Brigita Perše - Potreba po sistematični (po)krstni pastorali 611
Izvirni znanstveni članek (1.01)
BV 73 (2013) 4, 611—624
UDK: 272-46-558.3(497.4)
Besedilo prejeto: 08/2012; sprejeto: 10/2012
Brigita Perše
Potreba po sistematični (po)krstni pastorali v Cerkvi na Slovenskem
Povzetek: V Cerkvi na Slovenskem prevladuje krščevanje majhnih otrok, zato je krstna pastorala v bistvu delo s starši teh otrok. Njihova vloga je v krstni kate-hezi nenadomestljiva. Študija pa razkrije, da se v strukturi staršev novokrščen-cev hitro zmanjšuje delež poročenih staršev (bodisi cerkveno ali samo civilno poročenih). Leta 2010 je bilo neporočenih že 36,5 % vseh staršev novokrščen-cev. V prihodnje jih bo verjetno še več. Zato lahko postane trenutek, ko starši prosijo za krst svojega otroka, pomembna »vstopna točka« za evangeliziranje staršev; Cerkev je - po izsledkih raziskave sodeč - ne izkoristi. Krstna pastorala bi morala postati edno od prednostnih področij nove evangelizacije. V razpravi skušamo prikazati potrebo po načrtni sistematični krstni in pokrstni pastorali pri nas V ta namen predlagamo tudi nekaj konkretnih pastoralnih dejavnosti v to smer.
Ključne besede: cerkvena statistika, ljubljanska nadškofija, poroke, krst, krstna pastorala, kateheza odraslih, misijonarska Cerkev
Abstract: Necessity for Systematic (After)Baptismal Pastoral Care in Slovenian Church
In Slovenian Church the prevailing form of baptism is infant baptism and baptismal pastoral care really means working with the parents of these infants. The study shows that the percentage of unmarried parents of the children to be baptized is increasing (in 2010 it already amounted to 36.5 %) and will probably continue to grow in the future. When parents who are more or less distant from the Church want to have their child baptized, this can be an important "entry point" for the evangelisation of the parents. According to the results of the investigation, however, the Church does not make use of it. The paper tries to show the necessity for a systematic (after)baptismal pastoral care as a part of adult catechesis and suggests some concrete pastoral actions therefor.
Key words: church statistics, archdiocese of Ljubljana, marriages, baptism, baptismal pastoral care, adult catechesis, missionary Church
612 Bogoslovni vestnik 73 (2013) • 4
1. UVOD
Jezus je po vstajenju svojim učencem naročil: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih /.../ in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem m zapovedal!« (Mt 28, 19-20). Nihče pa ne more postati kristjan, če ni videl odraslega kristjana, torej človeka z zrelo vero, je bil pogost poudarek cerkvenih očetov. Zato je tako potreben medčloveški stik, ta pa se začenja v družini. V zgodnjem krščanstvu so bile pri širjenju krščanstva velikega pomena prav »hiše«. »Hiša« (gr. oikos) ni označevala le obljudene zgradbe, ampak tudi gospodinjstvo, družino oziroma rodbino, vključno s sorodniki in sužnji, ki so živeli v tesni medsebojni povezanosti. Erich Garhammer (1996, 50) opozarja, da njihovega pomena za prakrščanstvo ni mogoče dovolj visoko ovrednotiti. Bile so ustanovno središče in gradbeni kamen krajevne skupnosti, postojanka misijona, kraj zbiranja h Gospodovemu obedu, prostor molitve in katehetskega pouka, zgled krščanskega bratstva, z osrednjo enostjo v Kristusu . Ker so se v hišah kot zgradbah dogajala srečanja in obhajale božje službe, je jasno, da te skupnosti niso mogle biti prav velike.
Ko je v rimskem cesarstvu število kandidatov za krst skokovito naraslo (leta 313 krščanstvo postane dopustna vera, leta 380 pa uradna vera v rimskem cesarstvu), je bilo treba Cerkev organizirati drugače. S prehodom od manjšinske k množični Cerkvi so nastale kvalitativne spremembe. Propadel je katehumenat kot vseži-vljenjski proces, ko se je večina dala krstiti šele na smrtni postelji. Krščevati so začeli otroke. V družinah, posebno takšnih z daljšo krščansko tradicijo, so starši odslej dajali otrokom prvi pouk o veri in jih tudi sami uvajali v krščansko življenje. Na to dolžnost jih je Cerkev nemalokrat opominjala, kakor zasledimo v pridigah Janeza Krizostoma, Avguština in drugih. Situacija se je močno spremenila po propadu rimskega cesarstva, s preseljevanjem narodov. Nastopil je čas, ko je kralj zapovedal, da se sprejme krščanska vera, in je počasno delo Cerkve komaj dohajalo vladarja, ki je silil dalje. Takšno pokristjanjevanje je bilo predvsem zunanje, brez globlje verske vsebine. Konverzija ni bila individualna, temveč skupna ali knežja odločitev, krščanska pripadnost in notranje prepričanje nista bila nujno identična. Tridentinski koncil je zato obvezal župnike, naj imajo ob nedeljah krščanski nauk vsaj za odrasle, a v praksi je prevladovala kateheza otrok in dorašča-jočih. V času industrializacije se je družba bolj diferencirala, to pa je v ljudeh povečevalo prepad med vero in življenjem. Leta 1929 je Ciril Potočnik zaskrbljeno ugotavljal: »Vedno češče se čujejo tožbe o pomanjkanju življenja iz vere, govori se le še o nekem tradicionalnem, podedovanem krščanstvu tudi pri takih, ki od cerkve zapovedane dolžnosti na zunaj še izvršujejo. že Renan je zapisal značilno besedo: 'Mi živimo le še od sence, od duha (vonja) izpraznjene posode, tisti, ki pridejo za nami, bodo živeli od sence sence.' /.../ Prej so ljudje še živeli od neke podedovane vere. Njeno mesto zavzema danes filozofsko in moralno poganstvo. /.../ Naše družine niso več zdrave. Kjer je življenje v družinah krščansko, tam se ni bati ne za vero ne za nravnost, kjer pa tega ni, gine vera in propada nravnost.« (1929, 125-127) Mestno okolje, vpliv množičnih občil in razkristjanjenje družbe so vplivali na družino in jo spremenili. Nekdanjo razširjeno družino, v kateri so
Brigita Perše - Potreba po sistematični (po)krstni pastorali 613
skupaj živeli starši, otroci in drugi družinski člani (stari starši, tete, strici), je zamenjala mala oziroma nuklearna družina. Takšna ozka družina je izgubila veliko nalog, ki jih je nekdaj opravljala širša družina, to velja še zlasti za področje vzgoje in posredovanja vrednot, izročila, kulture, vere in podobnega. Kljub tem spremembam in kljub komunističnemu odkritemu nasprotovanju veri pa je bilo samoumevno, da je otrok krščen, in to brez poprejšnje priprave.1 Takšno pastoralno ravnanje je vodilo k temu, da je bilo čedalje več ljudi krščenih, a ne uvedenih v krščansko življenje.
