli otroci in čakali. Skoraj so že pospali, ko je nenadoma zavekalo dete v košari. Tudi deklica se je predramila in začela jokati.. . «Čakaj, Milenka, čakaj, bom naredil toplega cajcka», jo je tolažil bratec ter poiskal detetu sesalce, ki ga je bilo vrglo od sebe, in mu ga potisnil v usta. Nato pa je nalil v lonček vode, ga postavil na stojalo za plin, pristavil stol ter odvil gumb, kakor je videl mater. «Nece goleti, nece», je gostolela Milenka, ki je bila pozabila jokati in z zanimanjem gledala bratca. Tedaj je deček ugotovil, da mora dobiti še vžigalice. Iskal je in premetaval povsod. Toda zaman. Bonačka je vžigalice pred otroki skrbno skrivala. Končno je utrujen obstal, in videč, da je dekletce s prstom v ustih zadremalo, se je umiril tudi on. Le enakomerno tiktakanje ure je motilo tišino... Pozno po polnoči je že bilo, ko se je opotekala Bonačka vsa oslabela preko stopnic. Zasmilila se je bila politicij-skemu uradniku, kamor so jo spravili, ko mu je govorila o otrocih, in pustil jo je domov. Prisluhnila je pri vratih. «Otroci so pospali, a njega še ni», je pomislila in odklenila vrata. Tedaj pa je kriknila in se krčevito oprijela podbojev vrat. «Jezus, Marija! Plin!» je zavpila in planila naprej. «Milan, Milenka!» je kričala divje in se vrgla na otroke. Naenkrat je bila vsa hiša pokonci. Prestrašeni so prihiteli ljudje na pomoč nesrečnici, ki je čepela na tleh z izrazom nečloveške boli na obrazu in pritiskala na prsi vse tri. Lice ji je bila suho, brez solz, oči pa so ji žarele v strašnem ognju in hropenje, tuljenje ji je bruhalo iz prsi. Ko so se ji izkušali ljudje približati, je še tesneje pritisnila deco k sebi, se vrgla nazaj in se onesvestila. S težavo so jo ločili od mrtvih otrok in jo odnesli. Že se je danilo, ko je kolovratil Matija Bonač proti domu. Stiskal je pesti, klel in robantil sam pri sebi. Pred hišo se je ustavil. Ozrl se je na zastrta okna stanovanja, skozi katera se je slabotno odražala luč, in dvignil pest: «Čakaj, coprnica kleta, jaz ti že pokažem, kdo je gospodar! Čakaj, le čakaj! Jaz slepec, jaz norec!» je govoril, krem-žil obraz in se zibal preko stopnic. «Kako, vraga, da je danes že vse tako zgodaj pokonci? Kako to> vse bulji oči vame. Niste še vajeni tega pri neumnem Matiji; pa navadili se boste, kakor se bo morala navaditi ona, coprnica vražja», je mrmral predse, le zadnji dve besedi je izgovoril glasno in se ozrl po kljuki. Toda vrata so bila široko odprta. Obstal je kakor vkopan ... Sredi sobe je stala belo pogrnjena posteljica. Pred njo pa so gorele sveče. Na mah ga je minila vsa pijanost. Pristopil je bliže, se zgrabil divje za lase in se zgrudil brez glasu na kolena. V bledi, rumen- kasti svetlobi so spali njegovi trije malčki nemi in brez življenja. Strmel je v tla. Roke so se krčevito sklenile in nohti so se zagrebli v meso. Ni dvignil obraza. Kakor morilec se je vlekel prihuljeno k tlom... Proč... proč!... V očeh se mu je odražalo nekaj groznega, a usta se niso ganila. Vse mesto je pretresla vest o strašnem dogodku. Ljudje so prihajali in obsuli s cvetjem nedolžne angelčke, ob katerih je stala visoka, bleda žena nepremično kakor kip brez življenja. Ko pa so dvignili krste, je pogledala, kakor bi se prebudila iz težkega sna, in se z izrazom strašne groze opotekla za njimi. Z globokim