Poštnina plačana v gotovini
Cena 2 Din
DRAMA
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V UUBUAN11930 31
Proslava 60 letnice Fr. S. Finžgarja
DIVJI LOVEC
9. februarja 1931
IZHAJA ZA VSAKO PREMUERO	UREDNIK: FR. LIPAH
Za plesne prireditve
priporočamo bogato izbiro
razne svileI
A. & E. SKABERNfi
.LJUBLJANA
SEZONA 1930/31
DRAMA
ŠTEVILKA 11
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Izhaja za vsako premijero	9.	februarja	1931
F K,:	Finžgarjeve	drame
Finžgarjeve štiri drame gredo spcredno z njegovim pripo-vedniškim razvojem. Najprej vidimo v njih delo ljudskega pripovednika, ki ga zanima domača zgodbenost in pestrost ljudskega življenja (Oivji lovec); ta domača pripovest se poglobi v tedenčni, narodno reprezentativni igri (Naša kri) in najde svoj končni cilj v plemeniti ljudski vzgojnosti (Veriga, Razvalina življenja).
Ob teh igrah nam je omeniti še neko starejšo, ki se ni nikoli igrala — ker jo je oblast prepovedala. To je bila dramatična slika v starem jambskem desetercu, pripravljena za slovensko-hrvatsko abiturientsko veselico leta 1891. — tedaj je namreč Finžgar maturiral. Tistega sestanka se je udeležil tudi Štefan Radič. Igra je menda predstavljala, kako se snidejo na Gosposvetskem polju Slovenec, Hrvat in Srb ter govore o svoji usodi. Vsebina se je zdela vladi preveč panslavistična, zato jo je dva dni pred uprizoritvijo v stari Čitalnici prepovedala. V nji so bili takile mladeniško-bardski verzi:
Kako bežala so stoletja naglo, topila se v preteklosti morje, zaeno pokopala narodu prostost in na slovenski zemlji so zatrla slavo Slovenov slavno slavnih ...
In duh očetov je z grobišč odječal:
»O — tega kriv je tuji meč — —
(Zbrani spisi VII., str. 175.)
Ko je deset let pozneje Finžgar pisal »Divjega lovca«, je žela uspehe Govekarjeva »narodna igra s petjem«, predvsem »Rokovnjači«. Zato ni čuda, da je v »Divjem lovcu« toliko domače kmečke tipičnosti, planinske folklore, same dogodivščine domačega kraja in odrsko poveličano domače okolje. Kar je v nji korajžarske romantike, je nastala brez dvoma pod vplivom tedanjega gledališkega vkusa; besedna domačnost in patetičnost pa sta Finžgarjevi. Toda že Medved mu je glede vsebine oponesel, da igra nima temeljne ideje (A. Medved v pismih DS 1914., str. 131.), toda igra je kmalu preplavila vso deželo.
1
Spet deset let pozneje je napisal Finžgar Našo kri« (uprizorjena 2. jan. 1912). Uspeh pri kritiki je bil zelo različen. Ena stran je videla v nji reakcionarnost, protifrancosko tendenco, druga pa poudarek slovenstva v neki domačnosti, v širši ilirski koncepciji, a glavno misel so pogodili le tisti, ki so videli v igri kmečko samobitnost, ki odklanja vsakega tujca, ker kmet hoče živeti po svoje, svobodno in tako kakor je živel na svoji zemlji od nekdaj.
S to igro naj bi se bilo slovesno otvorilo 1.1918. Narodno gledališče, toda avstrijski cenzor je igro prepovedal,.češ, da se taka izrazita protiavstrijska igra ne bo nikoli igrala. Tedaj so gledališče otvorili z »Divjim lovcem .
Finžgar je sam dobro čutil dramatične hibe, zato jo je po vojni dvakrat predelal, temeljito 1.1926. Dramatični vozel se urugače razplete. Toda slovesnosti in glavnih, nekako progra-matičnih gesel ni Finžgar okrnil prav nič, niti nobenega ni dodal, zato mu je krivico storil tedanji Narodov kritik M. Z. ki je trdil, da so prišle v igro zato da se pisatelj hoče prilagoditi današnjemu času. zakaj že v tisku iz 1. 1912. beremo vse poudarke, tudi tistega:	Naš rod so zatirali od nekdaj, zatrli
ga niso. Tudi vi ga ne boste! Ali pa oni prozorno politični klicaj: »Pride dan, ko ta vrli narod seže jugu v roke in se dvigne močan kakor steber iz stiske in bede.