2. RAZiSKAvA
2.1	Hipoteza
V	raziskavi smo želeli potrditi oziroma ovreči predvsem hipoteze:
a.	da v Sloveniji glede na starost novokrščencev prevladuje krščevanje majhnih otrok;
b.	da se v strukturi staršev novokrščencev glede na zakonski stan (cerkveno poročeni, zgolj civilno poročeni, neporočeni) povečuje delež neporočenih;
c.	da na oboje vpliva stopnja urbanizacije okolja.
2.2	Poprejšnje priprave in metode potrditve hipoteze
V	raziskavi smo se oprli na podatke Statističnega urada Republike Slovenije o prebivalstvu, o porokah in o razvezah in na podatke cerkvene statistike, ki jih škofije na Slovenskem zbirajo pri župnijskih uradih na podlagi obrazca verske statistike (od leta 1965 do leta 2000) oziroma Letnega pregleda pastoralnega dela: bogo-služni del (od leta 2001 dalje). Iz omenjenih obrazcev smo analizirali trend cerkvenih porok v Sloveniji v obdobju 1966-2009, starostno strukturo novokrščencev in strukturo njihovih staršev glede na zakonski stan in število ur oziroma srečanj, ki so jih imeli duhovniki pred krstom s starši novokrščencev v obdobju 1965-2010.
Pri analizi njihovih povezav s stopnjo urbanizacije okolja smo upoštevali klasifikacijo župnij glede na podeželske, primestne (postpodeželske) in mestne, kakor so klasificirane v knjigi Prihodnost župnije (Perše 2011a, 182-193).
Gibanje preučevanih fenomenov smo ponazorili z grafi. Tam, kjer nismo uporabili grafičnih prikazov, smo v opombo zapisali enačbe linearnih trendov (y = a + b * x, pri tem je »a« povprečna vrednost odvisne spremenljivke na sredini preučevanega obdobja, »b« pa prirast oziroma upad v enem letu) in determinacijski koeficient (R2), ki izraža moč pojasnjenosti preučevanega modela.
Eden od župnikov v Ljubljani je stanje takole opisal: »V Ljubljani /.../ je veljalo še v času 'svinčenega' režima pravilo, da sme vsak ljubljanski župnik krstiti kateregakoli otroka brez kakršnekoli povezave z župnikom, kjer je družina krščenca doma. Tako so imele največ krstov župnije okrog bolnic, saj so mimogrede iz bolnice zanesli h krstu še otroka, in stvar je bila urejena. Tako je bilo /.../ v Ljubljani nekaj župnij, ki so imele veliko število krstov; vsak je bil anonimen, čeprav je povedal svoj naslov, včasih tudi nepravega.« (Marinko 1996, 81)
1
614 Bogoslovni vestnik 73 (2013) • 4
2.3 Rezultati
2.3.1 Poroke, rojstva in razveze v Sloveniji
Gibanje civilno in cerkveno sklenjenih porok in razvez v Sloveniji v obdobju 19662009 smo ponazorili na grafu 1.
	18000
	16000
	14000
	12000
	
2	
o	10000
a.	
o	
>	8000
<u	
>25	6000
	4000
	2000
tO 00 O) O T- (N CO^- mCDI^OOCnO-^-CNCO^-mCDI^OOO) O0- (NCO^-mCDI^OOCnO-^-CNCO^-mCDI^OOO) tO tO tO tO	IM^ 1^1^1^1^1^00000000000000000000 0)0) 0)0)0)0)0)0)0)0)0000000000
0>0>0>0>0>0>0> 0)0) 0)0)0)0)0)0)0)0)0)0)0)0)0)0)0) 0)0) O) O) O) O)O) O) O) O) O OO O O O OO O O
Leto
- Civilne poroke ■
■ Cerkvene poroke
Razveze
Graf 1: Civilne in cerkvene poroke in razveze v Sloveniji, 1966-2009
Z grafa 1 je nazorno razvidno, da je v Sloveniji od leta 1972 dalje vsako leto manj civilnih porok; njihovo število se je zmanjšalo s 16 000 na skoraj 6000. Gibanje cerkvenih porok je vsaj do neke mere sledilo temu trendu: z 11 000 je padlo na skoraj 3500 in do leta 2005 pomenilo okrog 60 % civilno sklenjenih porok. Po letu 2005 so cerkvene poroke pomenile že manj kakor polovico civilno sklenjenih porok. Še večji padec civilnih in cerkvenih porok pa pokaže njihova primerjava glede na 1000 prebivalcev. V obdobju 1972-2009 je količnik civilnih porok padel z 9 na 3 poroke na 1000 prebivalcev,2 količnik cerkvenih porok pa s 6 na 1,5 poroke na 1000 prebivalcev.3 V obravnavanem obdobju se je vsako leto razvezalo okrog 2000 parov in je zadnje desetletje celo v rahlo naraščajočem trendu.
