P«štnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - II Grmppo Katoliški I Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 I I Gorica, Riva Piaizzutta štev. 18 Naročnina: Mesečno L 110 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Za inozemstvo : Mesečno L 71 i §s Wl Leto VI. - Štev. 1 Gorica - 7. januarja 1954 - Trst Izhaja vsak četrtek Duhovni proračun Začeli smo novo leto, z novimi računi, z novimi načrti, z novimi potmi, V novem letu bom naredil to, bom dokončal ono in bom pod-vzel tisto, otresel se bom nekih sitnosti, opustil bom poskuse, ki se že predolgo vlečejo in nikamor ne privedejo, Novo leto mi mora prinesti povišanje plače, napredovanje v službi, toliko dobička, toliko uspehov... Kaj ne bi bilo primerno, da bi med številne načrte postavili tudi nekaj duhovnih načrtov in sklepov? Sicer je res, da vsi dobri sklepi nič ne pomagajo, če si strahopeten in len ter hočeš leno in strahopetno živeti; služijo ti samo za izgovor in podpirajo tvojo hinavščino... Pijanci smo, pa delamo sklepe, da bomo trezni. Obrekovalci smo in opravljivci, pa obljubljamo, da bomo odslej bližnjemu le čast in slavo peli. Sebičneži, pa pišemo v naš duhovni notes, da bomo stregli gobavcem. Častihlepni, in delamo načrte za rešitev socialnega vprašanja. Slabotni in uživanja željni, in sanjamo o pokori in mrtvičenju, s katerim hočemo posekati egiptovske puščav-nike... Neprestano delamo sklepe, da bomo storili ne le to, česar ne storimo, ampak celo to, česar ne moremo storiti. S tem si delamo samo reklamo, sami sebe na tihem varamo in si mislimo, da je tako že vse storjeno. Ni večjega užitka, kakor storili to, kar si prej sklenil, da ne boš storil. Skladamo sklepe na sklepe iz veselja, da jih potem lahko prelamljamo. Občutek greha nareja zanimivo in dramatično naše življenje, ki je sicer brez globine, enolično in krepko. Brez tega ne bi imeli nič notranje zabave, nič gibanja, nič boja. Toda ne glede na to nevarnost, ki se skriva v sklepih, in ne glede na dejstvo, da sklepi uspavajo, slepijo in varajo vest, ki vpije in opominja, je treba priznali, da ni napak, Če ob vstopu v novo leto naredimo nekaj dobrih sklepov. Morda jih res ne bomo veliko držali, toda dejstvo je, da navdušujejo, vzpodbujajo in silijo k vzponu. Ne bomo dosegli tega, kar smo sklenili, da bomo dosegli. Toda če nismo povsem malopridni ali slepi, se bomo s pomočjo sklepov vsaj obdržali na pravi poti; ki pelje k lepemu in popolnemu življenju. To, kar hočemo priporočiti ob vstopu v novo leto, je nekaj zelo preprostega in se laže pove z zgledom kot pa z navodilom. Sklenimo, na primer, da bomo v novem letu razveselili kakega reveža, obiskali kakega bolnika, pomagali kaki siroti, molili pol ure v cerkvi, opravljali stanovitno to ali ono zatajevanje, premagali to ali ono napako ali grdo razvado; prebavili mržnjo, ki jo čutimo do kakega človeka; navezali prijateljske stike, ki se doslej niso še nikoli obnesli; napravili kako dobro delo, ki ga more videti le Bog; poravnali ali odpravili kak nesporazum v družini; pretrgali kako nespametno ali nevarno naveza-n°st; obrzdali kako grdo navado. Ne govorim o velikih stvareh, sicer smo v nevarnosti, da ostanemo pri praznih besedah. Govorim o naj-navadnejših rečeh, o takih, ki se jih često celo sramujemo zapisati. Ti pa, na primer, mi pripoveduješ o nepopisljivo žalostnih razmerah, v katerih živijo reveži in zapuščen-ci. Pri tem se razvnemaš, kakor bi hotel vžgati ves svet. Saj nič ne rečem; tvoja gorečnost je sveta in pravična. Toda ko bi v svoji odre-šiteljski ognjevitosti, ko govoriš med bliskom in gromom, odpravil grdo razvado, pljuvati v obraz svo- jemu sobesedniku, ali vtikati si kazalec v nos in mezinec v .uho, ali praskati se po glavi, ali grizti si nohte, ali gledati z nesramno nepri-siljenostjo za žensko, ki gre mimo tebe, ali brezobzirno obsojati tvojega bližnjega, ali brez najmanjšega povoda opravljati in obrekovati razne ustanove in naprave; koliko bolj resno, koliko bolj krščansko bi bilo to! Ena najhujših, če ne najhujša rana našega časa je to, da smo izkopali prepad med govorjenjem in delom za obnovitev na eni strani, in med našim govorjenjem in delom na drugi strani. Druge poznamo in zanje skrbimo, sebe pa ne poznamo in se zanemarjamo. Na ta način u- liramo pot pogubnemu nauku in še pogubnejši praksi, da se sme človeška družba prenoviti s pomočjo nasilja, laži, zločinov, pobojev in drugih podobnih grdobij. Sadovi ljubezni naj bi rasli in zoreli na drevesu sovraštva! Človeka groza obhaja, in po pravici, ob takih vragolijah. Pa je to prav tisto, kar mi sami skušamo delati, to se pravi, družiti nekrepost-no življenje s krepostnim delovanjem, ali po domače, grdo živeti in lepo delati. Ob vstopu v novo leto naj bo torej naš prvi sklep ta, da si bomo prizadevali za naše osebno pobolj-šanje, da bomo nekoliko boljši, vsaj nekoliko, to pa stvarno, resnično in stanovitno. Če bomo dobri mi, bo dobro tudi vse to, kar bomo delali in storili. Luka Novi boji v Indokini Konferenca štirih Kakor znano je Sovjetska zveza predlagala, da bi se vršila konferenca štirih zunanjih ministrov dne 25. januarja in ne 4. januarja, kot so predlagale zapadne velesile. Obenem je sovjetska vlada predlagala, da bi o kraju konference sklepali vsi štirje visoki komisarji zasedene Nemčije. Na te predloge Sovjetske zveze z dne 26. decembra so zapadne velesile odgovorile že prvega januarja ter sprejele oba sovjetska predloga, da ne bi dale sovjetski vladi povoda, da bi nameravano konferenco vnovič odgodila. Vse kaže namreč, da se Sovjetom za to konferenco prav nič ne mudi, tako da bi se prav nič ne čudili, ako bi prinesli Sovjeti kak nov razlog za njeno odgoditev. Zapadnim velesilam pa je zelo na tem ležeče, da pride čimprej do te konference in do rešitve nemškega in avstrijskega vprašanja ali vsaj do razkritja sovjetskega stališča do teh dveh nadvse važnih vprašanj. Odgoditev četvorue konference na 25. januar je posebno francosko vlado neprijetno presenetila. Francozi so dobili namreč svojega novega državnega predsednika, ki bo nastopil svojo službo 17. januarja. Takrat pa bi morala odstopiti sedanja Lanielova vlada. Ker pa ni upanja, da bi v tem slučaju mogli sestaviti novo vlado pred začetkom četvorne konference, je Francija v neprijetnem položaju, koga naj pošlje na to izredno važno konferenco. Toda zdi se, da so našli tudi za ta slučaj izhod. Laniel je hotel podati te dni ostavko svoje vlade ter dati svojemu nasledniku ali morda celo samemu sebi možnost, da sestavi novo vlado, predno pride do konference štirih, toda Auriol in Coty sta ostavko zavrnila. Kakšne namene zasleduje Sovjetska zveza z od-goditvijo četvorne konference, je težko ugotoviti. Zdi se pa, da je Sovjetom zelo na tem, da bi zapadne zaveznike še bolj razdvojili ter zadali smrtni udarec evropski o-brambni skupnosti, katere se Sovjeti nedvomno najbolj bojijo. Kljub temu, da niso zapadne velesile stavile za četvorno konferenco izrecnih pogojev, imajo vendar glede bodoče konference svoje stališče, ki ga bodo v vsakem slučaju branile. To stališče obsega sledeče točke: Združitev Nemčije se mora izvršiti na podlagi svobodnih volitev v zapadni in vzhodni nemški coni. Mirovna pogodba mora dati Avstriji popolno samostojnost. Da se to doseže, so zapadne velesile pripravljene odstopiti od skrajšane mirovne pogodbe, ki ji Sovjeti nasprotujejo. Sovjetska zveza dobi lahko garancije za slučaj, da bi jo hotela Nemčija kdaj napasti. Zapadne velesile se ne marajo vsaj za sedaj vezati, da se bodo u-deležile konference s komunistično Kitajsko. Zapadne velesile ne mislijo opustiti svojih načrtov glede lastne o-brambe, posebno pa ne mislijo odstopiti od atlantske zveze in evropske obrambne skupnosti, ki sta obrambnega značaja. Na božični dan so komunistične čete vpadle v Laos ter presekale deželo na dva dela. Francoske čete so se morale umakniti ter prepustiti mesto Takhek sovražniku. Vendar se zdi, da ta nova ofenziva komunističnega poveljnika Hočiminha ni preveč nevarna, kajti Francozi so bili nanjo več ali manj pripravljeni. Kljub temu vzbuja nova komunistična ofenziva v mnogih krogih precejšnjo zaskrbljenost. Tako piše »Washington Post« o vdoru v Laos sledeče: »Vdor komunističnih oddelkov postavlja Združene narode pred nujno odločitev. Ministrski predsednik tega malega neodvisnega kraljestva v Indokini je že pozval svobodne narode, naj pridejo na pomoč proti napadu. Zdi se, da je ogrožena tudi Tajska (Siam). Če gre za začetek novega komunističnega sunka, kakršnega je doživela Južna Koreja leta 1950, potem zahteva nastali položaj nagle odločitve. Gotovo je prva naloga Združenih narodov, da pošlje v Laos čimprej komisijo za ohranitev miru. Ta bi potem lahko določila značaj in obseg domnevnega napada in jasno pokazala, kdo je odgovoren zanj. Sile, ki so vdrle v Laos, označujejo kot redne enote vietminške vojske. Toda kdo zalaga in opremlja te sile in kdo jih podpira? Odgovor na to bi lahko dala le komisija Združenih narodov na kraju samem. Le na takih podatkih sloni lahko trdna po- Malenkovo voščilo ameriškemu ljudstvu Moskovski listi so poročali, da je Malenkov odgovoril na nekatera vprašanja, ki mu jih je bil zastavil ameriški novinar Kingsbury Smith. Smith je zastavil Malenkovu sledeča vprašanja: »Kakšna so Vaša voščila ameriškemu ljudstvu za leto 1954?