L. 1919. je Finžgar spopolnil že 1. 1914. napisano kmečko dramo »Veriga«. Igra je postavljena na tiste osnove, na katerih slone najbolj zrela Finžgarjeva dela, na ljudske strasti, ki iz malenkosti porojene spačijo obraz ljudski duši in jo preslepe, da tava in išče v senci, kar ji je v pogubo, ne vidi pa velikih, rešnih ciljev, do katerih vodi pot ljubezni« (Posvetilo).
Ob petdesetletnici 1921. je prišla na oder četrta ljudska drama, Razvalina življenja«, ki je dramatično bolj strnjena kot druge Finžgar jeve igre; v nji je pisatelj globoko pogledal v največje napake kmečkega racionalizma, pokazal usodno brezvestnost Yv ljubezenskih zadevah in brezsrčnost v gospodarskem izkoriščanju. »Denar in dota, lepo telesce in lepe oblekce in ime«, to so oziri pri zakonih, ki so potem navadno nesrečni.
V	vseh igrah, posebno v zadnjih dveh, je največja pisateljeva odlika izbran, lep narodni jezik; včasih je ta jezik do slovesnosti povzdignjen, yčasih prav do naturalizma resničen, najrajši pa se ubere v zveneč pregovor.
*
Šestdesetletnica F. S. Finžgarja se proslavlja z »Divjim lovcem , ki je prav za prav najmanj tipično njegovo delo. Pa tudi v njem je jubilej. Trideset let bo, odkar se je (11. marca 1911) prvič uprizoril. Spomin nam uhaja v tisti čas našega gledališča, v tedanje ozke razmere, zraven pa na dve nepozabni gledališki podobi iz tistega časa: na prvo Majdo — Kristo Ruckovo in na prvega Tončka — Antona Verovška.
2
J. Jalen:
Približanje
O Finžgarju vemo, da postavlja v svoja književna dela osebe, s katerimi se je bil srečal v vsakdanjem življenju. Če bi bil upodabljajoči umetnik, bi o njeim rekli, da ustvarja po modelih. Saj mu je celo Irena v Pod svobodnim solncem zaživela v stari pradavnini šele takrat, ko jo je srečal v naših današnjih dneh na koncertu.
V	Divjem lovcu , Finžgarjevem dramatičnem prvencu, pa živi nekaj gorenjskih originalov kar z imeni vred. Ker se režiser in igralec v rednih razmerah trudita, da se z uprizoritvijo čim najbolj približata zamisli pisateljevi, zato se oba skušata kar najbolj vživeti v osebe, katere predstavljata. Izgovarjava je pa na odru najmočnejše izrazno sredstvo. Izgovarjava! Zato se je že marsikak režiser opogumil, se izognil predpisani izgovarjavi in zaigral v dijalektu.
Če katero slovensko odrsko delo zahteva predstave v dialektu, ga gotovo Finžgarjev »Divji lovecc in »Naša kri«. Lepo bi bilo. Mislim pa, če bi se naši poklicni odrski umet^-i lotili tega problema, bi ga kljub največji pridnosti ne rešili zadovoljivo. Saj jih še v domovini Divjega lovca , na Breznici sami, ni več dosti, ki res obvladajo gorenjski dialekt. In tudi ne smemo pozabiti, da se dokajkrat predstava v dialektu sprevrže v pačenje.
Vem, da se mrtve črke nikdar ne morejo zadovoljivo približati živi besedi. Zato naj bodo naslednje vrste samo rahel poizkus, kako približno bi osebe Finžgar j evega Divjega lovca govorile v dialektu.
*
Iz prvega dejanja:
Janez (pride oprezno izza vogla. Gre po prstih proti oknu. Potrka): Majda!
Majda (odpre okno): A-s ti, Janes?
