Dajejo sebi
Svobodna menjava dela medvoških KS z združenim delom se je vkoreninita
Medvoške tovarne združujejo  14 odstotkov povprečnega neto
osebnega dohodka na zaposlenega delavca v preteklem letu za
uresničevanje srednjeročnega načrta krajevnih skupnosti na med-
voškem območju. Tako so letos zbrali približno pet starih milijard
dinarjev.
70 odstotkov sredstev razdelijo po v naprej dogovorjenem progra-
mu, 30 odstotkov pa za operativne programe.
Da se združeno delo vse bolj otepa s težavami je dejstvo, pred ka-terim nihče ne zapira oči. To, da imajo ogromne težave tudi krajevne skupnosti pa je drugo dejstvo, ki ga sicer vsi vidimo, vendar je že kot navada postalo drugotnega pomena. Še nedavno tega so se različni forumi spoprijemali z nalogo, da bi sistemsko uredih financiranje KS. Zdaj zaradi tega, zdaj zaradi onega pa so sporazumi in drugi poskusi ureditve financiranja »padli«. Težave pa so ostale in marsikje je potr-pežljivost krajanov, zaradi neurejenih problemov, že čisto na robu.
Odgovorni Ijudje ob tem še kar mižijo, morebiti skomignejo z rame-ni ali dodajo: »dokler bomo imeli gospodarske težave bomo pač v krajevnih skupnostih potrpeli.«
Ampak s takšnimi ugotovitvami se niso povsod sprijaznili. Zavida-nja vreden primer je v medvoških krajevnih skupnostih, kjer se zdru-ženo delo že desetletje sporazumeva z okoliškimi krajevnimi skup-nostmi o urejanju skupnih problemov.                          Pred nadalje-
vanjem zapisa o svobodni menjavi dela na medvoškem, ki smo ga pripravili na osnovi razgovora z Dušanom Brekičem, (ki je direktor Aera, tozda tovarne papirja in celuloze, obenem pa je tudi dejaven družbeni delavec v krajevnih skupnostih in »sokrivec« za svobodno menjavo dela v KS), naj omenimo še »srečo« medvoščanov: večina zaposlenih v tej industriji tudi stanuje v eni izmed devetih okoliških KS (Medvode, Preska, Vaše-Goričane, Senica, Sora, Zbilje, Pirniče, Smlednik in Trnovec Topol).
Kot je dejal Dušan Brekič soodvisnost je tako velika, da razvoj in-dustrije v Medvodah ni mogoč brez sodelovanja krajevnih skupnosti. Ena sama tovarna na primer ne more začeti z gradnjo fekalne kanali-zacije ali stanovanj za delavce. Več tovarn pa lahko združi sredstva
za relativno velike projekte. Krajevne skupnosti pa takšne dejavnosti koordinirajo.
Krajevne skupnosti na medvoškem so z organizacijami združene-ga dela že v prejšnjem srednjeročnem obdobju sklenile samoupravni sporazum o usklajenem razvoju. Izkušnje preteklega obdobja in na novo ugotovljene potrebe, so zapisali v sporazum za sedanje sred-njeročno obdobje.
Skupne naloge tega srednjeročnega načrta za sedaj uresničujejo skoraj stoodstotno, kar gre pripisati predvsem realno oblikovanim potrebam in možnostim združenega deia in krajevnih skupnosti. Tako so se denimo dogovorili, da bodo v tem obdobju povečali telefonsko omrežje in izboljšali telefonske zveze s svetom. To seveda ni bila samo želja krajanov, temveč tudi gospodarstva, ki je zaradi slabih zvez večkrat v težavah. Za razvoj omrežja je gospodarstvo namenilo veliko denarja pa tudi krajani so morali za telefonske priključke pla-čati precejšnjo vsoto. Ker PTT nima za razvoj omrežja denarja, bi bil tak zalogaj prevelik za krajane pa tudi ozdi bi sami težko namenili za nekaj deset priključkov ogromna sredstva.
To je le en primer soodvisnosti in uresničevanja srednjeročnega načrta. Program pa obsega tudi druga področja: gradnjo kabelske te-levizije, gradnjo ali večja vzdrževalna dela športnih objektov, grad-njo mrliških vežic, družbenih domov ... Lani so tako že obnovili dom Svobode v Medvodah, Godbeni dom ... obnavljajo ali gradijo pa tudi druge objekte.
Način zbiranja in razdeljevanja sredstev po zaključnih računih vsa-ko leto sproti preverjajo ter določajo prednost. Za oblikovanje pro-grama je izmed vsega najpomembneje, da je le-ta oblikovan na osno-vi najširše razprave, tako v KS kot v ozdih. Samo programe, ki imajo podporo med delavci in krajani pa je mogoče uresničiti.
Očitek nekaterih, da krajevne skupnosti s sporazumom izključno pridobivajo sredstva za svojo dejavnost seveda ni utemeljen, še manj pa, da KS ne poznajo solidarnosti. Prav v zvezi s solidarnostjo med KS je treba omeniti, da 30 odstotkov zbranih sredstev deiijo po tako imenovanem ključu na vse omenjene KS, ostala sredstva pa po do-govorjenih prednostnih programih.
Tudi to je treba omeniti, da so v srednjeročni načrt vključene vse okoliške KS, ne glede na to ali imajo na svojem območju tovarne.
Skratka, v medvoških KS so dokazali, da ne pristajajo na čakanje in ukrepe »od zgoraj«, kajti razvoj se ne sme ustaviti.
BRANE PRAZNIK