sočutjem je zrl svet to ženo bolesti, a približati se ji ni upal nihče. Ob odprtem grobu sc je orosilo vsako oko, le ona, mati, se ni ganila. Šele ko so zabobnele kepe zemlje na krste, je planila naprej, zatulila kakor levinja, ki so ji ugrabili mladiče, in se zgrudila. Z muko so jo spravili kvišku in jo odvedli. Šla je kakor stroj brez lastne volje. Prišli so do pokopaliških vrat, kjer se je ravno ustavil avto, iz katerega so dvignili truplo. Kakor slučajno je uprla nesrečna žena pogled na nosila. Vsa se je stresla. Oči so se ji izbuljile in grozen, do mozga segajoč grohot se je razlegal preko cipres. Ljudje so prestrašeni obstajali. Vrgla se je proti nosilnicam, kjer je ležal mrtvec. «Dobro si napravil, Matija! Ha-ha! — — Prekleti!» je divjala, nato se je pa spustila v tek proti mestu. Ljudje, mimo katerih je dirjala, so se začudeni ozirali za njo in zmajevali z glavami. Nihče je ni ustavljal. Vsak se je ustrašil skrivnostnega ognja, ki ji je plamtel iz oči. Kakor instinktivno, je iskala poti in se končno ustavila pred gostilno «Vesele Maričke» vsa zasopljena in upehana. Za trenutek je obstala, nato pa je z visoko dvignjenimi pestmi planila naprej ... S težavo so rešili na pomoč prihiteli redarji prijetno, veselo krčmarico' iz rok nesrečne žene, katerih sledove je nosila še precej časa na svojem polnem, belem vratu. * Nedaleč od mesta stoji mogočno, mračno poslopje, obdano od velikega vrta, ograjenega z dva metra visokim zidom. Nad vhodom se v velikih črkah odraža napis: «Bolnica za duševne bolezni.» Na vrtu med bolniki vzbuja posebno pozornost ženska visoke postave, zavita v sivo bolniško haljo. Glava ji je popolnoma gola in' usta brez vsakega zoba. Nagubana, kakor pergament rumenkasta koža daje še bolj strašen izraz njenemu licu. Vsako jutro hodi s sklonjeno glavo in pove-šenimi rameni v najbolj oddaljen kot vrta. Tam si je napravila majhne gomilice, ki jih kiti z bornim cvetjem, jih poljublja in mrmra pri tem nerazumljive besede. Nenadoma pa, kakor bi jo pičil gad, plane pokonci. Velike črne oči ji zaplamte v divjem ognju, skrči pesti in strašen smeh odmeva od sivega zidu. Kakor neugasljiv ogenj bruha dan za dnem iz prsi nesrečnice: «Prekleta, prekleta morilka!» V gostilni pri «Veseli Marički» pa je vedno živahno. Izgi-uili so sledovi prstov blazne žene z belega vratu mlade krčmarice. V žepu ji rožlja drobiž, oči pa se ji smehljajo sladko, vabljivo... So li to oči morilke? — Odgovor je zamrl med zidovjem sivega, mračnega poslopja. «Zakaj te pa včeraj ni bilo v šolo?» vpraša učitelj malega Janezka. «Na naši cesti je bilo polno delavcev in eden mi je za-klical: Pazi!» «In potem?» «Potem sem pač vse dopoldne pazil.» a ž i t e Oglu it r.Jiitr. pod S. St 1675 od 17. XII 1936. Pok „Ženo in dom" svojim znankam in prijateljicam in jih pridobite za naročnice. Za dve pridobljeni naročnici dobite svilene nogavice. Katera žena ne bi hotela obvarovati svojo polt od vplivov slabega vremena in prahu? Čeprav je nemogoče popolnoma ustreči tej želji, imamo danes vseeno zanesljivo sredstvo, ki varuje polt -- Elida kremo Ideal. Elida krema Ideal, ta izvrstna krema za podnevi, nevidno obdaja Vašo kožo in jo varuje od vremenskih vplivov. Obenem kožo tudi neguje in polepša, ker vsebuje učinkoviti hamamelis. ELI DA DEAL Znanost in vojna. Vse naše