ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 . 2 287 ' "KONGRESI, SIMPOZIJI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE SREČANJE »SREDNJA EVROPA V DVAJSETIH LETIH: KULTURA IN DRUŽBA« Gorica, 7.-9. december 1989 O goriških srednjeevropskih srečanjih (Incontri Culturali Mitteleuropei) Zgodo­ vinski časopis še ni poročal. Na mestu je zato, da sestankom, ki se v Gorici odvijajo od leta 1966, posvetimo nekaj splošnih ugotovitev. Od konca petdesetih let je skupina mladih goriških italijanskih izobražencev iz katoliškega kroga želela ovrednotiti položaj Gorice, v katerem se je znašla po sep­ tembru leta 1947, ko je prenehala biti (upravno, gospodarsko in kulturno) središče zgodovinske dežele, ko je postala obmejno mesto. Videmski sporazum o malem ob­ mejnem prometu (1955) je podrl železno zaveso (do nedavnega simbol evropske raz­ dvojenosti) in Gorica je potlej svojo obmejnost s pridom vnovčevala predvsem na gospodarskem polju. Ko je pričela leta 1959 izhajati revija »-Iniziativa Isontina«, je javnost pomislila, da lahko Gorica razširja svoja obzorja in potrjuje svojo novo vlogo tudi kot stičišče mednarodnih kulturnopolitičnih srečanj. Od teh spoznanj do uresničevanja srednjeevropskih srečanj ni bila več dolga pot. Sergio Tavano, eden pobudnikov srečanj, je v enem izmed kar številnih esejev, s katerimi je opravičeval pobudo, presodil: »Za razliko od vsenemških načrtov Mit- teleuropska kulturna srečanja v Gorici izražajo trdno voljo, da bi odvzeli izrazu im­ perialistični navdih in ga oplemenitili tako, da bo označeval civilizacijski in kulturni prostor, ki se je raztezal (in se pod površjem še razteza) od Trsta do Prage, od Ljub­ ljane do Budimpešte« (Goriška srečanja 3/1968, št. 15—16, str. 49). S tem je želel od­ govoriti tistim, ki so v besedi Mitteleuropa pomislili na zgodovino, na gospodarske ter politične cilje velikonemštva. V srednji Evropi so torej Goričani želeli ponovno spo­ znati duh, ne pa telo, kot je zapisal muzikolog Quirino Principe v zborniku »Cultura Mitteleuropea. Vent'anni di lavoro di studi e ricerche« (Gorica 1986, 11), v razpravi, s katero je označeval prvih dvajset let delovanja goriških srečanj. Mednarodna de­ javnost se dolgo ni mogla sprijazniti z oznako srednjeevropski (mitteleuropski). Po­ mislek je izpovedal tudi prof. Fran Zwitter v časopisni polemiki (Delo 15. 12. 1973, str. 31) v zvezi z neudeležbo slovenskih zgodovinarjev na 8. srečanju (Srednja Evropa v času) : »Nimam seveda ničesar proti temu, da postane ta Mitteleuropa predmet med­ narodne diskusije zgodovinarjev... Drugače pa je, če rabi ta izraz za oznako osnov­ nega prizadevanja vseh teh s r e č a n j . . . Zato mislim, da so italijanski organizatorji teh srečanj, ki so imeli pred očmi pač samo kulturno sodelovanje in zbližan je, izbrali za naslov svojih prizadevanj nesrečen izraz.« Na sodbe prof. Zwitterja je v »Iniziativi Isontini« (60, 1974, str. 17—22) odgovarjal prof. Arduino Agnelli, avtor knjige »La ge­ nesi dell'idea di Mitteleuropa« (Milano 1971, 19732; ocena v ZC 27/1973, 164—165). Regionalizem, ki zadnja leta preveva Evropo, je razblinil pomisleke. Nove evrop­ ske povezave (na primer delovna skupnost Alpe-Jadran) temelje v novi stvarnosti in tako se tudi goriška srednjeevropska srečanja ne spopadajo več s polemikami take vrste. V svoji skoraj četrtstoletni zgodovini so doživela nekaj sprememb. Q. Principe je napravil periodizacijo in presodil, da so se odvijala na štirih stopnjah: prva je bila poskusna (1966—1968), drugo (1969—1972) je poimenoval kot leta srečanja idej, sledila so leta novih predlogov (1973—1977) in kot zadnja stopnja preusmeritev poti (od 1979). Srečanja so doživljala krize, kar se še najbolj očitno kaže konec sedemdesetih let; leta 1978 so odpadla, njih nadomestilo