DELAVSKA ■■ y?- ENOTNOST ' _ _ Republiški svet sindikatov, republiški odbori in Delavska enotnost ' želijo delovnim r ljudem Slovenije srečno novo leto! Sobota, 30. decembra 1961 Štev. 52, leto XIX lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllll]|||ll!l[|li[|[|[llllllllllll[||||lllHtlllllUIIIIIIIII!tlllllMMBWWl»iim rečno! ^^Kjerkoli: na cesti, v tovarni, v delavnici in ^ pisarnah, za zaprtimi vrati doma, na prehudo odprtih peronih postaj, kjer gospodarita mraz in naglica, v predprazničnem vrvežu, povsod odmeva spet ena sama beseda: srečno! Kot da smo pozabili vse druge, poznamo samo še prijeten zven tega mimogrede ali z občutjem in z zavestjo izrečenega srečno! Roka sega v roko, obrazi kot da so za trenutek daleč od vsega nepomembnega, vsakdanjega, zazrti samo v lepi zven in. globlji pomen te edine besede, ki nam jo polagata na usta Novo leto in želja, najbolj prvinska med vsemi človekovimi željami: biti srečen! TJ iti srečen: v sozvočju s samim seboj v miru rm uživati sadove svojega dela. V družbi, kakor je naša, ki je za najvišjo vrednoto postavila ne prekletstvo vsemogočnega denarja, marveč človeka in njegovo delo. In ta človek, s svojimi velikimi in majhnimi željami, s svojimi skrbmi in radostmi, neiluzorni človek z veliko začetnico, ki ni izsanjan v begu pred stvarnostjo v srcih nemočnih sanjačev, stvaren, s slabostmi in vrlinami, te dni, zavedajoč se svoje moči in cene, svojega mesta v velikem kolektivu graditeljev, ustvarjalcev in upravljavcev, kliče svoj srečno! Ne da bi z njim prosil milosti usode, marveč prepričan, da je vsa tolikrat željena sreča tudi v prihodnjem letu odvisna ne le od usode, marveč od njega samega. Od njegove volje, njegovega dela, njegovega znanja, samozavesti, kritike in ustvarjalnosti. Sam si piše svoj srečno v tovarni pri stroju, v delavnicah, na polju, v pisarni, za zaprtimi vrati doma in nezaprtimi vrati se j in posvetovanj, z žulji rok in v naporu spoznanj kleše svojo usodo, piše svojo sodbo, ustvarja svojo srečo, našo srečo. V njem je moč, v njem je spomin na slavne velike čase, ki mu daje silo in samozavest. V njem je čas in vera. Vera, ki je ne zaustavijo kamni nepravilnosti, večjih in manjših napak ter krivic, da ne bi mogel po svoji poti naprej, da ne bi lahko ob vsakem letu mirno, s prepričanjem dobrega gospodarja pregledal svoje delo, dobro in slabo, zrna in pleve, napravil obračun in dejal: srečno! Pod seštevek dobrega in slabega pišemo zmote in izkušnje. Zavedamo se odgovornosti, ki je na plečih vsakega posameznika, bogatejši za te izkušnje pa tudi za zmote, še bolj prepričani v svoje delo in svoje poslanstvo nadaljujemo svojo pot ne le za srečo prihodnosti, marveč prav tako za srečo teh dni, ki jih med dolžnostmi, radostmi in skrbmi vsakdanjosti živimo. £1 rečno! Gledam, poslušam. Človek obstane, zadovo- Ijen in zamaknjen v dobrodušni zven besed, v nasmeh pričakujočih obrazov, v nekaj, kar je v zraku in se toplo, iskreno, meša z mrzlimi snežinkami kot ena sama velika želja: naj bo srečno! Naj bo človek človek in njegov vsakdanji kruh lažji, boljši in lepši, njegovi »vsakdan« pestrejši, polnejši, ne le dela in dolžnosti, marveč prav tako veselja, radosti in lepote. Gledam, poslušam. Otrok z rdečimi lici od mraza in pričakovanja komajda pravilno ponavlja za starši, ne da bi se zavedel pomena besed, svoj srečno in misli na tisoč tako lepih stvari, kot so snežinke, sani in darila, fant stiska roko dekletu, dolgo in nežno težka njeno drobno dlan v svoji, kot bi želel trenutek iskrenih voščil podaljšati v nedogled in še govoriti z očmi o vsem, kar si polno srce želi. Pričakuje; prijatelj kliče prijatelju, delavec svojim tovarišem, vsak zaverovan vase, v svoj svet, ki je hudo podoben svetu vseh drugih, želi prav tako kot srečo sebi, srečo prijatelju, znancu, tovarišu, kot da smo vsi ena sama družina, kjer je sreča vseh odvisna od sreče posameznika. Ol rečno! ^ Nad vsem pa, kar smo ustvarili in ustvarja- mo, kar ni le od danes in ne šele od včeraj, n kar z delom, srcem in zavestjo gradimo iz dneva v dan v mogočen mozaik na stavbi našega življenja, je vera in prepričanje: srečno bo, mora biti! Mi vsi in vsi naši uspehi so zato najboljši Poroki. In to kljub vsemu, kljub vrtoglavim nasprotjem in nerazumljivim novostim sveta, ki ro-Pota s silo orožja, kljub slabostim, ki se nam večje in manjše stavljajo na začrtano pot, da, kljub vsemu. Zaradi sile srca in velike misli, ki ji je Prvo človek in njegova sreča. Zato naj odmeva v zraku in srcih ta edina beseda: srečno! Zato naj govore stiski rok, oči in Ustnice še in še to iskreno našo in vsečloveško željo: biti srečen! V sozvočju s samim seboj v miru uživati sadove svojega dela. Za srečo nas Vseh: Srečno! A Ob ustanavljanju ekonomskih enot so temeljito razmislili, kako bi čimbolje gospodarili, in med drugim sklenili, da bodo čistilci mikalnih strojev poslej tudi delali na teh strojih. Delovna operacija zahteva tako manj delavcev, storilnost je večja in z njo vred seveda tudi dohodek DELO NAŠIH SINDIKALNIH SVETOV Delovne konference v Ptuju Sindikalne organizacije po podjetjih, sindikalni sveti in drugi sindikalni organi razumljivo nenehno iščejo take organizacijske oblike dela, ki bi pripomogle k temu, da bi še bolj kot zdaj zaživelo delo sindikalnih organizacij. Posamezna sindikalna vodstva pri tem utirajo precej nove samosvoje poti. Ze zategadelj so izkušnje precej različne. Tokrat bom zapisal nekatere izkušnje in opažanja iz dela občinskega sindikalnega sveta v ftuju. ju se Tako kot drugod tudi v Ptu-že dlje časa ugotavljajo, da razprav na sindikalnih sestankih udeležuje sorazmerno majhen krog proizvajalcev.. Vzroki so znani in jih ne bi našteval. Zdaj, ko je proces decentralizacije samoupravljanja vedno močnejši, pa prav to ---razumljivo — pomeni veliko oviro; še toliko hujšo, v tistih podjetjih in ustanovah, kjer sindikalne organizacije tako ali tako slabše delajo. - S sistemom delovnih konferenc, ki so jih letos vpeljali v podjetjih ptujske kpmune so — vsaj kaže tako — ubili dve muhi na mah. V razprave se že vključuje pretežni del proizvajalcev. Zaživelo pa je tudi, delo doslej -mrtvih« sindikalnih podružnic. Kako so to dosegli? Izvršni odbor sindikalne podružnice v nekem podjetju ob vsaki važnejši zadevi (na primer ob razpravah za sprejem novih pravilnikov) pripravi okvirne teze za razpravo. O tem do podrobnosti razpravljajo najprej po posameznih obratih, oziroma delavnicah v okviru podjetja. Ker govore bolj na splošno le o podjetju, zelo poglobljeno pa c problemih obrata ali delavnice, je proizvajalcem problematika neprimerno bližja, razprava pa lažja. Morebitne predloge takoj uresničujejo, spremljajo njihov učinek in o tem poročajo na naslednjem sestanku. Ko se na ta način izkristalizirajo mnenja in stališča, se razprava nadaljuje na naslednji stopnji '-r po ekonomskih enotah, ki vključujejo na primer po več delavnic ali obratov. Ko vse ekonomske enote zaključijo razpravo, sledi še delovna konferenca sindikalne podružnice podjetja. Skratka — mnenja in stališča se oblikujejo od spodaj navzgor. S tem je odpadla nezanesljiva praksa »prenašanja« stališča navzdol. Razen tega. pa razprave o vseh pomembnejših zadevah tečejo nepretrgoma in ne tako kot doslej, ko je kolektiv lahko povedal svoje mnenje (če ga sploh je) le na občasnih sestankih, na polletnih konferencah in na občnih zborih. Vključevanje neposrednih proizvajalcev v razprave potemtakem zadovoljivo poteka. Vendar se hkrati s tem vse bolj kaže nujnost idejno političnega izobraževanja sindikalnih funk- cionarjev, kot tudi ostalih članov kolektiva. V Ptuju so že leta 1959 začeli z raznimi seminarji in tečaji za člane organov samoupravljanja. Pri tem jim je pomagala občinska delavska univerza. Pokazalo pa se je, da to še ni dovolj. Precej je namreč bilo podjetij, ki svojih predstavnikov sploh niso pošiljala na tečaj, oziroma v seminar. Zato so lani odprli sindikalno politično večerno šolo. Za njeno delo so pripravili obsežen In bogat delovni program. Slušatelji te šole se najprej seznanijo z zgodovino delavskega gibanja, potem z našo družbeno ureditvijo in gospodarskim sistemom, delavskim in družbenim upravljanjem, potem pa še z-organizacijo in poslovanjem podjetij, z našo temeljno zakonodajo, vlogo kadrovsko-socialne službe itd. Sola traja pet mesecev. Predavanja so , dvakrat tedensko. Razen tega imajo enkrat na teden na programu -sestanke po skupinah (za industrijo,-za trgovino itd.). Občasno- so na programu javne tribune, na katerih se slušatelji razgovarjajo s predstavniki družbeno-politič-nega in gospodarskega življenja. Temu spet sledijo ankete, ko slušatelji , odgovarjajo na različna vprašanja-. Kot zadnja oblika pa pridejo na vrsto -še ekskurzije v večja podjetja, kjer se slušatelji te šole seznanijo z delovnimi metodami in izkušnjami drugih. ‘ Sindikalna politična šolo v Ptuju je — za zdaj — edina te vrste v Sloveniji, če ne celo v Jugoslaviji. V dobrem letu dni jo je zaključilo 130 slušateljev, 80 pa je ’ vpisanih v sedanjem šolskem letu. Zaradi velikega zanimanja so odprli oddelek te šole tudi v Majšperku. In če rezimiramo: 200 novih, politič-no-ideološko in družbeno-eko-nomsko dobro izkušenih proizvajalcev precej pomeni. Če pa je to doseženo na izrazito pol-proletarskem področju, je uspeh še toliko večji. Vse to, kar so že napravili, pa je za tamošnje prilike — vsaj pravijo, tako — še vedno premalo. S pomočjo delavsse univerze nameravajo začeti s predavanji po kolektivih, kajti mnoga sindikalna vodstva sama tega niso sposobna organizirati. Interes za ta predavanja (z zelo raznoliko tematiko) je po podjetjih zelo velik. Vendar je obenem očitno, da mnoga upravna vodstva za to kažejo zelo malo razumevanja. Razen tega je ObSS Ptuj vnesel v svoj program dela tudi tovariška srečanja s sosednjimi sindikalnimi sveti. Tako so navezali stike.z občinskim svetom Jesenice) z-Varaždinom-tn Čakovcem. Na skupnih- sestankih, ki 'so -jih nekaj že imeli, -sp- se predstavniki,, posameznih -svetov seznanili s hotenji, uspehi in izkušnjami drugih. Taki stiki pa naposled doprinašajo h krepitvi bratstva in enakosti med našimi narodi, pa tudi k tesnejši povezavi na ostalih področjih. Tako je na primer že prišlo do izmenjave raznih gledaliških in NEKAJ IZKUŠENJ IZ PRVIH MESECEV SAMOUPRAVLJANJA UTRINKI IZ N0V0TEKSA Rojstvo ji je bilo usojeno kot večini slovenske in-* dustrije: Zgradba, stari stroji, ki so lahko pomenili samo začetek, dobro voljo, ne pa tudi svetle bodočnosti. Še več — Novoteks je zrasel na Dolenjski, ob zeleni Krki, kjer ni delavske tradicije, kjer je treba skoraj slednjega delavca priučiti in usposobiti za delovno mesto. Toda kljub tem težavam ima danes ves kolektiv, kot so jo imeli prvi delavci, trdno voljo, da iz skromnih začetkov nadaljuje, dokler se ne bo kot usposobljen izvoznik vključil v mednarodno izmenjavo. To je njihov cilj, o tem sanjajo na delavskem svetu, v ekonomskih enotah. podobnih skupin. Za leto 1962 imajo na programu skupne de-lavsko-športne igre itd. Vse to, kar sem zapisal, je nekaj paberkov iz dela občinskega sindikalnega sveta v Ptuju. Za marsikoga to. ne pome-ni nič novega. Pa nič zato. Kljub- temu - lahko ugotovimo, da je ObSS Ptuj poiskal, zelo pestre oblike dela, Če- so naj-boljše in kot. take priporočljive tudi za druge, je, seveda vprašanje. Za ondotne razmere pa so, kot omenjeno, uspešne. Če pa je tako, naj opomnim na tisto, kar velja že od nekdaj: na napakah in izkušnjah drugih se najbolje učimo tudi mi sami! -m G Delavka v predilnici Novoteksa pri avtomatu za česanje preje Po stimulativnem nagrajevanju po enoti proizvoda so v oktobru prešli na decentralizacijo, ustanovili so pet ekonomskih enot in njihov dohodek se oblikuje iz: • količine proizvedenih izdelkov, polizdelkov ali storitev, • kvalitete proizvedenih izdelkov, polizdelkov ali storitev, • uspeha poslovanja ekonomske eriote, t. j. znižanja stroškov. . Tako piše v pravilniku o delitvi čistega dohodka. Ne bi mogli reči, da so šli s tem pravilnikom najdlje, toda vsekakor pomeni napredek. Pripovedujejo, da so za rekonstrukcijo morali vzeti zelo visoko posojilo pod zelo neugodnimi plačilnimi pogoji (prvotni rok odplačila je bil štiri leta) in dokler ne bodo dolgo izplačali, ne bodo ekonomskim enotam prepustili tudi upravljanja z osnovnimi sredstvi. Toda v praksi, mimo pravilnika se kažejo znaki, da ekonomske enote že gospodarijo preko določenih pooblastil, da že razmišljajo, kaj bi še dokupili, da bi bila proizvodnja večja in cenejša, kateri stroj bi že kazalo zamenjati, kje bi ga lahko kupili, za koliko deviznih dinarjev. Se preden bodo dobili dokončna pooblastila, bodo na sestankih ekonomskih enot, ki trajajo tudi po štiri ure, pretehtali, kakšna investicija bi bila najbolj smiselna. Tako. bo sama praksa, hotenja delavcev, ki se ne . bodo. zaustavila., pri napisanih pravilih, slej ko prej zahtevala, da se pravilnik, zamenja, da se v njem uzakoni praksa, ki gre v Novoteksu na srečo pred pravilnikom. Ta vsakdanja praksa, ki jo javnost zazna komaj po nekaterih najbolj opaznih rezultatih, pa tiho plete proces samoupravljanja, ki bo svojo izrazitejšo podobo pokazal šele v naslednjih letih. Po novem, da tako rečemo, gospodarijo komaj dva meseca. Kaj so. s tem dosegli, kaj menijo o tem vodje ekonomskih enot, delavci? Njihove besede so skromne, ne povedo tega, kar čutijo. Dobro,, bolje je kot prej, vsi so bolj zadovoljni. To so njihove besede, potem pa zavijejo na gospodarske predpise, na izvoz, na možnosti za hitro nabavo strojev in reprodukcijskega materiala. Nenadoma delavci vedo,- da je na priliko v Italiji ta in ta tovarna, ki ima enoletno zalogo surovin. Njim je lahko — pripovedujejo. Oni delajo za konkretne potrebe tržišča. Cena proizvoda je vnaprej znana, ker im&jo na razpolago dovolj surovin. Mi pa jih premoremo za dober mesec, vse ostalo pa je odvisno od deseterih ovir. Ce gre vse po sreči, dobimo zaželene surovine, večkrat pa moramo vzeti pač tisto, kar nam uvozniki dajo. Delavski svet in ekonomske enote čedalje bolj spoznavajo, da ni gospodarjenje zgolj razporejanje delavcev, ni zgolj prodaja blaga, ampak da na tržišče delujejo organizirane sile, da jih pri tem ovirajo različni togi predpisi, da so včasih želj* prevelike, da bi radi storili več, kot je mogoče. Vsemu temu bi lahko rekli, da gre za gospodarjenje. Vendar to ni glavna vsebina samoupravljanja. Spremembe so nastale v odnosih. Nenadoma j® postalo veliko stvari, ki se prej nanje ni nihče posebno oziral, zelo pomembnih. Kažejo se nekatera navidezna protislovja. Vodja oddelka ni več zaskrbljen, če mu dve ali tri delavke manjkajo. Ni mu več treba n® upravo, niti k drugim oddelko-vodjem. Izostale nadomestijo drugi. Prihranek na manjšem številu zaposlenih vendar ostane ekonomski enoti. Vrednost točke se s tem poveča. V nekaterih oddelkih so p°? večali proizvodnjo, a niso zaradi tega zaposlili novih ljudi. Dogodijo pa se tudi takšn® stvari:. • 'Menijo, da mojster XY n« opravlja najbolj uspešno svojega dela in da bi ga bolje nadomestil pomočnik 'N.- N. Na ekonomski enoti so bili vsi za to, pa bi napravili zamenjavo. • • Tovariš B. B., odločite se- Ali boste več časa in prizadevanja posvetili organizaciji, kje' ste predsednik, ali pa boste skrbeli za dobro delo v našem obratu. Če boste tako slabo skrbeli za nas, kot zadnje čase, P°' tem vas ne rabimo, je rekla delavka C. C. na obratnem delavskem svetu. , Kaj je bilo s to delavko-Kako si je upala, bo morda kdo povprašal. Najbrž zato, ker bila vnaprej prepričana, da z3' radi te upravičene pripombe r> bo trpela, da je zaradi tega n bo nihče priganjal. »In kaj bi storili, če bi t3 delavka zaradi odkritosti trp®' la?« sem silil v direktorja Dolenca. »Ce bi jo kdorkoli skušal preganjati ali zapostavlja1'1 bi predlagal delavskemu svet" da ga odpusti.« To je samo nekaj skromni^ stališč iz prvih mesecev sam^ upravljanja v Novoteksu. Upam,' da bo ob letu mogoče n® pisati dobro reportažo iž dogo® kov in izkušenj samouprav Ijanja. vim PROBLEMI ZAPOSLOVANJA INVALIDOV V TR2IŠKI OBČINI Ekonomske enote nočejo invalidov Od 4534 zaposlenih v tržiški občini je tudi 60 invalidov, od tega 35 moškili in 25 žensk. Ce jih razvrstimo po kvalifikacijah, vidimo, da je eden visoko kvalificiran, 19 pa jih je kvalificiranih, 33 polkvalificira-nih, 4 so nekvalificirane, trije pa uslužbenci. Razen tega so v občini še trije invalidi, za katere Zavod za zaposlovanje delavcev ne more dobiti primerne zaposlitve. . Kaj nam povedo te številke? Prvič to, da je zaposlitev invalidov za sedaj še kar dobro urejena. Drugič, da je sorazmerno majhno število nezaposlenih invalidov in tretjič, da so gospodarske organizacije vse do nedavna zaposlovale invalide in dela manj zmožne ljudi. Do tu je vse v redu, vendar... "rt vsaka gospodarska organizacija, ljudje izdelovali copate. Nac ki ima prosta delovna mesta, je zamišljen tako, da bi toV?;la- vv. 1ir-* Airverfe* ofc* 'ranio rifavmrvraVvnO ™ . Zadnji čas gospodarske organizacije ne sprejemajo .rade za delo,manj zmožne ljudi, še manj invalide. Uvedba ekonomskih enot in novi načini delitve osebnih dohodkov delavcev so spremenili tudi odnos sodelavcev do invalidov. Danes že lahko ugotovimo, da ni ekonomske enote, ki se ne bi upirala sprejemu invalida, ker gledajo ljudje nanj kot na človeka z zmanjšano delovno sposobnostjo, ki pač ekonomski enoti in vsem njenim članom ne bo mogel toliko prispevati kot zdrav človek. Na Zavodu za zaposlovanje delavcev pravijo, da hoče dobiti za delo mlade in čvrste ljudi in da se brani celo takih, ki imajo v zdravniškem spričevalu napisano, da so sposobni opravljati lažja dela. Prav zaradi navedenih dejstev na Zavodu za zaposlovanje delavcev že dalj časa razmišljajo, kako bi za invalide in dela manj zmožne ljudi ustanovili primerno delavnico, kjer bi izdelovali razne predmete, n. pr. copate. Pred letom in pol so imeli že izdelan elaborat, vendar so vsi načrti padli v vodo, zato, ker niso mogli dobiti za delavnico primernih prostorov. Na Zavodu smatrajo, da bi pri uresničitvi načrta o ustanovitvi primerne delavnice za invalide gospodarske organizacije raje pomagale že zato, ker bi se z ustanovitvijo delavnice rešile tudi invalidov. Omenil sem že, da bi invalidi in za delo manj zmožni odstopale zanje neuporabno - . go, ki pa je za copate še ve~.0y zelo uporabno. Tako sedaj Pr.j, daja Bombažna predilnica ^ tkalnica blago po nižjih ceXy0-raznim obrtnikom, ki ga u?z> rabijo za copate in pri tem vlečejo mastne dobičke, ker cena copat enaka, kot če bi D izdelane iz najboljšega Prav tako dobivajo obrm . ostanke usnja v tovarni č®vU v Peko, defektno lepenko P® e/ tovarni lepenke. Zamisel j® kakor dobra, vendar jo, morale podpreti vse družPe£0f politične organizacije, tudi vsa podjetja, da bi gj« reče vprašanje kar najb11 rešili v korist invalidov, darskih organizacij in dr®^ organizacij To vprašanje bo na bli'""0j,» plenumu obravnaval činski sindikalni svet in zS„rei stališča, ki naj bi jih čjPj;, uveljavili v praksi. Do nedavnega je bilo v navadi (in marsikje je še sedaj), da je o vseh pomembnih zadevah, o investicijah in proizvodnih vprašanjih, o delitvi dohodka na posameznem delovnem mestu in v vsem podjetju podrobno razpravljal samo en organ v podjetju, to je delavski svet, pa čeprav je podjetje štelo 500, 1000 ali še več ljudi. Da, ponekod so izvolili za posamezne obrate delavske svete in upravne odbore. Vendar jim niso dali materialne osnove za njihovo delo. Sedaj je marsikje že drugače. Tako kot na primer v »Standardu« v Kranju (to nam kaže pričujoča fotografija) ko ekonomska enota, to je vsi zaposleni, obravnava kot celota o vseh pomembnih vprašanjih, odloča, kako se bo delil dohodek na posameznem delovnem mestu, kaj velja kupiti in kaj prodati, da bo proizvodni proces čimbo-Ije potekal. Takšno neposredno odločanje pospešuje gospodarjenje, skrb za znižanje