življenje je odvisno od znanosti. Toda ali nam nudi znanost samo korist? Na žalost — ne. Vsi čutimo, da je znanstveni napredek rodil tudi največjo nevarnost. Kadar se oglasijo tovarniške sirene, proti čemu se učimo braniti? Proti grozotam, ki sta nam jib pripravili fizika in kemija. Pa boste rekli: saj se je tudi prej streljalo s topovi itd. Da, ampak vse to so bile takrat otroške igrače v primeri s sedanjimi vojnimi sredstvi. Ko so odkrili klor, ni prišlo kemikom niti na misel, da se bodo klorove spojine uporabljale za uničevanje ljudi kar na tisoče, in tudi izumitelji letal niso pomislili, da se bodo iz njih metale uničujoče in smrtonosne bombe na človeška bivališča. Bilo bi pa nepravično, če bi dolžili znanost, da je ona kriva grozot sedanje in bodoče vojne. Kakor izumitelj vžigalic ni kriv, da jih uporablja poži-galec za požiganje, tako tudi znanost sama po sebi ni kriva zlorabe znanosti. Tega so krivi blazni poedinci, ki izsledke znanosti zlorabljajo, in ne smemo se čuditi, če se ti, ki se čutijo ogrožene, pripravljajo k obrambi. Ali naj se dajo zastrupiti kakor mrčes in pobiti kakor jerebice, ki se ne morejo braniti? Človek bi menil, da je svetovna vojna s svojimi groznimi žrtvami naučila ljudi ceniti mir in odvirati vojno. Po vsaki veliki vojni se ljudje oddahnejo in vse je prepričano, da je bila to poslednja vojna in da večina ljudstva ne bo nikoli več dovolila, da bi se vnela nova. Prerokovali so, da je vsaj za 50 let mir zagotovljen. Toda vidimo, da ni leta brez vojne. In čim bolj popolna postajajo vojna sredstva, tembolj diši nekaterim vojna. In tako zvišuje rastoča zloraba znanosti nevarnost vojne. V vseh stanovih se pojavljajo ljudje s protiso-cialnimi nagnjenji in mednje moramo šteti tudi tiste, ki zlorabljajo znanost v izumevanje sredstev, s katerim bi se dali ubijati ljudje v masah. Toda poleg njih so povsod ljudje, ki še niso izgubili moralnih čutov, in te je treba prepričati, da zloraba znanosti ni moralna. Vsa morala pa izvira iz prepričanja, da nimam samo jaz, temveč da imajo tudi drugi pravico do življenja. Morala, ki daje pravico do življenja tudi drugemu, je globoko utemeljena. To je prisposablja-nje, ki omogoča človeškim poedincem. rodbinam, narodom, da v miru žive drug poleg drugega. Kdor ruši to moralo, ruši veliki zakon človeškega življenja in postaja sovražnik človeštva. Maks Factor napoveduje tendenco spomladanske mode. Krila bodo spomladi še krajša ko doslej — in po krilih v Hollywoodu se ravnajo krila na vesoljnem svetu. To je ena izmed tendenčnih napovedi za letošnjo spomladansko modo, ki prihaja od Factorja, največje avtoritete filmskega glavnega mesta na področju ženskih slabosti in fantazij. Krila pa ne bodo edino, kar se bo izpremenilo na ženski obleki, pravi kralj stvariteljev lepote. Tudi klobuki bodo višji, stolpičasti, da se bodo mogle uveljaviti tesno priležne in preproste pričeske, ki pridejo v modo. Dolžina kril bo blizu takšna, kakor leta 1929., pravi napoved. Krilo bo potemtakem segalo nekako do kolen. Parfum bo dobil v življenju elegantne dame vedno večjo veljavo. Potrebni pa bodo trije parfumi, eden za zjutraj, drugi za popoldan, tretji za zvečer in ne več samo dva, eden za podnevi, drugi za ponoči kakor doslej. Obleke tailor-made pridejo bolj v čisli kakor kdajkoli prej, prav tako