718                            Roman Romanov: Sredi pomladnje noči.
roko v pozdrav ali nič več? . . . Bili smo zadnje leto trije skupaj v mali sobici onega velikana na Poljanskem nasipu, no, zdaj enega že ni več med živimi; šel je tja, od koder ni vrnitve. A kdo pride zdaj prvi na vrsto? Mogoče jaz, mogoče ti, mogoče umrjeva kmalu drug za drugim in drug za drugega ne bova vedela, kje in kdaj sta zleteli najini duši v — neznano ... —
A kaj ti hočeš od mene nocoj, večna potnica? Kaj se mi za-ničljivo smehljaš in mi groziš s svojo koso? Ne bojim se te! Ne moreš me umoriti, ker ni je v meni niti pičice telesnega sovraštva in moja ljubezen je čista ko lilija v rosi. A duša, a ljubezen je večna! In danes je praznik večne, duševne ljubezni! . . .
In dela je koso na ramo in smeje se je odšla starica mlada. —
V Odesi.
Petmška.
JU
Sredi pomladnje noči.
oje so pesmi te k meni prinesle sredi tihe pomladnje noči — Mirno je plaval čolnič po vodi, v mojem naročju si sanjala ti.
In tam na bregu ves mračen in plašen molčal je gozd kot začudenja poln — Zvezde drhtijo v gladini nemirni, pluskajo vali nestrpni ob čoln.
Tistikrat kakor bi topla nebesa svoje sladkosti poslala na svet — v srcu začutil sem čuvstva mogočna, čuvstva, ki zanje nimam besed . . .
Plavaj, o plavaj, čolnič, po vodi, sanjaj v naročju mi, Anica ti! . . . Pota so lepa vsa, jasne daljave, sreča prijazna se ciljem smeji . . .
Roman Romanov.