stroškov, vpliva na povečanje produktivnosti in povečanje dohodka sploh INTERVJU S PREDSEDNIKOM REPUBLIŠKEGA SVETA ZVEZE SINDIKATOV ZA SLOVENIJO TOVARIŠEM STANETOM KAVČIČEM POSAMEZNE NAPAKE NE MOREJO ZATRETI POZITIVNEGA PROCESA Iz Vaših izvajanj na nedavnem posvetovanju Republiškega sveta sindikatov Slovenije in iz razprave v Ljudski skupščini LRS ob informaciji o izdelavi pravilnikov o delitvi čistega dohodka in pravilnikov o delitvi osebnih dohodkov izha-ja, da se še ni povsem uveljavilo načelo nagrajevanja po delu. Kakšno je Vaše mnenje, tovariš predsednik, o procesu doslednega nagrajevanja po delu v rdznierju s porastom proizvodnje in rastjo delovne storilnosti? Bilo bi nerealno pričakovati, da bi se tako, lahko se reče, zgodovinsko pomembno dejstvo, kot je dosledno nagrajevanje po delu v obdobju socialistične graditve, lahko popolnoma uveljavilo v enem ali dveh letih. To je naloga, ki zahteva mnogo daljše obdobje in katere uresničitev’ končno ni odvisna samo od večjega ali manjšega subjektivnega prizadevanja, ampak tudi od mnogih drugih materialnih činiteljev, ki obstajajo in delujejo lahko v pozitivni nli negativni smeri nezavisno od naše subjektivne volje, nezavisno od našega subjektivnega prizadevanja. Z našimi dosedanjimi subjektivnimi prizadevanji smo v okviru obstoječih materialnih odnosov in materialnih možnosti postavili osnovne politične 'n ekonomske temelje nagrajevanja po delu in delovni kolektivi so tudi že pridobili prve Praktične organizacijske in Pravne izkušnje. Kar se pa tiče samega razmerja med nagrajevanjem po delu in porastom Proizvodnje in delovne storilnosti, menim, da to predstavlja ekonomsko in družbeno-politič-t>o organsko celoto. Večji na-Predek materialnih proizvajalnih sil daje tudi večje objek-'ivne možnosti za doslednejše nagrajevanje po delu in za večjo delovno storilnost. In obratno. Delovna storilnost v zavis-nosti od boljšega ali slabšega nagrajevanja po delu neposredno prispeva tudi k hitrejšemu Porastu proizvodnje. Enostavno Povedano, teh treh činiteljev ne *ttiemo deliti, ne smemo jih gle-dati in analizirati posamič. Ker ?amo na tak način se je možno '^ogniti bodisi enostavnim tehnokratskim inčunicam ali pa 'ndi praznemu, zgolj političnemu propagirani! nekaterih sicer Pozitivnih in progresivnih na-fel. To se pravi, da dosledno nagrajevanje po delu zahteva T bodočnosti predvsem poglob-jiuno analiziranje vseh činite-juv gospodarjenja, z namenom, da se obstoječe rešitve in in-mriimenti delitve po delu tako ^ad skupnostjo in kolektivi, ^akor tudi znotraj kolektivov ^aprestano izboljšujejo. Ali se Vam ne zdi, da nezadostno razumevanje celotnega procesa in izkorišča- nje trenutnega položaja po neodgovornih posameznikih škodujeta procesu utrjevanja sistema delitve po delu ter krepita administrativne in birokratske težnje v tem procesu? Da. Nezadostno razumevanje celotnega procesa in izkoriščanje trenutnega položaja od neodgovornih posameznikov zelo škodujeta nadaljnjemu utrjevanju sistema delitve po delu. Mislim celo, da ne moremo napredovati v prej povedani smeli, če ne bomo v relativno kratkem času zelo odločno obračunali s takimi nerazumevanji. Spričo tega si zlasti sindikati sedaj zelo prizadevajo, da se omenjene napake v sistemu delitve odpravijo. Na žalost je tu in tam opaziti določeno nerazumevanje takega prizadevanja sindikatov. Nekateri se celo sprašujejo, ali naj to pomeni, da sindikati odstopajo od znanih načel borbe za čim večjo svobodo ekonomskih odnosov, za čim večje delovanje ekonomskih zakonov, za čim večjo kolektivno in individualno iniciativo. Taka vprašanja in diskusije kažejo popolno nerazumevanje danega položaja. Predvsem nadaljnja borba za še večjo ekonomizacijo in za še večji ustvarjalni razmah kolektivov in inidivdualnih proizvajalcev, kakor tudi nadaljnja borba proti administrativnim ostankom v gospodarstvu zahteva v sedanjem položaju odločen obračun z znanimi negativnimi pojavi. Mi v teh pojavih. če seveda abstrahiramo individualne lastnosti posameznikov in če ne upoštevamo tudi tistega pomanjkanja izkušenj pri sprejemanju ustreznega in-strumentarija notranje delitve v kolektivih, ki je na svoj način vzrok zanje, vidimo predvsem nove oblike birokratizma v sedanjih pogojih. Ta birokratizem se kaže, prvič, predvsem v tem, da so se določena pretiravanja v osebnih prejemkih zlasti za vodilna mesta v gospodarskih organizacijah skoraj po pravilu skrivala ali vsaj poskušala skrivati tako pred svojim kolektivom kakor tudi pred sosednimi kolektivi. Bilo bi vse v redu, če bi se namreč po svobodnem preudarku in na osnovi vsestranske analize delavci nekega kolektiva odločili, da bodo svoje vodilne ljudi nagradili tudi z izredno visokimi vsotami in če bi take odločitve bile popolnoma zavestno, tajno in brez vsakega pritiska izglasovane. Ker pa praviloma ni tako, ker so se take konkretne rešitve čestokrat uzakonile po zelo nejasni, posredni in nedemokratični poti, je očitno, da gre tu za nov pojav birokratizma in dolžnost družbenih sil je, da intervenirajo. In dalje, tako nerazumevanje graditve sistema po delu, taki individualni dohodkarji so, čeprav relativno maloštevilni, objektivna hrana in podpora vsem tistim, ki bi iz kakršnih koli razlogov želeli gospodarstvo nasploh in delitev dohodka še posebej čimbolj in čim dalje zadržati v svojih administrativnih vezeh. Takim namenom in načrtom so taki negativni pojavi objektivni zaveznik in na osnovi le-teh hočejo kompromitirati sistem, dokazati nezrelost delovnih kolektivov; vse z namenom, kako stvari čimbolj urejevati od zgoraj navzdol z administrativnimi in uravnilovskimi predpisi. Ce ne bi bile družbene sile sposobne na osnovi predvsem horizontalnih politično-družbenih intervencij omenjene negativne pojave odstraniti, potem bi seveda taka administrativno-ver-tikalna intervencija bila neizbežna. To pa bi pomenilo, da se vračamo nazaj; to bi krepilo še ne popolnoma preživete ad-ministrativno-centralistične koncepcije. Ce bi do tega prišlo, bi to bilo mnogo hujše zlo, kot pa so obstoječa nerazumevanja nagrajevanja po delu, ki so pripeljala do znanih pojavov. Zato že preprosta logika stvari narekuje, da storimo vse, da čimprej odpravimo manjše zlo in manjšo slabost v našem gospodarskem sistemu, ker s tem preprečimo tudi realno nevarnost za večje zlo in za večjo pomanjkljivost. Glejte, zato smo naš odnos in kriterij do teh pojavov tako zaostrili. Iz dosedanjih razprav izhaja, da proces nagrajevanja po delu nujno terja tudi novo strukturno delitev na-, rodnega dohodka. Kaj menite Vi o tem vprašanju? Mislim, da to vprašanje ne postavlja na dnevni red samo nagrajevanje po delu, ampak so tu tudi še drugi politični, ekonomski in driftbeni faktorji. Sedanja, že nekoliko let trajajoča struktura delitve nacionalnega dohodka je objektivno nastala, bolj točno rečeno, se je pojavila kot rezlutat tistih ekonomskih in političnih pogojev, v katerih smo delali in živeli pred štirimi ali petimi leti. Ni treba dokazovati še posebej, da so takratni pogoji bili težji od sedanj h. Bili smo manj razviti in z manjšim nacionalnim dohodkom. Od tedaj pa smo vendar v vsakem pogledu precej napredovali, postali smo bolj razviti in lahko se reče. tudi bolj bogati. Spričo tega se v političnem pogledu predvsem v vrstah obstoječega delavskega razreda pojavlja prirodna želja za hitrejšim napredkom in dvigom realnega standarda. V tej smeri so se v poslednjih letih tudi stalno uveljavljale samoupravne pravice proizvajalcev. Zdaj je prišlo še nagrajevanje po delu. ki je politično ii r ekonomsko že samo po sebi moralo še posebej poudariti omenjena stremljenja proizvajalcev. Tako orientacijo zahteva tudi že dosežena stopnja razvoja proizvajalnih sil, in to zlasti pri nas v Sloveniji. Višja stopnja razvoja proizvajalnih sil vodi že po svoji notranji ekonomski logiki in pod pogoji dinamičnega razvoja k določenim spremembam na področju osebnega standarda in vseh tistih gospodarskih in kulturno-prosvetnih in splošno človeških dejavnosti, ki so z njim neposredno povezane. To se pravi, da vse to zahteva določeno spremembo v strukturi potrošnje oziroma proizvodnje, hitrejši napredek na stanovanjskem in urbanističnem področju, skladnejše vrednotenje intelektualnega in manualnega dela; konkretno rečeno, vskla-jevanje osebnega standarda vseh zaposlenih, s tem mislim sr«! zlasti na občutno zaostajanje kulturno-prosvetnih delavcev v zadnjih letih. Skratka, dosežena stopnja gospodarskega razvoja, zlasti pri nas v Sloveniji in deloma se mi zdi, da velja to tudi za vso Jugoslavijo, zahteva. da v naslednjem obdobju še več kot do sedaj investiramo predvsem v ljudi in ne samo v stvari. Ljudski Taktor postaja vse bolj in bolj odločilen pri nadaljnjih naših gospodarskih gibanjih in napredku. Ali pa je možno tako politiko in tako orientacijo pospešeno nadaljevati v okviru sedanje strukture delitve nacionalnega dohodka? Na žalost nimamo analiz, ki bi lahko izčrpno odgovorile na to vprašanje. Ni pa nobenega dvoma, da obstaja mnogo dejstev, ki dokazujejo, da sedanja struktura delitve nacionalnega dohodka postaja prej omenjenim težnjam, željam in ciljem preozka in neustrezna. Iz vseh teh razlogov se torej to vprašanje upravičeno postavlja na dnevni red in prepričan sem. da bo zlasti v interesu hitrejšega in skladnejšega politično-gospodarskegn razvoja in zlasti v interesu utr- jevanja socialistične demokracije, samoupravljanja in socialistične zavesti delovnega človeka nujno potrebno postopoma delati določene spremembe v delitvi nacionalnega dohodka v nakazani smeri. To se pravi, da moramo s tistim povečanim delom nacionalnega dohodka, ki gre za osebno potrošnjo in za neposredni standard delavskega razreda, in z večjo prizadevnostjo tega delavskega razreda nadomestiti manjša investicijska vlaganja v neposredne industrijske objekte. Potrebno je torej v večjem obsegu stimulirati proizvajalce, da bodo bolje izkoriščene obstoječe proizvodne, tehnične in ekonomske zmogljivosti in možnosti. Verjetno so mnogim take diskusije nesimpatične. Boje se namreč, da bi spremenjena struktura delitve nacionalnega dohodka v korist neposredne stimulacije proizvajalcev zmanjšala naš sedanji tempo gospodarskega razvoja. Taki zaključki se mi zdijo zelo enostranski, mogoče tudi nekoliko tehnokratski in dokazujejo zgolj naturalno gledanje na našo proizvodnjo in na naše gospodarske odnose. Menim namreč, da bi taki premiki v strukturi delitve nacionalnega dohodka utrjevali skladnejši in zato bolj ekonomičen razvoj gospodarstva, utrjevali bi stabilnost našega tržišča in racionalnost v gospodarjenju. Poleg omenjenih pozitivnih ekonomskih dejstev so seveda politično pozitivne posledice takih premikov tudi izredno važne za naš nadaljnji razvoj in za krepitev socializma. Spričo tega torej ne gre za zmanjšanje tempa dosedanjega našega družbenega in gospodarskega razvoja. Gre predvsem za to, da bi z omenjenimi premiki nekoliko zman jšali našo na žalost še vedno mnogo preveč poudarjeno ekstenzivno orientacijo z vsemi njenimi nevšečnimi posledicami in da bi bolj prišla do izraza intenzivnejša smer v naših gospodarskih prizadevanjih. Glede na to, da je delitev dohodka po delu eden osnovnih problemov gospodarjenja, želimo Vaše mnenje, koliko je predlog letošnjega zveznega plana vsklajen z nalogami, ki izhajajo iz tega. Na žalost ni popolnoma vsklajen. Lahko bi se reklo, da je v nekaterih svojih postavkah celo v direktnem nasprotju z zgoraj omenjenimi nalogami in cilji. Plan je še vedno preveč izrazito naturalna kvantifikacija določenih proizvodnih nalog in zelo nadrobna distribucija finančnih sredstev. Te slabosti plana seveda niso slučajne. So rezultat določene politične prakse in političnega gledanja na planiranje in dosedanje metodologije planiranja. To se pravi, da moramo najprej spremeniti sedanje družbeno- politično gledanje na planiranje nasploh in spremeniti moramo tudi metologijo planiranja, če hočemo, da bodo naslednji plani, oziroma da bo_ planiranje v bodočnosti šlo vštric z osnovnimi politično-ekonomskimi stremljenji in dogajanji naše družbe. Glede konkretnih materialnih odnosov in številk, ki so predlagane v planu, menim, da mnogo premalo zasledujejo predvsem tiste cilje stimuliranja in mobilizacije ljudskega,.to se pravi delavsko-proizvajalhega činitelja, o katerem sem govoril v odgovoru na prejšnje vprašanje. Te slabosti plana same po sebi niti niso tako nevarne in ne morejo bistveno vplivati na gospodarska dogajanja. Nevarno bi bilo, če bi hoteli naša gospodarska dogajanja in naše gospodarstvo z dodatnimi ukrepi spraviti v okvir planskih predvidevanj. Zelo slabo bi bilo in lahko bi rodilo težke, ne samo gospodarske, ampak tudi politične posledice, če bi kdor koli želel ali poskušal spraviti z administrativnimi ukrepi na Prokrustovo posteljo plana naše dinamično gospodarsko dogajanje, ki se je zlasti razvilo na osnovi novega gospodarskega sistema in na znanih načelih nagrajevanja po delu. Bilo pa bi seveda tudi zelo nevarno, kratkovidno in lahkomiselno, če bi take in podobne kritične pripombe k planu vzeli kot znak za lagodnost ali celo za demobilizacijo naših ustvarjalnih sil ali delovnih kolektivov. Nezatdsno od takih ali drugačnih slabosti predloženega plana bi moral biti osebni družbeni plan nas vseh: čimbolj izkoristiti vse obstoječe materialne in proizvajalne možnosti za čim večji gospodarski in splošni družbeni napredek. To pomeni, da naj bi vsak' proizvajalec, vsak proizvajalni kolektiv, vsak organ delavskega ali družbenega samoupravljanja na svojem področju, v okviru svojih možnosti in pristojnosti mobiliziral in Vzpodbudil vse svoje obstoječe proizvajalne kapacitete. Ce pa bo taka aktivna in ustvarjalna orientacija predvsem delavskega razreda in tudi vseh delovnih ljudi na osnovi delavskega in družbenega samoupravljanja, na osnovi delitve dohodka po delu v svoji končni konsekvenci v marsičem korigirala obstoječi predlog zveznega družbenega plana (osebno sem prepričan, da ga bo korigirala), potem seveda tako dejstvo ob letu osorej ne bi smeli šteti za naš neuspeh, amapak za naš uspeh in za ponovni dokaz ogromnih ustvarjalnih sil, ki jih prinašajo pogoji osvobojenega dela, to se pravi, pogoji, v katerih materialni in duhovni interesi osvobojenega proizvajalca prihajajo čedalje bolj do izraza. (Po Gospodarskem vestniku) DELAVSKA ENOTNOST — St. 52 — 30. decembra 1961 O A Posvetovanje političnega aktiva sindikatov Slovenije v Ljubljani pred štirinajstimi dnevi in previsoko izplačani osebni dohodki vodilnim osebam v nekaterih podjetjih kranjskega okraja so bili povod, da so Člani predsedstva okrajnega sindikalnega sveta obravnavali na zadnjih sejah prav probleme o sprejemanju novih pravilnikov o delitvi čistega in osebnih dohodkov ter o negativnih pojavih v nekaterih podjetjih, kjer so porušili notranja sorazmerja v osebnih dohodkih. Priprave za sprejemanje no- le. Ni čudno potem, da zato vih pravilnikov o delitvi čistega marsikje niti člani sindikalnih dohodka in osebnih dohodkov aktivov sami niso doumeli bi-so na Gorenjskem že skoroda stva in vsebine predlaganih končane, saj so v večini podje- pravilnikov. Pojasnjevanje je tij pravilnike že sprejeli. Tam, bilo največkrat strokovnjakar-kjer so se lotili tega posla z sko in podkrepljeno z množico vso odgovornostjo in kjer so bi- številk, odstotkov in indeksov, stvo, žal ponekod vse preveč Umljivo in jasno je, da potem formalistično postavljenega na- tudi do prave razprave ni pričela PRITEGNITI V NEPO- šlo, kajti težko je o nečem raz-SREDNO UPRAVLJNJE CE- pravi j ati, predlagati, še težje pa LOTEN KOLEKTIV, pravilno odločati, če tistega ne poznamo doumeli, se že kažejo v odno- in ne razumemo: sih med proizvajalci in v odno- Prepričan sem, da bi o tem sih proizvajalcev do proizvajal- vprašanju danes skoroda goto-nih sredstev, do proizvodnje in vo malo govorili, ker bi bilo do celotnega gospodarjenja, ko- neznatno, če bi sindikalni akti-lektivov. Ne prihajajo samo po- viv prizadetih podjetjih budno bude za najrazličnejše izboljša- spremljali gibanje osebnih do-ve proizvodnega procesa, za hodkov in sproti reagirali na KAKO GOSPODARIJO KOLEKTIVI, KI SO SE POSEBNO DOBRO ODREZALI Z NOVO DELITVIJO DOHODKA »Pinus« Rače — poučen primer l|lll!llllllllll!lll!!llllllllllll!lllll!lllll!l!!ll!lllllll!l!l!!IIIIIIlllll!lllllllllll!llllllllllllllllilllllllll!l!!lllllllllll!lllllllllllllllllillllll!lllll!lllll|| Naj na kratko predstavim to podjetje: »Pinus« 1 1 proizvaja razna agrotenična in druga kemična g 1 sredstva. Letos bo ustvaril nekaj več kot milijar- g g do din realizacije. Zaposluje pa 75 delavcev. Izpla- 1 S čani osebni dohodki (lani 27.824, v devetih mese- g 1 cih letos povprečno 31.939 din) so najvišji v ob- g j čini Maribor-Tezno in med najvišjimi v maribor- g g skem okraju. Kljub temu je »Pinus« v času od ja- p g nuarja do konca septembra pri skladih ustvaril 1 1 razmerje 17,8 °lo čistega dohodka za osebne pre- j j jemke in 82,2 0lo za sklade podjetja. Zadnji plenum ObSS Maribor-Tezno je name- p 1 nil precej časa prav razpravi o gospodarjenju in g g odnosih v tem kolektivu. Gre namreč zato, da so g 1 rezultati, ki jih dosega »Pinus« bolj posledica iz- M 1 razito ugodnih objektivnih pogojev, kot pa rezul- J 1 tat premišljenega gospodarjenja. OB SPREJEMANJU PRAVILNIKOV O DELITVI ČISTEGA DOHODKA IN OSEBNIH DOHODKOV Sindikalni aktivi naj sproti zasledujejo gibanje osebnih dohodkov boljše izkoriščanje strojev in sleherno izplačevanje previso-materiala za reprodukcijo, mar- kih, neupravičeno povečanih več se kaže tudi rčsnična želja osebnih dohodkov. Ne trdim, da in zahteva po tem, naj se ugo- so edini krivci samo sindikalni tavlja dohodek in formirajo po- aktivi, toda prav gotovo drži, samezni skladi v ekonomskih da bi do omenjenih pojavov ne enotah. Proizvajalci bi radi sa- bi prišlo, če bi bili sami sindi-mi odločali o naložbah in o iz- kalni delavci poznali težnje na-koriščanju sredstev v skladu s šega gospodarskega razvoja, poslovno politiko podjetij... In ker je prišlo do omenje-Tam, kjer pa so sprejeli zahte- nih anomalij v izplačevanju vo, da je treba do konca tega osebnih dohodkov predvsem v leta izdelati pravilnike o delitvi manjših podjetjih, kjer je šte-čistega dohodka in osebnih do- vilo zaposlenih manjše, kjer po-hpdkov, bolj kot nekakšno ne- nekod še gledajo na delo sindi-potrebno, a nujno zlo, si v pre- kalnih podružnic z omalovaže-cej primerih z vsebino samih vanjem, bo treba v prihodnje pravilnikov niso kdo ve kako poskrbeti za boljši kader in za belili glav. AH so stopili k svo- načrtno, dolgotrajnejše vzgaja-jim sosedom in od njih z mini- nje sindikalnih delavcev. Prav malniml spremembami prepi- obravnavani primeri slabosti v šali predloge ter priredili brez nekaterih podjetjih in ustano-analize vsebine oba pravilnika vah na Gorenjskem, ko so _ si za lastne potrebe, ali pa so se dovolili direktorji ali upravniki zatekli h kakemu »strokovnja- pri 400 do 500 zaposlenih nad ku« v sorodno podjetje in z ma- 90.000 dinarjev mesečnega oseb-lenkostnim trudom, a izdatno nega dohodka,_ pri 40 do 50 za-odmerjenim honorarjem, prišli poslenih pa nad 70.000 dinarjev, do svojega predloga obeh pra- opozarjajo tamkajšnje sindikal-vilnikov. Seveda se niso ne eni ne aktive, naj posvetijo v pri-in ne drugi pri tem Vprašali: hodnje vse 'pozornost temu »Ali bomo z našimi pravilniki vprašanju, hkrati pa skrbijo za zares zagotovili nagrajevanje družbeno-politično izpopolnje-po delu in po uspehih in ali bo vanje svojih članov, kolektiv zares občutil, da sam Četudi so v večini podjetij upravlja? sedaj pravilnike o delitvi či- Res je, da niso osamljeni stega dohodka in osebnih do-primeri takih sindikalnih akti- hodkov že sprejeli, morajo sin-vov. kjer so člani tamkajšnjih dikalni aktivi v prihodnje bud-sindikalnih podružnic vse pre- no spremljati vse notranje do-več od strani spremljali celotne gajanje v kolektivih, predvsem priprave pravilnikov. Dogajalo pa gibanje osebnih dohodkov, se je tudi, da so predsedniki Sprejeti pravilniki prinašajo ve-podružnic ponekod samo otvar- liko novega v notranje odno-jali seje plenumov, ko je šlo za se kolektivov, ni pa s tem _re-obravnavo predlogov prihod- čeno, da ponekod ne vsebujejo njih pravilnikov, potem pa pre- še ostanke mezdnih odnosov ter puščali besedo in pojasnjevanje morebitne, sedaj še nevidne vsebine tistim strokovnim ose- elemente, bam, ki so predloge pripravlja- DUŠAN REBOLJ Gre predvsem za dvoje: za sam sistem delitve in za regres, ki ga družba priznava proizvajalcem agrotehničnih sredstev. Lani je »Pinus« plačal 162 milijonov družbenega prispevka dosegel pa je 899 milijonov realizacije, oziroma 252 milijonov dohodka. Letos je podjetje zaradi ugodnejše delitve, plačalo pri 954 milijonih realizacije, oziroma 224 milijonih dohodka (podatek je za 9 mesecev) skupno. 