Analiza podatkov Statističnega urada RS o povprečni starosti neveste in ženina je pokazala, da se je pri obeh dvignila:4 medtem ko je bila leta 1990 nevesta v
Enačba trenda števila civilno sklenjenih porok na 1000 prebivalcev v Sloveniji za obdobje 1972-2009 je: y = 5,194 - 0,164 * x in je močno pojasnjena s časom (R2 = 0,901).
Enačba trenda števila cerkveno sklenjenih porok na 1000 prebivalcev v Sloveniji za obdobje 1972-2009 je: y = 3,086 - 0,098 * x in je močno pojasnjena s časom (R2 = 0,911).
Enačba trenda povprečne starosti neveste v Sloveniji za obdobje 1990-2009 je: y = 28,205 + 0,270 * x
O
2
3
4
Brigita Perše - Potreba po sistematični (po)krstni pastorali 615
povprečju stara 25,4 leta, ženin pa 28,7, je bila leta 2009 nevesta v povprečju stara že 30,3 leta, ženin pa 33,1 leta. Povečala se je tudi povprečna starost matere ob otrokovem rojstvu: leta 1984 je bila v preučevanem obdobju materina starost najnižja in je znašala 25,3 leta, leta 2009 pa je bila mati ob rojstvu svojega otroka v povprečju stara že 30,1 leta.5 Očetje so bili približno tri leta starejši od mater.
Iz podatkov Statističnega urada RS lahko razberemo, da med novorojenimi vse do srede sedemdesetih let delež novorojenih zunaj zakona ni presegel 10 %, toda od tedaj dalje se je ta delež nenehno večal, tako da je leta 2007 prvič presegel že polovico vseh novorojenih otrok.6
Ob ugotovljenih »neugodnih« trendih za krščanski model družine (upad deleža cerkvenih porok, večanje deleža novorojenih zunaj zakona) se zastavlja vprašanje, ali se ta trend ne kaže tudi v krstni pastorali. Na to vprašanje smo skušali odgovoriti v nadaljevanju, in to ob ljubljanski nadškofiji za obdobje 1965-2010.
2.3.2 Krstna pastorala v ljubljanski nadškofiji, obdobje 1965-2010
Najprej smo analizirali starostno strukturo novokrščencev (v 1. letu, od 2 do 6 let, 7 let in več) v obdobju 1965-2010.
100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0%
IOCDI— COCOOT—CMCO^TlDCDI—CO05O T—CM CO^TlDCDI— CO0)OT—CN C03J" LOCDI—CO0)OT—CNCO^TlOCDI— CO0) O CDCDCDCDCDI—I— I— I— I—I— I— I—I— I— COCOCO COCOCOCOCOCOCO0)0)0) 0)0)0)0)0)0)0)00000000 OOT— 0) 0)0) 0) 0) 0)0) 0) 0) 0)0) 0) 0)0) 0) 0) 0)0) 0) 0) 0)0) 0) 0) 0)0) 0) 0) 0)0) 0) 0) 0)0) 0) OO O O OO O O OO O T-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1- T-1-1- T-1-1-1-1-1-1-1-1-1- T-1-1- T-1-1-1- (M (M (M (M (M (M (M (M (N2n| (M
Leto
Iv 1. letu ■ od do I. leta □ 7 let in več Graf 2: Starostna struktura novokrščencev v ljubljanski nadškofiji, obdobje 1965-20107
in je zelo močno pojasnjena s časom (R2 = 0,984). Enačba trenda povprečne starosti ženina v Sloveniji za obdobje 1990-2009 je: y = 31,295 + 0,251 * x in je tudi močno pojasnjena s časom (R2 = 0,970).
Enačba trenda povprečne starosti matere v Sloveniji za obdobje 1984-2009 je: y = 27,592 + 0,208 * x in je močno pojasnjena s časom (R2 = 0,992).
Enačba trenda deleža živorojenih zunaj zakonske zveze v Sloveniji za obdobje 1975-2009 je: y = 0,283 + 0,013 * x in je zelo močno pojasnjena s časom (R2 = 0,983).
Prvih šest let (1965-1971) so se podatki o starosti novokrščencev zbirali le po dveh starostnih razredih:
5
6
7
482353234853535323482348
616 Bogoslovni vestnik 73 (2013) • 4
Z grafa 2 je razvidno, da je v ljubljanski nadškofiji v starostni strukturi novokr-ščencev ves čas prevladovala praksa krščevanja otrok v prvem letu starosti; ta delež je variiral med 83 % in 95 %. Preostali deleži so dokaj enakomerno porazdeljeni med novokrščence, stare od 2 do 6 let, in tiste, ki so bili stari 7 let in več. Skupni delež teh novokrščencev je bil najvišji leta 1992, ko je obsegal skoraj petino (17 %) vseh novokrščenih, a se je kmalu ponovno stabiliziral pri 10 %.
