Št. 8. V Ljubljani, dne 19» Sebruarja 3.939« ii i* £ Ta 0$ lli!iii,c© Matevžek je gledal srebrnik kot deveto čudo. Videl je bil pri očetu de-setak, ali, da ima Vinko kaj takega, mu ni šlo v glavo. »Gotovo ga je vzel doma,« si je mislil Matevžek, »ali pa mu ga je Nosanka res dala, saj so bogati.« Milka si je nakupila sladkorčkov in peres, Vinko pa piškotov, da sta jih hrustala do doma. »Ti ne greš domov?« je vprašal Vinko. »Ne!« je odgovoril Matevžek. Zagledal se je v stojnico z barvami za košare, stopil je in kupil lepo rdečo barvo za dinar. Ta mu je najbolj ugajala. Z njo bo krasil »šparovčke« in jezdece na konjih. Ko se je vrnil, onih dveh že ni bilo nikjer. Šla sta proti domu Čez dobro uro je Matevžek poiskal strica Roka. 2e od daleč je slišal njegov hreščeči, zategnjeni glas. »No. kaj si kupil?« so bile prve njegove besede. »Rdečo barvico,« in je pokazal stri* cu, »rabil jo bom za okraske« »Tu imaš še en dinar, pa si kimi kar hočeš!« se je razveselil stric Rok ln Matevžek si je kupil zeleno barvico Ko sta pokosila, kruh in slanino je bil vzel Rok s seboj, sta posedla na voz in čakala kupce Sonce se je že nagibalo k zatonu Od nekje se je slišala harmonika Že sta pospraviiala robo na voz. ko je za gledal stric Rok od daleč gospoda ravnatelja trške šole »Oho' Zdaj mu povem vse!« se je široko zasmejal. »Gospod derehtar, gospod dereh —« se je zadiral. »Koliko stane lonec?« je vprašala kmetica. »Pet dinarjev. Gospod derehtar!!« »Za štiri dinarje boste dali, ali ne, oče,« je ponovila žena »Hja, pa naj bo, no!« se je oziral stric Rok za gospodom, ki je že odšel. Ni ga slišal. Njegov glas je utonil med barantanjem številnih kupcev Nekaj ljudi se je z zanimanjem oziralo na vpijočega lončarja Kmetica je plačala in odšla Vedno manj je bilo povpraševanja po robi. Roka je jezilo ker ni mogel povedati gospodu ravnatelju vse, kar je želel o Vinku. Nabasal si je pipico in se potolažil. Pa drugič! Matevžek je skladal lonce na voz. »Bova kar šla proti domu.« je rekel Rok, »saj nopoldne se navadno tako nič ne proda.« Harmonika je postajala vedno bolj glasna. Lectarji in kramarji so pospravljali svojo robo. Vozovi so se polnili Ostali so le še domači tržani do mraka. Matevžek je bil zadovoljen na današnji dan kot še nikoli. 13. Matevžek je rastel kot eoba po dežju. Iz dečka je zrastel velik fant. močne postave in resnega obraza Pa je bil tudi prav zares priden Pri stricu Roku je delal z veliko vztrajnostjo in marljivostjo vsak dan poleti in pozimi Posebno so ga zanimale drobnarije: igrače. Z Rokom sta hodila od semnja do semnja Razne primorske kraje, kakor Baker Sušak, Cnkvenico in druge je poznal kot domačo vas Tam se je marsikaj naučil Videl je velike iz= ložbe umetnih izdelkov iz gline in jih skušal posnemati In marsikaj se mu je posrečilo Rok je bil z njim zelo zadovoljen Prerokoval mu je lepo bodočnost »Če bi imel tvoj oče kaj pod palcem. bi te dal v mestne šole Tam bi se izučil lenih reči. V mestu znajo,« mu ie nekoč dejal Matevžek pa ni rekel nič. Vin- ko in tovariši so ga malo manj mikali. Tudi ob nedeljah je po ves dan barval svoje izdelke. Rok mu je bil kupil še štiri druge barvice, da jih je imel kar šest in s temi je napravljal »naravnost čudežno lepe stvarce,« kot je pravil Primož. V Rokovi bajti je posedal po ure in ure. Domov je hodil le opoldne in zvečer. Rok je komaj čakal, da bo semenj, ker je vedel, da bodo Matevžkovi izdelki prav gotovo vsi prodani. Zato pa je hvalil fanta kot cigan svojega konja Posebno pred očetom Matevžem ga ni mogel prehvaliti. Tudi oče je imel odslej Matevžka še bolj rad Ko je prodal nekaj voz oglja, mu je kupil nov klobuk. Zelen je bil Matevžek je bil zelo ponosen nanj. »Ce bi imel oče kaj pod palcem...