« Malenkov je odgovoril: »Iz vsega srca želim ameriškemu ljudstvu, da bi mu uspelo razviti prijateljske odnose z vsemi narodi in doseči koristnih uspehov v plemenitem delu za obrambo miru.« Na drugo Smithovo vprašanje: »Ali upate, da bo novo leto v znamenju okrepitve prijateljskih vezi med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo?« je Malenkov takole odgovoril: »Predvsem je treba želeti zboljšanje odnosov med našima dvema deželama. Mislim, . da ni stvarnih ovir za zboljšanje razmer med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami v novem letu in za okrepitev tradicionalnih prijateljskih vezi med narodi naših dežel. In jaz upam, da bo do tega tudi prišlo.« Na tretje Smithovo vprašanje, kaj sodi Malenkov o možnosti ohranitve svetovnega miru v 1. 1954 in o ublažitvi mednarodne napetosti, je Malenkov odgovoril, da vsi narodi pričakujejo pravičnega miru in da ne manjka ugodnih priložnosti, da se zmanjša mednarodna napetost. Vlade in predvsem vlade velesil ne smejo preslišati glas narodov in vedno večjih nasprotstev, če hočejo doseči trajen mir. Kar se tiče Sovjetske zveze, je pristavil Malenkov, delamo in bomo tudi delali na to, da bodo mogli narodi živeti v miru, da bomo zmanjšali mednarodno napetost in da vzpostavimo normalne odnose med državami. Na četrto Smithovo vprašanje, kateri bi bil po Malenkovem mnenju najvažnejši korak, ki bi ga leta 1954 lahko storil v korist svetovnega miru, je Malenkov odgovoril, da bi bilo potrebno skleniti med država- mi sporazum, na podlagi katerega bi se države slovesno in brezpogojno zavezale, da ne bodo uporabljale ne atomskih ne vodikovih bomb in nobenega množično učinkujočega orožja. Tak sporazum bi pomagal, da bi se sporazumeli glede popolne odprave atomskega orožja in glede ustanovitve stroge mednarodne kontrole o uporabi atomske energije v vojne namene. Sovjetska vlada bi smatrala za potrebno, da bi prišlo istočasno do sporazuma o znatnem zmanjšanju vsakovrstnega ostalega vojnega orožja in števila vojnih sil. Vse to bi nedvomno prineslo zmanjšanje vojaških stroškov ter bi zboljšalo gospodarske razmere narodov. To novoletno voščilo sovjetskega prvega ministra je vzbudilo v za-padnih krogih precejšnje zanimanje in sicer bolj zaradi prijaznega tona kot zaradi vsebine. Predlogi Malen-kova niso namreč nič novega ter ponavljajo prejšnje sovjetske zahteve glede atomskega orožja. Sovjeti zahtevajo predvsem uničenje atomskega orožja in šele nato ustanovitev kontrolne komisije. Pella odstopil Proti pričakovanju je ital. ministrski predsednik Pella v torek zvečer odstopil s svojo vlado. Vedelo se je, da ima težave v vladi in da se je pripravljal na njeno preosno-vo, toda namesto preosnove je prišla kriza in odstop. Do odstopa je pa prišlo zato, ker se Pella ni več dovolj ujemal s politiko kršč. demokratske stranke, zlasti so si prišli navzkriž, ko je Pella hotel imenovati za kmetijskega ministra Sicilijanca Aldisia. O tem je bilo znano, da je nasprotoval dosedanji kmetijski politiki demokrščanske stranke, zato ga vodstvo te slednje ni hotelo na tem mestu. Pella pa ni hotel popustiti in je rajši odstopil. — Sedaj se vršijo razgovori za imenovanje njegovega naslednika. litika Združenih narodov. Čim prej se Združeni narodi odločijo, da pošljejo tako komisijo na pot, tem bolje bo za to, da preprečimo novo Korejo.« Vojna v Indokini se vleče že vso povojno dobo ter stane Francijo o-gromnih materialnih in seveda tudi precejšnjih krvnih žrtev. Francija bi to vojno najrajši končala, posebno ker se zdi, da ne bo mogla komunističnih partizanskih čet nikoli popolnoma poraziti. Te čete dolbiva jo namreč stalno in izdatno pomoč iz komunistične Kitajske in morda celo iz Sovjetske zveze, ki svojih osvojevalnih ciljev na Daljnem vzhodu nikakor ne misli opustiti. In to je glavni razlog, zakaj Združeni narodi ne smejo pustiti, da bi prišla Indokina pod komunistično oblast. Če bi namreč padle te dežele pod rdečo oblast, bi komunisti ogrožali vso jugovzhodno Azijo, to je Malako, Filipine in Indonezijo. Zato je boj za Indokino mnogo bolj važen kot je bil boj za Korejo. Dulles opozarja rdečo Kitajsko Na eni svojih »konferenc (29. 12.) je ameriški zunanji minister Foster Dulles govoril o Iločiminliovi ofenzivi v Indokini ter o umiku dveh ameriških divizij s Koreje. Njegovi pogledi na novi položaj v Indokini so bili zelo optimistični, morda celo preveč optimistični spričo nevarnosti, ki jo po mnenju mnogih predstavlja zadnja komunistična ofenziva na Daljnem vzhodu. Dulles je dejal, da ni nevarnosti, da bi razširili komunisti svoj sedanji napad na Tailandijo (Siam), in da general Navarre obvlada popolnoma sedanji vojaški položaj. Govoreč o Indokini je Dulles svaril rdečo Kitajsko pred poseganjem v indokitajski spor ter dejal, da bi v slučaju, da bi kitajski komunisti nastopili v Indokini očitno, nastopile tudi Združene države s svojimi mornariškimi in letalskimi silami, in ne samo v Indokini, ampak tudi kje drugje. Ameriški zunanji minister je govoril tudi o umiku dveh ameriških divizij s Koreje. Dejal je, da bo a-meriška vojaška sila kljub umiku teh dveh divizij s Koreje ostala v ravnovesju s sovražnimi silami in da bo še celo večja kot prej. Dostavil je, da temelji ta umik na treh razlogih. Prvi razlog je dejstvo, da se je ameriška vojaška sila na Koreji znatno povečala ravno v tistih tednih pred sklenitvijo premirja. Drugi razlog je, da so premirje sklenili ravno zato, da bodo omogočili večjo mobilnost ameriške vojaške sile v Aziji. Tretji razlog pa je, da se je znatno povečala ameriška pomorska in letalska moč. Amerika se misli za naprej izogniti taki vojni, kot je bila na Koreji in ki je zadrževala v korejskem blatu velike pešadijske in topniške sile ter izčrpala s tem rezerve, kar bi imelo v slučaju kake sile naravnost u-sodne posledice. Zato se misli Amerika posluževati za napTej le mornariških in letalskih sil, ki so po svoji naravi bolj gibčne in ki se dajo v slučaju potrebe premestiti z manj važnega odseka na kak drug bolj važen odsek. Medtem so se v Panmunjomu 23. decembra zaključila tako imenovana komunistična pojasnjevanja. Pojasnjevanje je poslušalo 3223 vojnih ujetnikov; od teh se je samo 138 odločilo za vrnitev v domovino. Praznik svete Družine Ko je Jezus dopolnil dvanajst let in so £o običaju praznika šli v Jeruzalem ter se po končanih prazniš-kih dnevih vračali, je ostal deček Jezus v Jeruzalemu in njegovi starši tega niso opazili. Misleč, da je pri druščini, so šli dan hoda in ga iskali med sorodniki in znanci. In ko ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh go ga našli v templju, ko je sedel sredi učiteljev, jih poslušal ter povpraševal. In vsi, ki so ga poslušali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko so ga starši ugledali, so se zavzeli, in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala.« In rekel jima je: »Kaj sta me iskala? Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Toda ona nista razumela besed, ki jih je jima rekel. In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima je bil pokoren. In njegova mati je vse to ohranila v svojem srcu. In Jezus je napredoval v modrosti pri Bogu in pri ljudeh. (Luka, 2,42-52). ' * Po končanih velikonočnih praznikih v Jeruzalemu, so se romarji v grupah vračali na svoje domove. Iz Jeruzalema v Nazaret je približno 1J5 km, torej kake štiri dni hoda. Običajno so romarji iz iste vasi ali mesta potovali skupaj. Pred odho-dom so se že domenili, kje se bodo prvi večer zbrali in prespali, ker je razumljivo, da so nekateri hitreje hodili kot drugi. Z nazareško družbo sta potovala tudi Marija in Jožef. V gneči, ki je nastala pred odhodom iz Jeruzalema, ko so se romarji zibirali, se je Jezus izgubil. Sveta romarja se nista veliko vznemirjala, ker sta bila prepričana, da "je Jezus pri sorodnikih v kaki drugi grupi romarjev, ali pa da je skupaj z nazareško mladino, ki je kar, naprej mahnila na pot in pustila starejše za sabo. Jožef in Marija sta mirno potovala in mislila, da bosta gotovo našla Jezusa na kraju, ki so si ga že vnaprej določili, da se počakajo in potem skupaj prenoče. Nekateri tudi domnevajo, da Marija in Jožef nista skupaj potovala in tako je Jožef mislil, da je Jezus pri Mariji, in obratno je Marija mislila, da je Jezus pri Jožefu. Šele zvečer, ko so se zbrali vsi skupaj na prenočišču, sta sveta romarja ugotovila, da Jezusa ni v družbi. Povsod sta povpraševala po Jezusu, pa jima nihče ni vedel nič povedati. Posebno Marijo je začelo skrbeti, vso noč ni mogla zatisniti očesa. Ko so se navsezgodaj zjutraj drugi romarji odpravili na pot proti domu, sta Marija in Jožef krenila nazaj v Jeruzalem,'kamor sta prispela pozno popoldan. V Jeruzalemu sta povpraševala pri sorodnikih in znancih, a nihče jima ni vedel nič povedati o Jezusu. Po drugi noči spanja sta sveta reditelja tretji dan šla v tempelj, verjetno bolj zato, da bi Bogu zaupala svojo žalost, kakor pa v upanju, da bi tam našla Jezusa. Pa glej presenečenje: Jezus je sedel med učeniki, odgovarjal in stavil vprašanja, da so se vsi čudili. Sele po končanem pouku je stopila Marija k Jezusu in mu dejala: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala.« Ko je Jezus dal odgovor ,ki smo ga zgoraj brali, so se vsi trije veseli in srečni podali na pot domov. D»godek o iskanju Jezusa nudi velik nauk staršem in tudi otrokom. Vsi očetje in matere bi morali pri premišljevanju tega evangeljskega odlomka ponovno premisliti vzvišene naloge in dolžnosti, ki jih imajo do svojih otrok. Enako bi pa tudi otroci morali napraviti trden sklep, da bodo ubogali svoje starše, kakor je bil Jezus pokoren Jožefu in Mariji. Ko v duhu sledimo j ožefu in Mariji, ki vsa zaskrbljena iščeta Jezusa, z žalostjo pomislimo na očete in matere, ki se ne brigajo za svoje v grehu izgubljene otroke. Koliko otrok danes lava v temi greha in zablod, medtem ko starši mirno spe. Sv. Monika, mati sv, Avguština, je povsod sledila svojemu sinu 7, opomini in z molitvijo in je iz grešnika izprosila svetnika. Kolikokrat pa danes starši s svojim slabim zgledom in zaradi prevelike popustljivosti ne preprečijo padca otrok, ampak se še tolažijo, da je čas tak, in da se ne more nič pomagati, da bi otroci bili pošteni! Kadar se izgubi izpred oči zgled svete družine, potem se otroci eden za drugim zgube v greh in starši začno iskati otroke, če jih sploh iščejo, ko je že vse prepozno. Starši, zgled Jožefa in Marije vas mora opominjati, da boste budno čuvali nad svojimi o-troki, in ako se otrok zgubi, ne boste zatisnili očesa, dokler ga ne boste našli. Ako boste vse upanje zgubili, potem pa pojdite v tempelj in potožite Bogu svojo skrb in Bog bo gotovo pomagal. Kakor staršem pa daje nedeljski evangelij pouk tudi otrokom. Jezus se je ločil od Jožefa in Marije, ne iz hudobije, nagajivosti ali trme, ampak zato, da je šel in lahko ostal v hiši svojega nebeškega Očeta. Ravno nasprotno pa ravnajo večkrat otroci: izognejo se staršem in se jim skrijejo, da morejo lahkomiš-Ijeno živeti in si lahko dovoljujejo stvari, katerih bi se pred očetom in materjo sramovali. To se ne sme več pripetiti! Kadar se zdi, da je pokorščina očetu in materi težka, takrat bi uigrali otroci posnemati Je-zusa-Boga, ki je bil pokoren Mariji in Jožefu. Ako bodo starši in otroci poskušali posnemati zgled, ki jim je dan v sv. družini, potem se bo tudi v ,naše krščanske družine povrnilo veselje in božji blagoslov. DUHOVNIKI - DELAVCI POLEMIKA 0 VPRAŠANJU Posebno od leta 1951 se je v franeoskem časopisju, pa tudi v literaturi, pojavilo izredno javno zanimanje za vprašanje o tako imenovanih duhovnikih - delavcih. Že več mesecev se pa za to vprašanje zanima tudi svetovno časopisje. Skoro ni hilo v zadnjih mesecih večjega lista ali večje revije, ki ne hi omenila tega vprašanja. S tem je svetovno časopisje opozorilo na težave, v katere je zašlo v Franciji delo za širjenje Kristusovega nauka, in na prizadevanja cerkvenih oblasti, da bi našle nova pota in nova sredstva za to težko, a potrebno delo. Pri tem gre za nov poskus delovanja med delavskim stanom, ki je Cerkvi ne samo odtujen, ampak v mnogih primerih tudi do nje sovražen, in ki ga je mogoče pridobiti edinole s pomočjo katoliških delavcev. A francosko časopisje o vsem tem prej ni dosti pisalo, ker so rajši manj govorili, več delali, posebno še /ato, ker je šlo za poskuse med delavskim Slanom, ki je bil zelo navezan in ljubosumen na 9vojo strnjenost v komunističnem taboru v svoji oddaljenosti od Cerkve. V sedanji polemiki francosko časopisje zagovarja vprašanje duhovnikov-delavcev, saj gre v prvi vrsii za vprašanje, ki zanima katoliško Cerkev v Franciji. A ker vprašanje ni samo francosko, je razumljiva polemika, v katero so posegli tudi ne katoliško misleči ljudje. Ta polemika ni samo razumljiva, ampak je bila v neki meri tudi potrebna. Tako so se pojasnili marsikateri pojmi o duhovnikih in o apostolskem delu na splošno. Tako so se nekateri zavedli, da se Cerkev zanima za socialne probleme, posebno pa za najvažnejšega, kako pridobiti delavce, da bi 3e zavzeli za Kristusov' socialni nauk, in kar je še važnejše, da bi se ti oprijeli Kristusa in začeli živeti po njegovih naukih in načelih. Kako da je prišlo do te ostre polemike o duhovnikih-delavcih? CERKVENA OBLAST IN BOGOSLOVCI-DELAVCI Precej hrupa je povzročil odlok kardinala Pizzarda, prefekta Kongregacije za semenišča, z dne 27. julija 1953, s kalerim prepoveduje bogoslovcem nekaterih francoskih semenišč, da bi med počitnicami delali kot navadni ročni delavci v rudnikih ali v industrijskih obratih. Ista prepoved je bila izdana tudi za novice različnih redov. Bogoslovci nekaterih semenišč so namreč smeli postati ob počitnicah delavci, da bi tako spoznali delavsko življenje in poskušali, ali sc je mogoče približati delavcem. Ta poskus se je zdel potreben za take, kateri niso spoznali delavskih težav in vprašanj. Tako bi spoznali delavca in pozneje bi kot duhovniki znali delavcem lajšati težave in jih z večjo lahkoto pridobivati za Boga. Saj pravi božja zapoved. da moramo ljubiti svojega bližnjega. A ljubezni ni, če ni spoznanja, ( im večje bo spoznanje pri bogoslovcu, tem bolj se bo la pozneje trudil kot duhovnik, da bo z dejanji pokazal svojo ljubezen do delavskega stanu, ki danes hrepeni po zemeljski sreči in. bodimo odkriti, po Bogu. Iz tega pa ne sledi, da mora duhovnik vse poskusiti, če hoče kaj spoznati. Če bi to veljalo, bi moral duhovnik postali tudi zločinec, če bi hotel poznali zločinčeve težave in mu pomagati. Po tem bi se moral, kakor nekateri zmotno mislijo, duhovnik tudi poročiti, če hoče, da bo spoznal vse težave, v katerih živijo zakonci in starši v skrbi zase in za svoje otroke. Mogoče bo kdo ugovarjal: saj so tudi slovenski bogoslovci delali na polju in še delajo. Bogoslovec iz kmečke družine med počitnicami ni i imel in nima dosti časa za kolovratenje po svetu. Ireba je prijeli za delo. Marsikateremu je verjetno oče rekel: kar poskusi, da boš videl, kako drag je vsakdanji kruh. Vsakdo pa dobro razume, da je nekaj drugega delati na polju med svojimi lastnimi ljudmi v katoliškem okolju, kakor pa delati v industrijskih obratih med ljudmi, ki so, če ne bi bilo drugega, prežeti z materialističnim duhom in veri nasprotni. V kakšnih težavah se šele znajde fant, ki je prišel iz meščanskega lahkega okolja! Delo, ki naj bi se vršilo v takih okoliščinah, zahteva značajnih mož, ki so obdarovani z raznimi naravnimi lastnostmi in z vsemi tistimi lastnostmi in močmi, ki jim prihajajo iz duhovniškega poklica, ki je bil že dobro 'preizkušen v težavah življenja in dušnopastirskega dela. CERKVENA OBLAST IN DUH0VN1KI-DELAVCI Polemika, ki je nastala zaradi omenjenega odloka, je vzbudila tudi polemiko o duhovnikih-delavcih, ki delujejo v Franciji, in na splošno o delovanju duhovnikov-delavcev med delavskim stanom. Višja cerkvena oblast je temu delovanju sledila z zanimanjem, a obenem z nekim strahom, ker je šlo za nov in v neki meri predrzen poskus. Novembra meseca so bila zato dana od strani svete stolice nova navodila, ki jih je svetovno časopisje različno razlagalo. Znano je, da so o vprašanju duhovnikov-delavcev v Franciji razpravljali s svetim oči)toiu francoski kardinali Lienart, Ger-lier, Feitin. Na podlagi izkustev, ki so jih nabrali v desetih letih, je cerkvena oblast vzela v pretres to zadevo. Cerkvena oblast je postala pozorna na gibanje, ker se je zdelo, da se je inic duhovnik-delavec poeasi začenjalo spreminjati v ime delavec-duliovnik. (Prvo ime nam označuje duhovnika, ki deluje kot delavec in to po načelih in smernicah, ki se jih mora držati duhovnik. Drugo ime pa nam označuje delavca, ki je mimogrede tudi duhovnik). Strah radi te nevarnosti ni bil brez podlage, saj so nekateri znaki, čeprav redki, kazali na to zamenjavo vrednot. Leta 1952 je izšel roman »Les saints vont en enfer« (Svetniki gredo v pekel), kjer je opisano življenje takega duhovnika, ki je 'postal delavec. Ta duhovnik nima dosti časa za maševanje in v svojem obnašanju se je tako približal delavcem, da rabi celo prostaške besede, da ne omenimo drugega. Res je, da so pravi duhovniki-delavci obsodili ta roman, čes da ne odgovarja resnici. Čeprav je pisatelj potvoril stanje, v katerem se znajdejo taki duhovniki v industrijskih obratih ali na svojem domu, vendar nam je jasno pokazal na težave in priložnosti, v katerih se lahko znajde tak duhovnik. NOVE SMERNICE Cerkvena