V nadaljevanju smo starostno strukturo novokrščencev analizirali glede na stopnjo urbanizacije okolja.
100% 90% 80% 70%
#
r 60%
c
| 50% ° 40%
O
30% 20% 10% 0%
-♦-Podeželje
-■-Primestje
-A-Mesto
- - o— Povprečje
LOCOI— COOTO0——000)00——COOO^-—COOO^-— CO 0)0 (0(0(0(0(01—I— I—I— I— I—I— I—I— I— C0c0c0c0c0c0c0c0c0c00)0)0)0)0)0)0)0)0)0)0 0 0 0 0 0 0 0 0 00—
T-l-T-T-l-T-l-T-l-T-T-l-T-l-T-T-l-T-l-T-T-l-T-l-T-l-T-T-l-T-l-T-T-l-T-OJOlOJOJ^OinOJOJfMOJ
Leto
Graf 3: Novokrščenci v 1. letu starosti v strukturi novokrščencev glede na stopnjo urbanizacije, ljubljanska nadškofija, obdobje 1965-2010
Analiza podatkov o starosti novokrščencev je pokazala, da je bil v mestu v strukturi novokrščencev ves čas nekoliko manjši delež novokrščenih v prvem letu starosti v primerjavi s strukturo novokrščencev v primestju in na podeželju. To pomeni, da je bil v mestu vedno nekoliko večji delež novokrščenih, starejših od enega leta starosti, vendar njihov delež tudi v mestu ni nikoli presegel 20 % (graf 3),8 to pa pomeni, da pri nas še vedno prevladuje praksa krščevanja majhnih otrok, tako v mestu kakor v primestju in na podeželju.
V nadaljevanju smo analizirali strukturo staršev novokrščencev v ljubljanski nadškofiji glede na zakonski stan (neporočeni, cerkveno sklenjeni zakon, zgolj civilno sklenjeni zakon).
v prvem letu in starejši od enega leta, zato smo vse novokrščence, starejše od enega leta, shematično prikazali v skupnem razredu.
Preostali deleži so dokaj enakomerno porazdeljeni med novokrščence, stare od 2 do 6 let, in tiste, ki so bili stari 7 let in več, a v obeh primerih glede na stopnjo urbanizacije okolja ni opaznih razlik.
8
Brigita Perše - Potreba po sistematični (po)krstni pastorali 617
100%
90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0%
mco t-^ COO) O 0-(N CO-^-m CDt^ CO 0)0-i-(NCO-^-m CD t-^CO O) 00-(NCO mco t-^ COO) O 0-(N co-^-m CDt^ CO 0)0 (0(0 tO teto t^	[^ t^CO CO COCO COCO CO COCO CO 0)0) 0)0) O) 0)0) O) 0)0) O OO OO O OO O O0—
0)0) GiGiGiGiGiGi 0)0) O) 0)0) GiGiGiGiGiGi 0)0) O) 0)0) GiGiGiGiGiGi 0)0) O) 0)0) O OO OO O OO O OO T-1-T-1-1-T-1-1-T-1-T-T-1-T-1-1-T-1-1-T-1-T-T-1-T-1-1-T-1-T-T-1-T-T-1-(N CNCN CNCN CN CNCN CN CNCN
Leto
■ cerkveno sklenjen zakon ■ civilno sklenjen zakon □ neporočeni
Graf 4: Struktura staršev novokrščencev glede na zakonski stan v ljubljanski nadškofiji, obdobje 1965-2010
Z grafa 4 je razvidno, da se je vse od začetka osemdesetih let povečeval delež novokrščencev neporočenih staršev (s 7,4 % leta 1980 na 36,5 % leta 2010) in hkrati manjšal delež tistih, ki so imeli poročene starše (bodisi cerkveno ali samo civilno). Medtem ko je imelo leta 1980 cerkveno poročene starše še 78,6 % novokrščencev, jih je leta 2010 imelo le še 57 %.
V nadaljevanju smo strukturo staršev novokrščencev glede na zakonski stan analizirali po stopnji urbanizacije okolja (grafi 5-7).
618 Bogoslovni vestnik 73 (2013) • 4
100% 90% 80%
_ 70%
S?
r 60%
c
>o 50%
40%
30%
20%
10%
0%
-♦-Podeželje
—■-Primes tje
—±— Mesto — o- - - Povprečje
Graf 5:
mcDt^cooo -i-tNco-^-m cot^comor- (NO^-mcct- cooo^-tNco ^-mcDr^oo 0)00-^0^ mcot^c000
CDCDCDCDCDh-1—7—7—r—I—1^1—7^7^0000 COCOCOCOCOCO COCO 0)0)0)0 0)0)0)0)0) 0)00000 OOOOO0-
0)0)0)0)0)0) 0)0)0)0)0) 0)0)0)0)0)0) 0)0)0)0)0)0) 0)0)0)0)0)0) 0)0)0)0)0) 0)00000 oooooo ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( ( c c c c c c c c c c c
Delež novokrščencev neporočenih staršev/ vljubljanski nadškofiji glede na stopnjo urbanizacije, obdobje 1965-2010
Z grafa 5 se vidi, da je bil v strukturi staršev novokrščencev delež neporočenih ves čas enako visok in je imel enak trend v mestu, v primestju in na podeželju, to pa pomeni, da ne moremo govoriti o razlikah glede na stopnjo urbanizacije.