bodo posebno priljubljeni šali in druge pritikline v drugačni barvi kakor bo obleka. Pastelne barve bodo pri vseh vrstah oblek, tudi pri oficielnih, imele prednost pred drugimi. Maks Factor prerokuje, da se bodo spredaj odprti čevlji veliko več nosili kakor doslej in da bo zato lakiranje nohtov na nogah vedno bolj potrebno. Ženske, ki nagibajo k eksotiki, so si sicer že začele lakirati nohte na vsaki nogi z drugačno barvo, poroča Maks Factor. Lak za nohte na rokah bo svetlejši, zlasti za podnevi, za nohte na nogah pa, kakor doslej, temnejši. Nadaljnja napoved pravi, da bodo dobile cvetlice kot neogibna sestavina elegantne toalete vedno večjo veljavo. OV L. & C. HARDTMUTH SVINČNIKI se izdelujejo zdaj v novo osnovani tovarni svinčnikov L. & C. HARDTMUTH V ZAGREBU so torej domač izdelek Vsakdo, kdor prvega poskusi, tudi stalno uporablja odlična HARDTMUTH0 VA PERESA IN HARDTMUTHOVE radirke KI SO TUDI DOMAČI IZDELKI tovarna KOH-I-NOOR SVINČNIKOV L.&C. HARDTMUTH ZAGREB » ' * Je pa tudi mnogo dam, ki so hudo užaljene, če jih kdo po nesreči pozdravi, čeprav jih ne pozna. Te dame naj bi pomislile, da je pozdrav zmerom znamenje vljudnosti, tudi če je v resnici morda namenjen komu drugemu. * Če se dva znanca srečata, pozdravita drug drugega z vprašanjem: Kako je? In potem čuti vsakdo izmed njiju dolžnost, da reče kaj nedoločnega, na primer: «Hvala, bo že», ali pa: «Tako, tako, hm ...>, čeprav ga njegov sobesed-nik prav za prav ni vprašal zaradi tega odgovora. V tem oziru so Angleži dosti pametnejši. Tudi oni ogovore znanca z vprašanjem: «How do you do?», toda nanj ne pričakujejo odgovora in ga tudi ne dobe, če je pozdravljeni znanec tudi Anglež. * Ustvariti bi bilo treba družabno pravilo, da vsako približno in bežno pred- kako naj /r VtDrM O pozdravljanju in spoznavanju. Resnično vljuden človek bo celo svojega lastnega slugo prehitel s pozdravom; ne bo pa pozdravil niti svojega najvišjega predstojnika, če bo opazil, da ta očitno čaka na njegov pozdrav. * Na svetu so dame, ki so hudo užaljene, če jih človek na cesti ne spozna in jih zato ne pozdravi, čeprav so mu bile predstavljene. Ali bi ne bilo lepše zanje, če bi pozabljivega moškega kaznovale z izpodbujevalnim nasmeškom? Saj je dandanes tako, da ne izpremi-njajo svoje barve samo obleke in klobuki, ampak celo lasje! stavljanje še ne pomeni sklenjenega znanja, ampak da pride to znanje v veljavo šele po določenem številu daljših snidenj. Na ta način bi človek lahko smatral tako slučajno predstavljen je za neveljavno, zlasti če dva človeka ne občutita nikakršnega hrepenenja po medsebojnem bližjem spoznanju. Potem bi se tudi tako pogosto ne dogajalo, da bi koga pozdravljali ljudje, ki so mu tako tuji, da bi moral sam pri sebi reči: «Če ga Bog ne pozna bolje kakor jaz, bo imel na sodni dan sitnosti in težave!» * Še opreznejši bi moral biti človek s tikanjem. Hitro sklenjena bratovščina ni dosti prida. Zlasti bi človek ne smel sklepati takih prijateljstev po polnočni uri pri pijači. Človek namreč v takem primeru ne pije bratovščine s človekom, ki mu jo ponuja, ampak z vinom, ki ga ima pod kapo. * o 3 od 10 nimajo zobnega kamna Med tisoči jih je le malo, ki ne trpe na zobnem kamnu. Nihče ni varen pred njim -- in s tem pred izgubo zob! Čeprav je zobni kamen zelo razširjen, se ga vendar lahl