71 milijonov rednega in izrednega prispevka. Prav ugodnejši delitvi lahko pripišemo, da je podjetje imelo ob koncu septembra za 596 "/o več skladov, kot je »predvidevalo« bb začetku leta za celotno letošnjo poslovno dobo. Drugo so regresi. Kot omenjeno, jih družba priznava proizvajalcem agrotehničnih sredstev. Drugače rečeno: kmetijska gospodarstva prav zavoljo tega lahko ceneje dobivajo potrebna prašiva, škropiva in drugo. Na sploh se regresi gibljejo med 30 in 60 “/o prodajne cene. Ti podatki so bili potrebni zgolj zato, da lahko osvetlimo še nekaj: po uradnih podatkih podjetja »Pinus« so lani regresi predstavljali 24 °/o njihove celoletne realizacije. Letos pa bo približno enako. Po domače rečeno: na račun regresov (ki so , namenjeni, kmetijstvu) si »Pinus« zvišuje osnovo za delitev dohodka. Če analiziramo dalje: na tan račun je podjetju doslej »padlo« v žep okoli 45 milijonov dinarjev čistega dohodka. Iz takih virov se je v glavnem formiral dohodek »Pinu-sa«. K temu ie treba prišteti še nekaj milijonov pozitivne razlike (zaloge iz preteklega leta, ki so bile nabavljene po ugodnejši ceni.) Zaradi vsega tega in pa zavoljo višje delovne storilnosti (glej podatek o realizaciji) je podjetje seveda lahko doseglo omenjeno delitev čistega dohodka na del za osebne prejemke in za sklade. Glede na sezonski značaj proizvodnje — dve tretjini realizacije, sicer pa pretežni del dohodka ustvarijo v prvem polletju — se bo omenjeno razmerje 17,8'l/o: 82,2 °/b v letnem povprečju »podrlo« na ca. 30 : 70. Toda iz vsega tega je vendarle razvidno, da »Pinus« žanje takšne uspehe bolj zavoljo izjemno ugodnih pogojev, kot pa zaradi lastne prizadevnosti in truda. Plenum ObSS Maribor-Tezno je, namreč — ne. glede na omenjene številke — dokaj ostro ocenil delitev čistega dohodka v tem podjetju. Ce že imajo nekateri proizvajalci tako ugodne pogoje, je bilo rečeno na plenumu, potem bi morali biti tudi moralno politično tako zreli, da bi znali ta sredstva trenutno in perspektivno čimbolj rentabilno porabiti. Vlagali naj bi jih v poslovni sklad, ne pa poviševali osebne dohodke. »Pinus« razpolaga z dokaj odsluženimi osnovnimi sredstvi, saj so odpisana že nad 70 °/o. Vprašanje je, kako bo podjetje uspevalo, če bedo regresi odpadli, kajti konkurenti so tehnično in kadrovsko na boljšem. »Pinus« pa ima strokovno usposobljeno le osebje uprave (med njimi direktorja, šefa komerciale, računovodjo in šoferja) ter enega inženirja in tehnika v proizvodnji. Vsi ostali so priučeni delavci. Ob takih razmerah pa si, je bilo rečeno na plenumu, podjetje privošči najvišje 'osebne dohodke v občini. Mar nihče konec koncev v podjetju ni pomislil, da delo v ostalih kolektivih tudi ni ravno lahko, pa vsi direktorji le nimajo povprečnega zaslužka 98 tisoč dinarjev, kot je v »/Pinu-su«, čeprav njihova podjetja tudi ne gospodarijo slabo? Kajti takšno početje bistveno otežuje delo političnih organizacij. Toliko govorimo o pomembnosti in vplivnih možnosti nagrajevanja po delu, med seboj pa imamo nekoga, ki mu je vse to deveta briga. V podjetju »Pinus« zadevo kajpak drugače razlagajo. Predvsem pobijajo očitek, da na račun regresov zvišujejo dohodek. Prepričani so namreč, da bi prav tako, kot zdaj uspevali, četudi ne bi bilo regresov. OB UREDBI O OZNAČEVANJU, ZAZNAMOVANJU IN PAKIRANJU TEKSTILNIH IZDELKOV: V bistvu pozitivna, vendar... Državni sekretariat za blagovni promet je v septembru letošnjega leta izdal odredbo o označevanju in pakiranju tekstilnih izdelkov, hoteč z njo zaščititi predvsem potrošnika teh artiklov. Po svojem globljem bistvu pa ta odredba prav tako ščiti proizvajalce kot trgovino. Zato ji v nobenem primeru ne gre odrekati pozitivnega pomena, čeprav je hkrati res, da se je prikradlo vanjo tudi precej negativnih elementov, kot bi jih lahko z vso upravičenostjo imenovali. Omenjena odredba določa, da bo moral imeti po prvem januarju vsak kos blaga ali drug tekstilni izdelek poleg nekaterih dosedanjih označb, kot na primer firma in sedež podjetja, ime — vrsta izdelka, artikel, širina, dolžina, kontrolni znak, še nekatere nove označbe. Med slednjimi bodo potrošnika prav gotovo najbolj razveselile označbe o surovanski sestavi tkanine, podatki, koliko se uskoči tkanina po širini in dolžini, napotila proizvajalca o vzdrževanju ir. čiščenju tkanine. Razen simbolov, ki bodo že na prvi pogled označevali posamezne načine pranja, čiščenja in likanja tekstila, bo moralo vsako podjetje na etiketi navesti tudi točnejša in podrobnejša navodila. Razen tega pa odredba tudi predpisuje, da mora biti etiketa zaplombirana na vsak kos blaga ali iz- delek posebej in da mora ostati na njem vse dotlej, dokler blago ni prodano. S tem naj bi se preprečile najrazličnejše malverzacije s premeščanjem etiket v trgovini, kar omogača prodajo tekstila in tekstilnih izdelkov slabše kvalitete po cenah za boljšo kvaliteto. Ob teh določilih, ki jih predpisuje odredba o označevanju, zaznamovanju in pakiranju tekstilnih izdelkov, pa je tudi nekaj takih, s katerimi niti potrošnik niti trgovina in še manj proizvajalec ne vedo kaj početi. Tako bi naj bila na vsakem kosu blaga tudi navedena čista teža po kvadratnem metru, na ambalaži bo . morale biti razen označb kosmata in čista teža *e netessimo teža... Razen tega pa so se prikradli nesmisli tudi v nekatera sicer zelo pozitivna določila. Za primer vzemimo označbo skrčenja po dolžini in širini. Za blago, ki je izdelano po predpisanih standardih, je z le-temi določen tudi odstotek krčenja, seveda z dopustnimi odstopanji. Če pa bi proizvajalec hotesl označiti na etikate točne odstotke krčenja tkanine, bi moral opraviti na vsakem kosu tkanine natančno analizo. Nesmiselnost tega pa je lahko vsakomur očitna že samo iz naslednjega primera: v MTT predvideva proizvodni plan za december 50.000 m ko-zana klota, kar je približno 1430 kosov tega izdelka. Ker pa bi moral imeti vsak kos dejanski odstotek krčenja, bi morali od vsakega kosa odrezati meter tkanine in jo. analizirati. AH z drugimi besedami povedano, 1430 metrov blaga bi uničili v laboratorijih. Zato industrija meni, naj bi odredba v vseh teh primerih, dovoljevala teoretične številke, tiste, ki jih določajo in dopuščajo jugoslovanski standardi. Tako pri surovinski sestavi, pri krčenju, pri čisti teži. Nasploh je senčna stran te odredbe, da se zakonodajalec ni pred objavo posvetoval ne z industrijo ne s trgovino ne s potrošnikom, da je iznenadil z njo prav vse tri. To potrjuje tudi primer iz MTT, . kjer imajo na zalogi še 288.000 starih etiket v vrednosti 1.900.000 dinarjev in bi zaradi teh novih določil postale neuporabne. In bržčas je tako v skoraj vseh gospodarskih organizacijah tel»stiine industrije. Po drugi strani pa je senčna stran odredbe tudi v tem, da pomeni za gospodarske organizacije nov način označevanja precejšen porast materialnih stroškov, kar bo nedvomno vpUvalo na ceno tekstila. Tako na primer računijo v MTT, da bi samo s plombiranjem 2700 kosov blaga, kolikor ga na dan proizvedejo, porabili 135 delovnih ur, in bi morali namesto sedanjih dveh delavcev pri eti-kiranju zaposliti kar osemnajst. V Tekstilindusu v Kranju pa računajo, da bi, če. bi hoteli v celoti zadostiti določilom odredbe, porabili na leto kakih 18 milijonov dinarjev. Zaradi vsega omenjenega se tekstilna industrija upravičeno zavzema, da bi. odredba ne začela veljati s prvim januarjem temveč šele z aprilom. Razen tega pa naj bi zakonodajalec tudi odpravil nekatere nesmisle v sedanjih določilih in z dopolnilnimi predpisi obrazložil nekatere nejasnosti v sedanjem besedilu. S tem namreč še ne bi bil v ničemer prizadet potrošnik. S. B. Kupci — to je kmetijske gospodarske organizacije — bi pač morali plačati polno ceno. Ta bi bila — kot omenjeno — za posamezne artikle od 30 do 60'Vo višja, kolikor pač sedaj znese regres.. Veliko vprašanje je, če bi kmetijstvo glede na sedanje možnosti akumuliranja zmogla takšne nakupe. Razen tega navaja »Pinus« še nekaj razlogov. Tako so se letos precej dvignili materialni stroški. Tovornine jih še posebej prizadenejo, ker so oddaljeni od surovinske baze in od potrebnih središč. Le eno tretjino svojih izdelkov prodajo v Sloveniji, za ostalo pa Velja ponudba: franco kupec. Plačati morajo carino na uvoz surovin. Tovrstna podjetja namreč v pretežni meri predelujejo uvožene koncentrate, domača proizvodnja le-teh namreč ne bi bila rentabilna. Zavoljo konkurence na tržišču je moral »Pinus« povečati rabate. V lanskem letu so kupcem priznali 52 milijonov rabatov ali v povprečju 7 do 8%. Letos so že do konca septembra presegli celotne lanskoletne rabate za 199_ rti ŠiC' v Razen tega' pa je na teh večerih poleg klasičnega repertoarja izvedeno vsaj po eno sodobnejše delo. Edina Pripomba, vsaj z moje strani, bi bila v tem, da izvajalci premalo posegajo po delih slovenskih avtorjev, čeprav je naša komorna produkcija ogromna. Drugi vzrok, da bi podaril vstopnico prav za ta dva abonmaja, pa je taalce zloben: zato, ker so ti koncertni Večeri vse premalo obiskani za svoj® kvaliteto. Sicer pa, baje se nad tem Pritožujejo tudi drugod, v Zagrebu, Beogradu, Mariboru.« A med posameznimi koncertnimi večeri? Za katere bi odtrgal vstopnice in jih podaril kot vezilo za srečno novo leto? »Ce je v blagajni uredništva toliko denarja, potem bi odtrgal dvoje vstopnic. Prvo za Mozartov večer, ko je orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Efrema Kurtza izvedel Requiem in Simfonijo v es-duru, ter Vstopnico za večer komornega orkestra krakowske filharmonije. Vstopnice za Prvega ne bi podaril samo zaradi tega, ker je bila izvedba taka, kot si jo je Pač moč samo želeti, temveč tudi zato, iker je bilo izvajano eno izmed tistih | vokalno instrumentalnih del, ki jih včasih v svoji ozkosti po krivici zapostavljamo. Čeprav religiozna tematika, je Mozartov Requiem — in mno-2a druga dela — take umetniške kvalitete in je tako zelo pomemben za razvoj glasbene ustvarjalnosti, ^da ga v repertoarju ne moremo pogrešati, • Vstopnico za drugi večer pa sem izbral zato, ker nas je orkester krakovske filharmonije — seveda, tudi izvedba je bila odlična — seznanil s Sodobno tujo glasbeno tvornostjo, s Predstavniki dvanajsttonske in tako imenovane j-nove muzike«, ki so pri Pas skorajda še povsem tuji. Ob tem se nehote, vsiljuje misel, da so naši koncertni programi doslej bili vse premalo informativni, da nas premalo se-srianjajo s sodobnimi tokovi glasbenega ustvarjanja v svetu. Zvračati v Celoti krivdo na Koncertno poslovalnico in Slovensko filharmonijo, pa bi bilo krivično. Pogodbe s tujimi ansambli za gostovanja po Jugoslaviji nam-Seč sklepa Jugokoncert v Beogradu.« govih čustev. In prepričan sem, da je publika — čeprav morda vsega ni mogla miselno dojeti, vendar odhajala iz gledališča obogatena v svojem notranjem svetu.« A če bi lahko podaril vstopnico ža ves abonma, za katero gledališče bi se odločil? »To je težja odločitev. Mislim celo, da se ne bi odločil za en sam abonma. Namesto tega bi raje podaril abonma za vse slovenske gledališke hiše, h katerim bi prištel tudi jeseniško gledališče Toneta Čufarja. Menim, da bi tisti, komur bi podaril to vstopnico, lahko povsod veliko doživel. Zadnje čase je namreč na repertoarje naših gledališč prišlo veliko novih del. In zdi se mi, da je bil v resnici že skrajni čas, da postane dramatika nekoliko bolj sodobna, da pridejo na repertoarje tista dela, ki najbolj živo posegajo v problematiko današnjega življenja, ki razkrivajo hotenja današnjega človeka, posegajo v njegov miselni, čustveni svet. A da ne bi kdo moje želje po sodobnem v dramatiki napak razumel, še to: igrati danes Tartuffa je zame prav tako biti sodoben. In še kako sodoben! A naj omenim še eno prednost repertoarjev slovenskih gledaliških hiš. Vendarle so se odločile malo bolj odločno posegati po delih nove slovenske dramske ustvarjalnosti. Ih mislim, da dokler samo načelno razpravljamo o slovenski dramatiki, na odrih pa jo že a priori zavračamo, se le-ta ne more razvijati. Zato tudi ne more biti naključje, da smo prav v poslednjem času začeli resneie govoriti in pisati o slovenski dramski ustvarjalnosti.« naših kritikov in nekaterih kulturnih delavcev N k D edmo voščilnico je podpisala igral-ka ljubljanskega Mestnega gieda-lišča Anka Cigojeva. Gledališče imajo ta dan v zakupu otroci. Dedek Mraz pa je menda najbolj popularna in najbolj priljubljena °seba med mladimi gledalci. Vedno ?nova mora na oder, pa čeprav je star ‘h utrujen. In z njim mora priti na °der vse njegovo spremstvo. Šele pod ^ečer bo moč ujeti trenutek prostega basa in nekaj silvestrske štimunge. Za katero svojo predstavo bi poda-Rla vstopnico za novoletno vezilo? »Ce bi izbirala samo iz letošnje se-*one,« pravi Anka Cigojeva, »potem bi ostale v bloku vse vstopnice. Ne mo-'om reči, da bi mi v tej sezoni katera °d vlog posebno ležala. Zato bi raje •zbirala iz predstav v letošnjem letu. baj lahko, ali ne?« Seveda. Torej vstopnica za... »... za Štefančevo dramo \ čeraj po-b°ldne. Mislim, da mi je vloga Alenke **spela. Poglobila sem se vanjo in za-dvela z njo. In po pravici povem, ni Oti bilo težko. Saj sem igrala samo 5ebe. Tudi moja hči je večino dni brez Otene. V Mestnem gledališču veliko 'Sramo, veliko gostujemo.« , In recimo, če bi lahko podarila cel o'ok vstopnic, komu bi jih dala? »Sicer se ne bi rada zamerila premierski publiki, vendar predstave ne h' podarila njej. Malce preveč hladna preveč zadržano spremlja naša pričevanja na odru. Tisti blok vstopnic t11 bi podarila tržiški publikn Letos jOtamo prvič abonmaje za tržiške ko-ebtive, a zdi se mi, da so oni osvojili' !|as in mi njih. Morebiti je res njihov Čtveni svet malce manj prefinjeno 'Oblikovan, zato pa so njihova čustvo-čja toliko bolj elementarna. Pa kaj p pravila, to je treba doživeti. To čko občutiš šele takrat, ko slede v°jim kretnjam na odru, ko žive s Y°jo besedo, s tvojim čustvovanjem. je treba občutiti ob aplavzu, ko se Črne zavesa.« \] ovoletno čestitko je podpisal naš gledališki kritik Miran Ivanc, j V kavarni je za ta kasni popol-,Č8ki čas premalo gostov. 'Premalo (j4 včeraj, za danes ne. Morda še do-Č uro, pa bo že zasedena do zad->Ča kotička. Prišli bodo ljudje samo ^•o, (ja bi ob polnoči lahko rekli: pčno novo leto. Zdaj pa je še zatišje, 1 ga natakarji niso prav navajeni. m ti, katero vstopnico bi odtrgal * bloka? [ ‘Mislim, da za celjsko predstavo t lake smo snovi kot sanje,« pravi Mi-Ič4 Ivanc. Za večer odlomkov iz Sha-t^Pearovih del, ki jim je napisal ko- 11* ed preostalimi je tudi voščilnica || Ivice Bozovičaf, filmskega kritika v našem listu. Pri izhodu iz Komune je deček pritisnil nos na izložbeno okno Name. Njegove oči so zažarele v želji. V njih je vozil čisto majhen vlak. Ne eden, dva, trije, štirje... Ali se bo ali se ne bo uresničila njegova novoletna želja? Vse naše želje? In kaj bi ti poklonila za vezilo v novem letu? »Sem med tistimi državljani,« pripoveduje Ivica Bozovičar, »ki bodo nekoč ob zaključku svoje življenjske bilance lahko rekli: če bi seštel vse ure, ki sem jih presedel, predremal ali kako drugače preživel v dvoranah kinematografov, bi to skupaj zneslo kar lepo število dni. In zato se verjetno lahko zvrstim med tiste filmske gledalce, ki v prihodnjem letu želijo sebi in drugim čimveč dobrih filmskih del in za razliko od sedanjih let — slovensko podnaslovljene. Pa še to, prevodi bi morali biti dobri.« »Ne razumem pa, zakaj se motamo prav mi toliko boriti za slovensko besedo na filmskem traku. Saj to je vendar po ustavi dana pravica, ki pa jo distribucijska podjetja očitno ignorirajo. Ce smo v prvem polletju v naših kinematografih vrteli povprečno eno četrtino slovensko podnaslovljenih filmov in še to največ v Ljubljani, je to dokaz resnično mačehovskega odnosa distribucijskih podjetij do slovenščine in še vedno premajhne prizadevnosti vseh kinematografskih podjetij in organov ljudske oblasti, ki bi morali kinematografe v tej akciji podpreti. Ce že prevajamo, potem prevajajmo tudi v naš jezik. Vsem narodnim man jšinam dajemo vse mogoče jezikovne pravice, sami sebi pa jih ne moremo zagotoviti. To je res vredno upravičene graje. Zato si tudi želim, da ne bodo razgovori pri organih ljudske oblasti, članki v časopisih in ukrepi kinematografskih podjetij, ki zahtevajo slovensko podnaslovljene filme, ali pa bodo zapili dvorane, le glas vpijočega v puščavi, temveč da bo ta akcija čimbolj enotna in dosledna.« s..,..,,, ^ rine Golouh, fimskega kritik aDela. Njena pisalna miza je približno tako razmetana, kot so pač vse mize v redakcijah. Taki smo pač: pospravimo jih samo tedaj, kadar nam nered začne presedati. Potem je pa čisto vseeno, ali je to Silvestrovo ali ob katerem koli druge dnevu. Je že tako. Tu je tudi novoletno razpoloženje nemočno. Kaj ko bi odtrgala iz bloka vstopnico za film starega leta in jo podarila za novo leto? Morda za domači, morda za tuji film? »Mojo ljubezen do domačih celo-večernikov poznate. Kar imamo radi, oštevamo, torej ob domačih filmih kar naprej razsajam. Razsajanje pa ne šteje med novoletni blišč. In še to: čemu bi dajala vstopnico zanje, ko jia jo tako imate. Jaz verjamem, da je tako. Vse bolj verjamem. Mati Ivana Angelska me je presenetila s svojo antikonformistično aktualnostjo. Umetnika Kawalerowicza “eearovin aei, ki jim je napisni ».«>- .--------- , .. . ., .r, > •barje in jih dramaturško povezal poznamo pn nas p0 dveh sijajnih fil- ; celoto Jože Javoršek. Sam sem bil mih, po Resničnem koncu vojne in kot simboli, preko katerih slišimo človeka. Kar velja, je njegova zavest in ljubezen, ki jo skriva globoko v sebi. Film je enkratno doživetje, ni le tehtni filozofsko psihološki traktat o človeku. Lahko ga primerjamo z deli Eisensteina in Bergmana in Dreyerja. V Materi Ivani Angelski odmeva Ka-walerowiczev ustvarjalni pogum in se izraža njegova osebnost. Kadri spominjajo na veličastne slike stare flamske šole. Doživetje je igra Lucyne Winnicke in igra njenega partnerja. Ne vem, če me je še kateri film zadnjih mesecev tako začaral. Začaral za dolgih deset let — da mimo vseh mla-kuž vedno spet verjamem v svetlobo čistega filmskega izraza. Koliko, koliko človeškega, večno aktualnega je v Materi Ivani Angelski...« Pa se ti ne zdi, da bi morala k tej vstopnici pridati še eno. Čeprav operaterji izpuščajo v programu, kdo bi vedel zakaj, kratke filme, naj bo vsaj vezilo popolno. »V proizvodnji UFUS je nastal kot svobodna tema kratki film z naslovom Srečno novo ... Zato sem ga tudi izbrala, sicer bi se odločila za katerega izmed domačih, Triglavovih ali Vibi-nih kratkometražnih filmov, ki so na letošnjem beograjskem festivalu presenetili s sproščenostjo, z domiselnim reagiranjem na temo: stvarnost, v kateri živimo. V pripovedi o srečnem novem letu je Milenko Štrbac z odlično montažo, izrazitimi posnetki in v dinamičnem ritmu prepričljivo realiziral svoj protest proti obujajočemu se nacizmu. Pred nemške strojnice morajo kragujevski učenci, otroci desetih, osmih let, dijaki s starimi profesorji. Medtem obležijo v košu za smeti njihove dijaške knjižice. Tako so končala življenja, ki jih ne moremo obuditi. Vsako življenje zase — drobna, čudovita zgodba. Neopazna in zato toliko veljavnejša. Drobna —■ zato toliko dragocenejša. Strašna resnica se je zgodila ob novem letu 1942, ko so se povsod pojavljali kljukasti križi; a spet jih v svetu nekje vidimo ob novem letu 1962. V zadnjem kadru jih , sicer prekrije sneg, toda opozorilo ' ostaja.