Razlika v strukturi staršev novokrščencev glede na stopnjo urbanizacije je opazna pri preostalih dveh kategorijah: graf 6 prikazuje gibanje deleža cerkveno poročenih staršev novokrščencev, graf 7 pa gibanje deleža zgolj civilno poročenih glede na stopnjo urbanizacije.
t-(-T-(-(-(-(- T—(- T—(- T—(- T—(- T—(-(-(-(-(-(-(-(-(-(-(-(-(-(-(-(-(-(- i-(N(N(N(N (N(N(N (N(N (N(N
Graf 6: Graf 6: De/ež novokrščencev cerkveno poročenih staršev v ljubljanski nadškofiji g/ede na stopnjo urbanizacije, obdobje 1965-2010
Brigita Perše - Potreba po sistematični (po)krstni pastorali 619
Z grafov 6 in 7 je razvidno, da je bil glede na stopnjo urbanizacije v strukturi novokrščencev v mestu skoraj ves čas večji delež novokrščencev z zgolj civilno poročenimi starši in kot posledica tega manjši delež novokrščencev s cerkveno poročenimi starši kakor v strukturi novokrščencev v primestju in na podeželju; toda ta razlika se je v zadnjih letih precej zmanjšala.
100% 90% 80%
_ 70%
S?
r 60%
I 50%
o 40%
o
Z 30% 20% 10% 0%
Graf 7: Delež novokrščencev civilno poročenih staršev v ljubljanski nadškofiji glede na stopnjo urbanizacije, obdobje 1965-2010
Analiza podatkov cerkvene statistike o številu srečanj, ki jih imajo duhovniki s starši novokrščencev, je pokazala, da so imeli v preučevanem obdobju duhovniki v ljubljanski nadškofiji s starši v povprečju eno ali dve srečanji, in to večinoma posamič.
mtor^ro ct>O-0-IN co^-mtD6~ oomor- i\ico^-m tD(^roo>00-1\ico ^-intcr^ roo)00-1\ico^-mtD r^rooo (orororo ror^r^r-^	r^r^roco cocococo cocococooooo) o>o>o>o> o>o>ooooooo 0000-
0)0)0)0) 0)0)0)0) 0)0)0)0)0) 0)0)0)0) 0)0)0)0) 0)0)0)0)0)0)0)0) 0)0)0)0) 0)0)0000000 0000
T-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1- T-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1- T-1-1-1- 1-1-1N2MCNI CM CNCNCNICNCNCNCN
3. RAZPRAVA
Rezultati naše raziskave so pokazali, da je v ljubljanski nadškofiji okrog 90 % novokrščencev mlajših od enega leta, in to neodvisno od stopnje urbanizacije okolja. To pomeni, da Cerkev nadaljuje prakso, ki se je uveljavila že v 5. stoletju zaradi množičnega vstopanja v krščanstvo in zaradi velike umrljivosti dojenčkov. V uvodu smo omenili, da so tedaj cerkveni očetje močno poudarjali pomen družinske kateheze. Tudi danes je Cerkev prepričana, da bi morale biti krščanske družine Cerkev v malem, »kjer morajo biti starši svojim otrokom z besedo in zgledom prvi oznanjevalci vere« (C 11). V Katekizmu družbenega nauka Cerkve je jasno zapisano: krščanski zakonci so poklicani, »da s svojim življenjem pričujejo o verskem pomenu zakona« (KDNC 220). V tem smislu je pretresljiv v raziskavi ugotovljeni naraščajoči delež novokrščencev, ki nimajo poročenih staršev (bodisi cerkveno ali samo civilno); leta 2010 je ta delež znašal že več kakor tretjino (36,5 %), in je v naraščajočem trendu. To pomeni, da bo v prihodnosti po vsej verjetnosti
620 Bogoslovni vestnik 73 (2013) • 4
še večji.9 Študija je pokazala, da pri tem glede na stopnjo urbanizacije (mesto, pri-mestje, podeželje) ni bilo razlik, ki so značilne za tradicionalne oblike verske prakse, kakor so delež katoličanov med prebivalci, delež nedeljnikov med katoličani (Perše 2011, 241-5), delež osnovnošolcev, ki obiskujejo župnijski verouk (Perše 2009, 304), delež v župnijski skupnosti sodelujočih župljanov (Perše 2010, 256-7) in podobno.
Sociologi ugotavljajo: krščanske družine niso več zagotovilo, da bodo v naslednji generaciji kristjani; le del samoizjavljenih katoličanov je vrednotno v skladu z naukom katoliške Cerkve (Toš idr. 1999; Flere in Lavrič 2003; Toš in Rus 2005; Flere in Klanšek 2007; Zulehner idr. 2008; Smrke 2009). Na to dejstvo opozarja tudi Sklepni dokument Plenarnega zbora: »Nekateri danes težko sprejemajo prav tiste verske resnice, ki so v temeljih krščanske vere. /.../ Podatki o verovanju ljudi v posamezne verske resnice potrjujejo, da imamo danes tudi pri nas opraviti z nekakšnim 'izbirnim vernikom', ki izbira verske in moralne resnice po svojem okusu.« (PZ 39) Izbirni vernik se vede potrošniško tudi na religioznem področju; izbere tisto, kar potrebuje. Rojstvu otroka vendarle sledi krst! A takšnih »dobrin«, ki jih Cerkev ponuja z nekakšno ekskluzivnostjo, je le malo (Kaufmann 2000, 131). Ljudje namreč pričakujejo, da jih Cerkev kot nosilka obredja in praznovanja spremlja oziroma »servisira« le v prelomnih življenjskih obdobjih. Obredi, katerih terapevtsko-odrešenjski pomen (ponovno) odkrivajo psihologija, sociologija in psihoterapija, so tako postali razvrednoteni, saj jih neredko obravnavajo zgolj kot »prehod« (Ern-sperger idr. 2006, 158). To morda razloži, zakaj celo ateisti (v vzhodni Nemčiji in na Češkem) želijo krst in cerkveni pogreb (Zulehner 2008, 34). Kaj pa osebna vera?