J anez: Koga je, Majda? Ti vekaš? Majda, moja Majda!
M ajda: Janes, koko s’m nasrečna! Janes, a me maš res rat?
Janez: Majda, le koko moreš barate?
Majda: Janes! Oh,- ti na veš! (Klone z glavo in joka.)
Gašper...
Majda: Janes. navarno j’ za naja. Posušej ’n bogej me! Jutre te bojo vovile. lljde, pros’m te, skre se v gore. M’ne vočjo predate — Gašp’rjo?
Janez: Predate — Gašp’rjo?
Majda: Pst, tiho! če te nav doma, koko bom nasrečna! Zmeram bo za mano ta prskutneš. Tebe bojo pa Laše ubile. Oh, Janes, bode moj varh! Beže! Zav’l mene, beže, k’te mam toko rada. Cesar ma dovel vojakov, jest pa nobenga, da b’ me branu!
Janez: Majda, zate vsako kaplo krvi!
M a j d a: Toja a pa nobenga! Z Bogam! Pojde! (Zapre okno.)
1
IL četrtega dejanja:
Tine: Janes! Ti s pa presneto dobre vole dons. Koga t’ roje po gvale?
Janez: Veš koga? Zdej s’m premišl’vov, de sem posebno žvahtna zverina, k’je tkuj vredna moja koža. Pomisle, petdeset goldinarjev. Se-je drajše kokr levja.
Tine: Toko je! Le norčujmo se s tistih kajonov, k’ misijo de se divji love toko ubije, kokor grafe na strese. Ha-ha-lia. (Leže.) Fantje, odd’hnimo se. (... poležejo.)
Prvi lovec: Fantje, zdej s’jo pa prvošimo. Še topva je! (Izvleče steklenico z gamzovo krvjo.)
Tine: Dej s’m. Jest s’m največ'hodu. Moj’m nogam je treba nejpreh zdravila. (Vzame in pije kar pri tulzavi.)
Prvi lovec: Zadu s’pa l’po. Naravnost skoze gvavo.
Tine: Drgače še na streglam ne. Za mojo kugvo je obležov še vsak gams na mesto.
Prvi lovec: Res, res, Tina! Ti nise tak kokor tiste ta gospošče love, k’ je po kobuka svinca zmetov za gamsam, pa je žvu potlej še pet let, — gams.
Tine (pije še enkrat): Ha-a. Gamsova kri zares pomaga nogam.
Prvi lovec: Seveda pomaga! Kdaj b’ že jest svedrov kok’r zakovan kon, k’ b’ me na zdravva gamsovka.
Tine (mu vrne steklenico): Janezo ponude.
Prvi lovec: Janes, na, pi!.
Janez: Le sami spite. M’ne se lube dons druje pijače.
Tine: Grozdkova rebulca b’ tude na bva napak.
Prvi lovec: A — pa mav strdenga žganca.
Janez: Kaj tisto! M’ne se lube krvi — krvi — a zastop’te, pa ne gamsove — čvešče krvi s’ m’ lube.
Tine: Hudirja, s’ pa kokr risa dons!
Fr. L.:	Finžgar	in	njegovi igralci
Ko je pred desetimi leti slavilo naše gledališče Finžgarjevo petdesetletnico z vprizoritvijo Razvaline življenja , bilo je na soboto, 26. marca 1921., je kritika priznala zelo posrečeno Danilovo režijo in posebno omenila med drugimi: Juvanovo (Lenčka), V. Danilovo (Tona) , Danila (Sirk), Ločnika in Gregorina.
Igralci so hoteli nato imeti svojega avtorja vsaj za en dai1 sami zase: napravili so nekak »majniški izlet na Šmarno goro. Izleta se je udeležil ves ensembl, dramatična šola in tehnično osobje. Bilo jih je vseh skupaj okrog 70, med njimi tudi nepozabni Pepik Drvota. Pri maši je pel na koru dramski zbor osmih članov: Gusti Danilova, P. Juvanova. Rakarieva, Mencinova, Drenovec, Kralj, Plut in Terčič. Ministriral je takratni dramaturg O. Župančič, maševal pa je Fr. Finžgar, naš teatrski župnik!