- - Tako, moja vstopnica je oddana.« |rtstala je še ena voščilnica. Poslal jo 81 je Avgust Vižintin, upravnik Ijub-^ Ijanske Delavske knjižnice. Čeprav so okna knjižnice še vedno razsvetljena, pa so vrata že pred dobro uro zaklenili. Komur se je za praznike zahotelo branja, je imel dovolj časa. Zdaj samo še uvrščajo izposojene knjige na police. Zato, da bi bile pri roki, ko jih bodo prihodnje leto spet izposodili. Ob skodelici turške se zaklepetava. Katero knjigo iz letošnje bire slovenskih založb bi podaril za vezilo v novo. leto? »Bira je tolikšna, da je težko izbrati,« pripoveduje Avgust Vižintin. »Moral bi tudi vedeti, komu bi jo podaril. Ce misliš mladino, potem morda Vedeža. Čeprav je v primeri z drugimi mladinskimi leksikoni, ki jih izdajajo v svetu, še vedno razmeroma skromen, ga, bo mladina vendarle lahko zelo vesela. Odraslim bralcem pa morda Borove Daljave. Mislim, da je to najboljše delo, ki je v letošnjem letu. izšlo v precej .obsežni zbirki literature s tematiko iz narodnoosvobodilnega boja. Pa tudi sicer je delo zanimivo, saj smo Bora doslej poznali samo kot pesnika in dramatika. Za druge bralce bi morda bilo zanimivo Avra Manhattana delo Vatikan in XX. stoletje, v katerem avtor razkriva vlogo katoliške cerkve v svetovnih dogajanjih predvojnih in vojnih let. Morda pa Krleževe. Eseje«... Ali pa si morda želiš česa, kar bi rad poklonil za novoletno darilo, a ne moreš? »Ja, teh želja je pa precej. Novi slovenski pravopis je že med njimi. Prvi del Kapitala tudi že prevajajo v slovenščino dlje. kot pa ga je Marx pisal. Sam si tudi želim, da bi izšlo v slovenščini Ziherlovo delo Dialektični in zgodovinski materializem, od katerega prve izdaje v Beogradu je minilo že dobrih deseit let. a od takrat ni bilo niti ponatisa. Sploh bi si želel nekoliko zajetnejše zbirke poljudno znanstvenih in strokovnih del, po katerih je iz dneva v dan večje povpraševanje. Ne rečem, da jih pri nas založbe sploh ne izdajajo, ne, prav v zadnjem času se te zbirke že bogate. Samo če jih primerjam s hrvaškimi, so še vedno vse preveč skromne.« s. celoto Jože Javoršek. Sam sem bil s. dolgo pod dojmom tega večera in k ^ se le počali osvobodil silne vplivati Shakespearove besede, misli, nje- nim, m' *------:—. vujnc m Vlaku. Elementarni predmet avtorjeve obsodbe so religiozni fanatizem, vsakršna dogma in hipokrizija, toda vsi le Ai V ateljeju akademskega kiparja Stojana Batiča nova skulptura. Trije jantje, tri dekleta. Segli so si v roke in zaplesali mladinsko kolo. — Tudi to je novoletno vezilo — Kustos Narodne galerije in nat likovni kritik je odtrgal vstopnico za najbolj popularno razstavo v minulem letu — Barok na Slovenskem. Iz nje je tudi naša slika, detajl iz freske baročnega mojstra Franceta Jelovška DELAVSKA ENOTNOST — St. 52 — 30. decembra 1961 BRANKO ČOPIČ * HUDE S •mm ' elt0 noe 3* leSel pozno, nasajen A-rQ4^ in slabe volje, s topim trganjem v 1 desnem kolenu in — se nenadoma J znašel na velikem trgu pred beo-ly grajskim glavnim kolodvorom. Pri-li šel je iz Banata, kjer je zaman ' I iskal delo, prišel je z nekaj tova- riči in zdaj bi moral na prometno l ** ministrstvo, jla bi kot nezaposlen j delavec dobil četrtinsko vozovnico za vrnitev v Obijaj. Stoji Stojan ves poten in sega. v žepe, previdno in počasi, da bi prišel čim kasneje tisti porazni trenutek, ko bo dokončno spoznal, da je zares Izgubil delavsko knjižico. Že je prepričan, da je trud zaman in da je ne bo našel, vendar je še dalje brskal po žepih, tipa počasi in zaskrbljeno, toda vse je prazno. Nazadnje izginejo še žepi in Stojan se v nemem preplahu potegne s prsti po životu, da drsijo kot po ledu, roka pride do konca, iztegne se v vsej dolžini in spet nič. Lahko bi še dalje, brez opore in česa takega, ob Čemer bi se roka ustavila. V blazinicah na koncih prstov neprijetno zbadajo mravljinci: šel bo, padel nekam navzdol, nikjer ni rešilnega dna, kjer bi se lahko česa dotaknil. Nikoli se mu niti sanjalo ni, kako strašno je, Če si brez žepov. To se pravi, da nimaš niti knjižice niti denarja ne noža ne tobaka in ne vžigalic — ničesar! Kdo si torej in kaj si, česa se boš lotil na tem svetu? Ljudje kažejo izkaznice, kupujejo kruh, kadijo, branijo se napadalcev. In on? Kdo je in kaj pravzaprav še more? Od mraza so mu odtrpnile roke — kaj bi zdaj z njimi! — zaprtih ust stoji in gleda, kako se z vseh strani zgrinja okoli njega radovedni svet, in že vnaprej drhti ob misli, kaj bo, ko mu bodo prišli na sled in odkrili, za kaj gre. »Aha, ta je tisti!« se je iz množice: maščevalno oglasil nekdo, ki ga je prvi spoznal. »Kar sem, se v sredino, dečko!« Znan glas! Mar to ni vojaški referent iz Petrinje, tisti.-. Kdaj je bilo, od kod ta tu? »Daj, bratec, daj, pokaži knjižico!« je neznancu priskočil na pomoč zloben, suhljat go- spod, ki je pomignil s prstom... »Sem, kar sem na sredo,, nič ne motovili!« Zgrinjajo se okoli njega, pritiskajo in ga tiščijo v tesen obroč, iz katerega ne more. Vsa vprašanja so se že zdavnaj sprevrgla v grožnjo: »Kdo si? Kaj si? Od kod?« Pod pritiskom množice, ki se bolj in bolj zgrinja okoli njega in napadalno gleda, se Stojan nepričakovano domisli odrešilnega odgovora: . »Sodeloval sem v NOB, kot prvoborec, bil sem komandant bataljona.« Množica se zaziblje v raskavem, piškavem smehu. Grozeča vprašanja se na vsem lepem sprevržejo v porogljiv posmeh: »Kakšen.prvoborec, glej ga! Mar si Albanijo osvojil?« »Kaj . pa je NOB, če nam je dovoljeno vedeti?« »Komandant bataljona! V kakšni vojski pa, bratec dragi?« . »Glej ga robavsa, kruhka mu kmečkega!« Omotičen zaradi posmeha in razgeta neobrzdane množice, ki vsa enako misli, se ne more upirati živemu valu ljudi, ker je brez somišljenikov in zaveznikov, sam sredi vroče grozljivosti, povsem brez moči, zato se lahko brani samo še z odgovori, ki so tihi in se celo njemu zdijo neprepričljivi. »Stojte, saj sem vendar partizan! Od prvega dne sem se boril v ljudski vstaji.« »Kaj pa pomeni partizan?« so tisti najbližji še bolj prešerni. »Kakšno vstajo pa si podpih-nil, cmera? Proti komu?« Množica složno tuli; čeprav verjetno ni sli-T šala zadnjega vprašanja. Saj se vidi,' zato so (prepričani, da je' ta borec sredi gomile nekakšen norček, po vsem sodeč niti ne posebno nevaren. »Kje pa živite, ljudje!« Stojan bolj presenečeno gleda, kot pa govori, ker mu vidno zmanjkuje glasu. »Mar niste slišali o našem boju, o tovarišu Titu, o Sutjeski, o Kozari, hej?« »Saj je pijan,« ga nekateri poslušalci že Začenjajo braniti. »Vojskuje se, za Kosovo se bo maščeval.« »Kaj pa je s tisto sotesko, bratec?« »Kako to, da mu nenadoma Kozara prihaja na misel? Veš, tam je tista izletniška točka sredi gozda, Mrakovica, lep kraj.« »Da, da, in on, kmetavs, je bil tam na počitnicah, kako drugače!« »Čakajte, ljudje, stojte! Naša ljudska vstaja,.-« je Stojanu zmanjkalo sape pod neprebojnim obzidjem njihovega neznanja ali česa že, kar je onstran vsakršnega znanja in dokazov, toda oni ga niti ne poslušajo več. Bližajo se mu kot dobrodušnemu, zanesenjaškemu norčku, ta ali oni ga prijateljsko prime za roko pa reče prijazno in s sočustvovanjem: »Glej, prijateljček, tam je kolodvor, lepo pot pod noge in naravnost domov! Ne jemlji v misel vstaj in uporov, zaradi takšnih reči lahko prideš pod ključ. Motiko v dlani, bratec, delaj in ne meni se za druge reči.« »Saj smo vendar priborili.-.« Skoraj proseče začenja Stojan prepričevati v upanju, da bo vsaj pozamezniku dokazal, da se je zares zgodilo tisto, kar je bilo zanj življenje in več kot to, toda ta dobrodušni možak je popolnoma gluh za njegove zgodbe. »Seveda je, vem, da je vse tako, kakor ti praviš, toda dragi prijatelj, za takšno domišljijo lahko dobiš prisilni jopič in prenočišče pri profesorju Vujiču,« mu šepeta neznani dobrotnik. »Jezik za zobe, ti pravim, pa brž v Bosno! Poglej, tisti žandar jo že ubira sem, mamico mu lepo-njegovo!« Zares — nedaleč od njiju se malomarno sprehaja pravi pravcati cefizelj predvojnega Beograda, čist, vzravnan, s kokardo na čepici. Stojanu se šibijo kolena, zemlja pod njegovimi nogami se pogreza v omamno meglico. Zandar! To pomeni, da torej zares ni bilo niti našega boja niti ofenziv niti zmag ne... Vse po Starem, dninarsko, topo kmečko življenje, revščina in tema brez luči in izhoda. Domov bo treba, v Obijaj, vstaja in njen zanosni polet pa — vse to so bile le sanje, omamne sanje, iz katerih so težko zbudiš in se boleče strezniš. Zbudil se je pobit in razrvan. Dobro ve, da je zdaj na Obija ju, v Starčevičevi leseni bajti, kjer' se bo kot v polsnu zagrebel v garaško življenje brez radosti. Otožno strmi v okno z zaveso, onkraj katere ždi hladna noč- Nikakor se ne more zbrati in se domisliti, kake^ to, da so pri njih v Obljaju okna tako velika in še ž zavesami zagrnjena povrhu. Potem se prikradejo iz teme robovi dvojne postelje, motna ploskev njemu nasproti se preoblikuje v veliko stensko ogledalo, prsti začutijo mehko svileno , odejo — vse to ni Grmeč in Bosna! — vendar sta mu prejšnja grenkoba in uničujoče razde- janje pravkaršnjega sanjskega doživetja tako izpraznili srce, da je še vedno ves v Obljaju, v minulem življenju. Mrtve reči ga ne morejo prepričati in ga priklicati v stvarnost, veselje je zamrlo v njem, pustilo ga je pobitega in brez iskre, pravo lupino brez življenja in gibanja. »Kje sem in kaj se dogaja z menoj? Da ni bilo vstaje?! Tolikšna množica, poln trg ljudi, ničesar niso vedeli o vsem skupaj, rogali so se in se spakovali, brez trohice spoštljivosti so bili! Kako je to mogoče, pa čeprav — se je dogajalo samo v neprijetnih sanjah?« Potem se je dokončno prebudil. Zdaj ve, da je v Beogradu, toda veselje se tako počasi vrača v odmrlo srce, da še vedno ne premore niti moči niti volje, da bi se zganil. Bolje je ostati v temi, nepremično in brez misli, 'mrtev za ves svet, tako se bo vsaj brez njega razpletala tista navita preja, tako bo brez njega švigal tkalski čolnič na utrdljivo večni poti Beograd—Grmeč, sem in tja, na desno in na levo- Pa vendar — ko bi vedel, koliko je onstran teh njegovih okenskih šip, tam v mestu takih ljudi, za katere res ni bilo niti Kozare niti Sutjeske. Vsi ti molčijo in prežijo, čakajo na svoj dan, čakajo na takšno morasto popoldne na, trgu pred kolodvorom, da bodo priredili glasen maščevalen izgon vsiljencev in prišlekov iz svojih okrvavljenih gosposkih gnezd, hkrati z njimi pa izgnali in kamenjali njihovo vstajo, njihovo neotesano revolucijo in nekakšne njene junake, partizanske zastave in sedem neznosno hrupnih ofenziv. Počistili bodo z vsem, da bo ostala na štiriletni partizanski poti samo vroča pepelnata puščava. »Ej, tu nas boste prijeli, saj veste, za kaj,« se ujezi Stojan in sede v postelji. »Pregnali bi nas hkrati s prtljago, s katero smo prišli, kajne? Dragi prijateljčki, poti nazaj ni! Razen seveda, če bo treba spet v ofenzivo, v tisto osmo — tudi to bomo zmogli, potem pa, kdor nosi opanke, mora imeti tudi onuče!« Celo sam se je čudil temu nenadnemu besu in skoraj glasni govoranci. Maščeval se je za tisto ponižanje na trgu, razjezil se je na črno, podtalno zaroto, ki je pošastno zaživela v sanjah. Spet je bil komandant Stojandža, mobiliziran na prvo znamenje upora. »Ne boste, ne damo!« Ves v mravljincih, je že videl tudi Pepa Bandiča, ki se je zbudil v svojem podzemeljskem skrivališču, tipal okoli sebe za naočniki in glasbo godrnjal: »Torej je spet prišel čas, ko bo treba iti, pri pokojnem očetu! Poglej si to tolpo, ki ne da miru, hej!« V sosednji postelji se je mlajši izmed obeh dečkov nasmehnil v snu, nekaj zaklical, pa se brž spet umiril. Stojan se je zazrl v spečega dečka in se vprašal s senco skrbi v glasu: »Pa ta, na čigavi strani bo?« SAED FETAMAGIC *- li ekega poznega popoldneva se je v našem mestu zgodil čudež. Posedali smo, kot vsak poletni večer, na stopnicah ob vnožju spomenika in se pogovarjali o neki domišljavi plavolaski, ki se je to jutro prvič pojavila na kopališču. Pravzaprav smo bolj napletali o tem, kako bi se ji približali, ko je pritekel Peter. — Ste slišali? ... pravi, gospa Natalija, je danes popoldne napravila čudež! Staro gospo Natalijo smo dobro poznali, pa tudi kaj je čudež smo vedeli. Nihče izmed nas se ni premaknil, nihče pokazal, da pripisuje Petrovim besedam poseben pomen, saj smo dobro vedeli kako čudaška je ta stara vdova, čudaška pač kot so na svoj način vse stare osamljene ženske. A besede »čudaška« smo izgovarjali že tako pogosto, da ji niti več pravega pomena nismo več vedeli. Pa je Peter zakličal: — Pravi čudež! Res, verjemite! Peter je bil pravzaprav tisti, ki je spravil na noge vse mesto. On je bil tisti, ki je ta večer tekal od.ene do druge skupine ljudi, od tistih, ki so se sestajali v Rončevi kavarnici, pa do tistih mladih učiteljev, ki so v Prosvetnem domu igrali biljard. Tako smo bili mi pravzaprav med poslednjimi, ki so Izvedeli novico. Povsod so njegovo pripovedovanje spremljali neopredeljivo, čeprav so ob tem pomembno vrteli svoje glave. Tako je mesto pokazalo sprva sicer svojo nezaupljivost, zatem radovednost in končno resnično vznemirjenost., Naši očetje se še spominjajo prihoda gospe Natalije v naše mesto. Prišla je tistega leta, pravzaprav tistega dne, ko je prisopihal k nam prvi vlak. Bila je čudovita dama s pelerino, ki je prinesla v svojim pogledom in nasmeškom v naše zabito mesto košček Evrope. Stopala je pomembno in prožno in vsi, ki so si prišli ogledat vlak, so videli tudi gospo Natalijd. Pripoveduje se, da so nekateri celo pozabili s cvetjem okrasiti stroj, ki se je premikal po tračnicah, saj so njihove oči videle le to čudovito svetsko damo, ki je zmagoslavno vkorakala v mesto. Mimo tega se je pripovedovalo še dosti drugega o mikavnostih in posebnostih gospe Natalije, dosti pripovedovalo in dosti pozabilo. Mož gospe Natalije je bil pomembna osebnost. Bil je ne samo vpliven, odgovoren človek, tudi bogat in ugleden je bil, poznali so ga tudi zaradi njegovih jahalnih konj, zaradi velikega globusa, ki je stal v njegovem delovnem kabinetu, pa tudi to so vedeli, da je reden naročnik časopisa. Govoril je nemško, če je bilo potrebno, to pa v našem mestu res ni bilo potrebno. Tako je večidel prostega časa prebil ob svojih konjih. A njegova žena bi lahko umrla od dolgočasja, če ne bi bila žena tako ugledne osebnosti. Kajti gospa je imela zabavno in pestro življe- G08PANATALIJA nje in dostojno druščino tam nekje v svetu, iz katerega je izšla,- iz katerega je — tako se je dozdevalo —- zašla v naše mesto, kot da bi padla z neba. Tu pa je zdaj prve čase svojega prostovoljnega pregnanstva ostajala sama, medtem ko je mož opravljal važne državniške posle ali jahal, osamela je tavala po sobah, ki so še vedno zaudarjale po lizolu in svežem pleskanju, postajala ob oknu in strmela v jesensko nebo in mimoidoče. Neko soboto pa je mesto zajelo nepričakovano svečano vzdušje. Ni bilo cvetja niti zastav, veliki dogodek se je napovedal v razgovoru ljudi, v prav posebno vestnem krtačenju nedeljskih oblek in likanju globoko izrezanih ženskih oblek za prav posebne prilike. Gospa Natalija je vabila na soarčjo. 4 ■ Povabilo so prejeli vsi tisti, ki so si drznili gospej Nataliji v znak dobrodošlice pokloniti buket cvetja, ki so pokazali torej dovolj poguma in taktnosti, in seveda- tudi oni, ki so hvalili konje njenega moža. A takšnih izbrancev ni bilo prav malo. Na ta večer, na tej prvi soareji, čajanki, na tem prvem plesu z maskami, je bilo toliko ljudi, da je bilo petsobno stanovanje skoraj pretesno. Pijačo so stregli natakarji iz Oficirskega doma. Godba je bila na žalost ista kot na novoletnih zabavah, sicer pa njihovo muziciranje na srečo ni vzbujalo pozornosti, ker so največ pozornosti gostje posvečali gospej Nataliji in njenemu soprogu, Gostje so bili zadovoljni, navdušeni, očarani in prevzeti. In ko so se začeli razhajati, veseli od sladkega vinca, ki je bilo nabavljeno nekje v inozemstvu, morda pa le v Sarajevu ali Zagrebu, veseli od veselega nasmeška gospe Natalije, so jih povabili, naj prihodnjo soboto zopet obiščejo ta dom, če jim bo to seveda mogoče in če jim to seveda ne bo odvzelo preveč dragocenega časa, provincijske-ga Časa. In naslednjo soboto je bilo prav tako lepo ih nadaljnjih pet še lepše in zabavnejše. In tako. je bilo skozi vse mesece in vsa leta. Gospa Natalija je s svojim soprogom prirejala družabne večere in našemu mestecu nudila redko doživetje, tako rekoč osrednji dogodek, okoli katerega se je odslej vrtelo vse, ljubezen in poslovni posli, konji in modne novosti. Tako je minilo mnogo veselih sobot, pa tudi nekaj žalostnih. To pa je bilo takrat, ko je. mož gospe Natalije nesrečno padel s konja in čez kratke tri dni za vedno izpustil svojo dušo. Teh nekaj žalostnih sobot, žalostnih sestankov, kjer so objokovali vrlega meščana in vzornega soproga, pa je bilo usodnih za vse nadaljnje življenje našega mesta. Žalostne sobote niso bile prelomnica le za gospo Natalijo, ki je v tem času izgubila svoj šarmantni videz: Nekaj zaradi žalosti, drugo zaradi nabiranja let. Bile so prelomnica tudi za tisti krog uglednih meščanov, ki jim je bila dana čast, da so postali sobotni obiskovalci znamenitega doma. Gospa Natalija se je odela v črnino, ki je nikoli več ni odložila, njen obraz pa so začele preprezati gube, ki jih je dotlej skrbno skrivala. Ljudje so se pogovarjali, žalovali za nesrečno preminulim someščanom, obžalovali, da ne bo več tako veselih, hrupnih in razposajenih sobotnih večerov, žalovali za vinom, godbo in lepimi -ženami, ki so jih tu lahko srečavali. Toda žalovanje se ni razpotegnilo v nedogled, kmalu so se ljudje zopet privadili življenju brez zabav pri gospe Nataliji in pozabili hkrati tudi na njenega moža in celo na samo gospo Natalijo. A ne vsi. Pravi prijatelji so ponudili svojo pomoč. Nesrečno ženo je bilo treba tolažiti, privoščiti ji, da vsaj včasih'pozabi na preminulega moža. Največjo gorečnost je pokazal gospod Švenk, ki je v tej svoji tolažbi šel celo tako daleč, da je gospej Nataliji ponudil zakon. Govorilo se je potem, da je to samo še vprašanje časa, dokler ne bi vsaj malo zbledel spomin na pokojnika, a gospa Natalija je velikodušno odklonila to plemenito ponudbo starega penzioni-sta in vztrajala pri tem do današnjega dne. Tudi mestni zlatar ji je s svoje strani predlagal, da bi ji odkupil nekatere dragocenosti, ki je potem ne bi. več spominjale na pokojnika. Tudi to žrtev gospoda Uroševiča je odklonila. Tako so se trudili tudi vsi drugi stalni obiskovalci njenih sobotnih zabav, da bi ji na kak podoben način pomagali. In tako se tradicija teh žalostnih sestankov tudi še zdaj nadaljuje. Nikoli več niso veseli in razkošni, kar* je končno čisto razumljivo, saj to niso več večerne zabave z valčki in klepetom o svetskih štorijah, zdaj so to popoldanski sestanki, kjer se tiho pogovarjajo in pijejo čaj. A pitje čaja je bila posebna ceremonija. Gospa Natalija je imela za dolžnost, da svoje goste postreže, a glede na to, da je bila v žalosti, ne bi bilo 'spodobno goste razkošno postreči niti ji ni to dopuščala skromna penzija. Zato je pitje čaja v nekem smislu bilo le simbolično obuja-janje spomina na preteklost. Čaja ni zmanjkalo, gostov pa je bilo vedno manj in manj. Zato so tistega dne, ko je gospa Natalija napravila čudež, bili navzoči samo trije: gospoda Svenk in Uroševič in Peter. Ne preseneča, da sta se v tistem času znašla pri njej dva častitljiva meščana, toda ni nam šlo v