Nadvse žgoče je postalo vprašanje, kje bo prihajajoča generacija srečala zgledne kristjane oziroma pričevalce. Današnjega kristjana, posebno še obrobnega, lahko pritegne v Cerkev in približa Bogu edinole ljubezen, če jo doživi pri kristjanih, ki z življenjem izžarevajo svojo vero. Papež Pavel VI. je rekel: »Današnji človek raje posluša pričevalce kakor pa učitelje.« (2006, 41) Toda samo to za evangelizacijo ni dovolj, kakor je lepo razvidno iz svetopisemskega poročila: »Poslušala nas je tudi ženska, Lidija po imenu, trgovka s škrlatnimi oblačili v mestu Tiatiri. Bila je bogaboječa in Gospod je odprl njeno srce, da je prisluhnila Pavlovim besedam.« (Apd 16,14) Ta svetopisemski tekst omenja dve različni, a neločljivi ravni delovanja: »človekovo delovanje« (Pavlova pridiga, s katero oznanja) in »božje delovanje«, ki je globlje in prednostno (Bog odpre bogaboječemu srce). Za vsako evan-gelizacijo je značilna ta večdimenzionalnost, ki pride od zunaj in hkrati podpre božje delovanje od znotraj. Oboje pa je milostni božji dar.
Tako nastane problem, ko se »izbirni« vernik s svojim »potrošniškim« gledanjem na vero sreča z institucijo Cerkve oziroma z njenimi njemu nerazumljivimi zahtevami. Pri tem je problematično in zato zelo pomembno zlasti prvo srečanje s starši, ki so navadno polni predsodkov. Pastoralist mora biti pozoren, da ne bi staršev
Naraščajoči delež novokrščencev neporočenih staršev je očitna posledica naraščajočega deleža rojenih zunaj zakonske zveze v Sloveniji. Zunajzakonske skupnosti pa so »utemeljene na lažnem pojmovanju posameznikove svobodne izbire in na čisto privatističnem uveljavljanju zakona in družine« (KDNC 227).
Brigita Perše - Potreba po sistematični (po)krstni pastorali 621
s svojim nepremišljenim ravnanjem odbil. Vzeti si mora čas za pogovor in za dodatna vprašanja, da bi lahko odkril razloge za željo po krstu. Pri tem se mora zavedati, da je krst božji dar in da ima načelno vsak otrok pravico biti krščen, če le obstaja utemeljeno upanje, da ga bo mogoče vzgajati v katoliški veri. Po eni strani se je treba takšnih staršev razveseliti v smislu »tlečega stenja ne ugašajte« in milostnega trenutka ne izpustiti, po drugi strani pa jih je treba na krst primerno pripraviti. Konec koncev je lahko želja staršev, da bi krstili svojega otroka, dobra »vstopna točka« za evangeliziranje staršev, vredna bistveno večje pozornosti kakor tedaj, ko so vero nekako podpirale skoraj vse družbene institucije. Ne nazadnje: kdor želi danes krstiti sebe ali svojega otroka, tega praviloma (oziroma vsaj primarno) ne naredi zaradi socialnega pritiska. Motivi za krst so danes (spet) postali bolj osebni in verski. To torej zahteva večji premislek, kako dalje z dosedanjo krstno pastoralo.10
Ker za krst prosijo tudi starši, ki so Cerkvi in cerkvenemu življenju odtujeni, so na plenarnem zboru priporočili, naj bodo majhni otroci krščeni »le po vnaprejšnji temeljiti pripravi staršev, in če je mogoče, tudi botrov. /.../ Priprava naj poteka po možnosti v skupinah, in kjer je potrebno, tudi na medžupnijski ravni. Priprava naj se ne osredotoča samo na krstno slavje, ampak na versko rast staršev, vse domače družine in botrov.« (PZ 145) V številnih primerih namreč naloga krstne katehe-ze ni (samo), utrditi vero staršev, ampak jo celo prebuditi. V tem smislu lahko govorimo »o obnovi krsta staršev in botrov, o prazniku njihove vere« (Erharter in Wiener 1981, 105). Naša študija je pokazala, da imajo duhovniki s starši novokr-ščencev pred krstom le eno ali dve srečanji, in to večinoma posamično. Vse pa kaže, da sta le eno ali dve srečanji premalo, saj so to verjetno zgolj formalna informativna srečanja,11 ne pa osebni stik in prava kateheza z »okvirno določeno vsebino« (PZ 148), ki bi starše lahko privedla do korenitejše odločitve za krst otroka in ustvarila ugodno ozračje tudi za poznejše sodelovanje. Priprava staršev na krst je namreč le prvi korak.