oblast, ki skrbi pri svojih duhovnikih, da ni v nevarnosti njihovo duhovno življenje,Je prišla do spoznanja, da način, ki se ga je držalo apostolsko gibanje duhovnikov-delavcev, ni bil najboljši. Taki duhovniki so komaj našli čas za sveto mašo in še to so po večini opravili v kakem revnem stanovanju, na kuhinjski mizi in nemalokrat ob zvoku kake plesne muzike, ki je prihajala iz bližnjega stanovanja. Med delavci so bili večinoma nepoznani l^ot duhovniki in to vec časa. Res so se tako delavcem približali. A koliki! so jih mogli pridobiti za Kristusa? In ko so jih delavci spoznali za duhovnike, ali ni bilo njihovo delo še bolj onemogočeno ■ Taka in podobna vprašanja so pripravila cerkveno oblast, da je po desetih letih raznih poizkusov iskreno in jasno pregledala vse to apostolsko delovanje. Z veseljem so ugotovili, da se je marsikaj naredilo lepega in dobrega, a da uspe-hi niso odgovarjali prvotnemu cilju, ki so si ga zastavili s tem podvigom. Sprejeli so torej vrsto ukrepov, kateri pa ne kažejo, da Cerkev prezira delo tistih, ki so vzeli na svoje rame nov način težkega apostolskega dela, da bi kot delavci pripeljali delavce h Kristusu in Cerkvi. Ukrepi, ki smo jih že objavili v »Katoliškem glasu«, so pa sledeči: duhovnike, ki se mislijo za naprej posvetiti apostolatu med delavci kot navadni delavci, bodo za svoje škofije zbrali posamezni škofje; taki duhovniki bodo posvetili tej obliki apostolata le nekaj ur svojega dneva, da ne bod° zanemarjali svojih duhovniških dolžnosti; ne bodo prevzemali nobenih važnih mest v sindikalnih organizacijah, ki bi jim nalagala posebno odgovornost; ne bodo živeli ločeno od duhovniškega okolja, marveč bodo člani js.ake skupnosti ali župnije, kjer bodo delno pomagali pri dušno, pastirskem delu. Mogoče kateri katoličani gledajo z malodušjem na te ukrepe, zlasti tisti, ki iščejo novosti iu ki preveč romantično gledajo na širjenje krščanstva. Cerkev pa je s svojimi odločbami gledala na ves problem. Hierarhična Cerkev ima od Kristusa nalogo, da uči in ljudi posvečuje. 0_na edina. ZADRŽANJE KOMUNISTOV Zanimivo je zadržanje komunistov v tej zadevi. Spočetka so francoski komunisti in za njimi njihovi tovariši po svetu, tudi v Italiji in Jugoslaviji, odločno napadali du-hovnike-delavce in jih imenovali izdajalce naroda, preoblečene v delavce. Njih delo so komunisti označili kot razbijalno in kvarno. Sedaj pa so dosegli ti duhovniki-delavci veliko čast, da jih prav komunistični tisk hvali in da obsoja cerkveno oblast, ki je z novimi ukrepi hotela preprečiti morebitne napake teh duhovnikov bodisi pri njihovem delu bodisi, kar je še važ- nejše, pri njihovem pojmovanju o poslanstvu duhovnika, o nalogah cerkvene hierarhije in o Cerkvi sploh. Zakaj ta sprememba ? Komunisti uporabljajo vsako priliko, da morejo svojim povedati, da je Cerkev proti delavcem in da drži s kapitalisti. Poleg tega so pa dejansko nekateri duhovniki zašli v marksistično borbo, morda z dobrimi nameni. In to je komunistom prav prišlo. Tako n. pr. so nekateri duhovniki-delavci podpisali neki manifest, v 'katerem so zahtevali, da komunistična delavska zveza postane edina pravna organizacija delavcev. Znano je tudi, da sta bila dva duhovnika-delavca, oba zaposlena v avtomobilskih tvornicah, aretirana ob priliki demonstracij proti generalu Ridgvvaju. Drugi so se postavili na čelo velikih stavk leta 1951. Zanimivo je, da so ob priliki teh stavk leta 1951 komunisti nosili napise: duhovniki so z nami. Res so bile to izjeme. A kdor pozna cilj komunističnih stavk in način njihovega dela, bo spoznal, da je cerkvena oblast pravilno ravnala, ko je postala bolj pozorna in dala apostolskemu delu med delavci jasen program in še jasnejši cilj. DVE VAŽNI DEJSTVI Kadar govorimo o duhovnikih-delavcih, ne mislimo na duhovnike, ki delujejo med delavci kot duhovniki: ki nosijo duhovniško ohleko, ki opravljajo med njimi cerkvene obrede, mašujejo, delijo svete zakramente, pridigajo, se zanimajo za potrebe delavcev in njihovih družin, li so pravi dušni pastirji delavcev. Gotovo je tudi ta način nekaj novega, posebno če pomislimo, kako težko je za katoliškega duhovnika, da bi smel kot dušni pastir vstopiti v tvornico, ladjedelnico ali v kak drug industrijski obrat. In vendar so industrijska podjetja, ki imajo take dušne pastirje. Uspehi, ki so jih ti dosegli, so kai zadovoljivi, in to v vseh deželah, kjer se je naipravil tak poskus in kjer ga ne ovirajo državna oblast ali lastniki tovarn. Najbrž bo za bodoče čase ta način najboljši. Duhovnik se mora, če hoče kaj doseči, pokazati, da je duhovnik, in delovali kakor duhovnik. Današnji svet, tudi delavski, potrebuje jasne božje besede in mij»-sti božje, kar mu more dati Je duhovnik. Kadar govorimo o duhovnikih-delavcik, mislimo na duhovnike, ki so vzeli krawp v roke, ki so skoraj spremenili svoj klic. Mnogokrat se sliši, da duhovniki nič ne delajo, da duhovnik ni delavec. Preveč je bilo že oboževanja in poveličevanja ročnega dela. Vsak kdor dela, naj dela z glavo ali z rokami, je del^ee. Tudi poučevanje verskih resnic, skrb z* širjenje vere, podeljevanje svetih zakramentov itd. je delo. Jvdo ima težje in odgovornejše delo, inženir, ki je naredil načrt za prekomorsko ladjo, ali ročni delavec, ki prenaša žeblje? Oba sta potrebna in oba imata pravice, da prejmeta za delo primerno .plačilo in da se jima te delo tudi primerno upošteva. JE BILO POTREBNO GIBANJE DUHOVNIKOV-DELAVCEV? Najbrž ni za nobenega skrivnost, kakšen je položaj katoliške Cerkve v Franciji. Francija ima danes zelo bogato moderno katoliško literaturo, lepo število katoliških javnih delavcev in katoliških izobražencev, ali široka masa, delavci predvsem, pa tmdi kmetje, je za vero indiferentna. Mnogi so brez vere, če ne celo veri nasprotni. Kratko rečeno, Francija je sedaj velika misijonska dežela. Prav s knjigo, ki nosi »a-slov »Francija, misijonska dežela«, je pred desetimi leti msgr. Godin opozoril fraa-cosko javnost na žalostno versko stanje, zlasti med delavci. Francoska duhovščina in zlasti pariški nadškof kardinal Suhard niso ostali gluhi. Toda kako se približati tem delavcem? Saj je duhovnik veljal ea izdajalca delavskega stanu. Okoliščine časa so pokazale novo pot. Postavljeni so bili tedaj prvi temelji za organizacijo duhovnikov-delavcev. Znano je, da so med vojno Nemci odvajali v taborišča številne delavce, za katere so pa prepovedali vsakršno versko skrb. Tedaj se je nekaj mladih duhovnikov pridružilo tem delavcem, šli go kot delavci. In kot delavci med delavci so imeli lepe uspehe. Ali bi se ne dalo napraviti kaj takega tudi v domovini po končani vojni? Se pomešati med delavce kot delavci, se preobleči, si z njimi služiti vsakdanji kruh, prenašati z njimi vse težave, ki jih prinaša delo in obramba dela in plače? In res so začeli, prvo v Parizu, pozneje tudi drugod. Precej je bilo prostovoljcev, a ne vsi zadostno pripravljeni. Nič ni ločilo teh duhovnikov-delavcev od drugih delavcev. Saj niso niti povedali, kaj so. Apostolat teh duhovnikov ni bil v pridigah in ne v javnih molitvah. Hoteli so pokazati že s svojo navzočnostjo ljubezen Kristusovo. Hoteli so razodeti svoj pravi poklic šele tedaj, ko bi imeli že velik krog prijateljev, kar bi uspeh njih dela povečalo. Vse to, ker so bili prepričani, da je edina ta pot, ki bo omogočila odstranitev zaprek med delavci in Cerkvijo. Koncem leta 1952 je bilo v Franciji nekaj nad sto duhovnikov-delavcev, med njimi kakih dvajset redovnikov. To so bili poizkusi in to je bilo njjho-vo delo. Po desetih letih je cerkvena pt»-last dala novega poguma temu gibanju. Očistila je iz tega gibanja vse tisto, kar bi lahko škodovalo pravemu poslanstvu katoliškega 4uh°vništva. S tem je Cerkev povedala, da jc odločena, da ne bo opusji-la naporov, da bi spet seznanila množice s Kristusom, ki ga boleče pogrešajo. T» je za nas razveseljivo. Je pa za nas opomin, da damo na razpolago v ta namen tudi svoje moči. Težko je bilo delo teh duhovnikov. E-dinole Bog more soditi o uspehih. Gotovo pa jc, da je njihova žrtev služila, da m je širni svet v nekaterih stvareh seznanil s poslanstvom in dolžnostmi duhovnika i« laika. Seznanili so svet z možnostmi za apostolsko delo med delavci v Franciji in drugod. Dr. L. S. Invalid gre peš v Rim V Rim je prišel mladi bivši francoski legionar Gastone Morel. Mladi romar, ki je v državljanski vojni v Indokini izgubil eno nogo, je napravil vso pot od Pariza do Rima peš z bergljami. Izjavil je, da je napravil to pol, ker se je tako zaobljubil, ko je bila neka bilka najbolj srdita. Prvi njegov obisk v večnem mestu je bil posvečen cerkvi sv. Petra. Naša Gospa iz Lujana kronana V prisotnosti ogromne množice zbranih je bilo nad 200.000 ljudi - je bila slovesno kronana podoba Naše Gospe iz Lujana, ki je patrona Argentine. Slovesno kronanje je izvršil papeški legat kardinal Cppello. Navzoč je bil tudi kardinal Cag-giano iz Rosaria ter vsi argentinski škofje. Predsednik republike Peron je s povzdig-njenim glasom molil posebno molitev k Mariji, s katero ji obljublja v imenu vsega naroda skrbno iskanje resnice, pravice in miru. Veličastna slovesnost se je kon-čala z zahvalno pesmijo in argentinsko narodno himno, ki so ju peli vsi navzoči, V Lujan zelo radi romajo tudi argentinski Slovenci. Na stara leta v samostan Ravnatelj občinskega tramvajskega podjetja v Milanu ing. Leonardo Adler j» T starosti 72 let vstopil v frančiškanski samostan Sabioncello v Brianzi, kjer študiral bogoslovje. Po dveli letili bo postal duhovnik. Novi redovnik je dobi! posebno dovoljenje od sv. očeta, ker je poročen. Njegova soproga je ganjena prisostvova-la preprostemu obredu redovne preoblek. .Sin Adlerja, ki je bil direktor železnic «a južno Tirolsko, j« svojega očeta prehitel za eno leto. Pred enim letom je namreč tudi on vstopil v red patrov k«pue'«°v- Leto VI. štev. - 1 KATOLIŠKI GLAS Stran 3. - leto 1954 Božična poslanica sv.