SPOMIN NA „ SLOVENSKO KOLONIJO" NA AVSTR. DUNAJU Dr. F r. Gosti »Cesarski Dunaj«, proslavljen v slovenskih narod nih pesmih in pripovedkah, je bil vedno velikega po mena za naš narod, ki je stoletja živel v mejah mo narhije, katere prestolno mesto je bil. Tam se je ve- drilo, še večkrat pa oblačilo vreme narodnemu živ ljenju. V ustavni dobi so se tam v državnem zboru udeleževali tudi poslanci slovenskega naroda politič nega življenja ter borili za pravice preziranega in za tiranega naroda. Med poslanci so bili mnogi vsestran sko izobraženi možje, mnogi dobri govorniki, a tudi marsikateri povsem brezpomembni možje ter celo marsikateri tujerodni plemenitaši, od katerih si naši voditelji vsled njihove veljave in njihovega vpliva niso obetali ugodnih uspehov. Na Dunaju so si na visokih šolah pridobivali mnogi Slovenci znanje in usposobljenje za razne stroke udej- stvovanja; tam so zlasti v zadnjih časih službovali nekateri slovenski državni uradniki, tam pa so tudi stalno bivali nekateri slovenski trgovci in obrtniki po leg nekaterih pripadnikov drugih stanov. V zimskem času so ondi iskali in našli zaslužka tudi mnogi kroš- njarji in kostanjarji. Dunaj — kot stolica mnogojezične Avstrije — ni bil nemško mesto v strogem pomenu besede, štel je med svojimi prebivalci prav veliko število pripadnikov raznih, zlasti slovanskih narodnosti, predvsem Čehov, saj je bil znan pregovor (seveda ogromno pretiran), da je na Dunaju vsak drugi človek Čeh in vsak tretji Žid, in vsled te kozmopoiitičnosti so bili pristni Du naj čani znani po svoji dobrodušnosti, prijazni vsaki narodnosti ter do nobene niso čutili preziranja ali nasprotstva, kaj še sovražnosti. Posamezni Slovenci so se sicer tudi prej shajali največ v kavarnah ali gostilnah, nekatere obitelji so občevale tudi med seboj — znane so nam tudi neka tere javne prireditve — igrava središča pa so si osno- 4* vali šele sčasoma, ko se je njihovo število bolj pomno žilo ter so zato občutili potrebo večje skupnosti. Naj prej visokošolci v akad. društvu »Sloveniji«; pozneje drugi sloji v društvih ali klubih. Upam, da bo zanimalo, ako podam obris življenja dunajskih Slovencev v zadnjih desetletjih prešlega veka in v pričetku sedanjega stoletja, saj se pri tem spominjam mnogih naših veljakov, katerih pretežno večino že krije hladna zemlja. I. Ko sem jeseni 1883. prišel na Dunaj, je bila »Slo venija« ognjišče takrat še uj edin j enega slovenskega dijaštva, ki je gojilo lepo kolegialnost in prijateljstvo, a tudi vzajemnost z drugimi slovanskimi dijaškimi društvi. Predsedoval je Matija Murko, ki je čakal na svojo slovesno promocijo »sub auspiciis imperatoris«. »Slovenija« je takrat, v zvezi z drugimi slovanskimi akad. društvi, pripravljala veliko proslavo 70 letnice vseučiliškega profesorja, svetovnoznanega slavista dr. Fr. Miklošiča. Dr. Murko je z neumorno delavnostjo dosegel krasno proslavo svojega učitelja in ožjega ro jaka. Z dr. Murkom, ki je potoval po Rusiji, jo pro- učaval ter o nji podal v »Lj. Zvonu« zanimivo obširno poročilo in pozneje poučeval ruščino na raznih dunaj skih zavodih, smo ostali dijaki v ožjih prijateljskih stikih i nadalje. Postal je