je bila okrogla miza o goriškem filozofu in publicistu C. Michelstaedterjiu. Leta 1988 (22. srečanje) je bil goriški mednarodni srednjeevropski sestanek, posvečen prvemu goriškemu nadškofu Carlu Attemsu (or­ ganizator tridnevnega simpozija je bil v prvi vrsti goriški Istituto di storia sociale e religiosa), posebej pa je prireditelj (Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei) pripravil okroglo mizo »Italija in Avstrija: Novo poglavje zgodovine« (glej ZC 43/ 1989, 129). Goriški inštitut za srednjeevropska srečanja je pripravil še nekaj okroglih miz, predavanj, predstavitev in srednjeevropskih razstav. Njegovo izdajateljsko delo­ vanje je bilo osredotočeno predvsem na izdaje prispevkov posameznih sestankov. Do­ slej je izšlo gradivo, ki je bilo prebrano na srečanjih 1966—1976, objavljeni so bili akti srečanj 1979, 1980, 1982; gradivo s srečanj v letih 1983, 1984, 1986, 1988 je v tisku, prav tako pa zagotavljajo organizatorji, da bo izšlo gradivo preostalih srečanj (1977, 1981, 1985, 1987). Inštitut je izdal v lastni založbi ali kot sozaložnik še nekaj drugih publikacij. 288 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 Pri navajanju nekaterih bolj splošnih podatkov smo povsem obšli vsebino go­ riških mednarodnih sestankov. 2e od samega začetka so bili namenjeni obravnavi tem s področja kulture, pri čemer je bil ta pojem kar se da široko zastavljen. Začeli so s pesništvom, od tod je pot vodila k pripovedništvu, ljudski kulturi, k razčiščeva­ nju problemov sodobne srednje Evrope, urbanistiki, arhitekturi, gledališču, filozofiji, slikarstvu, glasbi, humorizmu (satiri). Tem monografskim pregledom, ki so razisko­ vali po sodobnosti in preteklosti, so od leta 1979 sledile bolj specialne teme: življenje in delo jezikoslovca G. I. Ascolija (dvakrat), vladanje cesarice Marije Terezije, židov­ stvo, pa zopet problemi mitteleuropske ideje in kulture, psihoanalize in šolstva na srednjeevropskem prostoru. Vseh srečanj, počenši od prvega (na njem je sodeloval C.Zlobec), so se Slovenci (matični in zamejski) udeleževali kot predavatelji, disku­ tanti in poslušalci. Na 23 srečanjih (1966—1989) je doslej nastopilo skupaj 36 Sloven­ cev (od tega 8 pripadnikov slovenske manjšine v Italiji), največ jih je imelo po en nastop; dva (E. Cevc in K.Gantar) pa imata že štiri. V letih 1973, 1980 in 1981 med aktivnimi udeleženci ni bilo nobenega Slovenca. Na tem mestu nas mora seveda zanimati mesto zgodovine. Čeprav je bila na svoj način zastopana v domala vseh srečanjih, pa je bila prva izrazito zgodovinska tema obravnavana leta 1973; srečanje je bilo posvečeno Mitteleuropi skozi čas. Slo­ vence je takrat z referatom o razmerju beneške revolucije (1848—1849) do srednje- vzhodne Evrope zastopal Jože Pirjevec. Gradivo tega sestanka je izšlo v knjigi »La Mitteleuropa nel tempo« (1981). Naslednje srečanje s preteklostjo je bilo leta 1980, posvečeno 200-letnici smrti cesarice Marije Terezije s posebnim poudarkom na kra­ jevnih primorskih problemih. Sodelovali so samo italijanski strokovnjaki, gradivo je izšlo v knjigi »Da Maria Teresa a Giuseppe I I : Gorizia, il Litorale, l'Impero« (1981). Več zgodovinskih problemov je obravnavalo 15. srečanje (1981) z naslovom »Per un'immagine della Mitteleuropa: Documenti e prospettive«. Slovenci niso sodelovali; gradivo tudi ni bilo objavljeno. Podobna ocena prikazane vsebine velja tudi za se­ stanek leta 1982 o judovski kulturi v odnosu do srednjeevropske književnosti. Refe­ rati so izšli v knjigi »Ebrei e Mitteleuropa: cultura, letteratura, società«. (1984). O raz- ličnih oblikah šolstva na območju Alpe-Jadrana in Podonavja v preteklosti je govo­ rilo 17. srečanje leta 1983. Referati še niso objavljeni, šest referatov so prispevali slo­ venski poznavalci. 