^očetaSPija XII. Na božični predpražnik — bodri jak — je v imenu kardinalskega zbora in vseh katoliških vernikov kardinal-dekan Tisserant izrazil sv. očetu srčna božična voščila. V daljšem odgovoru je pupež podal važna navodila vsemu krščanskemu svetu; radijski valovi so ta govor raznesli po vsej zemlji. Podati hočemo našim bralcem vsaj najbolj sončna mesta tega govora. Začel je sv. oče z besedami sv. Janeza Evangelista: »In Beseda je meso postala in med nami prebivala.« Ta Beseda — Sin božji — je bila Luč, ki sveti v temi in podeli onim, ki vanj verujejo, oblast, da postanejo otroci božji. — Pa, pravi sv, oče, kljub tej luči, ki sveti iz jaslic, , je puščena človeku strašna-možnost, da se pogrezne zopet v temo zmote in greha, in žalostna resnica je, da je mnogo tako nesrečnih ljudi. Kje je vzrok? Sv. oče je ugotovil, da je zlasti v sedanjem veku iznajdb in tehnike človeški um postal tako zaslepljen in v svoj tehnični napredek tako zaverovan, da ni več zmožen dvigniti se do Stvarnika. Od svoje tehnike pričakuje človek raj na zemlji, zadoščenje vsega svojega hrepenenja po sreči — kar seveda nikdar dočakal ne bo. Revež je v svoji slepoti zamenjal stvar s Stvarnikom, iz občudovanja božjega stvarstva se ne more povzpeti do Njega, ki je v to stvarstvo vložil neštete skrivnostne sile, ki jih človekov um s težavo vedno bolj razkriva, zlasti v zadnjem stoletju — radio, zrakoplov, atomsko energijo, vsakovrstne najumetnejše stroje itd. Sv. Cerkev ljubi in podpira vsak tehnični napredek, ki razkriva globoke skrivnosti, do sedaj skrile človeškemu umu, in ona občuduje ne-skočno modrega Stvarnika, ki vodi učenjake in raziskovalce pri njih vedno novih in večjih iznajdbah. Tehnični napredek prihaja od Boga, ki je ustvaril razumnega človeka, a je tudi ustvaril vesoljni svet z vsemi njegovimi skrivnostnimi silami. Zato se Cerkev tehničnega napredka veseli, ker prihaja od Boga in mora dosledno zopet voditi k Bogu, Darovalcu vseh dobrin. Zato nas sv. Cerkev vabi o Božiču, da pokleknemo k jaslicam učlovečenega Sina božjega, ki je podoba nevidnega Boga, prvorojenca vsega stvarstva, kajti v njem je bilo u-stvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari« (Kol 1, 15-16). Vabi nas zahvaljevati Njega, ki je dal bistrost razuma in stvari v raziskavo človeku. Vabi nas prepevati y>Slavo Bogu na višavi« in s sv. Tremi kralji darovati novorojenemu Detetu poleg zlata, kadila in mire tudi vse pridobitve moderne tehnike — ker je vse Gnusoba „Primorskega dnevnika" Sv. pismo pravi, Ja bo ob koncu sveta zavladala gnusoba na svetem kraju. Ce bi bil Trst sveti kraj, bi morali reči, da je konec sveta blizu, zakaj gnusoba se je tam razodela, kakor se bo težko večja ob k n n ■ cu sveta. In ta gnusoba je članek »Pr. dnevnika« z dne 2. jan. z naslovom »Anno Mariano — novo vatikansko poslovno leto«. Vajeni smo brali v komunističnih časopisih razna smešenja verskih resnic ,toda nekaj tako gnusnega kakor je omenjeni članek, nismo še brali v slovenskem jeziku in morda tudi v tujih ne. Pisatelju, ki se je podpisal Frane Barbicri, in uredništvu, ki je Članek objavilo, ni ničesar sveto, zlasti ne sv. Cerkev, papež, Brezmadežna in čudeži. Ne bomo navajali besed in izrazov tega članka, ker pas je sram, da slovenski človek izrablja slovenski jezik za tako nizkotno in gnusno bogokletstvo. Naj pa bo ta članek nov opomin vsem onim, ki še vedno nočejo verjeli, da je »Primorski dnev-nik časopis, ki ruši vero med slovenskim ljudstvom na Tržaškem in Goriškem, in. kljub temu še vedno vanj dopisujejo in ga širijp ter berejo. Na drugi strani je zopet res, kar je videl sv. Janez v skrivnem razodetju, da je satan naperil svoje najhujae napade zoper ženo, obdano s soncem in dvanajstimi zvezdami, to je zoper Brezmadežno. Ali ni ji mogel škodovati in sc je osramočen umaknil. (Baz. 12). to Njegova last in Njegov dar. Žal, da tega v tehnični napredek zaverovani človek noče razumeti. Sebi pripisuje, kar je od Boga prejel, in smatra, da je z raznimi iznajdbami dosegel vrhunec svoje sreče in zadovoljstva, saj bo z malo trudom mehanično veliko proizvajal. V tem samozadovoljstvu, ki ga sv. oče imenuje »tehnični duh,« pa leže za ves človeški rod velike nevarnosti. Sv. oče jih našteva: Tehnična zaverovanost omejuje človekov pogled tako da se človek zanima le za materialnost, snovnost. »Razgled, ki ga tehnika odpira očem modernega Človeka, pa najsibo še tako prostran, ostane vendar samo delna projekcija življenja na realnost, saj izraža le odnose do materije. Zato ta razgled človeka nekako zapre v ječo, ki je sicer prostorna, a omejena,« uči sv. oče. Napravi človeka slepega za verske resnice »iVe da bi tehnika sama v sebi,« pravi sv. oče, »zahtevala odklonitev verskih vrednot, saj jih nasprotno odkriva, toda »tehnični duh« je, ki človeka vede v stanje, nenaklonjeno i s k a n j u , gledanju, sprejemanju nadnaravnih resnic in dobrin. Človek, ki se pusti zavesti pojmovanju življenja, kot ga riše »tehnični duh«, postane neobčutljiv, brez zanimanja, torej slep za ona dela božja, ki so popolnoma drugačne narave kot tehnika, kakršne so n. pr. skrivnosti krščan-ke vere. Zdravilu proti temu, ki bi obstajalo v tem, da bi človek s podvojenim naporom dvignil pogled preko pregraj teme in vzbudil v duši zanimanje za nadnaravno realnost, jemlje »tehnični duh« že v počet kih vso moč, ker oropa ljudi kritičnega duha z ozirom na čisto edinstven nemir in površnost našega časa. Ljudje, ki so prepojeni »tehničnega duha«, težko najdejo mir, jasnost. ponotranjenost, ki jih potrebuje, kdor hoče spoznati pot, ki pelje k Učlovečenemu Sinu božjemu.« KJE NAJTI ODPOMOČ y>Tehnik-učitelj ali učenec —, ki se hoče rešiti tega okrnjenju, mora stremeti ne le za globoko formacijo duha, temveč predvsem za versko vzgojo, ki je — vprav nasprotno, kot se je včasih o njej zatrjevalo — najbolj sposobna, da ščiti človekovega duha pred enostranskimi vplivi. To bo ožino njegovega duha razmaknilo, mu stvarstvo razsvetlilo v vsej razsežnosti, posebno ko bo ob jaslicah skušal razumeti vširokost in dolgost in višino in globino in spoznanje presegajočo ljubezen Kristusovo« (prim. Ef 3, 18-19). V nasprotnem slučaju bo doba tehnike dopolnila svoje pošastno mojstrsko delo s tem, da bo spremenila človeka V velikana fizičnega sveta na škodo njegovega duha, in človek bo postal pritlikavec nadnaravnega in večnega sveta. Tehnični duh kvarno vpliva na način življenja modernih ljudi Ta kvarni vpliv se kaže predvsem na spremenjenem krščanskem pojmovanju dela in vsled tega na zakonodaji in upravi. To vidimo v tem. kako gleda sedaj moderni človek na svoj prosti čas in posebno na nedeljski počitek. Pod vplivom tehničnega duha vzamejo nedelji njeno edinstveno dostojanstvo, ki ga ima kot dan božjega češčenja in telesnega ter duhovnega počitka za poedinc* in za družino, nedelja postane tako le eden izmed prostih dni v tednu, ki so morda celo različni za posa-mezne člane družine, nadaljuje sv. oče. Tudi na njih osebno dostojanstvo in na splošno ekonomijo »Nočemo na široko razlagati, kako ta sistem, ki ga narekujejo izključno tehnični vidiki, povzroča razsipavanje materialnih podlag in poglavitnih virov energije — med katere je brez dvoma šteti človeka samega -, in kako se - čisto dosledno — sčasoma nujno pokaže, kako drago breme je za skupno ekonomijo. A vsaj na kratko bi radi obrnili pozornost na novo obliko materializma, ki ga »tehnični duh« uvaja v življenje. Zadosti bo, če omenimo, da vzame življenju vso vsebino, ker je tehnika naravnana na človeka in na celoten skupek duhovnih in materialnih vrednot, ki spadajo k človekovi naravi in njegovemu osebnemu dostojanstvu. Kjer bi tehnika samostojno zagospodovala, bi se človeška družba spremenila v brezoblično množ, v nekaj brezosebnega in shematičnega, in zato nasprotnega temu, kar od človeka hočeta z vso jasnostjo narava in nje Stvarnik. ... in na družino Brez dvoma se velikih idealov človeštva »tehnični pojem življenja« še ni dotaknil. A se je bati, da se bo povsod, kamorkoli bo tehnični napredek prodrl brez pridržkov, kmalu pojavila nevarnost omenjenih skaženih oblik. S posebnim strahom mislimo na nevarnost, ogrožajočo družino, ki je v socialnem življenju najtrdnejše počelo reda, v kolikor zna vzbuditi v svojih članih številne oblike medsebojne osebne službe, dan za dnem se obnavljajoče, in v kolikor jili veže z vezmi čustva na dom in ognjišče ter budi v vsakem izmed njih ljubezen do družinskega izročila v proizvodnji in ohranjevanju uporabnih dobrin. Kjer pa, nasprotno, prodre tehnični pojem življenja, družina zgubi osebno vez svoje enote, zgubi svojo toploto in svojo stalnost. V enoti ostane le v toliko, v kolikor to zahteva masovna proizvodnja, ki se vedno hitreje razvija. Ne več družina, delo ljubezni in zavetja duš, temveč žalostno skladišče bodisi delavcev za masovno proizvodnjo, bodisi konsumentov proizvedenih materialnih dobrin. »Tehnični pojem življenja" — posebna oblika materializma »Tehnični pojem življenja« torej ni nič drugega kot posebna oblika materializma, v kolikor nudi kot zadnji odgovor na vprašanje eksistence matematični in utilitarno računski obrazec. Zaradi tega razodeva današnji tehnični razvoj, kakor v zavesti, da je ves v temi, nek nemir in stisko, vidno vsem, ki se mučijo z mrzličnim iskanjem vedno bolj zamotanih in tveganih sistemov. O tako vodenem svetu se ne more reči, da bi ga razsvetljevala ona luč in oživljalo ono življenje, ki ju je prišla delit na zemljo Učlovečena Beseda, odsev božje slave.« (Konec prihodnjič) Španski konkordat, »Slov. poročevalec in »Katoliški plas“ Prav tako naj se glasi to poročilo: Španski konkordat, »Slovenski poročevalec« in »Katoliški glas«. Kot smo tudi mi poročali, je preteklo jesen sv. stolica podpisala konkordat s špansko vlado generala Franca. Pogajanja za to so se vršila zelo dolgo, več let. Sedaj so pripeljala do srečnega konca. Seveda to ne gre v račune komunistom in drugim nasprotnikom Francovega režima. Med temi so tudi slovenski komunisti, ki so se v svojih časopisih že večkrat hudovali zaradi tega. Najbolj nesramen je pa bil Saša Vrhovec v »Slovenskem poročevalcu«. Saša Vrhovec je namreč pri tem listu »specialist« za cerkvene zadeve. Ce je v »Slov. poročevalcu« zapisana zoper Vatikan, Cerkev ali škofe kaka budalost, ki si nadeva videz učenosti in resničnosti, je gotovo Vrhovčeva. Ta se je pred kratkim »pravil nad španski konkordat ter ga v vrsti podlistkov po svoje prikazal bralcem »Slov. poročevalca«. Ni naš namen preiskovati zlonamerno prikazovanje in tolmačenje določil španskega konkordata, kakor je to po svoji navadi zakrivil »strokovnjak v cerkvenih zadevah« Saša Vrhovec, temveč nas briga le to, kar je v teh podlistkih napisal na račun »Kat. glasa«. Kot zaključek svojega članka je namreč Vrhovec citiral našo trditev, ki smo jo zapisali v št. 46, z dne 12. nov. 1953, da je Cerkev pripravljena napraviti konkordat s katerokoli državo, če ji le ta dovoli svobodno udejstvovanje, da lahko vrši svojo od B°g? prejeto nalogo. Tudi z Jugoslavijo, smo pristavili. To je zbodlo pisca »Slov. poročevalca«, da je zapisal in podčrtal: »Takega ’svo-bodnega udejstvovanja’, kot ga ima katol. cerkev v Španiji, naša država ne bo nikoli dopustila, tudi ne za ceno kakršnih koli političnih sporazumov’.« Nato nadaljuje člankar z že znanimi krivimi obdol-žilvami o političnem delovanju Vatikana in višjega katol. klera ter ponovi trditev, da je bilo z zakonom o verskih združenjih rešeno tudi vprašanje odnosa med katol. Cerkvijo in državo v Jugoslaviji. Konča pa s prikrito grožnjo slovenskima škofoma, češ da sta sokriva s svojim molkom, ker je vatikanski radio in kak časopis, ki se tiska v Vatikanu, 'prinesel kako ne povsem točno prfročilo o verskem stanju v Jugoslaviji. Ker nimamo prostora, da bi Saši Vrhovcu odgovorili na dolgo, samo ponovimo nekaj njemu prav dobro znanih dejstev: 1. Katoliška Cerkev ima svojo notranjo ustavo, ki je določena v Cerkvenem zakoniku. Določil Cerkvenega zakonika se morajo držati vsi verniki, tudi škofje. Cerkveni zakonik pa določa, da so pogajanja med vladami in Cerkvijo za ureditev medsebojnih odnosov pridržana izključno sv. stolici. Ne jugoslolvanski ne drugi škofje si ne morejo torej lastiti to pravico. Zato je zahteva jugoslovanskega režima do jugoslovanskih škofov nečastna, moralni pritisk nanje pa krivičen. 2. Konkordate sklepa sv. Cerkev s katerim koli režimom, ker konkordat ne pomeni odobravanja režima, temveč ga Cerkev sklene le v interesu vernikov, da za- Televizija v Italiji S Katoliškim domom — v novo loto Leto 1953 bo v zgodovini Katol. doma v Gorici gotovo najpomembnejše. To leto smo s pomočjo dobrotnikov iz USA kupili zemljišče jn h[išo za Katlol. dom. Toda sedaj manjka še vse ostalo, zlasti nam manjka dvorana. Zato nas v novem leta 1954 čaka ta druga neodložljiva naloga, da zgradimo dvorano. Brez primerno velike dvorane, ki bo naša last, ne moremo več naprej. Vse kliče po dvorani, naše verske in posvetne organizacije, naše mesto in dežela. Vsled tega mora biti letos naš cilj: zbirajmo sredstvu, da si že letos postavimo dvorano. Začela se je pripravljati prva »Zlata knjiga« darovalcev za KD. V njej pa ne bo ne tega ne onega moža, ki bi ga vsakdo pričakoval v vrstah darovalcev; puli ta in ona žena bo manjkala, ki bi ne smela manjkali. Ta vrzel bo za marsikoga slabo izpričevalo za njegovo versko in narodno zavest. Zato pa sedaj, ko moramo še enkrat krepko zagrabiti, da pridemo do cilja, vabimo vse, ki niso še napravili svoje dolžnosti, da to store. Le če bomo vsi strnjeni in če bomo vsi prispevali po svojih močeh, bomo dosegli cilj, ki smo si ga letos postavili, zgraditev lastne dvorane. Odbor za KI) konsko zaščiti njihov položaj. Zato je Cerkev sklenila konkordate z najrazličnejšimi vladami. In bi jih gotovo tudi s komunističnimi, če bi pristale na njene osnovne zahteve. 3. Pri konkordatih je morala Cerkev vedno tudi kaj popustiti v svojih zahtevah na račun raznih vlad, zato so tudi konkordati v nekaterih rečeh različni med sabo. Vendar ni Cerkev nikoli popustila v bistvenih stvareh. Rajši je sprejela preganjanje. 4. Ko sv. oče sam ali po rimskih kongregacijah daje določila za vso Cerkev ali tudi le za posamezne dežele, ni to vmešavanje v notranje zadeve druge države, ni to politika, temveč je to le izvrševanje pastirske službe, ki jo je papež kot Petrov namestnik prejel naravnost od Kristusa. Cerkev ni država v državi, kot hočejo prikazati komunisti, temveč Cerkev je neodvisna in suverena verska družba, ki jo je ustanovil J. K., da vodi ljudi k zveličanju. V komunističnih državah ni Cerkev, ki se vtika v politiko, temveč je politka, to je brezbožna vlada, ki se vtika v stvart, ki so v oblasti Cerkve. Če torej odnosi med jugosl. režimom in katol. Cerkvijo niso urejeni, ni kriva Cerkev, temveč vlada, ki si prilašča pravice, katerih nima. Ne jugoslovanski škofje, kot trdi Sasa Vrhovec, temveč Tito in njegova vlada nosijo polno oflgovornost za sedanji položaj preganjanja katol. Cerkve v Jugoslaviji. Sovodenjskemu Desetniku pušeljc za klobuk Tudi za božične praznike, ko se vsemu svetu oznanja mir Ijudcnt na zemlji* se »Soča« in z njo par sovodenjskih frontašev, zaganja v našega gospoda kaplana ter piše take nesramnosti, da jih še sama ne verjame. Vidi se, da so padli na najnižjo stopnjo kulture. Članek, ki nosi podpis nekega Desetnika, - ki je pa po vsebini članka šele začetnik, — se jezi na gospoda kaplana, ker ni dovolil frontaškemu pevskemu zboru peti v cerkvi pri nekem pogrebu; kot Desetnik bi člankar moral vedeti, da cerkveni zakon ne dovoli protiverskim organizacijam sodelovati pri cerkvenih obredih. Glede mladine je resnica le ta, da je obrnila hrbet g. kaplanu le tista mladina, ki jo štirje frontaši vodijo na vrvici ter jo hujskajo proti njemu. Da je cerkev prazna, to ni res; za praznike je bila cerkev polna. Edino Desetnik je manjkal, ker drugače bi ne pisal take laži, saj še dobro da ni bil, ker drugače bi obrnil smisel pridig po svoje ter bi tolmačil ljudem po vasi vse drugo, le resnice ne. V zadevi župnika v Sovodnjah bi oni bili zadovoljni le s takim župnikom, ki bi mu oni komandirali, kako naj govori in dela, kot za časa ljudske »oblasti«, ko so hodili po vasi kot petelini po domačem dvorišču in gonili ljudi na sestanke; celo gostilne so morale biti zaprle, kadar so se sestanki vršili. Dovolj za sedaj; drugič bomo povedali pa še kaj več, ^ Dobromisleči sorodenjski zupljan DROBNE NOVICE Preteklo nedeljo 3. jan. so nekako uradno otvorili začetek televizije v Italiji. Ta dan so slovesno začeli z rednimi televizijskimi oddajami v treh ital. mestih, ki so med seboj povezana; ta mesta so Rim, Milan in Turin. Glavne zvezne postaje za televizijo so: Monte Mario v Rimu, Monte Serra, Monte Peglia in Monte Penice. Vse postaje so torej na hribih, kajti televizijski valovi se redno premikajo le v vodoravni črti, torej le na obzorju. V načrtu imajo, da še tekom tega leta zvežejo med sabo s televizijskimi »kanali« vsa glavna ital. mesta. Ob tej priliki je sv. oče naslovil na ital. škofe posebno pismo o televiziji, v katerem je opozoril na prednosti, a tudi na moralne nevarnosti, ki jih prinaša s sabo televizija. 