glavo, kaj je delal pri stari Vdovi Peter, saj njenega moža še poznal nj. Nekateri so ugibali, da je gotovo iz sočutja do osamljene žene predlagal, da bi se s svojo družino vselil v vdovino prostorno sta-, novanje. Drugi so zopet trdili, da Peter že ima stanovanje, sicer majhno, da pa so ti njegovi obiski drugačnega značaja. Nič ni bilo gotovega. Toliko smo o vsem skupaj vedeli, ko je Peter onega večera prišel k nam z novico, da je gospa Natalija napravila čudež. Potem je nekdo izmed nas vprašal: — Kaj pa je napravila? — Bili smo trije: Svenkv Uroševič in jaz, je začel pripovedovati Peter. — In pogovarjali smo se o tem, kako je bilo nekoč. Pravzaprav je gospa Natalija pripovedovala kako se je včasih pri njej zbiralo mnogo sveta. Čaj smo že popili. Svenk je gledal skozi okno, Uroševič pa neko sliko na zidu, le jaz sem jo poslušal. Nenadoma pa se je gospa Natalija razžalostila. Potem, sem videl na lastne oči kako ji je glava padla v naročje. Hitro se je znašla, z rokami vzdignila glavo in jo vrnila, na svoje mesto med rameni- Njegova zgodba je bila resnično neverjetna in mi smo omahovali: naj verjamemo,: da je glava gospe Natalije sama padla v naročje? Ne samo mi, vse mesto je dvomilo:'se lahko kaj takega zgodi? Ljudi je začela stvar zanimati, postali so vznemirjeni. Na vsakem koraku, v sleherni kavarni ali brivnici, so razpravljali o tem dogodku. Vsi so iskali Petra. Ta je vsakogar prepričeval, da je vse videl z lastnimi očmi. Prihodnjo soboto je bila hiša gospe Natalije zopet polna, vseh, ki so prišli na popoldanski čaj, niti ni mogla sprejeti. Stara žena se je veselila: Ni pozabljena, zopet je vse mesto v njenem domu. A ljudje so pili čaj in Čakali, da bo gospa Natalija ponovila svojo spretnost. Čakali so še pet nedelj. In čakajo še vedno. z vrabžjih jat so izginjali najlepši in največji posamezniki. Taki najpogumnejši, ki so na begu zamudili le za delček sekunde, tisti naj starejši, že tako ali tako siti življenja, pa za beg in skrivanje niso pokazali niti posebne volje. In oni naivneži, vedno polni zaupanja, ki preprosto niso verjeli, da se jim lahko zgodi karkoli slabega, saj so bili sami pred seboj popolnoma nedolžni. In končno še tisti tečni in nepopravljivi optimisti, ki so z enim očesom še vedno zrli v lepo in vedro prihodnost, čeprav so z drugim že umirali. A kaj naj bi jim drugega preostalo? Prizadete vrabčje družine so obžalovale svoje mrtve, zdesetkane preplašene jate so bile v stalni pripravljenosti, medtem ko so iz številnih gnezd lezli v svetli dan novi ptiči. Njih število je dokaj hitro izpopolnjevalo nastale vrzeli. — Vrabec ima silno dušo!, so govorili meščani. — V kakšnih stiskah so se znašli, le kako jih preganjamo, pa vendarle jih je v našem mestu več kot kdajkoli doslej. — Tako jih nikoli ne bomo uničili, kolikor jih mi pobijemo, dvakrat več se jih izleže. Če se hočemo te vrabčje zalege res enkrat za vselej znebiti, moramo hitro začeti z vsesplošno, pogumno, organizirano in dobro pripravljeno akcijo. Te zadnje besede je naslovil na množico, govoreč z balkona občinske uprave v Van Peu, glavni ekonom Ti Čang. Ob njegovi desnici in levici pa sta stala predsednik Kung Po in sekretar Hu Sin, in kakor je zabeležil kronist Van Peške vrabčje akcije, lahko trdimo in sklepamo, da je bil to prvi uradni, javni in jasno formulirani korak oblasti v tem pogledu. Tisto, kar je vse dotlej bila zgolj zadeva samih meščanov in njihovih organizacij, je zdaj postala splošna zadeva, skrb in končni cilj uradnih posegov na to področje. Lahko celo trdimo, da je zdaj pravzaprav šele začela prava vrab-čja akcija. Vse tisto, kar je bilo doslej tako rekoč neorganizirano, stihijsko in spontano (vsaj ustvarjalo je tak videz), je tako rekoč šele zdaj, ko so na javnem zborovanju izstopali tudi načelniki uprave, dobilo obeležje nečesa organiziranega — in kot bomo še kasneje dokazali — celo zelo dobro organiziranega gibanja, ki se je razvijalo po točno vnaprej določenem načrtu. — Saj ste za to, kajne! — In zdelo se je, kot da uprava pravi: — To vendar terjate in zahtevate! No, potem je vse v redu. Mi bomo storili vse, da bo stvar pač taka, kot vi želite. Samo poslušajte, da kasneje ne bi bilo nesporazuma: če smo se dela lotili, ne bomo trpeli ugovarjanja in godrnjanja ali sentimen- talnih, jokavih oklevanj. Sami ste to hoteli, torej niti ne poizkušajte koga prepričati, da so jvas v to prisilili, najmanj pa se seveda sme zgoditi kaj takega zdaj, ko bomo od vas terjali, da izpolnjujete sprejete obveznosti. Vsaka nedisciplina in neenotnost lahko spravi našo akcijo v nevarnost. A veliki cilj in ugled naše uprave, ki se je tako močno angažirala pri tem, nam dajeta vso pravico, da bomo do tistih, ki bi kršili pravila in zapovedi, in tako spravili celotno našo stvar v dvomljiv položaj, postopali resno in odločno. Iz občinskih zapisnikov in poročil celotnega tiska je razvidno, da je za Ti Čungom povzel besedo sekretar Hu Sin, ki je imel tako svoj zgodovinski govor 15. aprila, a ne 18., kot so to, sodeč po datumih, napačno sklepali nekateri kronisti in zgodovinarji, saj so trdili, da je slavni začetek vrabčje akcije dan, ko so bili v časnikih objavljeni govori, a ne dan poprej, ko je bila velika misel dejansko javno prokla-mirana z balkona občinske uprave pred mno-čico zbranega sveta na mestnem trgu. — Meščani Van Pea!, je dejal. — V vami, svojimi someščani, prijatelji, znanci in sorodniki, želim govoriti iskreno in odkrito. Tako, kot se to govori ob večerih za družinsko mizo v družinskem krogu. Brez olepševanja, brez retoričnih okraskov in brez kakršnegakoli namena, da vas za nekaj prepričam, pregovorim, a še manj, da bi hvalil in priporočal samega sebe ali našo mestno upravo. Nočem vas tolažiti niti vas uspavati z lepimi sanjami, še manj navdušiti z obljubami. Zato moram takoj odkrito povedati: Živimo v skrajno resnem in težkem času. In čeprav se vsi skupaj že vrsto let trudimo, da bi stanje popravili, smo se letos kljub temu znašli v velikih težavah, če bi hoteli mestu in njegovemu prebivalstvu zagotoviti dovolj žita in kruha. Tako se je zgodilo, da nam zadnja leta suša ni prizanesla. V to leto vstopamo brez večjih zalog hrane, a kot sami vidite, se je tudi to leto začelo z žejo in sušo. Žito, ki smo ga uspeli nabaviti drugod, je preteklo noč zgorelo v ma-gacinih, postalo je žrtev požara, ki ga niti z združenimi močmi nismo uspeli pogasiti. Ne hotel bi govoriti o tem, kako je do požara prišlo; to je predmet preiskave in poročila preiskovalne komisije, ki se je s stvarjo že spo- padla. Vem, o vzrokih požara imate vi svoje mnenje, celo dokaze, ki jih nočem zanikati. Vaš opravičen gnev izražajo parole, izpisane po vsem mestu. Ne mogel bi jih in nočem jih zanikati, toda ne glede na to, kaj izražajo, vam lahko z gotovostjo zatrdim: naša žetev bo letos mnogo slabša, kot smo pričakovali, med drugim tudi zaradi tega, ker so paraziti, kot so ugotovili naši najboljši kmetijski strokovnjaki, požrešneži in tatovi vrabci na naših poljih v času setve pobrali večji del posejanega semena, pa tudi zdaj še vedno napadajo pšenico in riž, ko praznijo že nežne in nedozorele klase. Kot vsi dobro veste, ti naši isti sovražniki uničujejo tudi sadje v naših vrtovih, pobirajo semena s sončnic in maka, uničujejo povrtnino, da, in kradejo celo majhne zaloge hrane z naših dvorišč. Že pred določenim časom so naši no- vinarji izračunali, koliko teh požeruhov je v naši sredi in če upoštevamo, kako hitro se ta umazana nesnaga razmnožuje, lahko predvidimo, koliko jih bo v najkrajšem času, če se jim z energičnimi ukrepi ne bomo uprli. Iz vrste člankov, podkrepljenih z vsemi potrebnimi podatki, znanstveno dognanimi, lahko razberemo, koliko požre en sam primerek te nenasitne rase, a pomnoženo s številom njihovih kljunov, nam pove, kako strahotne količine hrane požro ti paraziti dnevno, mesečno in letno. In zdaj, ko sem vam situacijo razložil, se vprašam: Smo lahko tudi vnaprej do njih blagi in popustljivi? To vas vprašam. — Ne moremo! In ne bomo! — Tako je! Ne moremo in ne bomo! Strinjamo se torej. In vprašujem se dalje: Čigavo žito jedo, naše ali svoje? Ali bomo dopustili, da bodo svoje mladiče hranili na račun naših otrok? Da bi še vnaprej izkoriščali našo velikodušnost in se množili na račun naših lastnih težav? To vas sprašujem. — Oni, oni naj se umaknejo! -C Tako je. Morajo se umakniti ali pa jih bomo zmaknili mi. Strinjamo se torej tudi v tem. A vprašujem se: Kaj nam je storiti, če se oni ne bodo hoteli podrediti našim zahtevam? Kaj nam je storiti, če ne bodo upoštevali naših predpisov in zakonov? In kaj naj začnemo, če nam bodo celo kljubovali? Če se bodo z vej in streh požvižgali na naše sklepe? Ce se bodo še vnaprej izmikali našim varnostnim ukrepom? Če bodo še vnaprej odkrito, javno in brezsramno blatili naše največje nacionalne svetinje? Skrunili in onečaščali naše pagode, in če bodo celo zdaj, ko tu govorimo, onesnažili celo samo občinsko stavbo? Naj stojimo križem rok, ali naj jim napovemo vojno do ddkončnega iztrebljenja? To vas’sprašujem. — Vojno, vojno. Do konca! — Tako je. Vojno do konca. Strinjamo se v vsem. Naj vam povem, da v to niti trenutek nisem podvomil, ker poznam in cenim zavest vas, častitljivih meščanov, vaše zaupanje v oblast in upravo, tolikokrat izkazano našim predstavnikom. Zatorej meščani, tovariši, prijatelji, bratje! Vsi vi zbrani na trgu! Vedite, da bo tudi uprava znala ceniti vašo predanost in zaupanje in da lahko kot doslej tudi v prihodnje' računate na našo podporo. In ker ne bomo štedili svojih naporov za dobro ljudstva in v njegovo korist, bomo torej tudi tokrat storili vse, da se boj proti temu, zdaj najbolj nevarnemu, prebrisanemu in najstrašnejšemu sovražniku, konča z zmago. Ko prevzemam nase to dolžnost, ki ne bo niti lahka niti enostavna, sem prepričan, da lahko računamo na vašo složnost in enotnost v prizadevanju, da bi dosegli kar najbolj popolno in hitro zmago. Zato vas pozivam, da upravi tudi v tem trenutku izkažete polno zaupanje in ker smo od tega trenutka v vojni z nevarnim, številnim in prebrisanim sovražnikom, pričakujem, da boste z vso pozornostjo spremljali naše nadaljnje ukrepe, o katerih boste kmalu, morda že jutri, obveščeni. Čeprav je ob zaključku govora pozval ljudstvo, naj se mirno razide na svoje domove, kamor jim bodo dostavili nadaljnja navodila, se je narod, razgret v svoji mržnji proti sovražniku, še naprej gnetel na trgu in v bližnjih ulicah in vzklikal predsedniku, sekretarju, ekonomu in celotni občinski upravi. Že dolgo niso izrazili tolike enotnosti in soglasja. (Odlomek iz romana »Vrabci Van Pea«) ZAIM TOPČIČ * oliko let ti je?« »Sest« s , »Zakaj pa sama pohajkuješ tod?« »Zato, ker mi je všeč.«. Vrvež na trgu v poznih popoldanskih urah. Tramvaji so škripali, avtomobili so nestrpno izsiljevali prost prehod in še večali hrup. Dež je pljuskal, pločnik je šumel pod udarci kapljic, ko da bi drvela čezenj bela, nevidna konjenica. Mislil sem, da se je izgubila, zato sem jo prijel za ročico in z njo pohitel proti domu. Prvi trenutek se je upirala, pa se je kmalu umirila- Bržkone je nanjo vplival moj prijazni pogled in topli glas. Poslušno je drobnela ob meni, gologlava kot ptička in oblečena v kratko, zakrpano perkalasto krilce. Glasno so drgetale njene ustnice, podobne nezreli slivi. Pametni očesci sta kdaj pa kdaj vprašujoče pogledali: »Kam greva, kam me peljete?« Nestrpno sem pozvonil pri vratih. »Saj to je-naše Upče!« je vzkliknila moja hčerka, ki je vsa zasijala v neprikritem' občudovanju, kakor da bi bil prinesel eksotično ptičko — ptičke ima nenavadno rada — s čudovitim perjem, ki se preliva v prelestih barvah. Prestopala se je okoli nje in jo molče gledala, zraven pa se je tako smehljala, da se že sam nisem več mogel otresti misli, da sem pripeljal nekaj izrednega. Tudi moja žena se je vrtela okoli nje. »Jej, Ubavka, jej, hčerkica, kar jej!« Deklica se je neprisiljeno lotila peciva — z obema rokama. Medenjaki so ji bili očitno zelo všeč. Momljala je in z radovednimi očmi tipala predmete po kuhinji in nas stanovalce. Bila je zadovoljna. Iz bistrega izraza njenih ličec sem razbral toplo prijateljstvo, ki se je pravkar skovalo. Žena me je pogledala žalostno in pomenljivo, vendar še nisem mdgel razumeti. Deklici je prinesla kavo z belim otočkom smetane. Prosojne meglice so se dvigale nad skodelico. »Saj nisem sirota, ko pa imam mamo! Teta, kajne da nisem?« »Nisi, punčka, prav zares nisi.« Za trenutek sem se ozrl od razgrnjenega lista. Bilo je tiho, le komaj zaznavno je šumel papir, deklica je srebala, vsako toliko je zaplapolal ogenj v štedilniku. »Teta, moja mamica je lepa, kajne?« »Da, Upče, lepa je.« »In mlada.« »Tudi mlada je, punčka.« »Moja mama je najlepša na svetu. Stokrat lepša od one druge. Teta, ali poznate ono drugo? Kako je grda! In stara! Starejša od mame in od njega. Moja mama pravi tako. Veste, videla sem ga! Tistega, ki je bil moj ata.« Odložil sem list, da bi ne preslišal nobene besede, nobenega tresljaja v njenem glasku. »Sla sva, vsak s svoje strani. Jaz tu, on tam. Na cesti ni bilo mnogo ljudi- Samo naj me pokliče, sem mislila, naj se mi približa! Naj! Gledala sem tako kakor zdaj vas, teta,« je rekla in vstala, da bi pokazala, kako je bilo tisti dan. »Delala sem se, kakor da ga ne vidim- Pogledal me je in obstal, potem pa je šel. Naj, bolje je tako! To bi mu jih povedala! Tak nepridiprav! Sovražim ga! Noben moški ni nič prida, kajne, teta? Zaradi njega je moja mama žalostna.« Odrinila je pecivo, kolikor ga je ostalo. Kava, ki je ni popila, se je tresla v beli ročici, čudno ji je trgetal obrazek, ki sta se na njem risala bojazen in strah. Bila je odraslo nesrečna. »Veš, mama, Upče je najpogumnejše dekle tri ulice naokoli,« je rekla moja hči z glasom, ki je bil sončen in čist kot planina. »Kamen vrže dlje kot fant. Kako že? Najprej zažvižga ... Pa kako pleza po drevju za ptiči!« Mama jo je od strani pokarala s pogledom, potem pa je prijazno vprašala Ubavko: »Punčka, zakaj se potepaš po ulicih? Dobri otroci ne delajo tako.« »Veste, teta, dopoldne nimam kje biti- Mama dela do treh. Nimam toliko denarja, pravi, da bi tebe in Brača pošiljala v vrtec-« Počutil sem se kot človek, ki ga nenadoma spreleti obup z vso jedko, uničevalno vsebino. Vznemiril sem se, nisem mogel dalje brati. Sele takrat sem opazil, da mi hčerka kakor po navadi popravlja frizuro. Žena je nekaj brskala okoli štedilnika. »Teta!« »Kaj je, Ubavka?« »Ali bi ti lahko pretepala močnejšega od sebe?« Greblo je padlo iz rok in zažvenketalo na betonu. Moja hči se je zdrznila: »Upče, ti si prava klepetulja! Kaj vse govoriš! Mojemu očku daj mir, da bo lahko bral!« »Saj me nič ne moti,« sem rekel. »Upče je dobra punčka* zato je nikar ne karaj, Dubravka! Raje ji pokaži slikanice, pa cvetice in lepe ptičke!« Bledi obrazek, ki so se na njem poznali sledovi življenjskih težav, se je malce umiril. Živahno so me pogledale lesketajoče se, temne oči. Dubravka se je odmaknila in si z zadovoljstvom ogledala sledove svoje spretnosti na moji glavi. Malce naveličano sem gledal, vendar sem potrpežljivo prenašal svojo usodo. Slišali smo debele kaplje, ki so pljuskale zunaj na pločniku. Odložil sem list in se zagledal skozi okno. Za trenutek sem se ozrl k otroški mizici. Mala Ubavka je izpustila knjigo iz rok in tiho-jokala. Po ličkih pod pametnimi očmi so polzele prozorne solze in izginjale za ovratnikom-Bila je blaga kot poletni vetrc in prosojna kot mesečina. V svoji otroški žalosti je bila nekam nezemeljska, vsa iz duha in sočutja. Bal sem se, da jo bom prestrašil. »Kaj ji je?« me je žena vprašala z očmi. Z roko sem ji dal znamenje, naj ne govori. Potem sem se nenadoma tudi sam vznemiril. Kaj naj storim? Kako bi mogel pretrgati igrive trakove otroškega hrepenenja in drgetajoče žalosti! Ne, ne morem, ne morem. Tako je bilo tistega deževnega dne. Potem je dolgo nisem videl, pa sem si želel večkrat srečati tega dobrega otroka! Minili so meseci, tudi zima na belem konju. »Stric, pomislite, mama mi ne dovoli, da bi hodila k, vam. Ne smeš se potepati. po tujih hišah, mi pravi. Nisi sirota, saj imaš mamo!« Gledala je nekam daleč, izgubljeno in krotko, nekaj neizrečenega, drgetajočega je bilo v njenem glasku. »Pa tako rada imam to teto, Dubravko in ... Zakaj ne smem tja, sem rekla mami. Dubravka ima mnogo knjig in slik, pa dobrega očeta tudi. Nikogar ne zmerja. •. Stric, ali vi veste, zakaj mi mama ne dovoli prihajati k vam?« Prigovarjal sem ji, ni mi uspelo- Ni šla z menoj. »No, prav,« sem rekel, »ni pa dobro, da se deklica preriva med odraslimi.« »Vem,« je rekla nestrpno, ker je prav takrat zagledala znanca, ki je med tramvajskimi tirnicami kotrljal svoj železni obroč. Šla je. Gledal sem, kako se je spretno izogibala ljudem na cesti, potem pa sem šel svojo pot. Mnogo dni je minilo. Bila je vetrovna pomlad. Opoldne šeni hitel domov, ker sem bil tisto popoldne dežurni v svoji ustanovi. Pred trgom se je prerivala gruča ljudi. Ljudje so vpili, motorji so brneli, nisem mogel razločiti besed. Ker so se zgrinjali k pločniku, sem zaslutil, da se je pripetila nesreča. Prerinil sem se v gručo in mimogrede slišal, kako so ženske v ganljivi materinski žaldsti govorile o nekem otroku in o otrocih nasploh. Loteval me je nemir, stopil sem v množico ljudi, ne da bi vedel, kam gredo. Nenadoma sem se zdrznil: na pločniku je ležala lepa, črnolasa deklica. Sklonil sem se nadnjo. Kot bi me zbodel trn, kot bi me pičila kača — dih mi je zastal. Bila je ona, Ubavka. Bilo je mučno tiho, mimoidoči so se ustavljali, promet je zastajal, na robovih pločnika so bile mlakužice prozorne vode. S široko od- prtimi očmi je Upče strmela v sinje pomladno nebo. Predse sem gledal, ko sem stopil proti domu- Sonce se skrilo za oblaki. Zeblo me je. Ka sem prestopil domači prag, sem drgetal ob misli na srečanje s hčerko. V očeh mi je brala nesrečo^ Najbolje, saj ji povedati tako ne bi mogel. Tri leta so minila od tistega dne, pa še vedno ne dojamem njene smrti, ne morem se sprijazniti z njo, ne morem ... jn!l!llll!llllt'!ll!ll!l!lllllll!lll!l!!lllllllllllllllll!ll!llllllllllllllllllllll!llllllllllllllll!llll!ll!!!!l!lll!l!llllll)|||!ll!l!ll!llll!lll|||||||||l!!llllll!lllllllll i ■ | • RADOVLJICA: | | Počitniški domovi naj poslujejo na ekonomski | 1 osnovi i == = Na zadnjem plenumu občinskega sindikalnega sveta g H v Radovljici so odborniki razpravljali o počitnicah, od- §§ H dihu in rekreaciji. Plenumu so predložili poročilo o izko- g g riščanju letnega oddiha v pretekli sezoni. Vsa podjetja §§ g radovljiške občine razpolagajo samo z 245 ležišči v do- g g movih na jadranski obali. V juliju in avgustu so domovi g — polni, od oktobra do maja pa so skoraj vsi prazni. Iz po- g clatkov je bilo razvidno, da manj kot četrtina delavcev g preživi svoje redni dopust ob morju. V pretekli sezoni |f je bilo nad SO0/!) uslužbencev. Pri tem se lahko resno g sprašujemo, ali so počitniški domovi samo za uslužbence g in če je opravičljivo še vnaprej dotirati ogromne milijo- g ne samo zanje. Vsi domovi ob Jadranu niso poslovali po g ekonomskem računu kot samostojne ekonomske enote, s temveč so krili izdatke iz sredstev podjetja — iz do- jg tacij. Plenum je sprejel tudi nekatera priporočila. Eno od g teh je, naj bi v podjetjih razmislili o možnostih, da bi g lahko člani posameznih kolektivov pod enotnimi pogoji g koristili letni dopust v domovih drugih podjetij. Nadalje g je bilo sprejeto priporočilo o morebitni združitvi vseh g obstoječih domov v počitniško skupnost. Tako bi imeli g tudi člani malih podjetij možnost koristiti letni dopust g pod istimi pogoji kot tisti iz velikih podjetij. To bi bilo uresničljivo le, če bi uveljavili v počit- g niških domovih ekonomsko poslovanje brez tako imeno- g vanih dotacij. Dotacije naj bi dobili le delavci, ki bi g oskrbne| stroške plačali sami. To bi bila tudi spodbuda g g vodstvu oziroma osebju teh domov za boljše izkoriščanje g g kapacitet in čimbolj ekonomično poslovanje. N. B. g i IZ NAŠIII K«MC\ iz Saših Komu • iz naših komun • iz naših komun • KAMNIK: Več o delitvi kot o oblikovanju Ze zlepa ni bila konferenca sindikata prosvetnih delavcev v Kamniku tako razgibana kot zadnja. Razpravljali so namreč predvsem o finansiranju šol in o pripravah za izdelavo pravilnikov za delitev osebnih dohodkov. Kaže, da je med prosvetnimi delavci v občini več govora o tem, za koliko povišati osebne dohodke: ali za 25 % oziroma za 65 °/o, kot pa o tem, jz katerih virov bi sklad za finansiranje šolstva lahko dobil dodatna sredstva. Zelo malo pa se razpravlja o merilih za delitev osebnih dohodkov. Na konferenci so poudarili, da bo morala prav o teh vprašanjih sindikalna podružnica prosvetnih delavcev več razpravljati. Menijo tudi, da bo treba za urejanje problemov v šolstvu v večji meri zainteresirati upravni odbor sklada za šolstvo, zlasti pa šolske odbore. F. S. • VELENJE: šepava trgovina v Velenju Trgovska podjetja v Velenju so zelo zanemarila preskrbo prebivalstva z zelenjavo in sadjem. Tako ni v zadnjem času v Velenju na razpolago niti kvalitetnega sadja niti druge zelenjave. Kadar pa je kaj naprodaj, je dražje kot drugod. »Vel-ma« prodaja n. pr. pomaranče še vedno po 430 dinarjev. Razen kislega zelja in krompirja so imeli v trgovinah nekaj dni na razpolago še solato po 200 din kilogram. Sedaj je tudi te zmanjkalo. Velik up velenjskih .potrošnikov je nova vrtnarija s toplimi gredami, ki jih ogreva toplovod in kjer bodo v februarju obrali že prve paradižnike. Škoda le, da v toplih gredah niso sadili še drugih vrst zelenjave, ker samo paradižnik ne bo rešil pomanjkanja vitaminov v 'rudarskem naselju. Tudi rib v Velenju ni mogoče dobiti, čeprav ima moderno ribarnico z vsemi hladilnimi napravami. Zdi se, da podjetje »Mesarija«, ki ima v upravi ribarnico, ne želi »konkurence«. Tu namreč pravijo, da se ne izplača prodajati rib, češ da jih ljudje niso vajeni. To seveda ne' drži, ker lahko gospodinje vsak dan slišite, kako obsojajo takšen odnos do potrošnikov in želijo, da bi čimprej spet odprli prodajalno rib, ki je že nekaj mesecev zaprta. Ali je prav, da je zaprta tako lepo opremljena trgovina? Nekdo menda Je mora plačati amortizacijo! Kdo drugi kot — zopet — potrošnik! V. V. • GORENJA VAS: V »Mizarju« nov obrat Dosedanji . delovni prostori obrtnega podjetja »Mizar>* v Gorenji vasi so bili neprimerni in tudi produktivnost dela nizka. Kolektiv je n. pr. dolegel 1. 