19. srečanje (1985) se je ponovno vrnilo k problemom srednje­ evropske kulture, problemi preteklosti so se prepletali s sedanjostjo. 22. srečanje (1987) o prvem goriškem nadškofu Attemsu (1752—1774), razpetim med rimsko kurijo in habsburško državo, je nastalo (kot povedano) v t sodelovanju z Inštitutom za druž­ beno in cerkveno zgodovino. Simpozij je bil temeljito pripravljen, pomembno je bilo tudi sodelovanje Slovencev (B. Grafenauer, F. Dolinar, L. Bratuž; glej Kronika 37/ 1989, 141). Simpoziju bo sledila objava referatov ter objava Attemsovih vizitacijskih poročil in pridig v slovenskem jeziku. Napisanemu lahko dodamo, da so bili slovenski zgodovinarji kot referenti na Goriških srednjeevropskih srečanjih skromneje zastopani (dva iz vrst manjšine, pet pa iz matice) zlasti oziraje se na važnost problemov, ki so jih nekatera srečanja ob­ ravnavala. Pomislek poročevalca v »Primorskem dnevniku« (17. 1. 1982, št. 14), da so na mitteleuropskih srečanjih zlasti Slovenci, ki so živeli in še žive na Goriškem pre­ zrti, je spodbudilo polemiko v katoliškem tedniku »Voce isontina« (30. 1. 1982; 15. 5. 1982 in 29. 5. 1982) ; na koncu je vendar potrdila pripravljenost italijanske strani za dialog tudi o preteklosti Goriške. Vrsta prireditev, namenjenih lokalni zgodovini, je kasneje pripravljenost v polni meri potrdila. Preostane nam še poročanje o 23. goriškem srednjeevropskem srečanju, med 7. in 9. decembrom 1989. Njegova osnovna tematika je bila srednja Evropa v dvajsetih le­ tih našega stoletja, poseben poudarek pa sta v tej problematiki imela kultura in druž­ ba. Srečanje se je odvijalo podobno kot predhodna (predsednik častnega odbora je bil ministrski predsednik G. Andreotti, znaten organizacijsko-finančni delež je prispe­ vala avtonomna dežela Furlanija-Julijska krajina). Predavatelji naj bi prišli iz osmih držav, toda poljskih in najavljenega romunskega zastopnika ni bilo; uradni jeziki so bili italijanščina, nemščina in slovenščina (hrvatski predstavnik prof. M. Šicel je svoj referat prebral v slovenskem jeziku). Preko 60 poznavalcev srednjeevropskih proble­ mov je prijavilo prirediteljem predhodno svojo udeležbo, izmed teh je 36 imelo refe­ rate in koreferate. Med samim srečanjem so nastale spremembe tako, da se je število nastopajočih zmanjšalo. Prireditelj je naglasu, kako je bila pravzaprav okrogla miza o Avstriji in Italiji leta 1988 (ob sedemdesetletnici konca prve svetovne vojne) uvod v simpozij o srednji Evropi dvajsetih let. Problema so se predavatelji (obenem s ti­ stimi udeleženci, ki so posamezna zasedanja vodili) lotili večstransko. Uvodni preda­ vanji sta imela zgodovinarja, in sicer Italijana Gustavo Corni z univerze v Chietiju, ki je govoril o političnih in družbenih razmerah v Mitteleuropi po prvi svetovni voj­ ni, ter Pasquale Fornaro, sodelavec univerze v Messini, ki je poročal o boljševiških revolucijah na Madžarskem, v Avstriji in na Bavarskem. Tako bi seveda lahko poro­ čali o vsakem izmed tridesetih prispevkov, zaustavili pa se bomo predvsem pri zgo- ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 • 2 289 dovini, o kateri se je govorilo na dveh zasedanjih. Najprej so udeleženci prisluhnili pregledom o dvajsetih letih v nekaterih deželah (državah), ki sodijo v srednjeevrop­ sko skupnost. Izrazito zgodovinsko sta bili naravnani predavanji prof. Vasilija Melika o Sloveniji v dvajsetih letih (omenil je tudi slovenske manjšine v Italiji in Avstriji) in Stanislawa Smatlaka iz Bratislave, ki je na podoben način prikazoval Slovaško. Krajši časovni objem je zajel profesor univerze v Paviji Angelo Ara o Avstriji med monarhijo in republiko. Problemi Čehov, Hrvatov, Madžarov, Poljakov so se nekako razpršili v predavanjih, ki so bila namenjena književnosti, lepim umetnostim, arhi­ tekturi, filozofiji