Mnogim pastoralnim modelom dela s starši manjka kontinuitete in usposobljenih pastoralnih sodelavcev, ki uporabljajo ustrezne metode dela z odraslimi. Kot zgled krstne kateheze se navaja milanski model, ki ga je leta 1974 začela Eva Ilc Fornezza s skupino mater v Gorgonzoli (Milano, Italija). Ta skupina oblikuje in pripravlja matere za individualna in neposredna srečanja s starši na njihovem domu. Župnijska skupnost se tako približa staršem po materah - usposobljenih katehi-stinjah. Iz te prakse je izšel priročnik za krstne katehistinje (Ilc Fornezza 2004). Pri tem modelu se krstna kateheza na domu z otrokovim krstom ne konča: razdobje
10	Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem je poudaril pomen krstne pastorale:
-	glede na starost kandidatov (majhni otroci, osnovnošolci, mladostniki, odrasli po osemnajstem letu);
-	glede na čas (pred krstom, obhajanje krsta, pokrstna pastorala);
-	glede na sodelavce (duhovniki, starši, botri, krščansko občestvo);
-	glede na ravni priprave (župnija, dekanija/območje) (PZ 142-171).
11	Ponekod starše novorojenčkov obišče zakonski par iz odbora za družino ali župnik in jim pokloni v imenu
župnije krstno svečo in belo oblačilo. To je prvi stik in pogovor o krstu. Drugo srečanje posameznih
staršev z župnikom je v pisarni, tretje pa pred krstom, za vse, skupaj z botri. Takrat je tudi spovedovanje
(Dular 2002, 404-5).
622 Bogoslovni vestnik 73 (2013) • 4
se začne, ko starši zaprosijo za krst otroka, in traja še dve ali tri leta po krstu. Ves čas obstaja povezava z zaledjem (s skupnostjo enakih), iz katerega katehistinje izhajajo in v katerega se vračajo in kjer opravljajo pastoralno refleksijo o svojem delu. Pri tovrstni krstni katehezi matere katehistinje ne delujejo kot namestnice dušnih pastirjev niti kot občasne pomočnice, temveč kot tiste, ki dopolnjujejo pastoralno dejavnost Cerkve in so zanjo soodgovorne. Tudi Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem spodbuja v to smer: »župnik kot prvi katehet v župniji naj v krstno pastoralo pritegne tudi dobre krščanske zakonce in druge vernike. Mnogokrat se bodo ti laže in bolje približali versko mlačnim staršem in jim bolje svetovali, kako versko živeti in vzgajati otroke. župnik pa naj poskrbi, da bo priprava staršev na krst otrok načrtna in v skladu s cerkvenim učiteljstvom. Skrbi naj tudi za stalno versko in strokovno usposabljanje sodelavcev.« (PZ 147) Kakor so se v Cerkvi na Slovenskem že uveljavile službe animatorja v pripravi na birmo, sodelavcev v pripravi na zakon, voditeljev zakonskih občestev, cerkvenih organizacij in drugih skupin, ki jih vodijo ali v njih sodelujejo laiki, tako bi morda nekatere z veseljem sprejele in uspešno opravljale tudi vlogo krstnih katehistinj (Valenčič 2004, 211).
Delo s starši po krstu je zahtevnejše kakor pred krstom, zato ne preseneča, da se mnogi sprašujejo, čemu je to sploh potrebno, pa tudi mladi starši so danes tako zaposleni, zlasti tisti z več otroki, da si teže vzamejo čas še za razne pokrstne dejavnosti. Pri tem se pozablja, da včlenitev majhnega otroka v Cerkev zahteva trajni in nadaljnji organski razvoj, usmerjen k veri in življenju iz vere poznejšega mladinca oziroma odraslega. Krščansko občestvo je pri krstu sprejelo otroka in starše in to zakramentalno vez je treba krepiti, pa ne zgolj z rednim bogoslužjem. Pri nas župnijska »kateheza« staršev, ki je večinoma skoncentrirana na katehezo šoloobveznih otrok - z njo je povezana priprava staršev na prvo obhajilo in na birmo njihovih otrok -, zapostavlja starše v obdobju od otrokovega rojstva do prvega obhajila. Iz tega sledi, da je (po)krstna dejavnost v Cerkvi na Slovenskem dokaj visoko zastavljena naloga.
V nadaljevanju smo izpostavili nekaj dejavnosti, s katerimi župnijsko občestvo lahko ohranja stik s starši novokrščencev tudi po krstu njihovega otroka:
-	obisk za prvi rojstni dan oziroma obletnico krsta: iskati je treba vedno nove razloge za obisk v njihovi družini, vrnitev družinske knjižice je, na primer, že lahko razlog za obisk;
-	pismo ob prvi obletnici krsta ali kdaj pozneje, v katerem starše spomnimo na slavljenje krsta;
-	organiziranje srečanj ali izletov (»baby-party«) za starše in za otroke;
-	oznanitev pri maši, naj starši pripeljejo na družinske maše s seboj tudi majhne otroke in naj se ne vznemirjajo, tudi če bodo ti tekali po cerkvi;
-	povabilo k šmarnicam v maju tudi za majhne otroke: vemo, da jih prav ti otroci zelo radi obiskujejo;
-	blagoslov otrok na praznik sv. Družine: vsakega od njih duhovnik pokriža in mu podari sveto podobico; veliko otrok pride k blagoslovu jedil, tudi takrat jih je tre-
Brigita Perše - Potreba po sistematični (po)krstni pastorali 623
ba nagovoriti in blagosloviti;
-	praznovanje zakonskih jubilejev, povabilo staršev ob obletnici poroke na izlet v naravo;
-	povabilo v zakonske skupine oziroma ustanovitev novih zakonskih skupin;
-	povabilo h krstnemu animatorstvu;
-	redna povabila na predavanja za starše majhnih otrok: teme so odpoved, vzgoja, molitev in podobno, o tem je na voljo veliko literature;
-	seznanjanje staršev s prireditvami na župnijski in na medžupnijski ravni z uporabo sredstev javnega obveščanja.