4
Marsikatere naše člane je poročal, poprej pa seveda še temeljito izpovedal. Maša je bila lepa, majniška, celo za igralce precej kratka. Po maši se je na Šmarni gori razvilo nepozabno lepo razpoloženje, ki se ga navzoči še danes natanko spominjajo: bili so ena sama teatrska družina in v svoji sredi so imeli — Finžgarja, svojega župnika!
*
Pri krstni predstavi Divjega lovca (v torek, 11. marea 1902.), je kritika posebno omenila zasedbo:
Zavrtnik: Dragutinovič	Sajetov Jure:	Lovšin
Majda: Krista Ruckova	Jež: Boleška
Janez: Deyl	Tine: Danilo
Gašper: Dobrovolny	Tonček: Verovšek
Pri slavnostni otvoritvi Nar. gledališča v sredo, 2. okt. 1918, pa je razdelil Nučič vloge takole:
Zavrtnik: Danilo	Gašper: Peček
Majda: Marjanovičeva	Juri: Rasberger
Janez: Nučič	Tonček: Povhe
*
Naša kri je doživela premiero 2. jan. 1912. Kritika je posebno omenila zasedbo:
Borštnik: Verovšek	Štefan: Simaček
Jerica: Wintrova	Matija: Danilo
Renard: Nučič
Nadalje so sodelovali med drugim Križaj, Molek in Povhe.
L. 1926. pa so bili: Borštnik: Cesar Jerica: Šaričeva Renard: Rogoz
Štefan: Gregorin Matija: Danilo
V	Verigi (premiera 1. aprila 1919) je režiser Nučič takole razdelil vloge, ki jih kritika posebno omenja:
Marko: Nučič	Tomažin: Novak
Mejač: Bratina	Micka: Juvanova
Primož: Razberger	Alena: V. Danilova
(anez: Gregorin	Mina: Bukšekova
Ornolec: Ločnik	Liza: Rakarjeva
Boltežar: Prek
Šest različnih zasedb in nocoj še sedma, oziroma tretja zasedba Divjega lovca na našem odru. Kdo bi preštel še nebroj podeželskih odrov, ki igrajo Finžgarja!
Koliko spominov se vzbuja avtorju samo pri teh imenih!
5
Še en spomin, prepisan iz takratnega dnevnika:
»15. nov. 1918, v petek zvečer, je bila slavnostna predstava v čast srbskih častnikov in vojakov. Igrali so »Divjega lovca«. Vse, kar količkaj velja v Ljubljani, je napolnilo gledališče do zadnjega kotička. V parterju so morali namestiti stole, lože so bile nabito polne, hkratu, šivanka ne bi mogla pasti na tla, toliko je bilo občinstva. Vse, kar ima narodno nošo, je prihitelo v gledališče da počasti goste, ki branijo našo zemljo pred sovražnim aspiracijami. Gledališče je bilo slavnostno razsvetljeno in prvič je sviral operni orkester. Pred igro samo je občinstvo navdušeno pozdravljalo komad »Onain, onamo". Nato je govoril v imenu dram. društva in komisije za likvidacijo dež. odbora dr. Novak iz deželne lože in je pozdravil Srbe kot goste, ki so prišli, da nas varujejo pred vsakomur in izrazil željo, da se bo slovenska dramska umetnost v Jugoslaviji v okviru jugoslovanske vzajemnosti vse bolj gojila in krepila.
Godba zasvira Lepa naša domovina' , občinstvo navdušeno ploska. Nato se zahvali Slovencem srbski poveljnik v Ljubljani podp. Švabic ... Dvignila se je zavesa. Oder je bil nabit narodnih noš. Prizor za prizorom se je vrstil. Koncem T. dej. je zaklical iz srede zbraneea igralskega osobja nadrežiser H. Nučič Srbom: Dobrodošli in Živio! Predstavi ie prisostvoval tudi predsednik •T. Pogačnik z najvišjim vojaškim dostojanstvenikom v Ljubljani, generalom Istvanovičem.
•Srečni avtor te zgodovinske predstave je Finžgar. Kako veličastni spomini!