19 mrtvih pred cesarsko hišo v Tokiu 19 oseb je bilo mrtvih v gneči, ki je nastala pred cesarsko hišo v Tokiu dne 2. januarja, ki je določen kot dan voščil japonskega ljudstva svojemu cesarju. Približno pol milijona ljudi se je ta dan zbralo pred cesarsko palačo in čakalo, da pride na vrsto in se podpiše v velike knjige in na ta način izreče vladarju svojo vdanost. Panika je nastala na trgu v notranjosti palače in na velikem mostu, ki je Orglarska šola Naznanjamo, da iačnemo dne 18. januarja 1954 ob lob predpoldne v prostorih Katoliške tiskarne, Riva Piazzutta 18 z rednim poukom na Orglarski šoli v Gorici. Pouk se bo vršil enkrat na teden iti sicer vsak ponedeljek predpoldne in popoldne. Če bi se še kdo rad vpisal na Orglarsko šolo, naj pohiti. M. Filej postavljen čez jarek, ki obkroža cesarski dvorec. Okrog sto ranjencev pa je bilo prenesenih v bolnice, izmed katerih so nekateri v zelo resnem stanju. 13. mesec hišnim pomočnicam Zveza sindikatov poroča, da je z dekretom štev. 940 stopil v veljavo zakon, po katerem imajo tudi hišne pomočnice pravico do 13. mesečne plače. Ta zakon velja že za minulo leto 1953. Če katera izmed hišnih pomočnic ni še prejela te božične nagrade, se lahko pritoži na Zvezi sindikatov v triici Roma 6, V teku so še druga pogajanja za zboljšanje socialnih in pravnih razmer hišnih pomočnic. Selitev iz cone B Od 8. oktobra do 31. decembra lanskega leta je pribežalo iz cone B preko bloka v Plavjah 2754 Istranov, izmed katerih 428 posameznikov in 849 družin. Kardinal Tisserant je tretjega novembra odprl novo semenišče v Egiptu. Semenišče pripada koptskemu katoliškemu obredu. S TRŽAŠKEGA PRVA SKUPNA MARIJANSKA PRIREDITEV V TRSTU V NEDELJO 10. JANUARJA 1954 Vse vernike vljudno vabimo na prvo »kupno marijansko proslavo v tem Marijinem letu. Vršila se bo po tem sporedu: Ob 3.30 popoldne bo v kapucinsiki cerkvi na Montuzzi govor msgr. dr. Ukmarja in slovesni blagoslov. (V slučaju hudega mraza bo pobožnost v cerkvi kratka). Ob 5. bo v Avditoriju marijanska prireditev; več Marijinih pesmi bo zapel šentjakobski zbor; sledi igra rojanske Marijine družbe: SVETA CECILIJA Spisal J. Boon Igrajo dekleta Marijine družbe iz Rojana Nastopajo: Cecilija..................................Bobek Marija Njena mati......................................Selj Vera Angel.....................................Selj Adrijana Zbor deklet, ubožcev in pevcev Godi se v prvih stoletjih krščanstva (Vstopnice dobite pri vseh gg. duhovnikih. Poskrbite si jih do soibote 9. januarja. • Vsi se udeležimo celotnega sporeda tako v cerkvi kakor v dvorani. Otroci in drugi, ki ne bi imeli vstopnice, ne morejo priti v dvorano) Prosek Na Proseku pri Trstu se je 27. dec. začela duhovna obnova, ki jo je vodil pater dr. Roman Tominec O.F.M. iz Ljubljane. Zaključek te obnove je bil v nedeljo 3. 1. 1954 ob 10.30. Dolina - Prebeneg Novo leto smo začeli v dolinski župniji s pogrebi. Prva dva dneva sta umrla dva kristjana, dvajsetletni fant Aldo Bandi s Prebenega in oseminpetdesetletna mati Marija Pangerc iz Doline. Oba sta umrla nepričakovano in po prav kratki bolezni brez svetili zakramentov. Ni bilo več časa za popolno spravo z Bogom. ALDO BANDI izhaja iz velike krščanske rodbine Bandi, katere 92 letni stari oče živi na Prebenegu. Pokojnega fanta imajo tako vaščani kakor vsi, ki so ga poznali, v najlepšem spominu, ker je bil dober, spoštljiv do vseh in vesel kakor mladina mora biti. To se je pokazalo zlasti ob njegovem pogrebu, ki je bil gotovo največji v vseh povojnih letih. Bila je še lepa nedelja in tako se je zbralo ogromno število pogrebcev, ki so spremljali pokojnega Alda pod Kroglami (umrl je v bolnici) in ga nato v lepem in krščanskem pogrebu spremljali do farne cerkve in naprej na skupno božjo njivo pri Sv. Martinu. Pevci, godba, cela vrsta vencev in gredi jnnoiice bela krsta, ki so jo nesli prebe-Deški fantje; težko je zadržati ob takem (pogledu srce in oko. Na več mestih so v sprevodu tudi molili in duhovnik je v cerkvi povedal nekaj besed po Cankarju, ki je zapisal: »mladost, lepota, moč, razum — lesen križ na bojni poljani,« Žalost pokojnikove družine je se večja zalo, ker je med vojsko umrla Aldova mlada sestra, ki so jo Nemci skupno z drugimi prebeneškimi dekleti ustrelili na Opčinah. —- Maša zadušniea bo to soboto ob 8h na Prebenegu. — Sorodniki so nas naprosili, naj se v njihovem imenu v Katoliškem glasu zahvalimo prav vsem, ki so jim kakorkoli pomagali ob prezgodnji smrti dragega Alda. PANGERC MARIJA iz Doline je drugi mrlič. Čeprav je umrla nenadoma ponoči in ni nihče smatral njene bolehnosti zadnjih dni za resno, so lahko vsi njeni domači mirni, saj je bila tako globoko krščanska in verna mati številne družine, vedno zveste Bogu, Cerkvi in domovini. Pogreb te pokojne matere se je vršil v ponedeljek ob najhujši burji in naletavanju snega. Kljub temu se je zbralo veliko pogrebcev, in tudi pri tem pogrebu je bilo veliko glasne molitve, kar naj bo vedno znamenje pravega krščanskega pogreba. Še najbolj krščansko za duše pokojnih pa bi bilo, če bi znali dati »rožo na grob«, to je, naročiti več svetih maš za pokojnega kristjana. Za vence in druge stvari se toliko daje in žrtvuje, za pokojnikovo dušo pa tako malo. Naj bi se vpeljala krščanska navada, pomagati bolj duši pokojnega, saj to je za kristjana prvo in neumrjoči duši najbolj koristno. Obe družini, tako Bandijeva na Prebenegu kakor Pangerčeva v Dolini imata bližnje sorodnike v coni B. Na veliko žalost vseh pa niso smeli priti na pogreb v Dolino; blok je zaprt. Oba pokojna lepo priporočamo božjemu usmiljenju in zanju veliko molimo! Odhod beguncev v Avstralijo Dne 2. januarja je odplula iz Trsta ladja »Toscana« namenjena v Avstralijo. S to ladjo je odplulo tudi 700 beguncev. Med temi je nekaj Avstrijcev in Nemcev, vsi ostali pa so begunci iz komunističnih držav. Tudi Slovencev ne manjka. Tako se je zopet odkrhal košček naše domovine, odšli so in tujina se bo dičila »z delom njihovih rok«. Vsem želimo srečno pot in mirno življenje v novi domovini. Opčine MARIJANIŠČE V nedeljo 20. dec., kakor je bilo že napovedano, smo imeli v našem zavodu veliko slavnost: prevzvišeni gospod škof je bil med nami! Popoldne smo imeli marijansko akademijo. Veliko so pripomogli dijaki dijaške zveze s svojo lepo podano igro. Ob koncu je govoril prevzvišeni in gojence vzpodbudil k učenju in zaupanju v božjo Previdnost. Dne 28. dec. so imeli v našem zavodu duhovno obnovo člani dijaške zveze. Kar lepo število se jih je odzvalo — 45 fantov, ki so pazljivo poslušali predavatelja gospoda Vidmarja in iskreno prepevali božične in Marijine pesmi. Ganjeni smo gledali na to skupino fantov - borcev za versko in narodno prepričanje. Želimo, da bi nas ti fantje večkrat obiskali in tako tudi spoznali namen zavoda samega! DAROVI ZA TRŽAŠKO MARIJANIŠČE Pevski zbor pri Novem sv. Antonu v Trstu, v spomin zvestega sodelavca pok. Maksa Čepič 11.000; Gerlanc Katarina, Trst, Sv. Ivan 5.000; N. N. iz Skednja 1.000; N. N. iz Skednja 1.000; Marijina družba iz ulice Risorta 3 10.000; N. N. 1.000 lir. Vsem dobrotnikom najlepša hvala! VODSTVO ZAVODA Z GORIŠKEGA F_0_D_E_R_A MJ yi. ^cctot TRST - Ulica Ginnastica 22 - Tel. 95998 ima v zalogi podloge vseh barv in vseh vrst ter ostali pribor za obleke - Velika izbira sukanca za ročna dela - Modeli za krojače in šivilje - Priprave za likanje - Cene zmerne Podgora še toliko da je vstopil v novo leto in tako tudi že skoraj dosegel polnih 80 let, pa je izdihnil •— lepo previden — priletni Matelič Anton. V nedeljo popoldne je bil pogreb in v cerkvi je pokojnemu NinEetu, ki je bil v mladih letih cerkveni pevec, lepo zapel ubrani, mladi cerkveni zbor Grilančevo »laz sem vstajenje«. — Preostalim, ki so tudi naročniki našega »Katoliškega glasa«, iskreno sožalje! Jamlje Velika nesreča je zadela pred prazniki družino Pahor Andreja. Albin, 23-letni sin, je kot navadno tudi na torek pred Božičem »kopal« železo po kraških gmajnah ; to je žal —- edina zaposlitev skoro vseh kraških fantov, ker rednega dela nikjer najti ne morejo. Med najdenim železom je našel tudi staro avstrijsko granato, še ne razstreljeno. Pri nesrečnem udarcu je granata eksplodirala, pri čemer je postal žrtev mladi Albin; težko ranjen je v nekaj minutah na mestu nesreče izdihnil. Na vigilijo ga je vsa mladina spremljala na kraj počitka, pri čemer je vsa soseska pokazala svoje iskreno sočustvovanje radi tako tragične žrtve žalostnih in vnebovpijočih socialnih razmer, v katere je obsojena skoro vsa naša mladina. Doberdob Božične ipraznike smo v Doberdobu prav