Književna poročila. 499 Kar se tiče slik, je škoda, da se niso natisnile na koncu knjige na boljši papir, kakor se je to storilo pri Seidlovi knjigi. Tako pa je cela vrsta slik pokvarjena. Glede jezika moram omeniti, da je bila korektura premalo vestna. Že takoj v naslovu čitamo »prirodoznanski, političen in kultura« opis"; med ljudstvom in njihovim opravilom (5), na str. 12. trajati namesto nastati; neprijetno udarja na uho vedni „je"; čudno se glasi »blato spušča vodo skozi" (12) namesto propušča. Jos. Breznik. O rabi dovršnih in nedovršnih glagolov v novi slovenščini. Spisal 1. 1903. in pozneje popolnil Rajko Perušek. Razpravo s tem naslovom je obelodanilo letošnje izvestje prve državne gimnazije ljubljanske in urednik »Ljubljanskega Zvona" me je nagovoril, naj bi napisal poročilo o tej programski razpravi. Izrecno se sicer v svoji tozadevni prošnji gosp. urednik ni tako izrazil, pa misliti si je morda utegnil takole: »Sprožil je bil pred dvajsetimi leti tisto nesrečno teorijo o sedanjičnosti —zakaj ne sedanji ničnosti? — perfektivnih glagolov L. P., primerno je torej, da napiše tudi L. P. referat o razpravi, ki to njegovo teorijo pobija in izpodnaša, — naj le brani ta samopašni, samoumi in samouki teoretik sam svoje stališče, če je more." — Če je gosp. urednik naloživši meni ta referat mislil tako, kakor sem mu v ravno navedenih besedah podtaknil, naložil mi je seveda zasluženo pokoro, češ, naj le skesano priznam svojo zmoto, ker le tako je mogoče, da še ozeleni suha vejica mojega nesrečnega slovničarjenja. Parkrat se mi je sicer že ponujala prilika, ko so me zaradi te nedokazane in nedokazljive (?) teorije glede sedanjičnosti dovršnikov prijemali in podajali, — nudila se mi je, pravim, prilika, da bi bil šel skesano vase ter pri-huljeno požebral edino pravilni (?) slovanski »izpovedujem se", zatajivši naš slovenski »izpovem se", toda upornost, — ne sicer trma in vsevedna svojeglavnost, pač pa neomajano prepričanje, da je edini pravilni »praesens effectivum" samo »dam, izročim, izpovem, odpustim", ne pa »dajem, izročam, izpovedujem, odpuščam" i. t. d., ta uverjenost mi ni dala in mi še danes ne da, da bi se uklonil in priznal nasprotnikom kakršnokolisibodi opravičenost premembe Prešernovega verza »Vam izročim, prijatla dragi mani", češ da se mora pravilno glasiti: »Izročam vam, prijatla dragi mani". Niti tega ne morem priznati, da bi bila s slovniškega stališča taka prememba kakorkolisibodi opravičena poprava in izboljšba. Ne in trikrat ne! Podajati me je blagovolil zaradi trditve, da pozna slovenščina pravi sedanjik perfektivnih glagolov z zgolj dejanskim pomenom brez kake primesi durativnosti, — najprej g. Bežek — nekako iz hvaležnosti za neanimozno poročilo o njegovi programski razpravi o Ravnikarjevi slovenščini, — podajal me je pozneje nekoliko tudi g. Mencej, jaz pa uvidevši, da smo približno v enaki situaciji, kakor nam jo slika n. pr. Plato v 22. poglavju svojega Protagora, sem se pustil prijemati in podajati ter se tiho zadovoljil s tem, da je bil g. p. St. Škrabec, znani trezni poznavec slovenščine, in gospoda bodo že blagovolili priznati, da tudi slo-vanščine, pristopil na mojo stran in (v Arch. f. slav. Phil. XXV, 554) poskusil znanstveno dokazati opravičenost perfektivnih glagolov za gotove slučaje, za katere sicer slovenski učenjaki to opravičenost taje in v katerih merodajna pišoča masa postavlja le imperfektivne glagole. Mislil sem si s Ciceronom, če smem govoriti v priliki: »Cato ille noster, qui mihi est pro centum milibus" ter sem molčal, češ: ,,pusti vrednejše govoriti, nego si ti," — zahvalo pa sem mu dolžan zaradi 32* 500 Književna poročila. resnice, za katero se je potegnil. — Kaj da je navadna posledica molčanja, sem izkusil tudi jaz: kmalu ti začne siliti na površje znani „qui tacet, consentire videtur", pa ti pravijo: „Potlačili so ga, heretika, zaprli so mu sapo, da ne zna ni golsniti več" — in pišoča masa od dne do dne bolj sili in se pogreza v nenaravno, prisiljeno negovanje imperfektivnih glagolov in naši klasiki se v slepi gorečnosti za slovanski imperfektivum izpozabljajo do takihle vprašanj: „Povej, sprejemaš mojo sopomoč?" (namesto: sprejmeš li?) in do takihle ogovorov: „Moleč te, v prah po ki e kam pred teboj!" (namesto: pokleknem ali v prahu klečim) pa do takihle poročil: „Dobil je dekret, da se ga odpušča iz službe" (namesto: da so ga odpustili, da je odpuščen, da ga odpuste) i. t. d. Ko sem torej že med tiskanjem zgoraj omenjene razprave od strani slišal o nekem napetem pričakovanju na našem literarnem terišču, češ, kako da bodo v