Enakih mu žele k današnjemu jubileju — njegovi igralci.
Drobiž
Louis Gillet: Shakespeare.
Grasset je založil to prvovrstno delo omenjenega umetnostnega zgodovinarja. To je nekakšno potovanje s Šekspirom. Kajti veliki dramaturg si je osvojil svet, zemljo vseh časov. Njegova Italija, kamor ni nikdar stopil, ni zato’nič manj resnična, Češka in njene obale, za katere se mu je zahvalil pesnik V. Dyk, ni Bohemia, temveč Bohemondovo kraljestvo na Siciliji, njegov Ardenski les je iz Francije, znan po legendah in viteških romanih, a ne angleški Arden. Šekspirove pokrajine so od vsepovsod in od vseh časov, zato je pisec navzlic svojemu jeziku vesoljen. Razumeti njega se pravi, obseči sto raznih življev. ki veljajo za nezdružljive, ki pa so se pri njem strnili v obsežno skladnost.
Posebno poglavje je posvečeno ženskim likom. Nad vsemi junakinjami stoji »kača starega Nila^. Tudi pesnik Heredia je priznal Kleopatri tolikanj odlično mesto v svojih sonetili. Številne šekspirske ženske so mehke, mile, nejasne, brez prave
6
duše, oti Desdemone do Ofelije. Vse so jako lažnive. Nadalje so amazonke, ljubko drzne, precej sodobne«. Malo nestvorov: Macbethova, Learove hčere. Končno brezprimema Imogena, za katero je postarni avtor združil svoje najzaljše spomine in naj-resničnejše nade. Pa Portia, zavetnica današnjih odvetnic, prva, ki je zmagala v tem poklicu.
Sonetom je pisec odločil goboko, učeno poglavje. Glede Nevihte meni g. Gillet, da je v njej Kaliban najčudnejši stvor. Vendar mnogi bodo dali prednost Prosperu. Kaliban je simbol snovi, gmotnosti, Ariel se cesto tolmači kot simbol duha, nekaterim pa se zdi lahna utelesitev onih sil, ki bi nas spajale s prirodo, če bi bolj gojili njih skrivnosti.
0 južnem duliu.
Velikega dramatika L. Pirandella je nedavno sprejel v Parizu odbor France-Italie in Eugene Marsan mu je napravil dolg nagovor, pozdravljajoč odličnega pisatelja, pesnika in psihologa, psihologa neverjetnih resnic.
Uvodoma je Marsan pobijal predsodek severnjakov, kakor da južnim pokrajinam in srcem manjka poezije, misterija. Prvim, ker so presolnčne — kakor da luč ne bi sama po sebi dodajala še svojega misterija, svojega sijaja (glej čudovit nauk pesnika Charlesa Maurrasa). Drugim, ker hlepijo po točnem spoznanju — kakor da sleherna nova istina glede sveta ali človeškega bitja ne bi odpirala novih, daljnejših obzorij. Severnjaki menijo, da je južni duh ujetnik čutnih oblik, polten, lahkomiseln, vihrav, zmožen kvečjemu mesene ljubezni, brez poleta. Tako prozaično ljubav je pred 20 leti analiziral menda Mantegazza, Italijan. Pozabil pa je po Marsanu provensalskih trubadurjev, Danteja, sv. Tereze, sv. Frančiška, Paskala ...
Spričo tega je naš kritik in pisec z radostjo ugotovil, da je od vseh današnjih dramaturgov najtenkoumnejši, najmeglovi-tejši, najzračnejši, najbolj šekspirski — Latinec, Sicilijanec.
Benjamin Cremieux, ki prevaja Pirandella, vidi v tem možu kakor v Proustu in Paulu Valeryju prvovrstnega tolmača sodobne notranje nemirnosti. Jasneje od marsikoga je Piran-dello znal prikazati začujenje,dasmoin bivamo. Razkrajajoč naše neugodje, negotovost in notranjo nestalnost bi bil avtor mogel priti do točke, kjer onemogočiš vsako družabno življenje, ga zatreš v kali. Vendar se je naposled ubranil nihilizmu. Morda zato, ker je slutil, da naša dušeslovna sojemnost (kompleksnost) in nestanovitnost nikakor ne izpodkopava nravstvenih vrednot. V tem oziru se zlasti odlikuje spis Nage oblačiti, ki ga Marsan šteje med dramske mojstrovine vseh časov.