itd. Italijanski zgodovinarji so nastopili s tremi predavanji, v njih so pozornost posvetili južni Tirolski v času po prvi_ svetovni vojni in tako imenovani Julijski krajini. Prof. Umberto Corsini iz Trenta je* govoril o mitteleuropski tradiciji na južnem Tirolskem po aneksiji k Italiji, prof. Paolo Ziller iz Trsta pa je razpravljal o prehodu avstro-ogrske uprave na južnem Tirolskem v italijanske roke. Fulvio Sa- limbeni s tržaške univerze je ob reviji Le Nuove Provincie (urednik F. Salata) raz­ pravljal o razmerah v Trstu, na Goriškem in v Istri. Žal sta predavanji Elia Apiha in Paola Santarcangelija odpadli. Preostali predavatelji so seveda posegali v literarno zgodovino, muzikologijo in druga kulturološka vprašanja ter obravnavali idejne probleme (kulturna dezintegra­ cija Mitteleurope, mit kontinuitete itd.). Če so bili nekateri prispevki zelo specialni (na primer literatura nemškogovorečih v nekdanjih deželah češke krone itd.), pa je odpadel pregled književnosti, upodabljajočih umetnosti, gledališča, filozofije itd. pri Slovencih v dvajsetih letih. Odsotnost predavateljev je skušal s svojo intervencijo nadoknaditi Emilijan Cevc, ki je predsedoval enemu izmed zasedanj. O slovenski glasbi tistih let (Marij Kogoj) je nadvse laskavo govoril Quirino Principe, o umetnosti pa Fulvio Monai. Popoln izpad problematike' primorskih (goriških) Slovencev sta s svojima intervencijama skušala ublažiti pisatelj Alojzij Rebula, ki je govoril o Aloj­ ziju Resu in njegovem zborniku Dante (1921), ter Branko Marušič, ki je pokazal na nekaj slovensko-italijanskih kulturnih povezav na Goriškem dvajsetih let. Ni znano, kdo nosi krivdo za precej nepopoln prikaz slovenske stvarnosti. Že zaradi slovenske manjšine, ki živi na Goriškem, bi bila na tem mestu kar se da popolna informacija o Slovencih v tem zgodovinskem času več kot dobrodošla. Goriški srednjeevropski sestanek seveda ni mogel mimo dogodkov, ki so predele vzhodne Evrope pretresli proti koncu leta 1989. S tem v zvezi je prebral posebno iz­ javo umetnostni zgodovinar -Josef Kroutvor iz Prage, nekaj slovenskih dodatkov k temu pa je prispeval prof. Kajetan Gantar. Organizator, ki je kot vsakokrat doslej srečanje uspelo pripravil, je zagotovil, da bodo referati (koreferati in diskusije) objavlieni v posebni knjigi. Ob goriški prire­ ditvi so nosebej počastili tržaškega germanista Claudia Magrisa ob izidu tretje izdaje njegove knjige o habsburškem mitu v sodobni avstrijski književnosti. Za konec se seveda postavlja vprašanje strokovne vrednosti srečanj, kakršno se nam v svoji tematski raznolikosti predstavlja prav goriško. Nobenega dvoma ni. da je interdisciplinarnost na pohodu, in zgodovinarju na primer le koristi, če posluša muzikologa ali umetnostnega zgodovinaria in obratno. Na srečanjih se vendar sreču­ jejo ljudje, ki prihajajo iz različnega okolja, tako kulturnega kot idejnega (kljub pre­ mikom, ki jih doživlja sedaj češkoslovaška država, ko bi pomislili na idejne pre­ obrate, pa je bilo vendar v predavatelju iz Slovaške čutiti poudarke, ki sodijo v real- socialistični besednjak). Tudi na polju zgodovinopisja lahko taka srečanja odpirajo na stežaj vrata evropskim narodom in s tem tudi njihovim nacionalnim historiogra- fijam. Namenoma sem rabil pridevnik evropski, ker je pojem srednja Evropa po se­ danjih političnih mejah neopredeljiv (pomislimo le na Jugoslavijo, saj le nekateri njeni deli sodijo v srednjeevropski prostor). V bodoče bi morale namesto držav, ki pri goriški prireditvi sodelujejo, navajati dežele, mnogo lažje jih je tudi z zgodovin­ skimi dokazili uvrstiti v obravnavani zgodovinski in zemljepisni prostor. Najnovejša politična razmerja v Evropi pa nas znova navajajo k razmisleku: kaj je pravzaprav danes Mitteleuropa? B r a n k o M a r u š i č