vseučiliški profesor v Grad cu, Lipsiji (Leipzig) in Pragi, kjer živi, dočim sinova delujeta v ožji domovini. Priložnostno sem se sešel z njim v poznejših letih ali dopisoval v raznih prilikah. V odboru »Slovenije« so bili tedaj Fran Dolenec, ki je umrl kratko po dovršenih juridičnih študijah za jetiko. Uničene so bile vse nade, ki smo jih stavili na lega izredno talentiranega rojaka. — Henrik Turna, ki je kot učitelj napravil gimnazijski maturitetni izpit in študiral pravo. Kot odvetnik v Gorici se je udele ževal političnega življenja in njegovih borb, po raz- sulu pa je živel v Ljubljani. Bil je izboren planinec in alpinski pisatelj, življenje naju je večkrat privedlo skupaj. — Anton Mahkovec je vstopil v službo pri policijskem ravnateljstvu v Trstu, Janko Babnik je postal odličen pravnik, bil dolgo prideljen ministrstvu na Dunaju in v Jugoslaviji postal predsednik višjega sodišča ljubljanskega. Z njim sem bil vedno v prija teljskih stikih. — Tinče Treo je postal odvetnik v Go rici, /. Rosina pa v Celju. Torej vrsta zaslužnih slo venskih rojakov! Od vrstnikov sem nekatere omenil v spisu »Moji sošolci« v lanskem letniku »Kronike«. Od drugih naj se spomnim zlasti dveh, s katerima me je vezalo srčno prijateljstvo. — Iz Novega mesta je prišel izredno na darjeni, ljubeznivi medicinec Jos. Pajnič. Žal, da nam je tega vrlega mladeniča čez nekaj let ugrabila huda bolezen na ledvicah, pretrpel je nevarno operacijo in po nji legel v tuji zemlji v prezgodnji grob. — Drugi Otokar Rubar, sin očeta Čeha in matere Slovenke iz ugledne dunajske rodbine. Postal je odvetnik in na rodni voditelj Slovencev v Trstu in odločilen član v ministrstvu v Jugoslaviji. — Karel Zakrajšek (bra tranec mojega sošolca) je postal zdravnik v škofji Loki in deluje kot tak še sedaj v Mariboru. Z njim sta prišla (leto za menoj) tudi Mihael Markič (po zneje profesor v Novem mestu) in Josip Kržišnik (ki ni bil z istoimenskim mojim sošolcem v nobenem so rodstvu). Oba sta že kot gimnazijca priobčevala pesmi v »Lj. Zvonu«. Bil je to Krekov letnik, že v gimnaziji literarno in socialno se izobrazujoč. Jan. Kreka sem pač dobro poznal, a z njim nisem bil v nikakih ožjih stikih. V dokaj poznejših letih sva se enkrat vozila na ljubljanskem tramvaju. Po- prašal me je, koliko je ura in šaljivo pripomnil: »Vi diš, še vedno se nisem tako daleč povzpel, da bi si kupil uro.« Kržišnik je iz Dunaja pridno sodeloval pri »Slov. Narodu« (prevodi romanov za feljton) in pri Hribar- Tavčarjevem »Slovanu«, študiral je 3 leta modro- slovje, potem pa šel v bogoslovnico v Maribor, umrl je kot dekan v Ilirski Bistrici. Obiskal sem ga enkrat v bogoslovnici, vozeč se z Dunaja domov na počitnice. Ko sem bil zdravnik v Lainzu, dobim od njega pismo prilično te vsebine: »Kot dijak sem zahajal h Kell- nerju na obed. Vsled dijaške mizerije smo obično »pisali« in račun priložnostno poravnavali. Ostal sem na dolgu nekaj nad 30 gld. šele sedaj morem porav nati ta stari dolg (bil je tedaj že duhovnik). Stopi h Kellnerju in poizvedi in poplačaj ter mi sporoči, da Ti povrnem,« Opravil sem naročilo. Kellner v pričetku ni hotel ničesar sprejeti, češ da je revnim dijakom