Individualne resnice tvorijo neprodime goščave. Pirandello je otrebil nekaj predelov, koder je bilo samo trnje in robidje. Ni pa se izgubil v dušeslovni šumi in šikari. Južni duh ga je vodil, grška pretkanost, rimska vedrina. In najsi je še toliko
7
brskal po teh tajnih skroviščih, kamen domačega ognjišča je ostal nepoškodovan. Raziskavanje ni oskrunilo nobene življenjske miline.
Mi bi lahko Marsanu dodali še to, da je Pirandello, pesnik razdvojene duševnosti, imel vzornika v ruskem igropiscu L. An-drejevu.
Umetnost in gospa liottlova.
Gospodična Jane Cowl-ova je odlična komedka, ki se je zlasti izkazala v predočitvi ameriške žene iz trodejanke Benna S. Le-vyja: »Art and Mrs. Bottle«. G. Bottle je sanitetni inženjer, njegova soproga čuti višje težnje, pobegne z mladim nepoznanim slikarjem, pustivši dvoje otrok in svoj častitljivi ugled »Umetnosti na ljubo. V Parizu strada s svojim ljubimcem, a Maks jo kmalu ostavi, iščoč navdihnjenja pri čedni polod ličnici . Battlovka je sama. Zato pristane na željo nekega princa ter 20 let križari z njim po svetu. Ko princ umre — seveda od zvestobe — se Ahas-verka spomni svojcev in se vrne v Ameriko, dovolj zgodaj, da odvrne svoja otroka od umetniškega poklica in oznani možu, kako vzvišeno je njegovo znanje in zvanje:	dobro napravljen
smradotok odleže za vse Rembrandtove slike na svetu!« Moško občinstvo poprečnih Američanov seveda z vidnim zadoščenjem posluša tak zaključek v nadi, da jih bodo boljše polovice v bodočnosti bolje umele in čislale.
Marika Kotopuli.
Velika grška tragedka nastopa s svojo družbo v New Yorker Theatru, uprizarjajoč celo vrsto modernih umotvorov. Nad 200 vlog zna kot očenaš — v celoti se jih je naučila doslej preko 700. To prvo grško sezono so močno posečali osobito newyorški Grki. Zatem je prišlo šest starogrških umetnin na oder. Gospa Koto-pulijeva je bila čudovita Elektra, ki je kar elektrizirala poslušalce, in sicer v Hofmannsthalovi prireditvi Sofoklove drame, prevedeni v novo grščino. Potlej genljiva Antigona, tragična Ifigenija, patetična Hekuba, gibajoč se po scenskih rekonstitucijah, ki jih je po grških načrtih izdelal Livingston Platt. Prvič se je pojavila na odru v nežni dobi 6 mesecev — na rokah svojih staršev, ki sta bila oba glumca. Poslej je nastopala po raznih prestolnicah v Evropi, pri čemer so se proslavljala imena Shakespeare, Moliere, B. Shavv, Ibsen, Donnay, Bataille in nekateri Japonci.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Nar. gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Fr. Lipah. — Tiskarna Makso Hrovatin, vsi v Ljubljani-
or/uo
cAunr^o /rcrfJot
RAZVRSTITEV SEDEŽEV V DRAMI
POPRAVILO!
Pisalnih — Računskih strojev
JAMSTVO!
Prešernova ulica 44
Telefon intr. 2636
Ivan Legat, Ljubljana
Samoprodaja najboljšega pisalnega stroja
CONTINENTAL
(WANDERERWERKE)
DIVJI LOVEC
Narodni igrokaz s petjem T ^dejanjih. Spisal F. S. Finžgar. Režiser: prof. 0. Šest.
