Gangl — pesnik. V dobi bogoiskateljstva — kakor nazivajo literarni esteti današnji pesniški razmah — ni hvaležno raziskovati preko neopredeljenega verbalizma in psihološkega simbolizma dobo devetdesetih let, v katerih je le Medved s svojo samoraslostjo kril prehod od Kobarida in Rimskih Toplic do ljubljanske cukrarne. Literarna zgodovina označuje to dobo z epigonsko liriko, in res se je zgodilo, da so izšli v tistih letih liriki-učenci, ki so posnemali svoje močne prednike v obliki in vsebini, ne zavedajoči se prevratnega literarnega ozračja, ki se je že javljalo pri drugih narodih. Tudi Gangl je sprva krenil to pot. »Iz luči in teme« nas v liričnih momentih spominja Stritarja in Gregorčiča, le da je Gangl mestoma v izrazih popolnoma svoj; Gregorčič je tako liriko tako mehko izmuziciral, da je pesem naslonil čisto na narodno poezijo: narod pa je kitice kmalu sprejel kot svoje. Dasi tedaj začetnik, je pa tudi Gangl v tej svoji zbirki globoko čuvstven (V mraku, Nemi listi); baš tisti motivi so posebno vznešeni, pri katerih se ne spušča v miselnost, temveč ostaja res pevec. »Moje obzorje« Gangla še ni tako dvignilo, kakor bi bilo pričakovati po njegovem splošnem razmahu, dasi je vpesnjena v knjigi popolna zrelost. Naslov knjigi ni skladen, kajti Gangl tu pri pesmih še ni pokazal celotnega svojega obzorja; razodel ga je pozneje v posameznih številkah naših revij in v sVoji dramatiki. Moč Ganglova izkipi često na široko in bralcu je, da bi šel ž njim po vseh njegovih vprašanjih razuma in srca. Končno je Gangl potopil vsa čuvstva v lirično bol za svoj rodni dom. V posameznih številkah »Ljubljanskega Zvona« in »Slovana« je dal duška svoji veliki ljubezni; posebno tri sonate »Dom«, »Sonata o življenju« in »Sonata o domovini« ga razkazujeta dovršenega. Ta pesniška trilogija, ki se zliva z belokranjskih goric preko trpke življenjske resnosti v silno in neomahljivo ljubezen do lastnega juga, je najlepši in najpopolnejši izraz Ganglove notranjosti. In dejal bi, da se je Ganglu ravno tu odprlo pesniško obzorje in se dvignilo in razširilo v »Sonati o domovini«. »Dom« je rahla vez epične in lirične Bele Krajine, Ganglove rojstne zemlje, kjer se solnčijo »devojke, kot na majolikah bi bili rožni cveti«, kjer »se bratje objemajo v snu in delu na lepšo bodočnost belega rodu«, kjer »življenje je resnosti izobilje«. In »Dom« se vzpenja vsebinsko vedno više, kakor se dvigajo belokranjski domovi sami. in pogleda zadnjemu žarku v oči na najvišji točki pesnitve: »za mano sanja zora mladih dni — vodnica delu je domovja čast«. »Sonata o življenju« je fanfara dela in slave; ukaz srcu in lastni volji in pobuda bratom: »miruj od hrepenenja mi, srce, izlij se v voljo, da rodi se moč«, »junak si, sin trpljenja, in gospod. ako ti lastna moč nasilje zmane!« Aforizmov sto je, ki gredo mimo tebe; vsi so težke resnice, tvoji znanci, pa se jih šele tu res zaveš. Vojni letnik »Ljubljanskega Zvona« pa nas je presenetil s »Sonato o domovini«, s pesnitvijo, ki je za »Dumo«, dejal bi, najbolj izčrpna. Ne dosega sicer le-te v čuvstvenosti in zgradbi — zakaj Slovenci ne dobimo bržčas v pozna desetletja enake epopeje — vendar je i ta polna vere, lepote in zanosa. Da je vzrastla v prvih vojnih letih, sonata le ozarja, zakaj pesnik sam pravi, da je namenjena masi, vsakomur, tudi vojakom v bojni črti. Danes se nam vidi znabiti ta želja anahronistična; če pa pomislimo, koliko je v zadnjih vojnih letih tiskano zaledje vplivalo na srca in misli v strelskih jarkih, potem moremo razumeti i to pesnikovo hrepenenje. V magistralu udarjajo vodilni stihi sonate; misli in slike se vrste. in domovina se vzbuja... prerok jo budi z navdušenimi krilaticami ter ji obljublja »da očiščen krivd, služil vsak ji bo v kreposti«. — * Plodovit, kakor na drugih poljih, je bil Gangl i na pesniškem. Njegove zbirke so: »Pisanice« (pesmi za mladino). — »Iz luči in teme« (zbirka pesmi). — »Moje obzorje) (zbirka pesmi). — »Pesmi«. (Knjižnica za mladino, Gorica XXV., str. 147—168). — »Dom«. (12 sonetov) »Lj. Zvon« 1905., 1—3, 65—67. — Sonata pod križem (pesmi). »Slovan« III., 146—7. — Sonata o življenju (pesmi) »Lj. Zvon« 1911., 12—17. — Sonata o domovini (13 pesmi) »Lj. Zvon« 1915., 549—554. — Svojci (2 soneta) »Lj. Zvon« 1916, 481—2. — Nebroj njegovih pesnitev leži v »Zvončku«, »Dom in Svetu«, »Zvonu«, »Slovanu«, »Vrtcu« in po raznih drugih listih in spisih. Pesniška tvorna sila Ganglova ni ugasnila z leti. Nasprotno, od prve zbirke do »Mojega obzorja« je motivno i stilistično napredoval: najvišje se je pa povspel brezdvomno v »Sonati o domovini«. V mladinskem pesništvu se je razvil in uveljavil v polni meri ter dosegel odlično mesto. Mogoče so mu slovstveni esteti šteli kot pesniku v zlo, da pregovorniško izraža tupatam mehkobo in rajanje svojih liričnih motivov in misli. »Sonata o domovini« sama že, je sredi cvetočega simbolizma znak in priča Ganglove trajne pesniške vrednote. Tone Gaspari.