«, je razmišljal včasih celo uro. Pa mu ni bilo jasno. Zakaj niso vsi ljudje bogati? Potem bi ga dal oče lahko v šolo Revež, capin, razcapanec, potepuh — te besede so mu udarjale na uho. Vsega se je spominjal, še celo dne, ko jih je slišal. Spoznal je. da so vaški reveži zaničevani od vsakogar, da ljudje s pomilovanjem gledajo te ubožce, posebno tisti, ki kaj imajo. »Če bi še živela tvoja rajna mati, bi bilo vse drugače. Ona je nekaj več zaslužila z dnino, pa bi prihranila kaj. da bi šel lahko v mesto«, je nekoč razlagal stric Rok. »O, da bi živela mama«, si je mislil Matevžek, »vse drugače bi bilo pri nas.« Včasih si je grizel ustnice, ko je videl, kako gosposko hodi Nosankin Vinko. Odslej sta se še bol j razumela z Ivanom. S tem se je sprijaznil tudi stric Rok in prav nič ni rekel, če je včasih pogledal k njemu v bajto. Tone in Vinko pa sta se odslej družila kot dva groša. Nekoč sta celo plezala na visoko steno v Veliki gori, na tiste »okamenele svate«, o katerih sta toliko slišala Kaipak je bil Vinko tisti, ki je nagovoril Toneta, da je šel od doma. Fant se je vedno slabše učil. Naloge ni pisal nikoli sam. Milka ga je bila že zapustila v prvem razredu trške šole. Zato je bilo Vinka zelo sram. Zdaj je bil seveda že pohabil na to. Iz trga je dobivala Nosanka opomin za opominom. Sedaj je bil Vinko vsega sit: šibe, klofut in tudi zmerjanja. Takrat pa se Nosanka ni dala potolažiti. Mežnar je bil ravno zazvonil poldne, ko je Matevžek prišel nekega dne iz Rokove bajte domov. Očeta ni bilo. V goro je tal Matevžek in naročil, da bo jedel pri teti Barbari. Se preden je bil zjutraj odšel, mu je naročil, naj bo popoldne doma. To so tovariši izvedeli. Še ni bilo pol ure, ko so bili pri njem. »Zdaj misli, da zna že več, ko hruške peč«, ga je ogovoril Vinko, »ko ga je ona uboea para naučila delat tiste igračke za frcke.« »Sam sem se naučil«, se je odrezal Matevžek. »Oho, kaj misliš, da smo taki butci, da ti verjamemo?« se je oglasil Tone in mu pokazal figo. Matevžek ni odgovoril. Gledal je v tla in drsal z noga po pesku. Najrajši bi zbežal daleč, da ga ne bi dohiteli. Toda vedel je, da bodo tovariši tekli za njim in ga še mogoče zmerjail. »Ne kremži se kot stara teta Marjeta!« se je ojunačil Tone in se posmejal Vinku. Molk. Matevžku je bilo hudo. Vedel je, da je bil Vinko njegov edini prijatelj, ko je še služil pri njih. Vedel je tudi, da so vse te ostre besede izvirale le iz zavisti, ker je Matevžek pokazal, kaj zna. Oči so se mu orosile, debela solza mu je padla z lica na tla. Matevžek je neopaženo odšel domov. Poskrbel je, da je bilo za konjiča vse pripravljeno. V sobi je delal iz gline razne predmete. In nove reči si je izmišljeval. Ko je prišel oče domov, sta dolgo kramljala o bodočih Matevžkovih dneh, o obrti, ki bi bila primerna zanj. Tudi matere sta se spomnila in Matevžek je videl, kako so očetu lile solze iz oči ob taki misli na mamico. 14. Lepo jesensko jutro. Meglice so se raztopile v soncu. Z juga je pihljal topel veter. Lastavice so se zbirale okoli zvonika in v trumah posedale na streho. Golo drevje je kazalo, da starka zima že čaka na obzorju. Pri Nosanki so želi ajdo. Zenjice so se sklanjale na njivi in tiho prepevale. Vinko je vezal v snope. Tu pa tam je postal in gledal po cesti, ki je peljala v trg. Tu je namreč hodil v šolo. Tam v daljavi je capljala po velikem blatu Milka. V šolo je šla. Vinko si je pome! oči in gledal v daljavo. Trška zvonika sta bila obžarjena od jutranjega sonca. Jabolko na vrhu zvonika se je bleščalo kot svetla točka. »Kam pa zijaš?« se je oglasila za njim žanjica, »ali ti diši po šoli?