Zavrtnik, župan..............................Skrbinšek
Majda, njegova hči...........................Boltarjeva
Lisjakov Gašper, sin	posestnika .	.	. Levar
Maruša, kočarica.............................Rakarjeva
Janez, njen sin..............................Cesar
Tine, gostaški sin...........................Jan
Tonček, vaški revež,	norček.............Železnik
Jež Gaber Rožman Eržen
kmetje
Jerman
Plut
Potokar
Bratina
Sajetov Jure, kovač................................Kralj
Godi se leta
Špela, njegova žena........................Medvedova
Anka	.....................Mira Danilova
Roza j dekletl l...........................Gabrijelčičeva
Grozdek, oštir.............................Daneš
Dolinarica.................................Rovanova
Prvi lovec.................................Sancin
Drugi lovec................................Kaukler
Prvi birič.................................Juvanec
Drugi birič................................Pianecki
Komatar, črednik...........................x x x
Jurček, pastirček..........................xxx
Dekleta, fantje, dečki, lovci, skrivači, planšarice, biriči.
&a Gorenjskem.
Blagajna se odpre ob pol 8.
Začetek ob 8.
Konec ob 10.
Part« n Sedeži l. vrste
II. - III. vrste IV.-VI. „ VIL- IX. „ X.-Xl. „ XII.-XIII. „
Din 30
„ 28 26 „ 24 „ 22 ,, 20
Lola v ptt
I. red
II. id
Peti ložni •‘Prterju LL redu «• redu
Din 100 . 100 . 120 ,	70
.	75
. 20 »	25
.	15
II Sedeži I. vrste
„ II. „
Galerija i
III.
Galerijsko stojišče Dijaiico stojišče .
22
18
14
12
10
2
5
D
VSTOPNICI se dobivale v predprodaji pri gledallfkl PUf* opernem gledallKu od 10. do ool 1. in od 3. do S. ure
t»t/uo
Jasko sioV‘
CA&ZaiVHO /toi*'«*
RAZVRSTITEV SEDEŽEV V OPERI
Prvi prostor
rr^ed najboljšimi irAnajcenejšimi dnevniki zavzema
Čitajo ga vsi in se vedno poslužujejo njegovih
malih oglasovl
Po gledališču sestanek v
••
KAVARNI ..EMONA
rnimKfrnmmmrimnBtMnimmiKm
prvovrsten salonski in jazz orkester
V	restavraciji dnevno
Točna postrežba
PLES
Solidne cene
Delniška družba pivovarne „UNION“
priporoča svoje izborno svetlo in UUBUANA - MARIBOR črno pivo v sodčkih in steklenicah Izdeluje tudi prvovrstni kvas in špirit
Brzojavni naslov: Pivovarna Union,
Ljubljana, Maribor Telefon: Ljubljana št. 2310, 2311 Maribor št. 2023
ivVvJV
...
■ '
A MISEL!
ZAVARUJEM SI ŽIVLJENJE,
to je: ko pridem v leta, mi naj izplača banka „Slavijau kapital, ki mi bo v gmotno, sedaj pa že v moralno oporo
Domača zavarovalnica:
Jugoslovanska zavarovalna banka »Slavila4* v Ljubljani
se priporoča za vse vrste zavarovanj
TELEFON ŠT. 2176!
Elitni kino Malica
Tel. 212.4
Edini zvočni kino v Ljubljani
z najboljšo svetovno zvočno aparaturo
WESTERN ELECTRIC On ali laz
Harry Piel je spregovoril v prvi svoji senzacijonalni drami
Logarjeva Krista
Krasna filmska opereta. V glavni vlogi Irene Eisi n g er in Paul Richter
Nanefta
Čarobna filmska opereta razkošja, plesa, lepih girlsov in ljubezni. V glavnih vlogah Alexander Gray in Bernice Claire
Noja tena - Tvoja žena
Krasna filmska veseloigra šarma in ljubezni. V glavnih vlogah Lilian H,arvey in Willy Fritsch
Pri treh mladenkah
Filmska opereta
Nevihta na Montblancu
Grandiozni velealpinski velefilm. V glavni vlogi Lene Riefenstahl. Relija dr. Fanck
Kralj Jazza
Veličastna simfonija moderne jazz-glasbe in petja V glavni vlogi poje John Boles. Dirigent: Paul Witheman. Conferencier: Arnold Korff