1958 le za 8 milijonov celotnega dohodka. Ob priključitvi občine Gorenja vas k Škofji Loki pa se je jel položaj spreminjati. Podjetje je začelo kooperirati s tovarno LTH iz Škofje Loke. Pričeli so izpopolnjevati tehnološki proces novih proizvodov in uspehi niso izostali. Lani je začel kolektiv z udarniškim delom kopati temelje za nov objekt. V nedeljo ga je predal svojemu namenu. Prostorna strojna delavnica, velika ročna delavnica, furnirnica, sanitarije in upravni prostori bodo omogočali zaposlenim vse drugačne delovne pogoje kot so jih doslej. Kolektiv, ki je v tem času prerastel na 40 ljudi in bo v letošnjem letu ustvaril nad 70 milijonov celotnega dohodka, je na svoje uspehe res lahko ponosen. OM # VELENJE: Druibeno-ekonomski seminarji v Velenju Delavska univerza v Velenju je v letošnji sezoni posebno pozornost posvetila družbenoekonomskim seminarjem za delovne kolektive. Tako je od oktobra do konca decembra organizirala na pobudo sindikalne organizacije Rudnika lignita seminarje za člane kolektiva. Obiskovalo jih je 640 delavcev. Anketa je pokazala, da so bili s seminarji v večini zelo zadovoljni, saj so tudi dobili osnovne informacije o novem gospodarskem sistemu in delitvi. Prav tako so se na seminarjih obravnavali problemi medsebojnih odnosov. Program seminarjev je Delavska univerza prilagodila potrebam in interesom rudarjev. Prav zaradi tega so bili tako uspešni. Seminarje bodo nadaljevali v januarju pri RLV, priredili pa bodo tudi podobne seminarje za ostale delovne kolektive v komuni. V pripravi so tudi že programi za seminarje, ki jih bo DU priredila prihodnje leto za nove člane delavskih svetov v podjetjih. Prav tako se pripravlja program seminarja za člane komisij pri jdelavskih svetih za sprejem in odpust delavcev, ki ga organizira Zavod za zaposlovanje delavcev v Velenju za šoštanjsko in mozirsko komuno v okviru DU. V. V. Požrtvovalnost posameznikov je že neštetim ljudem rešila življenje. Takole pa se morajo pripraviti medicinske sestre in bolničarke za krvodajalsko akcijo ® CELJE: Zmaliaena načela dobrega gospodarjenja 2e dalj časa povsod v podjetjih razpravljajo o rentabilnosti, bodisi osnovnih ali drugih sredstvih. Razprave so povsod podkrepljene s številkami. Kaj bi ne bile, saj jih vodijo ekonomisti -- gospodarstveniki. Malo pa je razprav o rentabilnosti, bolje rečeno izkoriščanju delovnega časa. Ce bi bil primer, ki ga želim opisati* analiziran, bi gotovo ne prišli tako daleč, kot Otroci nestrpno pričakujejo konec leta ne samo zavoljo daril, ki jim jih poklonijo starši, temveč tudi zaradi številnih prireditev. Takole je bilo te dni na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, ko se je otrokom predstavil dedek Mraz s svojim spremstvom. • LITIJA: Zbor proizvajalcev o investicijah Odborniki zbora proizvajalcev so obširno razpravljali o investicijskih delih v letošnjem letu in menili, da je treba v prihodnje še vse bolj upoštevati rentabilitetni račun investicij. Dejstvo je, da predlagajo nekatere litijske gospodarske organizacije za leto 1962 nižje proizvodne načrte, čeprav opravljajo precejšnja investicijska dela oziroma nekatere že končujejo. Hkrati pa so odborniki sklenili, naj za eno prihodnjih sej uslužbenci ObLO Litija pripravijo tudi izčrpno poročilo o obratnih sredstvih litijskih gospodarskih organizacij. (k) iiii,!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiffliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii”^ ..... TJ red meseci je bil v Delavski enotnosti ob-P javljen krajši sestavek pod naslovom »OD5 -1- v izolski Rašici je brez pristojnostih. Sestavek ni ostal brez odmeva: pet ali šest naročnic Delavske enotnosti v tem obratu je brž opozorilo na kritiko ostale delavke (skupno jih je zaposlenih 44). Delavke so zahtevale sestanek obratnega delavskega sveta in pojasnilo, zakaj je pri njih še vse po starem. Na sestanku so ugotovile, da so o matičnem podjetju dovolj dovzetni za njihove predloge in pripombe, vendar ni kolektiv doslej niti s prstom mignil in predlagal matičnemu podjetju, kako urediti pristojnosti — materialne — samoupravnih organov, kako urediti nekatere proizvodne probleme in podobno. , ' , , Matično podjetje ni ostalo gluho za nekatere pobude izolskega kolektiva. Sedaj so stiki tesnejši in iz podjetja so jim že posredovali vse potrebne ekonomske pokazatelje kot osnovo za materialne pristojnosti in boljše gospodarjenje. Boro Borovič se je to dogodilo v »Finpmeha-niki« Celje, kjer je delavec, vsaj obračun tako kaže, delal ves mesec povprečno 21 ur. — Ali je to mogoče? Prav gotovo ne, vendar so znašali njegovi osebni dohodki 101.000 dinarjev za mesec november. Delovne ure so bile preračunane na učinek in tako je prišlo do tega — smešnega obračuna. Zal ni bilo v podjetju človeka; ki bi vprašal, če je to sploh mogoče in ali je njegovo delo res vredno 101.000 din mesečno. Vprašamo se tudi, kje je bila tedaj sindikalna podružnica, da bi dvignila svoj glas, posebno še zaradi tega, ker so drugi delavci dobivali komaj eno tretjino višine njegovih osebnih dohodkov. Kako je bilo to mogoče? Člani kolektiva izjavljajo, da je bila sklenjena pogodba z nekaterimi gospodarskimi organizacijami za popravilo vseh pisalnih in računskih strojev. To delo je vse leto opravljal omenjeni finomehanik. V primerjavi s povprečjem njegovih osebnih dohodkov v prejšnjih mesecih, ki so znašali 60.000 din, je prejel minuli mesec 40 tisočakov več. Vsiljuje se vprašanje, kdo je v prizadetih gospodarskih organizacijah nadzoroval, če je delo bilo res opravljerio in kakšna je bila kakovost popravil. In drugič se vsiljuje vprašanje, če v »Finomehaniki« res ne potrebujejo skladov, novih prostorov itd. Njihovi skladi so letos za 18 °/o manjši v primerjavi z lanskim letom, osebni dohodki pa so porastli za 80 "/o. Ta primer, ki gotovo ni osamljen, opozarja, da imamo zelo slabo politično in strokovno vodstvo v obrtnih organizacijah. Vprašanje je, če še lahko ti ljudje, ki dopuščajo takšne primere, ostanejo na vodilnih mestih. Kolektiv Finomehanike bo moral to temeljito proučiti in se odločiti, kaj in kako bo v prihodnje delal, da bo uresničeval svoja načela dobrega gospodarjenja. žE • RUSE: »Ozko grlo« že manj ozko V tovarni TOBI v Bistrici pri Rušah je pred kratkim začela namreč, da je kolektiv TOBI-ja prav zaradi premajhnih zmogljivosti lastne emajlirnice . v stalnih težavah. Z emajliranjem na dveh lastnih pečeh se bo emajliranje polizdelkov za električne štedilnike in kuhalnike v prihodnje prav gotovo bistveno izboljšalo, še vedno pa s tem ne bodo krite vse potrebe v 'celoti. Kot trdijo v podjetju, bi za kritje prav vseh potreb glede emajliranih delov potrebovali vsaj še eno, t. j. tretjo peč za žganje emajlov. Vzporedno z razširitvijo lastne emajlirnice že vse leto načrtno razširjajo in grade tudi ostale za moderni proces emajliranja potrebne prostore, hkrati pa tudi ostale nove montažne objekte. Vse novogradnje finansira podjetje v glavnem iz lastnih sredstev. G. G. © LJUTOMER: Vsak 12. se je ponesrečil Na sestanku komisije HTV, občinskega sindikalnega sveta, delovne inšpekcije in predsednikov HTV pri podjetjih so ugotovili: V desetih mesecih leta 1961 je bilo 251 nesreč pri delu, kar pomeni, da se je pri 3000 zaposlenih vsaki 12 zavarovanec ponesrečil pri delu. Tudi v lanskem letu se je ponesrečil vsaki 12 zavarovanec. V prvih desetih mesecih leta 1961 je bilo več težjih nesreč. Mesečno povprečje bolnih zaradi nesreč pri delu je bilo lani 0,65 °/o — letos pa 0,77 »/o. Komisija je med drugim priporočila delavskim svetom, da na enem izmed svojih zasedanj čimprej razpravljajo o higiensko tehničnem varstvu pri delu in izdelajo načrt, kako bi ga izboljšali. S. F. Naftni vrtalni stolp sredi Ljubljane? Ne. Le Zavod ^za raziskavo materiala raziskuje teren ob Titovi cesti, kjer bodo spomladi začeli gradbeni delavci graditi železniški podvoz • LJUTOMER: Skladi so v nevarnosti Na razširjenem plenumu občinskega sindikalnega sveta Ljutomer so člani obravnavali analizo o sprejemanju pravilnikov o delitvi čistega in osebnega dohodka, o izobraževanju delavcev ter p HTV v podjetjih. Razprava je opozorila, da so ponekod zanemarjali ali pa zapostavljali sestavo pravilnikov. Mnogim niso bila načela nagrajevanja povsem jasna. Nekateri predvsem zamenjujejo obračunske enote z ekonomskimi in obratno. Razprava je tudi opozorila, da bo na splošno proizvodnja v občini porastla, skladi pa so v nevarnosti. Ob pogojih sedanje delitve naj bi se znižali v naslednjem obdobju za xvu=.a„ JC - 160 milijonov dinarjev. Zato bo obratovati nova električna peč potrebno vse plane gospodarskih za žganje emajlov. Nova peč, ki organizacij ponovno pregledati jo je izdelalo domače podjetje in urediti razmerja med skladi »CER« iz Čačka, je velika pri- in delitvijo dohodka nasploh, dobitev za podjetje. Znano je F • JESENICE: Zaradi nedelavnosti izključeni Decentralizacija upravljanja, nov gospodarski sistem in delitev dohodka v kolektivih terjajo od sindikalnih vodstev v podjetju in komuni in od slehernega člana sindikata večjo prizadevnost kot kdajkoli doslej. Posebno prizadevni naj bi bili tisti, ki jim je bilo ob izvolitvi zaupano, da v vodstvu podružnice, izvršnih odborih ali organih plenuma ObSS zastopajo interese in pravice članov kolektiva. Žal se teh nalog he zavedajo še vsi sindikalni odborniki. Predsedstvo ObSS je na zadnji seji na podlagi predloga or-ganizacijsko-kadrovske komisije n. pr. ugotavljalo, kako delajo posamezni člani plenuma. Ugotovilo je, da nekateri člani ne prihajajo na seje. Na osnovi teh ugotovitev je predsedstvo predlagalo plenumu, da takšne nedelavne člane izključi. Člani plenuma so se na zadnji seji s podrobno obrazložitvijo predloga strinjali. Tako'so iz plenuma izključili 16 članov zaradi nedelavnosti. Sprejet je bil tudi predlog, da v plenum kooptirajo tri nove člane, predsedstvo pa naj šteje namesto dosedanjih 15 v prihodnje 21 članov in plenum od prejšnjih 71 samo 53 članov. Zdravko Anderle ® KGP KOČEVJE: Televizorji in tranzistorji za delavce Gozdni in kmetijski delavca Kmetijsko gozdarskega po* sestva Kočevje so zaposleni na deloviščih, ki so mnogokrat oddaljena od mesta in zato se h ljudje teže seznanjajo z dogodki doma in po svetu. Zato Je delovni kolektiv kupil več televizijskih aparatov in uredili v posameznih upravah televizijske klube. Pred kratkim pa je nabavil 50 tranzistorskih radijskih sprejemnikov in jih razdelil delavcem, zaposlenim y gozdnih deloviščih. D. V. ® HRPELJE: Odborniki občine v podjetjih Gre za prvo tovrstno pobudo v koprskem okraju: na predlos predsednika ObLO Hrpelje Ah^ tona Ovčariča so odborniki Pr®' tekli teden obiskali kolektiv^ vseh pomembnejših gospodar' skih organizacij v občini. Ta,* so se lahko seznanili z orgah samoupravljanja in z upravam podjetij, z gospodarskimi A°' sežki in s problematiko podjet J TOS v Hrpeljah, »Iplasa« Podgradu, nove opekarne v J zerini, z obratom izolske M® hanotenhike v Materiji itd- 9 5 borniki ObLO so obravnavah g proizvajalci tudi proizvod n ^ programe in so se podrobno s« znanih s proizvodnim procesom podjetij v tej občini, z orga0^ zacijo in uveljavljanjem n°ve;L gospodarskega sistema, z inV sticijami, delovno disciphn ' uveljavljanjem samoupravn načel in podobnim. Pobuda Hrpeljčanov je dvomno vsestransko koristh ' saj so odborniki doslej čes krat na svojih sejah razpra Ijali o nadvse važnih vpfaS.. ncu' njih gospodarskih organm3..^ ne da bi poznali razmere v nJ1 ' Odborniki so sklenili, da b° takšen življenjski stik z ,a-darskimi organizacijami oh ^ nili tudi v prihodnje zato, da tako utrjevali odnose med f-muno in podjetji in da bi i jj tesna povezava s kolektivi ^ kot doslej omogočila doslRC‘ spremljanje in pospeševanje S spodarstva. |llllllll!lllll!lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllll| g tflb zaključku leta lah- 1 g 81 ko z veseljem ugo- g = tavljamo, da v naših š §§ prizadevanjih — razšir- g g jati list in pestriti nje- g H govo vsebino — nismo = g bili osamljeni. V minu- g g lem, 1961. letu, smo pre- g = jeli več dopisov kot ka- g g tero koli leto doslej, g §§ Nekateri dopisniki so m g nam poslali svoje pri- g = spevke le nekajkrat, g s Vrsta drugih pa je so- = g delovala domala v vsa- g g ki številki. Samo tako = =š smo lahko posredovali g g bralcem informacije, s g razmišljanja in pred- g g loge skoraj iz vseh ko- g g mun, iz vseh večjih g g mest in industrijskih g |§ središč, iz vseh večjih g -g in tudi manjših delov- g g nih kolektivov. Našim g m stalnim sodelavcem smo g g za to pomoč zelo hvalež- g g ni in obetamo si, da g g nam je ne bodo odrekli n g v naslednjem, 1962. letu. s L Želeli smo, da naši g g stalni sodelavci sprego- §§ g vore v tej novoletni s , g številki o tem, k a j b i g s najraje pisali in g g česa he želeveč g g opisovati. Žal je na g g teh dvoje vprašanj od- g g govorilo le nekaj lova- g g rišev. Drugi pa najbrž s S zaradi preobilice dela g g naši želji niso mogli g g ustreči. Toda iz dopisov n g posameznikov, ki jih g g tokrat objavljamo, lah- g g ko sklepamo, kaj me- s g nijo tudi ostali. g Ž E L J E N A Š I II S O I) E L A V t E \ V revirjih so zelo zadovoljni... Z neposrednimi proizvajalci iz vseh štirih zasavskih občin sem v pomenku že nekajkrat navezal razgovor na Delavsko enotnost. In to namenoma. Hotel sem pač izvedeti za mnenje zasavskih delovnih- ljudi o glasilu sindikatov Slovenije. In kaj sem slišal. Rudar Franci iz trboveljskP-hrastniškega rudnika je dejal: .. Delavske enotnosti nimam naročene. Včasih si jo sposodim od ,kamerada’ Janeza, ki jo ima naročeno že nekaj let. Zanimajo me predvsem sestavki o samoupravljanju, v zadnjem času pa o pravilnikih o delitvi čistega dohodka in o delitvi osebnih dohodkov, ki jih zadnje čase sprejemajo vse gospodarske organizacije. Nekajkrat sem pa v listu zaman iskal poročil o delu sindikalnih podružnic in občin^ skih sindikalnih svetov, da bi se pri tem kaj naučil, veste sem tudi jaz pri sindikatu ...« Z mnenjem, da najdejo v Delavski enotnosti precej sestavkov, ki so aktualni in ki jih zanimajo, so se strinjali tudi Viktor iz hrastniške steklarne, Stana iz litijske predilnice in številni drugi. Nekdo pa je ob razgovoru hudomušno pripomnil, da so nekateri članki pisani preveč učeno in bi svetoval, da bi se to v prihodnje manjkrat dogajalo, saj je menda Delavska enotnost namenjena tudi »nam, ki nimamo srednjih, višjih ali visokih šol, nam, ki smo morali iz šole naravnost za kruhom in zdaj večkrat obstanemo ob besedi, ki jo zasledimo v časopisju.-« Res: delovni ljudje iz Zasavja so z Delavsko enotnostjo zado- voljni. To dokazuje tudi iz tedna v teden oziroma iz meseca v mesec večje število naročnikov na Delavsko enotnost, kar najbolje vedo poštarji, ki imajo — kakor sami pravijo — vsako soboto zajetnejši sveženj Delavske enotnosti. In kaj si Zasavčani žele od Delavske enotnosti v prihodnjem letu: — delavka Majda iz litijske predilnice: »Več je treba pisati o problemih zaposlenih žena in. o uveljavljanju žena v aktivnem družbenem življenju ...« — delavec Jože iz zagorske Varnosti: »... Vse preveč pišemo o pomanjkljivostih v našem samoupravljanju, ob tem pa premalo tudi o doseženih uspehih, ki pa niso ravno majhni...« — kovinar Mirko iz trboveljske Strojne tovarne: »Prav bi bilo, da bi vsaj Delavska enotnost kot naš list objavljala točne rezultate o uspehih gospodarjenja posameznih sorodnih gospodarskih organizacij, da bi potem laže primerjali dosežene uspehe posameznih gospodarskih organizacij. Tako pa ...