« (Dalja) Stava Na vasi je živel reven krojač. Delal je noč in dan, a ker so bili časi slabi, se ni mogel dokopati do skromnega premoženja Žena mu je umrla in mu zapustila pet nedoraslih otrok, za katere je moral skrbeti. Zato je delal tudi ob nedeljah. . Neko nedeljo zjutraj, ko je zvonilo k maši, je krojač spet sedel pri svojem delu in vbadal v okorno raševino. Zvon je ravnokar odzvonil, ko se odpro pri krojaču vrata kar sama od sebe in pred začudenega reveža stopi imeniten gospod z črno kozjo brado in špiča-stimi ušesi, ki jih je skrival zelen klobuk. Bil je sam hudobec. »Kaj mi daš, če ti dam toliko zlata, da lahko pokriješ vso streho svoje bajte z njim? »Kaj bi dal, ko pa nimam ničesar. Reven sem in moji otroci jedo le en-k, ;t na dan.« »Vidišl Zato pa bodi pameten in stori, kar ti bom velel. Daj mi svojo ne-umrjočo dušo.« Krojač se je hudo prestrašil, rad bi se bil pokrižal, a bal se je hudih oči svojega gosta. »Kar tako je ne dam, za vse zlato ne,« je zinil končno krojač. »Saj ni treba. A skleniva stavo. Jaz stavim tri mlinarske vreče zlata, da sešijem moške hlače poprej nego ti,« je dejal hudobec. »Ta pa ne bo res. Saj sem vendar krojaški mojster.« »Kar začnival Ce boš ti urnejši, dobiš zlato, če bom pa jaz prvi, pa ti vzamem dušol« Krojač se ni več obotavljal. Dvojo moških hlač je urezal, položil kroj, iglo in sukanec pred tujca, popolnoma enak kroj, iglo in sukanec pa pred se in začela sta z delom. Oba sta hitela. A krojač, ki se jo razumel na svoj posel, si je jemal od sukanca kratke niti, hudobec pa si je hotel prihraniti časa, ki bi ga rabil za vdevanje niti v iglo in si je vzel tako dolgo nit, da je moral pri vsakem vbodu vleči nit za seboj, stopiti skozi okno in nazaj, da je mogel šivati. Zato je bil krojač tako srečen, da je prvi odložil dovršeno delo in se naglo pokrižal. Hudobec pa se je tako silno razjezil, da je treščil vse tri vreče zlata v hišo, da so se duri podrle, sam pa je z divjim vriščem ušel skozi dimnik in za njim je zasmrdelo po žveplu, da je ušel krojač skozi okno na piano, kjer je videl, da se je tudi dimnik zrušil za bežečim hudobcem. Še dolgo je živel krojač, vse otroke je dobro preskrbel in si bajto popravil, le oni dimnik je ostal črn in raz* drt do današnjega dne. Pojdi tja in popravi ga ti, če si upaš. Zvesta sestra Ob severnem morju je stala samot« na hišica. Morski valovi so divjali okoli nje: oh hudi uri so se valov' -zaga- njali do oken, vse to ji ni škodilo Ponosno je zrla na široko morje in pozdravljala ribiške ladjice, ki so plule miino. V hišici je bivala Elka najlepša deklica daleč na okrog Davno sta je bila umrla oče in mati, plela je mreže in si s tem služila kruh. Imela je samo bra ta, ki ga je ljubila nad vse na svetu. Kakor vsi moški v vasi, je bil tudi njen brat ribič. Po več tednov je plul po morju. Elka ga je vedno težko pričakovala Da bi pa brat že od daleč videl, da ga sestra pričakuje, je Elka oblju bila, da bo vsak večer postavila na okno luč, ki bo svetila na morje. Nekega dne je brat odplul daleč proti severu Elka je vsak večer po stavila na okno luč in pozno v noč ča kala, kdaj se vrne A vsako jutro je žalostna upihnila luč, zakaj brata ni bilo nazaj. Minuli so tedni in meseci; Elka je še vedno čakala Sosedje so prihajali k Elki in ji prigovarjali, naj ne požge to» liko luči, zakai olje je drago in brat se je gotovo pogubil. Zajel ga je vihar in je utonil. A Elka je vedno odgovarjala: »Obljubila sem, da bo vsako noč gorela luč in obljubo hočem držati.