od srca rad pomagal in nikdar ni računal na kako povračilo, pregovoril sem ga pa vendar, a nikakor ni hotel vzeti več nego polovico naznačene vsote. — Ta epizoda, katero omenjam v označbo razmer, je obema v čast. J* V teku let so prihajali še mnogi drugi tovariši, ven dar jih ne bom mnogo našteval. Omenim samo neka tere, s katerimi sem se bolj sprijaleljil. Fran Regally je bil izboren jurist. Umrl je 1924. kot podpredsednik dež. sodišča v Ljubljani. Anton Bulovec je bil velik šaljivec in izborno zabaval družbo. Ker je pogosto pripovedoval izrodke svoje bujne domišljije, si je pri dobil ime »lažnivi Kljukec« in marsikdaj je slišal: »Tone, Ti pa tako lažeš, da slednjič sam sebi verja meš.« Umrl je kot upoštevan član sodišča v Ljubljani. V »Sloveniji« je bilo živahno. Redne seje so bile vsak mesec, potem pa zabavni večeri, ki so se odliko vali po svoji originalnosti. Zelo uspela je parodija Murkove promocije, kateri se je sam najbolj smejal. Duša teh večerov je bil »Drašlerjev Fik« (pravo ime naj zamolčim). škoda, da je pozneje povsem propa del. Čez vrsto let me je obiskal v največji poletni vro čini v haveloku. »Gosti, bodi mi dobrotnik in podari mi kake hlače!« mi reče in dvigne havelok. In kaj za gledam? Dvoje hlačnic je viselo, z vrvco privezanih, na njem, manjkala je vsa zgornja plat. Taka siroma- ščina je zadela nadarjenega študenta, izgubljenca. Seveda sem mu ustregel. Nekaj let pozneje je umrl, reven in bolan, na Moravskem. V »Sloveniji« je bil »literarni odsek«, ki je družil precejšnje število članov, bila so berila, kritike in ži vahni literarni razgovori. (V »Slov. Narodu« 1890. sem podal o tem dvoje pregledov.) Zelo marljiv član je bil Jos. Mantuani. Bil je 4 leta starejši od mene, a prišel 2 leti za menoj na Dunaj, ker se je prvotno učil tapetništva in šele po več letih nadaljeval svoje gimnazijske študije. Posvetil se je umetniškim in glasbeno - zgodovinskim študijam. Z raznimi podpo rami mu je bilo omogočeno potovanje po Avstriji in Nemčiji, da je zasledoval delovanje našega rojaka Gallusa (Petelina), in je res odkril več njegovih doslej še neznanih ali pozabljenih skladb. Napisal je o njem obširno monografijo. Postal je uradnik dvorne knjiž nice na Dunaju in kasneje ravnatelj muzeja v Ljub ljani. Umrl je 18. marca 1933. Z njim sem bil v naj boljšem prijateljskem razmerju, ker je bilo med na šima rodbinama živahno občevanje. Z Mantuanijem sem se udeležil narodopisne razstave v Pragi 1891., kamor so dunajski Čehi, zlasti dijaštvo, priredili po seben vlak. Ostala sva teden dni v Pragi ter se sezna nila z vsemi znamenitostmi mesta. Razstava mi je pokazala slavno prošlost in bogato kulturo češkega naroda. Slišal sem tu »Prodano nevesto« ter Dvofakov 6** oratorij »Stabat mater« v veličastni proizvedbi v na rodnem divadlu. Pozneje sta v »književnem odseku« delovala zlasti Fr. Milčinski in Rudo Mu.Tn.ik, oba izborna humorista. Milčinski je tudi zelo zaslužen za mladinsko oskrb. Vsi ti humoristi so se tudi v zabavnih delih sej »Slo venije« udeleževali z berili in z izdajo »Krokarja«, ki je brez dvoma presegal vse slov. humoristične liste. »Slovenija« je vsako leto priredila koncert s