Ker se je družbeno ozračje, v katerem poteka družinski vsakdan, v zadnjih nekaj desetletjih pod vplivom novih miselnih tokov postmodernizma močno spremenilo, je danes za Cerkev zelo pomembno, da se približa življenjskim navadam današnjih ljudi. Zato za konec še povabilo v smeri ustvarjalnega iskanja novih pastoralnih možnosti dela s starši: ali vrsta in način, na katerega Cerkev opravlja svoje poslanstvo, še ustrezata današnjim potrebam? Ali se Cerkev dovolj ukvarja s potrebami in stiskami družin, ali družine čutijo, da jih Cerkev jemlje dovolj resno?
Reference Arhivski viri
Pastoralna služba Nadškofije Ljubljana: Arhiv,
Podatki Letnega pregleda pastoralnega dela: bogoslužni del za leta 2001-2010.
Literatura
Dular, France. 2002. Model in pomen župnije kot duhovnega centra za širše območje. Bogoslovni vestnik 62:401-411.
Erharter, Helmut, in Josef Wiener, ur. 1981. Gemeindekatechese: Dienst am Glauben der Gemeinde durch die Gemeinde. Dunaj: Herder & Co.
Ernsperger, Bruno, Michael Fischer, Walter Fürst in Max Himmel, ur. 2006. Kursbuch Pastoral. Leidenschaft für das Leben. Rheinbach: Schwabenverlag.
Flere, Sergej, in Miran Lavrič. 2003. Dejanska in katoliška morala: sociološki vpogledi in preizkusi na Slovenskem. Družboslovne razprave 19:95-104.
Flere, Sergej, in Rudi Klanjšek. 2007. Ali je votlost značilnost vernosti na Slovenskem? Družboslovne razprave 23:7-20.
Garhammer, Erich. 1996. Dem Neuen trauen: perspektiven künftiger Gemeindearbeit. Gra-dec-Dunaj: Verlag Styria.
Pastoralna služba Nadškofije Ljubljana: Arhiv,
Podatki Verske statistike za leta 1965-2000.
Ilc Fornezza, Eva. 2004. Pojdite! Krstna kateheza s starši po domovih. Ljubljana: Družina.
Kaufmann, Franz-Xaver. 2000. Wie überlebt das Christentum? Freiburg im Br.: Herder.
Marinko, Anton. 1996. Delo s starši ob krstu
otrok. V: Krstna kateheza - temelj vere: Zbornik 26. katehetskega tedna, 79-118. Ljubljana: SKS.
Papeški svet Pravičnost in mir. 2007. Kompendij družbenega nauka Cerkve. Ljubljana: Družina.
Pavel VI. 2006. O evangelizaciji današnjega sveta: Evangelii nuntiandi; apostolska spodbuda. Ljubljana: SKU.
Perše, Brigita. 2009. Postmoderno mesto kot izziv za pastoralo. Bogoslovni vestnik 69:297-310.
---. 2010. Pastoralna shizma v pokoncilski katoliški župniji na Slovenskem. Bogoslovni vestnik 70:251-264.
---. 2011a. Prihodnost župnije: študija na primeru župnij ljubljanske nadškofije. Acta theologica Sloveniae 4. Ljubljana: Teološka Fakulteta.
624 Bogoslovni vestnik 73 (2013) • 4
---. 2011b. »Še-sindrom« v katoliški Cerkvi na
Slovenskem zahteva novo evangelizacijo, zlasti v mestih. Bogoslovni vestnik 71:235-250.
Potočnik, Ciril. 1929. Sodobni pastoralni problemi. Bogoslovni vestnik 9:125-160.
Toš, Niko, Vinko Potočnik, Sergej Flere, Marjan Smrke, Samo Uhan in Srečo Dragoš. 1999. Podobe o Cerkvi in religiji (na Slovenskem v 90-ih). Ljubljana: FDV-IDV, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij.
Rus, Veljko, in Niko Toš. 2005. Vrednote Slovencev in Evropejcev: analiza vrednotnih orientacij Slovencev ob koncu stoletja. Dokumenti SJM 13. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, IDV-CJMMK.
Smrke, Marjan. 2009. Starševske vrednote katoliških in nereligioznih Slovencev. Teorija in praksa 46, št. 4:389-407.
Sveto pismo Stare in Nove zaveze. 1996. Slovenski standardni prevod. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.
Statistični letopis Republike Slovenje 2007. 2008. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.
Statistični letopis Republike Slovenje 2010. 2011. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.
Šircelj, Milivoja. 2006. Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja. Posebne publikacije 5. Ljubljana: SURS.
Štuhec, Ivan, Julka Nežič, Peter Kvaternik in Lojze Cvikl, ur. 2002. Izberi življenje: sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem. Ljubljana: Družina.
Valenčič, Rafko. 2004. »Vse preizkušajte, in kar je dobro, obdržite« (1 Tes 5,21). V: Pojdite! Krstna kateheza s starši po domovih, 199-212. Družina: Ljubljana.
Zulehner, Paul Michael. 2008. Initiation. Analysen - Störungen - Perspektiven: Pastoraltheologische Reflexionen zur Familienkatechese. V: Weil Sakramente Zukunft haben: Neue Wege der Initiation in Gemeinden, 25-35. Ostfildern: Schwabenverlag.
Zulehner, Paul Michael, Miklos Tomka in Inna Naletova. 2008. Religionen und Kirchen in Ost(Mittel)Europa. Entwicklungen seit der Wende. Ostfildern: Schwabenverlag.