« Minula so leta. Nekdaj lepa deklica Elka je bila postala siva starka Komaj se je še držala na nogah, vsako noč je svetla luč klicala na morje, da zvesta sestra še vedno čaka. Nekega večera pa so sosedje opazili, da je Elkino okno temno. Radovedni so pohiteli v njeno kočico. Tam so našli Elko mrzlo in mrtvo in poleg nje je stala ugasla svetiljka. Kako si mm nasadim atairolator Dva naša mlada čitatelja bi rada vedela, kako si sama lahko naredita akumulator Zakaj jima bo služil, sta pozabila povedati Prav to pa bi bilo potrebno, da bi jima mogli svetovati, kolikor se sploh da. Akumulator namreč ni tako preprosta reč, kakor se vidi Treba je že precej ročne spretnosti, da se vsaj za silo posreči. V prvi vrsti tole pojasnilo: Akumulator ima lahko samo dva, štiri, šest, osem itd. voltov, nikoli pa ne lihega števila. Akumulator se sestoji iz posode, napolnjene z razredčeno žvepleno kislino (ta se dobi pod imenom akumulatorska kislina v vsaki drogeriji) in iz dveh svinčenih plošč, potopljenih v kislino tako. da sta celi rod gladijo tekočine Za posodo je prav primerna ploščata steklenica n pr. taka od črnila, ki ji odreže-mo vrat. Okrogle steklenice niso primerne, ker je pri njih treba več kisline Kisline mora biti namreč samo toliko, da .o plošče vse potopljene v njej Svi Seni plošči sta Dri pravih, v tovarni izdelanih akumulatorjih na poseben način predelani, tako da sprejmeta se in hranita pri razmeroma majhni površini zelo mnogo električnega toka Takih pl *č si seveda sami ne moremo napraviti ker nimamo primernih r'.ojev. Vza. ;mo si torej navadro, en ali dva milimetrn d"hPlo plo- čevino, ki jo prirežemo v primerno veliko obliko (kakršna posoda nam je pa* na razpolago) in plošči po površini z ostrim žebliem ali šilom tako obdelamo da sta kolikor mogoče hrapavi. Plošči potopimo v posodo, tako da si stojita druga drugi nasproti v čim manjši razdalji. Pri tem pa je treba vestno paziti, da se plošči nikjer ne dotikata. V ta namen vtaknemo med nji dve ali tri tenke steklene cevke ali pa paličice iz trde gume. Take paličice si prav lahko z ža-gico za rezljanje izrežemo iz sprednje ali temeljne plošče kakega starega radijskega aparata, dobe se pa tudi za majhen denar v vsaki radijski trgovini. Ko pa smo ravno že v radijski trgovini, se pa ogledamo še za kako primerno posodo — preostanek kake stare radijske baterije, kar bi nam delo seveda zelo olajšalo. S tem bi bil naš akumulator prav za prav gotov Na vs>ako ploščo je treba pritrditi še kos žice. kar najlažje naredimo na ta način, da ploščo prav na vrhu prevrtamo ter skozi luknjo vtaknemo žico, ki jo nekajkrat zavijemo. To mesto potem dobro namažemo z va-zelino. Akumulator je treba zdaj še napolniti To naredimo na ta način, da ga priklopimo na električno napeljavo in sicer samo na napeljavo enosmernega toka Ker je na razpolago samo izmenični tok bi potrebovali še usmerjevalec. to je aparat, ki izmenični tok pretvarja v enosmerni tok Ta reč pa je orecej draga in se za naš primitivni ikumu' tor ne izplača Tudi na enakomerni tok n* smemo našega akumulatorja prikloniti neposredno, ampak moramo dovodno žico k eni ali drugi plošči vklopiti žarnico za kakih 25 ali 40 ^tov. kakor kaže naša skica. Kdaj je akumulator napolnjen, spo- 1. Steklenica, ki jo pri črtkani črti od režemo; 2. plošča iz Svinčene pločevino; 8. akumulatorska celica; 4. zaporedna vezava posameznih celic in priklopitev na elek trično omrežje. znamo po tem, da se začno na ploščah burno razvijati mehurčki Pravimo, da akumulator kuha. Ena plošča postane čokoladno rjave barve, druga pa svetlo siva. Prva je pozitivni, druga pa negativni pol našega akumulatorja. Pri vsaki naslednji polnitvi je treba paziti, da zvežemo pozitivni pol akumulatorja s pozitivnim, negativni pa z negativnim polom električnega omrežja. Akumulator spočetka elektriko prav slabo drži. Zmerom je takoj spet prazen. Šele, ko smo ga že nekaj desetkrat napolnili in spet izpraznili, se poveča njegova kapaciteta, kakor pravimo. Seveda pa tak primitivni akumulator po množini elektrike, ki jo lahko shrani, ne moremo primerjati s tovarniškim enake velikosti. Čim bolj bo naš akumulator star, več elektrike bo držal. Ena akumulatorska celica z dvema ploščama ima ne glede na njeno velikost, napetost 2 volta Ako hočemo več voltov, moramo več celic zaporedno zve-zati in sicer zmerom pozitivni pol en