318
Kaj nekteri mislijo o „slovenski Matici."
Tone. Si vže pristopil k ,,Matici", Matija?
Matija. Se ne, pa bom menda moral! — Kaj pa ti, si že?
Tone.   Se tudi ne — bova pa skup; zadnji čas je!
Matija.   Dobro! — koliko bodeš pa dal?
Tone.   Manj ko petdeset gotovo ne!
Matija.   Oho, tega pa pri meni že ne bode!
Tone.   Pa bi se ne sramoval menj dati?
Matija. Nikakor ne — čez deset jih ne bode šlo iz moje mošnje za to norčijo, in še te dam samo — no, saj veš!
Tone.   Je li to tvoja resnica?
Matija.   Gola resnica!
Tone.   Pa „slov. Matica" je tebi norčija?
Matija. Da! nič druzega, kakor vsi drugi „vereini", samo da ljudi dero!
Tone. Sram te bodi! — tega bi si pa ne bil nikdar mislil o tebi! Pa tudi veš, kaj je namen „Matici"?
Matija.   Saj sem že rekel, kaj mislim o nji.
Tone.  Budalo! kaj pa povzdiga literaturo?
Matija. Ej poj te z vašo „literaturo", — kako dolgo je že narod slovenski bival brez literature, in bil je srečen in zadovoljen; zdaj pa mu hočete po sili vrivati knjige, ki jih v vašem mesečnem jeziku še razume ne. Naj si tiska knjige, kdor jih hoče brati; narod ne bo svojih žuljev za to dajal, da se mastijo nekteri pisavci od njih, in zapivajo njih krvavi denar po gostivnah.
Pravičen srd zgrabil je Toneta. „Neumnež zabiti!" — je rekel ter pobegnil od prijatla. Matija pa je hodil po sobi sem in tje ter še dolgo modroval sam s seboj: „Petdeset goldinarjev, ha, ha! pa za nič! — za prazne knjige! Kaj je meni treba knjig — jaz jih ne berem! Pa saj bi tudi marsikterega ^slovenskega norca" v hudo stisko spravil, ako ga pitaš: je li zna brati slovenski? Za kmeta in rokodelca pa celo je najbolje, da neumen ostane.
Tako je govoril in duhtal Matija, ki se sicer še šteje med „prave domorodce." Tacih Matijev nam, žali bože! ne manjka, — Matijev, ki imajo vedno polne usta o domorodstvu, o ljubezni do naroda; kadar bi pa imeli djanski pokazati, koliko jim je za pravi blago-stan naroda,   se skrijejo kakor krt v luknjo.
......i.