« Še in še bi lahko pisal. Toda bodi dovolj. In o čem ne bi rad pisal prihodnje leto. Da navedem v brzojavnem slogu: — o slabem gospodarjenju v posameznih gospodarskih organizacijah; — o formalnem delavskem samoupravljanju (ki ga je še zaslediti v nekaterih gospodarskih organizacijah v Zasavju); — o tem, da so pravilniki o delitvi čistega dohodka in o delitvi osebnih dohodkov slabo se- Moja želja - pisati o uspehih Na prvi pogled je lahko pisati o dogodkih, toda pisati tako, da svoje misli posredujemo bralcu v strnjeni obliki, je težavno. Pri zbiranju dogodkov, novic, obvestil, pri pisanju o njih, sem se vedno postavil v vlogo bralca. Šele tedaj, ko mi je bilo to kot bralcu razumljivo, sem se lotil naloge, prepričan, da me bodo razumeli tudi drugi. Toda kljub temu se dogodi, da bralec včasih nima prave predstave o dogodku. Tako sem v enem izmed mojih prispevkov pisal o delavskem upravljanju v podjetju radov- ljiške občine —' seveda v negativnem smislu — kritično. Takoj po izidu sestavka v DE me je vodilni uslužbenec nekega drugega podjetja telefo-nično vprašal, če sem v omenjenem prispevku mislil nanje. Odgovoril sem mu, da ne, vendar sem pri tem pomislil, da imajo morda slabo vest. Na, pa pustimo ob strani takšne nevšečnosti in se raje zaustavimo ob dobrih, pohvalnih primerih. Večkrat sem imel priložnost pisati o dobrem poslovanju posameznih podjetij in ustanov, o Več prostora mnenjem neposrednih proizvajalcev Vprašujete me, o čem bi rad pisal v prihodnjem letu. Na to vprašanje je pravzaprav težko in lahko odgovoriti. Težko je odgovoriti 'spričo izredno razgibanega dogajanja na področju gospodarstva, delavskega in družbenega samoupravljanja, povsod in tudi v kamniški in domžalski komuni. Od tod, iz teh dveh komun, sem v minulem letu skušal posredovati vsaj najvažnejša stališča o teh zadevah, za katera so se zavzemali ljudje. Ko pravim, da je težko odgovoriti na to vprašanje, je hkrati tudi lahko najti odgovor. Menim, da je uveljavljanje novega gospodarskega sistema, krepitve različnih oblik neposrednega upravljanja, eno od poglavitnih vprašanj, ki mu boste tudi o prihodnje posvečali V vašem listu še več pozornosti. Vrsta pobud, ki so jih že v minulem letu dali proizvajalci zato, da bi dosegali boljše uspehe v gospodarjenju in samoupravljanju, bo nedvomno tudi v prihodnje popestrila vsebino našega glasila. Zato želim v prihodnje posredovati več stališč, mnenj in predlogov delavcev o teh vprašanjih, to je o razvoju gospodarstva, delavskega in družbenega samoupravljanja, o življenju in problemih komun. Mislim, da bi sploh kazalo dati v listu več prostora prav mnenjem neposrednih proizvajalcev, članom samoupravnih organov v ekonomskih enotah, samoupravnih organov v zavodih in drugod. Izkušnje, ki jih bo Ust prenašal na ta način, bodo koristile nam vsem, bodo spodbuda za še boljše delo. In takšne izkušnje bom z veseljem posredoval iz kamniške in domžalske komune, iz tamkajšnjih delovnih kolektivov. FRANC SVETELJ Kamnik Se naprej tribuna članstva Hudomušni jeziki trde, da je Delavska enotnost tribuna kritike določenih pojavov. Sodim, da je kritika, ki ste jo objavljali v vašem listu s tega ali onega področja o tem ali onem dogodku, povzročila zelo veliko temeljitejših razprav, kot pa bi jih povzročila, če bi bila izgovorjena le v ozkem krogu, recimo samo v podjetju. Iz izkušnje vem, da je ta oblika druž-družbenega pritiska, če tako rečem, potisnila zadevo naprej, da so bile ugodno rešene. Ta način obravnavanja perečih problemov je za nekatere, posebno za birokrate, zelo boleč. Toda to je osnova za ustvarjanje javnega mnenja in urejanje nepravilnosti. Navadno koristi kritična objava več kot \ celodnevne razprave, kajti drugod se takšnih napak poslej izogibajo, če se le da. Kot občasni sodelavec Delavske enotnosti sem tudi sam t prispevki povzročil razprave v kolektivih, raprave, ki so bile osnova za rešitev različnih zamotanih primerov. Česa podobnega se tudi poslej ne bom izogibal. Sodim, da bom izrazil željo večine naših bralcev na našem območju, če rečem, naj bo tudi v prihodnje Delavska enotnost tribuna kritičnih razprav. Namen takšnih razprav je jasen. List jih ne objavlja zavoljo senzačionalnosti, temveč zato, da bi se nepravilnih pojavov izogibali. Na ta način pa list zelo koristi proizvajalcu na njegovem delovnem mestu, proizvajalcu-upravljavcu, ker vidi, kaj vse se lahko dogodi, če ga nekdo ne opomni na posamezne napačne težnje. Kritična ocena napak — uspehi se sami hvalijo — naj bo torej tudi ena od nalog Delavske enotnosti v naslednjem letu. JOŽE BEVC, predsednik obč. sind. sveta Celje plodnih razpravah občinskega sindikalnega sveta, posameznih podružnic, občinskega ljudskega odbora in njegovih organov. Pri pisanju vsakega takega prispevka nisem pomislil na morebitne spore med posamezniki ali podjetji. Že vnaprej sem bil namreč prepričan, če pišem pohvalno, ne bo reagiranja. Posebej naj omenim, da mi je bilo prijetno pisati na primer o dobrem gospodarjenju v podjetju »Čipke« na Bledu, ker sem se že pri prvem obisku do podrobnosti prepričal, da tam dobro gospodarijo. Nekaj prispevkov sem posredoval tudi o dobrem delu in gospodarjenju v »Verigi« ter še nekaterih drugih podjetjih. Pri tem seoe-da ne trdim in nisem trdil, da je vse in povsod v najlepšem redu. Povsod so določene pomanjkljivosti in napake, O malenkostnih napakah nisem pisal in to tudi 'V prihodnje ni moj namen. Zdi se mi, da s teni ne bi dosegli uspeha, temveč nasprotno — samo škodo. Razumljivo je, da sem bil vesel ob vsakem objavljenem (pozitivnem) prispevku, kjer sem pisal o uspehih, ne sam.o zato, ker ste mi g'a objavili, temveč tudi zato, ker pomeni več manjših uspehov velik uspeh nas vseh, naših skupnih prizadevanj v graditvi boljše prihodnosti. Posebno zadovoljstvo je pisati o rasti naše delavske samouprave, o izgradnji novih objektov, rekonstrukciji podjetij, novih komunalnih naprav, izgradnji stanovanj in podobno. V minulem 1961. letu so bralci lahko ugotovili, da prav o tem ni manjkalo prispevkov iz našega kraja. Prepričan sem, da bralci radi berejo podobne novice in se skupaj z menoj vesele vsakega uspeha posebej. Prav to me spodbuja, daje mi še več volje in veselja do sodelovanja v našem glasilu. Rad bi pisal samo o dobrih zadevah, uspehih naših podjetij, plodnem delu naših sindikalnih organizacij, oblastnih organov itd. Toda, če bo treba, bom pisal tudi o napakah in neuspehih. Mislim, da so tudi taki prispevki včasih koristni, čeprav posameznikom niso všeč. Zdrava in dobronamerna kritika lahko samo koristi, Želim pa, da bi bilo teh čim manj. Z mojimi skromnimi prispevki, ki so zavzemali do sedaj samo delček prostora v DE, sem vsaj do neke mere pripomogel, da je naše glasilo zanimivejše. To je pomembno tudi za razširitev lišta. V našem kraju je v 1961. letu precej več naročnikov DE, posebno pa v »Verigi«, kjer je že skoraj vsak . četrti delavec naročnik sindikalnega glasila. K temu je pripomoglo tudi to, da je v listu skoraj vedno objavljen kakšen članek iz našega kraja. , NIKO BULUT Radovljica stavljeni, da so o njih premalo razpravljali v delovnih kolektivih in da povsod niso rdvno najbolj upoštevali načel o dobrem gospodarjenju (kar je bilo mogoče opaziti že sedaj) in o — problemih družbenega standarda, ker organi samoupravljanja v nekaterih gospodarskih organizacijah puščajo to vprašanje vnemar, misleč, naj probleme okrog družbenega standarda rešujejo komunalne skupnosti, ki naj dobijo sredstva od... itd. MARJAN LIPOVŠEK, ZAGORJE Kako širiti naš list? Delo poverjenika DE je naporno in odgovorno. Toda, če je prav zasnovano, so uspehi pri razširitvi lista precejšnji. To trdim na podlagi dosedanjih izkušenj. Kako smo se tega lotili v našem kolektivu, tovarni glinice in aluminija »Boris Kidrič« v Kidričevem ? Uvodoma naj omenim, da smo prav pri nas imeli precejšnje težave z razširitvijo lista zato, ker je to zelo mlad kolektiv brez vsakršnih revolucionar nih tradicij. Delavci, ki danes delajo v tem podjetju, so prišli bd vseh Strahi — predvsem s podeželja. Mnogi od njih niso prej še nikjer delali, razen na svojih domačijah, in zato tu di povsem logično niso bili podrobno seznanjeni z gospodarjenjem in samoupravljanjem. Prav to pa je za današnji čas nujno. Že v lanskem letu (1960) smo sindikalni delavci sklenili, da začnemo te tovariše pripravljati na to, da se kot neposredni proizvajalci bolj aktivno vključijo v upravljanje. Ker sem bil takrat tudi predsednik sindi kalnega pododbora glinice 1 in II in glavni poverjenik DE za naš kolektiv, sem smatral, da je prvi in nujni pogoj za razširja nje obzorja prav sindikalno glasilo. Prav v njem je največ gradiva, potrebnega našim članom, da bi se bolj uveljavili raznih organih delavskega in družbenega upravljanja. Sklicali smo sestanke naše organizacije in na njih obravnavali pomen in vsebino lista. Potem smo po izmenah izbrali zaupnike, ki naj slehernemu delavcu še enkrat obrazložijo, kaj je DE in kaj koristi njemu kot članu sindikata in kolektiva kot neposrednemu proizvajalcu in upravljavcu. Poslej ni bilo več seje ali sestanka, da na njem ne bi obravnavali to vprašanje. ■ Ta prijem je bil uspešen. To potrjuje podatek, da je bilo pred to akcijo pri nas le okoli 20 naročnikov (od 1700 članov) in da je danes, po enem letu neumornega dela, že 278- stalnih naročnikov. Omenim naj, da so to le naročniki, ki smo jih pridobili v letu 1960161. Približno 110 je takih, ki dobivajo DE od sindikalne podružnice kot sindikalni delavci in člani centralnega delavskega sveta.. Naročnino zanje plača podružnica, oziroma delavski svet. S takšnim načinom pridobivanja naročnikov seveda še nismo zaključili. Upam, da boste lahko čez čas objavili obvestilo, da bo naročalo in prebiralo Delavsko enotnost vsaj polovico zaposlenih pri nas. Zdi se mi, to lahko trdim na osnovi naših izkušenj, da bi lahko tudi v drugih kolektivih še uspešneje razširjali naše sindikalno glasilo, če bi se poverjeniki, ki so prevzeli to nalogo, pomenkovali o listu res s prav vsakim svojim sotovari-šem. In zdi se mi, da je na sejah izvršnih odborov podružnic vse premalo kdaj na dnevnem redu pomen sindikalnega glasila. Premalokrat se odborniki pomenkujejo, kako jim je ta ali oni sestavek v pomoč pri njihovem delu, kratk,omalo rečeno, premalo čutijo, da je list njihov vodnik pri delu) Prav bi bilo, da upravičimo dolžnost, ki nam jo je naložilo članstvo, ko nas je izvolilo v vodstvo organizacije tudi s tem, da razširjamo naše sindikalno glasilo, kajti tudi to je del nalog nas odbornikov. FRANC MEŠKO Kidričevo Borci in starešine I. proletarske brigade so ob 20-letnici JLA obiskali Ljubljano. V posameznih podjetjih so se borci pomenkovali z delavci o delavskem samoupravljanju in ti so jim razkazali tudi svoje stroje, povedali, kaj in kako delajo. Ena izmed skupin je obiskala tudi tiskarski obrat ČZF »Ljudska pravica«. Mar v Ljubljani spet podirajo hiše? Ne. Delavci pripravljajo križišča za ureditev semaforov. Tako bodo kmalu vsa važnejša križišča v Ljubljani opremljena s sodobnimi prometnimi napravami. —M" Mlade Jeseničanke se pripravljajo na svoj bodoči poklic: Takole je pri praktičnem pouku v I. Setniku gospodinjske šole Ceste niso sankališča! Kaj bi se lahko zgodilo, če bi šoferju odpovedale zavore? Ho-ruk v novo leto! NA NOVEM POLOŽAJU 1 Slobodan Nešovič: »JUGOSLOVANSKI PRIMER« To gradivo je bilo objavljeno v deželah protihitlerjevske koalicije v času po odmevu zgodovinskih sklepov sprejetih 23. in 30. novembra 1943. leta v Jajcu, med bojem za priznanje Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije kot začasne ljudske oblasti, edine dežele, kj je v Hitlerjevi trdnjavi organizirala oboroženi boj in katera je z lastnimi silami osvobodila obširna ozemlja svoje dežele in postala kost v grlu nemškega Wehrmachta. V nekaj nadaljevanjih bomo objavili tisto, kar je bilo tedaj napisano ali izgovorjeno o boju naših narodov v svetu, o uspehih v boju proti okupatorju, o spletkah kralja in njegove begunske vlade, o prizadevanju reakcionarnih krogov v tujini, da bi naše narode še enkrat izigrali, in naposled o enodušnem priznanju svetovne javnosti Titu in vsem našim narodom za nečloveške napore, neizmerno trpljenje in veliki doprinos zmagi združenih narodov. Na začetku 194L leta so v zavezniškem tisku, v Veliki Britaniji pa zelo pogosto tudi v parlamentu, razpravljali o prednosti združenih narodov na Balkanu in v Sredozemlju. Te razprave so se začele po vojaških uspehih NOV in POJ v Jugoslaviji. Pričakovale se je, vsaj po tistem, kar je bilo obljubljeno in v svetovni javnosti vztrajno zahtevano, da bodo združeni anglo-ameriški štabi v prihodnje posvečali mnogo večjo pozornost boju partizanov proti Hitlerju v Jugoslaviji in na Balkanu ter da bodo naposled junaškim osvobodilnim četam maršala Tita bolj organizirano pomagali z orožjem, municijo, sanitetnim materialom in drugimi potrebami. Kljub sprejetim sklepom v Teheranu in v Kairu s tem niša, kdo ve kako hiteli, čeprav je šlo, tako so priznali tudi šefi vlad zahodnih zaveznikov, tudi za njihove »-življenjske interese«. Pa ne samo, da niso hiteli s pomočjo, temveč so postavljali celo nekatere ovire. NKOJ ni mogel dobiti od zaveznikov celo naših trgovskih ladij, da bi še bolj uspešno vodil vojno in preskrboval vojsko in ljudstvo. Tudi UNRRA je s svojimi za NKOJ nesprejemljivimi pogoji tako gočala uresničitev določene pomoči, s katero so že precej pomagali drugim deželam, ki pa so bile v vojni mnogo manj prizadete. Zaradi tega je NKOJ moral tudi formalno zahtevati vrnitev jugoslovanskega ladjevja in zlatih rezerv, ki jih je po mili volji trošila begunska vlada. Uspeh jugoslovanskih borcev pri osvobajanju ozemlja, na katerem so že delovali številni organi in ustanove nove ljudske oblasti, so postavljal’ pred angleško vlado, pa tudi pred ostale zaveznike, številne politične probleme. Le-ti so iz dneva v dan postajali vse bolj aktualni. Treba jih je bilo radikalno reševati, potrebno je bilo pogledati resnici v obraz, potrebno je bilo spoštovati načela Atlantske listine in deklaracijo o samoopredelitvi in svobodi odločanja naroda glede državne ureditve. To je nedvomno povzročalo v vseh tistih. krogih, ki so do takrat podpirali kralja in begunsko vlado, hude skrbi. Kljub slovesnim izjavam premiera Churchilla v Teheranu, da Velika Britanija nima nikakršnih interesov na Balkanu, angleška vlada pa tudi sam Churchill nista kazala prav nobenega zanimanja za novo Jugoslavijo. Churchill je osebno po vsem tem, kar je delal, želel. vsekakor ohraniti prestol kralju Petru, s tem ps bi v tem delu Evrope ohrapil tudi angleške interese. Kajpak se je sir Winston Churchill trudil vse dotlej, dokler ga je kralj, poslušal... S priznanjem AyNOJ kot predstavnika narodov Jugoslavije in NKOJ kot začasne ali enotne ljudske vlade, je postajal položaj za angleško vlado vse bolj zapleten, kajti nič več ni bilo moč tolerirati nemogoči položaj, ki ga je celo »New Ycrk Times« imenoval *menormalen« — položaj, v katerem je bil po eni strani maršal Tito proglašen za resnično zelo pomembnega vojaškega zaveznika in s katerim so vojaško sodelovali, na drugi strani pa so te iste vlade priznavale begunsko vlado kralja Petra II., njegov minister vojske pa je sodeloval s sovražniki! Zato je vse to leto minilo v naporih Foreign Officea in premiera Churchilla, da rešita monarhijo v Jugoslaviji, da v zvezi s tem osnovnim ciljem najdeta možnosti za sporazum s osvobodilnim gibanjem maršala Tita, z NKOJ. Seveda so to zahtevo vedno obarvali z motivom združevanja vojaških naporov »vseh sil, ki so pripravljene boriti se proti sovražniku.« Predzadnjo leto boja proti fašizmu je minevalo, kljub različnim stališčem Velike Britanije in ZDA, v znamenju vse večjega in odločilnega priznavanja vojaškega pomena osvobodilnega boja naših narodov. oborožene vstaje proti okupatorju, temveč tudi pri ustvarjanju enotnosti jugoslovanskih narodov v boju proti okupatorju in za naprednejšo demokratično ureditev nove države. S tem v zvezi je svetovno javno mnenje vse bolj cenilo značaj »jugoslovanskega primera« za naprednejša gibanja in razvoj položaja v povojni Evropi po osvoboditvi izpod fašizma. Takšna mnenja združenih narodov bomo najbolj spoznali, če razčlenimo ne samo stališča odgovornih državnikov, temveč tudi mišljenja in izjave teh v svetovni javnosti. Razčlenili jih bomo kronološko, kajti s tem bomo Hkrati se je po svetu zvedelo oodločujočemznačajuTitovevio-rekoč,..cneino.-...-ge . ne samo glede organizacije zagotovili lažje spremljanje razvoja vseh vprašanj in razlik v mišljenjih in akcijah. Začeli bomo z »Evening Standardom«, ki je 4. januarja 1944. objavil članek svojega vojaškega komentatorja, v katerem je napisal: TITO NA PKEDSTRAŽ1 »Nemci so postali nenadoma zelo zaskrbljeni zaradi jugovzhodnega dela njihovega evropskega prostora ... Vendar najbolj resna je potencialna nevarnost za njihov položaj na Balkanu, tam, kjer operira jugoslovanska osvobodilna vojska... Nemci imajo sedaj v Jugoslaviji 6 svojih kompletnih divizij in šest divizij, ki jih sestavljajo hrvatski fašisti in ostali kvizlingi, prav. tako pa tudi šest bolgarskih divizij ... Vendar ,ena od najpomembnejših odlik nedavnih bojev, ki-so se nenadoma razširili na območju okoli Celovca v Avstriji in globoko na bivšem italijanskem ozemlju v Istri in Sloveniji, okrog-Trsta, je način, s .katerim prebivalstvo na tem ozemlju pod italijansko okupacijo podpira partizane. Opaziti je, da so vsi kraji za maršala Tita. To ne velja samo za Slovence, temveč tudi za Italijane. Italijani so ustanovili posebno brigado, ki je zdaj ena med najboljšimi v Titovi vojski.« »Evening Standard« pa je na koncu še tole napisal: »Zdaj se, tako kot v vsej Evropi, Titovi ljudje pripravljajo, da krepko udarijo, brž ko bo dan signal z Zahoda in Vzhoda... Kljub minulim težavnim mesecem imajo Titovi partizani moč, da zanetijo vojno tudi v srcu nemškega ozemlja mnogo hitreje, kot katera koli druga zavezniška vojaška sila. To je mogoče eden od ciljev poslanstva maršala Tita v Londonu, ki želi, da koordinira svoje napore z zavezniki, da prepriča zaveznike, kako so pripravljeni in sposobni, da nudijo stoodstotni delež v finalu te vojne.« »Daily VVorker« je istega dne pod naslovom TITOVI USPEHI PRIPRAVLJAJO POT ZA ZAVEZNIŠKI UDAREC NA JUG objavil komentar agencije - ICM iz Moskve (pisec S. Belinkova), v katerem piše: »Skupno s svojimi najemniki cenimo, da šteje Hitlerjeva vojska na Balkanu okrog 500.000 ljudi, kar je skoraj dvakrat več od števila narodnoosvobodilne vojske. Fašisti prav tako prednjačijo v vojaški opremi. Oktobra in novembra so Nemci in njihovi pomočniki izgubili v Jugoslaviji nad 40.000 vojakov in oficirjev« »New Vork Times« je 10. 1. 1944. leta objavil daljše poročilo o bojih v Jugoslaviji pod naslovom PET NACISTIČNIH KOLON NAPADA MARŠALA TITA Časnik je prav tako objavil poziv maršala Tita vsem Jugoslovanom, naj se pridružijo boju proti okupatorju za osvoboditev dežele, prav tako pa tudi poročilo svojega dopisnika iz Stockholma: »Iz osebnih izvorov sem zvedel, da je Hitler sklenil priznati maršala Tita kot nasprotnika. Motiv za to priznanje je — piše dopisnik, da bi partizani smatrali Nemce za vojne ujetnike. Tudi Nemci naj bi priznali isti status ujetim partizanom, in jih tako ne bodo več smatrali za upornike... Nemci so utrpeli hude izgube v Jugoslaviji, pa upajo, da jih bodo zmanjšali, če bodo zagotovili ujetim partizanom status, ki ga mednarodni zakoni predpisujejo za vojne ujetnike.« J. GREEG: PARTIZANI SO ANGAŽIRALI 15 NEMŠKIH DIVIZIJ Mesec dni po živahni debati in neposredno po vse večjih vojaških uspehih maršala Tita, so v Spodnjem domu med parlamentarno debato 18. I. 1944 poslanci ponovno zahtevali nadaljnja obvestila o vojaških dogodkih na fronti jugoslovanskih partizanov. Tega dne so prvikrat v britanskem parlamentu prebrali uradno vojno poročilo o operacijah proti sovražnikovi ofenzivi in tako z najkompetentnejšega mesta, spet izrekli visoko priznanje NOJ in POJ za vojaške uspehe. To je bilo za objektivni del britanske javnosti dovolj, da oceni, kako ogromnega strateškega pomena je delež armade maršala Tita za zavezniško zmago. No, angleški sekretar Ministrstva vojske pa je zamolčal, da so z Nemci in Bolgari v tej ofenzivi sodelovali tudi četniki Draže Mihailoviča in Paveličev! ustaši ter vse ostale kvizlinške formacije. Kako je potekala ta parla-menatarna debata o Razvoju vojaških operacij v Jugoslaviji, je moč videti tudi iz stenografskih beležk britanskega parlamenta: George Strauss: Ali lahko cenjeni gospod, državni sekretar Ministrstva vojske, da kakršno koli izjavo o nedavni vojaški aktivnosti v Jugoslaviji. Državni sekretar Ministrstva vojske sir J. Greeg: Z dovoljenjem mojih spoštovanih prijateljev bom povedal nekatere nadrobnosti o aktivnosti iz uradnega poročila. Te nadrobnosti so naslednje: na začetku decembra je sovražnik začel široko ofenzivo proti jugoslovanski Narodnoosvobodilni vojski. Glavni boji so bili v vzhodni Bosni in San-džaku, kjer so bile številne enote partizanov nekaj časa obkoljene od najmanj ene bolgarske in štirih nemških divizij. Partizani so uspeli 15. decembra prebiti se proti severu, pa je zategadelj nemška ofenziva zadela v prazno. ij Charles Bowies je spregovoril! ; : === Pred meseci je bil Charles Bowles človek številka 2 v State Departmentu. Potem je bil odpoklican in imenovan za »posebnega svetovalca« predsednika Kennedyja.