tej razpravi razmrcvariii nekdaj mojo, sedaj pravzaprav tudi Škrabčevo teorijo, kajti on jo je v Jagičevem Archivu znanstveno utemeljil in zoper njega se v prvi vrsti tudi obrača Peruškova razprava, tedaj se me je polotila neka radovednost, češ, s katerimi novimi razlogi da bodo podprli staro svoje naziranje, oziroma izpodbili to preklicano novo teorijo, — kajti to, kar uči Miklošič (Kopitar, Metelko, Navratil, Šolar), kar je za njim povedal Bežek in kar so v Jagičevem Archivu napisali gg. Škrabec, Musič in Mencej, nam je bilo že znano. Toda refren, ki se zopet in zopet ponavlja, je vedno isti, namreč: „Sloven-ščina (slovanščina) pozna v sedanjiku samo imperfektivne glagole, perfektivni glagol se more rabiti samo za pretekla ali za prihodnja dejanja, kajti če se kaj zgodi, je mogoče le, da se je zgodilo ali da se bo zgodilo, sedaj se zgoditi ne more, v sedanjosti se vse samo godi, nikar pa ne zgodi i. t. d. Če rabi torej naš prosti narod kdaj za sedanjik perfektiven glagol, je to vpliv (ali bolj moderno in bolj slovansko (?) povedano „vtek") nemščine, vpliv tujstva, ki se ga moramo v imenu slovanstva otresti i. t. d." — Dobro! Priznajmo takov vpliv nemščine, dasiravno ni še vseskozi dokazan, — recimo, da velja to očitanje, vsaj brez vpliva od strani sosedov, s katerimi kak narod pride v dotiko, ne more ostati nobeden jezik in tudi slovenski gotovo ni ostal, — vprašati hočem samo, ali na staroslovenščino in po zgodovinskem razvoju potem tudi na druga slovanska narečja ni prav nič vnanjega vplivalo, ali je res tam vse tako samoniklo, tako izvirno, tako pristno slovansko, — ali bi se ne mogel staroslovenščini enako očitati vpliv grščine, kakor se novoslo-venščini očita vpliv nemščine. — Da so perfektivni glagoli, n. pr. ,,padem, dam, dvignem" po obliki ravno tako sedanjiki, kakor so sedanjiki ,,padam, dajem, dvigam", o tem mislim, da ni dvoma. Slovenščina sedaj pozna izmed prostih, enostavnih, nezloženih glagolskih oblik samo sedanjik in velevnik, vse druge oblike povednega glagola so zložene ali sestavljene s pomožnim glagolom in opisovalnim deležnikom. Za tako sestavljanje raznih časov potrebne opisovalne deležnike pa tvorijo vsi glagoli, perfektivni in imperfektivni. Tako dobimo za preteklost: sem bil dal, sem dajal, sem dal — in za prihodnjost: bom dal, bom dajal. -- Po obliki je torej „dam" ravno tako sedanjik kakor „dajem", to velja, kajne? Toda po pomenu ni, pravite vi, po pomenu je samo „dajem" sedanjik, — „dam" je pa aorist, t. j. glagolska oblika izražujoča dovršnost, toda časovno neomejena. Vprašal sem že enkrat, ali smemo imenovati to, kar smo iz sedanjosti izključili, potem še neomejeno? — Izključitev iz sedanjosti je zadostna omejitev, — če je pa kaj res neomejeno, mora biti v sedanjosti ravno tako možno kakor v preteklosti in v prihodnosti (bodočnosti). Književna poročila. 501 Oglejmo si nekoliko grški glagol, saj je menda grščina na staroslovenščino največ vplivala. Znano je, da razločujemo v grščini trojno kakovost dejanja: 1.) Iz golega glagolskega debla izvedene oblike označujejo dejanje samo na sebi brez poudarjanja njegove trajnosti (t. j. dejanski ali taktni pomen), dostikrat pa samo nastop dejanja (t. j nastopni ali ingresivni pomen), n. pr. (padem). — Kjer pa jezik kaj pogreša, je primoran, če nastopi potreba, nedostatek nadomestiti s tem, kar ima na razpolago, — uvesti mora zamembo, vdati se mora v to, da nastopi vikarijat. In tako nastopa v grščini, ker nimamo iz golega glagolskega debla izvedenih perfektivnih sedanjikov, kot vikarijatna oblika v takih slučajih imperfek-tivni sedanjik z zgolj taktnim ali dejanskim pomenom. V tem zmislu uči E. Kochova grška slovnica (§ 98, 6) takole: „Da vom Verbalstamme ein Haupttempus nicht gebildet \vorden ist, so tritt der Indikativ Praesentis fur dasselbe ein, d. h. es kann durch den Ind, Praes. eine Handlung als in der Gegenwart einfach geschehend oder eintretend bezeichnet werden (faktische. und ingressive Bedeutung). Alo<»;j.i ich gebe (nicht: ich biete an oder ich pflege zu geben). 0aufiaL je v navedenem vzgledu tak vikarijaten perfektiven sedanjik s pomenom „[vas ne] pregovorim, [ne] prepričam", a v drugih slučajih je -el{Ko po navadi pravi imperfektivni sedanjik s pomenom" prigovarjam, prepričavam, skušam dopovedati". — V slovenščini pač poznamo vikarijat, da stopi v živahnem pripovedovanju sedanjik namesto preteklega ali prihodnjega časa, tega vikarijata pa, da bi stopil na mesto perfektivnega imperfektiven glagol, nikakor ne potrebujemo, ker imamo razvit sedanjik perfektivnih glagolov. V grščini je torej 8w