lepo preživeli; bilo je lepo vreme in tudi v dušah lepo božično razpoloženje. K temu razpoloženju sla pripomogli posebno dve posebnosti. Najprej mala a prisrčna prireditev šolskih otrok ipred božičnim drevesom v šoli ob priliki razdelitve božičnih daril vsem šolskim otrokom. Koliko lepega so nam otroci povedali in pokazali pred dreveem in jaslicami. S tako vzgojo srca mora šola nadaljevati. Druga posebnost pa je bila odlikovanje našega župljana Alojzija Kocijančiča s srebrno medaljo in z nakazilom 100.000 lir za njegovo dobrodelnost. Sicer našemu Lojzetu vsa izkazana čast ne bo preveč pogodu, ker je tih in skromen mož, pa je le prav, da včasih tudi skrita dobrodelnost najde pot v javnost in se pokaže kot dober zgled ter dokaže kaj zmore resnično krščanstvo, če ga človek resnično živi. Lojze Kocijančič je eden izmed tistih maloštevilnih, ki jemlje vero in življenje iz vere zares. Naj mu bo v čast, drugim pa v zgled! Baragova proslava v Gorici Na praznik sv. Treh kraljev se je vršila v domu Brezmadežne v Gorici napovedana Baragova proslava. Bila je prva te vrste v Gorici, a upajmo, da ni bila zadnja. Uspeh nam daje zagotovilo, da se bodo tudi Goričani ogreli za Barago, kakor so se ogreli zanj rojaki drugod po svetu. Glavno besedo je imel tajnik SKPD g. Mirko Mazora, ki nam je s svojo sijajno besedo ponazoril lik Friderika Barage v njegovem življenju doma in v misijonih. Predavateljevo besedo so ob koncu poživile projekcije. Med prvim in drugim delom predavanja je bila zborna recitacija »Naš veliki mož« A. Žabkarja, ki sta jo z občutkom recitirala dva odbornika SKPD. Ker smo bili v božičnem času, se je med odmori razlegala prijetna pesem božičnih pesmi z gramofonskih plošč oo. frančiškanov iz Lemonta. In še nekaj. Proslava je dosegla tudi »praktičen uspeh, saj so članice misijonskega odseka Mar. družbo med prisotnimi pobirale podpise za Baragovo proglasitev blaženim in pa prodajale Misijonski zbornik in Baragov živ-ljenjepis ter njegove slike. Ko smo odhajali, smo bili ‘hvaležni SKPD in Mar. družbi, da so ob skupnem sodelovanju pripravili to dobro uspelo slavje, o katerem poudarjamo, da bi ne smelo biti zadnje. Hud mraz v Gorici Novo leto se je začelo r Gorici v *na. menju burje in hudega mraza. Dne 2. januarja zvečer je toplomer padel na 6 stopinj pod ničlo. 3. januarja zjutraj so nas na oknih pozdravile ledene rože in ps na mnogih krajih neprijetna nezgoda zmrznjenega vodovoda. Pa so nekateri prerokovali, da letos zime ne bo. Mogoče se je »dedek mraz« hotel maščevati, ker mu v Gorici niso pripravili nobenega sprejema. Vtisi izpod Sv. ViSarij Kakor Skoraj vsako leto, tako je tudi letos zasnežilo prav pred prazniki. Snega je sicer manj kot prejšnja leta, vendar ga je toliko, da prihajajo v Zabnice in Trbiž ter v bližnje kraje mnogi smučarji, ki bi radi vsaj nekaj časa preživeli v tej lepi zasneženi gorski pokrajini. Posebno veliko jih pride iz Trsta, pa tudi iz Gorice in Vidma. Nič čudnega, da ta zimska pokrajina z vsem svojim čarom prikliče toliko ljudi! Kamor seže pogled, povsod sam beli sneg. Ponekod vidiš ob skalah, kjer poleti žubori hladna studenčnica, viseti zledenele kapnike. Zelene smreke, ki jih je narava vsepolno posadila po tem gorskem svetu, se tu pa tam še okrašene v snegu. Tam nekje ob stezi pa se sredi zasneženega polja dviga znamenje, kakršnih je toliko tam gori, pa tudi na bližnjem Koroškem. Kako čudovito je božje stvarstvo! Gor nad Žabnicami pa veličastno kraljuje višarska Marija, sredi neskončnega sneženega miru gorskih velikanov, ki obdajajo Sv. Višarje. In se z ljubeznijo ozira na svoje otroke pod seboj, pa tudi na vse one ki so blizu ali daleč okrog po svetu* in ki se vselej radi zatekajo k Njej. DAROVI ZA SLOVENSKO SIROTIŠČE N. N. - Gorica 1000; N. N. 250; M. C-2000; Družina Škrt - Unterjettingen (Nemčija) 1 dolar; V. S. 1000; podjetnik Simčič 2500; gospa Zinka Lapanja 1000 lir Vsem blagim dobrotnikom se prisrčno zahvaljujemo in jim voščimo milosti polno in srečno novo leto. LISTNICA UREDNIŠTVA Na uredništvo smo dobili razna pisma, v katerih naši bralci izražajo svoja mnenja glede vsebine in smeri »K. G.«. Mi smo vsakega takega pisma veseli, čeprav se vedno ne strinjamo z iznesenimi pogledi. Vsekakor bomo tudi zanaprej radi sprejemali nasvete in želje naših bralcev in prijateljev ter jim bomo po uvidevnosti in v mejah možnosti skušali ustreči. Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici (LEGENDA) Ni imel lastne hišice in njivice. Živel je pri bratu. Ni lenobe pasel, vendar tudi ni kmetoval, bil je tesar, pa dober in priden. Z zaslužkom je nekoliko pomagal svojemu bratu in mu plačeval tudi hrano, ki jo je pri njem dobival. Tak je bil sv. Jožef. Ker je bil iz rodovine Davidove, David pa je bil rojen v Betlehemu, Jožef pa je živel v Nazaretu, je želel videli rojstno mesto Betlehem, od koder je izhajal njegov rod. Nekoč po praznikih šotorov, ki jih je obhajal v Jeruzalemu, se je podal na jug proti Betlehemu. Pot ni bila dolga, vendar zadosti dolga, da se je na nji se-jmanil z nekim bogatini kmetom saduce-jem. Saducej je videl, da ima Jožef s seboj sekiro. Gledal je njegove utrjene, žilave roke. Spoznal je, da je tesar. Prav tesarja je saducej potreboval. Podrlo se mu je bilo namreč nekaj podstrešja pri skednju. Mož je bil petičen pa skop. Prav zato doma, v Betlehemu, ni mogel dobiti nikogar. »Tale mi bo pa poceni napravil,« si je mislil. Pogodila sta se. Ves teden mu je Jožef popravljal streho skednja. Hrana je bila pičla, malo zabeljena. Rekel je kmet, da se je treba postiti; sam se ni. Po končanem delu je bilo treba plačati. .Pa se je praskal saducej za ušesi in se prestopal: »Pravzaprav nisem nič dolžan Hrano sem ti dal. Saj novega nisi nič na redil. Starino popravljati je pač lahko Poleg tega si imel stanovanje. V Bctlehe mu so prenočišča draga. To ni kar tako Še ti bi mi moral plačati. Ker si pa, ka kor vidim, ubog in si pridno delal, t stanovanja ne zaračunani. Pa še ob drugi priliki.« Jožef je bid pravičen in bogaboječ mož. Ni se hotel pričkati. Priče ni imel nobene. Tudi če bi šel do velikega zbora, bi nič ne opravil brez prič. »Večeri se že, ali lahko pri vas prenočim še to noč?« »Kako? Ali boš plačal? Dandanes je vse drago.« Jožef je odšel iskat drugam. Naletel je zunaj mesta na betlehemski poljani na pastirja, gnal je domov malo čredico ovac. Pastir je Jožefa sprejel pod streho. Pogostil ga je. Dal mu je sira in mleka in ječmenovega kruha. Pa še plaše, da bi ga ponoči ne zeblo. »Bojim se, da bo privršala nevihta, glej kaki oblaki prihajajo od zahoda,« je o-menil Jožef. »Dobro, da smo doma,« je menil pastir. Prej kot sta pričakovala, je prihrumela nevihta. Bliskalo je in grmelo. Vilo je drevje, vzdigovalo prah, majalo hiše. Ob hiši je stala vitica jelka. Burja jo hkrati zvije in vrh pade na tla. »To je prav kazen božja,« je zajokal pastir. »Kako naj bi bila zate to božja kazen, ko se bojiš Boga in si usmiljen do ubogih. Bog ima že svoje namene,« ga je tolažil Jožef. Zabliskalo se je močno, strela je udarila med betlehemska poslopja, švignil je plamen, zažarelo je iznad Betlehema. Gorela je hiša. Drugo jutro sta zvedela, da je strela udarila prav v poslopje saduceja, kateremu jc Jožef popravil skedenj. Vse mu je zgorelo. Ljudje so govorili: »Preveč je bil skopuški. Zdaj ima. Bog ga je kaznoval.« Teh misli je bil tudi Jožef, a je molčal. Pastir je pa ogledoval polomljeno jelko. Tako lepo je rastla poleg hiše, kako rad jo je gledal, zdaj pa leži na tleh! »Iz vrha bi se dalo kaj narediti,« je omenil Jožef. »Naredi mi jasli.« Jožef je vzel sekiro v roke, tesal in napravil prav lepe jasli. Skrbno jih je ogladil. »Saj so take, da bi lahko služile za zibelko,« je pripomnil pastir. »Če bi bil vedel, bi ti bil naročil zibelko za mojega bolnega dveletnega sinčka, ki je hrom.« Poslovil se je Jožef blagoslavljajoč milosrčnega pastirja... Kmalu ko se je Jožef vrnil v Nazaret, mu je angel naznanil: »Vzemi k sebi Marijo, rodila bo sina in daj mu ime Jezus.« Komaj je Jožef spolnil povelje, že je ukazal cesar Avgust, naj se popiše ves svet. Na Judovskem naj se popiši' vsak v svojem mestu, odkoder izhaja njegov rod. Zato sta šla Jožef in Marija v Betlehem. Nista pa tam našla prenočišča. Saducejeva hiša je stala še vsa podrta. šla sta izven mesta na poljano in taia našla zavetje v hlevčku. Tisto noč pa je Marija rodila Jezusa. Položila ga je v jasli, ki so tam stale, prav lepe so bile, kot da bi bile zibelka. Jožefu so se zdelo znane. »Kaj nisem teh jasli napravil jaz?« Že so prihiteli pastirji z ovčkami. Angel jim je namreč naznanil, da je rojen Odrešenik, da ga dobijo v plenice povitega in v jasli položenega. lil kdo je bil med pastirji? Tudi oni, ki je bil prenočil svoj čas Jožefa. Ta hlevček je bil njegov. Semkaj je prinesel jasli, ki mu jih je bil naredil Jožef. Ves veiel je bil pastir. Iz vsega, kar je angel (povedal, je spoznal, da je to mal°