^ S premestitvijo je vse kazalo, da so Bowlesu za nekaj časa zavezali jezik; nobene izjave, nobene razprave, nič se ni pojavilo v javnosti, kar bi spominjalo na pametno kramljajočega politika in diplomata. Pred dnevi pa je naposled spregovoril. V nedeljski številki New York Timesa je moč prebrati njegov članek pod naslovom »Revolucija, namenjena 'vsemu človeštvu«. Ta stavek je pravzaprav citat iz Jeffersona. V članku kajpada Bowles razvija in ponavlja svoje prejšnje misli in stališča, jih tudi rahlo nadaljuje, vendar z velikimi omejitvami in precej oprezno. Seveda je sprožila njegova pisarija plaz najrazličnejših komentarjev, ki pa skoraj vsi poudarjajo, da je Bowles v svojih stališčih jasen, odločen in dosleden. Čeprav ni vse tako, kot piše, komentatorji menijo, da mu je treba čestitati zaradi iskrenosti. Bowles obravnava zdajšnje probleme, posebno kar zadeva nevezane dežele, drugače kot je uradna ameriška politika. Vsaj sliši se drugače. Vse tehta in opazuje z zelo kritičnim očesom. Na te probleme ne gleda z ozkega ameriškega stališča, temveč razvršča mnenja po vrednosti teh problemov. Med drugim je tudi napisal: »Po nedavnih potovanjih lahko trdim, da številni Azijci, Afričani in Južnoamerikanci občutijo, da smo mi, Amerikanci, izgubili stik z lastno tradicijo.« Bowles se trudi, da razume druge dežele, posebno pa še, da razume gibanja in težnje razvoja tistih narodov, ki so bili prej pod kolonialno upravo. Ko citira iz ameriške zgodovine posamezne dogodke o bojih za novo, ko se je Amerika upirala in netila revolucijo, ko citira Jeffersona in Lincolna (Pravica do revolucije je sveta pravica), Charles Bowles logično trdi, da ima vsak narod pravico do svojega lastnega življenja, da imajo revolucije v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki namen osvoboditi narode, da ti povečajo svoj življenjski standard itd. »To so torej cilji, za katere so se v zgodovini bili tudi Amerikanci, pa je zategadelj potrebno, da tudi ameriška politika ve, kakšno stališče zagovarjati, ko gre za revolucionarne spremembe v svetu«. Z drugimi besedami povedano: ZDA naj ne zanikajo tistega, kar je Amerika doživela! V članku se Charles Bowles vprašuje: »Ali je naš cilj enostavno v tem, da ščitimo in ovekovečimo »ameriški način življenja«? in nadaljuje: Ta cilj ne bi mogli sprejeti Peruanci ali Nigerijci ali Afganistanci ali Japonci. Narodi imajo svojo kulturo, svoje tradicije in probleme.« To stališče je seveda zelo dober odgovor vsem tistim v ZDA, ki smatrajo, da velja na svetu nekakšna sveta pravica močnejše države, da izvaža svoj način življenja, svojo' svobodo, svojo demokracijo. Charles Bowles pa se hkrati tudi vprašuje, ali je nacionalni cilj Amerike samo, da se zoperstavi komunizmu. »Protikomunizma takega, kakršen je, ne moremo sprejeti kot nacionalni cilj dežele Jeffersona in Lincolna.« Ko poskuša opravičiti protikomunistične težnje v ZDA, Charles Bowles nadaljuje z vprašanjem: »Mar ni nacionalni cilj ZDA, da demonstrira prednosti privatnega lastništva nad splošnim« in takoj tudi odgovarja, da je tudi takšen cilj — zelo ozek. Charles Bowles vidi cilje ZDA v partnerstvu in sodelovanju. Ko omejuje področja sodelovanja z nekomunističnimi deželami, Bowles ni sposoben, da se iz takšnih ali drugačnih razlogov postavi od dosedanje poti mišljenja. Kljub temu pa stori korak naprej in svetuje Američanom, naj poskušajo dojeti to, »da se bo dvomilo v bogatega in močnega« in da ne glede na »veličino in pokazano dobro voljo v naših naporih, ne moremo pričakovati, da nas bodo tisti, ki jim pomagamo, nagradili z ljubeznijo in zahvalo. »Najvažnejše je, s stališča naših nacionalnih interesov, da (nerazvite dežele) rastejo in se razvijajo na svoj način, ne kot hvaležni, klečeplazni sateliti, temveč kot svobodni, dinamični narodi, ki se borijo za lastne cilje,« piše Bov/les in tako pravzaprav ponavlja tisto, kar so mnogi, pred kratkim osvobojeni, že predložili kot politiko velikih v odnosu do njih. V nadaljevanju Charles Bowles še bolj nadrobno obravnava odnos do nerazvitih dežel. Rešitev vidi v novi porazdelitvi zemlje tistim, ki je nimajo, v davkih, ki naj bi jih pravičneje razdelili, v drastičnem zmanjšanju skromnih deviznih sredstev za nabavo luksuznih izdelkov, v bolj natančnem planiranju izkoriščanja lastnih izvorov, v ustanavljanju boljših komunalnih programov itd., to pomeni, da narodi, ki so voljni sebi najbolj pomagati, naj bi bili tisti, ki jim bodo ZDA pomagale. Kajpak je članek, kot smo že omenili, povzročil široko komentiranje, gre pa bržkone za neko vrsto deklaracije, v kateri je Bowles nanizal nekaj svojih pogledov, ki jih je pripravljen zagovarjati na svojem novem službenem mestu. PRIPOVEDOVANJE SPIJONA • PRIPOVEDOVANJE SPU0NA » PRIPOVEDOVANJE SP1J0NA # PRIPOVEDOVANJE ŠPIJ0VA • PRIPOVEDOVANJE Kdo ho koga preslepil? Opazil sem, da nimata nobenega drugega pooblastila, kot samo, da me opazujeta. Po zunanjem videzu se je videlo, da sta gestapovca. Ničesar nisem mogel storiti, dokler nismo prišli v Bonn, v mesto, ki sem ga zelo dobro poznal. Tamkaj sta bili na železniški postaji javni stranišči, od katerih je eno poznala večina, drugega pa potniki, ki so hiteli, sploh niso opazili. Spomnil sem se, da je imelo to, drugo, še to prednost, da je imelo izhod tudi na ulico. Odšel, sem v stranišče z običajnim korakom in kar se da hitro izginil skozi izhod na ulico. Prečkal sem cesto in se namenil v neko vinsko klet, ki sem jo prav tako dobro poznal. Upal sem, da bo hitrost tega manevra presenetila moja zasledovalca. Kmalu sem ugotovil, da sem v tem uspel. Sklenil sem potovati z brzim električnim vlakom od Bonna do Kolna. Cas do odhoda sem izkoristil: popil šem nekaj skodelic kave. Še nekaj sem tvegal. Lastnik kavarne me je že od prej poznal. Bal sem se, da se ne srečava. Ni ga bilo doma. Po približno poldrugi uri sem odšel iz kavarne na železniško postajo. Gestapovca pa nista bila norca. Bržkone sta sklepala, da mora biti moj cilj Koln, pa sta se zategadelj tako postavila, da sta kontrolirala potnike, ki so vstopali na električni vlak, in tiste, ki so hiteli v vagone za parno lokomotivo.. Ko sem pri- spel na peron, sem ju našel prilepljena ob tire kot obliž. SKOK IZ VLAKA Vedel sem, da je na poti med Bonnom in Kblnom samo ena železniška postaja, in sicer na polovici poti. Skle-oal sem, da se bom otresel svojih spremljevalcev, če skočim iz vlaka tisti trenutek, ko, vlak potegne s te postaje. Do sekunde sem preračunal čas, ko sem moral skočiti. Uspel sem. Onadva sta odpotovala v Koln, še preden sta dojela, kaj .se je zgodilo. Kot polkovniku mi ni bilo težko ustaviti avtomobil, kajti civilni šoferji so bili vedno zadovoljni in srečni, vsaj tako so izjavljali, če lahko storijo višjemu častniku uslugo. V Koln sem odpotoval brez spremljevalcev, vendar sem bil v zadregi in se nisem najbolje počutil. Šofer je ustavil avto v Hohenzoler-ringu. Takoj sem odšel k moji gospodinji, ki me je prisrčno sprejela. — Poslušajte, sem ji rekel. V Kolnu moram ostati še uro, dve. Ne želim pa ostati v tej hiši, ker sem zmenjen z ljudmi, pa vas ne bi vključeval v vse to. Zato grem kamorkoli, vendar, preden odpotujem, vam bom še segel v roko za slovo. Zelo bi vam bil hvalčžen, če bi pripravili moje kovčke. — Vendar, kam greste, zakaj ne ostanete tu? — Ne. sem rekel. Mislim, da je naj- bolj varno mesto zame oficirski kiub. Dobesedno zazijala je. — V resnici, gospod, je rekla, vi ste nori. — Sploh ne, sem ji odgovoril. Poslednji kraj, kjer naj bi me gestapo iskal, je oficirska menza. To je očitno najbolj varen kotiček za mene. — Oh, vi Angleži, ne morem vas razumeti! ZARADI NEUMNE NAPAKE... Po stranskih ulicah sem prispel do oficirskega doma. Pogled nanj mi je vzbudil spomine, kajti 1921. leta sem s svojo zaročenko in prijatelji večkrat obiskal ta dom, večerjal tu in plesal. Šefu menze sem pojasnil, da sem se samo za nekaj ur ustavil v Kolnu. Zelo ljubeznivo mi je zaželel dobrodošlico, Storil pa sem neumno napako. Še vedno sem nosil znamenja generalštab-nega polkovnika. Pametneje bi bilo, če bi si zmanjšal čin. Ce bi se zadovoljil s skromnejšim činom, bi bil gotovo neopažen, bil bi med malimi ribami. Pozabil sem, da sem polkovnik. Upal pa sem, da se bom izvlekel. Zgodilo pa se je, kar nisem mogel predvideti. Družba za mizo je bila prijetna. Pogovarjali so se v glavnem o vojaški trgovini, kar se navadno govori po oficirskih menzah. Večerja je bila izvrstna za deželo, ki je bila v vojni. Dobro sem se počutil. Sredi splošne zabave sem opazil, da bodo točili vino. Mislil sem, kdo ve kakšno vino bo to. Niso mi namreč všeč »rein-ska vina«. Nisem mogel ugotoviti, kakšno vino mi bodo natočili. Neki glas za mojim hrbtom reče: — Želite čašo vina, polkovnik? Hladnega vina ni bilo moč primerjati z mrazom, ki me je stresel. Ta glas ga od glavnih natakarjev, ki naj bo Paul. človeka, ki je bil proti vsakomur lojalen. Pogledal sem ga in dojel po njegovih ribjih očeh, da je bil moj sum upravičen. Spoznal me je. Vedel sem, da so mi minute svobode štete. Obmolknil sem in začel razmišljati, kako bi se kar najhitreje rešil iz tega položaja. EDINI UP — NOVA UKANA Vedel sem, da je ta Paul vedno na tisti strani, ki zmaguje In nisem dvomil v to, da me bo izdal, samo, če bo to ustrezalo njegovi računici. Zdaj je bilo samo vprašanje, ali naj vstanem in takoj odidem, ali naj dovolim, da se bo vse odvilo po svoje, pa bo mogoče kakšna priložnost, ki bi jo lahko izkoristil. Sklenil sem čakati. Pravzaprav ni mogoče kar tako zapustiti mize, višjih oficirjev, kar tako brez pojasnila. Nekaj minut kasneje je prišel pribočnik in mi sporočil, da me kliče general. Kajpak je bil to zame velik kompliment. Vsi prisotni so me z občudovanjem gledali. Vzel sem kapo in krenil za pribočnikom Paul je gledal, ko sem odhajal, in vedel sem, da me je že naznanil. Gledal me je, kako odhajam na sodišče. V domu je bil dolg hodnik. Na njegovem kraju je bila generalova pisarna. To je bil hodnik, v katerem so bila stranišča in brž, ko sem jih zagledal, mi je v glavo šinila ideja. Rekel sem priobočniku: — Oprostite, trenutek, in vstopil v stranišče. Vse kaže, da imam poseben spomin za takšne kotičke. Tega sem se spomnil iz veselih dni 1921. leta. Stranišče je imelo dolgo, ozko okno, mogoče malce preozko zame, vendar sem upal, da bom šel lahko skozenj. Spomnil sem se celo, da okno gleda na sprednje dvorišče. Odprl sem okno in skočil na dvorišče ter po nekaj korakih prišel do prednjih vrat, ki so vodila na Hohenstrasse. OPOZORIL SEM STRAŽO Čeprav je igrala pri vsem tem glavno vlogo hitrost, se mi je zdelo bistveno, ostati ves čas — polkovnik. i KOTE KS NOVOLETNO VESELJE Se en dan, samo še pet minut, še ena minuta.., Roka seže v roko. »Srečno, zadovoljstva in uspehov polno leto 1962!« Kdor je star in betežen, ga bo pričakal doma. Prijatelji snega, smučk in gora, ga bomo pozdravili na Pokljuki, v Kranjski gori, na Vršiču, na Veliki planini ... In vendar ga bomo vsi skupaj dočakali s podobnimi željami. Zadovoljni nad uspehi, ki smo jih dosegli v minulem letu, in polni upov, da bomo v prihodnjem letu naredili še več in si še bolje uredili življenje. Še en dan, samo še pet minut, še ena minuta .., Roka seže v roko. »Vso srečo ...« Zdaj obrnimo list na novem koledarju. Jutri bo spet delovni dan. s-.' Pogled na Mišeljsko (levo) in Veljsko dolino (desno), v sredini Mišelj vrh Če je bilo pred leti sporno vprašanje! kje naj | | se zgradi naš .zimski športno turistični center ali fj | na Triglavu, na .Taborini, na Šar planini ali morda J | kje drugod in če so bili zaradi tega včasih tudi §j J žolčni razgovori ter so navajali ne preveč pre- | 1 pričljive argumente, potem je danes to vprašanje a 1 vsaj v naši republiki rešeno. O tem, ali je Velo j I polje primerno za nekakšen jugoslovanski Chamo- 1 | nix v malem, ali ima dovolj prirodnih pogojev, o | I vsem tem smo se že zedinili — zdaj pa se je stvar | I zaostrila na drugem koncu: kakšen naj bo pristop | 1 v ta triglavski center, po cesti ali po jeklenih | | vrveh, z južne strani ali s severne strani, grajen j 1 že takoj za turistične potrebe velikega formata ali J I pa morda ne bi bilo nespametno začeti malo bolj | I skromno in pri tem dopustiti možnost, da se tri- j 1 glavski športno-turistični center postopoma in v j | skladu z naraščajočimi potrebami razširja. V naslednjem bomo skušali podati nekaj mnenj | 1 posameznih ljudi, ki zaradi svojih izkušenj prav p 1 gotovo zaslužijo, da jim prisluhnemo. §§ CIRIL PRAČEK: Zakaj cesta? Mnogo razpravljajo o pristopu na Velo polje in prav je tako. V izgradnjo triglavskega smučarskega centra bomo vložili ogromna sredstva, zato naj bo,poprej razgovor temeljit ter naj upošteva izkušnje poznavalcev terena, alpinistov, turističnih strokovnjakov in arhitektov. Glede ceste na Velo polje, ki naj bi vodila po južni strani, se pravi po južnih pobočjih Tosca, je tovariš prof. Kunaver lepo prikazal, kakšne perspektive ima takšna prometna žila v zimskem času. Sneg, ki ga na južni strani cdtopi sonce, se vali v silnih plazovih navzdol. Poznamo plazove v naših Al- pah, ki dosezajo višino tudi nad 15 metrov! Naj mi nihče ne očita, da sem pesimist in paničar, če izrečem pomislek, da bodo ti plazovi zatrpali cesto na mnogih mestih in da je sila plazov tolikšna, da utegne cesto tudi pretrgati. Poleg tega povzroča sončna stran tudi jutranje zaledenitve ceste. Letos sem v začetku julija doživel na cesti preko Grosglocknerja, da so jo morali za ves promet zapreti, ker je zaradi dežja nastala poledica in je bil kakršenkoli promet popolnoma nemogoč. Povejmo še to, da to cesto, ki je za promet evropske pomembnosti pozimi ne vzdržujejo, ker bi bilo takšno vzdrževanje predrago. Ali ni potemtakem umestno vprašanje, kdo bo torej tisti, ki bo pri nas finansiral stalno Pogled na Mišeljsko dolino NA VELO POLJE PO CESTI ALI O Z GONDOLO . vzdrževanje ceste na Velo polje? Stalno, v tem smislu, da bi jo bilo treba vzdrževati preko vsega leta, čestokrat tudi v poletnih mesecih, ko lahko prav iznenada nastopijo prave zimske nevšečnosti. Kdo bo odki-dal s plazovi natrpane predele? ifnano je, da pri čiščenju plazov navadno odpovedo vsi stroji za odmetavanje. Povprečna debelina snežne odeje v višini nad 1400 m je v okolju Triglava dva do tri metre! Poleg tega naj bi graditelj upošteval, da v tej višini ni snega samo kake štiri mesece, torej se lahko tudi gradbena dela najbrž izvajajo le štiri mesece v letu. Na ta način pa bi se graditev ceste kaj lahko zavlekla, investicije pa narasle v nedogled. V kolikor pa bi kljub vsemu vztrajali pri' graditvi ceste že takoj v začetni fazi, potem bi bilo nujno vsaj to, da se cesta konča pred čudovitimi zelenicami Velega polja in naj ne bo tujca, ki bi se pod Triglavom z rokami v žepih široko-ustil: »V Londonu imamo lepše bencinske črpalke kakor na Ve-lem polju« ... Brez žičnic ne bo šlo Alpinisti bi bili seveda najbolj srečni, da ostane ta gorski svet takšen, kakršen je. Številni turisti, predvsem pa smučarji, ki žele uživati snežna^ bogastva Triglava, pa si žele čim-prej priti na tri glavni ledeniK. Zato sem mnenja, naj bi pred vsemi investicijami, ki bodo narasle v sto milijone in milijarde, napravili čisto preprost in skromen začetek. Za milijon ali dva bi postavili čisto preprosto orenosno bencinsko vlečnico kakih 400 do 500 m dolgo. Ta bi omogočila smučanje od zgodnje pomladi pa do pozne jeseni, od marca do novembra. To pa je tudi čas, ki pride v poštev za turistično sezono prihodnjega triglavskega centra, kajti december, januar in delno tudi februar so zaradi vetra in mraza v višini Kredarice neznosni. S to kratko žičnico bi imeli vse leto obilo posla. Ta bi bila uvod v nadaljnje objekte turističnega smučarskega centra. Vzbudila bi zanimanje in kar je glavno, za malo denarja ^omogočili ljubiteljem belega športa udejstvovanje tudi v poletnih mesecih. Tako bi izkoristili večna snežišča pod Triglavom, ki se nam že toliko časa ponujajo, namesto da jih iščemo povsod drugod. Najbrž se ne motim, če domnevam, da bo triglavski športni center v dobršni meri namenjen smučarjem vseh kategorij. Daljši in lepši smuki so možni samo s Kredarice proti Krmi. Zato bo vsakdo, ki bo hotel povezati ves ta gorski svet v celoto, nujno moral zgraditi žičnico z Malega polja v Krmi do Bohinjskih vratc, to je od višine cca 1500 do višine cca 1900 metrov. Druga žičnica pa naj bi vodila z Velega polja do Planike pod vrhom Triglava. S tema dvema žičnicama bi bil po-, vezan v celoto ves smuški svet iznad Velega polja proti Trigla- Pogled na maketo, ki prikazuje, kod naj hi peljala cesta na Velo polje. Nad Pšincem, po zapad-nem področju Glave in nato po južnih grebenih Tosca do bodočega zimsko-turističnega centra na Velem polju vu in od Kredarice proti vzhodu in severu proti Krmi. Kot že rečeno, sta za zajetje vsega tega sveta nujni v glavnem dve žičnici. Ob tem pa pridemo do logičnega zaključka: če že mora biti žičnica od Malega polja do Bohinjskih vratc, zakaj ne bi potegnili potem še kratke (1 km dolge) žičnice iz Spodnje Krme do Malega polja? S tem pa bi že prišli na najbolj preprost in na najcenejši način na Velo polje. Ko bi bilo vse to zgrajeno in nekaj velikih hotelov na Velem polju že dolgo v obratu, ko bi videli, kako stvar ekonomsko uspeva, potem šele bi začeli misliti na najbolj zamudno in najbolj tvegano gradnjo — na cesto. Smučarji in alpinisti ter vsi ljubitelji gora bomo veseli, če bo vprašanje triglavskega športno turističnega centra čimbolj osvetljeno z vseh strani, pa čeprav so razgovori včasih že kar dolgovezni, včasih pa postajajo že žolčni — mnenja ljudi, ki imajo določene izkušnje, lahko v dobmi meri pripomorejo, da ta ali oni milijon ne bo porabljen zaman. To pa je navsezadnje tisto, kar si vsi želimo. UROŠ ZUPANČIČ: Pozor - plazovi! Dobri poznavalci Triglava in njegove soseščine, poznavalci snežnih razmer okoli Tošca in v Krmi ter na severni strani Triglava se upravičeno navdušujemo za najvarnejši, najbliž-'ji, pa tudi najcenejši pristop k Triglavu in istočasno k Vele-mu polju — s severne strani. V romantični dolini Krme se stikajo poti, ki vodijo proti Triglavu in Velemu polju. Ena povezuje Krmo preko Mojstrane s turistično magistralo, ki vodi preko, obeh obmejnih blokov v Ratečah in na Pcdkorenskem sedlu preko Planice, Kranjske gore, Martuljka, ki so že sami turistični in zimsko športni centri, pa naprej preko Jesenic, Ljubljane s priključkom na vse pomembne avtomobilske ceste. Turistična cesta v Krmo iz Mojstrane je tik pred gradnjo. Prav tako pa tudi ni r eč daleč ona iz Bleda skozi Radovino v Mojstrano. Torej bi imel pristop s te strani v najkrajšem času zagotovljeno najširše zaledje. Dodajmo k temu še dve stvari: ® cesta po dolini Krme ni nikjer izpostavljena uničujoči sili plazov in • v dolini Krme je dovolj prostora za parkirne prostore, za campinge in druge športne in telesnovzgojne, gostinske in turistične objekte. Osebno se pridružujem mnenju tistih, ki zagovarjajo pristop k triglavskemu turističnemu centru iz Krme preko gondolske žičnice. V višini 1100 m na koncu Krme naj bi bila spodnja postaja gondolske žičnice, zgornja postaja pa na vrhu Pršivca v višini 21000 metrov. Ta žičnica bi približala edinstvena smučišča na Ržkih prodih. Gornja postaja bi bila zgrajena na standardni progi triglavskega smuka. Poleg tega bi s to žičnico lahko oskrbovali vse triglavske planinske postojanke, kočo na Doliču, Planiko, Triglavski dom in Staničevo kočo. Pristop k Velemu polju preko Ržkih prodov ter preko Konjske planine odpira hkrati tudi pristop k celotnim edinstvenim smučiščem na Triglavskem ledeniku. Gradnja avtomobilske ceste preko nemogočih terenov pod Kcnjščico, skozi Trstje in preko Tosca na Velo polje je po mojem najbolj odročna, draga in večnim plazovom izpostavljena varianta. Ta varianta ni po mojem nič drugega kot utopija ter drag in nepremišljen eksperiment, ki nas utegne predrago stati, tako da še dolgo ne bomo prišli da visokogorskega txxri-stičnega centra, katerega si vsi tako vroče želimo. Mnogi strokovnjaki so dobronamerno odsvetovali to varianto. Toda njih Nov planinski dom na Velem polju (1805 m).