komer- zom. Sodelovali so kot solisti razni slovenski ali slo vanski umetniki, tarnburaši hrvatskega akad. društva »Zvonimir« ter pevci, poleg »Slovenjanov« tudi člani slovanskega pevskega društva. Na teh koncertih je vodil petje Jan Jifik, dunajski poštni uradnik in na vdušen Čeh ter velik prijatelj Slovencev, ki je bil za svoje zasluge imenovan za »častnega pevovodjo Slo venije« ter obdarovan z lepo taktirko. Te prireditve so bile kljub prostovoljnim prispev kom posetnikov vedno pasivne ter so stroške krili posamezni društveniki. Predlagal sem, naj se mesto komerza priredi ples, ki bo brez dvoma privabil več občinstva, zlasti dam. Kljub nasprotstvu nekaterih se je predlog sprejel. Slavnost pri »Zlatem križu« v Ma- riahelferici je bila izborno obiskana in donesla 86 gld. dobička v prid podpornemu društvu za slov. visoko- šolce in to kljub temu, da smo imeli nerazmerno več izdatkov za prireditev (Fahrbachova priljubljena godba za ples, plesni učitelj, za kotiljone, lična dam- ska darila itd.). Opogumnjeni po tem uspehu so drugo leto priredili »Slovenjani« slavnost s plesom že v Ronacherjevi dvorani. »Slovenija« je imela skupno z »Zvonimirom« svojo čitalnico, imela je lepo knjižnico, po nasvetu muzi- kalno in književno izobraženega Vladimirja Foer- ttterja, sina našega skladatelja, je prirejala znanstvene ekskurzije, tako v zvezdarno, v državno tiskarno (kjer so celo pokazali, kako se tiskajo bankovci), v muzeje in Štefanovo cerkev. Tako je dajala priliko za širšo izobrazbo svojih članov. Ko je došel na Dunaj izredno talentirani Janko Vencajz (umrl za grižo takoj po dovršenih pravoslov- nih študijah) ter uresničil idejo o dijaškem listu »Vesna«, se je pojavil razdor med dijaštvom, mnogo usodnejši pa je bil kratko nato oni, ki ga je povzročil y« dr. Anton Mahnič in katoliški shod. Ustanovilo se je novo »katoliško« akad. društvo »Danica«. — O vsem tem ne bom razpravljal, čas je zacelil stare rane in ne kaže, da bi jih obnavljal. Starega edinstva ni bilo več, dasi so si ločenci večinoma ostali še stari prija telji. II. Dijaki so na Dunaju bivali večinoma le za časa študij, odhajali so stari, prihajali novi, le malokateri so se ondi ustavili. Pač pa je štel Dunaj večje število inteligentov, ki so bili ondi v raznih službah. Tudi ti so začutili potrebo svojega središča in se organizirali v »slovenskem literarnem klubu«, ki pa je štel mnogo članov, ki niso bili literati. Načeloval je starosta du najskih Slovencev, Ivan Navratil. Priobčeval je tedaj v »letopisih slovenske Matice« več let zelo zanimivo razpravo o narodnih običajih ter o njih spraševal vse dijake in kostanjarje. Sem ter tja ga je kak hudo- mušnež tudi nalagal, ne iz zlobe, temveč ker ni poznal velike vrednosti takih objav ter se ni mogel drugače odkrižati spraševalca. — Sem ter tja se je udeležil tudi prof. Jos. Stritar. Bil je tedaj že velik posebnež, če je napovedal prihod in berilo, morala je biti sobana skrajno malo razsvetljena, nihče ni smel kaditi, vsi so morali molčati kot v grobu. Ko je končal berilo, ni smelo biti odobravanja. Obično se je takoj nato poslovil — in tedaj je šele zavladala obča živahnost. Redna gosta sta bila tudi prof. dr. Janko Pajk in njegova soproga Pavlina Pajkova, pisateljica romanov po vzoru svojčas oboževanih nemških pisateljic Mar- litt in Werner. Enkrat mi je sicer zatrjevala, da je v vsaki njeni povesti resnično jedro dogodek iz nje nega življenja, a verjel ji tega nisem, kakor bi ji najbrž ne bil tudi noben drugi. »Nova struja«, zlasti njen glavni glasnik, Fran Govekar, so bili strogi kri tiki in nasprotniki. Radi so videli ti »patriarhi«, ka kor so jih zvali dijaki, ako je prišlo nekaj pevcev in oživilo njih večere, drugače pa mladina ni veliko za hajala mednje. Pač pa so si člani tega kluba stekli za dijaštvo veliko zaslugo, ker so ustanovili na Du naju »podporno društvo za slovenske visokošolce«, ki je tudi iz domovine dobivalo doneske ter marsikomu omogočilo in olajšalo bivanje na Dunaju za časa nje govih študij. Ker sem že omenjal literarne klube »Slovenije« in starejših dunajskih Slovencev, naj pripomnim še, da smo se zbirali od 1896. sotrudniki »Ljub. Zvona« v Hernalsu v Ederjevi gostilni pri krvavicah. Slikali smo se v spomin in je čez leta objavil sliko »Dom in svet« ter (v slabši reprodukciji) tudi »Jutro« 1. maja 1926. — Bili smo to: Iv. Cankar, I. Eller (sedaj vse- učiliški profesor v Ljubljani), Fr. Gosti, Fr. Govekar, Ferd. Jančar (ki je umrl po dovršenih študijah), An ton Majaron (tudi prav mlad umrl), škrjanec (umrl kot jurist), Fr. Vidic (poznejši translator in urednik drž. zakonika na Dunaju, živi v Kamniku kot umi- rovljeni dvorni svetnik Jugoslavije) in Oton Župan čič. — »Jutro« je takrat priobčilo tudi pregled po znejšega delovanja posameznih članov (menda iz pe resa Fr. Govekarja). Na Dunaju nas je obiskal Andrej Gaberšček iz Gorice, ki je potem v 1. zvezku svoje ?* »Slov. salonske knjižnice« prinesel objavo Govekar- jevih novelic »O te ženske«, živahno pa je bilo dopi sovanje z urednikom »Lj. Zvona« prof. Bežkom. V tej družbi smo se razgovarjali tudi mnogo o slo venski dramatiki in delali načrte o slovenskih delih. Jaz sem menil, da Jurčič-Kersnikovi »Rokovnjači« kar kričijo po odru in zasnoval scenerijo; tovariš Go- vekar se je lotil izdelave kot narodne igre s petjem. Njegova ideja, da uvede »Mlade vojake«, mi ni uga jala, vendar se je izkazala kot zelo efektna in Par- mova koračnica na Stritarjeve verze je postala zelo priljubljena narodna popevka. »Rokovnjači« so več let navduševali občinstvo ter polnili slovensko gleda lišče. Govekar nam je z njimi podal prvo izvirno na rodno igro, katere niso prekosili nobeni novejši slični proizvodi. III. Dijaki, starejši inteligenti, začasno tudi »Zvonovci« so tako imeli redne sestanke, a velika množica sred njih in nižjih stanov je bila še brez svojega središča. To jim je ustvaril Jak. Pukl z ustanovitvijo društva »Zvezda«. Takoj drugi večer, ko sem prišel na Dunaj, sem se podal k večerji v »Mihaelsko klet« v neki stranski ulici od Grabna, v malo, neznatno gostilno (pozneje je bila tam cvetličarna), ker so baje tja zahajali ne kateri Slovenci. Tu sem se sešel in osebno seznanil z Jakobom Puklom, o katerem sem že prej čul in čital. Bil je že izven študij in zaposlen pri nekem od vetniku ter sodeloval pri »Vaterlandu«, tedaj po Slo venskem zelo razširjenem konservativnem dnevniku. ki je bil Slovencem prijazen, čez par let se je oženil s premožno vdovo ter se naselil v Enzcrsdorfu. Po smrti prve žene se je poročil z vdovo Llovdovega ka pitana. Obiskovali so ga večkrat znanci iz domovine, pogosto tudi dunajski Slovenci, saj je bil vedno z njimi v prijateljskih stikih. »Zvezda« je imela namen, gojiti znanje in prijatelj stvo med dunajskimi Slovenci brez razlike stanu, pri rejati sestanke, kjer so se vršila razna predavanja in petje ter neprisiljena prosta zabava, v poletju tudi izleti v okolico. Društvu je predsedoval Pukl, mene so volili za pod predsednika. To je še bolj utrdilo prijateljsko vez med nama. V društvu »Zvezda« sem trikrat predaval: o posetu čeških toplic-zdravilišč, o »Grkih in blaznikih« ter o »dejanjih v nezavesti in omračenju«. Zadnji dve pre- 9* davanji je priobčil Drag. Hribarjev »Slovan«. Kakor sem pozneje izvedel, je imelo zadnje omenjeno pre davanje blagodejen uspeh. — Med ljubljanskimi eno letnimi prostovoljci je bil tudi sin neke nam znane rodbine, ki se je brez vednosti in dovoljenja za več dni odstranil in bi moral biti po strogih vojaških pred pisih kot ubežnik zelo strogo kaznovan. Dobrohotni polkovnik pa je čital moje predavanje in dosegel, da so mladega moža povsem oprostili, kajti stroga kazen bi mu mogla zelo škodovati za prihodnost v kakršni koli službi. Tako je blagi polkovnik pokazal čuteče srce, in veselilo me je, da sem, četudi nevedoma, pri pomogel k temu. Ko sem zapuščal Dunaj (oziroma svojo zdravniško službo v sosednem Lainzu), mi je priredila »Zvezda« poslovilni večer ter odlikovala z imenovanjem za čast nega člana. Tako sem združil troje članstvo tega sim patičnega mi dunajskega društva: ustanovno, redno in častno. Nesrečna domača politika je tudi tu skušala raz dirati slogo, osnovalo se je neko društvo, ki je po slovenskih litanijah v cerkvi prirejalo prijateljski večer po enkrat na mesec. »Zvezdi« ni to novo malo številno društvo odvzelo nič članov, nekateri so sicer tudi one večere obiskovali, a ostali zvesti svojemu društvu. O prijatelju Jakobu Puklu naj še pripomnim, da sem ga ali sam ali v družbi drugih Slovencev večkrat obiskal v Maria Enzersdorfu, kjer smo bili vedno go stoljubno sprejeti in izborne volje. Ko sem služboval na Studencu, me je v drugem poletju obiskal z neča kinjo go. Krušičevo in višjim štabnim zdravnikom dr. Košmeljem, kar je mene in mojo soprogo zelo razveselilo ter smo preživeli nekaj radostnih ur. — To je bilo zadnje svidenje. Kratko pred svetovno vojno je umrl. O smrti so dunajski Slovenci zvedeli tako pozno, da niso mogli več zbrati nekaj pevcev za na- grobnico. In tako se je primerilo, da našemu rojaku, ki je bil dolga leta član slovenskega pevskega društva na Dunaju in velik ljubitelj slovenske pesmi, na grobu niso zapeli rojaki v slovo (obvestilo dr. Vidica). Te kratke in nepopolne črtice o nekdanji »slovenski koloniji« na Dunaju naj spominjajo na svoječasno živahno udejstvovanje v družabnosti dunajskih Slo vencev v avstrijski prestolnici. Svetovna vojna je se veda tudi v tem oziru povsem spremenila svoječasno življenje. 10*